Šolski knjižničarji smo ponavadi na bibliotekarskih in podobnih srečanjih bolj dodatek. V očeh velikih "ta-pravih" knjižnic sicer obstajamo za silo, pa vendar, treba je še to, manjka nam še ono, pa si posipamo glavo s pepelom in tožimo nad mačehovskim odnosom do ubogega deteta. Po drugi plati pa so nas do nedavna gledali postrani tudi "ta-pravi" učitelji, češ, knjige izposojati ni nobena umetnost, pa še romane lahko bereš zraven. Delo v razredu je nekaj čisto drugega, samo po tej poti si lahko izboriš preimenitni naziv pedagoški delavec. Skratka, kompleksi, občutek manjvrednosti, z ene in z druge strani. Pa vendar smo šolski knjižničarji zelo radi to, kar smo, in večina, tudi če biimela možnost, ne bi odkrmarila ne na čisto knjižničarsko, ne na čisto vzgojiteljsko stran. Očitno je torej, da ima ta poklic nekaj, kar pogreša tako knjižničarstvo SIK-a in drugih vrst kot učiteljevanje

Pravice