Opis
Besedje je v političnem jeziku nujno bogato, dovzetno za novosti, močno kreativno. Polno je neologizmov. Prispevek še posebej poudarja izrabo samostalniških pripon, kot -ismo, -ista, -zione, pridevniških kot -iano, -ico, -ista, -istico, glagolskih kot -izzare. Te novotvorbe so velikokrat razumljene različno, ker skušajo pač izražati različne ideološke poglede.. V leksemskem delu najdemo zlasti grške in latinske besedne prvine, seveda tudi lastna imena. Grški ali latinski vir pa imaji razen pripon, kot -crazia, -logo, tudi predpone, npr. auto-, demo-, mono-, poli-, iltra- ipd. Značilnost italijanskega političnega jezika je in je zmeraj bila prevzemanje tujih leksikalnih prvin, nekdaj predvsem iz francoščine, v modernih časih iz angleščine.