KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU Janez Kolenc Pedagoški inštitut, Ljubljana Uvod Če hočemo razumeti delovanje kadrovske reprodukcije, potem se mora- mo vprašati po teoretičnih modelih trga dela, ki razlagajo sodobne po- goje, pod katerimi se določeni poklici reproducirajo. V splošnem 1 lahko navedemo tri glavne modele, ki izhajajo iz različnih kontekstov in obdobij industrializacije: • tekmovalni model trga dela, ko je bila delovna sila videti še relativno homogena in nizko strukturirana, • model tekmovanja poslov, ki izvira iz vprašanja o tem, zakaj je isto delo plačano različno po pri različnih delodajalcih, ki sloni na dej- stvu, da se delavci zaposlujejo v pogojih vedno večjih tehnoloških sprememb, in • segmentacijski model, ki je izšel iz opažanj o dualnosti primarnih (trajne službe, stabilna plača) in sekundarnih poslov (začasne službe, nihajoče mezde). Po prvem modelu se kadrovsko reproducirajo delavci večinoma zno- traj istega poklica (npr. če je oče pek, bo tudi sin pek) in je v takih pogojih kadrovska reprodukcija večinoma zaprta v ozkih poklicnih krogih, kjer zaradi tega težko nastajajo novi poklici, pa tudi samo poklicno usmerjeno znanje se težko širi zunaj ozkih poklicnih krogov ali socialnih mrež. Tu še ne moremo govoriti o kadrovski reprodukciji, ki bi nastajala v smislu so- cialnega kapitala, 2 pač pa o reprodukciji, ki se ne more širiti zunaj določe- nih naučenih ali priučenih kompetenc. V tem pogledu sam izobraževalni ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII (2007) ŠTEVILKA 5/6 str. 37-61 38 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 sistem ne vpliva na kadrovsko reprodukcijo, pa tudi kadrovska reproduk- cija nima povratnega vpliva na izobraževalni sistem. Hitre tehnološke spremembe pa so prinesle s seboj drugi model trga dela. V tem modelu naraščajo pomen delodajalcev in njihove reproduk- tivne zmožnosti, da tehnološko hitro posodabljajo svojo proizvodnjo. S tem ko se tehnologija hitro posodablja, delovno mesto ni več tako statično kot prej. Treba se je stalno izobraževati in usposabljati, da bi lahko sploh delali. Delovno mesto ni več statično in zagotovljeno, zato delodajalci od- puščajo delavce, ki ne morejo več slediti tehnološkim spremembam. V tem modelu se delavci ne morejo več reproducirati znotraj lastnega pokli- ca, ampak se morajo stalno izobraževati in se fleksibilizirati na trgu dela. Z vidika kadrovske reprodukcije to pomeni, da delavci prehajajo iz poklica v poklic in je potem sama reprodukcija kadrov izpostavljena tekmoval- nosti, konkurenci za zasedbo določenega delovnega mesta. Kadri se ne reproducirajo več znotraj sebe, pač pa tekmujejo med seboj za zasedbo čim boljšega posla. S tem se kadrovska reprodukcija širi v razširjeno re- produkcijo in nastajajo novi poklici, medtem ko stari izginevajo. Tretji model pa pomeni, da je trg dela že segmentiran in s tem tudi zasičen, kjer se poudarja predvsem dualnost med primarnimi in sekun- darnimi posli. Ta model je torej dober za opis situacije delavca, vajenca, ki se že sam nahaja v dvojnem, dualnem statusu. Hkrati se izobražuje in dela, se izobražuje z delom in dela z učenjem. V tem dvojnem statusu pač vsak delavec pričakuje, da bo lahko reproduciral sebe in poklic, ki mu pripada. Kadrovska reprodukcija v takem modelu ni zagotovljena in posamezni poklici nastajajo in odmirajo, porajajo se novi poklici, z novimi poklici pa ne tudi nova delovna mesta. Tako nastajajo poklici, kjer delovna mesta niso zasedena, in nastajajo delovna mesta, za katera še ni prave poklicne orientacije in ni dovolj velikega zanimanja za njihovo zasedbo. Temu mo- delu se približuje empirično raziskano področje dualnega sistema poklic- nega izobraževanja, ki je predmet tega članka. Kadrovska reprodukcija v dualnem sistemu (primer Slovenije) Mehanizem ponudbe in povpraševanja ne zagotavlja skladnosti razvoja vseh poklicnih področij, kar lahko povzroči motnje v kadrovski reproduk- ciji. Mnogi programi ostajajo prazni, npr. kamnosek, črkoslikar, tapetnik, stavbni steklar, urar, zlatar, vrtnar ... Velike so tudi razlike v razvitosti du- alnega poklicnega izobraževanja med regijami. V dualnih programih po- 39 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU klicnega izobraževanja, v katere ni vpisa ali je vpis nezadosten, da bi lahko izobraževanje steklo, se zastavlja vprašanje, kdo in kako določa deficitar- nost poklicev, ki so lahko v posamezni regiji različni. Naprej se zastavlja vprašanje krepitve in širitve šolske mreže poklicnega izobraževanja ter smiselnosti dualnih programov, ki bi se morali v teh primerih iz deficitar- nih razlogov nadomestiti oz. izvajati izključno v šolski obliki, če bi želeli, da ne izumrejo določeni programi poklicnega izobraževanja. Vprašanje je še zlasti smotrno v času tranzicijskega obdobja gospodarstva, za katerega je značilen visok delež storitvenih dejavnosti, ki se ves čas borijo s težava- mi in v katerih prevladujejo majhna podjetja, od katerih jih veliko izgine s tržišča. Prav tako jih veliko ustanovijo na novo, kar ni najboljši predpogoj za pospeševanje stabilnosti 'dualnega sistema'. V panogah, ki jih pestijo krize in nihanja na gospodarskem trgu, ni pričakovati pripravljenosti delodajalcev za sodelovanje v programih dual- nega sistema z odpiranjem učnih mest ter prav tako ni pričakovati vpisne- ga odziva mladih za sklepanje učnih pogodb. V takšnih primerih je treba razmišljati o šolskih oblikah izobraževanja z vidika alternacije teorije in prakse oz. izmenjave izobraževanja v šoli in na delovnem mestu pri delo- dajalcu. Tudi v teh oblikah gre izpostaviti status dijaka, ki ga poleg šolske zakonodaje ureja tudi delovnopravna zakonodaja. Menimo, da obstajajo trije osnovni razlogi za nezadosten vpis vajencev v posamezne poklicne programe dualnega sistema: 1. zgodovinska kontinuiteta razumevanja reprodukcije zagotavljanja poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki sovpada s tranzicijskim prehodom države iz planskega v tržno gospodarstvo tudi na podro- čju izobraževanja; 2. sistemska nedorečenost uvajanja novih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja; 3. neustrezno poklicno usmerjanje učencev v osnovi šoli ali celo 'proti- propaganda' za vpis v programe poklicnega izobraževanja. Prvo trditev potrjujejo podatki, ki izražajo stopnjo pripravljenosti de- lodajalcev za prevzem