Študij mikroplavalcev v okolju z nizkim Reynoldsovim številom ima ključno vlogo pri razumevanju biološkega samopogona. Članek obravnava hidrodinamiko, ki določa gibanje na mikroskali, s poudarkom na modelu zvijača (angl. squirmer), kanoničnem opisu samopogona, ki izhaja iz površinskih deformacij. Članek začne s pregledom temeljnih načel hidrodinamike pri nizkem Reynoldsovem številu, vključno s Stokesovo enačbo ter ključnimi pojmi, kot sta neodvisnost od hitrosti in teorem školjke. Nato je izpeljan model zvijača, njegova hitrost plavanja pa izračunana z uporabo neposrednih rešitev tokovnega polja ter Lorentzovega izreka o recipročnosti. Zvijači so nadalje razvrščeni na potiskače in vlečnike glede na značilnosti njihovih tokovnih polj, pri čemer so analizirane tudi njihove interakcije s togimi mejami. Teoretične napovedi so na koncu primerjane z eksperimentalnimi podatki za Volvox carteri, kar potrjuje učinkovitost modela pri opisu obnašanja bioloških plavalcev.

Pravice