117 OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto; od leta 2003 izhajajo tri številke letno. The Journal is Published Three-times a Year in 700 Issues Uredniški odbor/Editorial Board: dr. David Bedrač, dr. Tina Bilban, Urška Potočnik Černe, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Tatjana Pregl Kobe, doc. dr. Barbara Zorman, dr. Andreja Erdlen; častna članica: Darka Tancer-Kajnih; iz tujine: Gloria Bazzocchi (Univerza v Bologni), Juan Kruz Igerabide (Univerza Baskovske dežele), Dubravka Zima (Univerza v Zagrebu) Glavna in odgovorna urednica/Editor-in-Chief and Associate Editor: dr. Andreja Erdlen Sekretarka uredništva/Secretar: Ana Dolinšek Redakcija te številke je bila končana oktobra 2023 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji Prevodi sinopsisov: Marjeta Gostinčar Cerar Lektoriranje: Tadej Vrbnjak Rubriki Razprave ‒ članki in Pogled na svoje delo je v tej številki uredila in lektorirala Darka Tancer-Kajnih Izdaja/Published by: Mariborska knjižnica/Maribor Public Library Naslov uredništva/Address: Otrok in knjiga, Rotovški trg 6, 2000 Maribor, tel. (02) 23-52-129, telefax: (02) 23-52-127, elektronska pošta: andreja.erdlen@mb.sik.si in revija@mb.sik.si spletna stran: http://www.mb.sik.si Uradne ure: v četrtek in petek od 9.00 do 13.00 Revijo lahko naročite v Mariborski knjižnici, Rotovški trg 2, 2000 Maribor, elektronska pošta: revija@mb.sik.si. Nakazila sprejemamo na TRR: 01270-6030372772 za revijo Otrok in knjiga Vse številke do letošnjega letnika so v celoti dostopne v Digitalni knjižnici Slovenije oz. na portalu dlib.si Vključenost v podatkovne baze: MLA International Bibliography, NY , USA Ulrich’s Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY , USA EBESCO Publishing, Inc. REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV The Journal of Issues Relating to Children’s Literature, Literary Education and the Media Connected with Books 2023 Mariborska knjižnica ISSN 0351-5141 117 OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto; od leta 2003 izhajajo tri številke letno. The Journal is Published Three-times a Year in 700 Issues Uredniški odbor/Editorial Board: dr. David Bedrač, dr. Tina Bilban, Urška Potočnik Černe, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Tatjana Pregl Kobe, doc. dr. Barbara Zorman, dr. Andreja Erdlen; častna članica: Darka Tancer-Kajnih; iz tujine: Gloria Bazzocchi (Univerza v Bologni), Juan Kruz Igerabide (Univerza Baskovske dežele), Dubravka Zima (Univerza v Zagrebu) Glavna in odgovorna urednica/Editor-in-Chief and Associate Editor: dr. Andreja Erdlen Sekretarka uredništva/Secretar: Ana Dolinšek Redakcija te številke je bila končana oktobra 2023 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji Prevodi sinopsisov: Marjeta Gostinčar Cerar Lektoriranje: Tadej Vrbnjak Rubriki Razprave ‒ članki in Pogled na svoje delo je v tej številki uredila in lektorirala Darka Tancer-Kajnih Izdaja/Published by: Mariborska knjižnica/Maribor Public Library Naslov uredništva/Address: Otrok in knjiga, Rotovški trg 6, 2000 Maribor, tel. (02) 23-52-129, telefax: (02) 23-52-127, elektronska pošta: andreja.erdlen@mb.sik.si in revija@mb.sik.si spletna stran: http://www.mb.sik.si Uradne ure: v četrtek in petek od 9.00 do 13.00 Revijo lahko naročite v Mariborski knjižnici, Rotovški trg 2, 2000 Maribor, elektronska pošta: revija@mb.sik.si. Nakazila sprejemamo na TRR: 01270-6030372772 za revijo Otrok in knjiga Vse številke do letošnjega letnika so v celoti dostopne v Digitalni knjižnici Slovenije oz. na portalu dlib.si Vključenost v podatkovne baze: MLA International Bibliography, NY , USA Ulrich’s Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY , USA EBESCO Publishing, Inc. REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV The Journal of Issues Relating to Children’s Literature, Literary Education and the Media Connected with Books 2023 Mariborska knjižnica ISSN 0351-5141 117 4 5 VSEBINA / CONTENTS RAZPRAVE – ČLANKI / TREATISES – ARTICLES ................................. 7 Barbara Zorman: Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem Creating a (sub)genre of juvenile autobiography in Slovenian literature .................. 7 Vladka Tucovič Sturman: Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Literary space and time in the juvenile autobiographical works Super chicks and Lads .................................................................................................. 16 Lela Angela Mršek Bajda: Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca Unity of literary awareness in the story The Direction of the Heart ........................28 POGLED NA SVOJE DELO / SELF-REVIEW ........................................ 41 Sebastijan Pregelj: Razmerje med dokumentarnostjo in fikcijo v delu Coprnica pod gradom Relation between the documentary and the fictional in the work Coprnica pod gradom (Witch under the castle) ........................................................ 41 Slavko Pregl: Skrita avtobiografija v petdesetih knjigah ali kako sem iz življenja pobegnil v zgodbe Hidden autobiography in fifty books or how I escaped from life into stories .......... 45 Darka Erdelji: Alma, popotne skice gospodične A Alma, travel sketches of miss A ................................................................................... 50 VEČERNICA 2023 / VEČERNICA A WARD 2023 .................................. 51 Utemeljitev nagrade. Roman o moči povezovanja The award argumentation. The novel about the power of connecting .....................51 Klara Širovnik: Špela Frlic, Pogum se izkaže v majhnih, a pomembnih gestah Špela Frlic, Courage is shown in small but important gestures ................................ 54 Petra Vidali: Luna J. Šribar, V knjigah rešim koga, ki v resničnosti ne bi dobro končal Luna J. Šribar, In books I’m saving people who might not end up well in reality ... 58 Klara Širovnik: Igor Karlovšek, Za napredek človeštva je ključen prost korak Igor Karlovšek, A free step is of key importance for the progress of mankind ......... 62 Klara Širovnik: Sebastijan Pregelj, Nekaj ponosa in trdoživosti mora biti Sebastijan Pregelj, There has to be some pride and resilience ..................................65 Petra Vidali: Bina Štampe Žmavc, Nimamo se več pravice normalno starati Bina Štampe Žmavc, Do we no longer have the right of ageing normally .............. 69 ODMEVI NA DOGODKE / RECENT EVENTS ..................................... 73 Dragica Haramija: Oko besede 2023 ........................................................................ 73 Irena Matko Lukan: Leti, leti čebelica – že 70 let Flying, flying little bee – for 70 years already ............................................................. 76 PREGLEDI – POGLEDI / REVIEWS – VIEWS ...................................... 79 Nika Arhar: Pogled na uprizoritve večkodnih besedil v slovenskih lutkovnih gledališčih Stagings of multi-coded texts in the Slovenia puppet theatres .................................. 79 INTERVJU / INTERVIEW ..................................................................... 92 Tina Bilban: Pogovor z dansko ustvarjalko Mette Vedsø Interview with the Danish author Mette Vedsø ......................................................... 92 JUBILEJI / JUBILEE .................................................................................. 96 Tatjana Pregl Kobe: Marjanca Jemec Božič .............................................................. 96 IN MEMORIAM ........................................................................................ 98 Jasna Čebron: Marjan Tomšič (7. 8. 1939–12. 7. 2023) .......................................... 98 OCENE – POROČILA / REPORTS – REVIEWS .................................. 100 Nika Arhar: Čarnost starodavnega The magic of the ancient ............................................................................................100 Mitja Reichenberg: Drobtine iz mišje doline. Glasbeni CD na besedila Anje Štefan Crumbs from the Mouse valley. Music CD with the texts of Anja Štefan ............. 102 Katja Štesl: Več igrišč, manj parkirišč More playgrounds, less parking places ...................................................................... 104 Tatjana Pregl Kobe: Gremo, en dva tri! Let's go, one, two, three! ............................................................................................. 106 David Bedrač: Duhovita, globoka, drzna, navdihujoča! Witty, deep, bold, inspiring! ....................................................................................... 109 Zdenka Gajser: Mariborska knjižnica in mlado gledališče v okviru 58. festivala Borštnikovo srečanje The Maribor Public Library and young theatre within the 58th Maribor Theatre Festival ...................................................................................110 4 5 VSEBINA / CONTENTS RAZPRAVE – ČLANKI / TREATISES – ARTICLES ................................. 7 Barbara Zorman: Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem Creating a (sub)genre of juvenile autobiography in Slovenian literature .................. 7 Vladka Tucovič Sturman: Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Literary space and time in the juvenile autobiographical works Super chicks and Lads .................................................................................................. 16 Lela Angela Mršek Bajda: Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca Unity of literary awareness in the story The Direction of the Heart ........................28 POGLED NA SVOJE DELO / SELF-REVIEW ........................................ 41 Sebastijan Pregelj: Razmerje med dokumentarnostjo in fikcijo v delu Coprnica pod gradom Relation between the documentary and the fictional in the work Coprnica pod gradom (Witch under the castle) ........................................................ 41 Slavko Pregl: Skrita avtobiografija v petdesetih knjigah ali kako sem iz življenja pobegnil v zgodbe Hidden autobiography in fifty books or how I escaped from life into stories .......... 45 Darka Erdelji: Alma, popotne skice gospodične A Alma, travel sketches of miss A ................................................................................... 50 VEČERNICA 2023 / VEČERNICA A WARD 2023 .................................. 51 Utemeljitev nagrade. Roman o moči povezovanja The award argumentation. The novel about the power of connecting .....................51 Klara Širovnik: Špela Frlic, Pogum se izkaže v majhnih, a pomembnih gestah Špela Frlic, Courage is shown in small but important gestures ................................ 54 Petra Vidali: Luna J. Šribar, V knjigah rešim koga, ki v resničnosti ne bi dobro končal Luna J. Šribar, In books I’m saving people who might not end up well in reality ... 58 Klara Širovnik: Igor Karlovšek, Za napredek človeštva je ključen prost korak Igor Karlovšek, A free step is of key importance for the progress of mankind ......... 62 Klara Širovnik: Sebastijan Pregelj, Nekaj ponosa in trdoživosti mora biti Sebastijan Pregelj, There has to be some pride and resilience ..................................65 Petra Vidali: Bina Štampe Žmavc, Nimamo se več pravice normalno starati Bina Štampe Žmavc, Do we no longer have the right of ageing normally .............. 69 ODMEVI NA DOGODKE / RECENT EVENTS ..................................... 73 Dragica Haramija: Oko besede 2023 ........................................................................ 73 Irena Matko Lukan: Leti, leti čebelica – že 70 let Flying, flying little bee – for 70 years already ............................................................. 76 PREGLEDI – POGLEDI / REVIEWS – VIEWS ...................................... 79 Nika Arhar: Pogled na uprizoritve večkodnih besedil v slovenskih lutkovnih gledališčih Stagings of multi-coded texts in the Slovenia puppet theatres .................................. 79 INTERVJU / INTERVIEW ..................................................................... 92 Tina Bilban: Pogovor z dansko ustvarjalko Mette Vedsø Interview with the Danish author Mette Vedsø ......................................................... 92 JUBILEJI / JUBILEE .................................................................................. 96 Tatjana Pregl Kobe: Marjanca Jemec Božič .............................................................. 96 IN MEMORIAM ........................................................................................ 98 Jasna Čebron: Marjan Tomšič (7. 8. 1939–12. 7. 2023) .......................................... 98 OCENE – POROČILA / REPORTS – REVIEWS .................................. 100 Nika Arhar: Čarnost starodavnega The magic of the ancient ............................................................................................100 Mitja Reichenberg: Drobtine iz mišje doline. Glasbeni CD na besedila Anje Štefan Crumbs from the Mouse valley. Music CD with the texts of Anja Štefan ............. 102 Katja Štesl: Več igrišč, manj parkirišč More playgrounds, less parking places ...................................................................... 104 Tatjana Pregl Kobe: Gremo, en dva tri! Let's go, one, two, three! ............................................................................................. 106 David Bedrač: Duhovita, globoka, drzna, navdihujoča! Witty, deep, bold, inspiring! ....................................................................................... 109 Zdenka Gajser: Mariborska knjižnica in mlado gledališče v okviru 58. festivala Borštnikovo srečanje The Maribor Public Library and young theatre within the 58th Maribor Theatre Festival ...................................................................................110 7 RAZPRAVE – ČLANKI BARBARA ZORMAN Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem V prispevku so predstavljene nekatere določnice slovenske mladinske avtobiograf- ske proze, zlasti poskus verodostojnega posnemanja dejanskega sveta, ki se izrazito uresničuje v jeziku. T a si prizadeva za literarno poustvaritev fizičnega prostora pisate- ljeve mladosti, predvsem z referencami, kot so med drugim ledinska imena in čutno nazorne podobe prostora. Posnemanje preteklega časa se udejanja tudi s pomočjo narečnih besed oziroma izrazov za pretekle kulturne prakse. Najočitnejši element žanra, torej enotnost med avtorjem, pripovedovalcem in protagonistom (avtobio- grafska pogodba), je v mladinskih avtobiografijah pogosto zelo kompleksna zaradi opisovanja procesa osebne formacije na eni strani ter velikega časovnega razmika na drugi. Recepcijo mladinskih avtobiografij zaznamuje osredinjenost na referencialno funkcijo besedila. Bralci so posebej pozorni na elemente dokumentarnosti oziroma mladinske avtobiografije dojemajo kot pričevanja o samoformaciji, ki jih v kolek- tivni spomin prispevajo javne osebnosti. Tovrstna recepcija izhaja med drugim tudi iz napetosti med singularnim in generičnim znotraj avtobiografije, pri čemer lahko recepcija mladinskega avtobiografskega teksta predstavlja tudi sidro pripadnosti, ki se veže na specifično razredno, etnično oziroma drugačno skupinsko identiteto. V nadaljevanju prispevka prikažem vzorec Cankarjevega Mojega življenja kot prototip tega (pod)žanra, ki vzpodbudi produkcijo številnih podobnih besedil, diverzifika- cijo vzorca s pripovedjo ženske in meščanske pisateljice, literarnimi reprezentacijami mladostnikov znotraj diskriminiranih družbenih skupin ter naposled s pripovedmi, v katerih je poudarjen vitalistični oziroma karnevalski humor. The paper presents certain features of Slovenian autobiographical fiction for children and teenagers, in particular its attempt at authentic mimesis of the actual world, par- ticularly in the linguistic imitation of the physical space of the writer’s youth through re - ferences such as, among other things, field names and poetic images of space that evoke sensory perception. The imitation of the past is also realised with the use of dialect words or expressions for past cultural practices. The most obvious element of the genre, the unity between the author, the narrator and protagonist (autobiographical contract), is often quite complex in children’s/youth autobiographies due to the description of the formative process on the one hand and the large time gap on the other. The reading of children’s and youth autobiographies is characterised by the reader’s focus on the referential, docu- mentary function of these texts which are often perceived as testimonies of self-formation contributed to the collective memory by public figures. This kind of reception is also due to 7 RAZPRAVE – ČLANKI BARBARA ZORMAN Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem V prispevku so predstavljene nekatere določnice slovenske mladinske avtobiograf- ske proze, zlasti poskus verodostojnega posnemanja dejanskega sveta, ki se izrazito uresničuje v jeziku. T a si prizadeva za literarno poustvaritev fizičnega prostora pisate- ljeve mladosti, predvsem z referencami, kot so med drugim ledinska imena in čutno nazorne podobe prostora. Posnemanje preteklega časa se udejanja tudi s pomočjo narečnih besed oziroma izrazov za pretekle kulturne prakse. Najočitnejši element žanra, torej enotnost med avtorjem, pripovedovalcem in protagonistom (avtobio- grafska pogodba), je v mladinskih avtobiografijah pogosto zelo kompleksna zaradi opisovanja procesa osebne formacije na eni strani ter velikega časovnega razmika na drugi. Recepcijo mladinskih avtobiografij zaznamuje osredinjenost na referencialno funkcijo besedila. Bralci so posebej pozorni na elemente dokumentarnosti oziroma mladinske avtobiografije dojemajo kot pričevanja o samoformaciji, ki jih v kolek- tivni spomin prispevajo javne osebnosti. Tovrstna recepcija izhaja med drugim tudi iz napetosti med singularnim in generičnim znotraj avtobiografije, pri čemer lahko recepcija mladinskega avtobiografskega teksta predstavlja tudi sidro pripadnosti, ki se veže na specifično razredno, etnično oziroma drugačno skupinsko identiteto. V nadaljevanju prispevka prikažem vzorec Cankarjevega Mojega življenja kot prototip tega (pod)žanra, ki vzpodbudi produkcijo številnih podobnih besedil, diverzifika- cijo vzorca s pripovedjo ženske in meščanske pisateljice, literarnimi reprezentacijami mladostnikov znotraj diskriminiranih družbenih skupin ter naposled s pripovedmi, v katerih je poudarjen vitalistični oziroma karnevalski humor. The paper presents certain features of Slovenian autobiographical fiction for children and teenagers, in particular its attempt at authentic mimesis of the actual world, par- ticularly in the linguistic imitation of the physical space of the writer’s youth through re - ferences such as, among other things, field names and poetic images of space that evoke sensory perception. The imitation of the past is also realised with the use of dialect words or expressions for past cultural practices. The most obvious element of the genre, the unity between the author, the narrator and protagonist (autobiographical contract), is often quite complex in children’s/youth autobiographies due to the description of the formative process on the one hand and the large time gap on the other. The reading of children’s and youth autobiographies is characterised by the reader’s focus on the referential, docu- mentary function of these texts which are often perceived as testimonies of self-formation contributed to the collective memory by public figures. This kind of reception is also due to OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 8 9 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem prav hrepenenj, izrazi željo po ubesedovanju »notranje pesmi«, ki pa ji na drugi strani postavi komični kontrapunkt z narečno besedo za slive: Ne spominjam se več, kako da sem bil štrbonclje rimal; a zdeli so se mi rimanja vredni in rimal sem jih. Snov ni bila poetična, vsaj ne po nazorih in naukih poetov samih. Ali mlad človek je nepokvarjen in ne opeva Lavre, ki je ne pozna, temveč štrbonclje, ki jih ljubi. Šele kasneje, ko oblati človeka življenje, ko ga zastrupi hinavščina, začne zaradi tolažbe lagati samemu sebi ter opevati Lavro, kadar si poželi štrboncljev. (Cankar 2012: 43) Poleg obujanja jezika, ki ga je obdajal v otroštvu, skuša avtor mladinske avtobio- grafije poustvariti tudi fizični prostor svojega otroštva oziroma mladosti, zato je ta žanr po eni strani nasičen z referencami, kot so na primer ledinska imena (Cankar- jevo Rétovje, Prežihov Pekel, Kravosova Dobšca), oznake za prostor (Cankarjeve mesarjeve klade), po drugi strani pa s čutno nazornimi podobami oziroma meta- forami in primerami, ki poustvarjajo pisateljeve otroške vtise. Najpomembnejši element avtobiografskega žanra nasploh pa je enotnost avtorja, pripovedovalca in lika, tako imenovana avtobiografska pogodba (Lejeune 1975). Ker gre v mladinski avtobiografiji za fokalizacijo lika, ki je časovno najbolj oddaljen od avtorja, hkrati pa se zdi, da z obujanjem svojega otroštva avtor bralcu predstavlja svoje najinti- mnejše, najbolj prvinske vtise, je razmerje med piscem, pripovedovalcem in foka- lizatorjem v tem (pod)žanru še posebej kompleksno. Avtobiografski pakt se nanaša na zavezo pisatelja bralcu, da bo podal verodostojno predstavitev svojega življenja, zaradi česar bralec avtobiografijo dojema kot resnično pripoved o dejanski osebi v dejanskem prostoru in času. Kasnejši teoretiki so sicer dokazali, da sleherno pri- poved o življen ju, četudi lastnem, zaznamuje »biografska iluzija« (Bourdieu 2008), torej fikcijska konstrukcija povezav med drobci neke stvarnosti. Nezanesljivost in fragmentarna, asociativna narava literarnega spominjanja torej izpostavlja parcial- nost tovrstnega predstavljanja (pretekle) resničnosti, predvsem pa njegovo pogoje- nost s subjektivnim, avtorefleksivnim in performativnim (Koron 2008:12). Kljub temu menim, da mladinske avtobiografije pogosto beremo drugače kot ostala literarna dela; da smo manj pozorni na poetično funkcijo besedila in bolj na način, kako tekst referira, se nanaša na stvarnost zunaj besedila. V tem smislu mla- dinske avtobiografije, zlasti tiste izpod peresa uveljavljenih pisateljev, dojemamo kot svojevrstna pričevanja o samoformaciji, ki jih v kolektivni spomin prispevajo javne osebnosti, in so po svoji naravi sorodna zgodovinskim dokumentom. Zato lahko bralci, ki v avtobiografijah naletijo na domnevna odstopanja od verodo- stojnega posnemanja, ta besedila ne glede na njihovo estetsko, slogovno oziroma narativno moč zavrnejo kot nekvalitetna. Prizadetost ob neavtentičnem, neresni- čn em pričevanju izhaja iz napetosti med singularnim in generičnim znotraj avto- biografije. Četudi skuša pisatelj v avtobiografiji in zlasti v tistem njenem delu, ki predstavlja otroštvo, poudariti svojo unikatnost, pa bralci v njej iščejo tudi drobce univerzalnosti, preko katerih se lahko povežejo z avtorjevo izkušnjo. Avtobiogra- fija, neponovljivo življenje posameznika, lahko torej predstavlja tudi sidro pripa- dnosti, ki se veže na specifično razredno, etnično oziroma drugačno skupinsko identiteto. O tem, kako so se otroci iz revnih, stigmatiziranih družin nekdaj lahko identificirali s Cankarjevimi pripovedmi o pisateljevem otroštvu, pripoveduje v oddaji Pričevalci Justina Doljak, in sicer v kontekstu pouka književnosti, ki ga je v poznih štiridesetih letih preteklega stoletja doživela na idrijski nižji gimnaziji: the tension between the singular and the generic within autobiography. The reception of a children’s/youth autobiographical text may also represent an anchor of belonging that is tied to a specific class, ethnic or other group identity. The paper further presents a sample of Cankar’s My Life as the paradigmatic text within this (sub)genre and its further diver- sifications with the model of the women writers, adolescents within discriminated social groups, and finally with narratives that emphasize vitalist or carnivalesque humour. Značilnosti slovenske mladinske avtobiografske proze Slovensko mladinsko avtobiografsko prozo (za opredelitev tega (pod)žanra znotraj slovenskega konteksta glej Čeh Steger 2011) so v drugi polovici dvajse- tega stoletja obvladovale avtorefleksivne pripovedi o zgodnjih letih uveljavljenih pisateljev. Podobne tendence Kate Douglas odriva v začetkih anglofone mladin- ske avtobiografije, ki so jih zaznamovale pripovedi o »raziskovanju razvoja ume- tnika« (Douglas 2009: 8). Formacija umetnika, zlasti njegove moralne in literarne občutljivosti, je bila tako pri nas kot na tujem v kontekstu mladinskega branja prikazana kot vzor etičnega in estetskega razvoja in vsaj deloma tudi predstavljena kot način za doseganje pomembne vloge v družbi. V nadaljevanju bom prika- zala, kako se je slovenska mladinska avtobiografija oblikovala po vzoru Cankar- jevega Mojega življenja, kako je torej v mladinsko čtivo vnesla model pisatelja, ki ga zaradi kultnega statusa imenujemo tudi kulturni svetnik (glej Dović 2012), ga modificirala s podobo samosvoje deklice, ki se oblikuje v pisateljico – tega je s knjigo Pridi, mili moj Ariel uveljavila Mira Mihelič – preko lika mladostnika iz disfunkcionalne družine, ki odrašča na robu družbe in najde odrešitev v pisanju (Frančičevo Otroštvo), nemara nakazala številne reprezentacije odraščanja v kon- tekstu identitetne formacije znotraj diskriminirane družbene skupine, in se napos- led usmerila v iskanje pripovedi o mladosti, ki je zmožna nagovoriti večje število bralcev oziroma zagotoviti prodajni uspeh, kar se je v prvem desetletju našega tisočletja izrazilo predvsem skozi pripovedi, ki otroške oziroma mladostne bole- čine in radosti predstavljajo skozi prizmo vitalističnega in karnevalskega humorja (Kravosov Trst v žepu in Pink Janje Vidmar). Če si različne mladinske žanre predstavljamo kot spekter, razprostrt med sku- pino tekstov, ki si prizadevajo za verodostojno posnemanje dejanskega sveta in skupino besedil, zasidrano v izmišljenih, fantastičnih svetovih, je avtobiografska mladinska proza najbližje prvim. Literarno posnemanje (pretekle) resničnosti je seveda najučinkovitejše v jeziku; najbolj se pisatelj približa dejanskemu svetu svo- jega otroštva v govoru, ki posnema jezik matere, materinščino in neposredni jezik okolja, v preučevanih tekstih najpogosteje dialekt. Tako na primer Marko Kravos na vprašanje Petre Vidali, kako mu je uspelo na pretekle dogodke ponovno pog- ledati skozi otroške oči odgovori: »Mislim, da je treba ključ iskati v jeziku. (…) Z raznimi čutili sem rekonstruiral svoje vstopanje v življenje, tisti svet svojega otroštva v tržaški četrti pri Svetem Ivanu, razne Gigije, Toninote, Sonje, Lili, ki so v njem prebivali. Zato sem tudi želel ohraniti vsaj del tiste jezikovne tržaške obarvanosti« (Kravos in Dolhar 2007). Prežihov Voranc ključne tematske poudarke svoje avto- biografske zbirke izrazi v vzorcih mežiškega narečja: solzice, kramoh, devžej, pisanke. Ivan Cankar v Mojem življenju kot eno od svojih ključnih teženj, pravza- OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 8 9 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem prav hrepenenj, izrazi željo po ubesedovanju »notranje pesmi«, ki pa ji na drugi strani postavi komični kontrapunkt z narečno besedo za slive: Ne spominjam se več, kako da sem bil štrbonclje rimal; a zdeli so se mi rimanja vredni in rimal sem jih. Snov ni bila poetična, vsaj ne po nazorih in naukih poetov samih. Ali mlad človek je nepokvarjen in ne opeva Lavre, ki je ne pozna, temveč štrbonclje, ki jih ljubi. Šele kasneje, ko oblati človeka življenje, ko ga zastrupi hinavščina, začne zaradi tolažbe lagati samemu sebi ter opevati Lavro, kadar si poželi štrboncljev. (Cankar 2012: 43) Poleg obujanja jezika, ki ga je obdajal v otroštvu, skuša avtor mladinske avtobio- grafije poustvariti tudi fizični prostor svojega otroštva oziroma mladosti, zato je ta žanr po eni strani nasičen z referencami, kot so na primer ledinska imena (Cankar- jevo Rétovje, Prežihov Pekel, Kravosova Dobšca), oznake za prostor (Cankarjeve mesarjeve klade), po drugi strani pa s čutno nazornimi podobami oziroma meta- forami in primerami, ki poustvarjajo pisateljeve otroške vtise. Najpomembnejši element avtobiografskega žanra nasploh pa je enotnost avtorja, pripovedovalca in lika, tako imenovana avtobiografska pogodba (Lejeune 1975). Ker gre v mladinski avtobiografiji za fokalizacijo lika, ki je časovno najbolj oddaljen od avtorja, hkrati pa se zdi, da z obujanjem svojega otroštva avtor bralcu predstavlja svoje najinti- mnejše, najbolj prvinske vtise, je razmerje med piscem, pripovedovalcem in foka- lizatorjem v tem (pod)žanru še posebej kompleksno. Avtobiografski pakt se nanaša na zavezo pisatelja bralcu, da bo podal verodostojno predstavitev svojega življenja, zaradi česar bralec avtobiografijo dojema kot resnično pripoved o dejanski osebi v dejanskem prostoru in času. Kasnejši teoretiki so sicer dokazali, da sleherno pri- poved o življen ju, četudi lastnem, zaznamuje »biografska iluzija« (Bourdieu 2008), torej fikcijska konstrukcija povezav med drobci neke stvarnosti. Nezanesljivost in fragmentarna, asociativna narava literarnega spominjanja torej izpostavlja parcial- nost tovrstnega predstavljanja (pretekle) resničnosti, predvsem pa njegovo pogoje- nost s subjektivnim, avtorefleksivnim in performativnim (Koron 2008:12). Kljub temu menim, da mladinske avtobiografije pogosto beremo drugače kot ostala literarna dela; da smo manj pozorni na poetično funkcijo besedila in bolj na način, kako tekst referira, se nanaša na stvarnost zunaj besedila. V tem smislu mla- dinske avtobiografije, zlasti tiste izpod peresa uveljavljenih pisateljev, dojemamo kot svojevrstna pričevanja o samoformaciji, ki jih v kolektivni spomin prispevajo javne osebnosti, in so po svoji naravi sorodna zgodovinskim dokumentom. Zato lahko bralci, ki v avtobiografijah naletijo na domnevna odstopanja od verodo- stojnega posnemanja, ta besedila ne glede na njihovo estetsko, slogovno oziroma narativno moč zavrnejo kot nekvalitetna. Prizadetost ob neavtentičnem, neresni- čn em pričevanju izhaja iz napetosti med singularnim in generičnim znotraj avto- biografije. Četudi skuša pisatelj v avtobiografiji in zlasti v tistem njenem delu, ki predstavlja otroštvo, poudariti svojo unikatnost, pa bralci v njej iščejo tudi drobce univerzalnosti, preko katerih se lahko povežejo z avtorjevo izkušnjo. Avtobiogra- fija, neponovljivo življenje posameznika, lahko torej predstavlja tudi sidro pripa- dnosti, ki se veže na specifično razredno, etnično oziroma drugačno skupinsko identiteto. O tem, kako so se otroci iz revnih, stigmatiziranih družin nekdaj lahko identificirali s Cankarjevimi pripovedmi o pisateljevem otroštvu, pripoveduje v oddaji Pričevalci Justina Doljak, in sicer v kontekstu pouka književnosti, ki ga je v poznih štiridesetih letih preteklega stoletja doživela na idrijski nižji gimnaziji: the tension between the singular and the generic within autobiography. The reception of a children’s/youth autobiographical text may also represent an anchor of belonging that is tied to a specific class, ethnic or other group identity. The paper further presents a sample of Cankar’s My Life as the paradigmatic text within this (sub)genre and its further diver- sifications with the model of the women writers, adolescents within discriminated social groups, and finally with narratives that emphasize vitalist or carnivalesque humour. Značilnosti slovenske mladinske avtobiografske proze Slovensko mladinsko avtobiografsko prozo (za opredelitev tega (pod)žanra znotraj slovenskega konteksta glej Čeh Steger 2011) so v drugi polovici dvajse- tega stoletja obvladovale avtorefleksivne pripovedi o zgodnjih letih uveljavljenih pisateljev. Podobne tendence Kate Douglas odriva v začetkih anglofone mladin- ske avtobiografije, ki so jih zaznamovale pripovedi o »raziskovanju razvoja ume- tnika« (Douglas 2009: 8). Formacija umetnika, zlasti njegove moralne in literarne občutljivosti, je bila tako pri nas kot na tujem v kontekstu mladinskega branja prikazana kot vzor etičnega in estetskega razvoja in vsaj deloma tudi predstavljena kot način za doseganje pomembne vloge v družbi. V nadaljevanju bom prika- zala, kako se je slovenska mladinska avtobiografija oblikovala po vzoru Cankar- jevega Mojega življenja, kako je torej v mladinsko čtivo vnesla model pisatelja, ki ga zaradi kultnega statusa imenujemo tudi kulturni svetnik (glej Dović 2012), ga modificirala s podobo samosvoje deklice, ki se oblikuje v pisateljico – tega je s knjigo Pridi, mili moj Ariel uveljavila Mira Mihelič – preko lika mladostnika iz disfunkcionalne družine, ki odrašča na robu družbe in najde odrešitev v pisanju (Frančičevo Otroštvo), nemara nakazala številne reprezentacije odraščanja v kon- tekstu identitetne formacije znotraj diskriminirane družbene skupine, in se napos- led usmerila v iskanje pripovedi o mladosti, ki je zmožna nagovoriti večje število bralcev oziroma zagotoviti prodajni uspeh, kar se je v prvem desetletju našega tisočletja izrazilo predvsem skozi pripovedi, ki otroške oziroma mladostne bole- čine in radosti predstavljajo skozi prizmo vitalističnega in karnevalskega humorja (Kravosov Trst v žepu in Pink Janje Vidmar). Če si različne mladinske žanre predstavljamo kot spekter, razprostrt med sku- pino tekstov, ki si prizadevajo za verodostojno posnemanje dejanskega sveta in skupino besedil, zasidrano v izmišljenih, fantastičnih svetovih, je avtobiografska mladinska proza najbližje prvim. Literarno posnemanje (pretekle) resničnosti je seveda najučinkovitejše v jeziku; najbolj se pisatelj približa dejanskemu svetu svo- jega otroštva v govoru, ki posnema jezik matere, materinščino in neposredni jezik okolja, v preučevanih tekstih najpogosteje dialekt. Tako na primer Marko Kravos na vprašanje Petre Vidali, kako mu je uspelo na pretekle dogodke ponovno pog- ledati skozi otroške oči odgovori: »Mislim, da je treba ključ iskati v jeziku. (…) Z raznimi čutili sem rekonstruiral svoje vstopanje v življenje, tisti svet svojega otroštva v tržaški četrti pri Svetem Ivanu, razne Gigije, Toninote, Sonje, Lili, ki so v njem prebivali. Zato sem tudi želel ohraniti vsaj del tiste jezikovne tržaške obarvanosti« (Kravos in Dolhar 2007). Prežihov Voranc ključne tematske poudarke svoje avto- biografske zbirke izrazi v vzorcih mežiškega narečja: solzice, kramoh, devžej, pisanke. Ivan Cankar v Mojem življenju kot eno od svojih ključnih teženj, pravza- OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 10 11 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem rih ima subjekt občutek, da ga drugi vidijo kot manjvrednega oziroma ničvrednega. Cankarjev občutek sramu se izpostavlja v številnih družbenih kontekstih, najbolj očitno v razmerju do pogleda kaplana oziroma pogleda matere, ki je prav tako obso- jena na pogosto občutenje sramu, ter se ponotranja v notranjih dialogih. Marijan Dović (2012) navaja štiri kategorije, ki so pomembne za oblikovanje življenja kulturnega svetnika, tega po vzporednici s hagiografijami imenuje vitae. Prva kategorija se nanaša na umetniški opus, ki mora biti »prepoznan kot nekaj prelomnega, utemeljitvenega, konstitutivnega« (Dović 2012: 74). Na pomen svo- jega literarnega dela Cankar opozori v sklepni črtici cikla, kjer izpostavlja neka- tere protagoniste svojih del kot »svoje otroke«, kar lahko beremo v intertekstualni navezavi na zadnjo kitico Vodnikove pesmi Moj spomenik. Druga kategorija se po Doviću nanaša na »gojenje kulta umetnosti in umetnika«, zlasti »obsesivno samo- referenčno ukvarjanje s toposi umetnika, njegovega posebnega poslanstva, mejnega položaja vidca-preroka«, kar se kaže »s poudarjanjem lastne umetniške pozicije (… ter) slavljenjem velikih umetniških predhodnikov« (prav tam); na svoje literarno poslanstvo se navezuje Cankar s ponavljajočim se prevpraševanjem moči in meja svoje umetniške izpovedi. Naslanjanje na pisateljske prednike pa se izraža preko eksplicitnih medbesedilnih sklicev na otroško formativno branje, med katerim omenja pripoved o Petru Klepcu, otroško dojemanje besedil, objavljenih v reviji Zvon, navezave na Rousseauja ter Trdino in z implicitnimi navezavami na že ome- njeno Vodnikovo pesem ter svoji pesmi Glosa ter Vrba, ki predstavita osnovno bolečino odraščanja kot izginjanje nedolžnosti na račun izkušenosti, »spoznanja« oziroma pregona iz rajskega vrta, ki ga simbolizirata dom in domača vas. Pros- tor mladosti, ki ga predstavlja Cankar, je dvodelen: na eni strani gre za izgub- ljeni paradiž, ki ga Cankar ironično umešča na t. i. »mesarjeve klade, enajsto šola pod mostom, Rétovje, na drugi strani pa so predstavljeni prostori represije in hinavščine, med njimi zlasti šola. Kot tretjo kategorijo Dović izpostavi (kate- gorija persone) tiste potenciale, ki so povezani s posameznikovo osebnostjo in pojavo oz. (javno) podobo, pri čemer posebej poudari t. i. »odstopajočo izjemnost«, transgresije, ki umetnika kot genija potiskajo »v bližino iracionalnega, običajnim smrtnikom odmaknjenega in nedosegljivega« (prav tam). Med transgresijami Dović navaja predvsem »grešnost« in »mučeništvo« (prav tam: 75). Zlasti slednje, tj. muče- ništvo, pogosto izraženo v otroški bolezni, je v hagiografijah ključni element, ki preko čudežne ozdravitve poudarja povezavo svetnika z izjemnim, nadnaravnim (Bailey 2017). Topos – če že ne čudežne, pa vsaj nenadne – ozdravitve po težko bolezni je mogoče najti tudi v Cankarjevem delu, in sicer v vrhuncu