Pismo Zofke Kveder Ivu Troštu

Velecenjeni gospod! –

Oprostite, da Vaših črtic ne morem vporabiti v „D. P.“ Mogoče vporabite to pri kakem drugem slov. časopisu. Tako malo živahnosti je v Vašem pisanju! Kakšnemu začetniku se to še odpusti. In pa Vaš rokopis! Stavci se jeze nanj, da je strahota. In zdaj pošiljam korekturo iz Zagreba! –

–Skrbi imam tudi jaz čez glavo. – Moj soprog ima v bolnišnici 50 for. na mesec – predstavite si kaj je to – manj ko nič. A zato, ker je zdravnik moramo imeti veliko stanovanje, telefon itd. Vedno silim, naj gre kam na deželo – Tam se zdravnikom godi, v mestu pa je treba čakati par let, dokler je kaj o privatno prakso. – Od samih računov se mi vse megli pred očmi. A pri tem še ta naša literatura! Veste koliko mi je poslalo ljublj. gledišče za moj „Egoizem“? – 4 4 92 filira – niti pet pišlavih kron ne. Vrnila sem jim te krajcarje, ki so v svojem beraštvu direktno žaljenje list. dela. – In potem predno pri nas kaj učakate! „Egoizem“ sem napisala pred šestimi leti! – Za vsak krajcar honorarja morate beračiti in še Vam ščipajo pri vsaki priliki tiste bore vinarje. Če ne bi bilo „D. P.“ bi stradala. – Eh, in potem se repenčimo in zabavljamo čez Nemce. Oni imajo vsaj tisoč naših Ljubljan in če v enem mestu človek ne prosperira, gre pa drugam. – To je v resnici tragično biti od malega naroda in še tako ubogega, kakor je naš. Bogme saj Dancev, Svedov, Norvežanov, Nizozemcev tudi ni dosti več, kakor je nas a kako se godi literatom teh malih narodičev! Čisto mladi ljudje, ki napišejo par črtic dobe po 4 – 5 tisoč državne štipendije na leto. Poznam neko gdč. Danko, ki je napisala vsaj tridesetkrat manj, ko jaz in ne boljših stvari, pa ima že dve leti potovalno štipendijo; bila je po Francozkem in zdaj potuje po Kavkazu. – Vraga, potem se lahko piše in umetniško tudi! –

Pozdrav!

Zofka Jelovšek

APA:

MLA: