KDO JE AVTOR PREDGOVORA
K NOVEMU ZAKONU IZ LETA 1771
(Napisano v spomin Števana Kiizmiča ob 200-letnici njegove smrti)'
Prekmurski protestantski pastor, učitelj, prevajalec, narodni buditelj in prosvetitelj Števan Kuzmič (rojen leta 1723 v Strukovcih, umrl 22. decembra 1779 v Šurdu)^ je prav gotovo ena od najpomembnejših osebnosti, kar jih je dalo Prekmurje slovenskemu narodu. Brez dvoma pa je bil v 18. stoletju prvi, najvidnejši in najzaslužnejši prekmurski človek, čeprav je živel in prebil veliko večino svojega življenja izven domačega in narodnega okoliša.' Osnovno šolanje je začel pri Sv. Benediktu v Kan-čevcih in v avstrijski Radgoni, nadaljeval leta 1733 v Šopronu in leta 1739 v Györu. Leta 1745 je bil vpisan v bratislavski protestantski licej, leta 1751 pa je bil nastavljen za učitelja v Nemes-Csö-ju. 12. maja 1755 je sprejel in nastopil službeno mesto pastorja v Šurdu, kjer je 24 let, do svoje prezgodnje smrti, opravljal duhovniško službo v prekmurskem in madžarskem jeziku predvsem prekmurski evangelistični naselbini v vaseh okrog Šurda.
Kakor dobrih 200 let pred njim Primož Trubar, tako je tudi Števan Kuzmič dal iz življenja v tujini najmočnejše impulze svojim rojakom doma za njihovo versko in narodnostno življenje. Ker svojega poslanstva ni mogel opraviti osebno in ustno, se je osredotočil na litrarno delo. Požrtvovalno delo, navzlic mnogim osebnim in družinskim tegobam, pripravljanja in izdajanja šolskih in verskih tiskov je pomoglo, da se je Evangeličanska cerkev na severo-vzhodnem predelu Slovenije ohranila skozi
' Dne 10. marca 1979 sem Pomurski založbi v Murski Soboti predlagal, naj bi izdala ob 200-letnici smrU Stevana Kuzmiča iaksimi-lirano izdajo Nouvega zakona iz leta 1771, v kateri je predgovor O tej ideji sem seznanil tudi SAZU v Ljubljani, Kulturno skupnost SO v Murski Soboti. Pokrajinsko in študijsko knjižnico v Murski Soboti, Evangeličanski seniorat v Murski Sotx)ü ter nekatere posameznike, dr Vilka Novaka, dr. Vaneka Šiftarja, dr. Aniona Vratušo idr.
' Zbornik Štefana Kuzmiča, Murska Sobota, 1974. (Gradivo s simpozija ob 250-letnici rojstva, ki je bil dne 13. oktobra 1973 v Radencih.), v Zborniku posebej opozarjam na Bibliografijo del o S. Kuzmiču. ki jo je napisala Nikica Brumen, str. 133-150. ' Franc Kuzmič, Stefan Kuzmič, kratek življenjepis ob 250-letnid rojstva. Evangeličanski koledar, 1974, str. 48-56. Zbornik S Kuzmiča, str. 36-53. Miroslav Kokolj - Bela Horvat. Prekmursko šolstvo. Murska Sobota. 1977, str. 62
burna stoletja težke borbe za svoj obstoj, identiteto in v primeri z ostalimi slovenskimi predeli v precejšnji številčnosti vse do danes.
Kuzmičeva pedagoško in narodno buditeljsko delovanje je bilo močno odmevno v doslednem izpovedovanju pripadnosti prekmurskega prebivalstva slovenskemu narodu in slovanstvu nasploh. Ta potreba je bila zelo očitna, kajti od prihoda Slovencev v Prekmurje (ozemlje med Muro in Rabo) proti koncu 6. stoletja ali z močnejšo plastjo slovenstva iz drugega vala naseljevanja v 10. in 11. stoletju* in še posebno od vzpostavitve madžarske oblasti v teh krajih na začetku 10. stoletja,' se je moralo prebivalstvo tega stičiščnega področja za svojo narodnostno ohranitev boriti proti madžarskemu in nemškemu raznarodovalnemu vphvu.