izobraževalnih nalog v dualnem sistemu. Pripra- vljenost je od panoge do panoge različna glede na objektivne pogoje go- spodarjenja in kadrovske potrebe ter glede na pretekle izkušnje s šolami. Podjetja so bila v preteklosti bolj ali manj vključena v praktično izobraže- vanje dijakov, vendar niso imela pedagoških in finančnih obveznosti. Te so bile v pristojnosti šole. Tudi v programih, kjer se je praktično izobraže- 40 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 vanje izvajalo v šolskih delavnicah, so šole del praktičnega izobraževanja, zlasti usposabljanja, prenašale na podjetja, ki so se tako navadila spreje- mati kakovostno delovno silo brez pedagoških in finančnih obveznosti. Zaradi tega razloga bi želela podjetja ohraniti šolsko obliko poklicnega izobraževanja. To so podkrepile tudi tranzicijske tržne razmere, za katere sta zna- čilni veliko število manjših podjetij in zmanjševanje števila velikih podje- tij. Obojim so skupna vprašanja ustrezne kadrovske strukture, presežna delovna sila, gospodarski razvoj, prodor na gospodarski trg ... V takšnih razmerah so zbornice in posamezni delodajalci v načelu dualni sistem podprli, vendar pod pogojem državne stimulacije, zlasti v obliki ustrezne davčne politike. Ovira za uvajanje dualnega sistema izobraževanja naj bi bila v tem trenutku nizka akumulacijska sposobnost gospodarstva za kri- tje materialnih stroškov kot stroškov praktičnega dela učnega procesa, če se vajeniško razmerje uveljavi kot specifična oblika delovnega razmerja (Tome, 2000). Vzrok za nesistematično uvajanje dualnega sistema vidimo v premajh- ni informiranosti vodilnih in kadrovskih delavcev glede prednosti poklic- nega in strokovnega izobraževanja po dualnem sistemu. To dokazuje, da vzporedno s prenovo izobraževalnih programov ne potekajo v zadostni meri aktivnosti zbornic za pridobivanje in verifikacijo učnih mest. Razvi- tosti dualnega sistema ne moremo ocenjevati le po številu programov, ki so na razpolago za dualno izvajanje, temveč tudi po realnih možnostih za vključitev mladih v ta sistem. Torej predvsem po razvitosti ponudbe ustre- znih učnih mest za praktično izobraževanje (Tome, 2000). Število programov dualnega poklicnega izobraževanja se je sprva iz leta v leto hitro povečevalo. Od zakonske podlage (leta 1996) se je v petletnem obdobju povečalo za več kot trikrat, tudi število ponudb – prostih učnih mest znotraj določenih poklicev se je povečalo, vendar pa obseg vpisa gle- de na število sklenjenih učnih pogodb in razvoj šolske mreže te dinamike ni spremljal. Poleg problemov tranzicijskega prehoda podatki nazorno pri- kazujejo, da postaja poklicno izobraževanje v programih dualnega sistema podvrženo tržnim zakonitostim in nenehnim spremembam razmerja med potrebami delodajalcev in zanimanjem mladine za določene poklice. Te ugotovitve opozarjajo, da sistemske novosti dualnega sistema po- klicnega izobraževanja v obdobju od sprejetja nove šolske zakonodaje za poklicno in strokovno izobraževanje (1996) niso bile razumljene in izve- dene v smislu nove „reformske” strategije, temveč bolj kot eksperimental- ni poizkus postopnega prehoda od programov poklicnega izobraževanja, 41 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU prilagojenih za obrt, k prenovi poklicnih programov, znotraj katere niso nastale jasne opredelitve in metodologije, na podlagi katere bi prenovlje- ni programi poklicnega izobraževanja potekali bodisi v šolski ali dualni organizaciji oz. vzporedno. Zato tudi ni zaslediti jasne sistemske spodbu- de države podjetjem oz. delodajalcem, da bi se odločali za sodelovanje v programih poklicnega izobraževanja za dualni sistem. Ugotavljamo, da gre v tem trenutku na osnovi gospodarskih razmer v Republiki Sloveniji za postopno uvajanje dualne organizacije glede na zmožnost podjetij za zagotavljanje pogojev učnih mest za posamezno panogo. Princip postopnosti uvajanja dualne organizacije izhaja zgolj iz možnosti, da določene panoge oz. posamezna podjetja prevzemajo so- odgovornost v poklicnem izobraževanju v smislu kadrovske reprodukci- je. V panogah, ki ne izpolnjujejo pogojev, da bi podjetja sama prevzela obveznosti, ki izhajajo iz dualne oblike poklicnega izobraževanja, ostaja osrednja oblika izobraževanja šolska organizacija, za katero je šola sama sposobna izvesti tudi praktični del izobraževanja. Tako imamo stanje, ko zbornice zahtevajo od države stimulativne mehanizme za spodbujanje de- lodajalcev k ponudbi učnih mest, na drugi strani pa mora država še vedno ohranjati šolsko obliko poklicnega izobraževanja. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi to rešitev razumel zasebni sektor delodajalcev kot uslugo državi pri izvajanju programov poklicnega izo- braževanja. To bi vodilo dualno obliko v klasično obliko vajeništva. V tem primeru ne bi mogli več govoriti o kadrovski reprodukciji s strani gospo- darske sfere, kar je odlika dualnega sistema. Pri razvijanju strategije dualne oblike izobraževanja kot vzporednice šolski obliki in možnosti zagotavljanja primernega števila učnih mest bi morali izhajati iz kriterijev poklicnega profila. Za dualno obliko naj bi se odločali, kadar je kakovost poklicnega izobraževanja odvisna predvsem od praktičnega izobraževanja v naravnih pogojih dela. Upravičenost kritike strategije vpeljevanja dualnega izobraževanja kot sestavine sistemske ureditve poklicnega izobraževanja sledi tudi iz enostranskega izpeljevanja prenovljenih programov na srednji stopnji. Programi dualne oblike nižjega poklicnega izobraževanja še vedno niso zaživeli v praksi. Prav tako se do sedaj omejuje programe dualne oblike izobraževanja le na izobraževanje mladine, čeprav je dualna oblika pri- merna tudi za izobraževanje odraslih v smislu bazičnega poklicnega izo- braževanja, dokvalifikacije in prekvalifikacije. Znotraj kategorije odraslih je dualna oblika izobraževanja zlasti primerna za brezposelne. Izobraže- vanje brezposelnih v obliki delovnega razmerja, sklenjenega zaradi izo- 42 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 braževanja, je najustreznejši pokazatelj pravilnosti in ustreznosti poklicne odločitve brezposelnega. Na podlagi kritike strategije vpeljevanja dualnega izobraževanja v sis- tem poklicnega in strokovnega izobraževanja Medveš (1999) upravičeno opozarja na strateški premislek o nadaljnjem razvoju prenove poklicnih programov in o stopnji dinamike