Transfer zapornikov znotraj EU - res v imenu socialne reintegracije?

slovenski

2012

letnik 63, številka 3

dvojna kaznivost   Evropska unija   izvrševanje kazenskih sankcij   obsojenci   pogojni odpust   resocializacija   transfer obsojencev

Narodna in univerzitetna knjižnica
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Prenos izvršitve kazenske sankcije med državami odpira številna penološka, pravna, politična pa tudi finančna vprašanja. Tradicionalni sistem transferja, ki je temeljil na tripartitnem soglasju (soglasju države obsodbe, države izvršitve in obsojenca), doživlja spremembe: na njegovo mesto stopa sistem, ki omogoča transfer proti volji obsojenca, državam pa nalaga dolžnost, da izvršijo sankcije, ki so jih njihovim državljanom izrekla tuja sodišča, v nekaterih primerih tudi brez preverjanja dvojne kaznivosti. Na ravni EU se te spremembe opravičujejo z zagotavljanjem kar najboljših možnosti za socialno rehabilitacijo (resocializacijo) obsojenca, v ozadju te fraze pa je mogoče videti veliko bolj mundane razloge: interes držav z visokim odstotkom tujcev v zaporniški populaciji, da bi se tega bremena delnorazbremenile, po možnosti hitro in brez administrativnih zapletov. V številnih primerih je premestitev obsojenca na prestajanje kazenske sankcije v državo njegovega porekla res v njegovem interesu, ni pa vselej tako (npr. slabši bivalni standard v zaporih države, v katero je bil premeščen, dolgotrajnejše čakanje na pogojni odpust). Zato je na premike na področju transferja vsaj v enem delu mogoče gledati tudi kot na žrtvovanje položaja obsojencev na oltarju retorike o vzajemnem priznavanju sodnih odločb in zagotavljanju najboljših možnosti za resocializacijo obsojencev.

14.03.2025