Madžarizacija Prekmurja je dobila nov zagon po letu 1784 ko je dunajski dvor z administrativnimi ukrepi odpravil latinščino tudi na Ogrskem. Madžari so se vsekakor čvrsto oprijeli svojega materinskega jezika namesto nemščine, ki jo je hotel Dunaj vsiliti. V tej narodnostni, politični, verski in tudi izboljšani ekonomski situaciji prebivalstva je imelo književno delo Števana Kuzmiča poseben pomen. Njegovo delo ni služilo samo trenutnim potrebam slovenskega življa med Muro in Rabo, temveč je imelo trajno vrednost in je postalo bogat delež »za celotno slovensko kulturo«.' Na žalost so sodobni zgodovinarji prezrli vrednost dela Stevana Kuzmiča,' čeprav je v veliki meri prav njegova posredna zasluga, da se je med evangeUčanskim življem v Prekmurju ohranila živa narodna zavest in da so po njegovem privlačnem vzgledu dobili katohški duhovniki močno spodbudo za literarno dejavnost v prekmurščini med katoliškim prebivalstvom. Oboje je pomoglo, da je bilo Prekmurje po prvi svetovni vojni priključeno svoji matični deželi Sloveniji.
Vrhunec Kiizmičevega hterarnega snovanja je prevod Nouvega zakona iz grščine v prekmursko narečno slovenščino. Ta izdaja z naslovom NOUVI / ZAKON / ALI / TESTAMENTOM / GOSZPOD-NA NAŠEGA / JEZUSA KRISZTUSA / ZDAJ OPRVICS / Z GRCSKOGA NA SZTA'RI / SZLO-VENSZKl JEZIK OBRNYEN1 / PO / STEVAN KUZMICSI SURDANSZKOM. / F. / V HALLI SA-XONSKOJ MDCCLXXI., je doživela štiri ponatise.* Zelo zanimiv in pomemben je pri prvi izdaji Predgovor, ki pa je bil na žalost pri vseh naslednjih štirih ponatisih izpuščen.
Predgovor iz Nouvega zakona je bil enkrat preveden v madžarščino,' dvakrat pa v prekmurščini ponatisnjen.'" Deli iz Predgovora so bili v prekmurščini in delu Števana Kuzmiča."
Na koncu Predgovora k Nouvemu zakonu je podpisan M. Torkos Jo'zei, prednyeiSi Farar Sop-ronSzki. Ali je on dejansko napisal Predgovor ali ga je samo podpisal? Do zdaj na to vprašanje še nismo dobih zadovoljivega odgovora, kajti raziskovalci Kuzmičeve literarne zapuščine in strokovnjaki z literarnega, zgodovinskega in teološkega področja so zgolj omenjali enega ali drugega, nemalokrat oba, običajno po svojem subjektivnem občutku. Poglejmo njihova mnenja, ki jih lahko razdeUmo v tri skupine z ozirom na vprašanje avtorstva.
J. Avtor je M. Trokos Jo'zei
Teza, da je M. J. Torokos avtor celega Predgovora, ima malo zagovornikov. Izgleda, da je ta problem zaposloval že F. Ilešiča, ki je po posredovanju (pismenem?) g. nadporočnika Skuhale iz Šoprona dobil o Torkosu nekaj skopih podatkov: »M. Torkos Josip je bil rojen 1. 1710 v Gjuru (Raab); njegov oče Andrej je bil tam evangeliški svečenik; mati mu je bila Marija Rozina Purgstaller; 'Nationalität: Mag-vare'. Šolal se je v Gyuru, Banjski Bistrici, Vratislavi (Breslau) in Wittenbergu, kjer je bival 5 let L.
^Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979, str. 100-101. Stefan Barbarič, Oris književnega razvoja severovzhodne Slovenije do sredine 19. stoletja. Panonski zbornik, Murska sobota, 1966, str. 72-76. ' Zgod. Slovencev, str. 153.
' Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva 1, 1968, str. 197. Vilko Novak, Ob 250-letnici rojstva Štefana Kuzmiča, Stopinje, Murska Sobota, 1974, str. 30-36. F. Kuzmič, Stefan Küzmie, str. 53-55. Franc SebjaniC, Štefan Kuzmič in njegovo delo. Murska Sobota. 1976, str. 13. Kokolj - Horvat, Prekm. šolstvo, str. 65. ' Zgodovina Slovencev ga niti enkrat samkrat ne omenja.
» Mihael Kuzmič. Protestantske izdaje Svetega pisma v slovenščini, Evangeličanski koledar, 1878, str. 99-118. Franc Sebjančič v svoji knižici S. Kuzmič innj. delo na strani 16 pod opombo 16 našteva izdaje v ponatisu, ki so izšle 1817 v Bratislavi, 1848 v Koszegu {Sebjančič mesU ne navaja), 1883 na Dunaju in 1928 v Zemunu (izdan dejansko v Beogradu, v Zemunu samo tiskan). V oklepaju pristavlja: obe poslednji izdaji sta izšli v okviru angleške biblijske družbe. Resnica je, da je vse štiri ponatise finančno omogočila Britanska in inozemska svetopisemska družba in sicer leta 1817 po svoji madžarski podružnici Pressburg Institution, leta 1848 pa direktno. Res pa je samo pri zadnjih dveh ponaüsih na naslovni strani oznaka: VODANI PO ANGLUSKOM 1 ZVÖNES-NJEM TÜVARISTVI ZA BIBLIE (izdan po Angleški in inozemski družbi za biblije). Zadnji ponatis ima na dnu naslovne strani še pripis: IZDANJE / BRITANSKOG I INOSTRANOG BIBLIJSKOG DRUSTVA / BEOGRAD / 1928. Ista pomanjkljivost glede ponatisov je prisotna tudi v Kokolj - Horvat, Prekm. šolstvo, str. 64.
' Hrabowsky Gy., Presbiterologia, biografski zapis o Štefanu Kuzmiču, rokopisna zbirka evangeličanske cerkvene občine v Šopronu. '»Vilko Novak, Izbor prekmurske književnosti, Celje, 1936, str. 31-38. IsU, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976, str. 121-126.
" Franc Šabjanči, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, Murska Sobota, 1977, str. 57. Sebjanič, S. Kuzmič in nj. delo, str. 10. Novak, Izbor... 1936, str 12, 31-38. Isü, Izbor... 1976, str. 48, 50, 121-126. FUsaz J. - Luthar A, Prekmurja znameniU evang. možje. Murska Sobota, 1926, str. 12-14.
86
1746 je bil izbran superintendentom, a ni sprejel izvolitve. Od 1. 1749-1784 je služboval v Šopronju in je umrl 8. februarja 1795. Im Jahre 1771 Schrieb er zu dem in Halle Erschienem durch Stephan Kuzmitz Herausgegebenen 'Neues Testament' in Windischer Sprache - das Vorwort.' Literarno je bil delaven na polju bogoslovja, filozofije in državnopravnih ved in je spisal kakih 19. del.«'^ Ni pa znano, da bi se F. llešič dokopal do konkretnega odgovora na vprašanje avtorstva.
Pisec spominskega članka Ob 200-letnici Kuzmičevega Nouvega zakona v Evangeličanskem listu 1. nov. 1971 pravi: »Lepo je izpovedal Torkos v predgovoru..s tem se nagiba k prizadevanju Tor-kosevega avtorstva.
Videti je, da sta tudi avtorja dela Prekmurja znameniti evang. mož prišla do sklepa, da je bil avtor Predgovora Torkos Jo'zef, kar povzemamo iz stavka: »Vido je naimre, kak to Torkos Jo'zef šopronski farar piše v Predgovori Nouvoga zakona, ka so Božo sv. Reč v telikom vremeni i v telikajšem pre-menjavali čisto obdržano, možje zevsakoga naroda z razločnimi jezikmi gučeči, na svojega naroda lastivni jezik, na svojo materno reč, v šteroj so se porodili, obrnoli.«"
Tudi Jože Smej je mnenja, da je avtor Torkos, kajti po njegovem prepričanju je prevod terjal ogromne napore, je kulturno delo prvega razreda in mu »Torkos pripisuje pri prevajanju posebno pomoč Sv. Duha, § 14 v Predgovoru.«"
Štefan Barbarič dobesedno pravi, da je »prva znana etnogenetična oznaka Prekmurcev potekla izpod peresa »prednyejsega farara šopronjskega« Jožefa Torkoša, ki je v Predgovoru Kuzmičevega Nouvoga zakona napisal...«"
Resnici na ljubo moramo poudariti, da sta avtorja Smej in Barbarič svoje mnenje napisala v spisih, ki se niso specialno ukvarjali s problematiko avtorstva in bi ga ob poglobitvi skoraj zagotovo razširila in vključila Kuzmičevo soavtorstvo.