povečevanja sedanjega deleža vajencev ter predlaga naslednje strateške cilje: • predvideti postopno rast generacije, • uvajati nove programe zlasti na področju storitvene dejavnosti, • opredeliti se do tega, pri katerih poklicih bo šolska oblika izobraževa- nja ostala prioritetna in edina, pri katerih bo vsaj prehodno obdobje ostala dualna oblika le dopolnitev šolski, kje pa bi ponudili samo du- alno obliko, • izdelati načrt stimulacije delodajalcev, • zagotoviti ustanavljanje medpodjetniških centrov, • načrtno spodbujati vpis v dualne programe (Medveš, 1999: 8). Strategija razvoja mora predstavljati temeljno izhodišče nadaljnje pri- prave novih programov. Nesmiselno je razvijati številne nove programe in vlagati visoka sredstva v njihovo izdelavo, če ostajajo nezasedeni. Po- membnejše je zagotavljati razmere za njihovo izvajanje in dvig kakovosti izobraževanja. Načelo postopnosti pri vpeljevanju izobraževalnih programov V šolskem letu 1997/98 je bila poskusno vpeljana dualna organizacija po- klicnega izobraževanja za šest poklicev: avtomehanik, avtoklepar, mizar, zidar, tesar in mesar. Pripravljeni so bili tudi programi za poklice radiotelevizijski mehanik, usnjarski galanterist, izdelovalec usnjenih in krznenih oblačil, vendar se zaradi pomanjkanja učnih mest in premajhnega zanimanja učencev niso začeli izpeljevati. Izobraževalne programe so začele v šolskem letu 1997/98 izpeljevati šole takole: avtomehanik: Srednja strokovna in poklicna šola Celje, Srednja šola Domžale, Srednja poklicna in strokovna šola Ljubljana Bežigrad, Srednja kovinarska, strojna in metalurška šola Maribor, Šolski center Ptuj – Poklicna in tehniška strojna šola, Šola za strojništvo Škofja Loka, Šolski center Novo mesto – Poklicna in tehniška strojna šola, Šolski center Velenje – Poklicna in tehniška strojna šola; 43 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU _ avtoklepar: Srednja šola Domžale, Šolski center Ptuj – Poklicna in teh- niška strojna šola, Srednja kovinarska, strojna in metalurška šola Mari- bor, Šola za strojništvo Škofja Loka; _ zidar, tesar: Šolski center Celje – Poklicna in tehniška gradbena šola, Srednja gradbena in ekonomska šola Ljubljana; _ mizar: Srednja lesarska šola Ljubljana, Srednja lesarska šola Maribor, Srednja lesarska šola Škofja Loka; _ mesar: Živilska šola Maribor – Poklicna in tehniška šola. V šolskem letu 1998/99 je bila dualna organizacija poklicnega izobra- ževanja vpeljana za programe: frizer (sprejet je bil tudi program za naro- dno mešano območje slovenske Istre za šole s slovenskim učnim jezikom in italijanščino kot jezikom okolja), klepar-krovec, kuhar, natakar, cvetli- čar, instalater strojnih instalacij. Zaradi premajhne ponudbe učnih mest in zanimanja učencev niso začeli izpeljevati programov: tapetnik, stavbni steklar, urar, zlatar, finomehanik. V šolskem letu 1998/99 so začele šole izpeljevati izobraževalne pro- grame takole: - frizer: Srednja tekstilna šola Maribor, Srednja strokovna in poklicna šola Celje, Srednja kovinarska in prometna šola Koper; _ instalater strojnih instalacij: Srednja šola Domžale; _ kuhar: Srednja šola za gostinstvo in turizem Maribor; _ natakar: Srednja šola za gostinstvo in turizem Maribor; _ cvetličar: Vrtnarska šola Celje; _ klepar-krovec: Srednja šola Domžale, Šolski center Ptuj – Poklicna in tehniška strojna šola. V šolskem letu 1999/2000 so bili pripravljeni programi srednjega poklicnega izobraževanja v dualni organizaciji: pek, slaščičar-konditor, vrtnar, slikopleskar, šivilja-krojač. Učnih mest je bilo ponujenih premalo in še za te se niso učenci zanimali, zato se niso začeli izvajati programi: mlekar, kamnosek, črkoslikar, bolničar-negovalec. V tem letu se je začel izpeljevati program tapetnik, ki je bil pripravljen že prejšnje šolsko leto. V šolskem letu 1999/2000 so začele šole izpeljevati izobraževalne pro- grame takole: _ pek: Živilska šola Maribor – Poklicna in tehniška šola; _ slaščičar-konditor: Živilska šola Maribor – Poklicna in tehniška šola, Kmetijska in gospodinjska šola Šentjur; _ šivilja-krojač: Srednja šola Muta; 44 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 _ vrtnar: Vrtnarska šola Celje; _ slikopleskar: Srednja gradbena šola Maribor; _ tapetnik: Srednja lesarska šola Škofja Loka. Za šolsko leto 2000/2001 so bili pripravljeni programi: prodajalec (sprejete so tudi prilagoditve programa za narodno mešano območje v slovenski Istri s slovenskim učnim jezikom (SI), za šole z italijanskim uč- nim jezikom (IS) ter za dvojezično izvajanje na narodno mešanem obmo- čju – slovensko-madžarsko), strojni mehanik, elektrikar-energetik, kuhar, natakar – oba prilagojena za narodno mešano območje v slovenski Istri s slovenskim učnim jezikom (SI). Pripravljena in v strokovnem svetu potrjena sta tudi programa vzdr- ževalec tekstilij in pečar-keramičar, vendar nista bila razpisana za šolsko leto 2000/2001. Tabela 1 prikazuje število vseh prenovljenih programov za pridobitev poklicne in strokovne izobrazbe. Tabela 1: Prenovljeni in novi izobraževalni programi v obdobju 1996–2000 IZOBRAŽEVALNI PROGRAMI Do šolskega leta 1999/2000 Šolsko leto 2000/01 Skupaj Nižje poklicno izobraževanje 15 1 16 Srednje poklicno izobraževanje (ds) 29 9 + 2* 38 + 2* Srednje poklicno izobraževanje (š) 4 2 + 4* 6 + 4* Srednje strokovno izobraževanje 16 13 + 2* 29 + 2* Poklicno-tehniško izobraževanje 1–1 Poklicni tečaj 6 – 6 Višje strokovno izobraževanje 11 3 14 SKUPAJ 82 28 + 8* 110 + 8* Vir: CPI, 2001 * Potrjeni programi, vendar niso bili vključeni v razpis 2000/01. Za leta do 2006 glej tabele 1, 2, 3, 4, 5, 6 v prilogi G., ki je shranjena v dokumentaciji Centra za evalvacijske študije na Pedagoškem inštitutu. Podatki kažejo, da je pri prenovi programov imela prednost dualna organizacija, in sicer zaradi: _ delitve pristojnosti za poklicno izobraževanje med ministrstvom za šolstvo in drugimi ministrstvi (zlasti za delo in gospodarstvo) ter zbornicami in _ iz razloga, da je bilo treba obrti prilagojene programe, ki so se posto- pno razvijali po letu 1990, nadomestiti z novimi programi v dualni organizaciji. 