Opis
Vezanje pridevnika s samostalnikom v francoščini sodi večinoma na področje morfologije in sintakse. V pričujočem članku se bomo ukvarjali izključno z oblikami vezanja v moškem spolu (OVMS) kot enem od elementov pregibne paradigme pridevnika. Oblika vezanja pridevnika je lahko ali neobičajna ali pa nadomestna. Pravilne oblike izvirajo iz učinkovanja dveh delno nasprotujočihsi silnic : OVMS se mora v največji mogoči meri (1) opreti na osnovo moške oblike in (2) se končati s soglasnikom. Od tu izvirajo v primeru razhajanja različne strategije, ki poskušajo ali ohraniti osnovo v ženskem spolu (npr. SOT, OVMS : /sat/) ali dati prednost moški osnovi (npr. SOT, OVMS : /so/) ali pa moški osnovi dodati končni soglasnik ženske osnove (npr. SOT, OVMS : /sot/). OVMS niso izbrane, da bi služile kot vzglasje začetnemu zlogu samostalnika, ki sledi, temveč so izbrane glede pripadnosti posamezni vrsti samostalnikov glede na vezanje, ki ga vpeljejo, ki pa ga ni mogoče opredeliti zgolj na ravni fonologije. "Oddaljeno vezanje", do katerega pride, ko sta dva priredno povezana pridevnika postavljena pred samostalnik (npr. un bel et charmant enfant), tudi tedaj ko se vezniška beseda začne s soglasnikom (npr. un bel, mais chétif, enfant), nazorno dokazuje, da je izbira OVMS sintaktično in ne fonološko pogojena. Prav tako je mogoče samo na sintaktični ravni pojasniti primere navezovanja oziroma nenavezovanja, ko intonacijski prelom oziroma krajši premor pridevnik loči od samostalnika (primerjaj: j'en ai un petit, t-éléphant proti j'en ai un bel, éléphant). V takšnem sobesedilnem okolju bi se moral pridevnik pojaviti tako v vezani obliki, ko stoji pred samostalnikom, kot v nevezani, ko stoji pred intonacijskim prelomom. V vseh primerih je izbrana OVMS, a ko ta vključuje nevezano obliko (primer pridevnika /patit/, nevezana oblika /pati/) tedaj lahko z navezovanjem zadostimo tudi zahtevi po prisotnosti nevezane oblike pred intonacijskim prelomom. Ti primeri navezovanja niso nikakor znamenje posebnega fonološkega ali morfološkega statusa "veznega soglasnika". Vseeno pa je zanimivo, da v primeru nekaterih pridevniških priredij vloge fonologije pri izbiri OVMS ne gre zanemariti: te oblike so sorazmerno manj številne pred soglasnikom kot pred samoglasnikom, a so številnejše, ko se z njimi lahko ognemo dvojnemu hiatu.