2. Avtor je Števan Kuzmič
Tezo, da je avtor Predgovora Števan Kuzmič, sem našel samo v dveh primerih. Toda tudi v teh dveh primerih dopuščam možnost, enako kakor v predhodni točki, da bi avtorja v drugem kontekstu razširila pojem avtorstva Predgovora tudi na podpisnika Torkosa. Torej dvostranska relacija Torkos -Kuzmič.
Ob 250-letnici rojstva Števana Kuzmiča mu je bil v rojstni vasi Strukovci dne 14. oktobra 1973 odkrit spomenik. V slavnostnem govoru je dr. Anton Vratuša rekel: »Tako se je torej zgodilo, da je skromni, požrtvovalni, široko razgledani in visoko izobraženi šolnik v svoji gorečnosti in z izrednim posluhom za narodni govor svojim, med Muro in Rabo živečim Slovencem, v obUki Novega zakona pripravil ne samo mali dar, s katerim naj bi živeli in ga visoko cenili, kot sam priporoča v predgovoru, ampak tudi vrednost kulturnega, kulturno-preporodnega in narodno-obrambnega pomena ...«"
Tudi Ludvik Novak, senior Evangeličanske cerkve v SRS, je v svojem govoru povedal: »Kakor sam reče v predgovoru, je tako mali dar dal Kuzmič v tiskani besedi prekmurščine z Novim zakonom Slovencem.«
3. Avtorja sta Jo'zef Torkos in Števan Kuzmič
Franc Kuzmič v svojem orisu Kuzmičevega življenjepisa meni," da je Predgovor napisal Torkos Jo'zef, a ga je prevedel Števan Kuzmič in ga »po vsej verjetnosti kje dopolnil«.
Danes gotovo najbolj aktivni raziskovalec prekmurskega protestantizma, Franc Šebjanič, se je vprašanja avtorstva večkrat dotaknil. Njegovo trditev lahko izrazimo s prepričanjem, da je Predgovor res napisal J. Torkos, a mu je pri tem pomagalo z nasveti več vplivnih protestantov, med njimi tudi Mihael Bakoš." Poslovenjen prevod je dopolnil Števan Kuzmič in je zato v njem »zaznaven prodor pro-svetljeno zastavljenih in preprosto izraženih spoznanj in želja«." Iz predgovora zato veje neomajna privrženost in ljubezen do materialne besede, a^"
" Fr. llešič, Stef. Kuzmič - Torkos, CZN, 1907, str. 177-178. Iste podatke je citiral tudi F. Kuzmič, Stefan Kuzmič, str. 53, ne vem pa, zakaj je izpustil trditev o Torkosovem avtorstvu F^redgovora. " Flisar - Luthar, Prekm. zn. ev. možje, str. 12.
"Jože Smej, Dvestoletnica Kuzmičevega prevoda Nove zaveze. Ekumenski zbornik, Maribor, 1971. str. 46-53.
Barbarič, Oris, str. 73. " EvangeUčanski koledar, 1974, str. 60. " F. Kuzmič, Stefan Kuzmič, str. 53.
" Rojen v Šalovcih okrog leta 1742, umrl 3. aprila 1803 v Surdu. Poleg Stevana Kuzmiča eden najpomembnejših prekmurskih protestantskih književnikov. O njegovem življenju in pomenu glej;
- Franc Sebjanič, Slovenski obrednik Mihaela Bakoša, PZ, Murska Sobota, 1979i
- Ivan Škafar, Slovenski abecedar Mihala Bakoša iz leta 1786 in njegov ponaüs (1793), CZN, Maribor, 1978, 2, str. 222-237. " Zbornik S. Kuzmiča, str. 44.
