Jeanne Duval in Charles Baudelaire sta se srečala leta 1842. Njuno razmerje je trajalo približno dvajset let in v tem času so nastale nekatere najslavnejše pesmi iz zbirke Rože zla. James MacManus v knjigi Black Venus (Črna Venera) omenja, da so skoraj vsi Baudelairovi biografi obsodili Jeanne Duval, ker naj bi uničila velikega pesnika. Med drugim naj bi ga varala z njegovimi prijatelji, zapravljala njegov denar in mu dostavljala opij. Toda roman Tišina, polna vetra še zdaleč ni faktografsko navajanje dejstev, skrbno je namreč reflektiran tudi arhaični izvor rasizma in negrofobije. Jeanne Duval tako ne predstavlja več halucinantne seksualne moči, pač pa je pesnikov odnos do muze dekonstruiran: črnka, eden od najplodnejših virov pesnikovega umetniškega ustvarjanja, ni več mešanica ravnodušne, na vse pripravljene in pokorne ženske, ki spodbuja fantazmatske nagone francoskega moškega, ampak gre za pristno srečanje med likoma. Njuno razmerje, ki ob koncu doživi zanimiv preobrat, je predstavljeno kot igra moči. Raziskana je zgodovina časa, v katerem sta živela, vpliv fotografije na upodabljanje ženskega akta, balonarstvo, preobrazba Haussmannovega Pariza, status pesnika v urbanem okolju, zgodovina tišine, estetika kolonialne domišljije, predvsem pa spolne in razredne razlike med Baudelairom in Jeanne Duval.

Pravice