cikla (VIII. črtica). Ta opisuje prelomne dogodke, ki so povzročili uresničenje pisateljeve želje po odhodu na šolanje v Ljubljano, ki se je začela na začetku dvajsetega stoletja oblikovati v središče slovenstva in se torej pokaže kot osnovni preobrat naracije Mojega življenja: kot odhod iz teme revščine in zaostalosti v luč bogastva in zna- nja. Kot zadnjo kategorijo, ki oblikuje življenje kulturnega svetnika Dović navaja pomembno vlogo bodočega kulturnega svetnika v procesu »kultiviranja kulture« ali celo »neposredno pri oblikovanju naroda« (prav tam): ta funkcija se v Mojem življenju poleg težnje po udejstvovanju v centru slovenstva kaže kot obsesivno ukvarjanje s kultiviranjem nacionalnega jezika, preko zavračanje »lažnih« jezikov, od vsiljene »hrvaščine v prvem stavku preko »cukrenih«, umetnih govoric in pisav, ki jih gojijo šola ter nekateri literarni diskurzi. »Najbolj se spomnim Cankarja… ma zakaj? Zato, ker verjetno so vse te Cankarjeve črtice od Svetega obhajila naprej.. in kako so brali prešče, vse to…so bile tako blizu našemu življenju otroškemu, takratnemu… a veste, tako podobne, ne… in smo uži- vali… vam povem to…« (Doljak 2022). Diahroni razvoj (pod)žanra Avtobiografski žanr se je v slovenski prozi začel konsistentneje uveljavljati v osem- desetih letih devetnajstega stoletja. Iz tega časa poznamo denimo humorno besedilo Kako sem se jaz likal Jakoba Alešovca in bolj vplivno Moje življenje Janeza Trdine, ki je služilo kot vzor istoimenskemu Cankarjevemu ciklu novel. Cankarjevo besedilo Moje življenje, ki je feljtonsko izhajalo leta 1914, v knjižni obliki pa posthumno leta 1920, sama pojmujem kot prototip slovenskega mladinskega avtobiografskega žanra. Zametek Mojega življenja se je leta 1911 pojavil v tajnem glasilu slovenskih licejk Gospodična Cizara, ki ga je urejala tedaj šestnajstletna Vera Kesler, kasneje poročena Albreht (glej Župančič 2018). Čeprav je Cankar cikel črtic leta 1914 objavil v Slovenskem narodu, lahko iz mesta prve objave delovne verzije besedila sklepamo, da ga je vsaj deloma pisal z mislijo na mlade, najstniške bralce. Can- karjevo povezovanje z uporniškim duhom najstnic in najstnikov je razvidno iz subverzivnega odnosa do šolskih institucij, kot so učiteljice, nadučitelj, predvsem pa šolsko čtivo, kar je pravzaprav v ironičnem kontrapunktu z dejstvom, da je Moje življenje nedolgo po Cankarjevi smrti postalo eden od ključnih elementov slovenskega šolskega branja. Zoran Božič piše, da je med besedili Ivana Cankarja po številu objav v berilih med letoma 1908 in 2010 pričakovano na prvem mestu Moje življenje, predvsem za višje razrede osnovne šole (Božič 2018: 13). Umestitev Cankarjevega avtobiografskega besedila v berila je bil eden od mehanizmov, ki je iz tega pisatelja ustvaril t. i. »kulturnega svetnika« oziroma »predmet vsesplošnega slavljenja in čaščenja, vir navdiha za novo kulturno produkcijo« (Dović 2012: 72). Ključni element Cankarjeve subverzije je tudi dekonstrukcija mita brezskrb- nega otroštva. Cankar zapiše: »Velikokrat sem bil zamišljen in žalosten, ko sem bral o »srečni mladosti«, o »zlatih otroških dneh« (Cankar 2012: 39). V črticah naniza številne travmatične dogodke svojega otroštva: požar, zaradi katerega je družina ostala brez hiše, smrt očeta, smrt deda, smrt sosedovega otroka, smrt konja, vse- obsegajoči občutek pomanjkanja hrane, oblačil, ustreznega bivališča. Pomemben vzgib za zapisovanje spominov, piše Marija Jurič, je potreba po arti- kulaciji travme. Ta je sama na sebi sicer neubesedljiva, saj predstavlja nekaj, česar ni mogoče integrirati v zavest oziroma v govorico. Travma v življenju subjekta deluje na način tujka, kot nekaj, kar povzroča psihično vrzel in slednjič občutek razpadanja, razdrobljenosti. Zato so poskusi pripovedi, ubesedovanja zgodbe pomemben del obvladovanja travme (Jurič Pahor 2011). Stres, povzročen zaradi revščine v otroštvu, nepovratno in trajno zaznamuje delo- vanje možganov oziroma povzroči razvojne zaostanke v določenih delih možganov, najizraziteje v t. i. možganski sivini (glej Lende 2012). Domnevam tudi, da je v Mojem življenju revščina vzrok za pogosto izraženi občutek sramu. Gilbert (2002: 5) definira sram kot kompleksno doživetje, ki ga med drugim določa zunanja oziroma socialno kognitivna komponenta, ta pa se nanaša na družbene kontekste, v kate- OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 10 11 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem rih ima subjekt občutek, da ga drugi vidijo kot manjvrednega oziroma ničvrednega. Cankarjev občutek sramu se izpostavlja v številnih družbenih kontekstih, najbolj očitno v razmerju do pogleda kaplana oziroma pogleda matere, ki je prav tako obso- jena na pogosto občutenje sramu, ter se ponotranja v notranjih dialogih. Marijan Dović (2012) navaja štiri kategorije, ki so pomembne za oblikovanje življenja kulturnega svetnika, tega po vzporednici s hagiografijami imenuje vitae. Prva kategorija se nanaša na umetniški opus, ki mora biti »prepoznan kot nekaj prelomnega, utemeljitvenega, konstitutivnega« (Dović 2012: 74). Na pomen svo- jega literarnega dela Cankar opozori v sklepni črtici cikla, kjer izpostavlja neka- tere protagoniste svojih del kot »svoje otroke«, kar lahko beremo v intertekstualni navezavi na zadnjo kitico Vodnikove pesmi Moj spomenik. Druga kategorija se po Doviću nanaša na »gojenje kulta umetnosti in umetnika«, zlasti »obsesivno samo- referenčno ukvarjanje s toposi umetnika, njegovega posebnega poslanstva, mejnega položaja vidca-preroka«, kar se kaže »s poudarjanjem lastne umetniške pozicije (… ter) slavljenjem velikih umetniških predhodnikov« (prav tam); na svoje literarno poslanstvo se navezuje Cankar s ponavljajočim se prevpraševanjem moči in meja svoje umetniške izpovedi. Naslanjanje na pisateljske prednike pa se izraža preko eksplicitnih medbesedilnih sklicev na otroško formativno branje, med katerim omenja pripoved o Petru Klepcu, otroško dojemanje besedil, objavljenih v reviji Zvon, navezave na Rousseauja ter Trdino in z implicitnimi navezavami na že ome- njeno Vodnikovo pesem ter svoji pesmi Glosa ter Vrba, ki predstavita osnovno bolečino odraščanja kot izginjanje nedolžnosti na račun izkušenosti, »spoznanja« oziroma pregona iz rajskega vrta, ki ga simbolizirata dom in domača vas. Pros- tor mladosti, ki ga predstavlja Cankar, je dvodelen: na eni strani gre za izgub- ljeni paradiž, ki ga Cankar ironično umešča na t. i. »mesarjeve klade, enajsto šola pod mostom, Rétovje, na drugi strani pa so predstavljeni prostori represije in hinavščine, med njimi zlasti šola. Kot tretjo kategorijo Dović izpostavi (kate- gorija persone) tiste potenciale, ki so povezani s posameznikovo osebnostjo in pojavo oz. (javno) podobo, pri čemer posebej poudari t. i. »odstopajočo izjemnost«, transgresije, ki umetnika kot genija potiskajo »v bližino iracionalnega, običajnim smrtnikom odmaknjenega in nedosegljivega« (prav tam). Med transgresijami Dović navaja predvsem »grešnost« in »mučeništvo« (prav tam: 75). Zlasti slednje, tj. muče- ništvo, pogosto izraženo v otroški bolezni, je v hagiografijah ključni element, ki preko čudežne ozdravitve poudarja povezavo svetnika z izjemnim, nadnaravnim (Bailey 2017). Topos – če že ne čudežne, pa vsaj nenadne – ozdravitve po težko bolezni je mogoče najti tudi v Cankarjevem delu, in sicer v vrhuncu cikla (VIII. črtica). Ta opisuje prelomne dogodke, ki so povzročili uresničenje pisateljeve želje po odhodu na šolanje v Ljubljano, ki se je začela na začetku dvajsetega stoletja oblikovati v središče slovenstva in se torej pokaže kot osnovni preobrat naracije Mojega življenja: kot odhod iz teme revščine in zaostalosti v luč bogastva in zna- nja. Kot zadnjo kategorijo, ki oblikuje življenje kulturnega svetnika Dović navaja pomembno vlogo bodočega kulturnega svetnika v procesu »kultiviranja kulture« ali celo »neposredno pri oblikovanju naroda« (prav tam): ta funkcija se v Mojem življenju poleg težnje po udejstvovanju v centru slovenstva kaže kot obsesivno ukvarjanje s kultiviranjem nacionalnega jezika, preko zavračanje »lažnih« jezikov, od vsiljene »hrvaščine v prvem stavku preko »cukrenih«, umetnih govoric in pisav, ki jih gojijo šola ter nekateri literarni diskurzi. »Najbolj se spomnim Cankarja… ma zakaj? Zato, ker verjetno so vse te Cankarjeve črtice od Svetega obhajila naprej.. in kako so brali prešče, vse to…so bile tako blizu našemu življenju otroškemu, takratnemu… a veste, tako podobne, ne… in smo uži- vali… vam povem to…« (Doljak 2022). Diahroni razvoj (pod)žanra Avtobiografski žanr se je v slovenski prozi začel konsistentneje uveljavljati v osem- desetih letih devetnajstega stoletja. Iz tega časa poznamo denimo humorno besedilo Kako sem se jaz likal Jakoba Alešovca in bolj vplivno Moje življenje Janeza Trdine, ki je služilo kot vzor istoimenskemu Cankarjevemu ciklu novel. Cankarjevo besedilo Moje življenje, ki je feljtonsko izhajalo leta 1914, v knjižni obliki pa posthumno leta 1920, sama pojmujem kot prototip slovenskega mladinskega avtobiografskega žanra. Zametek Mojega življenja se je leta 1911 pojavil v tajnem glasilu slovenskih licejk Gospodična Cizara, ki ga je urejala tedaj šestnajstletna Vera Kesler, kasneje poročena Albreht (glej Župančič 2018). Čeprav je Cankar cikel črtic leta 1914 objavil v Slovenskem narodu, lahko iz mesta prve objave delovne verzije besedila sklepamo, da ga je vsaj deloma pisal z mislijo na mlade, najstniške bralce. Can- karjevo povezovanje z uporniškim duhom najstnic in najstnikov je razvidno iz subverzivnega odnosa do šolskih institucij, kot so učiteljice, nadučitelj, predvsem pa šolsko čtivo, kar je pravzaprav v ironičnem kontrapunktu z dejstvom, da je Moje življenje nedolgo po Cankarjevi smrti postalo eden od ključnih elementov slovenskega šolskega branja. Zoran Božič piše, da je med besedili Ivana Cankarja po številu objav v berilih med letoma 1908 in 2010 pričakovano na prvem mestu Moje življenje, predvsem za višje razrede osnovne šole (Božič 2018: 13). Umestitev Cankarjevega avtobiografskega besedila v berila je bil eden od mehanizmov, ki je iz tega pisatelja ustvaril t. i. »kulturnega svetnika« oziroma »predmet vsesplošnega slavljenja in čaščenja, vir navdiha za novo kulturno produkcijo« (Dović 2012: 72). Ključni element Cankarjeve subverzije je tudi dekonstrukcija mita brezskrb- nega otroštva. Cankar zapiše: »Velikokrat sem bil zamišljen in žalosten, ko sem bral o »srečni mladosti«, o »zlatih otroških dneh« (Cankar 2012: 39). V črticah naniza številne travmatične dogodke svojega otroštva: požar, zaradi katerega je družina ostala brez hiše, smrt očeta, smrt deda, smrt sosedovega otroka, smrt konja, vse- obsegajoči občutek pomanjkanja hrane, oblačil, ustreznega bivališča. Pomemben vzgib za zapisovanje spominov, piše Marija Jurič, je potreba po arti- kulaciji travme. Ta je sama na sebi sicer neubesedljiva, saj predstavlja nekaj, česar ni mogoče integrirati v zavest oziroma v govorico. Travma v življenju subjekta deluje na način tujka, kot nekaj, kar povzroča psihično vrzel in slednjič občutek razpadanja, razdrobljenosti. Zato so poskusi pripovedi, ubesedovanja zgodbe pomemben del obvladovanja travme (Jurič Pahor 2011). Stres, povzročen zaradi revščine v otroštvu, nepovratno in trajno zaznamuje delo- vanje možganov oziroma povzroči razvojne zaostanke v določenih delih možganov, najizraziteje v t. i. možganski sivini (glej Lende 2012). Domnevam tudi, da je v Mojem življenju revščina vzrok za pogosto izraženi občutek sramu. Gilbert (2002: 5) definira sram kot kompleksno doživetje, ki ga med drugim določa zunanja oziroma socialno kognitivna komponenta, ta pa se nanaša na družbene kontekste, v kate- OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 12 13 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem pa še spomini ali avtofikcijske pripovedi drugih pisateljic, med katerimi bo kasneje izpostavljen Pink Janje Vidmar iz leta 2008. Mladinska avtobiografska proza Ivana Cankarja in Mire Mihelič, ki se zdi pri- merna za najstnike oziroma je naslovniško odprta, zaznamujeta subjektivnost in avtorefleksivnost. Mladinske avtobiografije Kristine Brenk ter zlasti Berte Golob pa se želijo s slogom in naracijo približati manj izkušenemu otroškemu bralcu, poleg tega pa je v njih prisotna tudi nevsiljiva didaktična vloga. Ta se kaže pred- vsem v močno prisotni spoznavni vlogi, ki se izraža preko dokumentarnih, etno- loških predstavitev snovne in nesnovne dediščine izpred druge svetovne vojne, ki so vtkane v pripovedi. V večji meri kot lastna otroška subjektivnost, predstavljanje lastnih otroških strahov, želja, žalosti in bolečin, je torej v avtobiografskih zapi- sih Kristine Brenk in Berte Golob popisana okolica, ki ju je obdajala v otroštvu, in katere navade, običaji ter predmetnost so s časom izginjali v pozabo. Ta tip »etnološke« avtobiografije, ki se sicer v drobcih pojavi že pri Prežihovem Vorancu, se vzporedno s porastom urbanizacije razmahne v sedemdesetih letih preteklega stoletja ter predstavlja ruralne aspekte preteklega slovenskega življenja, ne da bi pri tem zdrsnil v romantiziranje ali nostalgičnost. Franjo Frančič se poskuša v avtobiografski knjigi Otroštvo (1995) približati neubesedljivi otroški travmi. Vsako poglavje oriše en izsek pripovedovalčevega otroštva oziroma mladosti in se zaključi z dialogom z umirajočo materjo, iz katere skuša pripovedovalec (neuspešno) izvabiti odgovore na vprašanja, ki ga mučijo ter se nanašajo predvsem na alkoholizem in nasilje v družini, odhod k rejniškim družinam ter v prevzgojne domove. Frančič kritično opisuje vzroke za družinsko nesrečo: oče je bil priseljenec, ki se nikoli ni zares vključil v slovensko družbo, poleg tega pa je njegovo primarno družino zaznamoval alkohol, pisateljeva mati je odrasla brez očeta in se zapletla v partnerske zveze, ki jih je zaznamovalo nasilje. Najbolj kritičen je pisatelj do prevzgojnih domov za mladino. Z opisom trpljen ja v teh ustanovah Frančič skrajno zaostri dihotomijo med prostori svobode in zatira- nja, ki jo najdemo že v Cankarjevem Mojem življenju. S kritiko prevzgojnih domov kot aparata oblastniškega totalitarizma se Frančič vključuje v kontekst protirežim- skega in protioblastniškega diskurza, ki so ga v okviru umetniškega delovanja objavljala literarna, gledališka, filmska in subkulturna gibanja od šestdesetih let dalje in ki se je zlasti zaostril v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. S protagonistom, v katerem so poudarjeni atributi obstranstva, margine, pa je Frančič konec devetdesetih morda že napovedal številna dela, ki bi jih lahko umestili v avtofikcijo in se nahajajo na presečišču mladinske in nemladinske litera- ture, takoimenovane literature za mlade odrasle, in sicer zlasti v tistem segmentu, ki pripoveduje o iskanju osebne identitete v okviru manjšin, ki so lahko jezikovne, etnične ali spolne. Tako vrsto pripovedi najdemo v delih Simone Lečnik, Jasmine Ahmetaj in Marte Gregorič, Selme Skenderović, deloma Suzane Tratnik. Zdi se, da je eden od ciljev tovrstnega pisanja tudi opolnomočenje mladih, ki doživljajo podobno diskriminacijo, kot je opisana v delih zgoraj navedenih avtoric. Zanimiva je zgodba Braneta Mozetiča Prva ljubezen, ki je leta 2014 izšla kot slikanica in je torej ena redkih avtobiografskih knjig, izrecno namenjenih mlajšim, celo predšol- skim otrokom. V pripovedi so jasno razvidni indici avtobiografske pogodbe, saj je pripoved prvoosebna, kar je v slikanicah redko, pisatelj se sklicuje tudi na neka- tere zgodovinske in prostorske oznake, ki zaznamujejo slovenska mesta oziroma Iz opisanega vzorca so svoje avtobiografije otroštva ustvarjali tudi drugi sloven- ski pisci kasnejših obdobij. Najvplivnejša med njimi je zbirka Prežihovega V oranca Solzice (1949), navedemo pa naj vsaj še naslednje predstavnike oziroma njihova dela: France Bevk: Otroška leta (1948), Zlata voda in druge zgodbe (1969); Tone Seliškar: Deček z velike ceste (1966); Fran Saleški Finžgar: Iz mladih dni: zgodbe o živalih (1953), Fantu so zrasla ušesa (1970); Miha Mate: Leskova mladost (1976), Bosopeta druščina (1982), Kurja vojska (1985), Smeh in solze moje doline (1999); Kajetan Kovič: Zgodnje zgodbe (1978); Branko Šömen: Med v laseh (1978); Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce (1981); Anton Ingolič: Leta dozorevanja (1982), Nemir mladostnika (1987); Marjan Tomšič: Super frače (pripovedi iz otroštva) (1988), Frkolini (pripovedi iz otroštva) (1998); Ivan Bizjak: Karmorabit-morabit (1976), Srečelov (1995), Nori bik (1998), Mojamoja in Mojmoj (2006). Pomembna prelomnica v nadaljevanju Cankarjevega vzorca se je zgodila leta 1965 z izidom knjige Mire Mihelič Pridi, mili moj Ariel. Po njej je bila posneta tudi televizijska nanizanka. V učnih načrtih za slovenščino Mire Mihelič sicer ni najti, redko se pojavlja v berilih ter v naborih obveznega ali priporočenega čtiva. Pisate- ljica je z osmimi kratkimi pripovedmi močno spremenila vzorec, ki ga je vzpostavil Cankar z Mojim življenjem. Čeprav avtorica bralcu v obliki nagovorov, ki se pojav- ljajo skozi vse besedilo, nakazuje, da gre za predstavitev njenega lastnega otroštva, je pripoved tretjeosebna. Protagonistka Marinka ni revna, temveč pripada premo- žni in vplivni malomeščanski družini. Njen oče je uspešen podjetnik. Njena mati je nekakšen negativ cankarjanske matere, saj je lepa in elegantna meščanka. Marinkin edini spomin na mamico je postava na odru: »Imela je krono iz diamantov na glavi in bila je med vsemi najlepša in tudi najlepše je pela« (Mihelič 1991: 87). Ključna za pripoved je materina odsotnost, vrzel, ki razdre celovitost Marinkinega otroštva; gre za travmo, iz katere nemara vznikne želja po ustvarjanju alternativne resničnosti, ki jo Marinka najprej najde v branju klasičnih del evropske mladinske književnosti, naposled pa v ustvarjanju lastne gledališke predstave. V Pridi, mili moj Ariel je lite- rarno ustvarjanje za protagonistko eksistencialnega pomena, saj se Marinka z njim izraža in uveljavlja lastno voljo v družbi. Izpolnjenost in družbeno veljavo, ki ju pri- naša literarno ustvarjanje, Mira Mihelič izpostavi na koncu spremne besede, kjer mladim bralcem svetuje, naj literarni navdih – pri njej poosebljen v Shakespearje- vem liku Ariela – tako kot ona v otroških letih pokličejo tudi sami. Iz besedila sicer ne izvemo, zakaj je mati predšolsko Marinko zapustila, iz ostalih avtobiografskih zapisov pisateljice (Ure mojih dni, 1985) pa lahko razberemo, da je njena mati odšla od doma zaradi ljubezenskih interesov. Za Marinko je materin odhod travmatičen, obenem pa ji je mati s samovoljnimi odločitvami ter umetniškim udejstvovanjem zapustila sporočilo, da se ženska lahko uresniči tudi izven gospodinjskega življenja in skrbi za otroke. Naposled je obrnjena tudi zgodbena linija pripovedi; če protago- nist Mojega življenja hrepeni po odhodu iz periferije v center, se Marinkina zgodba odvija kot pot iz mesta na podeželje. Prelom, ki ga je Mira Mihelič v liku prota- gonistke, glasu pripovedovalke in kronotopu uvedla v slovensko mladinsko avto- biografijo, se pokaže ob dejstvu, da so mladinski avtobiografiji Miheličeve kmalu sledile avtobiografije oziroma knjige spominov drugih slovenskih mladinskih avto- ric, in sicer Rodiš se samo enkrat Branke Jurca (1972), Prva domovina (1973), Moja dolina (1996) in Tuja dežela (2009) Kristine Brenk, spomini Berte Golob Drobne zgodbe (1980), Skrinja iz babičine bale (1986) ter Šolske razglednice (1990), kasneje OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 12 13 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem pa še spomini ali avtofikcijske pripovedi drugih pisateljic, med katerimi bo kasneje izpostavljen Pink Janje Vidmar iz leta 2008. Mladinska avtobiografska proza Ivana Cankarja in Mire Mihelič, ki se zdi pri- merna za najstnike oziroma je naslovniško odprta, zaznamujeta subjektivnost in avtorefleksivnost. Mladinske avtobiografije Kristine Brenk ter zlasti Berte Golob pa se želijo s slogom in naracijo približati manj izkušenemu otroškemu bralcu, poleg tega pa je v njih prisotna tudi nevsiljiva didaktična vloga. Ta se kaže pred- vsem v močno prisotni spoznavni vlogi, ki se izraža preko dokumentarnih, etno- loških predstavitev snovne in nesnovne dediščine izpred druge svetovne vojne, ki so vtkane v pripovedi. V večji meri kot lastna otroška subjektivnost, predstavljanje lastnih otroških strahov, želja, žalosti in bolečin, je torej v avtobiografskih zapi- sih Kristine Brenk in Berte Golob popisana okolica, ki ju je obdajala v otroštvu, in katere navade, običaji ter predmetnost so s časom izginjali v pozabo. Ta tip »etnološke« avtobiografije, ki se sicer v drobcih pojavi že pri Prežihovem Vorancu, se vzporedno s porastom urbanizacije razmahne v sedemdesetih letih preteklega stoletja ter predstavlja ruralne aspekte preteklega slovenskega življenja, ne da bi pri tem zdrsnil v romantiziranje ali nostalgičnost. Franjo Frančič se poskuša v avtobiografski knjigi Otroštvo (1995) približati neubesedljivi otroški travmi. Vsako poglavje oriše en izsek pripovedovalčevega otroštva oziroma mladosti in se zaključi z dialogom z umirajočo materjo, iz katere skuša pripovedovalec (neuspešno) izvabiti odgovore na vprašanja, ki ga mučijo ter se nanašajo predvsem na alkoholizem in nasilje v družini, odhod k rejniškim družinam ter v prevzgojne domove. Frančič kritično opisuje vzroke za družinsko nesrečo: oče je bil priseljenec, ki se nikoli ni zares vključil v slovensko družbo, poleg tega pa je njegovo primarno družino zaznamoval alkohol, pisateljeva mati je odrasla brez očeta in se zapletla v partnerske zveze, ki jih je zaznamovalo nasilje. Najbolj kritičen je pisatelj do prevzgojnih domov za mladino. Z opisom trpljen ja v teh ustanovah Frančič skrajno zaostri dihotomijo med prostori svobode in zatira- nja, ki jo najdemo že v Cankarjevem Mojem življenju. S kritiko prevzgojnih domov kot aparata oblastniškega totalitarizma se Frančič vključuje v kontekst protirežim- skega in protioblastniškega diskurza, ki so ga v okviru umetniškega delovanja objavljala literarna, gledališka, filmska in subkulturna gibanja od šestdesetih let dalje in ki se je zlasti zaostril v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. S protagonistom, v katerem so poudarjeni atributi obstranstva, margine, pa je Frančič konec devetdesetih morda že napovedal številna dela, ki bi jih lahko umestili v avtofikcijo in se nahajajo na presečišču mladinske in nemladinske litera- ture, takoimenovane literature za mlade odrasle, in sicer zlasti v tistem segmentu, ki pripoveduje o iskanju osebne identitete v okviru manjšin, ki so lahko jezikovne, etnične ali spolne. Tako vrsto pripovedi najdemo v delih Simone Lečnik, Jasmine Ahmetaj in Marte Gregorič, Selme Skenderović, deloma Suzane Tratnik. Zdi se, da je eden od ciljev tovrstnega pisanja tudi opolnomočenje mladih, ki doživljajo podobno diskriminacijo, kot je opisana v delih zgoraj navedenih avtoric. Zanimiva je zgodba Braneta Mozetiča Prva ljubezen, ki je leta 2014 izšla kot slikanica in je torej ena redkih avtobiografskih knjig, izrecno namenjenih mlajšim, celo predšol- skim otrokom. V pripovedi so jasno razvidni indici avtobiografske pogodbe, saj je pripoved prvoosebna, kar je v slikanicah redko, pisatelj se sklicuje tudi na neka- tere zgodovinske in prostorske oznake, ki zaznamujejo slovenska mesta oziroma Iz opisanega vzorca so svoje avtobiografije otroštva ustvarjali tudi drugi sloven- ski pisci kasnejših obdobij. Najvplivnejša med njimi je zbirka Prežihovega V oranca Solzice (1949), navedemo pa naj vsaj še naslednje predstavnike oziroma njihova dela: France Bevk: Otroška leta (1948), Zlata voda in druge zgodbe (1969); Tone Seliškar: Deček z velike ceste (1966); Fran Saleški Finžgar: Iz mladih dni: zgodbe o živalih (1953), Fantu so zrasla ušesa (1970); Miha Mate: Leskova mladost (1976), Bosopeta druščina (1982), Kurja vojska (1985), Smeh in solze moje doline (1999); Kajetan Kovič: Zgodnje zgodbe (1978); Branko Šömen: Med v laseh (1978); Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce (1981); Anton Ingolič: Leta dozorevanja (1982), Nemir mladostnika (1987); Marjan Tomšič: Super frače (pripovedi iz otroštva) (1988), Frkolini (pripovedi iz otroštva) (1998); Ivan Bizjak: Karmorabit-morabit (1976), Srečelov (1995), Nori bik (1998), Mojamoja in Mojmoj (2006). Pomembna prelomnica v nadaljevanju Cankarjevega vzorca se je zgodila leta 1965 z izidom knjige Mire Mihelič Pridi, mili moj Ariel. Po njej je bila posneta tudi televizijska nanizanka. V učnih načrtih za slovenščino Mire Mihelič sicer ni najti, redko se pojavlja v berilih ter v naborih obveznega ali priporočenega čtiva. Pisate- ljica je z osmimi kratkimi pripovedmi močno spremenila vzorec, ki ga je vzpostavil Cankar z Mojim življenjem. Čeprav avtorica bralcu v obliki nagovorov, ki se pojav- ljajo skozi vse besedilo, nakazuje, da gre za predstavitev njenega lastnega otroštva, je pripoved tretjeosebna. Protagonistka Marinka ni revna, temveč pripada premo- žni in vplivni malomeščanski družini. Njen oče je uspešen podjetnik. Njena mati je nekakšen negativ cankarjanske matere, saj je lepa in elegantna meščanka. Marinkin edini spomin na mamico je postava na odru: »Imela je krono iz diamantov na glavi in bila je med vsemi najlepša in tudi najlepše je pela« (Mihelič 1991: 87). Ključna za pripoved je materina odsotnost, vrzel, ki razdre celovitost Marinkinega otroštva; gre za travmo, iz katere nemara vznikne želja po ustvarjanju alternativne resničnosti, ki jo Marinka najprej najde v branju klasičnih del evropske mladinske književnosti, naposled pa v ustvarjanju lastne gledališke predstave. V Pridi, mili moj Ariel je lite- rarno ustvarjanje za protagonistko eksistencialnega pomena, saj se Marinka z njim izraža in uveljavlja lastno voljo v družbi. Izpolnjenost in družbeno veljavo, ki ju pri- naša literarno ustvarjanje, Mira Mihelič izpostavi na koncu spremne besede, kjer mladim bralcem svetuje, naj literarni navdih – pri njej poosebljen v Shakespearje- vem liku Ariela – tako kot ona v otroških letih pokličejo tudi sami. Iz besedila sicer ne izvemo, zakaj je mati predšolsko Marinko zapustila, iz ostalih avtobiografskih zapisov pisateljice (Ure mojih dni, 1985) pa lahko razberemo, da je njena mati odšla od doma zaradi ljubezenskih interesov. Za Marinko je materin odhod travmatičen, obenem pa ji je mati s samovoljnimi odločitvami ter umetniškim udejstvovanjem zapustila sporočilo, da se ženska lahko uresniči tudi izven gospodinjskega življenja in skrbi za otroke. Naposled je obrnjena tudi zgodbena linija pripovedi; če protago- nist Mojega življenja hrepeni po odhodu iz periferije v center, se Marinkina zgodba odvija kot pot iz mesta na podeželje. Prelom, ki ga je Mira Mihelič v liku prota- gonistke, glasu pripovedovalke in kronotopu uvedla v slovensko mladinsko avto- biografijo, se pokaže ob dejstvu, da so mladinski avtobiografiji Miheličeve kmalu sledile avtobiografije oziroma knjige spominov drugih slovenskih mladinskih avto- ric, in sicer Rodiš se samo enkrat Branke Jurca (1972), Prva domovina (1973), Moja dolina (1996) in Tuja dežela (2009) Kristine Brenk, spomini Berte Golob Drobne zgodbe (1980), Skrinja iz babičine bale (1986) ter Šolske razglednice (1990), kasneje OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 14 15 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem Literatura: Anne E. Bailey, 2017: Miracle Children: Medieval Hagiography and Childhood Imperfection. The Journal of Interdisciplinary History, 47/3, 267–285. Pierre Bordieu, 2008: Biografska iluzija. Prev. Taja Kramberger in Drago B. Rotar. Monitor ZSA, 27/28, 1–2, 249–254. Zoran Božič, 2018: Besedila Ivana Cankarja na šolski klopi. Slovenščina v šoli, 21/3, 2–22, 70. Jožica Čeh Steger, 2011: Med avtobiografijo in avtobiografsko prozo: Cankarjevo Moje živ- ljenje in Majcnovo Detinstvo. V: Avtobiografski diskurz : teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju. Ur. Alenka Koron in Andrej Leben. Ljubljana: Založba ZRC, 235–246. Kate Douglas 2010. Contesting Childhood: Autobiography, Trauma, and Memory. New Brun- swick, New Jersey in London: Rutgers University Press. Justina Doljak, 2022: Pričevalci, 27. 9. 2022. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/rtv365/ arhiv/174901754?s=tv Marijan Dović, 2007: Slovenski pisatelj. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. --, 2012: Model kanonizacije evropskih kulturnih svetnikov. Primerjalna književnost, 35/3, 71–85. Margaret Gilbert, 2002: Collective Guilt and Collective Guilt Feelings. The Journal of Ethics, 6. 115–143. http://dx.doi.org/10.1023/A:1015819615983. Marija Jurić-Pahor, 2011: Narativnost spominjanja: vpogledi v avto/biografsko usmerjeno raziskovanje in v govorico ekstremne travme. V: Avtobiografski diskurz : teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju. Ur. Alenka Koron in Andrej Leben. Ljubljana: Založba ZRC, 161–173. Alenka Koron, 2008: Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiografskih pripovedi. Jezik in slovstvo, 3–4, 7–21. Alenka Koron, 2011: Avtobiografski diskurz. ZRC SAZU, Založba ZRC. DOI: 10.3986/9789610503866 Marko Kravos in Poljanka Dolhar, 2007: Ključ je treba iskati v jeziku. Otrok in knjiga, 34/70, 93. Philippe Lejeune, 1975: Le Pacte autobiographique. Paris: Seuil. Daniel H. Lende, 2012: Poverty Poisons the Brain. Annals of Anthropological Practice, 36/1, 183–201. Vladka Tucovič Sturman, 2023: Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini. Otrok in knjiga, 117/40. v tisku. Alenka Župančič, 2018: Gospodična Cizara - skrivni rokopisni list ljubljanskih licejk. Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje: glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 27=51, 1–2, 93–108. šestdeseta leta preteklega stoletja. Namen knjige je, se zdi, aktivacijski oziroma blago didaktičen – gre za opozarjanje otrok na posledice homofobije, hkrati pa so opisi zavezništva, naklonjenosti in bližine med dečkom nemara poskus diverzifi- kacije predstavljanja odnosov v slovenski otroški literaturi. V osemdesetih in devetdesetih letih se je slovensko založništvo in s tem celoten slovenski literarni sistem s pisatelji na čelu preoblikoval v skladu z načeli kapitali- stičnega tržnega gospodarstva, ki posamezno literarno delo ocenjuje predvsem po njegovi prodajni uspešnosti (Dović 2007: 238). V novem tisočletju so avtobiogra- fije, ki po Cankarjevem vzoru prikazujejo formacijo pisateljev, iz slovenske mla- dinske literature skoraj izginile. Pojavljati so se začele biografije, ki predstavljajo odraščanje športnikov; serijo teh je v sodelovanju z znanimi športniki v zadnjem desetletju ustvaril Primož Suhodolčan. Kravosov Trst v žepu: pogled na zgodovino od popka dol (2006) 1 in Pink Janje Vidmar (2008) druži nominacija za večernico (Kravos, 2006) oziroma nagrada večernica (Vidmar 2008), poleg tega sta bili obe knjigi tržno uspešni. Obe pou- stvarjata preteklost s pomočjo narečnih izrazov, zlasti v podajanju govora likov ter nekaterih preteklih kulturnih praks. Tako pri rabi narečja kot pri drugih pripoved- nih postopkih obe besedili močno določa tudi humor, ki se izraža skozi hiper- bolo ter parodijo oziroma smešenje, zniževanje tistega, kar je v družbeni hierar- hiji visoko, in poudarjanje, vrednostno zviševanje pojavov, ki v družbi veljajo za večvredne. (Komičnih aspektov v sicer tragičnem predstavljanju otroštva se sicer dotakne tudi Tucovič Sturman (Glej Tucovič Sturman 2023) v pregledu avtobio- grafske mladinske proze Marjana T omsiča.) Gre torej za subverzijo hegemonije, za povzdigovanje ljudskega, telesnega in nenazadnje otroškega. Tako besedilo Marka Kravosa kot Janje Vidmar zaznamuje tudi odraščanje v mestnem okolju. Sklep Slovenska mladinska avtobiografska proza se je razvijala iz modela formativnih avtorefleksivnih pripovedi slovenskih pisateljev, ki jih zaznamuje specifičen kro- notop, iskanje notranje govorice oziroma uresničevanja umetniškega poslanstva, pogosto so zaznamovane tudi s poskusi ubesedovanja travme. Kasneje se je opisani vzorec modificiral z besedili, ki so tematizirala iskanje lastnega izraza in mesta v družbi v kontekstu odraščanja v pisateljico, s formacijo identitet v okviru margi- naliziranih pripadnosti ter s preseganjem bolečih izkušenj s pomočjo humorja. Viri: Ivan Cankar, 2012: Moje življenje. Ljubljana: Mladinska knjiga. Franjo Frančič, 1996: Otroštvo. Ljubljana: Karantanija. Marko Kravos, 2006: Trst v žepu: pogled na zgodovino od popka dol. Ljubljana: DZS. Mira, Mihelič. 1991: Pridi, mili moj Ariel. Ljubljana: Mladinska knjiga. Brane Mozetič, 2014: Prva ljubezen. Ljubljana: Škuc. Janja Vidmar, 2008: Pink. Radovljica: Didakta. 1 Gre za predelavo uspešnice, namenjene odraslim Kratki časi: Trst iz žabje perspektive (1999) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 14 15 Barbara Zorman, Oblikovanje (pod)žanra mladinske avtobiografije na Slovenskem Literatura: Anne E. Bailey, 2017: Miracle Children: Medieval Hagiography and Childhood Imperfection. The Journal of Interdisciplinary History, 47/3, 267–285. Pierre Bordieu, 2008: Biografska iluzija. Prev. Taja Kramberger in Drago B. Rotar. Monitor ZSA, 27/28, 1–2, 249–254. Zoran Božič, 2018: Besedila Ivana Cankarja na šolski klopi. Slovenščina v šoli, 21/3, 2–22, 70. Jožica Čeh Steger, 2011: Med avtobiografijo in avtobiografsko prozo: Cankarjevo Moje živ- ljenje in Majcnovo Detinstvo. V: Avtobiografski diskurz : teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju. Ur. Alenka Koron in Andrej Leben. Ljubljana: Založba ZRC, 235–246. Kate Douglas 2010. Contesting Childhood: Autobiography, Trauma, and Memory. New Brun- swick, New Jersey in London: Rutgers University Press. Justina Doljak, 2022: Pričevalci, 27. 9. 2022. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/rtv365/ arhiv/174901754?s=tv Marijan Dović, 2007: Slovenski pisatelj. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. --, 2012: Model kanonizacije evropskih kulturnih svetnikov. Primerjalna književnost, 35/3, 71–85. Margaret Gilbert, 2002: Collective Guilt and Collective Guilt Feelings. The Journal of Ethics, 6. 115–143. http://dx.doi.org/10.1023/A:1015819615983. Marija Jurić-Pahor, 2011: Narativnost spominjanja: vpogledi v avto/biografsko usmerjeno raziskovanje in v govorico ekstremne travme. V: Avtobiografski diskurz : teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju. Ur. Alenka Koron in Andrej Leben. Ljubljana: Založba ZRC, 161–173. Alenka Koron, 2008: Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiografskih pripovedi. Jezik in slovstvo, 3–4, 7–21. Alenka Koron, 2011: Avtobiografski diskurz. ZRC SAZU, Založba ZRC. DOI: 10.3986/9789610503866 Marko Kravos in Poljanka Dolhar, 2007: Ključ je treba iskati v jeziku. Otrok in knjiga, 34/70, 93. Philippe Lejeune, 1975: Le Pacte autobiographique. Paris: Seuil. Daniel H. Lende, 2012: Poverty Poisons the Brain. Annals of Anthropological Practice, 36/1, 183–201. Vladka Tucovič Sturman, 2023: Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini. Otrok in knjiga, 117/40. v tisku. Alenka Župančič, 2018: Gospodična Cizara - skrivni rokopisni list ljubljanskih licejk. Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje: glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 27=51, 1–2, 93–108. šestdeseta leta preteklega stoletja. Namen knjige je, se zdi, aktivacijski oziroma blago didaktičen – gre za opozarjanje otrok na posledice homofobije, hkrati pa so opisi zavezništva, naklonjenosti in bližine med dečkom nemara poskus diverzifi- kacije predstavljanja odnosov v slovenski otroški literaturi. V osemdesetih in devetdesetih letih se je slovensko založništvo in s tem celoten slovenski literarni sistem s pisatelji na čelu preoblikoval v skladu z načeli kapitali- stičnega tržnega gospodarstva, ki posamezno literarno delo ocenjuje predvsem po njegovi prodajni uspešnosti (Dović 2007: 238). V novem tisočletju so avtobiogra- fije, ki po Cankarjevem vzoru prikazujejo formacijo pisateljev, iz slovenske mla- dinske literature skoraj izginile. Pojavljati so se začele biografije, ki predstavljajo odraščanje športnikov; serijo teh je v sodelovanju z znanimi športniki v zadnjem desetletju ustvaril Primož Suhodolčan. Kravosov Trst v žepu: pogled na zgodovino od popka dol (2006) 1 in Pink Janje Vidmar (2008) druži nominacija za večernico (Kravos, 2006) oziroma nagrada večernica (Vidmar 2008), poleg tega sta bili obe knjigi tržno uspešni. Obe pou- stvarjata preteklost s pomočjo narečnih izrazov, zlasti v podajanju govora likov ter nekaterih preteklih kulturnih praks. Tako pri rabi narečja kot pri drugih pripoved- nih postopkih obe besedili močno določa tudi humor, ki se izraža skozi hiper- bolo ter parodijo oziroma smešenje, zniževanje tistega, kar je v družbeni hierar- hiji visoko, in poudarjanje, vrednostno zviševanje pojavov, ki v družbi veljajo za večvredne. (Komičnih aspektov v sicer tragičnem predstavljanju otroštva se sicer dotakne tudi Tucovič Sturman (Glej Tucovič Sturman 2023) v pregledu avtobio- grafske mladinske proze Marjana T omsiča.) Gre torej za subverzijo hegemonije, za povzdigovanje ljudskega, telesnega in nenazadnje otroškega. Tako besedilo Marka Kravosa kot Janje Vidmar zaznamuje tudi odraščanje v mestnem okolju. Sklep Slovenska mladinska avtobiografska proza se je razvijala iz modela formativnih avtorefleksivnih pripovedi slovenskih pisateljev, ki jih zaznamuje specifičen kro- notop, iskanje notranje govorice oziroma uresničevanja umetniškega poslanstva, pogosto so zaznamovane tudi s poskusi ubesedovanja travme. Kasneje se je opisani vzorec modificiral z besedili, ki so tematizirala iskanje lastnega izraza in mesta v družbi v kontekstu odraščanja v pisateljico, s formacijo identitet v okviru margi- naliziranih pripadnosti ter s preseganjem bolečih izkušenj s pomočjo humorja. Viri: Ivan Cankar, 2012: Moje življenje. Ljubljana: Mladinska knjiga. Franjo Frančič, 1996: Otroštvo. Ljubljana: Karantanija. Marko Kravos, 2006: Trst v žepu: pogled na zgodovino od popka dol. Ljubljana: DZS. Mira, Mihelič. 