State and law in today's world : a brief approach

angleški

2023

avtonomija   človekove pravice   demokracija   država   javno pravo

Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani IPP-PF
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Za moderno dobo je bilo značilno razumevanje, da monopol države nad uporabo sile pomeni tudi monopol nad ustvarjanjem prava. To je bila tako imenovana monistična paradigma prava. Za 21. stoletje pa je značilna pluralna resničnost prava. Zakon je veliko širši od države. Pravo je družbeni pojav. Ko pravo razumemo skozi pluralistično paradigmo prava, je mogoče reči, da je formalno pravo države le eden od zelo pomembnih vidikov pojma prava. Na državo in pravo je treba gledati na podlagi razlikovanja med konceptoma suverenosti in avtonomije. Koncept avtonomije kot tvorec objektivnega prava se razlikuje od koncepta zasebne avtonomije, razumljene kot izvrševanje subjektivne pravice. Koncept avtonomije, kot je obravnavan v tem prispevku, je veliko širši od koncepta, ki ga je razvilo javno pravo v 20. stoletju in je omejen na avtonomijo javnih subjektov. Avtonomija v tem prispevku zajema tudi avtonomijo nedržavnih institucij. Suvereno pravo države obstaja hkrati z avtonomnimi pravili nedržavnih organizacij. Pravo ni reducirano na s strani države postavljeno pravo. Vsebuje tudi druga pravna pravila, ki jih opisujem kot normativna pravna pravila in materialna pravna pravila. Formalnopravna pravila določi država in obsegajo tako zakone kot tudi sodno prakso. V okviru materialnopravnih pravil je empirično pravo tisto pravo, ki v dokumentih, praksi, odločitvah in zunajdržavnih normah ureja konkreten primer, neodvisno od državne zakonodaje. Na ravni normativnopravnih pravil obstajajo splošno priznane človekove pravice. Človekove pravice so merilo za mednarodno veljavnost prava. Veljavnost državnega prava (raven formalnopravnih pravil) in pravni pluralizem (raven materialnopravnih pravil) temeljita na univerzalnih človekovih pravicah.

27.05.2026