Življenje Ines Palou (Agramunt, Lérida, 1923 - Gelida, Barcelona, september 1975) je pogojevala zaporniška izkušnja, prav tako njena dva romana, se posebej prvega, Carne apaleada (Pretepeno meso), ki je hkrati pričevanje o določenem času in njena avtobiografija, s katero se zeli oprati krivde. Zdi se paradoksalno, da je Inés Palou prav njena osebnost preprečevala postati velika pisateljica, saj je zagovarjala skoraj vse malomeščanske predsodke in kazala nagnjenost k afektiranosti. Njena obsedenost z oprostitvijo krivde vodi k takšnim pojmom, kot sta Bog in Ljubezen. Čeprav je imela toliko poguma, da je priznala svojo istospolnost, se literarno v to tematiko ni poglobila. Njeno razumevanje sočloveka je oddaljeno, pri čemer se ji izmika najbolj očitno dejstvo: v zaporu se ne ukvarjajo s človeško naravo zapornikov, saj jih z degradiranjem spreminjajo v objekte. Pri tem gre za čisto nasilje države. Negiranje človeškosti v sočloveku je opravičevanje nasilja in vsakega zločina, tako umora kot posilstva ali genocida. Žrtev teh nasprotij je na koncu naredila samomor prav v času, ko je Spanija vstopala v novo zgodovinsko obdobje in je za sabo pustila dolgo frankistično noč.

Pravice