" F. Sebjanič, Prot gib., str. 56. IsU, S. Kuzmič in nj. delo. str. 9. Zbornik, str. 44.
87
Vilko Novak je bil do zdaj edini, ki je poskusil določiti, kateri del Predgovora je napisal Torkos in katerega Kuzmič. Ce ne več, je Kuzmič vsaj aktivno sodeloval pri pisanju Predgovora.^' Potem gre dalje in pravi, da je Torkos verjetno napisal le bogoslovni del o značaju in pomenu sv. pisma, Kuzmič sam pa je napisal § 13, v katerem poudarja, da ima »Gospodin Bog na ves slovenski narod svojo božansko skrb, to je, za vse Slovane.«"
Iz navedenih mnenj lahko sklenemo, da je večina dosedanjih raziskovalcev dela in pomena Števana Kuzmiča pravilno ocenila in poudarjala pomembnost Predgovora, glede avtorstva pa je slutila povezanost Torkoseve teološke pronicljivosti in Kuzmičevega žara za materinski jezik in slovensko ro-doljubnost
Delež Torkosa in Kuzmiča pri Predgovoru
Pri ugotavljanju avtorstva in deležev Torkosa in Kuzmiča bomo najprej pogledali
- običajen način aU navado tistega čas, nato pa
- s primerjEdno analizo med Predgovorom iz Vöre krsztsänszke kratkim nävukom, izdan L754, in Predgovorom iz Nouvega zakona, izdan 1771, ugotovili, kaj je napisal prevajalec in kaj »prednyejsi farar«.
?. Navada pisanja predgovorov
Tu se bomo naslonih predvsem na primer Mihaela Bakoša, ki je bil naslednik Števana Kuzmiča v dušnem pastirstvu evangeličanske cerkve v Šurdu" iz praktičnega in tehničnega razloga: njegova zapuščina, predvsem pa pisma Mihaelu Institorisu Mošovskemu" nam dajejo precej popolno in zaokroženo sliko. Ko je Bakoš v Križevcih^' pripravljal, prevajal in popravljal pesmi za pesmarico Nou-vi Gräduväl, je iz hvaležnosti in spoštovanja do svojega bratislavskega zaščitnika in dobrotnika izrazil željo: »Če Ti ne bom preveč nadležen, spoštovani brat, bi Te prosil, da se ne braniš (napisati) kratek uvod v latinskem jeziku, opremljen s podpisom Tvojega imena - v blag spomin.« Poleg te želje je Bakoš zagotovil Mošovskemu, da bo tudi sam napisal predgovor v slovenskem jeziku, »katerega bom prepisal iz rokopisa blagopokojnega časti tega Kuzmiča, ki je o tem delu že razmišljali (ta rokopis) z nekaterimi že popravljenimi pesmimi, sem jeseni dobil v svoje roke. Meni, in vsem bo resnično drago, če bo ta knjiga ozaljšana s kakšnim Tvojim uvodičem, kajti Tebe smatram in imam za najdražjega in najboljšega zaščitnika našega naroda.«^'
Nouvi Gräduväl je bil izdan in tiskan leta 1789," iz predgovora pa vidimo, da Mošovski ni ustregel Bakoševi želji in ni napisal latinskega uvoda. Ne samo, da ni v latinščini napisan in tiskan, tudi prevedel in objavil ga Bakoš ni, sicer bi gotovo podpisal ali vsaj omenil Mošovskega, kar je bil nasploh cilj njegove prošnje. Tako je pod predgovorom podpisan samo Mihael Bakoš. Ce je Bakoš kaj povzemal Mošovskemu omenjen Kuzmičev predgovor, se je ta lahko odražal samo v drugi polovici, kajti v prvi polovici svojega predgovora opisuje nagibe in predvsem svoj del priprave pesmaričinega materiala Tudi stil, besedni zaklad in način izražanja se v predgovoru k Nouvemu Gräduvälu tohko razUkuje od predgovorov Vöre kr. in Nouvega zakona, da smemo utemeljeno sklepati, da ga je v največji meri, če ne v celoti, napisal sam Bakol.
