Odnos politike do znanja v družbi znanja Zdenko Kodelja Odgovor na vprašanje, kakšen je odnos do znanja v družbi znanja, še zdaleč ni enostaven, saj je odvisen od tega, kako razumemo odnos, kako znanje in kako družbo znanja. Sploh pa, ali je mišljen dejanski ali deklarativen odnos do znanja? A naj bo mišljen prvi, drugi ali oba, v vsakem primeru ostaja odprto vprašanje, ali gre za odnos do znanja v dejanski družbi znanja ali pa za odnos do znanja v ne-dejanski družbi znanja, to se pravi, v družbi, ki sicer samo sebe vidi ali želi prikazati kot družbo znanja, v resnici pa kot taka ne obstaja oziroma obstaja le kot Hkcija? Zdi se, da je še najmanj problematična predpostavka, da gre za vprašanje o dejanskem odnosu do znanja v družbi, ki še ni družba znanja, želi pa to postati. Toda čigav odnos je pri tem mišljen? Politike? Gospodarstva? Javnosti? Šol? Učiteljev? Učencev? Staršev? In kako se ta odnos do znanja kaže? Po katerih merilih naj ga presojamo? Sploh pa, ali gre res za odnos do znanja v strogem pomenu besede in ne morda tudi za odnos do vednosti, praktične modrosti, kompetenc ali verjetja? V tej kratki razpravi se bom omejil le na nekatere vidike te problematike. Obravnaval bom zgolj odnos politike do znanja v družbi, ki je v političnih dokumentih opredeljena kot družba znanja. Iz tega je razvidno, da je predmet analize v tem spisu zelo omejen, kljub temu pa je še vedno preobsežen, da bi ga bilo mogoče kolikor toliko celovito ali podrobno obravnavati. Zato ni ta analiza nič več kot poizkus grobega orisa določene konceptualne mreže, ki omogoča razkriti nekatere značilnosti obravnavane problematike, ki bi drugače ostale bolj ali manj prikrite pod bliščem političnega leporečja. Pri tem jemljem kot predpostavko, da so - ko je govora o odnosu do znanja - z odnosom pravzaprav mišljena stališča, vrednotenje in ravnanje. Prav tako predpostavljam, da je takt) razumljen odnos verjetno precej različen pri različnih osebah (učitelji, učenci, znanstveniki, politiki itd.) in ustanovah (univerze, raziskovalni inštituti, podjetja, politične stranke, vlade, parlamenti itd.) ter da je ta odnos seveda lahko različen tudi znotraj vsake od teh kategorij. Se več: do razlike - denimo med deklariranimi stališči in ravnanjem - lahko pride tudi pri eni in isti osebi ali instituciji. To pomeni, da tudi v tem spisu obravnavani odnos politike do znanja v kontekstu tako ali drugače razumljene družbe znanja ni enoten. Ne samo, da se razlikuje od države do države, ampak je tudi znotraj ene in iste države običajno raznovrsten.' Izhajajoč iz teh predpostavk in obenem iz nekaj osnovnih tez ter ugotovitev glede pojmovanja znanja v kontekstu bržkone dominantne politične vizije družbe znanja, o katerih sem na različnih mestih že pisal, bom v nadaljevanju poskušal dodatno osvetliti nekaj značilnosti odnosa politike do znanja v družbi, ki so jo politično vplivne mednarodne ustanove in najvišje evropske ter nacionalne politične institucije razglasile za družbo znanja. Politiki in oblikovalci različnih strateškili dokumentov so v zadnjih desetletjih veliko govorili o družbi znanja, ki je v teh dokumentih dobila zelo pomembno mesto. Se več: družba znanja je v njih na terminološki in konceptualni ravni nadomestila tista pojmovanja družbe, ki jih poznamo pod imeni »informacijska družba«, »postindustrij-ska družba« in »postmoderna družba« (M i les, 2005: 1). Pri tem seje izraz »družba znanja«, kot je omenjeno v eni od analiz (ibid.), uporabljal na dva načina: kot deskriptivni in kot normativni termin. V prvem primeru gre za izraz, ki se nanaša na opis »nove dinamike industrijske rasti in družbenih sprememb, ki so postale očitne v zadnjih desetletjih«. V tem pomenu je izraz »dražba znanja« uporabljen v številnih študijah Or.CD-ja. Pomembno je tudi, da se v tem kontekstu izraza »družba znanja« in »na znanju temelječe gospodarstvo« pogosto uporabljata kot medsebojno zamenljiva (ibid.). V tej sinonimni rabi obeh izrazov se lepo kaže redu kcion¡stični pogled na družbo. Tako pojmovana družba znanja ni namreč v svojem bistvu nič drugega kot na znanju temelječe gospodarstvo. V drugem primeru, ko je izraz » družba znanja« uporabljen kot normativni termin, pa se ta izraz ne nanaša na družbo, kakršna je, ampak na 1 Ta raznovrstnost izhaja predvsem iz raznovrsinosii subjektov poli učnega odločanja. Na osnovi ;ni;dize zgodovine.4o]skih politik \ I r;irK iji je Antoine Prosiprepričljivopokazal.da je predstava o tem, kako v šolski politiki obstaja nek vrhovni subjekt, ki po luddili analizi problemov sprejme dobre rešitve, napačna. Takega subjekta, ki bi sam sprejemal odločitve, ni Zalo po njegovem mnenju tudi zgodovine Šolskih politik ni mogoče misliti kot poliiič-ne/.eodovine, p;1 ra(-| ¡omn politične zgodovine pivHposravlja nek in rični stibjekr, ki svo-hod no in stive iviiospivk ma odločitve na pod Ligi cilji v, ki ¡¡111 sledi, i 11 Medsrev, ki jih i ma na razpolago. Bol j primerno bi bilo. pravi, da hi /godovi no šolskih polirik poskušali niisl iri kor zgodovino pluralnih str;) legij pluralnih družbenih aklerjrv i Prosi, 1992.: 116-11$. m-iiO. družbo, kakršna naj bi bila, to se pravi na neko zaželeno prihodnje stanje, ki ga je kot cilj šele treba doseči. V tem smislu je izraz »družba znanja« prisoten v Lizbonski strategiji in v številnih drugih strateških političnih dokumentih (ibid.). Zato verjetno ni naključje, da je v njih večkrat govora o prehodu v družbo znanja. Pri tem je v glavnem mišljen prehod iz informacijske družbe v družbo znanja.1 Tako je tudi v že omenjeni Lizbonski strategiji iz leta 1000,' ki nedvomno sodi med ključne strateške dokumente Evropske unije. Kot taka ni vplivala zgolj na odnos nacionalnih politik do znanja in družbe znanja, ampak tudi na samo razumevanje in uradno razlago teh konceptov v državah članicah. Zato jo je upravičeno vzeti za izhodišče analize, katere cilj je vsaj delno odgovoriti na vprašanje, kakšen je odnos do znanja v družbi znanja. Vendar v tem primeru nikakor ne gre za iskanje univerzalnega odgovora na to vprašanje. Namen je veliko bolj skromen: poskušati ugotoviti, kakšen je odnos politike do znanja in družbe znanja v Evropski uniji. A tudi odgovor na to precej ožje zastavljeno vprašanje bo nujno parcialen, saj bo v glavnem temeljil na analizi zgolj dveh sestavin tega odnosa, ki se kažeta na dveh ravneh: prvič, v opredelitvi znanja in družbe znanja v Lizbonski strategiji, in drugič, v uresničevanju v njej zapisanih ciljev, ki naj bi omogočili prehod držav članic Evropske unije v družbo znanja. Ce torej najprej pogledamo, kako sta v Lizbonski strategiji obravnavana znanje in družba znanja, lahko vidimo, daje družba znanja, kot je bilo že omenjeno, opredeljena