Opombe
Stališče družbe do posameznega spola in do družbenih razlik med žensko in moškim se kaže na posameznih ravneh življenja, tudi v jeziku. Dejstvo, da se namesto ženskih poimenovanj za bitja uporabljajo moška, lahko razložimo s tem, da ima slovnični spol možnost posploševanja. V Sloveniji se je začelo o tem razmišljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v nekaterih drugih državah pa že prej; ena od rešitev za ne seksistično rabo jezika so feminativi. Tvorjenje le-teh je tipična besedotvorna možnost slovenščine in tudi drugih (slovanskih) jezikov, pri čemer je mogoča tvorba iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Feminativi se v slovenščini po teoriji Jožeta Toporišiča tvorijo na dva načina: (a) z dodajanjem ženskospolskega obrazila tvorjenkam moškega spola; (b) z zamenjavo celotnega ali le izglasnega dela moškospolskega obrazila z ženskospolskim ob isti podstavi. V pričujoči doktorski disertaciji nas zanima družbena prepoznavnost žensk, kot jo razberemo iz slovenskega jezikovnega sistema. Besedotvorje namreč omogoča prepoznavanje zakrite ali izražene družbene hierarhizacije. Namen je ugotoviti funkcijsko produktivnost feminativnih obrazil in njihovo pojavnost potrditi s pomočjo jezikovnih priročnikov in korpusov. Feminativi se sicer po Toporišiču (2004) lahko tvorijo z naslednjimi priponskimi obrazili: -a/-á, -ica/-íca, -ja, -ulja, -inja/-ínja, -ka, -ovka in -íčna. To velja za tvorbo iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Za raziskavo feminativne tvorbe v slovenščini smo uporabili različne jezikovne vire in ugotovili, da se v novejših virih pojavljajo še druga priponska obrazila, s katerimi tvorimo feminative, pri čemer nekatera nastopajo samo kot dodajalna, druga pa zgolj kot zamenjevalna. Raziskovali smo, kateri način tvorjenja feminativov v slovenščini prevladuje, z dodajanjem feminativnega priponskega obrazila samostalniku moškega spola ali z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskospolskim. Disertacija opozarja tudi na variantna feminativna obrazila (dve različni obrazili ali več ob enakem pomenu in podstavi). Pri analizi gradiva se je nabralo veliko število feminativov, kjer sta se ob isti podstavi pojavili dve ali več variantnih priponskih obrazil. Primerjava tovrstnih tvorjenk glede na kvalifikatorje v obeh izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Slovenskem pravopisu je pokazala njihovo slogovno zaznamovanost, večpomenskost in možnost zamenljivosti, korpusna analiza pa prikazuje njihovo pogostnost; glede na vse našteto bomo predlagali ustreznejši feminativ. Nadaljnja analiza dokazuje, da k večini moškospolskih poimenovanj bitij v sodobnem knjižnem jeziku feminativ že obstaja ali pa njegovo obliko lahko predvidimo. V posebnem poglavju smo obravnavali tvorbo feminativov iz lastnoimenske podstave. Proučevali smo ženskospolska poimenovanja za prebivalke, zbrana v slovarskem delu Slovenskega pravopisa kot podiztočnice pri zemljepisnih lastnih imenih, in priimkovne feminative, prav tako zbrane po Slovenskem pravopisu, analizo pa smo obogatili s korpusnimi podatki. Pri analizi prvih se kot najpogostejše ženskospolsko priponsko obrazilo še vedno kaže obrazilo -ka, pri priimkih pa opažamo zlasti, da je ženska kot družbeno bitje še vedno zapostavljena, priimkovni feminativi iz korpusa Gigafida pa izražajo izrazito negativno konotacijo. V slovenskem besedotvorju so raziskave feminativov redke, celovite predstavitve in pregleda pa do zdaj sploh ni bilo. Gre za razvijanje novih besedotvornih spoznanj, ki so lahko povezana z družbeno realnostjo.