1991: Pridi, mili moj Ariel. Ljubljana: Mladinska knjiga. Brane Mozetič, 2014: Prva ljubezen. Ljubljana: Škuc. Janja Vidmar, 2008: Pink. Radovljica: Didakta. 1 Gre za predelavo uspešnice, namenjene odraslim Kratki časi: Trst iz žabje perspektive (1999) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 16 17 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini also turned out to be a most productive literary setting, especially in the autobiographi- cal prose, represented by the adult novel Kafra (Camphor, 1988) and the two collections of short stories for children and youth, Super frače : zgodbe iz otroštva (Super chicks : stories from childhood, 1988) and Frkolini (Lads, 1998). My discussion of literary space and time draws upon the concept of the literary chronotope, promoted by the Russian literary scholar and philosopher Bakhtin, in whose opinion man‘s image in literature is chronotopic. In Bakhtin‘s view chronotope is not just a mere location and time of hap- pening; rather, it is the key element of the integrity of a literary work. Last but not least, namely, a chronotope impacts a literary character, significantly co-creating it. Spatial characteristics therefore more or less affect the interior image of literary figures (charac- terization), as well as their transformations through the story. The article thus discusses the time and location of happening, termed chronotope, in both the collections of juve- nile short stories, addressing the following questions – which are the characteristics of the chronotope, what defines and determines it, what are its microlocations, and how it impacts literary figures and contributes to his linguistic style. V obdobju, ko se je Marjan Tomšič odločil za pot samostojnega kulturnega ustvarjalca, to je bilo leta 1987 – leto pred tem je izšel njegov prvi odmevni »istr- ski« roman Šavrinke – in hkrati v slovenski Istri ni deloval več ne kot učitelj ne kot novinar, so po vrsti začela izhajati njegova knjižna dela, ki so nastajala na dveh vzporednih poteh. 1 Prva pot je istrska: v časovnih presledkih samo nekaj let je objavil tri romane: med bralci najbolj znane Šavrinke (1986), skrivnostno Óštrigéco (1991) in monumentalno Zrno od frmentona (1993). Pred tem pa še prvo zbirko kratke proze z istrsko tematiko Olive in sol (1983), ki so ji sledile še druge kratkoprozne zbirke: Kažuni (1990), Glavo gor, uha dol: pravljice iz Istre (1993) in Vruja (1994). Ledino je oral tudi na področju zbiranja slovstvene folklore v slovenski Istri – zbirka Noč je moja, dan je tvoj: istrske štorije (1989) je prva med knjigami zbranih istrskih povedk in pravljic. Za drugo, vzporedno pot bi bilo mogoče reči, da je avtobiografska: leta 1988 je namreč izšel obsežen roman Kafra, ki je izrazito avtobiografski (tematizira Tomšičevo otroštvo v Račah 2 – nižinski vasi na Dravskem polju blizu Maribora), čeprav je napisan v tretji osebi in z »varnostnim« zapisom na naslovnem listu, da je »vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki zgolj slučajna«; leto pred tem (1987) pa tudi zajeten roman Ti pa kar greš, ki je tematizira pisateljevo mladost in je nekakšno nadaljevanje romana Kafra, čeprav je izšel pred njim. 3 Na to drugo, avtobiografsko pot sodita še dve mladinski kratkoprozni deli, to sta zbirka Super frače (1988), ki obsega 33 besedil, in njeno nadaljevanje Frko- lini (1998) s 35 kratkimi zgodbami – med obema zbirkama in romanom Kafra 1 Natančno je njegovo življenjsko in pisateljsko pot (s posebnim ozirom na njegovo mladinsko književ- nost) opisala Marjanca Ajša Vižintin (2009: 6). 2 Rače so danes naselje z okoli 3000 prebivalci, ki leži blizu avtoceste Slovenska Bistrica–Maribor; so sedež občine Rače - Fram in znane po kemični tovarni Pinus, danes imenovani Albaugh TKI. Poleg šole, cerkve in gradu (gl. naslednjo opombo) je blizu vasi še Krajinski park Rački ribniki - Požeg (https://sl.wi- kipedia.org/wiki/Rače) – vendar v sklopu teh ribnikov, ki so zunaj vasi, ni nekdanjih grajskih ribnikov, ki jih opisuje Tomšič in so bili ob gradu, vendar so jih pozneje zasuli. 3 Napisan naj bi bil že leta 1963 in je njegovo prvo literarno delo (Vižintin 2009: 6), potemtakem je že njegov literarni začetek bil avtobiografski. VLADKA TUCOVIČ STURMAN Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Za slovenskega pisatelja Marjana T omšiča (7. 8. 1939–12. 7. 2023), ki se je rodil v Račah pri Mariboru, umrl pa v Gucih pri Kopru, velja, da je s svojim istrskim opusom na slovenski literarni zemljevid postavil slovensko Istro, konkretno pokrajino, v kateri je živel in deloval. S tem, ko je realna pokrajina kot literarni prostor z vsemi svojimi specifikami, kamor sodi tudi folklora, vstopila v literarno umetnost, se je slovenska Istra globlje zasidrala tudi v splošno kulturno zavest. V sodobno slovensko književnost T omšič s temi deli ni vnesel le narečnih jezikovnih prvin, pač pa na medbesedilni način tudi elemente bajeslovja oz. mitologije in ljudske medicine. Slovenska Istra pa kljub obsežnemu istrskemu opusu (najmanj štirim kratkoproznim zbirkam in trem roma- nom) še zdaleč ni njegov edini književni prostor – za zelo produktivno dogajališče so se namreč izkazale tudi njegove rodne štajerske Rače, in to še zlasti v avtobiografski prozi: romanu za odrasle Kafra (1988) in dveh kratkoproznih zbirkah za otroke in mladino: Super frače: zgodbe iz otroštva (1988) in Frkolini (1998). V prispevku pri obravnavi književnega prostora in časa izhajam iz teorije kronotopa ruskega literarnega teoretika in filozofa Bahtina, po mnenju katerega je podoba človeka v literaturi kronotopična. Bahtin kronotopa ne razume zgolj kot goli dogajalni prostor in čas, pač pa kot ključni element celovitosti literarnega dela – kronotop nenazadnje vpliva tudi na literarni lik oz. ga pomembno sooblikuje, torej prostorske okoliščine bolj ali manj vplivajo na notranjo podobo literarnih oseb (karakterizacijo) in njihovo zgodbeno spreminjanje. Prispevek tako predstavlja dogajalni prostor in čas, ki sta poimenovana kronotop ali časoprostorje, v obeh omenjenih Tomšičevih mladinskih kratkoproznih delih: kakšen je, kaj ga označuje in določa, na katere in kakšne mikrolokacije je razdeljen, kako vpliva na literarne osebe in oblikuje njegov jezikovni slog. The Slovenian writer Marjan Tomšič (7.8.1939 – 12.7.2023), born in Rače near Mari- bor, died in Guci near Koper, is the very author, who - with his Istrian opus – enriched the Slovene literary map with the Slovenian Istria, the actual province in which he had lived and worked. When the real country entered literary art as a literary territory with all of its specific features, including folklore, the Slovenian Istria got deeply anchored into the Slovenian cultural sphere. Not only did Tomšič bring dialectal linguistic ele- ments into the contemporary Slovene literature, but – in an intertextual way – also ele- ments of mythology and folk medicine. However, the Slovenian Istria is not the author‘s only literary territory despite his extensive Istrian opus (comprising at least four short prose collections and three novels); his native place Rače in the Styrian part of Slovenia OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 16 17 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini also turned out to be a most productive literary setting, especially in the autobiographi- cal prose, represented by the adult novel Kafra (Camphor, 1988) and the two collections of short stories for children and youth, Super frače : zgodbe iz otroštva (Super chicks : stories from childhood, 1988) and Frkolini (Lads, 1998). My discussion of literary space and time draws upon the concept of the literary chronotope, promoted by the Russian literary scholar and philosopher Bakhtin, in whose opinion man‘s image in literature is chronotopic. In Bakhtin‘s view chronotope is not just a mere location and time of hap- pening; rather, it is the key element of the integrity of a literary work. Last but not least, namely, a chronotope impacts a literary character, significantly co-creating it. Spatial characteristics therefore more or less affect the interior image of literary figures (charac- terization), as well as their transformations through the story. The article thus discusses the time and location of happening, termed chronotope, in both the collections of juve- nile short stories, addressing the following questions – which are the characteristics of the chronotope, what defines and determines it, what are its microlocations, and how it impacts literary figures and contributes to his linguistic style. V obdobju, ko se je Marjan Tomšič odločil za pot samostojnega kulturnega ustvarjalca, to je bilo leta 1987 – leto pred tem je izšel njegov prvi odmevni »istr- ski« roman Šavrinke – in hkrati v slovenski Istri ni deloval več ne kot učitelj ne kot novinar, so po vrsti začela izhajati njegova knjižna dela, ki so nastajala na dveh vzporednih poteh. 1 Prva pot je istrska: v časovnih presledkih samo nekaj let je objavil tri romane: med bralci najbolj znane Šavrinke (1986), skrivnostno Óštrigéco (1991) in monumentalno Zrno od frmentona (1993). Pred tem pa še prvo zbirko kratke proze z istrsko tematiko Olive in sol (1983), ki so ji sledile še druge kratkoprozne zbirke: Kažuni (1990), Glavo gor, uha dol: pravljice iz Istre (1993) in Vruja (1994). Ledino je oral tudi na področju zbiranja slovstvene folklore v slovenski Istri – zbirka Noč je moja, dan je tvoj: istrske štorije (1989) je prva med knjigami zbranih istrskih povedk in pravljic. Za drugo, vzporedno pot bi bilo mogoče reči, da je avtobiografska: leta 1988 je namreč izšel obsežen roman Kafra, ki je izrazito avtobiografski (tematizira Tomšičevo otroštvo v Račah 2 – nižinski vasi na Dravskem polju blizu Maribora), čeprav je napisan v tretji osebi in z »varnostnim« zapisom na naslovnem listu, da je »vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki zgolj slučajna«; leto pred tem (1987) pa tudi zajeten roman Ti pa kar greš, ki je tematizira pisateljevo mladost in je nekakšno nadaljevanje romana Kafra, čeprav je izšel pred njim. 3 Na to drugo, avtobiografsko pot sodita še dve mladinski kratkoprozni deli, to sta zbirka Super frače (1988), ki obsega 33 besedil, in njeno nadaljevanje Frko- lini (1998) s 35 kratkimi zgodbami – med obema zbirkama in romanom Kafra 1 Natančno je njegovo življenjsko in pisateljsko pot (s posebnim ozirom na njegovo mladinsko književ- nost) opisala Marjanca Ajša Vižintin (2009: 6). 2 Rače so danes naselje z okoli 3000 prebivalci, ki leži blizu avtoceste Slovenska Bistrica–Maribor; so sedež občine Rače - Fram in znane po kemični tovarni Pinus, danes imenovani Albaugh TKI. Poleg šole, cerkve in gradu (gl. naslednjo opombo) je blizu vasi še Krajinski park Rački ribniki - Požeg (https://sl.wi- kipedia.org/wiki/Rače) – vendar v sklopu teh ribnikov, ki so zunaj vasi, ni nekdanjih grajskih ribnikov, ki jih opisuje Tomšič in so bili ob gradu, vendar so jih pozneje zasuli. 3 Napisan naj bi bil že leta 1963 in je njegovo prvo literarno delo (Vižintin 2009: 6), potemtakem je že njegov literarni začetek bil avtobiografski. VLADKA TUCOVIČ STURMAN Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Za slovenskega pisatelja Marjana T omšiča (7. 8. 1939–12. 7. 2023), ki se je rodil v Račah pri Mariboru, umrl pa v Gucih pri Kopru, velja, da je s svojim istrskim opusom na slovenski literarni zemljevid postavil slovensko Istro, konkretno pokrajino, v kateri je živel in deloval. S tem, ko je realna pokrajina kot literarni prostor z vsemi svojimi specifikami, kamor sodi tudi folklora, vstopila v literarno umetnost, se je slovenska Istra globlje zasidrala tudi v splošno kulturno zavest. V sodobno slovensko književnost T omšič s temi deli ni vnesel le narečnih jezikovnih prvin, pač pa na medbesedilni način tudi elemente bajeslovja oz. mitologije in ljudske medicine. Slovenska Istra pa kljub obsežnemu istrskemu opusu (najmanj štirim kratkoproznim zbirkam in trem roma- nom) še zdaleč ni njegov edini književni prostor – za zelo produktivno dogajališče so se namreč izkazale tudi njegove rodne štajerske Rače, in to še zlasti v avtobiografski prozi: romanu za odrasle Kafra (1988) in dveh kratkoproznih zbirkah za otroke in mladino: Super frače: zgodbe iz otroštva (1988) in Frkolini (1998). V prispevku pri obravnavi književnega prostora in časa izhajam iz teorije kronotopa ruskega literarnega teoretika in filozofa Bahtina, po mnenju katerega je podoba človeka v literaturi kronotopična. Bahtin kronotopa ne razume zgolj kot goli dogajalni prostor in čas, pač pa kot ključni element celovitosti literarnega dela – kronotop nenazadnje vpliva tudi na literarni lik oz. ga pomembno sooblikuje, torej prostorske okoliščine bolj ali manj vplivajo na notranjo podobo literarnih oseb (karakterizacijo) in njihovo zgodbeno spreminjanje. Prispevek tako predstavlja dogajalni prostor in čas, ki sta poimenovana kronotop ali časoprostorje, v obeh omenjenih Tomšičevih mladinskih kratkoproznih delih: kakšen je, kaj ga označuje in določa, na katere in kakšne mikrolokacije je razdeljen, kako vpliva na literarne osebe in oblikuje njegov jezikovni slog. The Slovenian writer Marjan Tomšič (7.8.1939 – 12.7.2023), born in Rače near Mari- bor, died in Guci near Koper, is the very author, who - with his Istrian opus – enriched the Slovene literary map with the Slovenian Istria, the actual province in which he had lived and worked. When the real country entered literary art as a literary territory with all of its specific features, including folklore, the Slovenian Istria got deeply anchored into the Slovenian cultural sphere. Not only did Tomšič bring dialectal linguistic ele- ments into the contemporary Slovene literature, but – in an intertextual way – also ele- ments of mythology and folk medicine. However, the Slovenian Istria is not the author‘s only literary territory despite his extensive Istrian opus (comprising at least four short prose collections and three novels); his native place Rače in the Styrian part of Slovenia OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 18 19 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini določil literarni prostor, vplival na izbor literarnih mikrolokacij in dogajanje, obli- koval literarne osebe in jezikovni slog. Pri tem se navezuje na teorijo kronotopa oz. časoprostora ruskega teoretika Mihaila Bahtina: »Kronotop kot oblikovno-vse- binska kategorija določa (v precejšnji meri) tudi podobo človeka v literaturi; podoba človeka je vedno resnično kronotopična.« (Bahtin 1982: 220) Glavni dogajalni prostor v Super fračah in Frkolinih je grad, pa ne kakšen pra- vljični dvorec, temveč napol zapuščena utrdba sredi vasi Rače, 5 polna t. i. socialnih stanovanj – mrzlih, vlažnih in temačnih prostorov, ki jih je težko ogreti: Stanovali smo v velikem, srednjeveškem gradu. Tja se je zateklo kar precej siromašnih družin. Graščak se je umaknil pred vojno vihro, mi pa smo se vselili. Takrat so bile družine mnogošte- vilne; v skoraj vsaki je tulilo, kričalo, sitnarilo in norelo po pet, šest in tudi več otrok. Torej se nas je kar hitro nabralo za dva, tri ducate. In smo začeli raziskovati velikanske sobane, dolge hodnike, kleti, hleve, podstrešja, tunele, turne … in vse drugo. (Tomšič 1998: 21) Stanovati v gradu je pomenilo biti del grajske skupnosti, številni grajski otroci, »grajski mulci« (Tomšič 1998: 24), »grajski otročaji« (Tomšič 1998: 140), so ses- tavljali »grajsko klapo« (Tomšič 1998: 102), kolektivni subjekt. Grad kot zao- krožena enota iz več stavbnih elementov, ki so ga predstavljali grajski prostori (sobane, hodniki, kleti, stopnišča, podstrešje, stolp, dvorišče), zraven tega pa še njemu pripadajoči dodatni zunanji prostor, sestavljen iz posameznih mikrolokacij (drevored, park, ribniki, ribniška hišica, gozdiček za gradom), je osrednji literarni prostor, iz gradu in okolice izvirajo vsi vzgibi za dejavnosti pa tudi nedejavnosti: »Dolgčas se je vlekel okoli vogalov graščine kakor raztrgan pajčolan. Posedali smo ob ribniku, buljili v otoček, frcali po vodi s šibami in se strašansko dolgočasili« (Tomšič 1998: 14); vse v zvezi z njim vpliva na druge dejavnike, kot so npr. literarne osebe in njihove lastnosti (številni prepirljivi sosedje v drugih grajskih stanovanjih, otro- kom sovražna nekdanja grajska sobarica, vestni čuvaj grajskih ribnikov itd.). Osrednji literarni prostor sestavlja razvejano grajsko poslopje iz več traktov z notranjim dvoriščem in s tremi stolpi, nekakšno središče, iz katerega potem žar- kasto izhajajo še druga prizorišča vaške topografije, kot so: glavna vaška cesta, šola, Rečnikov mlin, tovarna Pinus; čisto na robu vaškega areala Rač pa so: gozd ob vznožju Pohorja, bližnje vasi (Podova, Slivnica, Fram) in mesto Maribor. Stanovati v gradu je pomenilo biti na najnižji stopnički socialne lestvice, stano- valci gradu so bili »vaški reveži, proletarci« (Tomšič 1998: 18), »vsi po vrsti smo bili namreč reveži, vsi, ki smo bili prisiljeni živeti v gradu« (Tomšič 1998: 47); življenje sta jim krojili lakota in vsakršna beda: »mi smo bili grajski, torej reveži, ki niso imeli niti koščka zemlje, kaj šele kakšno drevo« (Tomšič 1988: 136), »smo bili proletarski, se pravi delavski graščaki« (Tomšič 1988: 118). Pa vendarle je grad tudi povod za to, da se otrokom buri domišljija: 5 Grad v Račah sredi Dravskega polja ali Rački grad je bil zgrajen v 16. stoletju (njegovi zametki ver- jetno segajo v srednji vek), gre za t. i. otoško oz. vodno nižinsko graščino, saj ga je obdajal globok grajski jarek. Eden izmed njegovih lastnikov v 17. stoletju je bil Ivan Erazem Tattenbach, ki je skupaj s hrvaškima grofoma Nikolo Zrinskim in Krstom Frankopanom sodeloval v neuspeli t. i. zrinsko-franko- panski zaroti proti avstrijskemu cesarju Leopoldu; zaroto naj bi skovali prav v tem gradu. Danes je grad obnovljen, v njegovih prostorih so med drugim sedež Občine Rače - Fram, kinodvorana in Knjižnica Rače, enota Mariborske knjižnice (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rače). je precej podobnosti, marsikaj iz Kafre je v obeh kratkoproznih zbirkah, še zlasti Super fračah, prilagojeno za mladega bralca. Obe deli zajemata čas pisateljevega otroštva v Račah, Super frače Tomšičevo najzgodnejše otroštvo, tj. čas druge sve- tovne vojne, Frkolini pa tudi nekoliko poznejše obdobje, ko je Tomšič že obiskoval srednjo šolo v Mariboru. S tema knjigama se Tomšič uvršča ob bok mladinskim avtobiografskim pripovedim pisateljev svoje generacije s Štajerske in iz Prekmurja, kot sta npr. Tone Partljič (roj. 1940) z deloma Hotel sem prijeti sonce (1981) in Slišal sem, kako trava raste (1990) ter Branko Šömen (roj. 1936) z deloma Med v laseh (1978) in Hoja po vodi (1990); prav tako pa ustreza opredelitvi slovenske avtobiografske mladinske proze; to je »specifičen podžanr avtobiografske proze, ki tematizira otroštvo oziroma odraščanje in je naslovljen (ali ga literarni posredniki naslavljajo) na mladega bralca. Ta vrsta proze se je oblikovala skupaj z uveljavitvijo modela pisatelja kot estetsko avtonomnega umetnika, se najbolj razmahnila v drugi polovici dvajsetega stoletja.« (Zorman 2023: 137) Tudi Jožica Čeh Steger (2011: 239) je ugotovila, da je »Otroštvo [...] pogosto tema avtobiografije kakor tudi avtobi- ografske proze v evropski in slovenski literaturi.« »Razloge za to, da avtobiografi zelo radi obširno opisujejo otroštvo, čeprav je to zanje spominsko najbolj oddaljen in zamegljen čas življenja, je potrebno iskati v izjemnem pomenu otroštva za razvoj osebnosti« (Čeh Steger 2011: 240). Ravno t. i. avtobiografija otroštva je podžanr avtobiografije (Čeh Steger 2011: 240). Obravnavani Tomšičevi deli sodita v avto- biografsko prozo tudi po definiciji znanega francoskega teoretika avtobiografije Philippa Lejeuna: »Avtobiografija je prozna retrospektivna pripoved, v kateri neka realna oseba pripoveduje o svojem lastnem bivanju in pri tem poudari svoje indivi- dualno življenje ter še posebej zgodovino svoje osebnosti.« (Koron 2003: 70) Pri tem je treba omeniti še t. i. Lejeunovo opozicijo med avtobiografskim in romanesknim paktom, pri čemer Jožica Čeh Steger (2011: 235) predlaga izraz fikcijski dogovor, ki pojem razširi tudi na kratko prozo. Hkrati gre pri teh dveh T omšičevih delih za izrazito mladinsko realistično prozo z njenimi prepoznavnimi lastnostmi (Zorman 2021: 108, Čebron 1997: 89), kot je npr. značilna za njegov roman Šavrinke (1986), ne pa tudi za roman Óštrigéca (1991), ki ima fantastične elemente in se delno dogaja tudi v irealnem literarnem prostoru (prim. Tucovič Sturman 2022). Obe knjigi se začneta z besedilom, ki tematizira mamino smrt (mama sredi druge svetovne vojne umre zaradi tuberkuloze), umrla naj bi pri njegovih treh letih in pol (Tomšič 1988: 10) oz. v letu, ko je dopolnil štiri leta (Tomšič 1998: 5): »Čutil sem, da so mi ukradli največji zaklad, sploh edini zaklad, ki ga človek ima na tem svetu. Zato so barve izginile; ostala je samo še siva, umazana in ledeno hladna pokrajina.« (Tomšič 1988: 10) 4 Ravno pokrajina oz. prostor, skupaj s časom, je temeljno izhodišče tega pri- spevka, ki naj bi odgovoril na raziskovalno vprašanje, kako so v Super fračah in Frkolinih predstavljene Rače v vojnem in povojnem času, kako je realni prostor 4 Literarni čas je na več mestih označen z dvema dogodkoma, ki sta nedvomno zaznamovala pisateljevo otroštvo, zato ju večkrat omeni: »Bila je vojna. Dogajalo se je mnogo strašnih stvari. Na nebu so grmela letala, padale so bombe, ljudi so ubijali ponoči, naskrivaj, pa tudi podnevi, pod svetlim soncem. In bila je lakota, stiska svinčeno huda. Zeblo nas je v telo, srce in dušo. Nasilje nas je preplavljalo. In potem se je zgodilo še tisto, zame najhujše: sredi vojne je umrla mama. Beda nas je objemala in se nam nesramno režala v obraz.« (Tomšič 1998: 61) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 18 19 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini določil literarni prostor, vplival na izbor literarnih mikrolokacij in dogajanje, obli- koval literarne osebe in jezikovni slog. Pri tem se navezuje na teorijo kronotopa oz. časoprostora ruskega teoretika Mihaila Bahtina: »Kronotop kot oblikovno-vse- binska kategorija določa (v precejšnji meri) tudi podobo človeka v literaturi; podoba človeka je vedno resnično kronotopična.« (Bahtin 1982: 220) Glavni dogajalni prostor v Super fračah in Frkolinih je grad, pa ne kakšen pra- vljični dvorec, temveč napol zapuščena utrdba sredi vasi Rače, 5 polna t. i. socialnih stanovanj – mrzlih, vlažnih in temačnih prostorov, ki jih je težko ogreti: Stanovali smo v velikem, srednjeveškem gradu. Tja se je zateklo kar precej siromašnih družin. Graščak se je umaknil pred vojno vihro, mi pa smo se vselili. Takrat so bile družine mnogošte- vilne; v skoraj vsaki je tulilo, kričalo, sitnarilo in norelo po pet, šest in tudi več otrok. Torej se nas je kar hitro nabralo za dva, tri ducate. In smo začeli raziskovati velikanske sobane, dolge hodnike, kleti, hleve, podstrešja, tunele, turne … in vse drugo. (Tomšič 1998: 21) Stanovati v gradu je pomenilo biti del grajske skupnosti, številni grajski otroci, »grajski mulci« (Tomšič 1998: 24), »grajski otročaji« (Tomšič 1998: 140), so ses- tavljali »grajsko klapo« (Tomšič 1998: 102), kolektivni subjekt. Grad kot zao- krožena enota iz več stavbnih elementov, ki so ga predstavljali grajski prostori (sobane, hodniki, kleti, stopnišča, podstrešje, stolp, dvorišče), zraven tega pa še njemu pripadajoči dodatni zunanji prostor, sestavljen iz posameznih mikrolokacij (drevored, park, ribniki, ribniška hišica, gozdiček za gradom), je osrednji literarni prostor, iz gradu in okolice izvirajo vsi vzgibi za dejavnosti pa tudi nedejavnosti: »Dolgčas se je vlekel okoli vogalov graščine kakor raztrgan pajčolan. Posedali smo ob ribniku, buljili v otoček, frcali po vodi s šibami in se strašansko dolgočasili« (Tomšič 1998: 14); vse v zvezi z njim vpliva na druge dejavnike, kot so npr. literarne osebe in njihove lastnosti (številni prepirljivi sosedje v drugih grajskih stanovanjih, otro- kom sovražna nekdanja grajska sobarica, vestni čuvaj grajskih ribnikov itd.). Osrednji literarni prostor sestavlja razvejano grajsko poslopje iz več traktov z notranjim dvoriščem in s tremi stolpi, nekakšno središče, iz katerega potem žar- kasto izhajajo še druga prizorišča vaške topografije, kot so: glavna vaška cesta, šola, Rečnikov mlin, tovarna Pinus; čisto na robu vaškega areala Rač pa so: gozd ob vznožju Pohorja, bližnje vasi (Podova, Slivnica, Fram) in mesto Maribor. Stanovati v gradu je pomenilo biti na najnižji stopnički socialne lestvice, stano- valci gradu so bili »vaški reveži, proletarci« (Tomšič 1998: 18), »vsi po vrsti smo bili namreč reveži, vsi, ki smo bili prisiljeni živeti v gradu« (Tomšič 1998: 47); življenje sta jim krojili lakota in vsakršna beda: »mi smo bili grajski, torej reveži, ki niso imeli niti koščka zemlje, kaj šele kakšno drevo« (Tomšič 1988: 136), »smo bili proletarski, se pravi delavski graščaki« (Tomšič 1988: 118). Pa vendarle je grad tudi povod za to, da se otrokom buri domišljija: 5 Grad v Račah sredi Dravskega polja ali Rački grad je bil zgrajen v 16. stoletju (njegovi zametki ver- jetno segajo v srednji vek), gre za t. i. otoško oz. vodno nižinsko graščino, saj ga je obdajal globok grajski jarek. Eden izmed njegovih lastnikov v 17. stoletju je bil Ivan Erazem Tattenbach, ki je skupaj s hrvaškima grofoma Nikolo Zrinskim in Krstom Frankopanom sodeloval v neuspeli t. i. zrinsko-franko- panski zaroti proti avstrijskemu cesarju Leopoldu; zaroto naj bi skovali prav v tem gradu. Danes je grad obnovljen, v njegovih prostorih so med drugim sedež Občine Rače - Fram, kinodvorana in Knjižnica Rače, enota Mariborske knjižnice (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rače). je precej podobnosti, marsikaj iz Kafre je v obeh kratkoproznih zbirkah, še zlasti Super fračah, prilagojeno za mladega bralca. Obe deli zajemata čas pisateljevega otroštva v Račah, Super frače Tomšičevo najzgodnejše otroštvo, tj. čas druge sve- tovne vojne, Frkolini pa tudi nekoliko poznejše obdobje, ko je Tomšič že obiskoval srednjo šolo v Mariboru. S tema knjigama se Tomšič uvršča ob bok mladinskim avtobiografskim pripovedim pisateljev svoje generacije s Štajerske in iz Prekmurja, kot sta npr. Tone Partljič (roj. 1940) z deloma Hotel sem prijeti sonce (1981) in Slišal sem, kako trava raste (1990) ter Branko Šömen (roj. 1936) z deloma Med v laseh (1978) in Hoja po vodi (1990); prav tako pa ustreza opredelitvi slovenske avtobiografske mladinske proze; to je »specifičen podžanr avtobiografske proze, ki tematizira otroštvo oziroma odraščanje in je naslovljen (ali ga literarni posredniki naslavljajo) na mladega bralca. Ta vrsta proze se je oblikovala skupaj z uveljavitvijo modela pisatelja kot estetsko avtonomnega umetnika, se najbolj razmahnila v drugi polovici dvajsetega stoletja.« (Zorman 2023: 137) Tudi Jožica Čeh Steger (2011: 239) je ugotovila, da je »Otroštvo [...] pogosto tema avtobiografije kakor tudi avtobi- ografske proze v evropski in slovenski literaturi.« »Razloge za to, da avtobiografi zelo radi obširno opisujejo otroštvo, čeprav je to zanje spominsko najbolj oddaljen in zamegljen čas življenja, je potrebno iskati v izjemnem pomenu otroštva za razvoj osebnosti« (Čeh Steger 2011: 240). Ravno t. i. avtobiografija otroštva je podžanr avtobiografije (Čeh Steger 2011: 240). Obravnavani Tomšičevi deli sodita v avto- biografsko prozo tudi po definiciji znanega francoskega teoretika avtobiografije Philippa Lejeuna: »Avtobiografija je prozna retrospektivna pripoved, v kateri neka realna oseba pripoveduje o svojem lastnem bivanju in pri tem poudari svoje indivi- dualno življenje ter še posebej zgodovino svoje osebnosti.« (Koron 2003: 70) Pri tem je treba omeniti še t. i. Lejeunovo opozicijo med avtobiografskim in romanesknim paktom, pri čemer Jožica Čeh Steger (2011: 235) predlaga izraz fikcijski dogovor, ki pojem razširi tudi na kratko prozo. Hkrati gre pri teh dveh T omšičevih delih za izrazito mladinsko realistično prozo z njenimi prepoznavnimi lastnostmi (Zorman 2021: 108, Čebron 1997: 89), kot je npr. značilna za njegov roman Šavrinke (1986), ne pa tudi za roman Óštrigéca (1991), ki ima fantastične elemente in se delno dogaja tudi v irealnem literarnem prostoru (prim. Tucovič Sturman 2022). Obe knjigi se začneta z besedilom, ki tematizira mamino smrt (mama sredi druge svetovne vojne umre zaradi tuberkuloze), umrla naj bi pri njegovih treh letih in pol (Tomšič 1988: 10) oz. v letu, ko je dopolnil štiri leta (Tomšič 1998: 5): »Čutil sem, da so mi ukradli največji zaklad, sploh edini zaklad, ki ga človek ima na tem svetu. Zato so barve izginile; ostala je samo še siva, umazana in ledeno hladna pokrajina.« (Tomšič 1988: 10) 4 Ravno pokrajina oz. prostor, skupaj s časom, je temeljno izhodišče tega pri- spevka, ki naj bi odgovoril na raziskovalno vprašanje, kako so v Super fračah in Frkolinih predstavljene Rače v vojnem in povojnem času, kako je realni prostor 4 Literarni čas je na več mestih označen z dvema dogodkoma, ki sta nedvomno zaznamovala pisateljevo otroštvo, zato ju večkrat omeni: »Bila je vojna. Dogajalo se je mnogo strašnih stvari. Na nebu so grmela letala, padale so bombe, ljudi so ubijali ponoči, naskrivaj, pa tudi podnevi, pod svetlim soncem. In bila je lakota, stiska svinčeno huda. Zeblo nas je v telo, srce in dušo. Nasilje nas je preplavljalo. In potem se je zgodilo še tisto, zame najhujše: sredi vojne je umrla mama. Beda nas je objemala in se nam nesramno režala v obraz.« (Tomšič 1998: 61) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 20 21 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Prav orožje oz. zaradi vojnega časa njegova lahka dostopnost je tema, ki zajema več besedil v obeh zbirkah, tako mali Marjan s prijateljem Nandekom med igran- jem pod drevesom najde zakopano pištolo, ki je zavita v povoščen papir, in vse polno nabojev zanjo: »Še vedno sva bila stara šest let, zato je bila pištola za naju velika, ogromna.« (Tomšič 1988: 39) V kupu različne grajske šare pa najdeta celo sabljo oz. meč: Bil je dolg meter in še malo, bil je ogromen. Rezilo je imel ravno, svetlo kot živo srebro, ročaj pa srebrn, med srebrom pa slonovo kost. Dve zmajevi glavi sta stražili ročaj, na koncu pa še grda spaka z režečimi se zobmi. […] Počutila sva se imenitno. Bila sva lastnika meča, in ko sva pritacala na dvorišče, sva bila prepričana, da nama zdaj nihče nič ne more, da sva naj- močnejša in nepremagljiva, da sva kakor vojaka oborožena in naj zdaj kar pridejo oni Figiči, jim bova že pokazala, presekala jih bova z mečem na pol in še na četrtino. Sicer pa to ne bo treba, kajti čim bodo zagledali meč, jo bodo itak popihali. Ha, bila sva glavna. Imela sva meč! (Tomšič 1988: 37) Orožje, ki so mu otroci izpostavljeni zaradi vojne, ni nedolžna igrača: smodnik, ki ga naberejo iz različnih nabojev, stresejo v lonec in zanetijo, seveda nevarno eksplodira, da eksploziji najbližji dobijo opekline, Marjanček 8 pa ne, ker je bil kot najmanjši odrinjen od lonca (Tomšič 1988: 102); rumenozlati tulec, ki ga otroci najdejo na polički v potočnem kanalu, ni nič drugega kot bombni detonator, ki malega Marjana, ki hoče za vsako ceno izbezati njegovo notranjost, ob eksploziji stane mezinca na levi roki (Tomšič 1998: 92–100); nemška granata – mali Marjan jo najde pod skladovnico drv in jo hoče razstaviti – bi ga stala življenja, če mu je iz rok ne bi zbil nemški vojak, ki je prav takrat prišel mimo, ga podrl na tla in ga s svojim telesom zaščitil pred posledicami eksplozije, ki je odjeknila med zidovi grajskega dvorišča (Tomšič 1988: 31); neznansko zanimivo se otrokom zdi tudi odkritje še cele granate, ki je plavala v ribniku in so jo skušali na vse načine razsta- viti, dokler jih ni razgnal eden od zaskrbljenih očetov (Tomšič 1988: 110); največji absurd vojne pa so neeksplodirana ubojna sredstva v obliki igrač – tako je Marjan- ček priča, kako v skupini deklic, med katerimi ena najde otroški štedilniček, le-ta med odpiranjem vratc eksplodira (Tomšič 1998: 114–116). Ne le orožje, ki je otrokom na dosegu roke, njihov medvojni vsakdan krojijo tudi letalske bombe, ki grajsko poslopje spremenijo v še en strašljiv literarni pros- tor (ne sicer v ruševine, pač pa zaklonišče, kamor je nujno treba, čeprav se na šte- dilniku kuha par krompirčkov, edina hrana tistega dne, ki je, da je beda še hujša, po povratku iz zaklonišča ni več – nekdo jim jo ukrade): Protiletalsko zaklonišče je bila ena od kleti pod stolpom, mogočno obokana in navidez popolnoma varna. Toda iz izkušenj smo vedeli, da nobena klet ni čisto varna, že zato ne, ker lahko bombe zasujejo vhod in se ljudje v njej potem enostavno zaduše. Bombniki so tulili tik nad nami. Votlina je kakor ogromno uho lovila zvočne valove in jih obarvala temno, zamol- klo. Zdelo se nam je, da stene trepetajo in da se bo strop vsak hip sesul na nas. Ždel sem v kotu poleg sestrice, stiskala sva se in poslušala glasne molitve: »... in odpusti nam naše grehe in reši nas vsega hudega … Devica Marija, prosi za nas!« Molitve so prekinjali kriki, posebno 8 Marjanček, pomanjševalnica osebnega moškega imena Marjan, se pojavi v dvogovorih v zbirki Super frače (Tomšič 1988: 13, 73), zato jo v članku poleg zveze »mali Marjan« ali pisatelj tudi uporabljam namesto izraza prvoosebni pripovedovalec. Fantazija otrok ne pozna meja. V njej je vse možno in vse resnično. Karkoli si izmisli, tudi ustoliči. In če pridejo otroci živet v velik, skrivnosten, temačen srednjeveški grad, dobi nji- hova fantazija orlovska krila in se dvigne nad vse oblake.« (Tomšič 1998: 24) Tako »mulci grajski« (Tomšič 1998: 24) strašijo eden drugega z zgodbicami o grajskih zaporih v grajskem stolpu, »turnu«, in kleteh (Tomšič 1998: 24–28); nekega dne v zidu celo odkrijejo kosti otroka, ki naj bi bil živ zazidan, kar sproži predvidevanje, da je v gradu vsakih nekaj metrov zazidan otrok (Tomšič 1998: 30); malemu Marjanu se prikazuje grajski duh (Tomšič 1988: 56), z drugimi otroki raziskuje podzemni rov pod gradom (Tomšič 1998: 21); nasploh med igro uničujejo ostaline dragocenega grajskega inventarja, so kot »črvički v jabolku« (Tomšič 1998: 28). Po drugi strani v eni od grajskih soban opazuje deklico, ki vadi klavir, in posluša glasbo, s čimer spoznava umetnost (Tomšič 1998: 107); grajska dvorana pa je tudi prizorišče vaške veselice, po kateri otroci pobirajo ostanke in se celo napijejo vina (Tomšič 1988: 141). Grajski stolp je prizorišče medvrstniškega nasilja, ki ga povrh vsega zakrivi pisateljev brat: ker mu gre na živce, da mu mlajši brat vsepovsod sledi, ga s prijatelji zvežejo in spuščajo skozi lino grajskega stolpa, pri čemer se Marjan onesvesti (Tomšič 1988: 93). 6 Poleg tega, da grad ni bil prestižna stanovanjska lokacija, je bila v gradu med vojno še vojaška postojanka (Tomšič 1988: 32) in tudi po vojni je bil »ves grad poln vojske« (Tomšič 1998: 38), kar je pomenilo dodatno gradacijo bivalnega prostora, za otroke popolnoma neprimernega; ne nazadnje so bili otroci, ki so stanovali v gradu, na vsakem koraku izpostavljeni orožju: Po kleteh in drugih luknjah smo imeli skladišča raznega orožja. Pa kako bi ga tudi ne imeli! Povsod okoli je ležalo vse polno te nevarne ropotije in kakor polhi smo vse to pobirali in si delali skrivne zaloge. Česa vsega ni bilo v teh črnih zakladnicah! Pištole vseh kalibrov in znamk, municija takšna in drugačna, nekateri so imeli celo puške, Štef je skrival mitraljez, pa bombe smo imeli, nemške štilerce, pa tiste okrogle in tudi raketno pištolo ...7 […] Na grajskem dvorišču, tik ob obokanem vhodu, je bil velik kup vseh mogočih »dobrot«: tam so ležale razne konzerve, čokoladne ploščice, vojaške srajce, kape, čisto nove nogavice, čevlji, suknjiči, pištole, razna municija … vmes pa se je valjalo ogromno nemških mark. […] Otro- čaji smo se klatili okrog kupa in bili smo zelo lačni, pa tudi bosi in brez prave obleke. Tam pa je ležalo pravo bogastvo. Od vseh stvari so nas najbolj zanimale tele: najprej čokolada, potem konzerve, nato municija in pištole, prav na zadnjem mestu pa so bila oblačila. […] Okrog kupa je neprestano hodil stražar: visok, suh in navidez zelo hudoben človek. Če smo se za kladu preveč približali, je zasikal: Proč! in razbežali smo se kot zajci. (Tomšič 1988: 99, 27) 6 Na sploh je življenje malega Marjana neštetokrat ogroženo: poleg tega, da bi zanj bila lahko kar trikrat usodna igra z najdenimi neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (prim. v nadaljevanju članka), se zastrupi z uživanjem strupenih rastlin – rumene akacije, ki je bil verjetno nagnoj (Laburnum anagyroides), in volčje češnje (Atropa belladona) (Tomšič 1988: 86; Tomšič 1998: 55); močno ga popika roj os (Tomšič 1998: 173); s sestro (oba neplavalca) se skoraj utopita, ko padeta v globok tolmun za jezom – reši ju slu- čajni mimoidoči (Tomšič 1988: 82); pade v luknjo v ledu, izpod katerega se po čudežu skobaca (Tomšič 1988: 117); kar nekajkrat se ob padcu tako udari v glavo, da vidi vse zvezde (Tomšič 1998: 131); z dru- gimi prijatelji doživi prometno nesrečo, ko avto, »topolinček« ’fiat 500’ , zaradi prehitre vožnje pijanega vo znika pristane na strehi (Tomšič 1998: 117). 