Članek raziskuje pojem »biti-doma« znotraj fenomenologije in psihoanalize. Z namenom razgrnitve takšne naloge se sklicujem na razpršene psihoanalitične opazke Donalda Winnicotta glede vprašanja, kaj pomeni pripadnost domu. Na analizo apliciram tudi določene fenomenološke pojme, ki jih je mogoče najti v delih kanoničnih avtorjev, kakršna sta Emmanuel Levinas in Gaston Bachelard. Cilj razprave je utemeljiti, da tako v fenomenologiji kakor v psihoanalizi ideja »biti-doma« igra pomembno vlogo. Celo več, obe disciplini lahko z razpiranjem lastnih perspektiv prispevata ena k drugi in se medsebojno obogatita. Pokazati skušam, da ima dom, v katerem živimo, pomemben vpliv na vzpostavljanje potencialnega prostora (med materjo in otrokom). Zato si prizadevam dokazati, da dom ni samo hiša, ampak omogoča dogajanje in razvijanje potencialnega prostora (Winnicott). Šele tako lahko rasteta tudi igra in usvarjalnost.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-G6ZVK2HI

COBISSID

205350915

DOI

10.32022/PHI33.2024.128-129.8

Objavljeno

12.09.2024

Metapodatki

Citiranje

APA:

Mândru?, David-Augustin (2024). Being-at-home. Phainomena (Ljubljana), letnik 33, številka 128/129, str. 185-203. URN:NBN:SI:DOC-G6ZVK2HI from http://www.dlib.si

MLA:

Mândru?, David-Augustin. "Being-at-home." Phainomena (Ljubljana) letnik 33. številka 128/129 (2024) str. 185-203.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-G6ZVK2HI>

Phainomena
1992-
(Zbirni zapis)