Za varen prenos spletnih vsebin najpogosteje uporabljamo kombinacijo protokolov HTTP (HyperText Transfer Protocol) za komunikacijo s spletnim strežnikom, TLS (Transport Layer Security) za šifriranje uporabniške vsebine in TCP (Transmission Control Protocol) za zanesljiv prenos sporočil. Posledica uporabe kombinacije protokolov je slabša učinkovitost, kot če bi uporabili en sam poseben protokol, saj vsak protokol vsebuje lastno režijo, kar se odraža predvsem v povečanih zakasnitvah pri prenosu. Z razvojem svetovnega spleta in drugih internetnih aplikacij so se poleg tega pojavile potrebe po učinkovitejših transportnih mehanizmih, ki pa jih je v praksi težko uvesti zaradi okostenelosti transportnega sloja. Nadgradnje transportnih mehanizmov so bile zato udejanjene v okviru aplikacijskih protokolov, še posebej protokola HTTP. Protokol QUIC (Quick UDP Internet Connections) prevzame pod svoje okrilje transportne mehanizme, udejanjene v protokolih HTTP, TLS in TCP, in s tem izboljša učinkovitost prenosa spletnih vsebin. QUIC ni popolnoma samostojen transportni protokol, saj za prenos svojih sporočil uporablja protokol UDP (User Datagram Protocol), s čimer zagotovi, da ga omrežne naprave ne zavračajo. Glavne prednosti protokola QUIC v primerjavi s kombinacijo protokolov HTTP, TLS in TCP so hitrejša vzpostavitev povezave, odprava problema blokade vodilnega sporočila in izvedba v okviru uporabniškega prostora operacijskih sistemov, kar omogoča hitrejše nadgradnje.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-M5FBOV12

COBISSID

217871619

Objavljeno

20.12.2024

Metapodatki

Citiranje

APA:

Jakus, Grega (2024). Kaj prinaša transportni protokol QUIC?. Elektrotehniški vestnik, letnik 91, številka 5, str. 290-295. URN:NBN:SI:DOC-M5FBOV12 from http://www.dlib.si

MLA:

Jakus, Grega. "Kaj prinaša transportni protokol QUIC?." Elektrotehniški vestnik letnik 91. številka 5 (2024) str. 290-295.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-M5FBOV12>

Elektrotehniški vestnik
2005-
(Zbirni zapis)