45 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU Do šolskega leta 1999/2000 so šole od 29 programov srednjega po- klicnega izobraževanja v dualni organizaciji izpeljevale 19 programov. To pomeni, da ponudba učnih mest in zanimanje učencev za nekatere pokli- ce ne sledita razvoju programov. Ugotovitev ponazarjajo podatki o razpisu učnih mest delodajalcev pri obeh zbornicah (obrtna, gospodarska) in njihova zasedenost na podlagi sklenjenih učnih pogodb. Tabela 2: Skupno število razpisanih učnih mest in zasedenost na podlagi sklenjenih učnih pogodb od šolskega leta 1997/98 do 2005/06* Učno mesto Skupaj Šolsko leto razpisano zasedeno % 1997/1998 2514 776 30,86 1998/1999 2116 1109 52,41 1999/2000 2050 1250 60,97 2000/2001 2861 1265 44,21 2001/2002 2049 1075 52,46 2002/2003 2085 923 44,26 2003/2004 2412 987 40,92 2004/2005 2409 862 35,78 2005/2006 2314 605 26,14 SKUPAJ ZA OBDOBJE 1997–2006 20810 8852 42,53 * Podatki so ažurirani na osnovi baze, ki jo je v letu 2006 pripravila Polona Kelava. Gre za skupno bazo podatkov Obrtne in Gospodarske zbornice Slovenije. (Vir: PI, 2006) Primerjava razpisa in zasedenosti učnih mest na podlagi sklenjenih učnih pogodb za posamezna šolska leta kaže, da se odstotek zasedeno- sti iz leta v leto spreminja – od 30,86 % v prvem letu izpeljevanja dualne organizacije do 60,97 % v tretjem letu in vnovičnega padca na 44,21 % v šolskem letu 2000/01. Povprečna zasedenost učnih mest v obdobju od 1997 do 2006 je razmeroma nizka, in sicer 42,53-odstotna. Posebej je opa- zen upad zasedenosti učnih mest v obdobju do leta 2001/2002, ko v letu 2005/06 lahko ugotovimo le še 26,14-odstotno zasedenost učnih mest. Raz- korak med razpisanimi in zasedenimi učnimi mesti v obdobju 1997–2006 je najbolj razviden iz grafikona časovne vrste, ki ga prikazujemo spodaj. 46 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Grafikon 1: Razpisana in zasedena učna mesta v obdobju 1997–2005 Grafikon 1 nam nazorno kaže stalni razkorak med razpisanimi in zasedenimi učnimi mesti v celotnem obdobju uvajanja dualnega sistema izobraževanja v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Na začetku uva- janja novih programov je bil ta razkorak največji, kar je razumljivo, saj trg ponudbe in povpraševanja še ni mogel zaživeti. Opazimo tudi lahko, da je bila ponudba skozi leta dokaj enakomerna, v letu 2000/2001, pa je celo poskočila, povpraševanje vajencev pa ima zaznaven trend upadanja skozi celotno obdobje. Na podlagi takšne dinamike ponudbe in povpraševanja na trgu poklicev v dualnem sistemu lahko sklepamo naslednje: a) Stalen razkorak med ponudbo in povpraševanjem govori o tem, da je ponudba oz. povpraševanje po poklicih v dualnem sistemu od začetka njihovega uvajanja vseskozi višja od povpraševanja, kar pomeni, da trg oz. delodajalci potrebujejo poklice takšnega profila. To pa pomeni, da z delodajalske strani obstaja večja potreba po tovrstnem zaposlovanju, kot pa jo je trg zmožen zagotoviti, saj interes s povpraševanja (vajencev) temu ne sledi. Zato se je treba vprašati po vzrokih za takšen razkorak. b) Krivulji ponudbe in povpraševanja po poklicih v dualnem sistemu ka- žeta tudi na to, da je bil razkorak največji na začetku, škarje pa so se znova začele razpirati po letu 2001/2002, ko je povpraševanje začelo upadati kljub enakomerno izraženi ponudbi. Treba je poudariti, da se je po letu 2001/2002 zanimanje dijakov/vajencev za poklice v dualnem sistemu začelo še dodatno zmanjševati in v letu 2005/2006 doseglo naj- nižjo točko od začetka uvajanja dualnega sistema izobraževanja. Z vidika deleža naraščanja ali upadanja deleža zasedenosti učnih mest je treba upoštevati dinamiko sklenjenih učnih pogodb znotraj posamezne- 47 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU ga poklica oz. panoge za program dualnega izobraževanja. Skupni delež zasedenosti učnih mest, ki do leta 2000/2001 narašča, je odraz kumulacije povečevanja letnega števila vpisov v nove poklice oz. programe dualnega izobraževanja. V večini poklicev oz. programov dualnega izobraževanja delež zasedenosti učnih mest pada. Poklice bi glede na razmerje med po- nudbo in zasedbo učnih mest lahko razvrstili v tri skupine: _ uravnotežena ponudba in povpraševanje (razmeroma velika ponud- ba in tudi povpraševanje za poklice avtomehanik, mizar, kuhar, cvetli- čar, frizer); podatki po letu 2001 pa kažejo uravnoteženo ponudbo in povpraševanje še za poklica avtokaroserist in slaščičar- konditor; _ velika ponudba in majhen odstotek zasedenosti učnih mest za po- klice zidar, tesar, natakar, klepar–krovec, mesar, elektrikar–energetik, instalater strojnih instalacij; podatki po letu 2001 pa kažejo nesoraz- mernost med ponudbo in povpraševanjem še za poklice avtoklepar, avtoličar, konstrukcijski mehanik in oblikovalec kovin; _ majhna ponudba in majhen odstotek zasedenosti ali popolna neza- sedenost učnih mest za poklice kamnosek, črkoslikar, tapetnik, stavb- ni steklar, urar, zlatar, vrtnar; podatki po letu 2001 pa kažejo splošno nezanimanje za poklice dimnikar, elektrikar-elektronik, finomehanik, izdelovalec usnjenih in krznenih oblačil, lončar, monter konstrukcij, predelovalec polimerov in stavbni mehanik. Takšna gibanja na področju ponudbe in povpraševanja po poklicih v dualnem sistemu smo posebej analizirali v obdobju 1997-2006 in prišli do naslednje ugotovitve. Navedeni podatki kažejo, da mehanizem ponudbe in povpraševa- nja ne zagotavlja skladnega razvoja vseh poklicnih področij, to pa lahko pospešuje motnje v kadrovski reprodukciji. Videti je, da nimamo razvite sistemske strategije in tudi ne jasnih odgovorov na vprašanje, s katerimi ukrepi spodbujati enakomernejši razvoj tega področja. Zato lahko razumemo nenehne zahteve delodajalcev, da se z različni- mi spodbudami države (neposredno financiranje nagrad vajencev, peda- goško-andragoško izobraževanje, davčne stimulacije in podobno) zagota- vljajo možnosti za izobraževanje v podjetjih. 