7 Še tik po vojni ni bilo nič drugače: »Takrat so bili sploh vsi oboroženi. Bežeči Nemci so odmetavali vse, kar bi jih kakorkoli obtoževalo, jih prikazovalo kot vojake, napadalce, morilce. Zato ni čudno, da so tisti starejši (takrat si bil starejši že z enajstimi, dvanajstimi leti …) kopičili v kleteh in po drugih skritih krajih pištole, puške, bombe, bajonete in celo mitraljeze. Saj je bilo tega vsepovsod polno. Tudi jaz, ki sem bil star komaj šest let, sem imel usnjen kovček, poln raznih nabojev.« (Tomšič 1998: 38) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 20 21 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Prav orožje oz. zaradi vojnega časa njegova lahka dostopnost je tema, ki zajema več besedil v obeh zbirkah, tako mali Marjan s prijateljem Nandekom med igran- jem pod drevesom najde zakopano pištolo, ki je zavita v povoščen papir, in vse polno nabojev zanjo: »Še vedno sva bila stara šest let, zato je bila pištola za naju velika, ogromna.« (Tomšič 1988: 39) V kupu različne grajske šare pa najdeta celo sabljo oz. meč: Bil je dolg meter in še malo, bil je ogromen. Rezilo je imel ravno, svetlo kot živo srebro, ročaj pa srebrn, med srebrom pa slonovo kost. Dve zmajevi glavi sta stražili ročaj, na koncu pa še grda spaka z režečimi se zobmi. […] Počutila sva se imenitno. Bila sva lastnika meča, in ko sva pritacala na dvorišče, sva bila prepričana, da nama zdaj nihče nič ne more, da sva naj- močnejša in nepremagljiva, da sva kakor vojaka oborožena in naj zdaj kar pridejo oni Figiči, jim bova že pokazala, presekala jih bova z mečem na pol in še na četrtino. Sicer pa to ne bo treba, kajti čim bodo zagledali meč, jo bodo itak popihali. Ha, bila sva glavna. Imela sva meč! (Tomšič 1988: 37) Orožje, ki so mu otroci izpostavljeni zaradi vojne, ni nedolžna igrača: smodnik, ki ga naberejo iz različnih nabojev, stresejo v lonec in zanetijo, seveda nevarno eksplodira, da eksploziji najbližji dobijo opekline, Marjanček 8 pa ne, ker je bil kot najmanjši odrinjen od lonca (Tomšič 1988: 102); rumenozlati tulec, ki ga otroci najdejo na polički v potočnem kanalu, ni nič drugega kot bombni detonator, ki malega Marjana, ki hoče za vsako ceno izbezati njegovo notranjost, ob eksploziji stane mezinca na levi roki (Tomšič 1998: 92–100); nemška granata – mali Marjan jo najde pod skladovnico drv in jo hoče razstaviti – bi ga stala življenja, če mu je iz rok ne bi zbil nemški vojak, ki je prav takrat prišel mimo, ga podrl na tla in ga s svojim telesom zaščitil pred posledicami eksplozije, ki je odjeknila med zidovi grajskega dvorišča (Tomšič 1988: 31); neznansko zanimivo se otrokom zdi tudi odkritje še cele granate, ki je plavala v ribniku in so jo skušali na vse načine razsta- viti, dokler jih ni razgnal eden od zaskrbljenih očetov (Tomšič 1988: 110); največji absurd vojne pa so neeksplodirana ubojna sredstva v obliki igrač – tako je Marjan- ček priča, kako v skupini deklic, med katerimi ena najde otroški štedilniček, le-ta med odpiranjem vratc eksplodira (Tomšič 1998: 114–116). Ne le orožje, ki je otrokom na dosegu roke, njihov medvojni vsakdan krojijo tudi letalske bombe, ki grajsko poslopje spremenijo v še en strašljiv literarni pros- tor (ne sicer v ruševine, pač pa zaklonišče, kamor je nujno treba, čeprav se na šte- dilniku kuha par krompirčkov, edina hrana tistega dne, ki je, da je beda še hujša, po povratku iz zaklonišča ni več – nekdo jim jo ukrade): Protiletalsko zaklonišče je bila ena od kleti pod stolpom, mogočno obokana in navidez popolnoma varna. Toda iz izkušenj smo vedeli, da nobena klet ni čisto varna, že zato ne, ker lahko bombe zasujejo vhod in se ljudje v njej potem enostavno zaduše. Bombniki so tulili tik nad nami. Votlina je kakor ogromno uho lovila zvočne valove in jih obarvala temno, zamol- klo. Zdelo se nam je, da stene trepetajo in da se bo strop vsak hip sesul na nas. Ždel sem v kotu poleg sestrice, stiskala sva se in poslušala glasne molitve: »... in odpusti nam naše grehe in reši nas vsega hudega … Devica Marija, prosi za nas!« Molitve so prekinjali kriki, posebno 8 Marjanček, pomanjševalnica osebnega moškega imena Marjan, se pojavi v dvogovorih v zbirki Super frače (Tomšič 1988: 13, 73), zato jo v članku poleg zveze »mali Marjan« ali pisatelj tudi uporabljam namesto izraza prvoosebni pripovedovalec. Fantazija otrok ne pozna meja. V njej je vse možno in vse resnično. Karkoli si izmisli, tudi ustoliči. In če pridejo otroci živet v velik, skrivnosten, temačen srednjeveški grad, dobi nji- hova fantazija orlovska krila in se dvigne nad vse oblake.« (Tomšič 1998: 24) Tako »mulci grajski« (Tomšič 1998: 24) strašijo eden drugega z zgodbicami o grajskih zaporih v grajskem stolpu, »turnu«, in kleteh (Tomšič 1998: 24–28); nekega dne v zidu celo odkrijejo kosti otroka, ki naj bi bil živ zazidan, kar sproži predvidevanje, da je v gradu vsakih nekaj metrov zazidan otrok (Tomšič 1998: 30); malemu Marjanu se prikazuje grajski duh (Tomšič 1988: 56), z drugimi otroki raziskuje podzemni rov pod gradom (Tomšič 1998: 21); nasploh med igro uničujejo ostaline dragocenega grajskega inventarja, so kot »črvički v jabolku« (Tomšič 1998: 28). Po drugi strani v eni od grajskih soban opazuje deklico, ki vadi klavir, in posluša glasbo, s čimer spoznava umetnost (Tomšič 1998: 107); grajska dvorana pa je tudi prizorišče vaške veselice, po kateri otroci pobirajo ostanke in se celo napijejo vina (Tomšič 1988: 141). Grajski stolp je prizorišče medvrstniškega nasilja, ki ga povrh vsega zakrivi pisateljev brat: ker mu gre na živce, da mu mlajši brat vsepovsod sledi, ga s prijatelji zvežejo in spuščajo skozi lino grajskega stolpa, pri čemer se Marjan onesvesti (Tomšič 1988: 93). 6 Poleg tega, da grad ni bil prestižna stanovanjska lokacija, je bila v gradu med vojno še vojaška postojanka (Tomšič 1988: 32) in tudi po vojni je bil »ves grad poln vojske« (Tomšič 1998: 38), kar je pomenilo dodatno gradacijo bivalnega prostora, za otroke popolnoma neprimernega; ne nazadnje so bili otroci, ki so stanovali v gradu, na vsakem koraku izpostavljeni orožju: Po kleteh in drugih luknjah smo imeli skladišča raznega orožja. Pa kako bi ga tudi ne imeli! Povsod okoli je ležalo vse polno te nevarne ropotije in kakor polhi smo vse to pobirali in si delali skrivne zaloge. Česa vsega ni bilo v teh črnih zakladnicah! Pištole vseh kalibrov in znamk, municija takšna in drugačna, nekateri so imeli celo puške, Štef je skrival mitraljez, pa bombe smo imeli, nemške štilerce, pa tiste okrogle in tudi raketno pištolo ...7 […] Na grajskem dvorišču, tik ob obokanem vhodu, je bil velik kup vseh mogočih »dobrot«: tam so ležale razne konzerve, čokoladne ploščice, vojaške srajce, kape, čisto nove nogavice, čevlji, suknjiči, pištole, razna municija … vmes pa se je valjalo ogromno nemških mark. […] Otro- čaji smo se klatili okrog kupa in bili smo zelo lačni, pa tudi bosi in brez prave obleke. Tam pa je ležalo pravo bogastvo. Od vseh stvari so nas najbolj zanimale tele: najprej čokolada, potem konzerve, nato municija in pištole, prav na zadnjem mestu pa so bila oblačila. […] Okrog kupa je neprestano hodil stražar: visok, suh in navidez zelo hudoben človek. Če smo se za kladu preveč približali, je zasikal: Proč! in razbežali smo se kot zajci. (Tomšič 1988: 99, 27) 6 Na sploh je življenje malega Marjana neštetokrat ogroženo: poleg tega, da bi zanj bila lahko kar trikrat usodna igra z najdenimi neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (prim. v nadaljevanju članka), se zastrupi z uživanjem strupenih rastlin – rumene akacije, ki je bil verjetno nagnoj (Laburnum anagyroides), in volčje češnje (Atropa belladona) (Tomšič 1988: 86; Tomšič 1998: 55); močno ga popika roj os (Tomšič 1998: 173); s sestro (oba neplavalca) se skoraj utopita, ko padeta v globok tolmun za jezom – reši ju slu- čajni mimoidoči (Tomšič 1988: 82); pade v luknjo v ledu, izpod katerega se po čudežu skobaca (Tomšič 1988: 117); kar nekajkrat se ob padcu tako udari v glavo, da vidi vse zvezde (Tomšič 1998: 131); z dru- gimi prijatelji doživi prometno nesrečo, ko avto, »topolinček« ’fiat 500’ , zaradi prehitre vožnje pijanega vo znika pristane na strehi (Tomšič 1998: 117). 7 Še tik po vojni ni bilo nič drugače: »Takrat so bili sploh vsi oboroženi. Bežeči Nemci so odmetavali vse, kar bi jih kakorkoli obtoževalo, jih prikazovalo kot vojake, napadalce, morilce. Zato ni čudno, da so tisti starejši (takrat si bil starejši že z enajstimi, dvanajstimi leti …) kopičili v kleteh in po drugih skritih krajih pištole, puške, bombe, bajonete in celo mitraljeze. Saj je bilo tega vsepovsod polno. Tudi jaz, ki sem bil star komaj šest let, sem imel usnjen kovček, poln raznih nabojev.« (Tomšič 1998: 38) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 22 23 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Otroci si takih imenitnih frač ne bi mogli izdelati, če v gradu ne bi imel svoje mehanične delavnice neki nemški vojak, ki jim je podarjal gumijaste trakove, čeprav je bilo to strogo prepovedano, celo kaznivo. Šli smo se vojno, saj smo jo imeli priliko opazovati in čutiti na lastni koži. Sicer pa smo s fračami počenjali še druge, zelo zanimive stvari: ciljali smo v okna in luči, razbijali smo izo- latorje na električnih in telefonskih drogovih (to je bilo super imenitno!), skrivaj smo obstrel- jevali svoje sovražnike in klatili smo seveda ptice z vej, kar se mi še danes zdi grdo in imam zaradi tega še vedno slabo vest. Fračo smo uporabljali še za kaj drugega. Z njo smo pošiljali puščice v neskončnost, tudi muhe smo pobijali s fračo. (Tomšič 1988: 34) Kar so dečki počeli s temi fračami, nikakor niso bila nedolžna, temveč skrajno nevarna in škodljiva vandalska dejanja, tako sta npr. z Nandekom s fračo raz- bila steklo tovornjaku, za katero je moral potem pisateljev oče odšteti pol svoje mesečne plače (Tomšič 1998: 33–37), ali pa sta se z Jožekom, ker so ju dobili pri rabutanju jabolk, po svoje maščevala: »Spotoma sva s fračo streljala v late in v napis na električnem drogu: ’Smrtno nevarno! Visoka napetost!’ Jožek je zadel dvakrat, jaz pa petkrat. Tako sva si dala duška. Od napisa je ostalo le nekaj črk, pa še te so bile na pol okrušene.« (Tomšič 1988: 140) Opisanega »skupinskega« vandalizma nobeden od dečkov ni obžaloval, zato pa je bilo malemu Marjanu toliko bolj žal, ko je nekoč iz samega dolgočasja s fračo ciljal v ščinkavca – ga zadel in pokončal (Tomšič 1998: 40). Kruti čas vojne neizmerno zaznamuje zgodnje otroštvo malega Marjana: pri rosnih štirih letih na lastne oči vidi, kako iz neke hiše v vasi Nemci skrajno brutalno priženejo celotno družino in jo odpeljejo v neznano: »Dva sta zgra- bila nezavestno žensko in jo vrgla z enim zamahom na kamion. Tretji je pobral dojenčka in ga kakor žogo pognal skozi zrak in v temno žrelo« (Tomšič 1998: 12); ker v nemškem vrtcu na proslavi noče recitirati nemške pesmi, ga kaznu- jejo tako, da ga pretepenega zaprejo v klet, polno vode, kjer bi se lahko zadušil: »Nikoli v življenju nisem doživel toliko groze kot takrat. Še danes me v sanjah včasih preganja« (Tomšič 1988: 23); priča je, kako šestnajstletno dekle mrtvemu Nemcu odreže prstanec, ker je na njem zlat prstan, ki ga drugače ne more spra- viti s prsta: »Smrkal sem in se zadenski umikal. […] Ali je bila Jožica kruta, ker je mrtvemu vojaku odrezala prst? Kdo bi jo mogel obsoditi, saj so jo tako učili, tako so nas učili, to smo gledali vsak dan.« (Tomšič 1988: 25) Zaradi vojne so bili otroci oropani brezskrbnega otroštva, vojna je vplivala na njihovo vedenje in ravnanje še potem, ko se je že končala: V ojna je kruta. V ojna je nekaj najhujšega, kar lahko človek doživi. V ojna povzroči, da postane človek zver. In vojna pokvari tudi otroke. Znorí jih, zmede, tudi otroci postanejo krvoločni. Takšni smo bili mi: razcapani, smrkavi, ušivi, lačni in divji. Smrt je ujčkala našo zibelko, s smrtjo smo se igrali, smrti je bilo vse polno okoli nas. Videli smo ranjene, mrtve, videli smo mučenje, ubijanje, vse to smo doživljali. Smeh je zginjal z obrazov, otroškosti ni bilo v naših očeh. Gledali smo ostro, v nas je bilo vse, le radosti in brezskrbnosti ne. Bil je strah, sovraštvo, gnus, bila je tudi morilska sla, krvoločnost, pa žalost, obup in mrakoba. (Tomšič 1988: 24) Bilo je prvo leto po vojni. Vse se je umirjalo, a se umiriti ni moglo. Tako smo bili tudi mi, vaški mulci, še zmerom polni hudega in po glavi so nam skakale in švigale same neumnosti. V naših čustvih in dušah je odmevala pravkar končana vojna. (Tomšič 1998: 42) takrat, ko smo čuli žvižganje bombe. Vedeli smo, da je nevarna tista bomba, ki žvižga. Če se to žvižganje približuje in jača, bo gotovo padla kje v bližini ali pa kar naravnost nate. Tokrat so res žvižgale: vedno močneje in močneje in potem je strašno zagrmelo, klet se je stresla in ljudje so kričali, vmes pa preplašeno in v joku molili.« (Tomšič 1988: 16) 9 Navsezadnje je neke vrste orožje tudi predmet, ki je po eni izmed zgodb v knjigi, Super frače, dal tudi naslov prvi zbirki, namreč frača, tj. po slovarski razlagi »igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov« oz. »pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel, prača« (fran.si). Hkrati se v imenoval- niku množine samostalnika frača skriva tudi zemljepisno lastno ime Rače, kar je v grafični rešitvi izpisanega naslova na naslovnici knjige, ki jo je z ilustracijo Mar- jance Jemec Božič 10 – na njej kratkohlači fantič napenja fračo – opremil Matjaž Schmidt, tudi jasno razvidno. 11 Že v prvem odstavku zgodbe Super frače (in na knjižnem predlistu – kot moto knjige) je zanimanje za frače pojasnjeno takole: Vsi so bili oboroženi; eni so nosili pištole, drugi puške, tretji oboje, četrti mitraljeze, peti so vlekli topove … A mi, otroci, smo bili brez vsega. Vojna je bobnela okoli nas, a njene groze smo se le na pol zavedali. Puška pa je bila imenitna stvar, tudi pištola. Da o mitraljezu niti ne govorimo! In hoteli smo, želeli smo, da bi bili tudi mi oboroženi. Pa smo si naredili frače, super orožje otroške dobe. Frače so bile dobre in slabe. Močne in šibke. Nekatere frače so bile specialne. A fračo narediti ni bilo kar tako. Rogovilo si staknil kjerkoli, košček usnja tudi, toda dobiti gumo, tisto pravo, rdečo, elastično, mehko – o, to pa je bilo težko. Za trak takšne gume je bilo treba dati tri vojaške gumbe, dva kosa bakrene žice in še kos kruha. (Tomšič 1988: 32) V uvodu zgodbe Nekaj visi v zraku … iz zbirke Frkolini je opisu frače posvečen celoten prvi odstavek: Frači smo rekli zmerom le štajnfolc. To je nemška beseda, ki bi jo ponašili, recimo takole, kamenfrč, ali pa kamnomet. No, mi mulci takrat nismo razmišljali, kaj pomeni ta tujka, dobro pa smo vedeli čisto vse o tej napravi, o tem hladnem orožju. Odlično smo se spo- znali na izdelavo, pa tudi uporabo. Vedeli smo, kateri les je za to orožje najboljši, kje raste in kako ga je treba urezati. Seveda je bil pri tej napravi daleč najpomembnejši drugi del, to je guma. Ta je morala biti sveža, elastična, ni se smela cefrati in trgati. »Uho« frače ni bilo tako pomembno, vseeno je moralo biti iz mehkega, trpežnega usnja. (Tomšič 1998: 33) 9 Pisateljev oče med letalskim napadom ni maral v zaklonišče, skupaj s sinom je bombardiranje opazoval kar skozi okno grajskega stanovanja: »Prihrumeli so trije bombniki in videla sva, kako so se iz njihovih trebuhov luščile črne puščice in kako so druga za drugo padale proti tlom. Bombe so žvižgale. Najprej so žvižgale komaj slišno, ko pa so se približale zemlji, so žvižgale vedno močneje in vedno bolj prodorno. Moj oče je stal ob oknu kakor kip in tudi v resnici je bil čisto miren in popolnoma prepričan, da se nama ne bo nič zgodilo. To sem jasno čutil in ta mir je prehajal vame. ’Buuum!’ se je razpočila prva bomba takoj za gozdičkom, na drugi strani gradu. ’Trreeesssk!’ je ostro počila druga nekje med hišami v vasi. Grmelo je in bobnelo, sikalo, žvižgalo, rezalo in zamolklo udarjalo. To je bil pravi, pravi pekel.« (Tomšič 1988: 71) 10 Obe knjigi je ilustrirala Marjanca Jemec Božič, ki je v intervjuju ob svojem 95. rojstnem dnevu, ravno v času srečanja Oko besede, ob vprašanju, kateri avtorji so ji bili blizu, med drugimi naštela tudi Marjana Tomšiča (Jemec Božič 2023: 16). 11 Namesto običajne črke F je izrisana rogovilasta veja, zaradi katere bi lahko naslov lahko prebrali tudi SUPER RAČE; prostorska komponenta je torej že v naslovu prve Tomšičeve mladinske avtobiografske kratkoprozne zbirke. OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 22 23 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Otroci si takih imenitnih frač ne bi mogli izdelati, če v gradu ne bi imel svoje mehanične delavnice neki nemški vojak, ki jim je podarjal gumijaste trakove, čeprav je bilo to strogo prepovedano, celo kaznivo. Šli smo se vojno, saj smo jo imeli priliko opazovati in čutiti na lastni koži. Sicer pa smo s fračami počenjali še druge, zelo zanimive stvari: ciljali smo v okna in luči, razbijali smo izo- latorje na električnih in telefonskih drogovih (to je bilo super imenitno!), skrivaj smo obstrel- jevali svoje sovražnike in klatili smo seveda ptice z vej, kar se mi še danes zdi grdo in imam zaradi tega še vedno slabo vest. Fračo smo uporabljali še za kaj drugega. Z njo smo pošiljali puščice v neskončnost, tudi muhe smo pobijali s fračo. (Tomšič 1988: 34) Kar so dečki počeli s temi fračami, nikakor niso bila nedolžna, temveč skrajno nevarna in škodljiva vandalska dejanja, tako sta npr. z Nandekom s fračo raz- bila steklo tovornjaku, za katero je moral potem pisateljev oče odšteti pol svoje mesečne plače (Tomšič 1998: 33–37), ali pa sta se z Jožekom, ker so ju dobili pri rabutanju jabolk, po svoje maščevala: »Spotoma sva s fračo streljala v late in v napis na električnem drogu: ’Smrtno nevarno! Visoka napetost!’ Jožek je zadel dvakrat, jaz pa petkrat. Tako sva si dala duška. Od napisa je ostalo le nekaj črk, pa še te so bile na pol okrušene.« (Tomšič 1988: 140) Opisanega »skupinskega« vandalizma nobeden od dečkov ni obžaloval, zato pa je bilo malemu Marjanu toliko bolj žal, ko je nekoč iz samega dolgočasja s fračo ciljal v ščinkavca – ga zadel in pokončal (Tomšič 1998: 40). Kruti čas vojne neizmerno zaznamuje zgodnje otroštvo malega Marjana: pri rosnih štirih letih na lastne oči vidi, kako iz neke hiše v vasi Nemci skrajno brutalno priženejo celotno družino in jo odpeljejo v neznano: »Dva sta zgra- bila nezavestno žensko in jo vrgla z enim zamahom na kamion. Tretji je pobral dojenčka in ga kakor žogo pognal skozi zrak in v temno žrelo« (Tomšič 1998: 12); ker v nemškem vrtcu na proslavi noče recitirati nemške pesmi, ga kaznu- jejo tako, da ga pretepenega zaprejo v klet, polno vode, kjer bi se lahko zadušil: »Nikoli v življenju nisem doživel toliko groze kot takrat. Še danes me v sanjah včasih preganja« (Tomšič 1988: 23); priča je, kako šestnajstletno dekle mrtvemu Nemcu odreže prstanec, ker je na njem zlat prstan, ki ga drugače ne more spra- viti s prsta: »Smrkal sem in se zadenski umikal. […] Ali je bila Jožica kruta, ker je mrtvemu vojaku odrezala prst? Kdo bi jo mogel obsoditi, saj so jo tako učili, tako so nas učili, to smo gledali vsak dan.« (Tomšič 1988: 25) Zaradi vojne so bili otroci oropani brezskrbnega otroštva, vojna je vplivala na njihovo vedenje in ravnanje še potem, ko se je že končala: V ojna je kruta. V ojna je nekaj najhujšega, kar lahko človek doživi. V ojna povzroči, da postane človek zver. In vojna pokvari tudi otroke. Znorí jih, zmede, tudi otroci postanejo krvoločni. Takšni smo bili mi: razcapani, smrkavi, ušivi, lačni in divji. Smrt je ujčkala našo zibelko, s smrtjo smo se igrali, smrti je bilo vse polno okoli nas. Videli smo ranjene, mrtve, videli smo mučenje, ubijanje, vse to smo doživljali. Smeh je zginjal z obrazov, otroškosti ni bilo v naših očeh. Gledali smo ostro, v nas je bilo vse, le radosti in brezskrbnosti ne. Bil je strah, sovraštvo, gnus, bila je tudi morilska sla, krvoločnost, pa žalost, obup in mrakoba. (Tomšič 1988: 24) Bilo je prvo leto po vojni. Vse se je umirjalo, a se umiriti ni moglo. Tako smo bili tudi mi, vaški mulci, še zmerom polni hudega in po glavi so nam skakale in švigale same neumnosti. V naših čustvih in dušah je odmevala pravkar končana vojna. (Tomšič 1998: 42) takrat, ko smo čuli žvižganje bombe. Vedeli smo, da je nevarna tista bomba, ki žvižga. Če se to žvižganje približuje in jača, bo gotovo padla kje v bližini ali pa kar naravnost nate. Tokrat so res žvižgale: vedno močneje in močneje in potem je strašno zagrmelo, klet se je stresla in ljudje so kričali, vmes pa preplašeno in v joku molili.« (Tomšič 1988: 16) 9 Navsezadnje je neke vrste orožje tudi predmet, ki je po eni izmed zgodb v knjigi, Super frače, dal tudi naslov prvi zbirki, namreč frača, tj. po slovarski razlagi »igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov« oz. »pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel, prača« (fran.si). Hkrati se v imenoval- niku množine samostalnika frača skriva tudi zemljepisno lastno ime Rače, kar je v grafični rešitvi izpisanega naslova na naslovnici knjige, ki jo je z ilustracijo Mar- jance Jemec Božič 10 – na njej kratkohlači fantič napenja fračo – opremil Matjaž Schmidt, tudi jasno razvidno. 11 Že v prvem odstavku zgodbe Super frače (in na knjižnem predlistu – kot moto knjige) je zanimanje za frače pojasnjeno takole: Vsi so bili oboroženi; eni so nosili pištole, drugi puške, tretji oboje, četrti mitraljeze, peti so vlekli topove … A mi, otroci, smo bili brez vsega. Vojna je bobnela okoli nas, a njene groze smo se le na pol zavedali. Puška pa je bila imenitna stvar, tudi pištola. Da o mitraljezu niti ne govorimo! In hoteli smo, želeli smo, da bi bili tudi mi oboroženi. Pa smo si naredili frače, super orožje otroške dobe. Frače so bile dobre in slabe. Močne in šibke. Nekatere frače so bile specialne. A fračo narediti ni bilo kar tako. Rogovilo si staknil kjerkoli, košček usnja tudi, toda dobiti gumo, tisto pravo, rdečo, elastično, mehko – o, to pa je bilo težko. Za trak takšne gume je bilo treba dati tri vojaške gumbe, dva kosa bakrene žice in še kos kruha. (Tomšič 1988: 32) V uvodu zgodbe Nekaj visi v zraku … iz zbirke Frkolini je opisu frače posvečen celoten prvi odstavek: Frači smo rekli zmerom le štajnfolc. To je nemška beseda, ki bi jo ponašili, recimo takole, kamenfrč, ali pa kamnomet. No, mi mulci takrat nismo razmišljali, kaj pomeni ta tujka, dobro pa smo vedeli čisto vse o tej napravi, o tem hladnem orožju. Odlično smo se spo- znali na izdelavo, pa tudi uporabo. Vedeli smo, kateri les je za to orožje najboljši, kje raste in kako ga je treba urezati. Seveda je bil pri tej napravi daleč najpomembnejši drugi del, to je guma. Ta je morala biti sveža, elastična, ni se smela cefrati in trgati. »Uho« frače ni bilo tako pomembno, vseeno je moralo biti iz mehkega, trpežnega usnja. (Tomšič 1998: 33) 9 Pisateljev oče med letalskim napadom ni maral v zaklonišče, skupaj s sinom je bombardiranje opazoval kar skozi okno grajskega stanovanja: »Prihrumeli so trije bombniki in videla sva, kako so se iz njihovih trebuhov luščile črne puščice in kako so druga za drugo padale proti tlom. Bombe so žvižgale. Najprej so žvižgale komaj slišno, ko pa so se približale zemlji, so žvižgale vedno močneje in vedno bolj prodorno. Moj oče je stal ob oknu kakor kip in tudi v resnici je bil čisto miren in popolnoma prepričan, da se nama ne bo nič zgodilo. To sem jasno čutil in ta mir je prehajal vame. ’Buuum!’ se je razpočila prva bomba takoj za gozdičkom, na drugi strani gradu. ’Trreeesssk!’ je ostro počila druga nekje med hišami v vasi. Grmelo je in bobnelo, sikalo, žvižgalo, rezalo in zamolklo udarjalo. To je bil pravi, pravi pekel.« (Tomšič 1988: 71) 10 Obe knjigi je ilustrirala Marjanca Jemec Božič, ki je v intervjuju ob svojem 95. rojstnem dnevu, ravno v času srečanja Oko besede, ob vprašanju, kateri avtorji so ji bili blizu, med drugimi naštela tudi Marjana Tomšiča (Jemec Božič 2023: 16). 11 Namesto običajne črke F je izrisana rogovilasta veja, zaradi katere bi lahko naslov lahko prebrali tudi SUPER RAČE; prostorska komponenta je torej že v naslovu prve Tomšičeve mladinske avtobiografske kratkoprozne zbirke. OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 24 25 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini V okvir grajskega kompleksa je poleg grajskih ribnikov sodil tudi kostanjev drevored, še ena literarna mikrolokacija, ki v Tomšičevi grajsko-vaški topografiji zavzema pomembno mesto: iz drevoreda s sestro oprezata za ljudmi, ki jih nem- ški vojaki nasilno izseljujejo (Tomšič 1988: 11); na začetku drevoreda se ustavi tovornjak, ki ga s prijateljem Nandekom napadeta s fračo (Tomšič 1998: 34); po drevoredu prihaja v grad vadit klavir deklica Lili, v katero se zaljubi (Tomšič 1998: 106); v kostanjevem drevoredu najde zavetje: Če se mi je kdaj zgodilo kaj hudega in sem bil žalosten, sem se zatekel v krošnjo divjega kostanja. Pred gradom je bil kakih sto metrov dolg kostanjev drevored in jaz sem si izbral enega od teh velikanov; ta je bil čisto moj in med njegovimi vejami sem si uredil varno gnez- dece. Bil je tako raščen, da mi je nudil skrivališče in zaščito ob hudih urah. Po vrsti je bil tretji z leve strani; tisti s košato krošnjo in z nizkimi vejami. Takšne veje so bile na moč pripravne, saj sem lahko hitro splezal gor in se skril pred sovrstniki, pred strogo Mihlco in tudi pred mamo, kadar je bila črna in nevarna. V tej krošnji sem prebil ure in ure. Dostikrat sem gor splezal ves živčen, pretepen in na smrt žalosten. In sem se potem v naročju te krošnje, ki me je skrivala pred vsemi, cmeril in se neznansko smilil samemu sebi in bil prepričan, da se mi godijo v nebo vpijoče krivice. Takšne krivice, ki pretresajo ne samo grad in Dravsko polje ter visoko Pohorje, temveč kar celi svet. (Tomšič 1998: 139) Nasploh so drevesa tista, kjer se poleg osnovnih grajskih prostorov in ribnikov odvija večji del otroške igre (in nesreč ob tem): na lipo splezata z Nandekom, tam pa ju neznansko popikajo ose (Tomšič 1998: 169); otroci se guncajo na hrastovi veji, dokler se ta ne zlomi in Nandek pristane na ostrih odsekanih štrcljih pod njo (Tomšič 1998: 166): Vsa drevesa so bila naša. Seveda le tista, ki so se nam vdala, kar pomeni: če nam je uspelo splezati nanje. Tako so bili, na primer, osvojeni vsi kostanji v grajskem drevoredu, obe lipi na dvorišču, veliki bor ob vhodu v grad, potem nekaj mlajših hrastov in skoraj vse smreke. Med temi velikimi, nemimi bitji pa je bilo še mnogo nikoli osvojenih; to so bili predvsem stoletni hrasti in prav tako častitljivo stare smreke. Nanje nam ni bilo dano splezati že zato ne, ker so bila debla petkrat, desetkrat obsežnejša od naših otroških objemov. Zato smo v njihove visoke krošnje lahko le pobožno zrli in o njih le sanjali. (Tomšič 1998: 169) In ne nazadnje: jezik. V Super fračah je narečnega besedja še malo oz. je priso- tno zgolj posamično, npr. v nemških popačenkah, kot so: nudelbret, tamerli, prot- fan ali ajmar, ki so večinoma tudi označene – postavljene med narekovaje. V drugi knjigi (Frkolini) pa je narečnega besedja veliko več (pubeci, štajnfolc, šildkapa, pubeci, goša, rajca, rajngla, gift, butl, rajca, fajercajg), ni več izpostavljeno z nare- kovaji, temveč je veliko bolj sproščeno oz. samodejno vključeno v besedilo: »’Čuj, pubec, greš z mano lovit ščuke?’« (Tomšič 1998: 85) Pojavi se tudi pokrajinskopo- govorna skladnja s prepoznavnim štajerskim členkom »te« v dialogih: »’Pa kaj se te režiš?!’ se je razhudila Valdika. Pa kaj ti je tako smešno, da se moraš glih zdaj režat!’ jo je kregala.« (Tomšič 1998: 31) Vendar je raba narečnega jezika bolj kot ne sporadična. Prav z otroško krutostjo je povezana še ena mikrolokacija, namreč grajski ribniki, ki so poleg gradu drugi najpogostejši literarni prostor v obeh mladinskih avtobio- grafskih kratkoproznih zbirkah: »Otroci in odrasli smo imeli na razpolago štiri rib- nike in v njih smo se kalužali.« (Tomšič 1988: 94) Poleg tega, da je ribniško okolje priložnost za različne vrste iniciacije v svet odraslih: »Nandek je imel prav! Vsi trije so imeli ’tam spodaj’ lase. Moški je imel bolj malo, obe ženski pa kar cele šope. Buljili smo in buljili, saj smo prvič videli nagega moškega in nago žensko. Bili so tujci, najbrž iz Maribora, in veselo, brezskrbno so čofotali po nizki vodi in se razposajeno špricali« (Tomšič 1988: 111); »Pa smo se spomnili Zorice, ki je stanovala v hišici za ribnikom. Stranišče je imela na štrbunk, vrata tega stranišča pa so bila zbita iz desk, med deskami pa je bilo razmaka po pol centimetra. Skozi te špranje bi se dalo dobro videti in čisto lahko bi se prepričali, ali ima odrasla ženska ’tam spodaj’ res lase« (T omšič 1988: 108), »’ A greva zdaj delat otroke?’ je vprašala, kot da bi rekla: ’ A greva zdaj pobirat kostanje?’ ’Mhm, ’ sem zamomljal in vstal. V glavi se mi je še bolj vrtelo. Tihotapila sva se za rib- nikom in se vedno bolj bližala leseni hišici. Ne vem, kako bi se vse to končalo, da naju ni zagledala tam čez ribnik njena mama« (T omšič 1988: 115); v enega izmed grajskih ribnikov malega Marjana zabriše njegov brat in ga tako nauči plavati (Tomšič 1988: 95); so pa grajski ribniki tudi prizorišče otroškega mučenja živali, še zlasti žab in paglavcev, ki so jih zapirali v konzerve, metali v ogenj, jih žive kuhali ali napihovali (Tomšič 1988: 25; 1998: 42), kar je pustilo sledi v pisateljevi psihi: »Ta napihana žaba me je potem strašila v sanjah. Plavala je po zraku in kamorkoli sem šel, je šla za mano. Če sem tekel, je letela tudi ona. Če sem se potuhnil v kanal, je lebdela nad njim in me čakala. Bilo je obupno in grozno in zbudil sem se ves poten. Dolgo nisem mogel zaspati. Šele potem, ko sem si sveto prisegel, da tega ne bom nikoli več počel, se je moja vest umirila in spanec se je vrnil.« (Tomšič 1998: 44). Tudi z romsko deklico, v katero se zaljubi, se zateče tja: »Držala sva se za roke, sprehajala sva se okrog ribnika, čutila sva drug drugega, gledala sva sonce in oblake, gledala labode na vodi, poslušala krike divjih gosi ...« (Tomšič 1988: 81) Grajski ribniki so bili z gradom neločljivo povezani, celoten grajski kompleks pa se je vključeval v vaško jedro, katerega del je bila tudi kemična tovarna Pinus: 12 Po čem vse je dišalo! Po ribniku, ta vonj je bil sestavljen iz najmanj desetih podvonjev: dišalo je po vodi, po razpadajočih kostanjevih listih, po obrežni gnilobi, po sušečih ribniških rastli- nah, po cvetočih lokvanjih in lilijah, po tistih drobcenih, rumenih rožicah, med katerimi so se skrivale žabe ... 13 In dišalo je po Pinusu, po tovarni, ki je stala na oni strani ribnika. Pinus sam je bil sestavljen iz najmanj stotih podvonjev; med temi je bil najmočnejši vonj po kolomazu, ki smo mu takrat rekli šmir, nato vonj po kolofóniji, in tu so bili še nedoločljivi vonji raznih kemikalij, ki jih je bilo leseno skladišče, tam za visoko zloženimi sodi, prepolno. Dišalo je tudi po kostanjih, po škorcih, vrabcih, lastovicah, pa po travi, ki so jo kosili; bil je namreč mesec junij. (Tomšič 1998: 113) 14 12 T ovarna kemičnih izdelkov Pinus je nastala v začetku 20. stoletja, ko je najprej proizvajala samo kvas, leta 1936 pa je pričela z destilacijo borove smole iz okolice (Pak 1969: 352). 13 Verjetno je mišljen rumeni blatnik (Nuphar lutea), vodna rastlina, ki je podobna lokvanju, ima pa precej manjše cvetove. 14 Tomšič zelo natančno opisuje literarni prostor, po njegovih opisih bi lahko sestavili zemljevid, topografsko karto gradu in okolice, kakršna je npr. v pomoč bralcu na notranjih straneh platnic knjige Coprnica pod gradom Sebastijana Preglja (2022); opis fizičnega prostora s prisotnimi vonji pa dopolnjuje tudi tipična vaška zvočna kulisa: »Julijsko dopoldne, toplo, polno omamnih vonjev. Mnogo tišine, vmes oddaljeno kokoda- kanje, tu in tam čivkanje vrabcev, škripanje voza na mostu, klenkanje kovaškega kladiva.« (T omšič 1988: 113) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 24 25 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini V okvir grajskega kompleksa je poleg grajskih ribnikov sodil tudi kostanjev drevored, še ena literarna mikrolokacija, ki v Tomšičevi grajsko-vaški topografiji zavzema pomembno mesto: iz drevoreda s sestro oprezata za ljudmi, ki jih nem- ški vojaki nasilno izseljujejo (Tomšič 1988: 11); na začetku drevoreda se ustavi tovornjak, ki ga s prijateljem Nandekom napadeta s fračo (Tomšič 1998: 34); po drevoredu prihaja v grad vadit klavir deklica Lili, v katero se zaljubi (Tomšič 1998: 106); v kostanjevem drevoredu najde zavetje: Če se mi je kdaj zgodilo kaj hudega in sem bil žalosten, sem se zatekel v krošnjo divjega kostanja. Pred gradom je bil kakih sto metrov dolg kostanjev drevored in jaz sem si izbral enega od teh velikanov; ta je bil čisto moj in med njegovimi vejami sem si uredil varno gnez- dece. Bil je tako raščen, da mi je nudil skrivališče in zaščito ob hudih urah. Po vrsti je bil tretji z leve strani; tisti s košato krošnjo in z nizkimi vejami. Takšne veje so bile na moč pripravne, saj sem lahko hitro splezal gor in se skril pred sovrstniki, pred strogo Mihlco in tudi pred mamo, kadar je bila črna in nevarna. V tej krošnji sem prebil ure in ure. Dostikrat sem gor splezal ves živčen, pretepen in na smrt žalosten. In sem se potem v naročju te krošnje, ki me je skrivala pred vsemi, cmeril in se neznansko smilil samemu sebi in bil prepričan, da se mi godijo v nebo vpijoče krivice. Takšne krivice, ki pretresajo ne samo grad in Dravsko polje ter visoko Pohorje, temveč kar celi svet. (Tomšič 1998: 139) Nasploh so drevesa tista, kjer se poleg osnovnih grajskih prostorov in ribnikov odvija večji del otroške igre (in nesreč ob tem): na lipo splezata z Nandekom, tam pa ju neznansko popikajo ose (Tomšič 1998: 169); otroci se guncajo na hrastovi veji, dokler se ta ne zlomi in Nandek pristane na ostrih odsekanih štrcljih pod njo (Tomšič 1998: 166): Vsa drevesa so bila naša. Seveda le tista, ki so se nam vdala, kar pomeni: če nam je uspelo splezati nanje. Tako so bili, na primer, osvojeni vsi kostanji v grajskem drevoredu, obe lipi na dvorišču, veliki bor ob vhodu v grad, potem nekaj mlajših hrastov in skoraj vse smreke. Med temi velikimi, nemimi bitji pa je bilo še mnogo nikoli osvojenih; to so bili predvsem stoletni hrasti in prav tako častitljivo stare smreke. Nanje nam ni bilo dano splezati že zato ne, ker so bila debla petkrat, desetkrat obsežnejša od naših otroških objemov. Zato smo v njihove visoke krošnje lahko le pobožno zrli in o njih le sanjali. (Tomšič 1998: 169) In ne nazadnje: jezik. V Super fračah je narečnega besedja še malo oz. je priso- tno zgolj posamično, npr. v nemških popačenkah, kot so: nudelbret, tamerli, prot- fan ali ajmar, ki so večinoma tudi označene – postavljene med narekovaje. V drugi knjigi (Frkolini) pa je narečnega besedja veliko več (pubeci, štajnfolc, šildkapa, pubeci, goša, rajca, rajngla, gift, butl, rajca, fajercajg), ni več izpostavljeno z nare- kovaji, temveč je veliko bolj sproščeno oz. samodejno vključeno v besedilo: »’Čuj, pubec, greš z mano lovit ščuke?’« (Tomšič 1998: 85) Pojavi se tudi pokrajinskopo- govorna skladnja s prepoznavnim štajerskim členkom »te« v dialogih: »’Pa kaj se te režiš?!’ se je razhudila Valdika. Pa kaj ti je tako smešno, da se moraš glih zdaj režat!’ jo je kregala.« (Tomšič 1998: 31) Vendar je raba narečnega jezika bolj kot ne sporadična. Prav z otroško krutostjo je povezana še ena mikrolokacija, namreč grajski ribniki, ki so poleg gradu drugi najpogostejši literarni prostor v obeh mladinskih avtobio- grafskih kratkoproznih zbirkah: »Otroci in odrasli smo imeli na razpolago štiri rib- nike in v njih smo se kalužali.« (Tomšič 1988: 94) Poleg tega, da je ribniško okolje priložnost za različne vrste iniciacije v svet odraslih: »Nandek je imel prav! Vsi trije so imeli ’tam spodaj’ lase. Moški je imel bolj malo, obe ženski pa kar cele šope. Buljili smo in buljili, saj smo prvič videli nagega moškega in nago žensko. Bili so tujci, najbrž iz Maribora, in veselo, brezskrbno so čofotali po nizki vodi in se razposajeno špricali« (Tomšič 1988: 111); »Pa smo se spomnili Zorice, ki je stanovala v hišici za ribnikom. Stranišče je imela na štrbunk, vrata tega stranišča pa so bila zbita iz desk, med deskami pa je bilo razmaka po pol centimetra. Skozi te špranje bi se dalo dobro videti in čisto lahko bi se prepričali, ali ima odrasla ženska ’tam spodaj’ res lase« (T omšič 1988: 108), »’ A greva zdaj delat otroke?’ je vprašala, kot da bi rekla: ’ A greva zdaj pobirat kostanje?’ ’Mhm, ’ sem zamomljal in vstal. V glavi se mi je še bolj vrtelo. Tihotapila sva se za rib- nikom in se vedno bolj bližala leseni hišici. Ne vem, kako bi se vse to končalo, da naju ni zagledala tam čez ribnik njena mama« (T omšič 1988: 115); v enega izmed grajskih ribnikov malega Marjana zabriše njegov brat in ga tako nauči plavati (Tomšič 1988: 95); so pa grajski ribniki tudi prizorišče otroškega mučenja živali, še zlasti žab in paglavcev, ki so jih zapirali v konzerve, metali v ogenj, jih žive kuhali ali napihovali (Tomšič 1988: 25; 1998: 42), kar je pustilo sledi v pisateljevi psihi: »Ta napihana žaba me je potem strašila v sanjah. Plavala je po zraku in kamorkoli sem šel, je šla za mano. Če sem tekel, je letela tudi ona. Če sem se potuhnil v kanal, je lebdela nad njim in me čakala. Bilo je obupno in grozno in zbudil sem se ves poten. Dolgo nisem mogel zaspati. Šele potem, ko sem si sveto prisegel, da tega ne bom nikoli več počel, se je moja vest umirila in spanec se je vrnil.