Tra sicilianita e sicilitudine

italijanski

2009

letnik 49, številka 2

italijanščina    besedotvorje    oblikoslovje 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Med tako imenovanimi identitetnimi priponami, ki izražajo neko določeno pripadnost in jo tudi konotirajo, se v italijanskem prostoru zadnje čase čedalje bolj širi tip -itudine, ki ga najdemo na primer v sarditudine, russitudine, romagnolitudine in v drugih podobnih tvorbah: gre za derivacijsko paradigmo, ki jo lahko imamo za "ponovno aktivirano", potem ko se je zdelo, da je povsem neproduktivna. Pripona -itudine, ki je najprej označevala ozemeljsko pripadnost, je na koncu dobila vlogo označevalca in kot takšna se - ob postopnem širjenju funkcije - zlahka uporablja s samostaniškimi oblikami, ki se nanašajo na življenjski slog (punkitudine), eksistencialni položaj (casalinghitudine, singletudine) ali tudi na tendence in posebnosti (gaffitudine). Na začetek takšne vnovične rabe besedotvornega vzorca lahko postavimo dva izraza, in sicer na eni strani negritudine, ki se pod vplivom francoskega négritude nanaša na črne afriške kulture, na drugi pa sicilitudine, ki se je trdno uveljavil spričo nabitosti pomena, s katerim ga je uporabljal Leonardo Sciascia. Prispevek ima namen osvetliti posebej genezo izraza sicilitudine, katerega dejanski avtor naj bi bil pisatelj Crescenzio Cane (1959), in obenem skuša raziskati odnos med tem izrazom in med konkurenčno obliko sicilianita.

14.02.2015