Opis
Članek celovito obravnava neposredno delavsko participacijo kot ključno, a kompleksno temo v sodobnih industrijskih razmerjih, s poudarkom na evropskem kontekstu. Raziskuje različne oblike neposredne delavske participacije, od timskega odločanja do avtonomije pri delu in sistemov predlogov, ter analizira, kako se te prakse razvijajo skozi različne stopnje participacije - od osnovnega obveščanja do soodločanja in nadzora. Glavne ugotovitve kažejo, da učinkovitost neposredne delavske participacije ni univerzalna, temveč je močno odvisna od kontekstualnih dejavnikov, kot so organizacijska kultura, slog vodenja in strukturni položaj delavcev. Avtorica poudarja, da je neposredna delavska participacija pomembno orodje za izboljšanje kakovosti delovnih mest, spodbujanje inovacij, učinkovito digitalno preobrazbo in doseganje trajnostnih ciljev, vendar opozarja tudi na morebitna tveganja, kot sta intenziviranje dela in t. i. razkorak v glasu. Ključna ugotovitev je tudi, da neposredna participacija najbolje deluje v komplementarnem razmerju s posredno, predstavniško participacijo (sindikati, sveti delavcev), saj njihova sinergija prinaša najboljše rezultate. Na primeru Slovenije je prikazana specifičnost zakonske ureditve, ki omogoča visoko stopnjo participacije, vendar se v praksi soočamo z izzivi, zlasti v javnem sektorju in zaradi pomanjkanja sistemskih mehanizmov ter ozaveščenosti. Prihodnost učinkovite delavske participacije je skratka odvisna od sposobnosti sistema za prilagajanje novim izzivom, kot so digitalizacija in nove oblike dela, ter integracije vseh kanalov glasu, da se zagotovi učinkovita vključenost vseh delavcev.