kot cilj. Iz tega sledi, da na osnovi Liz-bonske strategije ne moremo vedeti, kakšen je odnos evropske politike do znanja v dejanski družbi znanja, ampak lahko ugotovimo le, kakšen je njen odnos do znanja v še ne-dejanski družbi znanja. Po eni strani gre za čisto instrumentalen odnos do znanja. Kajti znanje je sredstvo, ki omogo- i Ta prehod je viden kot doslej zadnji prehod v zgodovinskem razvoju družb od nomadske, poljedelske in industrijske do informacijske družbe, ki prehaja sedaj v družbo znanja. Tako. kot je nomadska družba temeljila na naravi, poljedelska na zemlji, industrijska na kapitalu, informacijska na informacijah, temelji družba znanja na znanju. Obstajajo različni teoretski modeli družbe znanja, vendar se zdi. da je v vseh poudarek na znanju, informacijski tehnologiji. učenju. Včasih so posamezni elementi tako poudarjeni, da dobi družba po njih ime. Tako nekateri avtorji govorijo o »družbi znanja«, drugi o »internetni družbi«, tretji o »učeči se družbi« itd. V vseh pa so kot nujni pogoj njihovega obstoja ali razvoja navedeni vsaj: vseži-vljenjsko učenje in razvoj informacijskih tehnologij ter omrežij. Pomembno je tudi dejstvo, ki izhaja iz teh različnih pogledov na nakazani družbeni razvoj, da se z razvojem družbe pomen znanja ne samo povečuje, ampak se tudi spreminja pomen, ki ga določena vrsta znanja ima za posamezno vrsto družbe. Tako je bilo za nomadsko družbo kij učno znanje o naravi, za poljedelsko družbo znanje o obdelovanju zemlje in gojenju rastlin, za industrijsko družbo znanje o industrijskem proizvajanj u itd. (Kauppinen. 1004: 7-S). 3 Informacijska družba je navedena kot eden odpogojevza prehod v družbo znanja (European Union Parliament Website Lisbon European Council 2-j and 24 March Presidency Conclusion, toč. 5.S-11). ča nastanek in obstoj družbe znanja. Kot tako ima znanje le instrumentalno vrednost. Toda po drugi strani je videti, kot da odnos evropske politike do znanja ni zgolj instrumentalen, saj je njen cilj družba znanja. Ker brez znanja družba znanja ni mogoča, je torej znanje nujno obenem tudi cilj. Toda to še ne pomeni, da sta znanje in družba znanja cilj zato, ker evropska politika vidi v znanju nekaj, kar je že samo po sebi dobro. Daleč od tega. Znanje namreč zanjo nima inherentne vrednosti, ampak ima vrednost samo kot sredstvo za nastanek družbe znanja. Ker pa je družba znanja v tem kontekstu v glavnem mišljena kot družba, v kateri gospodarstvo temelji na znanju,+ ima znanje vrednost predvsem zato, ker je razumljeno kot sredstvo za doseganje gospodarske rasti in izboljšanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva.' Iz tega sledi, da ima znanje tudi takrat, ko gaje mogoče razumeti kot cilj, ker je družba znanja opredeljena kot cilj, prvenstveno instrumentalno vrednost. Zato je takšen odnos politike do znanja in do družbe znanja upravičeno imenovati: instrumenta-lizem. Prav po tej značilnosti se družba znanja, ki jo Lizbonska strategija postavlja za cilj, pomembno razlikuje od družbe znanja, kakršno opredeljuje Uncscov strateški dokument z naslovom Towards Knowledge Societies (1005), Viljem namreč Še zdaleč ni tako velik poudarek na/nanju kot sredstvu za povečanje gospodarske rasti in konkurenčnosti gospodarstva, ludi uporabno znanje ni mišljeno in cenjeno le kot znanje, ki ga lahko spremenimo v dobiček v