Opis
V članku obravnavamo avtorjev vplivni odnos do literarnega besedila in vlogo literarnega kritika z njegovo tendenco, da bi zamenjal avtorja. S tem da se spoprimemo, najprej, z romantičnim duhom, nato s progresivnim pojmom modernosti in, slednjič, z zanikovalnim konceptom postmoderne, zagovarjamo idejo, da literarni diskurz vključuje avtorja kot normativen in intencionalen princip, ki ohranja spomin in vednost, kakršna nam ponuja literatura. Rezultat tendence po zanikanju avtorja je tendenca, da bi zanikali tradicijo, literarni kanon, in absurdni razmah nujnega metodološkega aparata, razmah, kakršen je pripeljal do zmanjšanja branja literature, zatona njenega družbenega statusa in zmaličenja utilitarnega pripoznanja avtorjev, ki oblikujejo dostojanstvo in identiteto zahodne kulture. Skušamo pojasniti, da bi kanonična literarna besedila morala biti pripoznana s pomočjo kasnejšega kriticizma, njihove umestitve v zgodovinski čas in njihove refleksije našega lastnega časa, znotraj katerega pridobijo nove pomene, medtem ko obenem ohranjajo utrjene pomene ikoničnih avtorjev