Navzlic temu do zdaj iLeraziskanemu vprašanju nam Bakoševo pismo lepo predstavi način izražanja avtorjeve hvaležnosti do vplivnih prijateljev in mecenov s tem, da jih je povabil k avtorstvu ali so-avtorstvu predgovora. Upravičeno smemo sklepati, da je to bilo nenapisano pravilo tiste dobe.
2. Primerjava predgovorov v Vöre kr. in Nouvi zakon
Števan Kuzmič je uvidel potrebo po utrjevanju protestantske vere med svojimi verniki in dvig kulturne ter narodne zavesti in ravni svojih rojakov, zato je leta 1754 izdal priročnik Vöre kr. krätki nävuk, pri katerem je pomemben predgovor. Ta je namreč v primeri z ostalim tekstom knjige in drugimi njegovimi tiski samostojni spis, iz katerega močno odmeva Kuzmičev domač jezik in nazoren slog.
'< Novak, Izbor ... 1936, str. 12.
" Novak, Ob 250-letnici r. S. Kuzmiča, str. 32.
" Od 20. decembra 1779 dalje do smrU, z vmesnim 8-letnlm bivanjem in predikantskim delovanjem v prekmurskih Križevcih. " Franc Sebjanič, Pisma Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu - Mošovskemu, posebni odtis iz Jezika in slovstva, XV/1969-70, str. 1-12. Pretipkana laUnska pisma čuva Univ. Knižnica v Mariboru; Ms 535/1. Prevod v slovenščino je oskrbel dr. Stane Kos, bibliotekar v knjižnici.
" Bakoš je bil pastor v Križevcih v leUh 1783-1791. Sebjančič, Slov. obrednik M. Bakoša, n. d., str. 14-19. Novak. Izbor... 1976, str. 61-64.
"Pismo z dne 5. januarja 1788. Glej; Šebjanič, Pisma, op. 45.
" Ivan Skalar, BibUograiija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, SAZU, Ljubljana, 1978, str 19. Novak, Izbor ... 1936, str. 45-50. Isti. Izbor 1976, str. 134-137.
88
Stične točke, ki kažejo na istega avtorja v obeh predgovorih, so:
a) Razširjeno naštevanje za potrditev misli Predgovor Vöre kr.:
»Ka ti fali na vöre pravici ino istini? geto si tistoga Boga, tistoga Kristoša i tistoga s. Duha vadliiješ, V njem vorješ in njemi služiš; šteroga je vadlüvao v šterom je vörvao i šteromi je služo Adam, Abraham, David, Peter, Paveo i vsi Staroga in Nouvoga zakona verni lidje.«^*
Gospoda Jezusa Kristusa nadloge opisuje s temi besedami; »Njega so nej U samo ošotavali, ogrizavali, preklinjali i preganjali, nego so ešče za Samaritanuša, Vraga, Belzebula, vragouv najvekšega poglavnika etc. zvali... «
»Vu Kristusovem vrejmeni pa šteri Farizeuš? šteri Pop, ali Levita? šteri Herodeš? šteri Pilatus? se je k pravomi Kristušovomi navuki pridružo?«
Predgovor Nouvemu zakonu:
»Da, hki je od srejdniega mourja notri do Bejloga vso Dalmatzio, Istrio, Slavonio, Boznio i Bulgario, Horvački, Kranjski, Štajerski, Vogrski, Morski, Češki, Polski i Moškovitanski orsag žnjim napu-no... «
Iz navedkov v obeh predgovorih vidimo, da je Števan Kuzmič rad dopolnjeval osnovno misel in jo tudi potrjeval z dodatnimi izrazi, ki niso sinonimi, so pa posebnost njegovega sloga
b) Navajanje prednikov, aktivnih na literarnem področju Predgovor Vöre kr.:
»Geto so nam naši stariši, zvün Temlin Ferenca i Vanečaj Mihala,^' nikši štopajov svoje gjedrnosti nej nihali... «
Predgovor Nouvemu zakonu:
»Primus Trüber... Dalmata Antoni... Števan Istrianski i Juri Jurjevič... Dalmatin Juri... Francel Mihao. § 13.« Prevajalci svetega pisma v svoje jezike.