gospodarstvu. Poudarja se vrednost različnih vrst znanja, ne samo znanstvenega. Zato ni govora le o eni vrsti družbe znanja, ampak o različnih. To pomeni, da v tem primeru ne gre za prehod v družbo znanja, temveč za prehod v različne družbe znanja. Pravzaprav niti ni mišljen prehod iz neke družbe, ki še ni družba znanja, v družbe, ki to so, ali, natančneje rečeno, ki to bodo. Kajti predpostavka, na kateri temelji ta koncept različnih družb znanja, je, da so bile vse družbe od antike dalje, vsa- 4 - Na znanju temelječe- gospodarstvo je- awpodarslvo v kale-rein k uporaba znanja v tehnologijah. inženirstvu in manasseinenlu rabljena kol sred» Ivo za ustvarjanje ge>spodaiskih koristi. I o jo bisrvo 1 ¡/.bonsko srrarogiir. V lns,n njev raziskavo. razvoj in inovacijo jr bilo in konkurenčnost na mednarodni ravni. l\xspeševaiije'industrijske kemkurenčnosli ie bila temeljna sestavina okvirnih programov, kot so jih države članice opredeljevale od Steele' elo konca osemdesetih k't,- Čeprav se je laključna določba »leta tvjrj :z niiiflsrrirhrsko pogodbo': sprrmrnilzi. rciko da jr biti dopolnjrra s sravkoni: .pri renicr pospešuje vse raziskovalne- dojavnosri. ki sr zd i jo potrebne zaradi drugih poglavij rr pogodbe ■■ (jvorlii. 1"-'tO. j» očitno,da jr/aLi dvigkonknirnfno.«ti gospodarstva V vod 110glavni dlj vlaganja v raziskave, razvoj in inovacije. ka na svoj način, družbe znanja/ čeprav se je sam izraz »družba znanja« pojavil šele sredi prejšnjega stoletja kot oznaka za družbo, v kateri ni glavni vir družbenega bogastva ne kapital ne naravni viri ne delo, ampak znanje (Beck, 2009).7 Za vse družbe znanja, vključno s sedanjo, pa je bilo značilno, daje bil nadzor nad znanjem tesno povezan z veliko »neenakostjo, izključitvijo in družbenimi konflikti« (ibid.: 17). Ker je bilo znanje v preteklosti dolgo v izključni domeni ozkih krogov učenih posameznikov, večina ljudi ni imela nikakršnega dostopa do tega znanja. Zato so bile to iz-ključevalne družbe znanja. V času razsvetljenstva pa je prišlo do preobrata. Širjenje znanja prek knjig in tiska, kakor tudi prek šol in univerz, je postopno spreminjalo znanje v javno dobro, dostopno vedno večjemu številu ljudi. In z razširjanjem znanja so se širile tudi ideje univerzalnosti, svobode in enakosti. Sodobna razširjenost novih informacijskih tehnologij in interneta kot javnega omrežja pa vzbuja upanje, da se bo dostopnost do virov znanja še povečala (ibid.: 17). Enaka in univerzalna dostopnost do znanja je namreč temeljni kamen družb znanja, ki so vir človeškega in vzdržnega razvoja (ibid.). Ce bo šel razvoj v tej smeri, potem je mogoče, da prihodnje družbe znanja ne bodo več izključevalne, ampak vključevalne. Kajti prav »nihče ne bi smel biti izključen iz družb znanja, v katerih je znanje javno dobro, ki je dosegljivo vsakomur in vsem« (ibid.: 18). Ali bo izključen ali ne, pa seveda ni odvisno le od razvoja in dostopnosti interneta ter informacijskih tehnologij. Te sicer lahko izredno povečajo dostopnost virov informacij, toda zgolj njihov obstoj še ne jamči niti, da bodo ljudje v nerazvitih delih sveta imeli enak dostop do znanja kot tisti v razvitih državah, niti da bodo, če bodo imeli možnost dostopa do teh tehnologij, te res lahko uporabili sebi vprid. Avtorji obravnavanega dokumenta imajo namreč prav, ko poudarjajo, da imajo internet in digitalne