48 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Osip v funkciji kadrovske reprodukcije Pred letom 1990 je bil osip v Republiki Sloveniji relativno velik. Požarniko- va navaja za obdobje sedemdesetih in osemdesetih let: »Cilja, razširiti sre- dnješolsko izobraževanje na celotno generacijo, še nismo dosegli, 5 % do 10 % tistih, ki uspešno zaključijo osnovno šolo, se ne vpiše v srednjo šolo. Osip v srednjih šolah znaša približno 20 %. V letih 1989–90 se je približno 61 % tistih, ki so se vpisali v srednjo šolo, odločilo za štiriletne šole (pribli- žno 22 % jih je obiskovalo gimnazijo), 31 % za triletne, preostanek pa za krajše oblike šolanja (2 leti in manj). Takšno hierarhijo bi s tradicionalnega stališča lahko razlagali kot odraz procesa družbene selekcije, povezane z uradnim in skritim kurikulumom šol in ne kot odraz različnega odnosa in reakcij dijakov do zahtev, ki jim nalaga obvezno in neobvezno šolanje« (V: Sander, 1998: 8). Za obdobje prve polovice devetdesetih let (do šolske reforme 1996) Ministrstvo za šolstvo in šport navaja, da »2 % do 3 % populacije, ki je uspešno zaključila osnovnošolsko izobraževanje, ni nadaljevalo šolanja na sekundarni ravni« (Trbanc, 2000: 7). Tabela 7: Osip glede na vrsto programov sekundarnega izobraževanja za generacije vpisa 1991/92, 1992/93, 1993/94 Generacija vpisa 1991/92 Generacija vpisa 1992/93 Generacija vpisa 1993/94 Vrsta izobraževalnega pro- grama % osipa po petle- tnem obdobju % osipa po petle- tnem obdobju % osipa po petle- tnem obdobju Nižje poklicno izobraževanje 21,3 29,4 31,9 Srednje poklicno izobraže- vanje 26,8 18,6 16,6 Srednje poklicno-tehniško izobraževanje 14,9 12,8 11,9 SKUPAJ: Poklicno izobraževanje 20,4 16,2 15,0 Splošnoizobraževalni progra- mi (gimnazija) 5,9 7,0 6,5 SKUPAJ: sekundarno izobra- ževanje 17,2 14,1 13,0 (Trbanc, 2000, 8) OPOMBA: za obdobje petih let. 49 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU Z leti je razviden odstotek zmanjševanja osipa, od šolskega leta 1 991/92 do 1993/94 za 4,6 % skupaj na vseh ravneh poklicnega izobraževanja. Naj- večji osip, ki z leti narašča, se veže na programe nižjega izobraževanja in znaša 31,9 % za šolsko leto 1993/94. Zelo visok osip, ki upada, zasledimo tudi za programe srednjega poklicnega izobraževanja, in sicer znaša 16,6 % za šolsko leto 1993/94. Velike razlike glede deleža osipa so med progra- mi poklicnega izobraževanja znotraj posamezne stopnje. Trbančeva navaja za generacijo, ki se je vpisala v šolskem letu 1993/94, največji osip na stopnji nižjega poklicnega izobraževanja za program šivi- lja, skoraj 40-odstotni osip, na stopnji srednjega poklicnega izobraževanja za program obdelovalec kovin 27-odstotni osip in na stopnji srednjega tehniškega izobraževanja za program trgovski tehnik 33,6-odstotni osip. Osip v splošnoizobraževalnih (gimnazijskih) programih je relativno kon- stanten, 6,5 %. V povprečju se je osip na področju sekundarnega izobra- ževanja zmanjšal na 13 % (Trbanc, 2000: 11). Po podatkih Zavoda za šolstvo RS velja, da 8 % učencev (vpisane ge- neracije) ponavlja letnik, zlasti prvi in drugi letnik. Okoli 77 % učencev, ki ponavljajo letnik, ga v drugem letu uspešno zaključijo. Glede na celotni delež osipa se 40 % do 50 % osipa dogodi v prvem letniku, 30 % v drugem letniku, 20 % v tretjem letniku in le izjemoma v četrtem letniku (Trbanc, 2000: 12). Delež osipa v programih poklicnega izobraževanja je dvakrat večji (15,0 %) od osipa v splošnoizobraževalnih (gimnazijskih) programih (6,5 %) (Trbanc, 2000). Poudariti moramo, da ti podatki prikazujejo stanje osipa v času pred reformskimi novostmi. Novi oz. prenovljeni programi na področju poklic- nega izobraževanja so se v skladu z novo šolsko zakonodajo (1996) začeli izvajati v šolskem letu 1997/98, zato bo mogoča natančnejša analiza spre- memb po preteku obdobja petih let. Nujno potrebna pa je sprotna evalva- cija, ki omogoča glede na fleksibilnost sistema sprotne izboljšave. Medveš navaja, da »povprečen osip v dualnem (oz. prej obrti prilago- jenem) sistemu znaša okoli 26 %, kar je ugotovljeno na podlagi petletne- ga spremljanja vpisane generacije, medtem ko je osip v nižjih poklicnih šolah (ali v ustreznih prejšnjih oblikah izobraževanja) okoli 30 %. Osip je izračunan kot delež dijakov, ki niso končali šolanja pet let po vpisu« (Med- veš, 2000: 25). 50 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Tabela 3: Delež osipa vpisane generacije po letnikih za poklicne programe dualne oblike v šolskem obdobju 1997/98–2000/2001 in na zaključ- nem izpitu 1999/2000 OSIP ---------------------- GENERACIJA % osipa v šolskem letu 1997/98 % osipa v šolskem letu 1998/99 % osipa v šolskem letu 1999/2000 % osipa na zaključnem izpitu v šolskem letu 2000/2001 Generacija 1997/98 11,82 5,06 0,52 7,86 Generacija 1998/99 10,07 7,06 Generacija 1999/2000 12,31 Tabela 4: Delež povprečnega osipa po letnikih za poklicne programe dual- ne oblike v obdobju 1997/98–1999/2000 % osipa v šolskem letu 1997/98 % osipa v šolskem letu 1998/99 % osipa v šolskem letu 1999/2000 LETNIK 1. letnik 2. letnik 3. letnik Povprečen % osipa 11,40 6,06 0,52 Grafikon 2: Grafikon 2 prikazuje delež osipa generacije po letnikih za posame- zno šolsko leto za poklicne programe dualne oblike, ki so se izvajali v šol- skih letih 1997/98, 1998/99 in 1999/2000. Primerjava osipa v prvih letnikih in drugih letnikih kaže na relativno izenačeno velikost osipa za posame- zni letnik. Relativno izenačen osip za posamezni letnik izobraževanja veča možnost iskanja vzrokov za osip v zahtevnosti programov izobraževanja ter zmanjšuje možnost vzrokov za osip v posebnostih populacije učen- cev. 51 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU Iz tabele je razviden največji delež osipa, ki znaša 11,4 % vpisane ge- neracije v prvem letniku poklicnih programov v dualni obliki, sledi drugi letnik s povprečnim deležem osipa 6,06 % in tretji letnik z 0,52-odstotnim osipom, v katerem je osip zgolj izjema, saj praviloma izdelajo vsi učenci oz. vajenci. Pri interpretaciji podatkov je treba opozoriti na zelo nizek numerus populacije (2450 učencev) glede na celotno šolajočo se populacijo v krat- kem časovnem obdobju (3 šolskih let), kar lahko vpliva na nižjo zaneslji- vost podatkov in nižjo vrednost posploševanja ugotovitev. Osip vajencev na zaključnem izpitu za poklicne programe dualnega sistema, ki so v šolskem letu 1999/2000 prvič pristopil k izvedbi zaključne- ga izpita, je bil 7,86 %. Tabela 5: Uspeh zaključnega izpita v programih sekundarnega izobraže- vanja 1999/2000 Spomladanski rok % pozitivnih Jesenski rok % pozitivnih Povprečen uspeh oz. ocena (jesenski rok) Dveletni programi 97,0 100,0 3,71 Šolski triletni programi 82,0 93,7 3,13 Obrtni triletni programi 86,5 95,1 3,03 Dualni triletni programi 86,3 88,0 3,03 Programi 3 + 2 82,4 94,3 3,46 Štiriletni programi 83,0 92,9 3,21 Poklicni tečaj 88,2 85,7 2,90 Prilagojeni programi 96,6 96,8 3,68 SKUPAJ 87,96 94,07 3,30 (Državni izpitni center, Uspeh na zaključnem izpitu, oktober 2000, 6) 52 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Tabela 6: Generacijski osip v obdobju 3 let, prijavljeni in uspešni na za- ključnem izpitu, ter povprečna ocena na zaključnem izpitu v dualni obliki za šolsko obdobje 1997/98 –2005/2006 PROGRAM generacijski osip v obdobju 3 let % uspešnih na zaključnem izpitu povprečna ocena na zaključnem izpitu Avtoklepar 26,32 % 100,00 % 3,26 Avtoličar 8,33 % 100,00 % 3,71 Avtomehanik 18,71 % 99,43 % 3,25 Cvetličar 10,19 % 95,77 % 3,37 Finomehanik 0,00 % 100,00 % 4,5 Frizer 29,99 % 90,93 % 3,02 instalater strojnih instalacij 20,63 % 100,00 % 3,74 izvajalec suhomontažne gradnje ni podatka ni podatka ni podatka klepar-krovec 0,00 % 100,00 % 2 konstrukcijski mehanik 0,00 % 100,00 % 3 Kuhar 52,59 % 91,49 % 2,56 Mesar 20,17 % 100,00 % 3,32 Mizar 22,44 % 98,56 % 3,23 monter centralnih kurjav ni podatka ni podatka ni podatka Natakar 44,75 % 89,94 % 2,49 oblikovalec kovin 0,00 % 100,00 % 3 Orodjar 37,22 % 100,00 % 3,17 pečar-keramik ni podatka ni podatka ni podatka Pek 17,04 % 96,67 % 2,97 slaščičar-konditor 0,00 % 100,00 % 3,3 Slikopleskar 0,00 % 100,00 % ni podatka strojni mehanik 25,00 % 100,00 % 3,7 Tesar 27,56 % 100,00 % 2,93 Vrtnar 0,00 % 100,00 % 2,9 Zidar 18,60 % 98,57 % 3,28 SKUPAJ 25,30 % 98,24 % 3.35 (Pedagoški inštitut, študija primera strukturiranega velikega vzorca, interno gradivo, 2007) Na podlagi analize študija primera, velikega vzorca N = 9439 vajencev, pridobljenega na podlagi prostovoljnega sodelovanja šol, ki so v šolskem obdobju od 1997/98 do 2005/2006 izvajale programe srednjega poklicne- ga izobraževanja v dualnem sistemu, ugotavljamo: 53 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU • povprečen generacijski osip za obdobje 3 let na celoto programov srednjega poklicnega izobraževanja predstavlja 25,30 %; • glede na programsko strukturo ugotavljamo generacijski osip za ob- dobje 3 let: – najvišji osip (30 % do 50 %) v programih kuhar in natakar, orodjar, – visok osip (15 % do 30 %) v programih frizer, tesar, avtoklepar, stroni mehanik, mizar, instalater strojnih instalacij, mesar, avtomehanik, pek, – nizek osip (do 10 %) v programih cvetličar in avtoličar, – osipa ni bilo v programih finomehanik, klepar-krovec, konstrukcijski mehanik, oblikovalec kovin, slaščičar-konditor, slikopleskar, vrtnar; Grafikon 2: Povprečen generacijski osip za obdobje 3 let za programe sre- dnjega poklicnega izobraževanja v dualnem sistemu v šolskem obdo- bju 1997/98 –2005/2006 generacijski osip v obdobju 3 let 0,00% 10,00% 20,00% 30,00% 40,00% 50,00% 60,00% Avtoklepar Avtoličar Avtomehanik Cvetličar - DS Finomehanik Frizer Instalater strojnih instalacij Izvajalec suhomontažne gradnje Klepar-krovec Konstrukcijski mehanik Kuhar Mesar Mizar Monter centralnih kurjav Natakar Oblikovalec kovin Orodjar Pečar-keramik Pek Slaščičar-konditor Slikopleskar Strojni mehanik Tesar Vrtnar - DS Zidar generacijski osip v obdobju 3 let • delež uspešnih vajencev na zaključnem izpitu je 98,2 %; • glede na programsko strukturo ugotavljamo uspešnost vajencev: – visoka uspešnost (90–98-odstotna) na zaključnem izpitu za progra- me natakar, frizer, kuhar, cvetličar, pek, mizar, zidar, avtomehanik, – 100-odstotna uspešnost za programe avtoklepar, avtoličar, finome- hanik, instalater strojnih instalacij, klepar-krovec, konstrukcijski teh- nik, mesar, oblikovalec kovin, orodjar, slaščičar-konditor, slikople- skar, strojni mehanik, tesar. 54 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Na podlagi zgoraj opravljene empirične analize lahko trdimo, da je trg dela v dualnem sistemu poklicnega izobraževanja segmentiran in da kadro- vska reprodukcija znotraj posameznih poklicnih področij poteka na različ- ne načine. Ponekod ne prihaja niti do enostavne reprodukcije, drugje je ta reprodukcija stoodstotna, ponekod pa prihaja že do razširjene reprodukci- je, ko na podlagi starih poklicev nastajajo tudi novi. Kadrovska reprodukcija je odvisna tudi od stopnje osipa v posameznih učnih programih. Učni uspeh v funkciji kadrovske reprodukcije Podatki o učnem uspehu, ki smo jih zbrali v letu 2006, ne kažejo bistve- nih odstopanj od povprečij, ki so bila izračunana na podlagi spremljav. Velja ugotovitev, da se uspeh vajencev v dualnem sistemu izobraževanja porazdeljuje z normalno distribucijo, kjer je največ zadostnih in dobrih učencev, uspeh pa narašča z leti. Če povzamemo empirične ugotovitve, ki so nastale na podlagi me- taanalize spremljav in evalvacije izvedene v letu 2006, lahko glede učne uspešnosti vajencev povzamemo naslednje relevantne ugotovitve: 1. Učni uspeh vajencev se razlikuje od tistega, ki ga dosegajo dijaki. Vzrok je verjetno v praktični naravnanosti dualnega sistema izobraže- vanja, ki vajencem omogoča, da svoje teoretično znanje bolje izkori- stijo tako v praktičnem izobraževanju kot tudi pri splošnoizobraževal- nih in strokovno-teoretičnih predmetih. 2. Učni uspeh je boljši pri praktičnem pouku kot pa pri splošnoizobra- ževalnih in strokovno-teoretičnih predmetih, kar nas navaja k sklepu, da so dijaki in vajenci, ki se odločijo za dualni sistem izobraževanja, bolj zainteresirani in motivirani za praktične predmete. To je ne na- zadnje njihova osnovna poklicna orientacija. Opazimo lahko še to, da vajenci dosegajo boljši učni uspeh pri praktičnem pouku v višjih letnikih, kar je razumljivo, glede na to, da si uspeh izboljšujejo z več izkušnjami v praksi. 3. Učni uspeh se z leti viša, kar potrjujejo podatki spremljave in evalva- cije. Za to bi lahko navedli dva glavna razloga, vajenci se z leti »priva- dijo« načinu izobraževanja, ki jim postane bolj domač, hkrati pa z leti (višji letniki so boljši od nižjih) prihaja do osipa, kjer ostajajo boljši vajenci, slabši pa odpadajo, posledica tega je boljši učni uspeh v višjih letnikih. 55 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU 4. Med posameznimi poklici nastajajo razlike glede učnega uspeha, ven- dar te niso tako velike, da bi jih merili v evalvacijski študiji, zato v letu 2006 teh razlik nismo ugotavljali. 5. Gibanje nezadostnih ocen se, odvisno od posameznega programa, giblje med 0,3 in 14 %, kar pomeni, da vendarle obstaja neizenačenost med poklici glede njihove zahtevnosti, saj praviloma v zahtevnejših poklicih vajenci dosegajo slabše rezultate kot v manj zahtevnih. 