Del znanja, pridobljenega v procesih učenja, je znanje o dejstvih, torej dejstveno ali faktografsko znanje. V današnjih teorijah učenja je to zapostavljena tema, kar je svojevrsten paradoks. V Bloomovi ćtaksinomijić znanja je to znanje sicer umeščeno na najnižjo ćravenć, vendar je hkrati opisano kot temeljno znanje, na podlagi katerega je šele mogoče pridobivati znanje na ćvišjih ravnehćć. Današnje teorije učenja - po zgledu Platona - o znanju na ćvišjih ravnehć sodijo, da ga ni mogoče govorno prenesti z osebe na osebo. Članek pa je posvečen vprašanju: Je vsaj znanje na ćnižjih ravnehć prenosljivo? Najprej skušamo ugotoviti, kateri pomen pojma ćdejstvoć je vključen v pojem faktografskega znanja, ki ga uporabljajo današnje teorije učenja. Potem pregledujemo teorije učenja in epistemološke teorije, ki se ukvarjajo z vprašanjem o prenosljivosti faktografskega znanja. Obravnavamo t. i. pričevanjsko epistemologijo, ki temo medosebnega prenosa dejstvenega znanjaveže na niz avguštinovskih predstav o umu, spominu, znanju, govoru in komunikaciji, zlasti pa na idejo o prenosu mentalnih objektov, na idejo telementalnosti. Na koncu ugotavljamo, da tovrstne teorije prenosa znanja prezrejo družbeno naravo in družbeni obstoj znanja, saj vodijo k sklepu, da pomenske predstave, ki jih prenaša spoznavni govor, spremeni v znanje šele diskretna sodba, ki nastane v zasebnosti posameznega uma.

Pravice