Dragi pobratime!
Tvojemu zadnjemu listu se pač pozna, da je pisan na bolniški postelji – precej čudne zaključke ima. Da uredništvo „Ed.“, proti Tebi in Ivanki ni postopalo tako, kakor je moralo vem, četudi sem prepričana, da sta sama mnogo kriva. Zakaj sta se pa pustila izkoriščati! Jaz sem pisala Ivanki že precej iz začetka kaki ljudje so to in če je ona sedela po 4 – 6 ur na dan več v redakciji, kakor je bilo dogovorjeno si je pač le sama kriva. – Spominjam se, ko sem prišla v Trst. Z Gregorinom sva se pismeno domenila, da imam nedelje in praznike proste – a takoj prvo nedeljo je njegov svak zahteval da pridem v pisarno. Jaz nisem prišla, ker sem vedela, če pridem enkrat moram priti potem vedno. Mene niso še nikjer izkoriščali, ker se ne pustim in povsod odlučno zahtevam, kar mi gre. Če so Ti pri izstopu obljubili, da boš imel samostojno trg. del „Ed.“. Zakaj se na ta dogovor ne pozivljaš. Jaz bi ne odnehala nikjer niti za pičico, kakor tudi nisem. Tudi Drofenik je takrat odločno nastopil in morali so mu dati, kar mu gre. Meni prav prebito malo imponira, ako se da kdo izkoriščati iz pohlevnosti ali iz kakih drugih vzrokov. – Da se od samih fraz ne živi, to vem jaz najboljše. Jaz vsaki mesec faktično tistih par krajcarijev, ki jih potrebujem, dobim iz vseh vetrov in to je menda nekaj čisto drugega, kakor, če ima človek stalno plačo. Da so se pa tiste „kronice“, ki si jih dobil od „Slovenca“ pri Tebi res tako zelo poznale, da nisi mogel odstopiti, o tem res jako dvomim. – Ti pišeš notice za politični del, to je mislim vendar nekaj drugega, če se pišejo podlistki. - Sicer pa so mi dali prej pri „Narodu“ že parkrat zadoščenje, kar mi je tudi Danica pisala, predno sem se po dolgem boju vendar le odločila da zopet kaj napišem za podlistek. In ta korak je pri meni še mnogo bolj vprašanje „kruha“, kakor pri Tebi. Jaz nosim rokavice za 18 kr, moja najboljša in edina bluza stoji 1 gl 75 kr in krila za na cesto imam vse skupaj dva, vrhne pomladne jopice pa sploh nimam.
Mislim torej, da sem jaz prej opravičena govoriti o „kruhu“, kakor Ti. „Narodne Novine“ hrvaške plačajo jako dobro in moje dopise bi gotovo sprejele a jaz ne pišem tja, ker so mažaronske, „Narod“ je pa vsejedno, kolikor roliko svobodoumen list, ki pri nas plača. Tudi Kristan je na svoj čas pisal vanj, kar bi v „Slovenca“ nikdar. – Mene ne briga kaj si Ti pisal in kako si pisal zadostuje mi že sam fakt, da si dopisnik tega konzervativnega zagriženega glasila kranjskih farovžev in Šušteršiča. – Za unijaštvo nisem bila jaz nikdar navdušena – to je smešno trditi, ko sem Vama že parkrat pisala, da nameravam sploh stopiti iz cerkve. – O Lažiliberalcih se ne bom prepirala, Ti veš, da se ne vtikam v politiko, da se nisem nikdar dosti zanimala za njo in da že nikdar nisem napisala kakega političnega članka, kakor jedenkrat o Hilmerju, kar pa mi je „Edinost“ vrgla v koš. –
Zavidam Ti za Tvojo duševno gibčnost, ki Ti dovoljuje v jedni sapi pisati v „Slovenca“ in zatrjevati, da si socijalist in, da bi rad pisal v „Rudeči prapor“. – Ti sam veš, kako si govoril kedaj o „Rdečem praporu“ in Kristanu, kake stvari si mu podtikal i. t d. Da boš Ti kedaj sotrudnik tega lista s Tvojim polnim imenom v to že jednostavno ne verujem in če bi bil kesal bi se o prvi priliki, kadar bi se kdo zaradi tega sramotil ali preganjal.
Sploh se mi Tvoj ton, tvoje zavijanje, s katerim hočeš pušico