Prevajalec se mora vsakič, kadar se loti prevoda besedila iz enega jezika v drugega (oz. iz ene kulture v drugo), odločiti za določeno makro prevodno strategijo.Pri tem mora znati preceniti, ali naj sprejme strategijo, pri kateri bo ohranil jezikovne strukture, besedišče in slog izhodiščnega jezika ali naj sprejme strategijo, skladno s katero bo določene morfosintaktične, leksikalne in slogovne značilnosti prilagodil ciljnemu jeziku ter tako omogočil, da bo prevedeno besedilo bližje jeziku in kulturi ciljnega občinstva (prim. Schleiermacher 1813). V pričujočem prispevku se po kratki predstavitvi problematike o potujitvenem in podomačitvenem prevajalskem pristopu v splošnem (glej Schleiermacher, Venuti, Eco, Ožbot in drugi) osredotočimo na opredelitev in preučevanje uporabnosti teh pristopov pri prevajanju pravnih besedil. Pri tem se opiramo na konkretne primere in skušamo razlikovati med takimi, pri katerih bi bil bolj zaželen ali celo nujno potreben potujitveni prevod, in nekatere druge primere, kjer bi boljši učinek dosegli s podomačitvenim prevodom.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-8IYRL06P

COBISSID

53593698

Objavljeno

22.03.2016

Metapodatki

Citiranje

APA:

Paolucci, Sandro (2013). Strategia estraniante e strategia addomesticante nella traduzione dei testi giuridici. Linguistica (Ljubljana), letnik 53, številka 2, str. 73-89. URN:NBN:SI:DOC-8IYRL06P from http://www.dlib.si

MLA:

Paolucci, Sandro. "Strategia estraniante e strategia addomesticante nella traduzione dei testi giuridici." Linguistica (Ljubljana) letnik 53. številka 2 (2013) str. 73-89.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8IYRL06P>

Linguistica
1955
(Zbirni zapis)