Predragi Josip!
Na, gotova sem – 1 12. je – pozna ura, ura duhov. – Vse spi, ura tika na steni, sicer je vse tiho. Luč medlo gori jaz pa sedim tu sama pri mizi. – Ravno sem skončala „Ljubljanica“. Oprosti, če je slabo, vsaj veš, da ne znam Bog ve kaj, vem pa še manj. Največ mi je morala pomagati domišljija, če se kje ne vjema z istino pa popravi če so kje misli okorne ali neumne pa jih prečrtaj. Prosim pa, da mi napraviš svoje opazke, da bom drugič bolje vedela kako in kaj. – Vsaj se mi menda ne boš smejal napravim kako znam in vse moje znanje skupaj vredno pol počenega glasa, kakor veš. –
Kaj neki Ti sedaj počneš – spiš gotovo. Morda se Ti niti ne sanja, da jaz bedim in mislim na Te. – Jaz sploh zdaj nič druzga ne mislim ko zgolj na Te. Veš že prav skrbelo me je, kako bom napravila tisto nalogo, ko misli vedno le k Tebi silijo.
Kaj pa Ti – se včasih spomniš na Zofko, na tisto velko neumno Zofko, ki Te ima pa vendar tako neizrečeno rada, da se včasih kar jezi čez to, ker se pri vsakem delu, na poti in v pisarni, doma in v cerkvi misli sučejo le okoli Tebe.
Ti in vedno Ti! Kar nek nepopisen čut pol radost pol bol me prešinja s tako silo, da moram včasih prav globoko od srca vzdihniti drugače kar mislim, da me bo zadušilo.
In potem zvečer! – Veš to ni nič, Ti mi moreš kar naprej povedati, ta in ta večer te počakam, ta in ta večer me pa ne bo, drugače Ti enkrat še skopnim.
Čez dan je že še, tedaj vsaj nekam mirno mislim na Te a ob kacih šestih postanem Ti tako nemirna, da nisem za nobeno delo, kar vedno gledam na uro in zdi se mi ko, da se kazalci nalašč počasneje premikajo, da se posmehnjejo moji nepotrpežljivosti.
Polasti se me tako hrepenenje, da skoro komaj diham, „ali pride“ se vprašam, potem pa pravim: „Vsaj mora priti, mora mora čutiti, kako si želim videti ga.“ In potem grem res, srce mi trepeče – pa zastonj. Ne morem Ti povedati kaka pobitost se me polasti, grem pa nič ne vem kaj in kako, pot se mi zdi prav brez konca in domov Ti pridem res vsa zmučena taka, da se komaj držim po koncu. – To ne more iti tako naprej, sicer ne vem kaj bo z menoj, ne manjka dosti, da zbolim same razburjenosti.
Prosim Te dragi Josip, kaj ne saj boš mi povedal, kedaj moreš in hočeš priti, da se ne vznemirjam. – Boš? –
Za Boga, vsaj res ne vem kaj je z menoj. Najraje bi bila sama cel dan, da bi mogla vedno nemotena misliti na Te. Včasih mi doma pripovednjejo kaj, poslišam jih a slišim ne in h koncu niti ne vem o čem se mi je pripovedovalo.
Zadnjič si Ti dejal: „Kaj bo iz tega?“ – Jaz ne vem, jaz ne premišljam o tem jaz vem le to, da Te ljubim bolj ko vse na svetu, da si mi Ti vse, da mi brez Tebe ni živeti.
Ljubi me, slišiš, ljubi me, moraš me ljubiti! – Prej sem Te imela rada a od kar si mi povedal, da sem Ti draga, odkar so Tvoje ustnice dotaknile se mojih, ljubim te, ljubim te iz vse duše, iz dna srca, ljubim Te kolikor je človeškemu bitju ljubiti mogoče.
Kaj me briga kaj bo samo, da me ljubiš Ti, da mi zvest ostaneš Ti, za drugo mi ni mar. Kaj pa vpraša ljubezen, kaj in kako, kaj vpraša pamet in razum, ne vpraša nič, ne misli nič, samo ljubi, ljubi kolikor more.
Oprosti, da Ti pišem tako, morda ni prav, da Ti pišem to, morda ni lepo od dekleta, da piše tako, kakor pišem jaz, – oprosti mi! Jaz ne morem drugače! – Glej hotela sem napisati samo par besed radi „Ljubljanice“, a sedaj pišem dalje in dalje in pisala bi dok, da mi oči same padejo skupaj.
Bodi mi vse, prijatelj, brat, ljubimec. Kar nek svet čut me je prešinjal ko si me poljubil prvikrat, ko sva se tam v luninem svitu ob Ljubljanici pobratila.
Osoda je hotela, da se ljubiva, ljubiva se tedaj. Navdušujva eden druzega za vse lepo in dobro. Svariva se, svetujeva si, bodiva si eden druzemu vse. Najina ljubezen je čista, sveta v njej bodeva zajemala tolažbo, v njej moč. – Kaj nama mari svet, z svojimi novodobnimi nazori, naj taji, da ni idealov, midva veva, da so, da je lepo hrepeneti po njih.
Ne misli, če jaz navadno govorim same vsakdanje stvari, da mi iste zadoščajo. O jaz imam misli, čute, le povedati, odkriti jih ne znam. Kaj vem slaba sem, polno napak imam, a izprijena nisem. – Toda bodi dovelj za nocoj i roka mi peša – vsaj cel dan pišem, – in luč tudi že pojema. Ura je ravno bila 3 na 1. – Naj končam. – Ti spiš, naj Ti Bog da sen lahek in sreču.
V duhu Te iskreno poljubljam, predragi Josip moj! Ljubi tudi Ti mene, kakor ljubi Tebe
vedno Tvoja
Zofka
Lahko noč
Ob 3 na 1 v jutru 18. XI. 97