« (Tomšič 1998: 44). Tudi z romsko deklico, v katero se zaljubi, se zateče tja: »Držala sva se za roke, sprehajala sva se okrog ribnika, čutila sva drug drugega, gledala sva sonce in oblake, gledala labode na vodi, poslušala krike divjih gosi ...« (Tomšič 1988: 81) Grajski ribniki so bili z gradom neločljivo povezani, celoten grajski kompleks pa se je vključeval v vaško jedro, katerega del je bila tudi kemična tovarna Pinus: 12 Po čem vse je dišalo! Po ribniku, ta vonj je bil sestavljen iz najmanj desetih podvonjev: dišalo je po vodi, po razpadajočih kostanjevih listih, po obrežni gnilobi, po sušečih ribniških rastli- nah, po cvetočih lokvanjih in lilijah, po tistih drobcenih, rumenih rožicah, med katerimi so se skrivale žabe ... 13 In dišalo je po Pinusu, po tovarni, ki je stala na oni strani ribnika. Pinus sam je bil sestavljen iz najmanj stotih podvonjev; med temi je bil najmočnejši vonj po kolomazu, ki smo mu takrat rekli šmir, nato vonj po kolofóniji, in tu so bili še nedoločljivi vonji raznih kemikalij, ki jih je bilo leseno skladišče, tam za visoko zloženimi sodi, prepolno. Dišalo je tudi po kostanjih, po škorcih, vrabcih, lastovicah, pa po travi, ki so jo kosili; bil je namreč mesec junij. (Tomšič 1998: 113) 14 12 T ovarna kemičnih izdelkov Pinus je nastala v začetku 20. stoletja, ko je najprej proizvajala samo kvas, leta 1936 pa je pričela z destilacijo borove smole iz okolice (Pak 1969: 352). 13 Verjetno je mišljen rumeni blatnik (Nuphar lutea), vodna rastlina, ki je podobna lokvanju, ima pa precej manjše cvetove. 14 Tomšič zelo natančno opisuje literarni prostor, po njegovih opisih bi lahko sestavili zemljevid, topografsko karto gradu in okolice, kakršna je npr. v pomoč bralcu na notranjih straneh platnic knjige Coprnica pod gradom Sebastijana Preglja (2022); opis fizičnega prostora s prisotnimi vonji pa dopolnjuje tudi tipična vaška zvočna kulisa: »Julijsko dopoldne, toplo, polno omamnih vonjev. Mnogo tišine, vmes oddaljeno kokoda- kanje, tu in tam čivkanje vrabcev, škripanje voza na mostu, klenkanje kovaškega kladiva.« (T omšič 1988: 113) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 26 27 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Viri in literatura Bahtin, M. Mihail, 1982: Teorija romana: Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Drago Bajt. Čebron, Jasna, 1997: Komično s fantastičnim v mladinski pripovedi Marjana Tomšiča. Otrok in knjiga 24/44. 89–93. Čeh Steger, Jožica, 2011: Med avtobiografijo in avtobiografsko prozo: Cankarjevo Moje živ- ljenje in Majcnovo Detinstvo. Avtobiografski diskurz: teorija in praksa avtobiografije v lite- rarni vedi, humanistiki in družboslovju. Ljubljana: Založba ZRC. 235–246. Jemec Božič, Marjanca: 2023: Ko primem za svinčnik, barve, čopič, začnem uživati. Delo 65/215 (16. 9. 2023). 16. Koron, Alenka, 2003: Avtobiografija, fikcija in roman: o možnostih žanra ‚roman kot avtobi- ografija’ . Primerjalna književnost 26/2. 65–86. Pak, Mirko, 1969: Družbenogeografski razvoj zgornjega Dravskega polja. Ljubljana: SAZU. Pregelj, Sebastijan: 2022: Coprnica pod gradom. Dob: Miš. Tomšič, Marjan, 1988: Kafra. Ljubljana: Kmečki glas. Tomšič, Marjan, 1988: Super frače. Ljubljana: Borec. Tomšič, Marjan, 1998: Frkolini. Ljubljana: Mladika. Tucovič Sturman, Vladka, 2022: Prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca. Jezik in slo- vstvo 67/1–2. 139–150. Vižintin, Marjanca Ajša, 2009: Otroška in mladinska književnost Marjana Tomšiča. Otrok in knjiga 36/74. 5–25. Zorman Barbara, 2021: Slovenska mladinska proza med posnemanjem dejanskega in ustvar- janjem možnih svetov. Primerjalna književnost 44/3. 97–114. Zorman, Barbara, 2023: Slovenska mladinska avtobiografska proza. Primerjalna književnost 46/2. 137–156. Sklep Marjan Tomšič je v dveh mladinskih realističnih kratkoproznih delih, Super- fračah (1988) in Frkolinih (1998), opisal svoje otroštvo v štajerski vasi Rače med drugo svetovno vojno in po njej, in tako nadrobno predstavil rački vojni kronotop. Naselje Rače postane krovni literarni prostor, znotraj katerega je izhodiščni lite- rarni prostor – grad, izhodiščni literarni čas pa – druga svetovna vojna in čas po njej. Dejanski grad v Račah vpliva na izbor dodatnih literarnih prostorov – mikrolokacij, kot so prostori v gradu (stopnišče, hodniki, kleti, podstrešje, grajske sobane, spremenjene v stanovanja, in dvorane ter grajski stolpi) in zunaj njega, ki so neposredno povezani z gradom (grajsko dvorišče, grajski ribniki z ribniško hišico, drevored in park oz. gozdiček za gradom), ter drugi, vaški prostori (glavna vaška cesta, šola, Rečnikov mlin, tovarna Pinus). Grajski otroci (tudi pisatelj v otroških letih) – prebivalci gradu z nižjim socialnim statusom – postanejo kolek- tivna literarna oseba, vseskozi so v interakciji z drugimi prebivalci gradu – odra- slimi, ki jih opazijo ali pa sploh ne in so otroci prepuščeni sami sebi, ali omejujejo njihovo igro, jih nadzorujejo, s čimer jim včasih celo rešijo življenje. Prostorsko umeščenost dopolnjuje tudi jezik, ki je obarvan s štajerskim besedjem, še zlasti izrazito v drugi knjigi. Marjan Tomšič, ki je najbolj znan po svojem obsežnem istrskem opusu, je s tema dvema avtobiografskima knjigama za mlade bralce na slovenski literarni zemljevid postavil tudi Rače, podeželsko naselje na robu Drav- skega polja, in jim s tem postavil svojevrsten literarni pomnik. Mladi bralec bo v Tomšičevih zgodbah lahko spoznaval polpreteklo dobo, ki je bila določena z vojno in zato polna tragike in groze. Vendar so vojne in povojne zgodbe pripovedovane s stališča mlade, radožive osebnosti, ki tragiko časa pretvarja v drobna osebna doživetja in ta preglasijo časovno določenost. Radoživost je torej temeljno nasprotje brezizhodnosti, uje- tosti. Tomšič pripoveduje svoje spomine tako, da izpostavi situacije, kjer se otroška radove- dnost srečuje z ustaljenostjo, in v teh situacijah izpostavi otrokovo videnje. S tem poudari igrivost, vedoželjnost in optimizem. (Čebron 1997: 93) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 26 27 Vladka Tucovič Sturman, Književni prostor in čas v mladinskih avtobiografskih delih Marjana Tomšiča Super frače in Frkolini Viri in literatura Bahtin, M. Mihail, 1982: Teorija romana: Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Drago Bajt. Čebron, Jasna, 1997: Komično s fantastičnim v mladinski pripovedi Marjana Tomšiča. Otrok in knjiga 24/44. 89–93. Čeh Steger, Jožica, 2011: Med avtobiografijo in avtobiografsko prozo: Cankarjevo Moje živ- ljenje in Majcnovo Detinstvo. Avtobiografski diskurz: teorija in praksa avtobiografije v lite- rarni vedi, humanistiki in družboslovju. Ljubljana: Založba ZRC. 235–246. Jemec Božič, Marjanca: 2023: Ko primem za svinčnik, barve, čopič, začnem uživati. Delo 65/215 (16. 9. 2023). 16. Koron, Alenka, 2003: Avtobiografija, fikcija in roman: o možnostih žanra ‚roman kot avtobi- ografija’ . Primerjalna književnost 26/2. 65–86. Pak, Mirko, 1969: Družbenogeografski razvoj zgornjega Dravskega polja. Ljubljana: SAZU. Pregelj, Sebastijan: 2022: Coprnica pod gradom. Dob: Miš. Tomšič, Marjan, 1988: Kafra. Ljubljana: Kmečki glas. Tomšič, Marjan, 1988: Super frače. Ljubljana: Borec. Tomšič, Marjan, 1998: Frkolini. Ljubljana: Mladika. Tucovič Sturman, Vladka, 2022: Prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca. Jezik in slo- vstvo 67/1–2. 139–150. Vižintin, Marjanca Ajša, 2009: Otroška in mladinska književnost Marjana Tomšiča. Otrok in knjiga 36/74. 5–25. Zorman Barbara, 2021: Slovenska mladinska proza med posnemanjem dejanskega in ustvar- janjem možnih svetov. Primerjalna književnost 44/3. 97–114. Zorman, Barbara, 2023: Slovenska mladinska avtobiografska proza. Primerjalna književnost 46/2. 137–156. Sklep Marjan Tomšič je v dveh mladinskih realističnih kratkoproznih delih, Super- fračah (1988) in Frkolinih (1998), opisal svoje otroštvo v štajerski vasi Rače med drugo svetovno vojno in po njej, in tako nadrobno predstavil rački vojni kronotop. Naselje Rače postane krovni literarni prostor, znotraj katerega je izhodiščni lite- rarni prostor – grad, izhodiščni literarni čas pa – druga svetovna vojna in čas po njej. Dejanski grad v Račah vpliva na izbor dodatnih literarnih prostorov – mikrolokacij, kot so prostori v gradu (stopnišče, hodniki, kleti, podstrešje, grajske sobane, spremenjene v stanovanja, in dvorane ter grajski stolpi) in zunaj njega, ki so neposredno povezani z gradom (grajsko dvorišče, grajski ribniki z ribniško hišico, drevored in park oz. gozdiček za gradom), ter drugi, vaški prostori (glavna vaška cesta, šola, Rečnikov mlin, tovarna Pinus). Grajski otroci (tudi pisatelj v otroških letih) – prebivalci gradu z nižjim socialnim statusom – postanejo kolek- tivna literarna oseba, vseskozi so v interakciji z drugimi prebivalci gradu – odra- slimi, ki jih opazijo ali pa sploh ne in so otroci prepuščeni sami sebi, ali omejujejo njihovo igro, jih nadzorujejo, s čimer jim včasih celo rešijo življenje. Prostorsko umeščenost dopolnjuje tudi jezik, ki je obarvan s štajerskim besedjem, še zlasti izrazito v drugi knjigi. Marjan Tomšič, ki je najbolj znan po svojem obsežnem istrskem opusu, je s tema dvema avtobiografskima knjigama za mlade bralce na slovenski literarni zemljevid postavil tudi Rače, podeželsko naselje na robu Drav- skega polja, in jim s tem postavil svojevrsten literarni pomnik. Mladi bralec bo v Tomšičevih zgodbah lahko spoznaval polpreteklo dobo, ki je bila določena z vojno in zato polna tragike in groze. Vendar so vojne in povojne zgodbe pripovedovane s stališča mlade, radožive osebnosti, ki tragiko časa pretvarja v drobna osebna doživetja in ta preglasijo časovno določenost. Radoživost je torej temeljno nasprotje brezizhodnosti, uje- tosti. Tomšič pripoveduje svoje spomine tako, da izpostavi situacije, kjer se otroška radove- dnost srečuje z ustaljenostjo, in v teh situacijah izpostavi otrokovo videnje. S tem poudari igrivost, vedoželjnost in optimizem. (Čebron 1997: 93) 29 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca 28 Zakaj je potemtakem enotnost literarne zavesti pomembna in ali je sploh mogoča? Za Hans-Georga Gadamerja je »estetska zavest doživljajoče središče, ob katerem se meri vse, kar velja za umetnost.« (Gadamer 2001: 80) Ta trditev pove, da so subjekti literarne zavesti usmerjeni v skupno središče, ki - četudi ni lite- rarno delo - je literarnost. Literarno središče razloži de Man kot prostorsko izpraz- njeno formo, ki je neke vrste referenčna točka. Za jaz, ki piše, ugotavlja, da nje- govo literarno središče opredeljuje individualnost pisatelja; učinkovitost, s katero ga pisatelj uporablja kot organizacijsko načelo svojih del; opredeljuje tudi, ali so pisateljeve stvaritve sploh lahko obravnavane s statusom njegovih lastnih del (de Man 1997b: 87–88). Vsak izmed štirih jazov v svoji lastni in posebni modalnosti estetske namere ohranja koncentracijo na literarno središče; v tem ostaja enoten z drugimi subjekti literarne zavesti in to omogoča enotnost literarne zavesti. De Man opozori, da literarno središče ni nujno izhodišče, ki organizira lite- rarnost. Torej tudi ni nujno izhodišče enotnosti literarne zavesti in ne posebej izhodiš če vsakega izmed štirih jazov. Toda subjektivacija teh jazov je odvisna od estetske zavesti – brez estetske zavesti nimajo vpliva na literarno besedilo, njegovo produkcijo in recepcijo. Poudarjamo, da mora iz slednjega razloga literarnost kot središče biti cilj literarnih jazov, četudi morebiti ostane nedosežen. Jaz, ki presoja Založba KUD Sodobnost International iz Ljubljane je oktobra 2022 v ospredju svojih spletnih strani naznanila izid naslovniško odprte pripovedke Lele B. Njatin 1 Smer srca z: »Predstavljamo novo slikanico Smer srca.« Knjiga je bila predstavljena s povzetkom vsebine: »Ribica se znajde v povsem novem okolju. Je to morje, kraj svobode, o katerem so ji pripove- dovale ribe v akvariju? Kmalu spozna, da je njena svoboda sicer večja, a ni neomejena. Njena dragocena sogovornica, deklica z roba vodnjaka, ji nudi uteho ter ji ponuja nova spoznanja, ribica pa se po številnih preizkušnjah pogumno zazre v prihodnost. Kako najti pravo smer v življenju? Kako prispeti tja, kamor si želiš, čeprav so poti do tja zaprte? Poslušaj srce. Spoznaj, da tvoje srce ne bije samo zate, ampak v sozvočju s srci drugih. In zaupaj domišljiji. Potem ne boš več sam in pogreznjen v molk. Naj bo tvoje življenje še tako omejeno, zate bo postal dostopen ves svet (Sodobnost 2022b).« Soobjavljeni so odlomek iz pripovedke in nekaj ilustracij iz knjige, ki jih je ustvarila Tina Dobrajc. Pisateljico je založba označila takole: »Lela B. Njatin v svojih knjigah za otroke ustvarja zgodbe, v katerih se srečujejo domišljijska in živalska bitja s človeškimi lastnostmi. Pestijo jih različne težave, ki jih prinaša življenje, vendar najdejo samo- svoje načine, kako jih premagati. Pisateljica in vizualna umetnica Lela B. Njatin živi v Ljubljani, posebno pozornost pa posveča Kočevju, kraju, kjer je odraščala.« (Sodobnost 2022b in B. Njatin 2022: hrbet knjige) Stavku, ki na spletni strani Sodobnost našteva biografska dejstva, sledijo: navedbe spletnih navezav, kjer je mogoče prebrati več o celoti umetniškega ustvarjanja B. Njatinove; njen članek o lastni vizualni umetnosti, 1 Lela B. Njatin je psevdonim, ki ga za umetniško ustvarjanje uporablja Lela Angela Mršek Bajda. LELA ANGELA MRŠEK BAJDA Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca Razprava obravnava razliko med literarnim besedilom in literarnim diskurzom glede na teoretsko premiso Paula de Mana, da enotnost literarne zavesti določajo intersu- bjektivna razmerja med jazom, ki presoja; jazom, ki bere; jazom, ki piše; in jazom, ki bere samega sebe. The article discusses the difference between literary text and literary discourse with regard to the theoretical premise of Paul de Man that unity of literary awareness is determined by intersubjective relations between the following selves: the self that esti- mates, the self that reads, the self that writes and the self that reads itself. Literarno zavest Paul de Man obravnava kot intersubjektivno razmerje štirih jazov: jaza, ki presoja, jaza, ki bere, jaza, ki piše, in jaza, ki bere samega sebe (de Man 1997a: 49). Zanj je izhodiščni problem metodologije literarne vede vprašan je, kako se med njimi vzpostavlja enotnost. Ugotavljamo, da je enotnost literarne zavesti tesno povezana z literarnostjo, to je z bistvom literarnih besedil, njihove produkcije in recepcije. Literarnost bi bilo mogoče definirati glede na intersubjek- tivnost navedenih štirih jazov. Enotnost literarne zavesti je z ozirom na literarnost tudi pomembnejša od samega literarnega besedila. De Man opozori na dve povsem ločeni usodi: usodo pisateljevega osebnega jaza in usodo jaza, ki se kaže v literarnem besedilu, ki ga je napisal (de Man 1997a: 51). Prav ta ločenost nam zastavlja vprašanje o avtobi- ografski razsežnosti literarnega besedila: ali je res vsako literarno besedilo neizo- gibno avtobiografsko glede na osebni jaz njegovega ustvarjalca, saj le-tega izraža že avtorjeva pisava, v katero so vpisane avtorjeve življenjske okoliščine in struktura jaza, in za to, da bi bilo besedilo avtobiografsko, ni potrebno, da tudi neposredno opisuje avtorjevo življenjsko izkušnjo? Ko de Man obravnava enotnost literarne zavesti, se mu literarno besedilo ne zdi osnovno – to pozicijo namenja modalnosti estetske namere (de Man 1997a: 50). Literarna zavest je tako kolizija bivanja subjektov, ki ali presojajo ali berejo ali pišejo literarna besedila in/ali berejo sebe same kot subjekte literarne zavesti. Vsak izmed teh subjektov biva na sebi lasten, poseben način. Usklajenost njihovih modalnosti se zdi utopična, saj bi morali medsebojno doseči konsenz o enotnosti namer, še preden bi jih ozavestili. Posamičen subjekt literarne zavesti glede na preostale subjekte literarne zavesti avtonomno konstruira lastno zavedanje o lite- rarnih besedilih, njihovi produkciji in recepciji. 29 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca 28 Zakaj je potemtakem enotnost literarne zavesti pomembna in ali je sploh mogoča? Za Hans-Georga Gadamerja je »estetska zavest doživljajoče središče, ob katerem se meri vse, kar velja za umetnost.« (Gadamer 2001: 80) Ta trditev pove, da so subjekti literarne zavesti usmerjeni v skupno središče, ki - četudi ni lite- rarno delo - je literarnost. Literarno središče razloži de Man kot prostorsko izpraz- njeno formo, ki je neke vrste referenčna točka. Za jaz, ki piše, ugotavlja, da nje- govo literarno središče opredeljuje individualnost pisatelja; učinkovitost, s katero ga pisatelj uporablja kot organizacijsko načelo svojih del; opredeljuje tudi, ali so pisateljeve stvaritve sploh lahko obravnavane s statusom njegovih lastnih del (de Man 1997b: 87–88). Vsak izmed štirih jazov v svoji lastni in posebni modalnosti estetske namere ohranja koncentracijo na literarno središče; v tem ostaja enoten z drugimi subjekti literarne zavesti in to omogoča enotnost literarne zavesti. De Man opozori, da literarno središče ni nujno izhodišče, ki organizira lite- rarnost. Torej tudi ni nujno izhodišče enotnosti literarne zavesti in ne posebej izhodiš če vsakega izmed štirih jazov. Toda subjektivacija teh jazov je odvisna od estetske zavesti – brez estetske zavesti nimajo vpliva na literarno besedilo, njegovo produkcijo in recepcijo. Poudarjamo, da mora iz slednjega razloga literarnost kot središče biti cilj literarnih jazov, četudi morebiti ostane nedosežen. Jaz, ki presoja Založba KUD Sodobnost International iz Ljubljane je oktobra 2022 v ospredju svojih spletnih strani naznanila izid naslovniško odprte pripovedke Lele B. Njatin 1 Smer srca z: »Predstavljamo novo slikanico Smer srca.« Knjiga je bila predstavljena s povzetkom vsebine: »Ribica se znajde v povsem novem okolju. Je to morje, kraj svobode, o katerem so ji pripove- dovale ribe v akvariju? Kmalu spozna, da je njena svoboda sicer večja, a ni neomejena. Njena dragocena sogovornica, deklica z roba vodnjaka, ji nudi uteho ter ji ponuja nova spoznanja, ribica pa se po številnih preizkušnjah pogumno zazre v prihodnost. Kako najti pravo smer v življenju? Kako prispeti tja, kamor si želiš, čeprav so poti do tja zaprte? Poslušaj srce. Spoznaj, da tvoje srce ne bije samo zate, ampak v sozvočju s srci drugih. In zaupaj domišljiji. Potem ne boš več sam in pogreznjen v molk. Naj bo tvoje življenje še tako omejeno, zate bo postal dostopen ves svet (Sodobnost 2022b).« Soobjavljeni so odlomek iz pripovedke in nekaj ilustracij iz knjige, ki jih je ustvarila Tina Dobrajc. Pisateljico je založba označila takole: »Lela B. Njatin v svojih knjigah za otroke ustvarja zgodbe, v katerih se srečujejo domišljijska in živalska bitja s človeškimi lastnostmi. Pestijo jih različne težave, ki jih prinaša življenje, vendar najdejo samo- svoje načine, kako jih premagati. Pisateljica in vizualna umetnica Lela B. Njatin živi v Ljubljani, posebno pozornost pa posveča Kočevju, kraju, kjer je odraščala.« (Sodobnost 2022b in B. Njatin 2022: hrbet knjige) Stavku, ki na spletni strani Sodobnost našteva biografska dejstva, sledijo: navedbe spletnih navezav, kjer je mogoče prebrati več o celoti umetniškega ustvarjanja B. Njatinove; njen članek o lastni vizualni umetnosti, 1 Lela B. Njatin je psevdonim, ki ga za umetniško ustvarjanje uporablja Lela Angela Mršek Bajda. LELA ANGELA MRŠEK BAJDA Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca Razprava obravnava razliko med literarnim besedilom in literarnim diskurzom glede na teoretsko premiso Paula de Mana, da enotnost literarne zavesti določajo intersu- bjektivna razmerja med jazom, ki presoja; jazom, ki bere; jazom, ki piše; in jazom, ki bere samega sebe. The article discusses the difference between literary text and literary discourse with regard to the theoretical premise of Paul de Man that unity of literary awareness is determined by intersubjective relations between the following selves: the self that esti- mates, the self that reads, the self that writes and the self that reads itself. Literarno zavest Paul de Man obravnava kot intersubjektivno razmerje štirih jazov: jaza, ki presoja, jaza, ki bere, jaza, ki piše, in jaza, ki bere samega sebe (de Man 1997a: 49). Zanj je izhodiščni problem metodologije literarne vede vprašan je, kako se med njimi vzpostavlja enotnost. Ugotavljamo, da je enotnost literarne zavesti tesno povezana z literarnostjo, to je z bistvom literarnih besedil, njihove produkcije in recepcije. Literarnost bi bilo mogoče definirati glede na intersubjek- tivnost navedenih štirih jazov. Enotnost literarne zavesti je z ozirom na literarnost tudi pomembnejša od samega literarnega besedila. De Man opozori na dve povsem ločeni usodi: usodo pisateljevega osebnega jaza in usodo jaza, ki se kaže v literarnem besedilu, ki ga je napisal (de Man 1997a: 51). Prav ta ločenost nam zastavlja vprašanje o avtobi- ografski razsežnosti literarnega besedila: ali je res vsako literarno besedilo neizo- gibno avtobiografsko glede na osebni jaz njegovega ustvarjalca, saj le-tega izraža že avtorjeva pisava, v katero so vpisane avtorjeve življenjske okoliščine in struktura jaza, in za to, da bi bilo besedilo avtobiografsko, ni potrebno, da tudi neposredno opisuje avtorjevo življenjsko izkušnjo? Ko de Man obravnava enotnost literarne zavesti, se mu literarno besedilo ne zdi osnovno – to pozicijo namenja modalnosti estetske namere (de Man 1997a: 50). Literarna zavest je tako kolizija bivanja subjektov, ki ali presojajo ali berejo ali pišejo literarna besedila in/ali berejo sebe same kot subjekte literarne zavesti. Vsak izmed teh subjektov biva na sebi lasten, poseben način. Usklajenost njihovih modalnosti se zdi utopična, saj bi morali medsebojno doseči konsenz o enotnosti namer, še preden bi jih ozavestili. Posamičen subjekt literarne zavesti glede na preostale subjekte literarne zavesti avtonomno konstruira lastno zavedanje o lite- rarnih besedilih, njihovi produkciji in recepciji. OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 30 31 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca se medgeneracijski pogovori o(b) knjigah dejansko zgodijo, je drugo vprašanje, vse- kakor pa so zelo priporočljivi, saj nam nenazadnje včasih pomagajo bolje razumeti ne samo bližnjega, ampak tudi sebe.« (Kos 2023) Ker je literarnost »model pravza- prav vsakega transcendiranja sebstva v drugost, tujost, ena izmed ključnih disciplin za vsakršno razumevanje oz. srečevanje drugosti« (Virk 2007: 134), uvidimo, da Kosova diskretno opozarja bralce ocene, da je sleherno branje literarnih besedil priložnost za udeležbo v enotni literarni zavesti. Ocena, objavljena v Delu, se začne z ugotovitvami, kako je B. Njatinova pove- zana z Jarmovo skulpturo Deklica s piščalko: ob njej je, kadar je v Kočevju, kraju svojega odraščanja, prejela pa je tudi občinsko priznanje, poimenovano po tej skulpturi. V ocenjevanem literarnem besedilu sicer ni navedena konkretna geo- grafska lokacija dogajanja v pripovedki, lik deklice s piščaljo pa bi kot aluzijo na Jarmovo skulpturo lahko prepoznal le bralec, ki bi bil podučen z viri, ki niso na voljo v knjigi, v kateri je natisnjeno literarno besedilo Smer srca. Če bi ne bilo v tej knjigi na samem začetku, od besedilnega korpusa pripovedke grafično oddaljeno in oddeljeno s standardnimi založniškimi podatki o knjigi, objavljeno: »Zapisano v Kočevju, v sobi z razgledom na Mestni vodnjak na nekdanjem Trgu svobode.« (B. Njatin 2022: neoštevilčeno) In še nato bi bralec moral biti podučen vsaj o tem, da je v Kočevju na Mestnem vodnjaku skulptura Deklica s piščalko – kar pa je infor- macija, ki jo od izida knjige dalje lahko dobi na spletnih straneh izdajatelja knjige v rubriki, namenjeni prvenstveno tujim založnikom. Ko beremo oceno v Delu, postane jasno, da je jaz, ki presoja, ravnal glede na literarno središče oz. z mišljenjem o izhodišču, ki organizira literarnost, saj je omogočil, da bo z jazom, ki bere, soudeležen v literarnosti, ki jo konstituira ista referenčna točka. V tem primeru je referenčna točka biografska; glede na interpre- tacijo jaza, ki presoja, in jaza, ki bere, tudi avtobiografska. In kot vsebina obstaja zunaj literarnega besedila Smer srca: v komentarjih jaza, ki presoja, jaza, ki bere, in jaza, ki piše. Jaz, ki piše Med pogovorom v Knjižnici Kočevje je B. Njatinova zaradi zastavljenega vpra- šanja, kako je pripovedka povezana s Kočevjem, omenila avtobiografski vzgib za izbiro krovne teme pripovedke, o čemer je poročala tudi Marincelj Bregarjeva v Kočevski: »Trg, na katerem imam atelje v Kočevju, se je nekoč imenoval Trg svobode. Nekega dne sem pomislila, kako utehe polno je lahko dejstvo, če stanuješ na trgu, ki s svojim imenom zagotavlja, da je to področje svobode. Ali je res dovolj to, da si tam, da si svoboden?« Avtobiografsko dejstvo, ki je bilo izpovedano v knjižnici in povzeto v poročilu v Kočevski, je še, da je imela B. Njatinova priložnost opazovati, kako so mestne oblasti večkrat naselile Mestni vodnjak z zlatimi ribicami. Pou- darila je, da v pripovedki ni nikjer zapisano, da je ribica v Smeri srca ravno zlata ribica. O tem se tudi nista pogovarjali z Dobrajčevo, ki je po povsem lastni pre- soji narisala nosilni lik v pripovedki kot zlato ribico. Prav tako samopresojno (ob pisateljičinem spoštovanju suverenosti ustvarjalnega akta ilustratorke in s privo- ljenjem urednice) je izdelala eno izmed ilustracij kot dokument podobe in lokacije Mestnega vodnjaka v Kočevju (prim. Marincelj Bregar 2023: 21). ki nastaja v Kočevju; in navezava na objavljeno novinarsko poročilo o njenem ume- tniškem razmerju s prebivalci Kočevja. Sočasno je bilo v rubriki Foreign Rights na spletnih straneh založbe mogoče prebrati še: »Na javnem vodnjaku v Kočevju, majh- nem mestu v jugovzhodni Sloveniji, stoji čudovit bronasti kip sedeče deklice s piščaljo, iz katere prši voda (kip je izdelal Stane Jarm). Prav ta mestni vodnjak z bronasto deklico je navdihnil Lelo B. Njatin, da je napisala poetično pripoved o iskanju svobode in lastne identitete.« (KUD Sodobnost International 2022a) Polovica inicialne predstavitve je posvečena lokalno specifičnim dejstvom, vezanim na življenjsko izkušnjo pisateljice. Čeprav je osrednji lik pripovedke ribica, vsebinsko težišče predstavitve pozornost bralca preusmeri k pisateljici in njeni biografiji. S tem jaz, ki presoja, izraža, da zanj v obzorju enotnosti literarne zavesti ni osnovno literarno besedilo, pač pa kot referenčno točko zanjo predlaga individualnost pisateljice, posebej biografska dejstva, ki so glede na presojo tega jaza v literarnem besedilu avtobiografsko funkcionalizirana. Jaz, ki bere Prvikrat se je jaz, ki bere, v zvezi s pripovedko Smer srca oglasil novembra 2022. Tilka Jamnik, specialistka za knjižno vzgojo otrok, je v okviru svojega računa na platformi Facebook objavila: »Ribica išče samo sebe in svoj prostor med drugimi, osmisliti poskuša svoje življenje, odrašča in se ustali. Opozori na pomen sobivanja živega in neživega sveta, sprejemanja, medosebnih odnosov in prijateljstva.« (Jamnik 2022) Jamnikova je izpostavila tudi, da ribica opozarja na pomen umetnosti in da prav pesmi, ki jih snuje ribica, morebiti podajajo avtobiografska sporočila pisateljice. V Kočevski, tiskanem mesečniku, ki ga izdaja Občina Kočevje in ki dosega vsa gospodinjstva na njenem območju, je bilo objavljeno poročilo o prvi javni predsta- vitvi knjige Smer srca, ki jo je KUD Sodobnost International umestila v Knjižnico Kočevje februarja 2023. Napisala ga je knjižničarka Pia Marincelj Bregar, ki je med dogodkom vodila pogovor s pisateljico. Poročilo se osredotoča na krovno temo pripovedke: svobodo, njene omejitve in kako jih premagovati. Tudi v tem primeru jaz, ki bere, kontekstualizira literarno besedilo glede na individualnost pisateljice tako, da izpostavi povezanost osrednjega lika pripovedke (ribice) z aktualnimi razmerami v družbi: omejitvami gibanja in družabnega življenja v času ukrepov za zajezitev epidemije virusa covid 19, neprostovoljnimi migracijami, žrtvami onesnaževanja, izrinjanjem glasov šibkih iz javnega dialoga itd. Našteto so okoliš- čine iz realnega življenjskega časa pisateljice in ne iz literarnega časa pripovedke. Slednji je značilno pravljično nedefiniran, opredeljen s kvaliteto univerzalnega. Poročilo v Kočevski torej v obzorju enotnosti literarne zavesti literarno besedilo kontekstualizira kot avtobiografsko. Marca 2023 je v spletni izdaji dnevnika Delo izšla ocena Smeri srca, ki jo je napisala literarna kritičarka Gaja Kos. Njeno izhodišče je krovna tema pripovedke, v sklepu pa se posredno dotakne teme enotnosti literarne zavesti: »Vprašanje je torej predvsem, ali bo knjiga zmogla najti tudi tiste bralce, ki se bodo zatopili v vsa izhodišča za premisleke, ki jih ponuja.« (Kos 2023) Na ta način je poudarjeno, da za enotnost literarne zavesti ni osnovno literarno besedilo, pač pa premislek o njem. Ta premislek bi utegnil slediti branju literarnega besedila, vendar: »Kako pogosto OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 30 31 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca se medgeneracijski pogovori o(b) knjigah dejansko zgodijo, je drugo vprašanje, vse- kakor pa so zelo priporočljivi, saj nam nenazadnje včasih pomagajo bolje razumeti ne samo bližnjega, ampak tudi sebe.« (Kos 2023) Ker je literarnost »model pravza- prav vsakega transcendiranja sebstva v drugost, tujost, ena izmed ključnih disciplin za vsakršno razumevanje oz. srečevanje drugosti« (Virk 2007: 134), uvidimo, da Kosova diskretno opozarja bralce ocene, da je sleherno branje literarnih besedil priložnost za udeležbo v enotni literarni zavesti. Ocena, objavljena v Delu, se začne z ugotovitvami, kako je B. Njatinova pove- zana z Jarmovo skulpturo Deklica s piščalko: ob njej je, kadar je v Kočevju, kraju svojega odraščanja, prejela pa je tudi občinsko priznanje, poimenovano po tej skulpturi. V ocenjevanem literarnem besedilu sicer ni navedena konkretna geo- grafska lokacija dogajanja v pripovedki, lik deklice s piščaljo pa bi kot aluzijo na Jarmovo skulpturo lahko prepoznal le bralec, ki bi bil podučen z viri, ki niso na voljo v knjigi, v kateri je natisnjeno literarno besedilo Smer srca. Če bi ne bilo v tej knjigi na samem začetku, od besedilnega korpusa pripovedke grafično oddaljeno in oddeljeno s standardnimi založniškimi podatki o knjigi, objavljeno: »Zapisano v Kočevju, v sobi z razgledom na Mestni vodnjak na nekdanjem Trgu svobode.« (B. Njatin 2022: neoštevilčeno) In še nato bi bralec moral biti podučen vsaj o tem, da je v Kočevju na Mestnem vodnjaku skulptura Deklica s piščalko – kar pa je infor- macija, ki jo od izida knjige dalje lahko dobi na spletnih straneh izdajatelja knjige v rubriki, namenjeni prvenstveno tujim založnikom. Ko beremo oceno v Delu, postane jasno, da je jaz, ki presoja, ravnal glede na literarno središče oz. z mišljenjem o izhodišču, ki organizira literarnost, saj je omogočil, da bo z jazom, ki bere, soudeležen v literarnosti, ki jo konstituira ista referenčna točka. V tem primeru je referenčna točka biografska; glede na interpre- tacijo jaza, ki presoja, in jaza, ki bere, tudi avtobiografska. In kot vsebina obstaja zunaj literarnega besedila Smer srca: v komentarjih jaza, ki presoja, jaza, ki bere, in jaza, ki piše. Jaz, ki piše Med pogovorom v Knjižnici Kočevje je B. Njatinova zaradi zastavljenega vpra- šanja, kako je pripovedka povezana s Kočevjem, omenila avtobiografski vzgib za izbiro krovne teme pripovedke, o čemer je poročala tudi Marincelj Bregarjeva v Kočevski: »Trg, na katerem imam atelje v Kočevju, se je nekoč imenoval Trg svobode. Nekega dne sem pomislila, kako utehe polno je lahko dejstvo, če stanuješ na trgu, ki s svojim imenom zagotavlja, da je to področje svobode. Ali je res dovolj to, da si tam, da si svoboden?« Avtobiografsko dejstvo, ki je bilo izpovedano v knjižnici in povzeto v poročilu v Kočevski, je še, da je imela B. Njatinova priložnost opazovati, kako so mestne oblasti večkrat naselile Mestni vodnjak z zlatimi ribicami. Pou- darila je, da v pripovedki ni nikjer zapisano, da je ribica v Smeri srca ravno zlata ribica. O tem se tudi nista pogovarjali z Dobrajčevo, ki je po povsem lastni pre- soji narisala nosilni lik v pripovedki kot zlato ribico. Prav tako samopresojno (ob pisateljičinem spoštovanju suverenosti ustvarjalnega akta ilustratorke in s privo- ljenjem urednice) je izdelala eno izmed ilustracij kot dokument podobe in lokacije Mestnega vodnjaka v Kočevju (prim. Marincelj Bregar 2023: 21). ki nastaja v Kočevju; in navezava na objavljeno novinarsko poročilo o njenem ume- tniškem razmerju s prebivalci Kočevja. Sočasno je bilo v rubriki Foreign Rights na spletnih straneh založbe mogoče prebrati še: »Na javnem vodnjaku v Kočevju, majh- nem mestu v jugovzhodni Sloveniji, stoji čudovit bronasti kip sedeče deklice s piščaljo, iz katere prši voda (kip je izdelal Stane Jarm). Prav ta mestni vodnjak z bronasto deklico je navdihnil Lelo B. Njatin, da je napisala poetično pripoved o iskanju svobode in lastne identitete.« (KUD Sodobnost International 2022a) Polovica inicialne predstavitve je posvečena lokalno specifičnim dejstvom, vezanim na življenjsko izkušnjo pisateljice. Čeprav je osrednji lik pripovedke ribica, vsebinsko težišče predstavitve pozornost bralca preusmeri k pisateljici in njeni biografiji. S tem jaz, ki presoja, izraža, da zanj v obzorju enotnosti literarne zavesti ni osnovno literarno besedilo, pač pa kot referenčno točko zanjo predlaga individualnost pisateljice, posebej biografska dejstva, ki so glede na presojo tega jaza v literarnem besedilu avtobiografsko funkcionalizirana. Jaz, ki bere Prvikrat se je jaz, ki bere, v zvezi s pripovedko Smer srca oglasil novembra 2022. Tilka Jamnik, specialistka za knjižno vzgojo otrok, je v okviru svojega računa na platformi Facebook objavila: »Ribica išče samo sebe in svoj prostor med drugimi, osmisliti poskuša svoje življenje, odrašča in se ustali. Opozori na pomen sobivanja živega in neživega sveta, sprejemanja, medosebnih odnosov in prijateljstva.« (Jamnik 2022) Jamnikova je izpostavila tudi, da ribica opozarja na pomen umetnosti in da prav pesmi, ki jih snuje ribica, morebiti podajajo avtobiografska sporočila pisateljice. V Kočevski, tiskanem mesečniku, ki ga izdaja Občina Kočevje in ki dosega vsa gospodinjstva na njenem območju, je bilo objavljeno poročilo o prvi javni predsta- vitvi knjige Smer srca, ki jo je KUD Sodobnost International umestila v Knjižnico Kočevje februarja 2023. Napisala ga je knjižničarka Pia Marincelj Bregar, ki je med dogodkom vodila pogovor s pisateljico. Poročilo se osredotoča na krovno temo pripovedke: svobodo, njene omejitve in kako jih premagovati. Tudi v tem primeru jaz, ki bere, kontekstualizira literarno besedilo glede na individualnost pisateljice tako, da izpostavi povezanost osrednjega lika pripovedke (ribice) z aktualnimi razmerami v družbi: omejitvami gibanja in družabnega življenja v času ukrepov za zajezitev epidemije virusa covid 19, neprostovoljnimi migracijami, žrtvami onesnaževanja, izrinjanjem glasov šibkih iz javnega dialoga itd. Našteto so okoliš- čine iz realnega življenjskega časa pisateljice in ne iz literarnega časa pripovedke. Slednji je značilno pravljično nedefiniran, opredeljen s kvaliteto univerzalnega. Poročilo v Kočevski torej v obzorju enotnosti literarne zavesti literarno besedilo kontekstualizira kot avtobiografsko. Marca 2023 je v spletni izdaji dnevnika Delo izšla ocena Smeri srca, ki jo je napisala literarna kritičarka Gaja Kos. Njeno izhodišče je krovna tema pripovedke, v sklepu pa se posredno dotakne teme enotnosti literarne zavesti: »Vprašanje je torej predvsem, ali bo knjiga zmogla najti tudi tiste bralce, ki se bodo zatopili v vsa izhodišča za premisleke, ki jih ponuja.