A. Funtek: Dva cveta.                                               97
Ljudstvo dan danes pripisuje vso to nesrečo Turkom. Pravijo, da je posadka, ko so se Turki približali, po gradu luči prižgala, odkrila most in potem zbežala. Od množice v Korito popadlih Turkov bila se je baje voda zajezila in je še v poznejših časih trupla in orožje nosila na dan (Novice 1862, list 35).
Dva eveta.
jjvet na grobu tihem rase — »Nežen cvet!
In ko rase, pač smehlja se
Z bojo pisano odet:
„Zvestost srčno, zvestost večno Javljam jaz. Devo borno in nesrečno Glasno pač proslavljam jaz !
„Ljubljencu priklil sem milo Iz globin ;
Njej,  oh, njej pa z večno silo V srci cvete  nanj spomin!" —
Glej! in tam na vrtu rase Nežen cvet.
Ko pa rase, pač smehlja se Z bojo pisano odet:
„Danes še v laseh dekletu
Cvel bom jaz!
A ko cvel bom — v njenem cvetu
Zginil meni bode kras!
Srečo njeno jaz proslavljam
Vekomaj!
In nevesto jo pozdravljam ;
Bog jo živi, Bog krepčaj!" — —
Zgini cvet na grobu — zgini V prah zemljž! Zgini, oh, kot nje spomini, Zgini kot zvestoba nje!
A. Funtek.
Narodne stvari. ii.
Vedomec.
V tržaški okolici zapisal D. M. Ob al o vi č. poznati je človeka vedomca po črnih obrveh. Ljudstvo ima „ve-domce" za navadne ljudi, ki po noči ob poznih urah po hišah hodijo in se morejo tudi o tej priliki v razne živali izpreminjati. Ako človeka zjutraj, ko se probudi, členi na rokah ali nogah bole, ali če mu po noči v težkem spanji sapo zapira, pravijo, da je tega človeka,
98                      A. Fekonja: Trubar, župnik v Loki, ne v Logu.
vedomec „mastil". Ljudstvo tudi veruje, da se more vedomec skozi najmanjšo luknjico, tudi pri ključavnici, prikrasti v hišo. Pri večjih ljudeh pa nima vedomec posebno velike moči. Toliko bolj nevaren je pa malim otrokom, koje speče v zibelkah zaduši. Ljudstvo pravi, da taki otroci, ki so po vedomcih zadušeni, poznajo se najbolj po tem, da so po smrti vsi črni. Veruje se tudi o ljudeh, ki se v vedomca preustvarjajo, da niso sami tega krivi, ampak da jim je že tako prirojeno. Vedomci tudi v nezavednosti svoje delo opravljajo. Ako pa človek sreča vedomca, ki ravno gre na svoje delo, in ga ogovori, vzdrami se takrat vedomec ter vrne domov. Onemu človeku pa, ki je gredočega vedomca nagovoril in s tem vzdramil, reče se, daje vedomca „vrnil". O tem pa več govori sledeča dogodbica: V neki vasi v tržaški okolici se je vračala žena pozno domov. Na poti pa je srečala vedomca. Bil je opravljen, kakor Tirolec, in z visokimi škornji. Ker je pa ona žena vedomca poznala (bil je namreč neki starec z bližnje vasi), rekla mu je: Kam pa greste, oče Ivane? Na to seje pa vedomec vzdramil, obrnil ter odpravil domov. Oni ženi pa še zmerom pravijo, da je vedomca „ vrnila". Mnogi ljudje tudi verujejo in sami pravijo, da se jim zjutraj, ko se vzbude, pozna po truplu, kakor ugrizi velicih zob. Nadalje tudi pravijo, da se jim zjutraj na rokah, posebno za pestmi pozna, kakor bi bili po noči okovani v teške okove. Takrat pravijo: Vedomec me je „mastil". Ce se pa ve ali misli, da ima vedomec v kako hišo priti,
v
vrneš ga lehko z mogočimi „leki". Nekateri tudi pravijo: Ce se sumnji, da vedomec v katero hišo prihaja, napravi se na tleh, bodi si tudi pred hišo, krog ali „ kolobar". O navadni uri, ko ima vedomec priti, ustavi se pri omenjenem krogu. Potem pa v podobi drobne miške toliko časa okoli kroga po risu teka, dokler se ne utrudi ter ne vrne domov. Ljudje mislijo, da vedomec po takšnem načinu izgubi za vselej moč pri tisti hiši.
Trubar, župnik v Loki, ne v Logu.
Spisal A. Fekonja.
1. štev. letošnjega „Ljublj. Zvona" v članku ;,Črtica o Primoži Trubarji" g. L. Z vab med drugim piše na str. 43 : „V 29. dan aprila 1541. 1. je bil Trubar župnik v Logi (?) in — po Jen-nerjevih zapiskih — ob enem škofov kaplan stanujoč v Trsti." — Da bi  Trubar tedaj bil  župnik v  Logi,  t. j. v Logu,   tolmači pisec  iz