tehnologije sicer pomembno vlogo tako za gospodarski kakor tudi družbeni in človeški razvoj, vendar niso nikakršno čudežno zdravilo ne za težave razvitega sveta ne za probleme držav v razvoju. Prav nasprotno: marsikje po svetu ljudje rabijo »najprej knjige, učbenike in učitelje, in šele nato računalnike in dostop do interneta« (ibid.). Ta poudarek je pomemben, ker z njim avtorji opozarjajo, da nastajanje globalne informacijske družbe, kije posledica nove tehnološke revolucije, ne sme zastreti dejstva, da ima ta tehnologija vrednost samo kot sredstvo za dosego resničnih družb znanja. Zato širitev internetnih omrežij in digitalne tehnologije še zdaleč ni dovolj. Družbe znanja namreč niso pre- 6 Zato je po mnenju avtorjev tega Unescovega dokumenta nujno poskušati »povezati forme znanja, kijih družbe že posedujejo, z novimi formami razvoja, prisvajanja in razširjanja znanja, kije cenjeno v modelu na znanju temelječega gospodarstva« (UNESCO. 1005:17). 7 Sam izraz »družba znanja« in njegova opredelitev se pogosto pripisuje Petru Druckerju. »očetu« menedžmenta (Drucker. 1994/1995:55-S0). prosto posledica tehnološkega deterininizma. To je tudi razlog, da po mnenju piscev tega dokumenta, kljub izjemni rasti količine informacij in njihove vse večje dostopnosti, še nismo kaj dosti bliže resničnim družbam znanja. Dokler ogromne možice ljudi po svetu nimajo enakih možnosti glede dostopa do izobrazbe (ki omogoča kritično presojo ¡11 mišljenje, analizo, razvrščanje in obvladovanje dostopnih informacij), bodo informacije zanje samo množica nejasnih podatkov. Obilje informacij zato še ni nujno vir dodatnega znanja. Informacija je lahko sredstvo za produkcijo znanja, ni pa znanje. Zato mora biti po njihovem prepričanju v družbah znanja vsakdo zmožen ne samo tega, da se dobro znajde v ogromni množici nepreglednih informacij, ampak tudi sposoben kritičnega mišljenja in razsojanja, ki omogočata razlikovanje med pomembnimi in nepomembnimi informacijami, med informacijami, ki so uporabne za produkcijo novega znanja, in tistimi, ki niso (ibid.: 19). Pogoj za takšno razlikovanje in poznejšo uporabo informacij za produkcijo novega znanja pa je z izobraževanjem pridobljeno znanje. Iz tega se vidi, da informacija ni znanje. Znanje pa naj bi se razlikovalo od informacij tudi po tem, da so informacije v mnogih primerih tudi »blago, ki se kupuje in prodaja« (ibid.). Toda ta razlika med informacijo in znanjem je problematična, če je pravilna teza, ki jo je že pred dobrimi tremi desetletji zagovarjal francoski filozof Lvotard, ko je trdil, da se je v postindustrijskih družbah spremenil status samega znanja. C!)d trenutka, ko znanje nima več svojega cilja v samem sebi koc realizacije ideje o izobrazbi, odkar je poleg tega prendíalo biti tudi v raziskovanju namen samemu sebi, se vse bolj spreminja v nekaj, kar se proizvaja za prodajo in se uporablja z namenom, da se ga valorizira v neki novi proizvodnji (Lyotard, 2.001: 13). Znanje je tako postalo blago, katerega vrednost je odvisna, enako kot pri vsakem blagu, od njegove uporabnosti in dobičkonosnosti. Čudno pa je, pravi nemški filozof znanosti Mittelstrass, da »družba znanja ne vidi sebe kot družbo, ki je zvesta svojemu znanstvenemu in epistemičnemu bistvu, ampak prav nasprotno, kot družbo, ki je odkrila znanje kot dragoceno blago« (Mittelstrass, 2.003: 2.31). le