c) Navajanje, citiranje svetopisemskih vrstic
Predgovor Vöre kr.: (Navajam samo tiste, ki so označene v opombah) 2 Mojz 32,6; Ezek 18,2; 1 Kralj 22,17; Amos 8,11-12; Kol 3,1; 2 Mojz 20,1-17; Mt 22,37-39; Rimlj 3,23; Ik 17,10; Rimlj 3,20; Jn 5,46; Gal 3,24; Mr 1,15; Hebr 11,6, Mt 16,19; 18,18; 26, 26-28; Jan 6,52; 10,9; 14,6,15,1; 26,29,1 Kor 11, 26-28 10,16-5 Apd 15,11 Jan 8,48, 10,20; Mt 10,25; 1 Mojz 6,11-12, 7,7, Jozue 24,2, 1 Kralj 19,14, Jan 7,48, Ik 12,38; Mt 20,16; 13,14; 24, 24-26; 4,16; Tit 2,13.
Predgovor Nouvemu zakonu:
Mt 5,18; Ps 19,4; 57,6; Ef 35,5-7; Zah 14,7-8; 2 Tim 3,16; Jer 15,16-17.
Poleg neprimerno večjega števila citatov v prvem primeru odkrijemo v predgovoru k Nouvemu zakonu to-le zanimivo ugotovitev: vrste so navedene (z eno samo izjemo, § 10, Apd 2,4) samo v § 15, 17 in 18. V ostalih točkah jih ni.
Analiza in primerjava obeh predgovorov nam ob upoštevanju dejstva, da je predgovor iz leta 1754 samo Kuzmičev, kaže, da je Kiizmičev svojstveni slog in način izražanja najti v § 13,15,17 in 18 predgovora Nouvemu zakonu.
SKLEP
Po vsem povedanem lahko glede avtorstva predgovora k Nouvemu zakonu iz leta 1771 zapišemo:
Po običaju svojega časa je Števan Kuzmič zaprosil »prednyejsega farara«, predpostavljenega duhovnika v Šopronu, Jo'zefa Torkosa, naj izdaji napiše ustrezen predgovor. Zakaj ni zaprosil katerega od svojih dobrotnikov v Bratislavi, ki so samo izdajo Nouvega zakona podprli z izdatno finančno dotacijo, je vprašanje, na katerega bo še treba najti odgovor. Torkos se je vabilu ljubeznivo odzval in napisal predgovor v latinščini, katerega je Števan Kuzmič prevedel v prekmurščino,'" sproti pa ga
" Navedke v tem spisu sem povzel za oba Predgovora po ponatisib v Novak, Izbor .,. 1976, str. 116-126. " Franc Temlin in Mihael Sever, prekmurska protestantska pisca pred Kuzmičem. " Sebjanič, S. Kuzmič in nj. delo, str. 9.
je proti koncu dopolnil s podatki in mislimi, ki so se mu zdele potrebne in spodbudne za rojake. Posebno § 1-9 so izredna zaokrožena teološka enota, vredna učenega bogoslovca in plodovitega pisca, jiakršen je bil Torkos. Problem avtorstva se danes ne bi pojavljal, ko bi kje obstojala kopija Torko-sevega originala v latinščini. Do zdaj še ni bUa nikjer najdena. Latinski predgovor, ki ga je Kuzmič dobil od Torkosa, pa je skoraj zagotovo zgorel, ko mu je požar uničil hišo v vasi Patro in je poleg ostalega zgorela tudi skoraj tretjina njegovih abecednikov." Ker originalnih virov nimamo, nam primerjalna metoda in običaji 18. stoletja pomagajo, da o avtorstvu Predgovora povemo:
Napisal ga je Jo'zef Torkos in sicer § 1-12, 14 in 16, pri prevajanju pa ga je dopolnil Števan Kuzmič s § 13, 15, 17 in 18. O vplivu drugih soavtorjev, svetovalcev ali pomočnikov ne moremo govoriti, ker nimamo za primerjavo dovolj uporabnih podatkov in tiskov.
Mihael   Kuzmič Ljubljana