Tendenza al minor sforzo dell'espressione nelle lingue romanze

italijanski

2013

letnik 53, številka 1

analitično izražanje   govorjeni jezik   romanski jeziki

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Havers (1931) je jasno predstavil težnjo k manjšemu naporu, ki je v človeškem govoru opazna. Natančneje, opozoril je na dve silnici, ki vladata v jeziku: za govorečega je značilnost zgoščevanje, krajšanje izraza, torej težnja h gospodarnosti, za sogovorca pa je najbolj pomembna zahteva po jasnosti izraza. Prispevek skuša v romanskih jezikih dognati, ali je govoreči zmeraj zavezan k rabi enostavnega izraza, vidimo namreč, da se govoreči večkrat zateče k analitični obliki, celo pri posameznih izrazih. Za romanske jezike se ugotavlja, da je težnja k analitičnim paradigmam vsesplošna: romanistika ima namreč možnost, da sedanje stanje v romanskih jezikih primerja z latinščino. Ni dvoma, da so romanski jeziki močno nagnjeni k analitičnemu izražanju, ne samo v besedju, tudi v morfosintaktičnih sistemih: z izgubo sklanjatve docela za samostalnik, a tudi z opuščanjem nekaterih glagolskih paradigem, torej za opuščanje enostavnih, sintetičnih oblik predvsem v govorjenem jeziku, manj v pisnem, bolj zavezanem slovnični normi, in v manjši meri za zaimek. Analitično izražanje je značilnost govorjenega, spontanega jezika.

22.03.2016