ugotovitve veljajo tudi za odnos evropske politike do znanja in družbe znanja. Bistvo tega odnosa najbolje razkrije dejstvo, da je v I.iz-bonski strategiji družba znanja zelo tesno povezana z idejo visoko konkurenčnega in na znanju temelječega gospodarstva. Ta ideja je bila namreč v njej določena kot eden od najpomembnejših strateških ciljev razvoja držav članic Evropske unije do leta 1010. Ta naj bi že do takrat postala v svetovnem merilu vodilno na znanju temelječe gospodarstvo." I.e tako bi zmo- S Na /-¡lseddniu l-.vropskega s veni. bi je hi lovi i/hon marra ioor...«o «i predsedniki vlad in dr/av ¿Lirik: FUz.id.ili strateški rili.
  • v katerih se zavežejo, da bodo več proračunskega denarja namenjali za raziskave in razvoj. Po drugi strani pa ravnajo ravno nasprotno." To velja tudi za Slovenijo. Sprejela je več dokumentov, v katerih je povsem nedvoumno zapisan cilj, da bo povečevala vlaganje v raziskave in razvoj in do leta 1010 dosegla prej omenjeni lizbonski cilj.17 A ne le, da ga ni dosegla, v prvih dveh letih po sprejeti odločitvi članic F.U se je delež državnih proračunskih sredstev za raziskave in razvoj v Sloveniji celo nekoliko znižal." Treba pa je priznati, da je pozneje nova slovenska vlada v le- 14 Ko k' tvropski »vet spomladi ¿--6 na podlagi opravljenih analiz priznal, da lizbonski proces po šestih Ir Lili ni dal zelenih rezuluiov, so se države članice KU na pobudo predsednika 11 vropsko komisije med drugim odločile rudi ••povečari naložbi v raziskave 111 inovacijo» :Jnrrp://eii ropa .en . ahc Tilessons. les. r;: ..v wa 5,v kateri je zapisano, da bo Slovenija najpozneje do kuiorj p:>večala delež javnih sredstev za raziskave in razvoj nai%BDP, Lir je bil tudi lizbonski cilj. Naslednjega leta. ij. leta u 06, je vlaua (v skladu s sklepi Sveta KU iz leta i""'{i pripravila P- ^ ■ >v'.'-.wnrv::-!';^:;:;.■-.¡:-:i::.k; ? •'•' S'a:vni:i v katerem je v proračunu do ler,i io-.s predvidela višji dele/ javnih sred str v za raziskave in razvoj (a?; % BI)P\ ki ga bo treba v naslednjih lerih se povečari. da bo leta i.-.if. dosežen zastavljeni rili :.i BDPVTudi v Ra.ut -hi >• »\W-JW.-t-c« kkM; vMKtn m ««-»j^j-mm» je med ključnimi cilji Midi: ..Povečali vlaganja v RR v skladu7Barcelonskim ciljem n.i j^BDP do leia i:, i;;. Od lega podvojili vlaganje gospodarskega sekiorja vRR na i";. BF)P vlaganje v RR izpvnihsredsievp! povečali na 1 «JiBDP.« (Ur. I. RS, ši. t/i:. : '.•;. iS Leta io*j6 je bil po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije delež državnih proračunskih sredstev za raziskave in razvoj na ravni prejšnjih let Znašal je '-..^7% BDI' Leta 1007 je Sil ta dele/ le še 0.51 % BDP, lera i r. r.S pa nekoliko nižji. rj.r.jT «6 BDPOhrehpodarkih je treba poudariti, da rakrarše ni bilo gospodarske krize. Prav nasprotno, bilo je obdobje visoke gospodarske rasri. vendar se kljub temu takratna lanseva vlada ni odločila povečari proračunskega deleža 7.) raziskave in razvoj. tih 2009 in 2010 kljub takrat že zelo prisotni gospodarski krizi občutno dvignila proračunski delež denarja za raziskave in razvoj.19 A kaj, ko je leta 2011 ta delež spet padel,1" nato pa je naslednja vlada leta 2012 z varčevalnimi ukrepi najbolj prizadela ravno področji produkcije in prenašanja znanja: znanost in šolstvo.11 Tudi sedanja vlada, ki se je oblikovala po padcu prejšnje vlade, to je v