« (Kos 2023) Na ta način je poudarjeno, da za enotnost literarne zavesti ni osnovno literarno besedilo, pač pa premislek o njem. Ta premislek bi utegnil slediti branju literarnega besedila, vendar: »Kako pogosto OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 32 33 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca In kot smo že pokazali, je B. Njatinova, torej jaz, ki piše in bere samega sebe, sodelovala v napletanju narativa, ki literarno besedilo kontekstualizira z biografijo njegovega avtorja. Avto- vizavi heterobiografija Pripovedka Smer srca je napisana kot heterobiografija: osebno nevpleteni pri- povedovalec razgrinja zgodbo ribice kot nosilnega lika, deklice s piščaljo in dečka Sama kot pomožnih likov ter epizodnih likov (drugih rib, mačke, ljudi). Vrednostne opazke niso podane kot mnenje pripovedovalca, pač pa kot ugotovitve likov v pripo- vedki, kar je poudarjeno s pesemskimi vložki (posebnim načinom govora nosilnega lika) v sicer proznem besedilu (generaliziran govor pripovedovalca). Smer srca je fiktivna biografija ribice, ki odrašča med potjo iz akvarija, kjer so jo vzgojili, medtem ko relativno samostojno biva v drugih življenjskih okoljih in tako spoznava svet. K njenemu dozorevanju bistveno prispeva odločitev, da bo dejavna kot umetnica. Kot opozarja Helga Schwalm, žanra avtobiografije danes ne prepoznavamo po slogovnih značilnostih, npr. prvoosebni pripovedi in retrospektivni izpovedi avtor- jeve lastne izkušnje, pač pa po družbenih dimenzijah literarnega besedila. Avtobio- grafija se je odmaknila od originalne vloge poročanja o oblikovanju avtorjeve oseb- nosti in postaja vse bolj način predstavljanja tistega, kar avtor ve, z njim povezanemu drugemu, zato je avtor do določene mere desubjektiviran (Schwalm 2014). Pristavljamo, da se pomen literarnega besedila v tem modelu avtobiografije konstruira v intersubjektivnosti jazov, ki ali presojajo ali berejo ali pišejo literarna besedila in/ali berejo sebe same kot subjekte literarne zavesti, toda na partikula- ren način – z družbene perspektive. Ta intersubjektivnost Smer srca prestavlja v najširše polje avtobiografiranja, ko izvornim vsebinam literarnega dela približuje družbeno konotacijo. To približevanje je omogočeno z medbesedilnostjo, saj vsi štirje jazi poleg temeljnega besedila pripovedke ustvarjajo temeljnemu komple- mentarna tiskana ali govorjena besedila kot zabeležke lastnih perspektiv na njene družbene dimenzije. Medtem ko je v teoriji pri de Manu usklajenost modalnosti subjektov utopična, ker enotnost literarne zavesti kot pojem obstaja v abstraktnem (ontološkem) časoprostoru, se v praksi recepcije Smeri srca takšna usklajenost izvršuje kot komunikacijski konsenz in je dejanska v konkretnem času (koledarska sedanjost) in prostoru (Kočevje oz. slovenski kulturni prostor), vezana na druž- bene pozicije udeleženih subjektov. Tukaj je razlika med teoretično in praktično situacijo v tem, da se v prvi ozavešča mišljenje o estetski nameri, v drugi pa mišlje- nje o družbenih razmerah. In bolj ko je (z eksistencialno izkušnjo) konkretizirana literarna zavest, bolj so subjekti literarne zavesti heteronomni, določeni z nelite- rarnimi okoliščinami, med katere sodijo družbene dimenzije literarnega besedila. Četudi retorika, ki se pojavi v intersubjektivnih razmerjih v zvezi s pripovedko Smer srca, tematizira širše družbene pojave, pa v teh razmerjih subjekte literarne zavesti določa partikularna družbena dimenzija – založniško-trgovsko-medijska mreža v jukstapoziciji z mrežo bralci-kritiki-vzgojitelji/učitelji/predavatelji. V pri- meru knjige Smer srca se je izkazalo, da so njihova primarna opora znotrajmrežne deljene izkušnje, ki so obstajale že v času pred nastankom literarnega besedila: konkretno pridobljene izkušnje s Kočevjem, operiranjem knjigotrštva ali delova- Knjiga je vzbudila pozornost spletne TV Kočevje, ki je marca 2023 objavila dvo- inpolminutni prispevek o tem v redni informativni oddaji Tednik. Novinar Izdor Volf je posnel polurni intervju s pisateljico, osredotočen na vsebino pripovedke, od katerega so bile v prispevek uvrščene predvsem njene obrobne izjave z avtobio- grafskimi podatki, npr.: »knjiga je vezana na moje odraščanje v Kočevju«; »knjiga je napisana iz osebne perspektive«; »kot deklica sem prijateljevala z Deklico s piščalko, ker sem stanovala v stavbi poleg nje, ko sem odraščala.« Novinar je posledično meril na to, da je ribica kot prijateljica deklice s piščaljo v Smeri srca avtobiografski lik. V prispevku je ostala izjava B. Njatinove v zvezi s krovno temo pripovedke, da je svoboda v družbi njen osebni problem toliko, kolikor je ona osebno del (ne)svo- bodne družbe (prim. Volf 2023). Iz perspektive jaza, ki piše, v literarnem besedilu Smer srca ni neposredno opi- sana avtoričina življenjska izkušnja, vendar opomba v knjigi opozarja, da je akt pisanja tega literarnega besedila povezan z individualnostjo njegove avtorice – nastalo je potem, ko je uzrla določen prizor z okna svojega ateljeja. Realni vod- njak v Kočevju je tako geometrična kot subjektivna lokacija produkcije literarnega besedila. Zato je v povezanih perspektivah jaza, ki piše, in jaza, ki bere, postal metonimija za referenčno točko literarnega središča. Metonimično zastopana lite- rarnost v tem primeru namesto vsebin iz literarnega besedila postavlja v ospredje vsebine iz njegovega konteksta, tj. njegove produkcije in recepcije. Še posebej, ker sta Marincelj Bregarjeva in Volf prebivalca Kočevja in vplivnost jaza, ki bere, naslanjata na ujemanje realnega – ki je skupno njima in avtorici – ter imaginar- nega – ki je specifično avtoričino. Pri tem realni vodnjak v Kočevju postaja meta- fora za imaginarni vodnjak v Smeri srca. Prostor slednjega je v pripovedki značilno pravljično nedefiniran, opredeljen s kvaliteto supralokacijskega. Jaz, ki bere samega sebe Jaz, ki presoja in bere samega sebe, torej založba, pri kateri je izšla knjiga, je morda z izvorno iniciativo ob naznanitvi izida knjige na svojih spletnih straneh in izbiro prvega kraja za promocijo knjige okrepila mišljenje o realnem izhodišču literarnosti, ki je generirana z literarnim besedilom Smer srca, tudi zato, ker je ure- dnica knjige Jana Bauer odraščala v Kočevju in ustvarila lastne osebne izkušnje z njegovo urbano krajino ter mu ostala zavezana vsaj do neke mere. Jazi, ki berejo in berejo same sebe, so literarno besedilo kontekstualizirali glede na svoj poklic ali geografsko provenienco. Jamnikova je v skladu s svojo poklicno naravnanostjo poleg predstavitve pripovedke Smer srca podala še ugotovitve o najbolj ustreznih ciljnih naslovnikih in načinu posredovanja besedila tem bralcem. Marincelj Bregarjeva je posebno pozornost v svojem poročilu za Kočevsko posve- tila zasebnemu obredu spominjanja, s katerim je B. Njatinova neposredno po predstavitvi Smeri srca v Knjižnici Kočevje počastila Deklico s piščalko. K njej je položila šest rumenih vrtnic (simbol svobode) – po eno za vsako desetletje, ki ga je skulptura, postavljena na Mestni vodnjak, doživela. Volf je intervju z B. Njatinovo posnel pri Mestnem vodnjaku. Oceno, objavljeno v Delu, je Kosova kot jaz, ki bere in bere samega sebe, zaključila z ugotovitvijo, da »je izdajanje naslovniško odprtih slikanic pri nas (še vedno) kar pogumno založniško dejanje.« (Kos 2023) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 32 33 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca In kot smo že pokazali, je B. Njatinova, torej jaz, ki piše in bere samega sebe, sodelovala v napletanju narativa, ki literarno besedilo kontekstualizira z biografijo njegovega avtorja. Avto- vizavi heterobiografija Pripovedka Smer srca je napisana kot heterobiografija: osebno nevpleteni pri- povedovalec razgrinja zgodbo ribice kot nosilnega lika, deklice s piščaljo in dečka Sama kot pomožnih likov ter epizodnih likov (drugih rib, mačke, ljudi). Vrednostne opazke niso podane kot mnenje pripovedovalca, pač pa kot ugotovitve likov v pripo- vedki, kar je poudarjeno s pesemskimi vložki (posebnim načinom govora nosilnega lika) v sicer proznem besedilu (generaliziran govor pripovedovalca). Smer srca je fiktivna biografija ribice, ki odrašča med potjo iz akvarija, kjer so jo vzgojili, medtem ko relativno samostojno biva v drugih življenjskih okoljih in tako spoznava svet. K njenemu dozorevanju bistveno prispeva odločitev, da bo dejavna kot umetnica. Kot opozarja Helga Schwalm, žanra avtobiografije danes ne prepoznavamo po slogovnih značilnostih, npr. prvoosebni pripovedi in retrospektivni izpovedi avtor- jeve lastne izkušnje, pač pa po družbenih dimenzijah literarnega besedila. Avtobio- grafija se je odmaknila od originalne vloge poročanja o oblikovanju avtorjeve oseb- nosti in postaja vse bolj način predstavljanja tistega, kar avtor ve, z njim povezanemu drugemu, zato je avtor do določene mere desubjektiviran (Schwalm 2014). Pristavljamo, da se pomen literarnega besedila v tem modelu avtobiografije konstruira v intersubjektivnosti jazov, ki ali presojajo ali berejo ali pišejo literarna besedila in/ali berejo sebe same kot subjekte literarne zavesti, toda na partikula- ren način – z družbene perspektive. Ta intersubjektivnost Smer srca prestavlja v najširše polje avtobiografiranja, ko izvornim vsebinam literarnega dela približuje družbeno konotacijo. To približevanje je omogočeno z medbesedilnostjo, saj vsi štirje jazi poleg temeljnega besedila pripovedke ustvarjajo temeljnemu komple- mentarna tiskana ali govorjena besedila kot zabeležke lastnih perspektiv na njene družbene dimenzije. Medtem ko je v teoriji pri de Manu usklajenost modalnosti subjektov utopična, ker enotnost literarne zavesti kot pojem obstaja v abstraktnem (ontološkem) časoprostoru, se v praksi recepcije Smeri srca takšna usklajenost izvršuje kot komunikacijski konsenz in je dejanska v konkretnem času (koledarska sedanjost) in prostoru (Kočevje oz. slovenski kulturni prostor), vezana na druž- bene pozicije udeleženih subjektov. Tukaj je razlika med teoretično in praktično situacijo v tem, da se v prvi ozavešča mišljenje o estetski nameri, v drugi pa mišlje- nje o družbenih razmerah. In bolj ko je (z eksistencialno izkušnjo) konkretizirana literarna zavest, bolj so subjekti literarne zavesti heteronomni, določeni z nelite- rarnimi okoliščinami, med katere sodijo družbene dimenzije literarnega besedila. Četudi retorika, ki se pojavi v intersubjektivnih razmerjih v zvezi s pripovedko Smer srca, tematizira širše družbene pojave, pa v teh razmerjih subjekte literarne zavesti določa partikularna družbena dimenzija – založniško-trgovsko-medijska mreža v jukstapoziciji z mrežo bralci-kritiki-vzgojitelji/učitelji/predavatelji. V pri- meru knjige Smer srca se je izkazalo, da so njihova primarna opora znotrajmrežne deljene izkušnje, ki so obstajale že v času pred nastankom literarnega besedila: konkretno pridobljene izkušnje s Kočevjem, operiranjem knjigotrštva ali delova- Knjiga je vzbudila pozornost spletne TV Kočevje, ki je marca 2023 objavila dvo- inpolminutni prispevek o tem v redni informativni oddaji Tednik. Novinar Izdor Volf je posnel polurni intervju s pisateljico, osredotočen na vsebino pripovedke, od katerega so bile v prispevek uvrščene predvsem njene obrobne izjave z avtobio- grafskimi podatki, npr.: »knjiga je vezana na moje odraščanje v Kočevju«; »knjiga je napisana iz osebne perspektive«; »kot deklica sem prijateljevala z Deklico s piščalko, ker sem stanovala v stavbi poleg nje, ko sem odraščala.« Novinar je posledično meril na to, da je ribica kot prijateljica deklice s piščaljo v Smeri srca avtobiografski lik. V prispevku je ostala izjava B. Njatinove v zvezi s krovno temo pripovedke, da je svoboda v družbi njen osebni problem toliko, kolikor je ona osebno del (ne)svo- bodne družbe (prim. Volf 2023). Iz perspektive jaza, ki piše, v literarnem besedilu Smer srca ni neposredno opi- sana avtoričina življenjska izkušnja, vendar opomba v knjigi opozarja, da je akt pisanja tega literarnega besedila povezan z individualnostjo njegove avtorice – nastalo je potem, ko je uzrla določen prizor z okna svojega ateljeja. Realni vod- njak v Kočevju je tako geometrična kot subjektivna lokacija produkcije literarnega besedila. Zato je v povezanih perspektivah jaza, ki piše, in jaza, ki bere, postal metonimija za referenčno točko literarnega središča. Metonimično zastopana lite- rarnost v tem primeru namesto vsebin iz literarnega besedila postavlja v ospredje vsebine iz njegovega konteksta, tj. njegove produkcije in recepcije. Še posebej, ker sta Marincelj Bregarjeva in Volf prebivalca Kočevja in vplivnost jaza, ki bere, naslanjata na ujemanje realnega – ki je skupno njima in avtorici – ter imaginar- nega – ki je specifično avtoričino. Pri tem realni vodnjak v Kočevju postaja meta- fora za imaginarni vodnjak v Smeri srca. Prostor slednjega je v pripovedki značilno pravljično nedefiniran, opredeljen s kvaliteto supralokacijskega. Jaz, ki bere samega sebe Jaz, ki presoja in bere samega sebe, torej založba, pri kateri je izšla knjiga, je morda z izvorno iniciativo ob naznanitvi izida knjige na svojih spletnih straneh in izbiro prvega kraja za promocijo knjige okrepila mišljenje o realnem izhodišču literarnosti, ki je generirana z literarnim besedilom Smer srca, tudi zato, ker je ure- dnica knjige Jana Bauer odraščala v Kočevju in ustvarila lastne osebne izkušnje z njegovo urbano krajino ter mu ostala zavezana vsaj do neke mere. Jazi, ki berejo in berejo same sebe, so literarno besedilo kontekstualizirali glede na svoj poklic ali geografsko provenienco. Jamnikova je v skladu s svojo poklicno naravnanostjo poleg predstavitve pripovedke Smer srca podala še ugotovitve o najbolj ustreznih ciljnih naslovnikih in načinu posredovanja besedila tem bralcem. Marincelj Bregarjeva je posebno pozornost v svojem poročilu za Kočevsko posve- tila zasebnemu obredu spominjanja, s katerim je B. Njatinova neposredno po predstavitvi Smeri srca v Knjižnici Kočevje počastila Deklico s piščalko. K njej je položila šest rumenih vrtnic (simbol svobode) – po eno za vsako desetletje, ki ga je skulptura, postavljena na Mestni vodnjak, doživela. Volf je intervju z B. Njatinovo posnel pri Mestnem vodnjaku. Oceno, objavljeno v Delu, je Kosova kot jaz, ki bere in bere samega sebe, zaključila z ugotovitvijo, da »je izdajanje naslovniško odprtih slikanic pri nas (še vedno) kar pogumno založniško dejanje.« (Kos 2023) OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 34 35 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca njem literarnega sistema. Na kolizijo bivanja subjektov, ki ali presojajo ali berejo ali pišejo literarna besedila in/ali berejo sebe same kot subjekte literarne zavesti, literarno besedilo nima posebnega vpliva. Okoliščine, v katerih je nastalo, so pris- krbele dokumentarno plast narativa, ki vztraja pri vnaprejšnji vednosti. Zadržuje se pri objektivnih danostih okolja, iz katerega izhaja avtor knjige, in objektivnih danostih okolja, v katerega vstopa knjiga. Kar avtor ve, je s tem izenačeno s tistim, kar so drugi subjekti literarne zavesti vedeli že pred branjem literarnega besedila. A vsebine literarnega besedila ponujajo širši nabor vednosti, ki jo avtor – gledano s stališča Schwalmove povsem avtobiografsko – predstavlja povezanemu drugemu (prim. Jaz v literarnem besedilu: tukaj). In kakor da bi bila v teh razmerjih heterobiografsko obravnavana tudi indi- vidualnost pisateljice. Namreč, biografski oz. avtobiografski modus usklajevanja modalnosti subjektov, pri katerem avtor svojo vednost predstavlja povezanemu drugemu, je nadomeščen s heterobiografskim modusom usklajevanja modalnosti subjektov, pri katerem se vednost o avtorju predstavlja vzajemno med njegovimi drugimi, ki jih je povezalo njegovo literarno besedilo. Le-to nastopa v vlogi vezi med subjekti literarne zavesti. Referenčna točka oz. metonimično literarno sre- dišče pa v tej konstelaciji postane avtor. Spomin in avtobiografija Med tistimi, ki so napovedali odmik od temeljne vloge literarnega besedila za razumevanje literarnosti oz. enotno literarno zavest, je bil Peter Bürger. Uvidel je, da tisto, kar opredeljuje literarnost, ni notranje literarnemu besedilu, pač pa je stvar mišljenja oseb v procesu recepcije literarnega besedila. In vendar Bürger ni zavrnil ključnega pomena modalnosti estetske namere za mišljenje literarnosti. Hkrati je že ugotovil, da se z recepcijsko estetiko izgubljajo vsebine literarnega besedila in v interpretaciji dominira upravljanje s književnimi deli oz. drugimi nosilci umetniškega dela (Bürger 2011: 16–17). Če se vrnemo k Virkovi trditvi, da je literarnost model vsakega transcendira- nja sebstva v drugost, se moramo vprašati, katero sebstvo se v primeru konkre- tizirane enotne literarne zavesti subjektov, ki jih povezuje pripovedka Smer srca, transcendira v drugost ter kaj ta drugost sploh je, če za literarno zavest ni temeljno literarno besedilo. Empirično lahko izsledimo, da v situaciji, ki jo opisujemo v tej razpravi, biografiranje oz. avtobiografiranje ni več formalni, tj. žanrski postopek. Postal je poetični, tj. poetološki postopek. Premik iz žanrskega v poetološko se je v celoti zgodil v območju transtekstualnosti: v procesu nastajanja medbesedilja, vezanega na knjigo, v kateri je objavljena pripovedka Smer srca. Literarnost se tako izkaže kot potencialna lastnost komunikacijskih operacij. Vendar komunikacijski konsenz v zvezi s Smerjo srca zapušča imaginarno literarnega besedila, pri čemer se izmika formi – žanru, besedilu, literarnosti. Zateka se k realnosti družbenih razmerij, pri čemer se zanaša na interaktivnost same procesualnosti komunikacije – njeni transliterarni poetološki zmožnosti. Opredeljujoče vsebine literarnosti kot transcendiranja sebstva v drugost pri tem izhajajo iz retrospektivnega (izkušnje s Kočevjem, knjigotrštvom in literarnim sis- temom) in prospektivnega (namere s Kočevjem, knjigotrštvom in literarnim sis- temom) spomina vseh štirih udeleženih jazov. Literarno v opisovani situaciji se namreč kaže kot zmožnost njihovega skupnega narativa, katerega cilj je ohraniti deljeno identiteto, in ne kot estetski pojav. Avtoričin akt pisanja besedila, ki je postalo intersubjektivna vez v tej situaciji, je v senci gradnje skupnega avtobio- grafskega diskurza subjektov literarne zavesti kot verbalnega dokumenta njiho- vega retrospektivnega in prospektivnega spomina. Kar kot razširjeno prakso nad- pisovanja, ki nekako uprizarja identiteto, omenja Schwalmova (Schwalm 2014). Za situacijo v zvezi s Smerjo srca je posebno, da je v uprizarjanju, ki se odvija nad vsebinami njene pripovedke, udeležena tudi avtorica pripovedke. V demanovski intersubjektivnosti štirih jazov je to teoretično mogoče. Toda prav de Man je zapisal: »Avtobiografija ni ne žanr ne modus, marveč figura branja ali razumevanja, ki se do neke mere pojavi v vseh besedilih.« (de Man 1984: 70) Obravnaval je poravnavo štirih subjektov literarne zavesti v procesu branja, med katerim se po njegovem odvije njihovo vzajemno določanje z refleksivnim nadomeščanjem. Kar se nadomešča, je v primeru avtobiografiranja nasploh (in po našem velja tudi v primeru Smeri srca) najti v naslednji de Manovi trditvi: »Interes avtobiografije ni, da bi razkrivala zanesljivo samozadostno vednost – ker tega ne počne, marveč strelovito ponazori neizvedljivost zaključka (razprave) in totalizacije (tj. nemogočega obstoja) sistema tekstov, ki bi ga izgradilo figurativno nadomešča- nje.« (de Man 1984: 71) Sklepamo torej, da je komunikacijski proces, v katerem je metonimično zastopana literarnost kot središče, samoobnavljalen in ne vodi do konkretnega zaključka. Vendar ko sledimo de Manovem teoretiziranju, lahko ugotovimo namen tega komunikacijskega procesa. Opozori, da je identiteta same avtobiografije pogod- bena. V primeru Smeri srca prepoznamo pogodbo kot komunikacijski konsenz, ki pa se sam ni zgodil v procesu komunikacije, ker ga je preddoločila diskurzivna geneza: pred obstojem pripovedke Smer srca so ga določili kraj, čas in družbena pozicija subjektov literarnega jaza. Posamezen izmed beročih subjektov je z bran- jem pripovedke Smer srca aktiviral lastni spomin na Kočevje, knjigotrštvo in lite- rarni sistem – tako je akt branja za enotnost literarne zavesti v situaciji, vezani na pripovedko Smer srca, postal nadrejen aktu pisanja. Ko je Smer srca prišla v roke prvih bralcev, je peritekst prevzel vlogo osnove literarne zavesti. De Man poudari, da gre v dominaciji bralnega akta v enotni literarni zavesti za premik od ontološke identitete k pogodbeni obljubi, identiteta pa je po tem kognitivno omejena (de Man 1984: 71). V situaciji s Smerjo srca je ta omejitev spomin, ki konkretizira lite- rarno zavest. Le-ta s tem ni več estetska, pač pa družbena. In tako literarno besedilo postane »predmet« (besedo v navednice postavi de Man, češ da sploh ne gre za predmet v polnem pomenu besede) literar- nosti, »transcendentalna avtoriteta, ki bralcu dovoljuje, da poda svojo sodbo.« (de Man 1984: 72) Za de Mana je pomembno, da to dejstvo podpira dodatno plast figurativnosti. Uvidimo, da literarnost kot referenčna točka tone v plasteh bran ja, gadamerjevsko merjenje tistega, kar velja za umetnost, pa postaja pri tem vedno bolj oddaljena možnost. De Man pisatelja v tem primeru prepozna kot nekoga, ki ga je diskurz beročih jazov funkcionaliziral kot ime, ki »pogodbi ponuja legalno, ne pa tudi epistemološko avtoriteto.« (de Man 1984: 71) 2 S tem 2 Redukcijo vloge pisatelja na >ime< si je kot teorem izposodil pri Philippeu Lejeunu. OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 34 35 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca njem literarnega sistema. Na kolizijo bivanja subjektov, ki ali presojajo ali berejo ali pišejo literarna besedila in/ali berejo sebe same kot subjekte literarne zavesti, literarno besedilo nima posebnega vpliva. Okoliščine, v katerih je nastalo, so pris- krbele dokumentarno plast narativa, ki vztraja pri vnaprejšnji vednosti. Zadržuje se pri objektivnih danostih okolja, iz katerega izhaja avtor knjige, in objektivnih danostih okolja, v katerega vstopa knjiga. Kar avtor ve, je s tem izenačeno s tistim, kar so drugi subjekti literarne zavesti vedeli že pred branjem literarnega besedila. A vsebine literarnega besedila ponujajo širši nabor vednosti, ki jo avtor – gledano s stališča Schwalmove povsem avtobiografsko – predstavlja povezanemu drugemu (prim. Jaz v literarnem besedilu: tukaj). In kakor da bi bila v teh razmerjih heterobiografsko obravnavana tudi indi- vidualnost pisateljice. Namreč, biografski oz. avtobiografski modus usklajevanja modalnosti subjektov, pri katerem avtor svojo vednost predstavlja povezanemu drugemu, je nadomeščen s heterobiografskim modusom usklajevanja modalnosti subjektov, pri katerem se vednost o avtorju predstavlja vzajemno med njegovimi drugimi, ki jih je povezalo njegovo literarno besedilo. Le-to nastopa v vlogi vezi med subjekti literarne zavesti. Referenčna točka oz. metonimično literarno sre- dišče pa v tej konstelaciji postane avtor. Spomin in avtobiografija Med tistimi, ki so napovedali odmik od temeljne vloge literarnega besedila za razumevanje literarnosti oz. enotno literarno zavest, je bil Peter Bürger. Uvidel je, da tisto, kar opredeljuje literarnost, ni notranje literarnemu besedilu, pač pa je stvar mišljenja oseb v procesu recepcije literarnega besedila. In vendar Bürger ni zavrnil ključnega pomena modalnosti estetske namere za mišljenje literarnosti. Hkrati je že ugotovil, da se z recepcijsko estetiko izgubljajo vsebine literarnega besedila in v interpretaciji dominira upravljanje s književnimi deli oz. drugimi nosilci umetniškega dela (Bürger 2011: 16–17). Če se vrnemo k Virkovi trditvi, da je literarnost model vsakega transcendira- nja sebstva v drugost, se moramo vprašati, katero sebstvo se v primeru konkre- tizirane enotne literarne zavesti subjektov, ki jih povezuje pripovedka Smer srca, transcendira v drugost ter kaj ta drugost sploh je, če za literarno zavest ni temeljno literarno besedilo. Empirično lahko izsledimo, da v situaciji, ki jo opisujemo v tej razpravi, biografiranje oz. avtobiografiranje ni več formalni, tj. žanrski postopek. Postal je poetični, tj. poetološki postopek. Premik iz žanrskega v poetološko se je v celoti zgodil v območju transtekstualnosti: v procesu nastajanja medbesedilja, vezanega na knjigo, v kateri je objavljena pripovedka Smer srca. Literarnost se tako izkaže kot potencialna lastnost komunikacijskih operacij. Vendar komunikacijski konsenz v zvezi s Smerjo srca zapušča imaginarno literarnega besedila, pri čemer se izmika formi – žanru, besedilu, literarnosti. Zateka se k realnosti družbenih razmerij, pri čemer se zanaša na interaktivnost same procesualnosti komunikacije – njeni transliterarni poetološki zmožnosti. Opredeljujoče vsebine literarnosti kot transcendiranja sebstva v drugost pri tem izhajajo iz retrospektivnega (izkušnje s Kočevjem, knjigotrštvom in literarnim sis- temom) in prospektivnega (namere s Kočevjem, knjigotrštvom in literarnim sis- temom) spomina vseh štirih udeleženih jazov. Literarno v opisovani situaciji se namreč kaže kot zmožnost njihovega skupnega narativa, katerega cilj je ohraniti deljeno identiteto, in ne kot estetski pojav. Avtoričin akt pisanja besedila, ki je postalo intersubjektivna vez v tej situaciji, je v senci gradnje skupnega avtobio- grafskega diskurza subjektov literarne zavesti kot verbalnega dokumenta njiho- vega retrospektivnega in prospektivnega spomina. Kar kot razširjeno prakso nad- pisovanja, ki nekako uprizarja identiteto, omenja Schwalmova (Schwalm 2014). Za situacijo v zvezi s Smerjo srca je posebno, da je v uprizarjanju, ki se odvija nad vsebinami njene pripovedke, udeležena tudi avtorica pripovedke. V demanovski intersubjektivnosti štirih jazov je to teoretično mogoče. Toda prav de Man je zapisal: »Avtobiografija ni ne žanr ne modus, marveč figura branja ali razumevanja, ki se do neke mere pojavi v vseh besedilih.« (de Man 1984: 70) Obravnaval je poravnavo štirih subjektov literarne zavesti v procesu branja, med katerim se po njegovem odvije njihovo vzajemno določanje z refleksivnim nadomeščanjem. Kar se nadomešča, je v primeru avtobiografiranja nasploh (in po našem velja tudi v primeru Smeri srca) najti v naslednji de Manovi trditvi: »Interes avtobiografije ni, da bi razkrivala zanesljivo samozadostno vednost – ker tega ne počne, marveč strelovito ponazori neizvedljivost zaključka (razprave) in totalizacije (tj. nemogočega obstoja) sistema tekstov, ki bi ga izgradilo figurativno nadomešča- nje.« (de Man 1984: 71) Sklepamo torej, da je komunikacijski proces, v katerem je metonimično zastopana literarnost kot središče, samoobnavljalen in ne vodi do konkretnega zaključka. Vendar ko sledimo de Manovem teoretiziranju, lahko ugotovimo namen tega komunikacijskega procesa. Opozori, da je identiteta same avtobiografije pogod- bena. V primeru Smeri srca prepoznamo pogodbo kot komunikacijski konsenz, ki pa se sam ni zgodil v procesu komunikacije, ker ga je preddoločila diskurzivna geneza: pred obstojem pripovedke Smer srca so ga določili kraj, čas in družbena pozicija subjektov literarnega jaza. Posamezen izmed beročih subjektov je z bran- jem pripovedke Smer srca aktiviral lastni spomin na Kočevje, knjigotrštvo in lite- rarni sistem – tako je akt branja za enotnost literarne zavesti v situaciji, vezani na pripovedko Smer srca, postal nadrejen aktu pisanja. Ko je Smer srca prišla v roke prvih bralcev, je peritekst prevzel vlogo osnove literarne zavesti. De Man poudari, da gre v dominaciji bralnega akta v enotni literarni zavesti za premik od ontološke identitete k pogodbeni obljubi, identiteta pa je po tem kognitivno omejena (de Man 1984: 71). V situaciji s Smerjo srca je ta omejitev spomin, ki konkretizira lite- rarno zavest. Le-ta s tem ni več estetska, pač pa družbena. In tako literarno besedilo postane »predmet« (besedo v navednice postavi de Man, češ da sploh ne gre za predmet v polnem pomenu besede) literar- nosti, »transcendentalna avtoriteta, ki bralcu dovoljuje, da poda svojo sodbo.« (de Man 1984: 72) Za de Mana je pomembno, da to dejstvo podpira dodatno plast figurativnosti. Uvidimo, da literarnost kot referenčna točka tone v plasteh bran ja, gadamerjevsko merjenje tistega, kar velja za umetnost, pa postaja pri tem vedno bolj oddaljena možnost. De Man pisatelja v tem primeru prepozna kot nekoga, ki ga je diskurz beročih jazov funkcionaliziral kot ime, ki »pogodbi ponuja legalno, ne pa tudi epistemološko avtoriteto.« (de Man 1984: 71) 2 S tem 2 Redukcijo vloge pisatelja na >ime< si je kot teorem izposodil pri Philippeu Lejeunu. OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 36 37 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca določeno mesto v enotnosti literarne zavesti ob pripovedki Smer srca pridobi tudi fokus narativa diskurza, ki ga razvijajo udeleženi štirje jazi: individualnost avtorice pripovedke. Jaz v literarnem besedilu Izkazuje se, da je enotna literarna zavest glede na branje pripovedke oz. knjige Smer srca aporija: nerazrešljivo je protislovje med logiko literarnega besedila in retoriko, ki spremlja knjigo. Kar je v skladu z navedenimi de Manovimi mislimi na začetku te razprave, da usodi pisateljevega osebnega jaza in jaza v literarnem besedilu, ki ga je pisatelj napisal, ubirata vsaka svojo pot. V pripovedki Smer srca nosilni lik nastopi brez določil svoje identitete: neka ribica (brez imena in brez rodovnih določil) prihaja iz nekega akvarija (v ribo- gojnici?), kjer je bivala skupaj z nekimi ribami (istega ali drugega rodu?), v neki vodnjak (neznanokje) in v neko stanovanje (daleč od ali blizu vodnjaka?) ter proti koncu pripotuje k nekemu morju (brez imena in neznanokje). Integralni motiv pripovedke je pomanjkanje orientacije, kar kot simbolna pokrajina doga- janja ponazarja voda kot prevladujoči element v pripovedki, ki sam po sebi nima oblike; le-ta je odvisna od okoliščin, v katerih se voda nahaja. Izhodiščno se ribici ni potrebno orientirati: njeno življenje se je začelo v statični, močno omejeni, brez- izhodni situaciji. Brez določenih osebnih, družbenih in lokacijskih orientirjev je tudi ona reducirana na nekaj. In ko se v širnem svetu začenja orientirati, orientacijo najde v sebi sami: ustvarja svoj osebni jezik, ki postaja pesniški jezik, slednji pa jo povezuje z drugimi ose- bami, ne glede na to, ali njene pesmi slišijo ali ne – deluje, ker je vezan na ribi- čino pojavo v celoti, saj svoje recitacije pospremi z izrazitimi telesnimi gestami. S pesnjenjem si ribica določa mesto v svetu tudi mimo besed; z njim opozarja nase, na svoj individuum, na nastajajočo lastno identiteto. Ne potrebuje skupnega jezika z drugimi, da bi v njih vzbudila zanimanje; povezanost med liki pripovedke je bazična, izražena v miselni (ki jo ribici naklanja deklica) in dejanski (ki jo ribici naklanja deček) skrbi za drugega. Ta skrb se sproži s sočutjem (dekličinim) do drugega bitja in s spoštovanjem (dečkovim) drugosti. V Smeri srca imajo človeške lastnosti tudi liki, ki niso ljudje. Tako pripovedka sledi konsenzu jazov, ki berejo, da naj književnost prispeva h konstruiranju iden- titete bodisi posameznika bodisi skupnosti. Kar še posebej velja, kadar je takšen prispevek namenjen mladim bralcem, pri čemer pogosto spregledamo, da člove- kova identiteta ni dovršena v določenem življenjskem obdobju, pač pa se njena konstrukcija zaključi šele s človekovo smrtjo. Ta pripomba meri na t. i. problema- tičnost naslovniško odprte literature, ko je fokusna skupina tržni in edukacijski argument za problem – vendar se na ravni estetskega modusa literature zdi bolj problematično to, da komunikacijsko fokusiranje na zaključen krog bralcev ome- juje bistvo literarnosti, tj. transcendiranje sebstva v drugost. V družbeni misiji književnosti, da prispeva k miselnosti o konstruktivni vlogi diverzivitete med ljudmi in pri tem uveljavlja enakopravnost marginalnih ali deprivilegiranih identitet, Smer srca prevzema nalogo uveljaviti družbeno pozi- cijo umetnika. Ribica npr. ni ne »zlata« (najbolj razširjena podoba vrste carassius auratus 3 ) ne črna (redkejša podoba vrste carassius auratus) – v tem primeru bi se pripovedka lahko zavzela za spoštovanje ras. Med potekom zgodbe ribica ne raste (carassius auratus v zreli dobi sodijo med večje vrste rib), torej fizično ne dozoreva – v tem primeru bi se pripovedka lahko zavzela za spoštovanje starostno ranljive skupine. Ribica se miselno razvija zaradi notranjega impulza, pogojenega z lakoto – sprva po spoznanju, potem tudi po hrani (B. Njatin 2022: 4 in 15), in fantazij- skega vzgiba, ki izhaja iz pogovora z Ribo vseh rib (B. Njatin 2022: 25). Zato je še pred tem, da je umetnica, oseba – narativ formacijo ribice kot indivi- duuma zapiše čez formacijo ribice kot umetnice. Ker je biti oseba (človek) najbolj osnovno, za to pa za skupnost bolj primarno integrativno od poklica, ki ga oseba opravlja, ni nujno, da bi ostali liki razumeli ribičin (pesniški) jezik, nujno pa je, da jo v skupnosti obvarujejo kot osebo. V pripovedki Smer srca je to povedano z invertno ekfrazo, s katero ribica poudari, da ne pozna »vrst« oseb (B. Njatin 2022: 11), podčrtano pa s tem, da nekatere posebne lastnosti likov v pripovedki povzro- čajo konflikte med njimi (mačka namerava pojesti ribico, deček ribico udari, prev- zet od želje po bratcu, itd.) v enaki meri, kot jih druge povezujejo. S tovrstnimi izkušnjami ribica vprašanje o svobodi, ki ji ga vsadijo v zavest v družbenem okolju, v katerega se je narodila, razčlenjuje glede na stopnjo svobode, ki jo je mogoče užiti (B. Njatin 2023: 8). Fantazija je tisto, kar v književnosti za otroke največkrat posreduje ideološka, religiozna in filozofska sporočila (prim. Baker in Skyggebjerg v Goga 2017: 240). Poleg Ribe vseh rib, v celoti fantazijskega lika, je v Smeri srca delno (ker je kip, kiparstvo pa pripada dejanskosti; vendar kip govori, kar je domišljijsko) fantazijski lik deklica s piščaljo. Za pripovedko pomembna razlika med ribico in deklico je v tem, da prva uspe udejaniti svoj umetniški potencial, druga pa ne, saj iz svoje piščali nikoli ne izvabi melodije. Omejitev deklice je, da je negibna, prikovana na mesto. Nima (z)možnosti potovanja, ki bi oblikovalo njeno osebnost; čeprav ji v eni izmed pravljic, ki si ju je izmislila, fantazija (ob podpori družbe) ponuja priložnost za to, niti imaginarno ne zmore tega premika, ker vztraja pri svoji hibi. Deklica s pravljicama fantazira o prostosti od naravnih danosti, ki pa utegne postaviti nove zahteve do skupnosti (B. Njatin 2022: 20), in o brezpogojnem sprejemanju v skupnost (B. Njatin 2022: 22). Identiteta deklice se dovršuje v njeni fantaziji – pravljicah, ki ju pove; torej je pozicionirana v literarno modeliran predvidljiv in konvencionalen svet, ker je fantazijska geografija odsev resnične (prim. Baker v Goga 2017: 240). V primeru konkretne vsebine pravljic, vloženih v pripovedko Smer srca, gre tudi za odsev ide- ologije v resničnem svetu – znanstveno utemeljenega prepričanja (B. Njatin 2022: 17) in solidarnosti (B. Njatin 2022: 21). Identiteta ribice pa se odvija v prostoru, katerega dimenzije ribica postopoma odkriva, kakor da bi jih na zemljevid potovanja sproti zarisovale njene spoznavne omejitve: podobo lokalitete pridobivajo izzivi, ki jih doživlja in mora sama vzpostavljati odnos do njih v procesu oblikovanja lastne osebnosti (prim. Trites v Goga 2017: 241). Kakor dekličino je tudi ribičino gibanje omejeno, ne more živeti 3 Pri tem ponavljamo, da ribica v Smeri srca ne pripada vrsti zlatih ribic. Primero postavljamo zaradi nazornosti, ob upoštevanju aluzivnosti, ki jo sproža trenje teksta in periteksta. To počnemo ravno z namenom, da bi izpostavili razliko med vsebino pripovedke in retoriko v zvezi s knjigo. OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 36 37 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca določeno mesto v enotnosti literarne zavesti ob pripovedki Smer srca pridobi tudi fokus narativa diskurza, ki ga razvijajo udeleženi štirje jazi: individualnost avtorice pripovedke. Jaz v literarnem besedilu Izkazuje se, da je enotna literarna zavest glede na branje pripovedke oz. knjige Smer srca aporija: nerazrešljivo je protislovje med logiko literarnega besedila in retoriko, ki spremlja knjigo. Kar je v skladu z navedenimi de Manovimi mislimi na začetku te razprave, da usodi pisateljevega osebnega jaza in jaza v literarnem besedilu, ki ga je pisatelj napisal, ubirata vsaka svojo pot. V pripovedki Smer srca nosilni lik nastopi brez določil svoje identitete: neka ribica (brez imena in brez rodovnih določil) prihaja iz nekega akvarija (v ribo- gojnici?), kjer je bivala skupaj z nekimi ribami (istega ali drugega rodu?), v neki vodnjak (neznanokje) in v neko stanovanje (daleč od ali blizu vodnjaka?) ter proti koncu pripotuje k nekemu morju (brez imena in neznanokje). Integralni motiv pripovedke je pomanjkanje orientacije, kar kot simbolna pokrajina doga- janja ponazarja voda kot prevladujoči element v pripovedki, ki sam po sebi nima oblike; le-ta je odvisna od okoliščin, v katerih se voda nahaja. Izhodiščno se ribici ni potrebno orientirati: njeno življenje se je začelo v statični, močno omejeni, brez- izhodni situaciji. Brez določenih osebnih, družbenih in lokacijskih orientirjev je tudi ona reducirana na nekaj. In ko se v širnem svetu začenja orientirati, orientacijo najde v sebi sami: ustvarja svoj osebni jezik, ki postaja pesniški jezik, slednji pa jo povezuje z drugimi ose- bami, ne glede na to, ali njene pesmi slišijo ali ne – deluje, ker je vezan na ribi- čino pojavo v celoti, saj svoje recitacije pospremi z izrazitimi telesnimi gestami. S pesnjenjem si ribica določa mesto v svetu tudi mimo besed; z njim opozarja nase, na svoj individuum, na nastajajočo lastno identiteto. Ne potrebuje skupnega jezika z drugimi, da bi v njih vzbudila zanimanje; povezanost med liki pripovedke je bazična, izražena v miselni (ki jo ribici naklanja deklica) in dejanski (ki jo ribici naklanja deček) skrbi za drugega. Ta skrb se sproži s sočutjem (dekličinim) do drugega bitja in s spoštovanjem (dečkovim) drugosti. V Smeri srca imajo človeške lastnosti tudi liki, ki niso ljudje. Tako pripovedka sledi konsenzu jazov, ki berejo, da naj književnost prispeva h konstruiranju iden- titete bodisi posameznika bodisi skupnosti. Kar še posebej velja, kadar je takšen prispevek namenjen mladim bralcem, pri čemer pogosto spregledamo, da člove- kova identiteta ni dovršena v določenem življenjskem obdobju, pač pa se njena konstrukcija zaključi šele s človekovo smrtjo. Ta pripomba meri na t. i. problema- tičnost naslovniško odprte literature, ko je fokusna skupina tržni in edukacijski argument za problem – vendar se na ravni estetskega modusa literature zdi bolj problematično to, da komunikacijsko fokusiranje na zaključen krog bralcev ome- juje bistvo literarnosti, tj. transcendiranje sebstva v drugost. V družbeni misiji književnosti, da prispeva k miselnosti o konstruktivni vlogi diverzivitete med ljudmi in pri tem uveljavlja enakopravnost marginalnih ali deprivilegiranih identitet, Smer srca prevzema nalogo uveljaviti družbeno pozi- cijo umetnika. Ribica npr. ni ne »zlata« (najbolj razširjena podoba vrste carassius auratus 3 ) ne črna (redkejša podoba vrste carassius auratus) – v tem primeru bi se pripovedka lahko zavzela za spoštovanje ras. Med potekom zgodbe ribica ne raste (carassius auratus v zreli dobi sodijo med večje vrste rib), torej fizično ne dozoreva – v tem primeru bi se pripovedka lahko zavzela za spoštovanje starostno ranljive skupine. Ribica se miselno razvija zaradi notranjega impulza, pogojenega z lakoto – sprva po spoznanju, potem tudi po hrani (B. Njatin 2022: 4 in 15), in fantazij- skega vzgiba, ki izhaja iz pogovora z Ribo vseh rib (B. Njatin 2022: 25). Zato je še pred tem, da je umetnica, oseba – narativ formacijo ribice kot indivi- duuma zapiše čez formacijo ribice kot umetnice. Ker je biti oseba (človek) najbolj osnovno, za to pa za skupnost bolj primarno integrativno od poklica, ki ga oseba opravlja, ni nujno, da bi ostali liki razumeli ribičin (pesniški) jezik, nujno pa je, da jo v skupnosti obvarujejo kot osebo. V pripovedki Smer srca je to povedano z invertno ekfrazo, s katero ribica poudari, da ne pozna »vrst« oseb (B. Njatin 2022: 11), podčrtano pa s tem, da nekatere posebne lastnosti likov v pripovedki povzro- čajo konflikte med njimi (mačka namerava pojesti ribico, deček ribico udari, prev- zet od želje po bratcu, itd.) v enaki meri, kot jih druge povezujejo. S tovrstnimi izkušnjami ribica vprašanje o svobodi, ki ji ga vsadijo v zavest v družbenem okolju, v katerega se je narodila, razčlenjuje glede na stopnjo svobode, ki jo je mogoče užiti (B. Njatin 2023: 8). Fantazija je tisto, kar v književnosti za otroke največkrat posreduje ideološka, religiozna in filozofska sporočila (prim. Baker in Skyggebjerg v Goga 2017: 240). Poleg Ribe vseh rib, v celoti fantazijskega lika, je v Smeri srca delno (ker je kip, kiparstvo pa pripada dejanskosti; vendar kip govori, kar je domišljijsko) fantazijski lik deklica s piščaljo. Za pripovedko pomembna razlika med ribico in deklico je v tem, da prva uspe udejaniti svoj umetniški potencial, druga pa ne, saj iz svoje piščali nikoli ne izvabi melodije. Omejitev deklice je, da je negibna, prikovana na mesto. Nima (z)možnosti potovanja, ki bi oblikovalo njeno osebnost; čeprav ji v eni izmed pravljic, ki si ju je izmislila, fantazija (ob podpori družbe) ponuja priložnost za to, niti imaginarno ne zmore tega premika, ker vztraja pri svoji hibi. Deklica s pravljicama fantazira o prostosti od naravnih danosti, ki pa utegne postaviti nove zahteve do skupnosti (B. Njatin 2022: 20), in o brezpogojnem sprejemanju v skupnost (B. Njatin 2022: 22). Identiteta deklice se dovršuje v njeni fantaziji – pravljicah, ki ju pove; torej je pozicionirana v literarno modeliran predvidljiv in konvencionalen svet, ker je fantazijska geografija odsev resnične (prim. Baker v Goga 2017: 240). V primeru konkretne vsebine pravljic, vloženih v pripovedko Smer srca, gre tudi za odsev ide- ologije v resničnem svetu – znanstveno utemeljenega prepričanja (B. Njatin 2022: 17) in solidarnosti (B. Njatin 2022: 21). Identiteta ribice pa se odvija v prostoru, katerega dimenzije ribica postopoma odkriva, kakor da bi jih na zemljevid potovanja sproti zarisovale njene spoznavne omejitve: podobo lokalitete pridobivajo izzivi, ki jih doživlja in mora sama vzpostavljati odnos do njih v procesu oblikovanja lastne osebnosti (prim. Trites v Goga 2017: 241). Kakor dekličino je tudi ribičino gibanje omejeno, ne more živeti 3 Pri tem ponavljamo, da ribica v Smeri srca ne pripada vrsti zlatih ribic. Primero postavljamo zaradi nazornosti, ob upoštevanju aluzivnosti, ki jo sproža trenje teksta in periteksta. To počnemo ravno z namenom, da bi izpostavili razliko med vsebino pripovedke in retoriko v zvezi s knjigo. OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 38 39 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca zunaj vode, vendar ji pri mobilnosti najprej pomagajo neznanci, ki jo odložijo v vodnjaku, nato pa deček, ki jo odnese v svoj dom in odpelje na morje. V kontrastu z relativno negibnostjo in razvojno zaostalostjo telesa se razvija ribičin miselni svet tako, da ne le premošča konfliktna nasprotja, pač pa s svojo imaginarno energijo postavlja novo realnost. Ribica plava skozi intimno geogra- fijo orientirjev, ki vznikajo iz psihološke strukture njenega jaza. Le-ta izvorno ni ideološko določena, med potovanjem pa – ob srečanju z Ribo vseh rib – razgrne tudi globino nezavednega. Kar je v pripovedki eksplicitno, ko ribica Ribo vseh rib, ki je sicer njen kardinalni orientir, prepozna kot »samó« svojo misel (B. Njatin 2022: 36). Literarna kartografija Smeri srca navigira med povnanjenim instinktom in notranjim naporom nosilnega lika, kakor »si vsi ljudje prizade- vamo prilagoditi našemu lastnemu življenju, kot tudi lokalni in globalni skupnosti, katere del smo.