Opis
Koncept in termin "religijski pouk" sta običajno razumljena na dva načina: prvič, kot "denominacijski religijski pouk", katerega drugo ime je tudi "konfesionalni religijski pouk" ali "verouk", in drugič, kot "ne-denominacijski ali ne-konfesionalni religijski pouk". V striktno sekularnih državah, v katerih je konfesionalni religijski pouk (katerega glavni cilj je vzgoja za določeno religijo ali veroizpoved), v javnih šolah zakonsko prepovedan (npr. v Franciji, Sloveniji in ZDA), je možen le pouk o religijah, ki je oblika ne-konfesionalnega religijskega pouka. Pouk o religijah se lahko izvaja kot poseben šolski predmet ali pa kot integralni del obveznih predmetov, kot so zgodovina, etika, filozofija, umetnost, državljanska vzgoja itd. Integracija učnih vsebin o religijah v te obvezne učne predmete je bolj ali manj prisotna v vseh državah, medtem ko imajo pouk o religijah kot poseben predmet le v nekaterih državah. Ena izmed njih je tudi Slovenija, kjer se ta predmet imenuje "Verstva in etika". Glavni cilji tega predmeta so: ponuditi učencem možnost, da razširijo in poglobijo svoje znanje o svetovnih religijah in etiki, ki ga pridobijo pri drugih predmetih, in jim na tak način pomagati razumeti pomembnost in pomen religijske in etične problematike; jih spodbujati in pripraviti za strpno in spoštljivo razpravo o religijskih in etičnih vprašanjih; razviti njihovo zmožnost razumeti druge v njihovi drugosti; pripraviti učence za življenje v pluralistični družbi; biti kritičen do negativnih pojavov, katerih izvor so lahko religije; in jim pomagati razviti lastno religiozno ali nereligiozno filozofijo življenja. Ker glavni cilj pouka o religijah ni vzgoja za določeno religijo in tudi zato, ker spoštuje pravice staršev, otrok in učiteljev do svobode misli, vesti in veroizpovedi, se zdi, da je pouk o religijah lahko sprejemljiv za vsakogar,ne glede na njegova ali njena verska ali filozofska prepričanja, prav tako pa tudi za različne nacionalne šolske sisteme in tradicije.