Opis
V tem prispevku najprej obravnavamo nastanek JA in s tem povezana odprta vprašanja, predvsem pomen ustanovitvenega akta, poimenovanja JA, ureditve upravljanja in premoženja ter financiranja JA v zelo raznovrstni praksi, ki je sledila sprejetju ZJA. V ureditvi teh vprašanj v področnih zakonih so velika odstopanja zaradi pravila, da ZJA velja le, kolikor s področnim zakonom ni drugače določeno. To je v dveh desetletjih od uveljavitve zakona povzročilo raznovrstnost ureditve temeljnih vprašanj do te mere, da danes težko govorimo o enem tipu JA v RS. Za nekatere JA se ZJA sploh ne uporablja v celoti, temveč le nekatere izrecno naštete določbe. Izraz agencija uporabljajo tudi za druge osebe javnega prava (skladi, družbe z omejeno odgovornostjo, javni gospodarski zavod) in celo vladne službe ali organe v sestavi ministrstev. Ustanovitveni akti ne vključujejo vseh nalog posamezne JA. Vloga ustanovitelja v upravljanju JA je odločilna, kar pomembno vpliva na uresničevanje zakonskega pravila o samostojnosti JA. Ustanovitelj namreč po ZJA imenuje in razrešuje direktorja ter tudi člane sveta JA. Kljub tem določbam ZJA so za delovanje svetov posamezni področni zakoni uvedli številne izjeme. Odstopanja od določil ZJA se nanašajo na način imenovanja direktorja, dolžino njihovega mandata ter sestavo sveta JA. Ugotavlja se, da je le pri polovici ustanovitvenih aktov JA izrecno določeno, kdo naj bi podpisal pogodbo o zaposlitvi direktorja. Med najpomembnejšimi odstopanji so tudi takšna, da so direktorji JA že po funkciji hkrati tudi predsedniki svetov JA, v nekaterih primerih pa so člani sveta kljub siceršnji prepovedi lahko tudi ostali zaposleni. Vsebina pogodb o zaposlitvi direktorja posameznih JA zakonsko ni poenotena. ZJA prepoveduje, da ustanovitelj vloži prostore in opremo v JA kot novoustanovljeno pravno osebo. Zakaj takšna določba v zakonu, je težko racionalno pojasniti. JA se med drugim ustanovi, kot je navedeno v ZJA (4. člen), če je s tem omogočeno učinkovitejše in smotrnejše opravljanje nalog, zlasti če se lahko opravljanje upravnih nalog v celoti ali pretežno financira z upravnimi taksami oziroma plačili uporabnikov. Upravne takse pa so po ZJA prihodek proračuna, in ne JA (42. člen), kar je vprašljiva ureditev z vidika zakonsko zastavljenega kriterija v 4. členu ZJA, namreč da se JA v celoti ali pretežno financira z upravnimi taksami oziroma plačili uporabnikov. Ne glede na določbo 39. člena ZJA, da prostori in oprema ostanejo v lasti ustanovitelja, da torej JA ne more imeti prostorov v svoji lasti, bo vendarle veljalo, da JA lahko ima svoje drugo premoženje, s katerim tudi, kot določa ZJA, jamči za obveznosti JA.