Opis
Članek obravnava vprašanje glagolskega vida v slovanskih jezikih na podlagi ruskega, češkega in slovenskega gradiva, pri čemer se upoštevajo tudi zadnje raziskave A. Derganc in D. Krvine. Razlike med sopostavljenimi jeziki, ki se kažejo pri rabi in skladenjski povezljivosti dovršnega in nedovršnega vida, so povezane z razhajanjem pri kategorialni semantiki vidov in organizaciji vidske opozicije, kar se kaže tudi v različni stopnji zaznamovanosti/ nezaznamovanosti obeh vidov. Navedena izhodišča uporabljamo pri razlagi vidske podobnosti češčine in slovenščine, v katerih se dovršniki aktivno uporabljajo v historičnem sedanjiku, in pri označevanju ponavljajočega se dejanja. Na podlagi češkega in slovenskega gradiva skušamo pokazati, da je v češčini in slovenščini dovršni vid zaznamovan v manjši meri kot v ruščini. Po drugi strani slovenski in češki nedovršniki v različnih kontekstih, posebej v kontekstu uzualnega dejanja, nastopajo kot vidske oblike, ki aktualizirajo procesualnost in trajanje posameznega dejanja, kar v številnih primerih onemogoča, da bi jih uporabljali kot nezaznamovane oblike. Nekatere vidske značilnosti dejanja, kot je označevanje meje, se v češčini in slovenščini s predponskimi dovršniki izražajo redkeje kot v ruščini. Zato se za označevanje meje uporabljajo druga leksikalna sredstva. Tako se v ruščini predpona po- uporablja za označevanje limitativnega pomena, ki se funkcijsko zbližuje z rezultativnimi vidskimi predponami, npr. Ty uže počital? / pozanimalsja? / poplaval?, medtem ko v češčini in slovenščini predponski glagoli s po- ponavadi ne poudarjajo izraziteje zaključka dejanja in se zato v podobnih kontekstih ne uporabljajo. V ruščini se 'velika, polna mera dejanja ali doseženo stanje zadovoljitve' (saturativni pomen) izraža predvsem z glagoli z obrazili na- -cja, medtem ko se v slovenskem in češkem gradivu podobna semantika pogosto izkazuje z drugimi leksikalnimi sredstvi, ki poudarjajo navedeno mejo (npr. češ. dost, slvn. dosti, dovolj). Jezikovno gradivo in ugotovitve, predstavljene v prispevku, potrjujejo izhodiščno predpostavko, da gramema dovršnik: nedovršnik v ruščini in češčini/slovenščini do določene mere delujeta različno. V ruščini je raba dovršnikov predvsem povezana z idejo časovne zamejitve dejanja (t. i. "predela" - meje), medtem ko se v češčini dovršnik povezuje z idejo celostnosti. Bistvene razlike med obravnavanimi jeziki izpostavljamo na primeru pripovednega besedila v preteklosti. Zanimivo je, da analiza prevodnega gradiva kaže, da podobnosti med češčino in slovenščino glede vidske rabe včasih ne držijo, saj je pri pripovednem besedilu v preteklosti slovenščina bližja ruščini kot češčini. V prispevku posebej opozarjamo na najnovejše raziskave vidske rabe v slovenščini pri A. Derganc in D. Krvini, ki pričajo o novem obodobju v slovenski aspektologiji. V omenjenih študijah uporaba nove metodologije in korpusnega gradiva omogoča natančnejši vpogled v značilnosti obvezne in fakultativne rabe dovršnikov in nedovršnikov ter obenem jasneje izpostavlja aspektološke posebnosti slovenščine, ki izstopajo v primerjavi s češčino in ruščino.