Avtorica preudarja epistemološke temelje antropološke teorije, kjer terenskega dela ne razume zgolj kot zbiranje podatkov, temveč kot stanje radikalne osebne izpostavljenosti in preobrazbe. Na podlagi klasičnih in sodobnih virov, od Dnevnika B. Malinowskega do razmislekov o afektu in utelešenosti, zagovarja tezo, da resnični izvor antropološkega teoretiziranja ne leži v opazovanju kot takem, temveč v terenski izkušnji dezorientacije, odtujenosti in družbene izolacije. Avtorica namesto neustreznega »kulturnega šoka« vpelje izraz družbeni šok (sociality shock) in poudarja, da izkušnja novinca na terenu ni prvenstveno kognitivna ali kulturna, temveč afektivna in relacijska: začasna izguba družbene razumljivosti in eksistencialnega sidrišča v neznanem medosebnem in družbenem svetu. To ranljivo stanje postane vir teoretske produkcije. Na ozadju post-modernistične refleksivnosti in politik reprezentacije izriše zgodnejše pristope, ki so terensko delo opredeljevali bodisi kot objektivno znanost bodisi kot samorefleksivno pripoved, ter predlaga model terenskega dela kot strukturirano epistemološko preizkušnjo. Ob upoštevanju fenomenologije, postkolonialne kritike in terenskih priče-vanj avtorica pokaže, da teorija nastaja skozi utelešeno soočenje: skozi postopen ponoven vstop antropologa v družbenost pod novimi pogoji, in v proces ponovne iz-gradnje osebne perspektive s položaja začetne družbene slepote. Poziva k prenovljene-mu izobraževanju in usposabljanju za pripravo etnografa na dislokacijo, afektivni prelom in epistemološko rekonstrukcijo.

Pravice