Hamlet and the philosophical interpretation of literature
Hamlet in filozofska interpretacija literature

angleški

2022

letnik 31, številka 120/121

apofaza   moderna misel   negativna poetika   prerokba

Inštitut Nove revije - Zavod za humanistiko
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Znotraj obsežne tradicije filozofskih branj Hamleta se pričujoči članek osredotoči na témo nevédenja kot bistveno za Shakespearovo epistemologijo. V nasprotju z razraščajočo se paradigmo eksperimentalne znanosti, kakršno v igro pritegneta Hamlet in njegov študentski prijatelj Horacij in kakršna navdihuje celo metodo, uporabljeno za dokaz kraljeve krivde, Hamlet dramatizira nastop novega modela nevedočega védenja s pomočjo vere v »previdnost«. To konstituira transformacijo starejše paradigme preroškega védenja s pomočjo razodetja, kakršno se Hamletu prikazuje v obliki duha njegovega očeta, osebe, ki namesto gotovosti spodbuja dvom in namesto delovanja obotavljanje. S Hamletovim slepim zaupanjem v tisto, kar sam imenuje »previdnost«, metafizični red ni več objekt védenja, a vseeno lahko utemeljuje verovanje in vodi nekakšno delovanje, ki se nazadnje izkaže za učinkovito, četudi tragično. Prispevek ponazarja, da se filozofska branja Cutrofella, Critchleyja, Pascuccija, Lukacherja in drugih ujemajo s takšno ne-objektivno vrsto védenja oziroma, natančneje, z nevédenjem, ki kljub vsemu obnavlja preroško razsežnost razodetja v pesniški govorici

14.09.2022