Draga zlata moja Ivanuška! – Ha ha, da veš, kako se mi godi – Ti bi se gotovo smejala – Sinoči sem šla v Ratskeller – na večerjo. Ne vem, kaj me je notri zaneslo, sicer je ta klet res jako originalna in znamenita, ampak vino in jed ima prav precej visoko ceno. – Tako sem torej sinoči prav imenitno večerjala, danes pa sem brez zajtrka. No, sicer tako čisto na suhem tudi nisem, jedla sem moj ljubljanski paprika – špeh in košček črnega kruha, katerega sem prinesla iz Inomosta seboj! Kaj ne, fino jem, pa ne misli, da morda že več nimam, - o ne, imam še celih 13 mark, pa to je ravno za vožnjo do Züricha razven tega imam še 63 frankov nekaj okrog 30 naših še zdajle stojim tu v nekem uradu, ki je pa še le ob 8 odprt. No jaz sem se že zdaj vtihotapila notri. – Pivnik imam tudi jako fini – kar na steno pritisnem in koj se jako imenitno posuši. – sploh so pa ljudje tu jako prijazni in vljudni jako radi pokažejo eto neki to in ono. – Na pošti pa tu ni zdaleka ni tako imenitno kakor v Trstu ali Ljubljani. Tu se le stoji povsod in če imaš pisati še daljša pisma. – Mi pišeš v Zürich? Jaz sem že radovedna, če kaj dobim. – Veš, drugače bom huda. – Hm, zdaj-le bo pa treba menda kmalu iti na kolodvor. Iz mojega novega stanovanja Ti že še pišem. Pozdravi mi prav lepo vse pri Rakovcu, veš prav posebno lepo. Tudi tvojo mamo pozdravljam in Kušlana in vse druge. Prav lep fin gorek poljubek.

Tvoja Zofka

Pravice