6. Posebej smo obravnavali učni uspeh na vmesnih in zaključnih izpi- tih praktične usposobljenosti vajencev. Ugotovimo lahko, da je uspe- šnost vajencev na zaključnih izpitih praktične usposobljenosti zelo vi- soka, saj je po popravnih izpitih delež tistih, ki ne naredijo tega izpita, skoraj zanemarljiv – manj kot 3 %. Grafikon 3: Uspešnost vajencev na zaključnem izpitu za programe sre- dnjega poklicnega izobraževanja v dualnem sistemu v šolskem obdo- bju 1997/98 –2005/2006 % uspešnih na zaključnem izpitu 0,00% 20,00% 40,00% 60,00% 80,00% 100,00% 120,00% Avtoklepar Avtoličar Avtomehanik Cvetličar - DS Finomehanik Frizer Instalater strojnih instalacij Izvajalec suhomontažne gradnje Klepar-krovec Konstrukcijski mehanik Kuhar Mesar Mizar Monter centralnih kurjav Natakar Oblikovalec kovin Orodjar Pečar-keramik Pek Slaščičar-konditor Slikopleskar Strojni mehanik Tesar Vrtnar - DS Zidar % uspešnih na zaključnem izpitu Vir: Pedagoški inštitut, 2007 56 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 • Povprečna ocena vajencev na zaključnem izpitu za programe srednje- ga poklicnega izobraževanja dualni sistem je 3,35; • povprečna ocena vajencev na zaključnem izpitu za programe: – finomehanik 4,5 – instalater strojnih instalacij 3,74 – avtoličar 3,71 – strojni mehanik 3,7 – cvetličar 3,37 – mesar 3,32 – slaščičar-konditor 3,3 – zidar 3,28 – avtoklepar 3,26 – avtomehanik 3,25 – mizar 3,23 – orodjar 3,17 – frizer 3,02 – konstrukcijski mehanik 3 – oblikovalec kovin 3 – pek 2,97 – tesar 2,93 – vrtnar 2,9 – kuhar 2,56 – natakar 2,49 – klepar-krovec 2 – izvajalec suhomontažne gradnje ni podatka – monter centralnih kurjav ni podatka – pečar-keramik ni podatka – slikopleskar ni podatka 57 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU Grafikon 4: Povprečna ocena vajencev na zaključnem izpitu za progra- me srednjega poklicnega izobraževanja v dualnem sistemu v šolskem obdobju 1997/98 –2005/06 povprečna ocena na zaključnem izpitu 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 4,5 5 Avtoklepar Avtoličar Avtomehanik Cvetličar - DS Finomehanik Frizer Instalater strojnih instalacij Izvajalec suhomontažne gradnje Klepar-krovec Konstrukcijski mehanik Kuhar Mesar Mizar Monter centralnih kurjav Natakar Oblikovalec kovin Orodjar Pečar-keramik Pek Slaščičar-konditor Slikopleskar Strojni mehanik Tesar Vrtnar - DS Zidar povprečna ocena na zaključnem izpitu Vir: Pedagoški inštitut, 2007 Na podlagi spremljanja napredovanja generacij v srednjih šolah je mogoče ugotoviti, da se uspešnost vajencev in dijakov tudi z novimi pro- grami ni bistveno spremenila. Tako kot pred prenovo programov se selekcija v poklicnem izobraže- vanju opravlja pri splošnoizobraževalnih in strokovno-teoretičnih pred- metih. Pomeni, da ni bistvenega napredka v primerjavi z osipom v izobra- ževanju po programih, prilagojenih za obrt. Iz tega sklepamo naslednje: • Cilji in vsebine splošnoizobraževalnih programov in teoretičnih pred- metov so neprimerni oz. prezahtevni. »Sondažne raziskave med uči- telji so pokazale, da ne morejo uresničiti ciljev in doseči postavljenih standardov. Bistvena je pripomba, da pri ciljih in vsebinah ne gre toli- ko za zahtevnost kot za abstraktnost« (Medveš, 2000: 25). • Še vedno nismo dosegli ustrezne programske ponudbe za mlade z nižjimi učnimi zmogljivostmi, saj ostaja tudi v prihodnje neprilagoje- nost vsebine in ciljev splošnoizobraževalnih in strokovnih predmetov osnovni razlog za velik osip (Medveš, 2000). • Še vedno je osip v nižjih in srednjih poklicnih šolah najvišji v celo- tnem šolskem sistemu (Medveš, 2000). 58 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 • Vzrok za visok osip predstavlja tudi nezadostna metodična usposo- bljenost učiteljev. Pouk ni dovolj prilagojen učnim zmožnostim in osebnostnim posebnostim dijakov. Poleg tega so oddelki, v katerih učitelji poučujejo, pogosto kombinirani in vključujejo mladino z ve- denjskimi in osebnostnimi težavami kot mladino s posebnimi potre- bami. Za takšno situacijo dokaj heterogene populacije večina učiteljev ni ustrezno pedagoško in psihološko pripravljena (Medveš, 2000). Med vzroke, ki povečujejo možnost osipa, spadajo: nizke učne zmo- žnosti učencev, majhno (pred)znanje iz osnovne šole, vedenjski proble- mi, prezahteven izobraževalni program ali prezahtevni učni programi posameznih učnih predmetov, zlasti splošnih in strokovnih oz. teoretič- nih, nizka motivacija, napačna, nerealna pričakovanja glede programa ali celo poklica, nezadostno poklicno vodenje med izobraževanjem, majhna prizadevanja posameznih šol za kakovost pouka, slabi pogoji za dodatno programsko implementacijo, nizki normativi, slabo razvito sodelovanje šole z lokalnimi, regionalnimi in strokovnimi inštitucijami na področju zaposlovanja, neustrezna izobrazba učiteljev in drugih izobraževalcev, ne- strokoven in monoton didaktično-metodični pristop ... Medveš (2000: 26) ugotavlja, da »so vzroki za osip zelo kompleksni in jih lahko razvrstimo v sistemske, programske in organizacijsko-didak- tične, povezani so tudi s strokovno in pedagoško-psihološko usposoblje- nostjo učiteljev« (2000: 26). Medveš (2000) predlaga naslednje ukrepe za odpravo vzrokov osipa: 1. »Na didaktično-metodični ravni: • prilagoditi zahtevnost programov učencem z različnimi zmoglji- vostmi, • razvijati oblike in metode poučevanja in dela za heterogene skupine tako v razredih kot v delovnem okolju pri delodajalcih, • razvijati nova učna sredstva, • didaktično in metodično izboljševati učni proces, • metodično in didaktično kot ustrezno pedagoško usposabljati učite- lje in mojstre, usposobiti učitelje za poučevanje interdisciplinarno zasnovanih predmetov ... 2. Na programski ravni bo treba: • dopolniti izobraževalno ponudbo, razviti nove in atraktivnejše pro- grame zlasti na področju storitvenih dejavnosti, 59 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU • dosledno izpeljati povezovanje izobraževanja in dela, oblikovati model dualne organizacije tudi za nižje poklicne programe ter raz- viti razne alternacijske oblike in povezovanje teorije s praktičnim delom, • oblikovati kataloge znanj za medpredmetno, problemsko poveza- nost in možnost integriranega pouka, • preučiti zahtevnost ciljev in vsebin izobraževanja ter standarde v katalogih znanj s pedagoškega in psihološkega vidika, • omogočiti vključevanje novega znanja in ključnih kvalifikacij v ob- stoječe standarde znanj. 