začetku letošnjega leta, stanja do sedaj ni spremenila na bolje. Ce sodimo po predlogu letošnjega proračuna, ga bo še poslabšala.11 Tako je danes videti, kot da večina slovenskih politikov ne verjame več v Lizbonsko strategijo in v njej prisotno prerokbo, daje edino, kar nas bo rešilo, znanje in na znanju temelječe gospodarstvo. Opustili so torej vero v natanko tisto, v kar so še do nedavnega verjeli, ali vsaj hlinili, da verjamejo. Danes širijo novo vero, vero v varčevanje.1' A ta vera je, če jo sodimo po dosedanjih učinkih varčevalnih ukrepov, ki jih je EU pred nekaj leti vsilila državam, kot sta Grčija in Španija, praznoverje. Varčevalni ukrepi namreč krize niso rešili, temveč so jo še poglobili. Kljub vednosti, da politika ostrega varčevanja ne deluje,14 pa tisti, ki odločajo v imenu EU, še vedno ravnajo, kot da tega ne bi vedeli. Zato je za takšno ravnanje upravičeno reči, daje cinično (Sloterdijk, 1983). Razlog za takšno radikalno spremembo perspektive in ravnanja večine slovenskih politikov v prejšnji in sedanji vladi ter parlamentu, ki se jasno kaže v tako obsežnem krčenju javnih sredstev za raziskave in razvoj, da sta raziskovalna dejavnost in visoko šolstvo že zelo resno ogrožena, naj 19 Leta 1009 je bil delež državnih proračunskih sredstev za raziskave in razvoj 0.7S % BDP. leta 1010 pa že o.S/io BDP (vključno zevropskimi sredstvi za raziskovanje in razvoj iz strukturnih skladov EU).' 10 Leta 1011 je bil delež državnih proračunskih sredstev za raziskave in razvoj 0.75 % BDP. Kaj je razlog za padec, za enkrat še ni znano. 11 LIradnih statističnih podatkov za leto 1011 še ni. Je pa Franci Demšar, direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, v intervj uj u z Jasno Kontler-Salamon navedel podatek, daje zaradi varčevalnih ukrepov »ARRS od 170 milijonov leta 1011 v lanskem proračunu izgubila 11 milijonov evrov« (»Pameten kmet nikoli ne poje semenskega krompirja«. Delo. 30.05.1013). 11 Tako namreč kaže podatek, da je letos - kar zadeva sredstva ARRS — »predlog proračuna manjši še za dodatnih 14 milijonov« (ibid.). 13 Tu mislim na verovanje, ki ga Paul Krugman. Nobelov nagrajenec za ekonomijo, v svojih OP-ED kolumnah za New York Times imenuje »kult varčevanja«, za katerega je značilno verovanje, da je prorač unski primanjkljaj, ne pa množična brezposelnost, resnična nevarnost, in da bo torej »zmanjšanje deficita nekako rešilo problem, ki ga so povzročili ekscesi zasebnega sektorja« (Krugman. 1011). Mnogi politiki in bankirji, tako v Evropi kot v ZDA. delujejo kot svečeniki kakega starodavnega kulta, ki zahtevajo žrtvovanje ljudi zato. da se pomiri jeza nevidnih bogov (Krugman. 1010). 14 Da politika ostrega varčevanja ni uspešna, je nedavno vsaj za Grčijo spoznal in priznal celo Mednarodni denarni sklad. Dvom v varčevanje kot panacejo za izhod iz krize pa je izrazil tudi predsednik evropske komisije z izjavo, da je politika varčevanja dosegla svoje politične in socialne meje (Barroso. 