Opis
Totalne ustanove že veliko let veljajo za relikte preteklosti, vendar še vedno poberejo večino ekonomskih virov za duševno zdravje in se trdovratno upirajo spremembam. Večina reform v Evropi zdaj poskuša razviti skupno- stne storitve, ki so integrirane v socialne sisteme in socialna omrežja, vendar so slabo povezane s korenito institucionalno preobrazbo. Deinstitucionalizacija je omenjena v številnih mednarodnih dokumentih, kot so poročilo Svetovne zdravstvene organizacije in Odbor ZN za konvencijo o pravicah invalidov. Čeprav obstaja pomembno soglasje glede osnovne definicije deinstitutionalizacije, ko gre za paciente (npr. odpust iz ustano- ve), pa je proces na splošno napačno razumljen. Gre ne le za zmanjševanje števila in zaprtje totalnih institucij ali odpust njihovih pacientov, temveč za celotno sistemsko spremembo, še več, za popolno transformacijo psihiatrije v smeri skupnostne skrbi za duševno zdravje. Deinstitucionalizacija mora biti poglavitna strategija za premagovanje starih oblik zatiranja ljudi z duševnimi težavami in ovirami ter za mobilizacijo virov in podpore za njihovo okrevanje in socialno integracijo. Skupnostne storitve lahko promovirajo odziv na potrebe in uresniče- vanje pravic do državljanstva z aktivacijo virov in priložnosti. Italijanska izkušnja, še posebej ta v Trstu, dokazuje, da je to mogoče, če delujemo na način, ki spodbuja subjektivnost, krepitev moči, okrevanje in socialno vklju- čenost, pri tem pa upoštevamo človekove pravice (npr. načelo odprtih vrat, nobene prisile). Za dokončanje de- institucionalizacije na področju duševnega zdravja potrebujemo sinergijo človekovih pravic, pristopov, osre- dotočenih na posameznika in okrevanje, ter obsežne, učinkovite in odzivne skupnostno usmerjene storitve.