3. Na izvedbeni ravni: • spremeniti normative in standarde tako, da bi spodbujali povezova- nje teoretičnega in praktičnega izobraževanja, • razviti moderne metode poklicnega izobraževanja, ki temeljijo na večji dejavnosti učenca/vajenca, • razviti materialno-tehnične pogoje, ki ustrezajo novim izobraževal- nim programom, • razviti centre za praktično izobraževanje, ki bi omogočali izvajanje novih izobraževalnih programov po načelih izkustvenega in inte- raktivnega poučevanja. 4. V izobraževanju učiteljev je treba: • okrepiti pedagoško, psihološko, andragoško in specialnodidaktično usposobljenost učiteljev, • usposobiti učitelje praktičnega pouka za teoretizacijo praktičnega znanja, • okrepiti pripravljenost učiteljev za delo s heterogenimi skupinami, • vzpostaviti sistem mentorstva za učitelje, ki se prvič zaposlijo v po- klicni ali strokovni šoli, • programsko razviti in organizacijsko izpeljati sistem permanentne- ga izobraževanja učiteljev, • vključevati učitelje strokovno-teoretičnih in praktičnih predmetov v okviru stalnega strokovnega izpopolnjevanja tudi v neposredni delovni proces. Opravljanje praktičnega dela v okviru najnovejše tehnologije in razvoja organizacije dela bi jim omogočilo lažji te- matski izbor in težavnostno prilagoditev učne vsebine učencem v okviru učnega procesa« (Medveš, 2000: 26, 27). 60 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 5/6 Menim, da k zmanjšanju osipa lahko veliko doprinesejo tako vsebin- ska struktura kurikula, programska fleksibilnost in odprtost za vključeva- nje novih vsebin, široka poklicna izobrazba in strokovna usposobljenost, možnost različnih izobraževalnih poti z možnostjo prehajanja na horizon- talni ravni programov in nadaljevanje izobraževanja na vertikalni ravni ter sposobnost samoevalvacije posamezne šole in lastnega reševanja proble- mov kot sumativna evalvacija za posamezne programe na globalni ravni. Zaključek Iz povedanega sledi najprej, da se poklici v dualnem sistemu niti enostav- no ne reproducirajo, kaj šele, da bi nastajali novi poklici, za katera so raz- pisana učna mesta. Notranjih vzrokov za to je več. Nam pa gre za to, da bi situacijo osvetlili z vidika izgube ali oploditve socialnega kapitala, ki ga premore dualni sistem poklicnega izobraževanja. Velja splošna zakonitost, da poklici nastajajo in izginjajo glede na potrebe trga delovne sile in teh- nološki ter družbeno-strukturni napredek. Ugotoviti pa moramo tudi, da se trg dela ne bo prilagajal izobraževalnim programom, ampak nasprotno, izobraževalni programi se prilagajajo trgu dela. Značilno za vse izobraže- valne programe v dualnem sistemu je, da so segmentirani in na ta način prilagojeni segmeniranosti trga dela v Sloveniji. Vendar pa ponudbi delov- nih mest zaenkrat še ne sledi tudi interes za zasedbo teh delovnih mest, še več, večina vajencev v dualnem sistemu nadaljuje z izobraževanjem v višjih stopnjah izobraževanja, storitvene dejavnosti pa v Sloveniji še niso tako razvite, da bi posrkale tudi nižje izobraženo populacijo vajencev. Zato bosta dualnost v izobraževanju in alternacija koncepta, ki bosta ostala, vendar na višji ravni izobraževanja, nižje poklicno izobraževanje pa bo sčasoma izginilo. Omeniti velja tudi osip v funkciji kadrovske reprodukcije. V programih poklicnega izobraževanja je ta osip dvakrat večji kot v splošnoizobraževal- nih (gimnazijskih) programih. Torej že večji osip kaže, da imamo opravka s populacijo, ki je nizko motivirana za uspeh in torej slabše usposobljena tako za zaposlitev kot za nadaljnje izobraževanje. Iz tega sledi, da je tudi osip v funkciji kadrovske reprodukcije tisti dejavnik, ki prispeva k nizki reprodukciji poklicev nižjega izobraževanja. Posledica tega je izginjanje določenih poklicev in slabša reprodukcijska sposobnost celotnega nižje- ga in srednjega poklicnega izobraževanja glede na druge izobraževalne programe. Vrednost socialnega kapitala, ki ga dani sistem sicer premore, 61 KADROVSKA REPRODUKCIJA V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU se tako zmanjšuje in prenaša na druge stopnje izobraževanja. Ta transfer socialnega kapitala je najbolj opazen pri naraščanju vpisa v višje stopnje poklicnega izobraževanja in v gimnazijske programe. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali segmentiran trg dela sploh še potre- buje nizko usposobljen kader. Kateri programi nižjega poklicnega izobra- ževanja so sploh še konkurenčni na trgu dela in kakšne kakovosti naj bo ta kader, da bi se nekateri potrebni poklici ohranili v kadrovski strukturi gospodarstva? Še posebej pa je odprto vprašanje konkurenčnosti nižjega poklicnega izobraževanja v povezavi z naraščanjem terciarnega in kvar- tarnega sektorja slovenskega gospodarstva. Opombe [1] Modele trga dela povzemam po poglavju v knjigi: Zaposljivost v Sloveniji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2007 . Povzemam poglavje A. Krambergerja: Strukturni razlogi težje zaposljivosti mladih v Sloveniji, str. 67–68. [2] O socialnem kapitalu je med prvimi pisal Pierre Bourdieu, ki je uporabil pojem v letu 1972 v svoji knjigi Outline of a Theory of Practice in ga kasneje pojasnil v nasprotju s kulturnim, ekonomskim in simbolnim kapitalom. V tej zvezi navajam, da je osnovna ideja ta, »… da imajo socialne mreže vrednost. Tako kot izvijač (fizični kapital) ali visokošolska izobrazba (človeški kapital) lahko povečajo produktivnost (tako individualno kot kolektivno), torej socialni stiki vplivajo na produktivnost posameznikov in skupin« (Putnam, 2000 : 12). Literatura Bourdieu, P. (1977). Outline of a Theory of Practice. Cambridge: Cambridge University Press. Medveš, Z. (1999). Ugotovitev in ocena stanja pri izvajanju dualnega sistema poklicnega izobraževanja. V: Dualni sistem danes za jutri, Celje: Obrtna zbornica Slovenije, str. 6–12. Medveš, Z. (2000). Zagotavljanje temeljne poklicne oz. strokovne izobrazbe vsem. V: Ocena reforme poklicnega in strokovnega izobraževanja ter predlogi za prihodnji razvoj, Ljubljana: Phare – Mocca, str. 24–27. Putnam, R. (2000). »Bowling Alone: The Collapse and Revival of American Community«. New York: Simon and Schuster. Tome, M. (2000). Poročilo o spremljanju programov poklicnega izobraževanja – poskusno uvajanje dualnega sistema, CPI RS, interno gradivo. Ljubljana, november. Trbanc, M. (2000). Overview of the disadvantage youth problem and the contribution of a certification system, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana: Phare–Mocca. Zaposljivost v Sloveniji. (2007). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.