1013). bi bila finančna in posledično tudi gospodarska kri/a, ki je prizadela Slovenijo. Zato se spremenjeno ravnanje politikov morda sploh ne zdi sporno. Prej nasprotno. Videti je povsem racionalno utemeljeno. Nespametno bi namreč bilo, če bi v močno spremenjenih razmerah, ki so posledica ekonomske krize, še vedno vztrajal i pri izpolnjevanju ciljev, ki so si jih zastavili in zavezali uresničevati v času pred krizo. Toda problematičnost takšnega sklepanja je v ceni, da iz premise, da je spremenjeno ravnanje politikov v močno spremenjenih družbenih razmerah razumno, še ne sledi sklep, da je razumna tudi odločitev o neproporcionalno obsežnem zmanjšanju proračunskih sredstev za raziskave in razvoj. Kajti iz iste premise lahko enako upravičeno potegnemo tudi nasproten sklep, namreč tla je razumno povečati vlaganja v raziskave in razvoj. Tako se 111 v začetku krize odzvala le Sloveli ija, ampak še nekatere članice EU, vključno z Nemčijo, ki velja za brezkompromisno zagovornico varčevanja.15 Poleg tega pa je spremenjeno ravnanje politikov v tem primeru tudi etično sporno. Pravzaprav je nesprejemljivo, če ga presojamo na osnovi etike načel, ki presoja etičnost nekega ravnanja po tem, ali je v skladu z določeno etično normo oziroma načelom ali ne: v našem primeru z načelom, da seje dogovorov creba držati (Bobbio, 1994: 116). Sporno je lahko celo, če soglašamo z mnenjem, da za presojanje etičnosti ravnanja politikov ni odločilna deoncološka etika, ki zahteva skladnost ravnanja z vnaprej določenimi načeli, ampak konsekvencialistična ecika. Kajti za politika koc politika naj bi veljalo, da mora ravnati v skladu s konsekvencialistično etiko, ki presoja etičnost dejanj na podlagi posledic teh dejanj. Takšno etiko Max Weber imenuje tudi etika odgovornosti. Zato mora politik prevzeti odgovornost za predvidljive posledice svojega ravnanja ("Weber, 1992: 15 Da i«obsežno krčenje izdal kov 7.1 z.nanosi. visoko Solsi vo in tehnološki razvoj ¡ki jc hib tb-bčeno z rebalansom proračuna za leio imi': nespametno in za cblgoročni razvoj Slovenije ■škodljivi), so opo7arjali mnogi: univerze, raziskovalni inšiiiuii. ugledni znanstveniki in ludi 1u.kaU.1i politiki. 1'okg lega je Gregor Golobu:, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. ki je imel veliko zaslug ¿a dv ig deleža državnik proračunskih sredstev za raziskave in razvoj v času svojega ministrovanja ¡od konca novembra 100S do začetka junija ¿011}. pokazal rudi na absurd nosrareumenrov. s karr ri mi sra pozneje ministra /iga I nrk in Janez Stisrer-n4cn.pdf (28. 6. ion). Kontler-Salamon, J. (ion, 1. junij). Pameten kmet nikoli ne poje semenskega krompirja. Delo. Http://w\v\v.dclo.si/druzba/znanost/pamc-tcn-kmet-nikoli-ne-pojc-semcnskega-krompirja.html Krugman, P, (2010,19. september). Appeasing the Bond Gods. New York Times, A21. Krugman, P. (2012,27. september). Europe's Austerity Madness. New York Times, A35. Lyotard,J.-l;. (2002). Postmoderno stanje. Ljubljana: Analecta. Mencinger, J. (2005), Leporečja Lizbonske strategije in Slovenija. Gospodarska gibanja 367/februar, 23-39. Miles, I. (200s). The knowledge society and Euphoria (summary), Dublin. H11 p: //\v w \v. eu rofo u nd.europa.eu/publications/htmlfiles/efo414. htm (28. 6, 2013). Mittelstrass, J. (2003). Knowledge as a Good: Science, Education, and the Com modification of Knowledge. A Journal of the Humanities & Social Sciences, 7/4, 227. Mo. Z. (2013, 4. april). Barroso: Politika varčevanja je dosegla svoje meje. Delo.si. Http://www.delo.si/novice/svet/barroso-politika-varceva-nja-jc-dosegla-svoje-mcje.html. More Research and Innovation - A Common Approach. 2005-Commu-nication Http://ec.europa.eu/invest-in-research/action/2oo5_com-munication_en.htm_(2