O sleparjih, dveh vrstah poštenjakov in vlogi države skozi Kantov "Poskus o boleznih glave"

slovenski

2015

letnik 66, številka 3

država   etika   pravičnost   pravna država   teorija iger

Narodna in univerzitetna knjižnica
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Kant, ki se je v zgodovino filozofije vpisal s svojo etiko, se v odgovoru na vprašanje, kako ohraniti pri življenju pravično državo, na moralnost državljanov ni želel zanašati. Postavil se je na radikalno nasprotno stališče. Kot mnogi drugi je trdil, da se ljudje v družbi po naravi nagibamo k zlu, pohlepu in sebičnosti. Ob tem pa je predpostavil tudi to, da ima zlo samoljubja po naravi lastnost, da začne v odnosu do drugih enako mislečih spodkopavati samo sebe. V tem mehanizmu, ki deluje za hrbtom pohlepnih posameznikov, je videl skrivni načrt narave, ki zelo počasi vodi k preseganju zla. V članku obravnavam ohranjanje strukturno nestabilnega ustroja Kantove pravične države (s t. i. republikansko ustavo) s treh, med seboj povezanih vidikov: 1) z vidika Kantovega skrivnega načrta narave, 2) z vidika odnosa med kakovostjo države in kakovostjo državljana ter 3) z vidika skrivnega izvzemanja kot temeljnega strukturnega problema. Pogled na več vrst poštenjakov, ki se naslanja na teorijo iger, nam pokaže, da je njihova usoda odvisna od kakovosti države. Prvemu, imenujem ga Kantov poštenjak, poseg dobro delujoče države - v primeru, da nima možnosti umika iz nje - omogoča preživetje. Drugemu, t. i. Humovemu poštenjaku, isti poseg vzpostavi garancijo po recipročnosti, ki jo potrebuje, da še naprej deluje kot poštenjak. V slabi, propadli državi, ki ji ga ne bo uspelo zaščititi, bo Humov poštenjak v boju za preživetje sam začel slepariti, Kantov pa bo propadel.

14.03.2025