« (Goga 2017: 241) Na to orientacijo instinkta in napora, ki je toliko ribičina kot vsečloveška, se opira krovna tema pripovedke: (ne)svobod- nost posameznika. Ker je nemogoče pozitivistično odgovoriti na to, kaj je umetnost – gadamer- jevsko doživljajoče središče je pojem, in ne haptična stvar – pripovedka ribico kot umetnico navaja z njenimi aktivnostmi, s tistimi, ki jih izvaja z umetniškimi izrazili. V še večji meri pa opiše učinke ribičine umetniške dejavnosti kot integra- tivne za skupnost. Najožja skupnost, v kateri ribica zaživi, je precej diverzificirana. V njej so: deček, podložen predvidljivemu in konvencionalnemu svetu (v katerem mu je bilo kot edinemu liku v Smeri srca podeljeno ime – Samo, torej je označen v kodirnem sistemu tega sveta) ter dinamično aktiven v njegovi paradigmi; deklica kot nefunkcionalni rezultat ene izmed aktivnosti v predvidljivem in konvencional- nem svetu; in ribica, ki se sicer samomodelira glede na predvidljivi in konvencio- nalni svet, vendar je avtonomna v funkcioniranju, ker ga izvaja iz lastnega poriva. A zakaj je deklica nefunkcionalna? Ne zato, ker bi bila umetnost nasploh nefunk- cionalni del predvidljivega in konvencionalnega sveta, pač pa zato, ker ljudje od umetnosti pričakujejo nekaj vnaprej določenega, pozitivističnega (B. Njatin 2022: 22). V narativu implicitno zaznamo kritiko marginalizacije umetniške prakse zaradi stigme neutilitarnosti. Medtem ribici uspeva obdržati svojo umetnost izven dosega pozitivistične funkcionalizacije (B. Njatin 2022: 15, 30, 34 in 38). Bio- vizavi avtobiografija V tekstualnih nasprotjih (med tekstom in peritekstom), vezanih na pripovedko Smer srca, je pisateljica glede na lastno biografijo razklani subjekt, ki se deli med jaz, ki piše, in jaz v literarnem besedilu. Prekrivata se v polju splošnosti definiranja identitete umetnika, ki je znotraj literarnega besedila atribut psihe nosilnega lika, v intersubjektivnih razmerjih komunikacijskega mreženja ob knjigi Smer srca pa je ukleščena v koliziji bivanj posameznih bralnih subjektov, ki se želijo zbližati z deljenimi izkušnjami. In nekje – zaradi kolizije je njena pozicija fluidna – med deljenimi znotrajmrežnimi izkušnjami je izkušnja umetnosti. Literarno središče jaza, ki piše, je individualnost pisateljice. Prav individualnost pisateljice se tudi v intersubjektivnih razmerjih beročih jazov ob pripovedki Smer srca izkazuje kot referenčna točka njihove enotne literarne zavesti, ki pa jo beroči jazi v procesu komuniciranja kontekstualizirajo z družbeno konotacijo, medtem ko zapuščajo jaz v literarnem besedilu. Jaz, ki piše, sodi tudi med bralne jaze v poziciji, kjer je jaz, ki bere samega sebe. Učinkovitost, s katero lahko jaz, ki piše, organizira svoja dela, torej upravlja akt pisanja, je ob pripovedki Smer srca ome- jena z dominacijo bralnega akta v literarnem diskurzu, vezanem na njegovo lite- rarno besedilo. Aporično raz-ločen od tega se v Smeri srca izpiše literarni model transcendi- ranja sebstva v drugost. Ribica »srečuje« svoje kognitivne zmožnosti, med katere sodi akt umetniškega snovanja, ki se povnanja kot pesnjenje pa tudi kot arhitek- tura njenega spoznavanja. Prav kakor je za najmlajše otroke značilno, da je nji- hova vizualna percepcija neobremenjena z razliko med psihološko notranjim in zunanjim; vezana je na označevalni potencial – upodabljajo torej namige na to, kar bi upodobljeno utegnilo pomeniti, in ne reproducirajo neposredno geometrične objektnosti; tako ribica z razumevanjem sveta okoli sebe – ki je projekcija njene notranje stiske, pravzaprav vzpostavlja povezanost med njegovimi elementi (prim. Willats 1997: 152). Ribica je prosta očitnega, živi zgolj tisto, kar ve (prim. Willats 1997: 150). S pesmimi ribica manifestira avtobiografski modus svojega literarnega obstoja, z njimi namreč lastno vednost predstavlja povezanemu drugemu – deklici in dečku. Toda vzajemnost med temi tremi liki v pripovedki je heterobiografska, saj drug drugemu v literarnosti, tj. skupnem doživljajočem središču literarnega besedila, posredujejo lastni spomin na svet okoli njih. Ta spomin je gojen v njiho- vih (z estetsko zavestjo) literariziranih bivanjih, ki potekajo vsako zase. Biografija se naposled, po izstopu z ravni samega literarnega besedila, nevezana na usodo jaza iz njega, ko postane retorična figura v komuniciranju o knjigi Smer srca, lahko kaže tudi, kakor da bi bila avtobiografija. Ali kot o diskurzu, vezanem na literarno besedilo, piše de Man: »Ta odsevna struktura se ponotranja v tekst, v katerem se avtor razglasi za subjekt svojega lastnega razumevanja, toda to le določi območje avtorstva, ki zavzame mesto povsod, kjer obstajata trditev, da tekst ima avtorja, in predpostavka, da se do določene mere razume, da to drži. Kar se sešteje v trditev, da je vsaka knjiga, katere naslovnico je mogoče prebrati, do neke mere avto- biografska.« (de Man 1984: 70) Povzetek Retorika, ki se v zvezi s pripovedko Lele B. Njatin Smer srca pojavi v intersu- bjektivnih razmerjih bralnih jazov, potrjuje ugotovitev Paula de Mana, da je v lite- rarnem diskurzu vse knjige mogoče obravnavati kot avtobiografske. Na primeru Smeri srca se izkaže, da se biografski in heterobiografski aspekti literarnega bese- dila v diskurzu bralnih jazov spremenijo v avtobiografske. Ta proces je omogočen z nasprotjem med tekstom in peritekstom, vezanima na pripovedko, ter znotrajmrež- nimi deljenimi izkušnjami med založniki, knjigotržci, mediji, bralci knjig, kritiki in predavatelji. Akt branja dominira nad aktom pisanja. V teh okoliščinah avtobiograf- skost postane retorična figura, in ne žanr ali estetski modus; literarnost je zastopana metonimično; realna stvarnost je opisana kot metafora za imaginarno v literarnem besedilu. Izvorne vsebine literarnega dela so zbližane s perspektivami bralnih jazov na njegovo družbeno konotacijo. Osnova za enotnost literarne zavesti s pomočjo OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 38 39 Lela Angela Mršek Bajda, Enotnost literarne zavesti ob pripovedki Smer srca zunaj vode, vendar ji pri mobilnosti najprej pomagajo neznanci, ki jo odložijo v vodnjaku, nato pa deček, ki jo odnese v svoj dom in odpelje na morje. V kontrastu z relativno negibnostjo in razvojno zaostalostjo telesa se razvija ribičin miselni svet tako, da ne le premošča konfliktna nasprotja, pač pa s svojo imaginarno energijo postavlja novo realnost. Ribica plava skozi intimno geogra- fijo orientirjev, ki vznikajo iz psihološke strukture njenega jaza. Le-ta izvorno ni ideološko določena, med potovanjem pa – ob srečanju z Ribo vseh rib – razgrne tudi globino nezavednega. Kar je v pripovedki eksplicitno, ko ribica Ribo vseh rib, ki je sicer njen kardinalni orientir, prepozna kot »samó« svojo misel (B. Njatin 2022: 36). Literarna kartografija Smeri srca navigira med povnanjenim instinktom in notranjim naporom nosilnega lika, kakor »si vsi ljudje prizade- vamo prilagoditi našemu lastnemu življenju, kot tudi lokalni in globalni skupnosti, katere del smo.« (Goga 2017: 241) Na to orientacijo instinkta in napora, ki je toliko ribičina kot vsečloveška, se opira krovna tema pripovedke: (ne)svobod- nost posameznika. Ker je nemogoče pozitivistično odgovoriti na to, kaj je umetnost – gadamer- jevsko doživljajoče središče je pojem, in ne haptična stvar – pripovedka ribico kot umetnico navaja z njenimi aktivnostmi, s tistimi, ki jih izvaja z umetniškimi izrazili. V še večji meri pa opiše učinke ribičine umetniške dejavnosti kot integra- tivne za skupnost. Najožja skupnost, v kateri ribica zaživi, je precej diverzificirana. V njej so: deček, podložen predvidljivemu in konvencionalnemu svetu (v katerem mu je bilo kot edinemu liku v Smeri srca podeljeno ime – Samo, torej je označen v kodirnem sistemu tega sveta) ter dinamično aktiven v njegovi paradigmi; deklica kot nefunkcionalni rezultat ene izmed aktivnosti v predvidljivem in konvencional- nem svetu; in ribica, ki se sicer samomodelira glede na predvidljivi in konvencio- nalni svet, vendar je avtonomna v funkcioniranju, ker ga izvaja iz lastnega poriva. A zakaj je deklica nefunkcionalna? Ne zato, ker bi bila umetnost nasploh nefunk- cionalni del predvidljivega in konvencionalnega sveta, pač pa zato, ker ljudje od umetnosti pričakujejo nekaj vnaprej določenega, pozitivističnega (B. Njatin 2022: 22). V narativu implicitno zaznamo kritiko marginalizacije umetniške prakse zaradi stigme neutilitarnosti. Medtem ribici uspeva obdržati svojo umetnost izven dosega pozitivistične funkcionalizacije (B. Njatin 2022: 15, 30, 34 in 38). Bio- vizavi avtobiografija V tekstualnih nasprotjih (med tekstom in peritekstom), vezanih na pripovedko Smer srca, je pisateljica glede na lastno biografijo razklani subjekt, ki se deli med jaz, ki piše, in jaz v literarnem besedilu. Prekrivata se v polju splošnosti definiranja identitete umetnika, ki je znotraj literarnega besedila atribut psihe nosilnega lika, v intersubjektivnih razmerjih komunikacijskega mreženja ob knjigi Smer srca pa je ukleščena v koliziji bivanj posameznih bralnih subjektov, ki se želijo zbližati z deljenimi izkušnjami. In nekje – zaradi kolizije je njena pozicija fluidna – med deljenimi znotrajmrežnimi izkušnjami je izkušnja umetnosti. Literarno središče jaza, ki piše, je individualnost pisateljice. Prav individualnost pisateljice se tudi v intersubjektivnih razmerjih beročih jazov ob pripovedki Smer srca izkazuje kot referenčna točka njihove enotne literarne zavesti, ki pa jo beroči jazi v procesu komuniciranja kontekstualizirajo z družbeno konotacijo, medtem ko zapuščajo jaz v literarnem besedilu. Jaz, ki piše, sodi tudi med bralne jaze v poziciji, kjer je jaz, ki bere samega sebe. Učinkovitost, s katero lahko jaz, ki piše, organizira svoja dela, torej upravlja akt pisanja, je ob pripovedki Smer srca ome- jena z dominacijo bralnega akta v literarnem diskurzu, vezanem na njegovo lite- rarno besedilo. Aporično raz-ločen od tega se v Smeri srca izpiše literarni model transcendi- ranja sebstva v drugost. Ribica »srečuje« svoje kognitivne zmožnosti, med katere sodi akt umetniškega snovanja, ki se povnanja kot pesnjenje pa tudi kot arhitek- tura njenega spoznavanja. Prav kakor je za najmlajše otroke značilno, da je nji- hova vizualna percepcija neobremenjena z razliko med psihološko notranjim in zunanjim; vezana je na označevalni potencial – upodabljajo torej namige na to, kar bi upodobljeno utegnilo pomeniti, in ne reproducirajo neposredno geometrične objektnosti; tako ribica z razumevanjem sveta okoli sebe – ki je projekcija njene notranje stiske, pravzaprav vzpostavlja povezanost med njegovimi elementi (prim. Willats 1997: 152). Ribica je prosta očitnega, živi zgolj tisto, kar ve (prim. Willats 1997: 150). S pesmimi ribica manifestira avtobiografski modus svojega literarnega obstoja, z njimi namreč lastno vednost predstavlja povezanemu drugemu – deklici in dečku. Toda vzajemnost med temi tremi liki v pripovedki je heterobiografska, saj drug drugemu v literarnosti, tj. skupnem doživljajočem središču literarnega besedila, posredujejo lastni spomin na svet okoli njih. Ta spomin je gojen v njiho- vih (z estetsko zavestjo) literariziranih bivanjih, ki potekajo vsako zase. Biografija se naposled, po izstopu z ravni samega literarnega besedila, nevezana na usodo jaza iz njega, ko postane retorična figura v komuniciranju o knjigi Smer srca, lahko kaže tudi, kakor da bi bila avtobiografija. Ali kot o diskurzu, vezanem na literarno besedilo, piše de Man: »Ta odsevna struktura se ponotranja v tekst, v katerem se avtor razglasi za subjekt svojega lastnega razumevanja, toda to le določi območje avtorstva, ki zavzame mesto povsod, kjer obstajata trditev, da tekst ima avtorja, in predpostavka, da se do določene mere razume, da to drži. Kar se sešteje v trditev, da je vsaka knjiga, katere naslovnico je mogoče prebrati, do neke mere avto- biografska.« (de Man 1984: 70) Povzetek Retorika, ki se v zvezi s pripovedko Lele B. Njatin Smer srca pojavi v intersu- bjektivnih razmerjih bralnih jazov, potrjuje ugotovitev Paula de Mana, da je v lite- rarnem diskurzu vse knjige mogoče obravnavati kot avtobiografske. Na primeru Smeri srca se izkaže, da se biografski in heterobiografski aspekti literarnega bese- dila v diskurzu bralnih jazov spremenijo v avtobiografske. Ta proces je omogočen z nasprotjem med tekstom in peritekstom, vezanima na pripovedko, ter znotrajmrež- nimi deljenimi izkušnjami med založniki, knjigotržci, mediji, bralci knjig, kritiki in predavatelji. Akt branja dominira nad aktom pisanja. V teh okoliščinah avtobiograf- skost postane retorična figura, in ne žanr ali estetski modus; literarnost je zastopana metonimično; realna stvarnost je opisana kot metafora za imaginarno v literarnem besedilu. Izvorne vsebine literarnega dela so zbližane s perspektivami bralnih jazov na njegovo družbeno konotacijo. Osnova za enotnost literarne zavesti s pomočjo OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 40 41 tovrstne komunikacije ni literarno besedilo, pač pa v peritekstu referenčna točka zanjo postane individualnost pisateljice. Toda ločeni sta usodi pisateljičinega oseb- nega jaza in jaza v literarnem besedilu, ki ga je napisala. Viri Gaja Kos, 2023: Ocenjujemo: Smer srca. Delo, 21. marec. Pridobljeno na: https://www.delo. si/kultura/ocene/ocenjujemo-smer-srca/, 11. 6. 2023. Hans-Georg Gadamer, 2001: Resnica in metoda. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Helga Schwalm, 2014: Autobiography. V: Peter Hühn et al. (ur.): The living handbook of narratology. Hamburg: Hamburg University. Pridobljeno na: https://www-archiv.fdm.uni- -hamburg.de/lhn/node/129.html, 17. 4. 2023. Izidor V olf, 2023: Svet pred domačim pragom (673), elektronski medij TV Kočevje, 20. februar, https://www.tvkocevje.si/2023/02/20/svet-pred-domacim-pragom-20-2-2023-673/, 11. 6. 2023. John Willats, 1997: Art and representation. New principles in the analysis of pictures. Prince- ton NJ: Princeton University Press. KUD Sodobnost International, 2022a: Direction of the Heart – Rights, elektronski medij Sodobnost, https://www.sodobnost.com/izdelek/direction-of-the-heart/, 11. 6. 2023. -- 2022b: Predstavljamo novo slikanico Smer srca, elektronski medij Sodobnost, https://www. sodobnost.com/predstavljamo-novo-slikanico-smer-srca/, 11. 6. 2023. Lela B. Njatin, 2022: Smer srca. Ljubljana: KUD Sodobnost International. Nina Goga, 2017: Landscapes of growth, faith, and doubt. Mixing and mapping fantasy, geo- graphy and contemporary political issues. V: Nina Goga in Bettina Kümmerling-Meibauer (ur.): Maps and mapping in children‘s literature: landscapes, seascapes and cityscapes. Amster- dam/Philadelphia: John Benjamins. Paul de Man, 1984: Autography as De-Facement. V: The Rhetoric of Romanticism. New Y ork: Columbia University Press. -- 1997a: III. Ludwig Binswanger in sublimacija jaza. V: Slepota in uvid. Ljubljana: Literarno- umetniško društvo Literatura. -- 1997b: VI. Literarni jaz kot izvor: delo Georgesa Pouleta. V: Slepota in uvid. Ljubljana: Literarnoumetniško društvo Literatura. Peter Bürger, 2011: Theory of the Avant-Garde. Minneapolis: University of Minnesota Press. Pia Marincelj Bregar, 2023: Smer srca. Kočevska, februar 2023. 21. Tilka Jamnik: »Slikanico lahko beremo ...«, elektronski medij Tilka Jamnik, https://www. facebook.com/tilka.jamnik/?locale=sl_SI, 6. 1. 2023. Tomo Virk, 2007: Primerjalna književnost na prelomu tisočletja. Kritični pregled. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Literatura Philippe Lejeune, 1989: On Autobiography. Minneapolis: University of Minnesota Press. POGLED NA SVOJE DELO SEBASTIJAN PREGELJ Razmerje med dokumentarnostjo in fikcijo V DELU COPRNICA POD GRADOM Uvod Serija Zgodbe vojvodine Kranjske temelji na delu J. V . Valvasorja Slava vojvo- dine Kranjske, ki je izšlo leta 1689 v Nürnbergu, na kar nakazuje tudi njen naslov. Janez Vajkard Valvasor se je rodil leta 1641 v Ljubljani, imel je 16 bratov in sester. Oče Jernej je bil glavni blagajnik kranjskih deželnih stanov in deželni odbornik. Po končani jezuitski gimnaziji se je Janez Vajkard, tako kot je bilo takrat v navadi med plemstvom, odpravil na potovanje v tujino. Prepotoval je velik del zahodne Evrope, stal pa je tudi na afriških tleh. Njegova potovanja so z manjšimi presledki trajala štiri- najst let. Ko se je leta 1672 vrnil s potovanj, se je poročil z Ano Rozino Graffenweger in skupaj sta kupila gradove Bogenšperk, Črni potok in takrat že podrti Lihtenberk pod Bogenšperkom, vendar kupnine nikoli nista poravnala v celoti. Valvasor ja na Bogenšperku živel med letoma 1672 in 1692. Tu je v naslednjih letih zrasla ena največjih knjižnic v našem prostoru, ki je vključevala pomembno zbirko grafičnih listov, prav tako je Valvasor imel tudi obsežne zbirke matemati- čnih, kartografskih in drugih instrumentov, starega denarja, arheoloških predme- tov, rudnin in kamenin. Za potrebe svojega monumentalnega dela Slava vojvodine Kranjske je Valva- sor kar sam ustanovil grafično delavnico, bakroreznico in tiskarno za bakroreze. Okrog sebe je zbral domače in tuje risarje in bakrorezce, ki so na gradu na Valva- sorjeve stroške ustvarjali in živeli vse do izida dela. Ker so bili stroški obsežnih dejavnosti večji od prihodkov, temu pa je treba priš- teti še neporavnane kupnine za gradove, je V alvasor leta 1689 začel odprodajati svoje posesti, kmalu je prodal knjižnico in nazadnje še Bogenšperk ter se leta 1692 z dru- žino umaknil v meščansko hišo v Krškem, kjer je leto kasneje umrl v starosti 52 let. Dogajanje Zgodb vojvodine Kranjske je postavljeno v zadnje desetletje Valva- sorjevega življenja (zbirka še nastaja). Osrednji prostor dogajanja je v prvem delu grad Bogenšperk z okolico, sicer pa se razteza vse od Limbarske gore, preko Litije, in v omembah do Višnje gore. Glavni junak je prvoosebni pripovedovalec Martin, fant, ki je star nekaj več kot 13 let. Iz današnje perspektive bi rekli, da je še otrok, najstnik, a je treba upoštevati življenje v tistem času. Primer: Janez Vajkard Valvasor je bil ob svoji prvi poroki leta 1672 star 31 let, medtem ko je imela njegova žena Ana Rozina le 13 let. Prva hči iz drugega zakona, Katarina Frančiška se je poročila pri 16 letih, druga hči Regina Konstanca pa pri 15 letih. Iz tega lahko vidimo, da so otroci s prehodom OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI 40 41 tovrstne komunikacije ni literarno besedilo, pač pa v peritekstu referenčna točka zanjo postane individualnost pisateljice. Toda ločeni sta usodi pisateljičinega oseb- nega jaza in jaza v literarnem besedilu, ki ga je napisala. Viri Gaja Kos, 2023: Ocenjujemo: Smer srca. Delo, 21. marec. Pridobljeno na: https://www.delo. si/kultura/ocene/ocenjujemo-smer-srca/, 11. 6. 2023. Hans-Georg Gadamer, 2001: Resnica in metoda. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Helga Schwalm, 2014: Autobiography. V: Peter Hühn et al. (ur.): The living handbook of narratology. Hamburg: Hamburg University. Pridobljeno na: https://www-archiv.fdm.uni- -hamburg.de/lhn/node/129.html, 17. 4. 2023. Izidor V olf, 2023: Svet pred domačim pragom (673), elektronski medij TV Kočevje, 20. februar, https://www.tvkocevje.si/2023/02/20/svet-pred-domacim-pragom-20-2-2023-673/, 11. 6. 2023. John Willats, 1997: Art and representation. New principles in the analysis of pictures. Prince- ton NJ: Princeton University Press. KUD Sodobnost International, 2022a: Direction of the Heart – Rights, elektronski medij Sodobnost, https://www.sodobnost.com/izdelek/direction-of-the-heart/, 11. 6. 2023. -- 2022b: Predstavljamo novo slikanico Smer srca, elektronski medij Sodobnost, https://www. sodobnost.com/predstavljamo-novo-slikanico-smer-srca/, 11. 6. 2023. Lela B. Njatin, 2022: Smer srca. Ljubljana: KUD Sodobnost International. Nina Goga, 2017: Landscapes of growth, faith, and doubt. Mixing and mapping fantasy, geo- graphy and contemporary political issues. V: Nina Goga in Bettina Kümmerling-Meibauer (ur.): Maps and mapping in children‘s literature: landscapes, seascapes and cityscapes. Amster- dam/Philadelphia: John Benjamins. Paul de Man, 1984: Autography as De-Facement. V: The Rhetoric of Romanticism. New Y ork: Columbia University Press. -- 1997a: III. Ludwig Binswanger in sublimacija jaza. V: Slepota in uvid. Ljubljana: Literarno- umetniško društvo Literatura. -- 1997b: VI. Literarni jaz kot izvor: delo Georgesa Pouleta. V: Slepota in uvid. Ljubljana: Literarnoumetniško društvo Literatura. Peter Bürger, 2011: Theory of the Avant-Garde. Minneapolis: University of Minnesota Press. Pia Marincelj Bregar, 2023: Smer srca. Kočevska, februar 2023. 21. Tilka Jamnik: »Slikanico lahko beremo ...«, elektronski medij Tilka Jamnik, https://www. facebook.com/tilka.jamnik/?locale=sl_SI, 6. 1. 2023. Tomo Virk, 2007: Primerjalna književnost na prelomu tisočletja. Kritični pregled. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Literatura Philippe Lejeune, 1989: On Autobiography. Minneapolis: University of Minnesota Press. POGLED NA SVOJE DELO SEBASTIJAN PREGELJ Razmerje med dokumentarnostjo in fikcijo V DELU COPRNICA POD GRADOM Uvod Serija Zgodbe vojvodine Kranjske temelji na delu J. V . Valvasorja Slava vojvo- dine Kranjske, ki je izšlo leta 1689 v Nürnbergu, na kar nakazuje tudi njen naslov. Janez Vajkard Valvasor se je rodil leta 1641 v Ljubljani, imel je 16 bratov in sester. Oče Jernej je bil glavni blagajnik kranjskih deželnih stanov in deželni odbornik. Po končani jezuitski gimnaziji se je Janez Vajkard, tako kot je bilo takrat v navadi med plemstvom, odpravil na potovanje v tujino. Prepotoval je velik del zahodne Evrope, stal pa je tudi na afriških tleh. Njegova potovanja so z manjšimi presledki trajala štiri- najst let. Ko se je leta 1672 vrnil s potovanj, se je poročil z Ano Rozino Graffenweger in skupaj sta kupila gradove Bogenšperk, Črni potok in takrat že podrti Lihtenberk pod Bogenšperkom, vendar kupnine nikoli nista poravnala v celoti. Valvasor ja na Bogenšperku živel med letoma 1672 in 1692. Tu je v naslednjih letih zrasla ena največjih knjižnic v našem prostoru, ki je vključevala pomembno zbirko grafičnih listov, prav tako je Valvasor imel tudi obsežne zbirke matemati- čnih, kartografskih in drugih instrumentov, starega denarja, arheoloških predme- tov, rudnin in kamenin. Za potrebe svojega monumentalnega dela Slava vojvodine Kranjske je Valva- sor kar sam ustanovil grafično delavnico, bakroreznico in tiskarno za bakroreze. Okrog sebe je zbral domače in tuje risarje in bakrorezce, ki so na gradu na Valva- sorjeve stroške ustvarjali in živeli vse do izida dela. Ker so bili stroški obsežnih dejavnosti večji od prihodkov, temu pa je treba priš- teti še neporavnane kupnine za gradove, je V alvasor leta 1689 začel odprodajati svoje posesti, kmalu je prodal knjižnico in nazadnje še Bogenšperk ter se leta 1692 z dru- žino umaknil v meščansko hišo v Krškem, kjer je leto kasneje umrl v starosti 52 let. Dogajanje Zgodb vojvodine Kranjske je postavljeno v zadnje desetletje Valva- sorjevega življenja (zbirka še nastaja). Osrednji prostor dogajanja je v prvem delu grad Bogenšperk z okolico, sicer pa se razteza vse od Limbarske gore, preko Litije, in v omembah do Višnje gore. Glavni junak je prvoosebni pripovedovalec Martin, fant, ki je star nekaj več kot 13 let. Iz današnje perspektive bi rekli, da je še otrok, najstnik, a je treba upoštevati življenje v tistem času. Primer: Janez Vajkard Valvasor je bil ob svoji prvi poroki leta 1672 star 31 let, medtem ko je imela njegova žena Ana Rozina le 13 let. Prva hči iz drugega zakona, Katarina Frančiška se je poročila pri 16 letih, druga hči Regina Konstanca pa pri 15 letih. Iz tega lahko vidimo, da so otroci s prehodom 42 43 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 v najstniško obdobje praktično zakorakali v svet odraslih in se jih nikakor ni več obravnavalo kot otroke. Ostale osebe na gradu so J. V . Valvasor, kuharica Breda in njena hči Katarina, ki je Martinova prijateljica in simpatija, tiskarski pomočnik Erazem, hlapec Vitoglav in logar Franc. Samo v 1. delu se pojavi Neža, mlada ženska, osumljena čarovništva. Poleg pri- pisane škode, ki jo je povzročila sosedom, je dodaten dokaz njenega čarovništva dejstvo, da je uspela uiti iz železne kletke, ko so jo peljali na sojenje v Višnjo goro. Seveda pa dejstvo, da je bil stražar, ki mu je izmaknila ključe, pijan in je na straži zaspal, ni imelo posebne teže. Poleg Neže so tu še Kačar, posebnež, ki pozna skrivnost, kako se zavarovati pred kačjim ugrizom, ter klateža Leopold in Ludvik, ki lovita pobeglo coprnico. Zgodba vključuje poleg Valvasorja tudi druge resnične osebe. To so risar podob in zemljevidov Janez Koch, hrvaški pisatelj, pesnik, častnik, zgodovinar, jezikoslo- vec in publicist Pavel Ritter-Vitezović, pa tudi Valvasorjevi otroci in žena, vendar imajo vsi samo stranske vloge. V drugem delu, ki se dogaja v Ljubljani, se pojavi zdravnik Marko Gerbec, ki je po študiju filozofije v Ljubljani študiral medicino na Dunaju, v Padovi in Bologni. Pridobil si je dva doktorata in se leta 1684 vrnil na Kranjsko. Veljal je za medicin- sko avtoriteto; s svojimi znanstvenimi deli je močno vplival na razvoj medicine v srednji Evropi. Bil je tudi eden od ustanoviteljev Academie operosorum Laba- censis v Ljubljani. Pri pisanju sem se opiral na literaturo. V prvem delu so to bile knjige: • J. V . Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, MK • Branko Reisp: Janez Vajkard Valvasor, MK, 1983 • Čarovnice: Lov na čarovnice v Sloveniji in po svetu, Mladina, 2021 Prepletanje dokumentarnosti in fikcije Dokumentarnost in fikcija lahko v literarnih delih s prepletanjem ustvarita močan učinek: • resnični dogodki in osebe se nas bolj dotaknejo, • v zgodbah lahko opozorim na resnične osebe, o katerih vemo malo ali skoraj nič, pa so bile v svojem času izjemno pomembne (poleg V alvasorja npr. Gerbec), • orišem lahko krajevne znamenitosti, ki so jih nekoč vsi poznali, ker pa se niso ohranile, so izginile tudi iz našega spomina (litijski turn, ljubljansko obzidje, stolp piskačev in mestna vrata v Ljubljani, če jih omenim samo nekaj), • orišem lahko druge znamenitosti krajev in mest (npr. cehovsko razdeljena Ljubljana), • fikcija lahko naredi zgodbo tekočo in dinamično. Resnične osebe in dogodki mi pri pisanju Zgodb vojvodine Kranjske služijo kot osnova in navdih. Dokumentarnost Dokumentarnost lahko mlajšim bralcem pomaga pri učenju o resničnem svetu. Tak je bil že koncept Zgodb s konca kamene dobe, v katerih sem se opiral na sodobna arheološka dognanja. S tem namenom ima vsaka knjiga dodatek, v kate- rem so podrobnejše razlage. V primeru Coprnice pod gradom so dodatki Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, grad Bogenšperk, vera v čarovništvo in čarovniški proces. Za potrditev verodostojnosti navajam tudi ključne vire in literaturo, ki sem jih uporabil pri pisanju. Po številnih obiskih šol ugotavljam, da jih napete zgodovinske zgodbe privlačijo in da takšna dela otrokom lahko pomagajo pri razumevanju zgodovinskih in kul- turnih dogodkov ter njihovega pomena ter spodbujajo radovednost in zanimanje za branje, samostojno raziskovanje in učenje, ki se zgodi »mimogrede«. Prav tako je lahko knjiga odlično sredstvo za interdisciplinarno učenje. Ker sem po osnovnih šolah do zdaj večinoma predstavljal Zgodbe s konca kamene dobe, bom navedel štiri primere, ko je knjiga služila za prepletanje raz- ličnih šolskih predmetov. V prvem primeru so osnovnošolci odšli na izlet na Lju- bljansko barje, kjer so spoznavali značilnosti pokrajine ter s knjigo Deček Brin na domačem kolišču obogatili izlet z branjem in spoznavanjem zgodovine. V drugem primeru so najprej pri slovenskem jeziku prebrali knjigo, nato pa so pri likovnem pouku izdelovali makete kolišča. Tretji primer je predstava, ki so jo učenci na W al- dorfski šoli pripravili na osnovi prvega dela Zgodb s konca kamene dobe. Četrti primer pa je kamišibaj, ki ga je pripravil, posnel in objavil na svojem YouTube kanalu Jurij Kajfež. Poleg resničnih krajev, oseb in dogodkov sem se na nekaterih mestih Coprnice pod gradom z namenom, da bi ujel duh časa, a ne izumetničil besedila, opiral na dele izvirnega besedila in ga delno tudi vključil. Primer: V enem od prizorov Valvasor v delavnici pred začetkom dela zbere može in jih nagovori. Tu sem uporabil Posvetilo z začetka knjige, v katerem pisec pove, s kakšnim namenom se je lotil ustvarjanja Slave vojvodine Kranjske: »Premi- lostni, milostni, ukazujoči in prespoštovani gospodje, kot je pošten rodoljub dolžan časti svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v prav nič manjši meri služiti s peresom, da v svetu pri vsaki priložnosti zaslovi. Ta čast, pravim, zavezuje ne le orožje, ki ga nosimo ob strani, ampak tudi tisto, ki ga nosimo za ušesom, namreč pero, če smo oboje vajeni sukati.« V zgodbi pa sem zapisal tako: »Zato vam povem: tako kot sem za čast domovine dolžan prijeti za meč, sem ji dolžan služiti tudi s peresom!« Fikcija Skozi fikcijo izražam ter bralcem predstavljam nove (v mojem primeru stare) svetove in like. To se kaže skozi osebe in drobne, dnevne dogodke. Predstavljam jim družbena, kulturna in moralna vprašanja, saj lahko skozi fikcijo prikažem raz- lične perspektive in ideje. Prvi primer je Valvasorjev komentar, ko na poti proti domu z Martinom nale- tita na krvnega sodnika. Kot glas razsvetljenega razuma Martinu pojasni: »To je bil krvni sodnik Ignacij. Kamor stopi njegova noga, ostane madež. Njegov prihod ne pomeni nič dobrega. V glavnem se ukvarja s preganjanjem čarovnic. Medtem ko se jih navadni ljudje ogibamo, jih krvni sodnik išče. Iz vsake luknje jih skuša izbezati, pod vsakim kamnom najti. Ko jih enkrat dobi v roke, ne pozna milosti. Nobena se še ni rešila.« Nasprotno je tiskarki pomočnik Erazem glas neukega ljudstva: »Vidiš, nobe- nega dvoma ni, da je ženska čarovnica. Bog ve, če te ni začarala. Lahko je proti tebi prhnila črno muho, ki jo ima namesto srca. Lahko ti je vsadila bolezen. In mogoče 42 43 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 v najstniško obdobje praktično zakorakali v svet odraslih in se jih nikakor ni več obravnavalo kot otroke. Ostale osebe na gradu so J. V . Valvasor, kuharica Breda in njena hči Katarina, ki je Martinova prijateljica in simpatija, tiskarski pomočnik Erazem, hlapec Vitoglav in logar Franc. Samo v 1. delu se pojavi Neža, mlada ženska, osumljena čarovništva. Poleg pri- pisane škode, ki jo je povzročila sosedom, je dodaten dokaz njenega čarovništva dejstvo, da je uspela uiti iz železne kletke, ko so jo peljali na sojenje v Višnjo goro. Seveda pa dejstvo, da je bil stražar, ki mu je izmaknila ključe, pijan in je na straži zaspal, ni imelo posebne teže. Poleg Neže so tu še Kačar, posebnež, ki pozna skrivnost, kako se zavarovati pred kačjim ugrizom, ter klateža Leopold in Ludvik, ki lovita pobeglo coprnico. Zgodba vključuje poleg Valvasorja tudi druge resnične osebe. To so risar podob in zemljevidov Janez Koch, hrvaški pisatelj, pesnik, častnik, zgodovinar, jezikoslo- vec in publicist Pavel Ritter-Vitezović, pa tudi Valvasorjevi otroci in žena, vendar imajo vsi samo stranske vloge. V drugem delu, ki se dogaja v Ljubljani, se pojavi zdravnik Marko Gerbec, ki je po študiju filozofije v Ljubljani študiral medicino na Dunaju, v Padovi in Bologni. Pridobil si je dva doktorata in se leta 1684 vrnil na Kranjsko. Veljal je za medicin- sko avtoriteto; s svojimi znanstvenimi deli je močno vplival na razvoj medicine v srednji Evropi. Bil je tudi eden od ustanoviteljev Academie operosorum Laba- censis v Ljubljani. Pri pisanju sem se opiral na literaturo. V prvem delu so to bile knjige: • J. V . Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, MK • Branko Reisp: Janez Vajkard Valvasor, MK, 1983 • Čarovnice: Lov na čarovnice v Sloveniji in po svetu, Mladina, 2021 Prepletanje dokumentarnosti in fikcije Dokumentarnost in fikcija lahko v literarnih delih s prepletanjem ustvarita močan učinek: • resnični dogodki in osebe se nas bolj dotaknejo, • v zgodbah lahko opozorim na resnične osebe, o katerih vemo malo ali skoraj nič, pa so bile v svojem času izjemno pomembne (poleg V alvasorja npr. Gerbec), • orišem lahko krajevne znamenitosti, ki so jih nekoč vsi poznali, ker pa se niso ohranile, so izginile tudi iz našega spomina (litijski turn, ljubljansko obzidje, stolp piskačev in mestna vrata v Ljubljani, če jih omenim samo nekaj), • orišem lahko druge znamenitosti krajev in mest (npr. cehovsko razdeljena Ljubljana), • fikcija lahko naredi zgodbo tekočo in dinamično. Resnične osebe in dogodki mi pri pisanju Zgodb vojvodine Kranjske služijo kot osnova in navdih. Dokumentarnost Dokumentarnost lahko mlajšim bralcem pomaga pri učenju o resničnem svetu. Tak je bil že koncept Zgodb s konca kamene dobe, v katerih sem se opiral na sodobna arheološka dognanja. S tem namenom ima vsaka knjiga dodatek, v kate- rem so podrobnejše razlage. V primeru Coprnice pod gradom so dodatki Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, grad Bogenšperk, vera v čarovništvo in čarovniški proces. Za potrditev verodostojnosti navajam tudi ključne vire in literaturo, ki sem jih uporabil pri pisanju. Po številnih obiskih šol ugotavljam, da jih napete zgodovinske zgodbe privlačijo in da takšna dela otrokom lahko pomagajo pri razumevanju zgodovinskih in kul- turnih dogodkov ter njihovega pomena ter spodbujajo radovednost in zanimanje za branje, samostojno raziskovanje in učenje, ki se zgodi »mimogrede«. Prav tako je lahko knjiga odlično sredstvo za interdisciplinarno učenje. Ker sem po osnovnih šolah do zdaj večinoma predstavljal Zgodbe s konca kamene dobe, bom navedel štiri primere, ko je knjiga služila za prepletanje raz- ličnih šolskih predmetov. V prvem primeru so osnovnošolci odšli na izlet na Lju- bljansko barje, kjer so spoznavali značilnosti pokrajine ter s knjigo Deček Brin na domačem kolišču obogatili izlet z branjem in spoznavanjem zgodovine. V drugem primeru so najprej pri slovenskem jeziku prebrali knjigo, nato pa so pri likovnem pouku izdelovali makete kolišča. Tretji primer je predstava, ki so jo učenci na W al- dorfski šoli pripravili na osnovi prvega dela Zgodb s konca kamene dobe. Četrti primer pa je kamišibaj, ki ga je pripravil, posnel in objavil na svojem YouTube kanalu Jurij Kajfež. Poleg resničnih krajev, oseb in dogodkov sem se na nekaterih mestih Coprnice pod gradom z namenom, da bi ujel duh časa, a ne izumetničil besedila, opiral na dele izvirnega besedila in ga delno tudi vključil. Primer: V enem od prizorov Valvasor v delavnici pred začetkom dela zbere može in jih nagovori. Tu sem uporabil Posvetilo z začetka knjige, v katerem pisec pove, s kakšnim namenom se je lotil ustvarjanja Slave vojvodine Kranjske: »Premi- lostni, milostni, ukazujoči in prespoštovani gospodje, kot je pošten rodoljub dolžan časti svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v prav nič manjši meri služiti s peresom, da v svetu pri vsaki priložnosti zaslovi. Ta čast, pravim, zavezuje ne le orožje, ki ga nosimo ob strani, ampak tudi tisto, ki ga nosimo za ušesom, namreč pero, če smo oboje vajeni sukati.« V zgodbi pa sem zapisal tako: »Zato vam povem: tako kot sem za čast domovine dolžan prijeti za meč, sem ji dolžan služiti tudi s peresom!« Fikcija Skozi fikcijo izražam ter bralcem predstavljam nove (v mojem primeru stare) svetove in like. To se kaže skozi osebe in drobne, dnevne dogodke. Predstavljam jim družbena, kulturna in moralna vprašanja, saj lahko skozi fikcijo prikažem raz- lične perspektive in ideje. Prvi primer je Valvasorjev komentar, ko na poti proti domu z Martinom nale- tita na krvnega sodnika. Kot glas razsvetljenega razuma Martinu pojasni: »To je bil krvni sodnik Ignacij. Kamor stopi njegova noga, ostane madež. Njegov prihod ne pomeni nič dobrega. V glavnem se ukvarja s preganjanjem čarovnic. Medtem ko se jih navadni ljudje ogibamo, jih krvni sodnik išče. Iz vsake luknje jih skuša izbezati, pod vsakim kamnom najti. Ko jih enkrat dobi v roke, ne pozna milosti. Nobena se še ni rešila.« Nasprotno je tiskarki pomočnik Erazem glas neukega ljudstva: »Vidiš, nobe- nega dvoma ni, da je ženska čarovnica. Bog ve, če te ni začarala. Lahko je proti tebi prhnila črno muho, ki jo ima namesto srca. Lahko ti je vsadila bolezen. In mogoče 44 45 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 bolezen ne bo pokončala samo tebe, ampak vse nas. Ponoči ti bo roj muh zletel iz trebuha skozi usta in nas vse okužil.« Na koncu Martin povzame: »Če bi baron tako kot drugi verjel, da je ženska, ki so jo obtožili čarovništva, vešča, bi nesrečnica končala na garmadi. Če bi bilo Neži pomembno samo, da reši svojo kožo, za dekle pod drevesom pa bi ji bilo vseeno, Katarini ne bi bilo pomoči.« Na ta način lahko bralci pridobijo širši vpogled v svet in se seznanijo z razli- čnimi mnenji, hkrati razvijajo empatijo, saj lahko skozi zgodbe doživijo življenje in izkušnje likov, ki jih sicer ne bi mogli. Poleg tega lahko spoznajo, da so njihove izkušnje na nek način podobne tistim, ki jih doživljajo liki v zgodbi (primer). Upam, da moji junaki, ki premagujejo ovire in se spopadajo z izzivi, spodbujajo mlade bralce, da se tudi sami soočijo s svojimi težavami in iščejo poti za reševanje le teh. In da ne pozabim sestavine, ki je nepogrešljiva: branje jih mora vsaj malo zabavati. Zaključek Zgodbe vojvodine Kranjske nam skozi pripoved glavnega junaka, nekaj več kot 13-letnega Martina, prikazujejo življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, izjem nega raziskovalca, pisca in enega zadnjih polihistorjev, ter nam hkrati odsti- rajo vpogled v življenje tistega časa. Pri tem se opiram na Valvasorjevo monumen- talno delo Slava vojvodine Kranjske. Zgodbe orisujejo družbeno ozračje in običaje 17. stoletja, ko se je na obzorju že svetlikalo razsvetljenstvo, v vlažnih, hladnih senčnih grapah pa so še vedno trohnele usedline srednjega veka. V zgodbah se prepletata dokumentarnost in fikcija. Z dokumentarnostjo ponu- jajo vpogled v resnične osebe, kraje in dogodke tistega obdobja, hkrati pa fikcija omogoča, da se lažje povežemo z liki in njihovimi izkušnjami. Skozi Valvasorja, Martina in druge junake prikazujem različne perspektive ter – upam, da – mlade bralke in bralce spodbujam tudi k razmišljanju o moralnih in družbenih vprašanjih. SLAVKO PREGL Skrita avtobiografija v petdesetih knjigah ali kako sem iz življenja pobegnil v zgodbe Doslej sem napisal eno uradno avtobiografijo z naslovom Srajca srečnega člo- veka. Ta ne sodi v mladinsko literaturo. Napisal pa sem tudi petdeset knjig za mlade bralce. Nobena ni označena za avtobiografijo. Ko zdaj listam po njih, pov- sod najdevam svoje avtobiografske prstne odtise. Lahko bi rekli, da sem avtobi- ografski stric iz ozadja, točneje, vse moje zgodbe tkejo številni različni mulci z mojimi avtobiografskimi vsebinami. Če bi se torej danes lotil avtobiografije, ki bi jo lahko položili v predal »mladinska«, bi se moral soočiti s kupom dejanj in last- nosti, ki sem jih podtaknil svojim junakinjam in junakom, da bi skril samega sebe. Sem bi najbrž sodila poglavja: • o prijateljski druščini z dvorišča in o tlakovanju poti, ki naj vodijo k obliko- vanju dobrih ljudi, • o pogledih na življenje in svet, ki se spreminjajo glede na dolžino hlač nasto- pajočih junakinj in junakov, • o besednjaku, ki je samosvoj in ne maže ne ust ne ušes. Ko se zdaj spominjam svojih literarnih začetkov, mi pred oči prihaja rahla borba s samim seboj. Zdelo se mi je, da bi zgodbe nedvomno tekle bistveno laže, če bi jih pisal v prvi osebi, a sem se samemu sebi pri tem odločno uprl. Sebi se je v načelu težko upirati, a v tem boju sem zmagal. Ne bi znal pojasniti, če je šlo za sramežlji- vost ali za kaj drugega, nedvomno pa se je odločitev kasneje izkazala za odlično. Junakom, ki sem jih postavil v zgodbe, sem lahko pripisal popolnoma vse, česar si sebi niti v sanjah ne bi upal povedati, poleg tega pa sem lahko resnične dogodke obogatil z neustavljivimi željami, hrepenenji in izmišljijami ter jih razporedil med množico likov, ki so potem v medsebojnih tvornih povezavah ustvarjali nove in nove dodatne dogodivščine. Lahko bi se reklo, da sem iz svojega življenja pobegnil v svoje zgodbe. Da bi mi šlo pisanje laže od rok, sem fizično svoje junake pogosto oblikoval po druščini iz našega dvorišča, pa jih seveda malo prikril ali ozaljšal: Miha, ki je bil v resnici dolg, suh in odrezav, je v zgodbah neustavljiv jedec, malce cmerav in plašen. Sošolka iz gimnazije, ki je s svojim zabavnim jezikom prišla v mesto iz drugega konca domovine in sem jo zaradi njenega govorjenja imenoval Razmeš, pa je bila v resnici taka, kot se kaže v pripovedi, a sem ji pač odredil drugo ime. Genij je bil res genij, Pesnik je pesnil na vseh mogočih področjih, Žan je žel ugled zaradi svojih jedrnatih misli … Geniji v kratkih hlačah so verna zabeležka o napovedih, kaj vse je podlaga za rast in odlaganje hlač vseh mogočih dolžin. Biba, 44 45 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 bolezen ne bo pokončala samo tebe, ampak vse nas. Ponoči ti bo roj muh zletel iz trebuha skozi usta in nas vse okužil.« Na koncu Martin povzame: »Če bi baron tako kot drugi verjel, da je ženska, ki so jo obtožili čarovništva, vešča, bi nesrečnica končala na garmadi. Če bi bilo Neži pomembno samo, da reši svojo kožo, za dekle pod drevesom pa bi ji bilo vseeno, Katarini ne bi bilo pomoči.« Na ta način lahko bralci pridobijo širši vpogled v svet in se seznanijo z razli- čnimi mnenji, hkrati razvijajo empatijo, saj lahko skozi zgodbe doživijo življenje in izkušnje likov, ki jih sicer ne bi mogli. Poleg tega lahko spoznajo, da so njihove izkušnje na nek način podobne tistim, ki jih doživljajo liki v zgodbi (primer). Upam, da moji junaki, ki premagujejo ovire in se spopadajo z izzivi, spodbujajo mlade bralce, da se tudi sami soočijo s svojimi težavami in iščejo poti za reševanje le teh. In da ne pozabim sestavine, ki je nepogrešljiva: branje jih mora vsaj malo zabavati. Zaključek Zgodbe vojvodine Kranjske nam skozi pripoved glavnega junaka, nekaj več kot 13-letnega Martina, prikazujejo življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, izjem nega raziskovalca, pisca in enega zadnjih polihistorjev, ter nam hkrati odsti- rajo vpogled v življenje tistega časa. Pri tem se opiram na Valvasorjevo monumen- talno delo Slava vojvodine Kranjske. Zgodbe orisujejo družbeno ozračje in običaje 17. stoletja, ko se je na obzorju že svetlikalo razsvetljenstvo, v vlažnih, hladnih senčnih grapah pa so še vedno trohnele usedline srednjega veka. V zgodbah se prepletata dokumentarnost in fikcija. Z dokumentarnostjo ponu- jajo vpogled v resnične osebe, kraje in dogodke tistega obdobja, hkrati pa fikcija omogoča, da se lažje povežemo z liki in njihovimi izkušnjami. Skozi Valvasorja, Martina in druge junake prikazujem različne perspektive ter – upam, da – mlade bralke in bralce spodbujam tudi k razmišljanju o moralnih in družbenih vprašanjih. SLAVKO PREGL Skrita avtobiografija v petdesetih knjigah ali kako sem iz življenja pobegnil v zgodbe Doslej sem napisal eno uradno avtobiografijo z naslovom Srajca srečnega člo- veka. Ta ne sodi v mladinsko literaturo. Napisal pa sem tudi petdeset knjig za mlade bralce. Nobena ni označena za avtobiografijo. Ko zdaj listam po njih, pov- sod najdevam svoje avtobiografske prstne odtise. Lahko bi rekli, da sem avtobi- ografski stric iz ozadja, točneje, vse moje zgodbe tkejo številni različni mulci z mojimi avtobiografskimi vsebinami. Če bi se torej danes lotil avtobiografije, ki bi jo lahko položili v predal »mladinska«, bi se moral soočiti s kupom dejanj in last- nosti, ki sem jih podtaknil svojim junakinjam in junakom, da bi skril samega sebe. Sem bi najbrž sodila poglavja: • o prijateljski druščini z dvorišča in o tlakovanju poti, ki naj vodijo k obliko- vanju dobrih ljudi, • o pogledih na življenje in svet, ki se spreminjajo glede na dolžino hlač nasto- pajočih junakinj in junakov, • o besednjaku, ki je samosvoj in ne maže ne ust ne ušes. Ko se zdaj spominjam svojih literarnih začetkov, mi pred oči prihaja rahla borba s samim seboj. Zdelo se mi je, da bi zgodbe nedvomno tekle bistveno laže, če bi jih pisal v prvi osebi, a sem se samemu sebi pri tem odločno uprl. Sebi se je v načelu težko upirati, a v tem boju sem zmagal. Ne bi znal pojasniti, če je šlo za sramežlji- vost ali za kaj drugega, nedvomno pa se je odločitev kasneje izkazala za odlično. Junakom, ki sem jih postavil v zgodbe, sem lahko pripisal popolnoma vse, česar si sebi niti v sanjah ne bi upal povedati, poleg tega pa sem lahko resnične dogodke obogatil z neustavljivimi željami, hrepenenji in izmišljijami ter jih razporedil med množico likov, ki so potem v medsebojnih tvornih povezavah ustvarjali nove in nove dodatne dogodivščine. Lahko bi se reklo, da sem iz svojega življenja pobegnil v svoje zgodbe. Da bi mi šlo pisanje laže od rok, sem fizično svoje junake pogosto oblikoval po druščini iz našega dvorišča, pa jih seveda malo prikril ali ozaljšal: Miha, ki je bil v resnici dolg, suh in odrezav, je v zgodbah neustavljiv jedec, malce cmerav in plašen. Sošolka iz gimnazije, ki je s svojim zabavnim jezikom prišla v mesto iz drugega konca domovine in sem jo zaradi njenega govorjenja imenoval Razmeš, pa je bila v resnici taka, kot se kaže v pripovedi, a sem ji pač odredil drugo ime. Genij je bil res genij, Pesnik je pesnil na vseh mogočih področjih, Žan je žel ugled zaradi svojih jedrnatih misli … Geniji v kratkih hlačah so verna zabeležka o napovedih, kaj vse je podlaga za rast in odlaganje hlač vseh mogočih dolžin. Biba, 46 47 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 Pika, Kocka in druge sošolke pa pri tem igrajo neizogibne in nezamenljive vloge. Fantje se skušajo delati, da jih ni ali da jim je vseeno, kaj počnejo, vendar dekleta seveda držijo vse bistvene vajeti v rokah. In česar današnja mlada generacija ver- jetno ne more niti razumeti niti verjeti: živeli, preživeli in vmes uživali smo brez mobilnih telefonov, angleščino pa smo uporabljali le pri pouku angleščine. Šola je kajpak neusahljiv in večen vir vsakršnih zgodb in jaz sem samo zapisal, za kar je drugim zmanjkalo časa ali so vse skupaj videli drugače. Zapisal sem jih kajpak po svoje, saj mi je ljubše, če se odvijajo duhovito, s prizanesljivo jezo in z nasmehom. Ob šoli vedno poteka še kup prostovoljnih dejavnosti, v katere dekleta in fantje zdrsnejo sami ali s pomočjo skrbnih staršev, ki svojemu naraščaju želijo nuditi prav vse, kar se da. Tako so na primer gasilci eden najbolj množičnih tradicionalnih izrazov slo- venskega domoljubja. Kot mulc sem bil tudi jaz član pionirske gasilske čete. Naš poveljnik, gasilski veteran, nas je neusmiljeno gnal korakati gor in dol po dvorišču gasilskega doma. Trpljenje je bilo poplačano, ko smo vadili gašenje s pravo vodo v ceveh. V mojem gasilskem času ni v Šentvidu na našo fantovsko jezo izbruhnil noben pravi požar; a vadili smo vseeno. Držati v rokah konec cevi in biti gospodar mogočnega vodnega curka, je velika stvar. Je tudi razigran užitek, kadar curek zadane koga, ki nič hudega sluteč pride okrog vogala. V takih veselih trenutkih smo se od poveljnika gasilske čete v rjoveči lekciji pospešeno naučili besed, ki jih lepo vzgojena domoljubna pionirska prostovoljna gasilska četa nikoli ne upora- blja. Seveda smo si vsi gladko zapomnili, česar si ne smemo zapomniti. Kajpak bi bil zelo hud spodrsljaj, če prostovoljni mladi gasilec, kasneje pisatelj, vsega ne bi verno zabeležil v Genijih v dolgih hlačah. Razigrano uživanje otroštva in mladosti ne poteka molče in brez potolčenih kolen, zato so se zunanjim opazovalcem sem ter tja utrnile misli o vedenju in bese- dnjaku, ki domujeta v mojih zgodbah. Na pobudo pametne urednice sem vsa ta vprašanja skušal urediti v Počesanih muhah ali Zelo zapletenem priročniku o lepem vedenju. Izkazalo se je, da je knjiga zgrešila nekaj pomembnih bralcev, saj se je štiri- deset let po objavi Priročnika za klatenje in zgodbice Ni bil požar nekaj eminentnih zdravstvenih ustanov zgrozilo in me – absolutnega nekadilca – javno okaralo kot propagatorja kajenja. In to samo zato, ker je modra mama mulca, ki se je ves uni- čen od prve kadilske izkušnje premočen privlekel domov, brez hudih besed, kaj šele vzgojnih lekcij, poslala v njegovo sobo. Ampak, ta očitek sem zlahka preživel, saj je takrat na Facebook – kjer me ni! – priletel ljubezniv zapis neznanega bralca: »Kot froc sem se valjal od smeha ob Bojnih zapiskih mestnega mulca…. Kasneje pa sem ob koncu OŠ dobesedno crkaval ob prebiranju Genijev v kratkih hlačah. Šele kasneje sem spoznal čar njegovega humorja - finte nikoli niso smešne same po sebi, temveč ob tem razkrivajo določene lastnosti osebkov in predvsem odnose med njimi. Liki so pa tudi tako pisani, da se je vsakdo od bralcev prepoznal vsaj v enem od njih. Razen tega Pregl nikdar ni v zapiskih deloval kot nekdo, ki bi mularijo obsojal, temveč se je znal vživeti vanje in dokazati, da mora vsak, če želi normalno odrasti, kot pubertetnik dati skozi tudi to fazo.« Priznam, da so mi taka nepričakovana presenečenja od ljudi, ki jih ne poznam, seveda ljuba; mimogrede polnijo ustvarjalne baterije in prilivajo pogum v trenut- kih, ko se sem ter tja priklati kakšen dvom. Teoretiki mladinske književnosti so med drugim zapisali, da gre pri meni za tematiko neproblematičnega otroštva, polnega avanturizma in z močno pod- krepljeno komiko. Vse to najbrž drži, saj teoretiki vedno več vedo od praktikov. Vseeno pa gre za določeno razliko, če na problem gledata mulc ali odrasla oseba, še posebej, če je mulc del problema, odrasla oseba pa ga teoretično preučuje iz daljave. Polagoma bo seveda treba dodati še kakšne druge oznake, saj se moj računalnik stara in ga pri mladinski literaturi zanimajo nove dogodivščine, še posebej otroštvo. Morda gre njegovemu lastniku že na otročje, lahko pa, da ima otroke preprosto rad, še posebej njihovo neustavljivo radovednost in brezmejno domišljijo. Opazil sem, da bi bilo precej nespametno, če navidezno objektivnega in teoret- skega besedila ne bi uporabil za prikrito hvaljenje samega sebe. Zato naj na tem mestu vsem, ki tega niste doživeli, v vednost dodam, da se je v lokalu na Špici ob Ljubljanici v Ljubljani pred časom lahko naročalo sladoledno kupo Odprava zele- nega zmaja. Ko sem natakarja vprašal, od kod ime, je rahlo presenečeno odvrnil, da je to, kot se mu zdi, verjetno povezano s kakšnim zmajem. Ko sem mu povedal za svojo knjigo in ga pobaral, če bi iz naslova avtorskih pravic lahko dobil kakšen popust pri sladoledu, je prepričljivo in nezaupljivo pojasnil, da je on tu samo nata- kar in da za popust ni pristojen. Ja, in takrat je v Ajdovščini igral bend Odprava zelenega zmaja. Ko sem sinu omenil, da me nihče ni vprašal za dovoljenje, me je veselo potolažil, naj bom srečen, saj je moje delo ponarodelo. Pred časom me je legendarni, zdaj že pokojni Jože Hudeček, novinar kulturne redakcije Televizije Slovenija, ko je bila ta televizija še kulturna, razglasil za klasika mladinske literature. Naziv je seveda zelo laskav, zato si drznem dodati, da me ni strah, da bi zmanjkalo odličnih knjig, saj za menoj prihajajo mlade generacije, pametna dekleta in bistri fantje, ki jim svinčniki in računalniki niso pobegnili v neustavljivo in nekritično proizvodnjo besedil. Nekatere dobijo uradna priznanja, nekatere ne, a tako je pač v življenju. Jaz sem nad mnogimi navdušen in si lastim vsaj drobceno zaslugo, da sem k njihovi rasti nekaj malega prispeval tudi jaz. Če se bosta kakšna res dobra mlada pisateljica ali mladi pisatelj sprva ali prevečkrat izognila nagradam, ju bodo slej ko prej pod nebo poslale ocene izbrušenih bralk in bralcev, kar je v teh dragih časih sijajna brezplačna energija. Meni je njihova vrhunska ustvarjalnost veselo oznanilo, naj se polagoma umaknem uživat staro slavo, novo pa z iskrenim veseljem prepustim njim. Je pa seveda moja literatura nastajala v konkretnem prostoru in času. Oboje me je na mnoge načine prizadevalo, zato sem brez oklevanja zastavil svojo besedo in se javno nedvoumno izpostavil z imenom in priimkom tudi za stvari, za katere sem bil prepričan, da se je zanje treba boriti. Podlaga za to moje pisanje je bil kajpak študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. In, kar je za mladinskega pisatelja skoraj neverjetno, za diplomsko delo sem prejel študentsko Prešernovo nagrado. S tem drugim delom mojega pisanja odraščajoče mlade generacije seveda nisem moril. Ker je moje literarno pisanje zaradi veselja mladih bralk in bralcev nakopalo veliko dela šolskim in tudi drugim knjižničarkam (in knjižničarjem) po Sloveniji, je marsikatera – ne vem, če iz ljubezni ali zaradi maščevanja – predlagala svojemu županu, naj ugotovi, če znam kaj veselega povedati tudi otrokom, ki so med tem že odrasli. In številni župani so predlog z veseljem sprejeli, saj so na občinske proslave 46 47 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 Pika, Kocka in druge sošolke pa pri tem igrajo neizogibne in nezamenljive vloge. Fantje se skušajo delati, da jih ni ali da jim je vseeno, kaj počnejo, vendar dekleta seveda držijo vse bistvene vajeti v rokah. In česar današnja mlada generacija ver- jetno ne more niti razumeti niti verjeti: živeli, preživeli in vmes uživali smo brez mobilnih telefonov, angleščino pa smo uporabljali le pri pouku angleščine. Šola je kajpak neusahljiv in večen vir vsakršnih zgodb in jaz sem samo zapisal, za kar je drugim zmanjkalo časa ali so vse skupaj videli drugače. Zapisal sem jih kajpak po svoje, saj mi je ljubše, če se odvijajo duhovito, s prizanesljivo jezo in z nasmehom. Ob šoli vedno poteka še kup prostovoljnih dejavnosti, v katere dekleta in fantje zdrsnejo sami ali s pomočjo skrbnih staršev, ki svojemu naraščaju želijo nuditi prav vse, kar se da. Tako so na primer gasilci eden najbolj množičnih tradicionalnih izrazov slo- venskega domoljubja. Kot mulc sem bil tudi jaz član pionirske gasilske čete. Naš poveljnik, gasilski veteran, nas je neusmiljeno gnal korakati gor in dol po dvorišču gasilskega doma. Trpljenje je bilo poplačano, ko smo vadili gašenje s pravo vodo v ceveh. V mojem gasilskem času ni v Šentvidu na našo fantovsko jezo izbruhnil noben pravi požar; a vadili smo vseeno. Držati v rokah konec cevi in biti gospodar mogočnega vodnega curka, je velika stvar. Je tudi razigran užitek, kadar curek zadane koga, ki nič hudega sluteč pride okrog vogala. V takih veselih trenutkih smo se od poveljnika gasilske čete v rjoveči lekciji pospešeno naučili besed, ki jih lepo vzgojena domoljubna pionirska prostovoljna gasilska četa nikoli ne upora- blja. Seveda smo si vsi gladko zapomnili, česar si ne smemo zapomniti. Kajpak bi bil zelo hud spodrsljaj, če prostovoljni mladi gasilec, kasneje pisatelj, vsega ne bi verno zabeležil v Genijih v dolgih hlačah. Razigrano uživanje otroštva in mladosti ne poteka molče in brez potolčenih kolen, zato so se zunanjim opazovalcem sem ter tja utrnile misli o vedenju in bese- dnjaku, ki domujeta v mojih zgodbah. Na pobudo pametne urednice sem vsa ta vprašanja skušal urediti v Počesanih muhah ali Zelo zapletenem priročniku o lepem vedenju. Izkazalo se je, da je knjiga zgrešila nekaj pomembnih bralcev, saj se je štiri- deset let po objavi Priročnika za klatenje in zgodbice Ni bil požar nekaj eminentnih zdravstvenih ustanov zgrozilo in me – absolutnega nekadilca – javno okaralo kot propagatorja kajenja. In to samo zato, ker je modra mama mulca, ki se je ves uni- čen od prve kadilske izkušnje premočen privlekel domov, brez hudih besed, kaj šele vzgojnih lekcij, poslala v njegovo sobo. Ampak, ta očitek sem zlahka preživel, saj je takrat na Facebook – kjer me ni! – priletel ljubezniv zapis neznanega bralca: »Kot froc sem se valjal od smeha ob Bojnih zapiskih mestnega mulca…. Kasneje pa sem ob koncu OŠ dobesedno crkaval ob prebiranju Genijev v kratkih hlačah. Šele kasneje sem spoznal čar njegovega humorja - finte nikoli niso smešne same po sebi, temveč ob tem razkrivajo določene lastnosti osebkov in predvsem odnose med njimi. Liki so pa tudi tako pisani, da se je vsakdo od bralcev prepoznal vsaj v enem od njih. Razen tega Pregl nikdar ni v zapiskih deloval kot nekdo, ki bi mularijo obsojal, temveč se je znal vživeti vanje in dokazati, da mora vsak, če želi normalno odrasti, kot pubertetnik dati skozi tudi to fazo.« Priznam, da so mi taka nepričakovana presenečenja od ljudi, ki jih ne poznam, seveda ljuba; mimogrede polnijo ustvarjalne baterije in prilivajo pogum v trenut- kih, ko se sem ter tja priklati kakšen dvom. Teoretiki mladinske književnosti so med drugim zapisali, da gre pri meni za tematiko neproblematičnega otroštva, polnega avanturizma in z močno pod- krepljeno komiko. Vse to najbrž drži, saj teoretiki vedno več vedo od praktikov. Vseeno pa gre za določeno razliko, če na problem gledata mulc ali odrasla oseba, še posebej, če je mulc del problema, odrasla oseba pa ga teoretično preučuje iz daljave. Polagoma bo seveda treba dodati še kakšne druge oznake, saj se moj računalnik stara in ga pri mladinski literaturi zanimajo nove dogodivščine, še posebej otroštvo. Morda gre njegovemu lastniku že na otročje, lahko pa, da ima otroke preprosto rad, še posebej njihovo neustavljivo radovednost in brezmejno domišljijo. Opazil sem, da bi bilo precej nespametno, če navidezno objektivnega in teoret- skega besedila ne bi uporabil za prikrito hvaljenje samega sebe. Zato naj na tem mestu vsem, ki tega niste doživeli, v vednost dodam, da se je v lokalu na Špici ob Ljubljanici v Ljubljani pred časom lahko naročalo sladoledno kupo Odprava zele- nega zmaja. Ko sem natakarja vprašal, od kod ime, je rahlo presenečeno odvrnil, da je to, kot se mu zdi, verjetno povezano s kakšnim zmajem. Ko sem mu povedal za svojo knjigo in ga pobaral, če bi iz naslova avtorskih pravic lahko dobil kakšen popust pri sladoledu, je prepričljivo in nezaupljivo pojasnil, da je on tu samo nata- kar in da za popust ni pristojen. Ja, in takrat je v Ajdovščini igral bend Odprava zelenega zmaja. Ko sem sinu omenil, da me nihče ni vprašal za dovoljenje, me je veselo potolažil, naj bom srečen, saj je moje delo ponarodelo. Pred časom me je legendarni, zdaj že pokojni Jože Hudeček, novinar kulturne redakcije Televizije Slovenija, ko je bila ta televizija še kulturna, razglasil za klasika mladinske literature. Naziv je seveda zelo laskav, zato si drznem dodati, da me ni strah, da bi zmanjkalo odličnih knjig, saj za menoj prihajajo mlade generacije, pametna dekleta in bistri fantje, ki jim svinčniki in računalniki niso pobegnili v neustavljivo in nekritično proizvodnjo besedil. Nekatere dobijo uradna priznanja, nekatere ne, a tako je pač v življenju. Jaz sem nad mnogimi navdušen in si lastim vsaj drobceno zaslugo, da sem k njihovi rasti nekaj malega prispeval tudi jaz. Če se bosta kakšna res dobra mlada pisateljica ali mladi pisatelj sprva ali prevečkrat izognila nagradam, ju bodo slej ko prej pod nebo poslale ocene izbrušenih bralk in bralcev, kar je v teh dragih časih sijajna brezplačna energija. Meni je njihova vrhunska ustvarjalnost veselo oznanilo, naj se polagoma umaknem uživat staro slavo, novo pa z iskrenim veseljem prepustim njim. Je pa seveda moja literatura nastajala v konkretnem prostoru in času. Oboje me je na mnoge načine prizadevalo, zato sem brez oklevanja zastavil svojo besedo in se javno nedvoumno izpostavil z imenom in priimkom tudi za stvari, za katere sem bil prepričan, da se je zanje treba boriti. Podlaga za to moje pisanje je bil kajpak študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. In, kar je za mladinskega pisatelja skoraj neverjetno, za diplomsko delo sem prejel študentsko Prešernovo nagrado. S tem drugim delom mojega pisanja odraščajoče mlade generacije seveda nisem moril. Ker je moje literarno pisanje zaradi veselja mladih bralk in bralcev nakopalo veliko dela šolskim in tudi drugim knjižničarkam (in knjižničarjem) po Sloveniji, je marsikatera – ne vem, če iz ljubezni ali zaradi maščevanja – predlagala svojemu županu, naj ugotovi, če znam kaj veselega povedati tudi otrokom, ki so med tem že odrasli. In številni župani so predlog z veseljem sprejeli, saj so na občinske proslave 48 49 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 tako pripeljali nekoga, ki je namesto njih vrlim občankam in občanom lahko zelo kompetentno pripovedoval pravljice. To se mi ni vedno povsem posrečilo, saj je v današnjem svetu preveč nepravljičnih stvari. In to so bili trenutki, ko sem odložil humor in otroško radoživost, svojim junakom iz mladostnih zgodb sem namenil počitek in spregovoril neposredno kar sam. Teh mojih govorov so se naposlušali širom po Sloveniji: od Pirana do Žalca, od Komende do Brežic, v Celovcu … In pogosto sem si dal duška. Vljudna publika pač ni mogla pobegniti, jaz pa sem praznil svojo razdraženo dušo. Na trenutke se namreč zazdi, da ekonomija srca izgublja bitko z ekonomijo kapitala. Nenehno govorimo o bruto družbenem proizvodu, namesto da bi merili bruto družbeno srečo. Molče osuplo beležimo rast dohodkov peščice in rast revščine množic. To ne pelje daleč. Neenakost je namreč sorazmerna z omejevan- jem javne lastnine in skupnega dobrega. Ali si ne zaslužimo pravičnejše delitve? Ali ne bi morali kos velikanske pogače, ki jo narava ponuja in svet ustvarja, dode- liti prav vsakomur in mu omogočiti spodobno življenje? Ali ne bi gromozansko premoženje nekaterih lahko bilo osnova za univerzalni temeljni dohodek za vse? Ali ne vidimo, da ljudje iz dežel svetovnega Juga, ki smo jim pokradli naravna bogastva in jih pahnili v revščino, danes čez nevarna morja prihajajo do nas po košček svojih zakladov, ki smo si jih v stoletjih grobo prilastili? V današnjem času pogosto ne vemo ali ne želimo vedeti, kaj je prav. Ekono- misti, ki niso znali urediti niti ekonomije, želijo zdaj urejati še vse ostalo. Vsak dan se pojavljajo novi preroki, ki nam pridigajo o duševnem zdravju in notranjem ravnotežju. Vsakršni čudaki postajajo predsedniki. Umetna inteligenca, ki jo raz- vijamo sami, nas utegne nekega dne celo prerasti in izbrisati. Pred leti sem zato poenostavljeno zapisal, da sem del posebne generacije: vse, za kar smo se borili, je propadlo, vse, proti čemur smo bili, je zmagalo. Z ognjem v očeh smo si namreč prizadevali za družbo po meri človeka, v kateri bi ekonomija služila ljudem in ne ljudje ekonomiji. Željo, ki je ni uspelo uresničiti meni, pa s svojim pisanjem seveda pobalinsko neustavljivo skušam prenašati naprej, na generacije mladih, novih in novih bralcev. Ves čas hvalim knjige in branje, trudim se, da bi bilo obojega več. Prav na ta trud se navezuje najbolj smešna tragična zgodba, ki se lahko zgodi pisatelju, piscu za otroke od devetega do devetindevetdesetega leta, zato je pač ne morem zamolčati. Pred leti me je prijatelj Ivo Svetina, takrat predsednik Društva slovenskih pisa- teljev, prosil, naj grem z njim na pogovor s slovensko ministrico za finance, saj so vsi v društvu vedeli, da mi poznavanje založništva in številk ni tuje. Z »obla- stjo« naj bi govorili o tem, kako preprečiti prehod pomembne založbe Mladinska knjiga v špekulantske nepremičninske roke oziroma kako naj bi država soobli- kovala pomembno kulturno institucijo v javnem interesu. Na pogovoru seveda nisva dosegla nič. Kmalu zatem je na Društvo pisateljev prispelo pismo Komisije za preprečevanje korupcije. V njem je bilo med drugim zapisano, da je … »…komisija prejela zapis lobirancev o stiku z lobistom in v okviru nadzora ugo- tovila, da je v imenu in za račun Društva slovenskih pisateljev izvajal dejanja lobi- ranja Slavko Pregl ... Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da Slavko Pregl ni vpisan v register lobistov … Na koncu komisija še dodaja, da nezakonito lobiranje kot oblika korupcije vedno povzroča dodatne stroške družbi (več davkoplačevalskih sredstev, nižja gospodarska rast, itd.) … « Malo me je streslo. Zapisano je bilo, da sem torej deloval nezakonito in povzročil dodatne stroške družbi, požrl več davkoplačevalskih sredstev ter znižal gospodar- sko rast. Potem pa me je prevzelo veliko veselje. KPK je očitno dodobra počistila z znanimi zgodbami velike korupcijo pri nas, od prodaje orožja do tatvin skupnega premoženja, saj je končno v njene skrbne roke padel še član Društva slovenskih pisateljev, ki je svojemu predsedniku svetoval v pogovoru s finančno ministrico, ko sta ji šla povedat, kar sta neštetokrat (tako Svetina kot Pregl) že povedala javno, tudi kulturnim ministrom, bankirjem in bralstvu. Seveda, zastonj (upam, da ne tudi zaman) in v svojem prostem času. Kljub hudim očitkom sem sklenil, da bom še naprej povsod, kjer se le da, delal v dobro (lobiral?) slovenskega jezika in slo- venske knjige. Morda bo prav zato KPK svoja pisma čez nekaj let še lahko pisala v slovenskem jeziku. Z drugimi besedami: mladinskim pisateljicam in pisateljem polagam na srce, da seveda skrbno gledajo v svoje računalnike, ko bodo pisali zgodbe za mlade bralce. Nikakor in nikoli pa ne smejo spregledati, kaj se godi v družbi okoli njih. Nikakor in nikjer ne smejo molčati, ko bodo videli, da gre kaj narobe, da škodi in je nemo- ralno. Tudi ta dejanja bodo nekoč del njihovih (avto)biografij. Ko zdaj listam po Odpravi zelenega zmaja, po Priročniku za klatenje, se sreču- jem z Geniji v kratkih, dolgih hlačah in brez njih, pa trčim v Carja brez zaklada in dogodivščine Pod lastovičjih zvonikom, srečam Počesane muhe, zavijem v Slašči- čarno pri veseli Eli, razlagam, Zakaj ima babica dve palici … in se družim s Fantom, ki je lepo pozdravljal, mi je vse bolj jasno, zakaj nosim Srajco srečnega človeka in zakaj sem jo ves čas krojil še za druge. 48 49 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO POGLED NA SVOJE DELO | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 tako pripeljali nekoga, ki je namesto njih vrlim občankam in občanom lahko zelo kompetentno pripovedoval pravljice. To se mi ni vedno povsem posrečilo, saj je v današnjem svetu preveč nepravljičnih stvari. In to so bili trenutki, ko sem odložil humor in otroško radoživost, svojim junakom iz mladostnih zgodb sem namenil počitek in spregovoril neposredno kar sam. Teh mojih govorov so se naposlušali širom po Sloveniji: od Pirana do Žalca, od Komende do Brežic, v Celovcu … In pogosto sem si dal duška. Vljudna publika pač ni mogla pobegniti, jaz pa sem praznil svojo razdraženo dušo. Na trenutke se namreč zazdi, da ekonomija srca izgublja bitko z ekonomijo kapitala. Nenehno govorimo o bruto družbenem proizvodu, namesto da bi merili bruto družbeno srečo. Molče osuplo beležimo rast dohodkov peščice in rast revščine množic. To ne pelje daleč. Neenakost je namreč sorazmerna z omejevan- jem javne lastnine in skupnega dobrega. Ali si ne zaslužimo pravičnejše delitve? Ali ne bi morali kos velikanske pogače, ki jo narava ponuja in svet ustvarja, dode- liti prav vsakomur in mu omogočiti spodobno življenje? Ali ne bi gromozansko premoženje nekaterih lahko bilo osnova za univerzalni temeljni dohodek za vse? Ali ne vidimo, da ljudje iz dežel svetovnega Juga, ki smo jim pokradli naravna bogastva in jih pahnili v revščino, danes čez nevarna morja prihajajo do nas po košček svojih zakladov, ki smo si jih v stoletjih grobo prilastili? V današnjem času pogosto ne vemo ali ne želimo vedeti, kaj je prav. Ekono- misti, ki niso znali urediti niti ekonomije, želijo zdaj urejati še vse ostalo. Vsak dan se pojavljajo novi preroki, ki nam pridigajo o duševnem zdravju in notranjem ravnotežju. Vsakršni čudaki postajajo predsedniki. Umetna inteligenca, ki jo raz- vijamo sami, nas utegne nekega dne celo prerasti in izbrisati. Pred leti sem zato poenostavljeno zapisal, da sem del posebne generacije: vse, za kar smo se borili, je propadlo, vse, proti čemur smo bili, je zmagalo. Z ognjem v očeh smo si namreč prizadevali za družbo po meri človeka, v kateri bi ekonomija služila ljudem in ne ljudje ekonomiji. Željo, ki je ni uspelo uresničiti meni, pa s svojim pisanjem seveda pobalinsko neustavljivo skušam prenašati naprej, na generacije mladih, novih in novih bralcev. Ves čas hvalim knjige in branje, trudim se, da bi bilo obojega več. Prav na ta trud se navezuje najbolj smešna tragična zgodba, ki se lahko zgodi pisatelju, piscu za otroke od devetega do devetindevetdesetega leta, zato je pač ne morem zamolčati. Pred leti me je prijatelj Ivo Svetina, takrat predsednik Društva slovenskih pisa- teljev, prosil, naj grem z njim na pogovor s slovensko ministrico za finance, saj so vsi v društvu vedeli, da mi poznavanje založništva in številk ni tuje. Z »obla- stjo« naj bi govorili o tem, kako preprečiti prehod pomembne založbe Mladinska knjiga v špekulantske nepremičninske roke oziroma kako naj bi država soobli- kovala pomembno kulturno institucijo v javnem interesu. Na pogovoru seveda nisva dosegla nič. Kmalu zatem je na Društvo pisateljev prispelo pismo Komisije za preprečevanje korupcije. V njem je bilo med drugim zapisano, da je … »…komisija prejela zapis lobirancev o stiku z lobistom in v okviru nadzora ugo- tovila, da je v imenu in za račun Društva slovenskih pisateljev izvajal dejanja lobi- ranja Slavko Pregl ... Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da Slavko Pregl ni vpisan v register lobistov … Na koncu komisija še dodaja, da nezakonito lobiranje kot oblika korupcije vedno povzroča dodatne stroške družbi (več davkoplačevalskih sredstev, nižja gospodarska rast, itd.) … « Malo me je streslo. Zapisano je bilo, da sem torej deloval nezakonito in povzročil dodatne stroške družbi, požrl več davkoplačevalskih sredstev ter znižal gospodar- sko rast. Potem pa me je prevzelo veliko veselje. KPK je očitno dodobra počistila z znanimi zgodbami velike korupcijo pri nas, od prodaje orožja do tatvin skupnega premoženja, saj je končno v njene skrbne roke padel še član Društva slovenskih pisateljev, ki je svojemu predsedniku svetoval v pogovoru s finančno ministrico, ko sta ji šla povedat, kar sta neštetokrat (tako Svetina kot Pregl) že povedala javno, tudi kulturnim ministrom, bankirjem in bralstvu. Seveda, zastonj (upam, da ne tudi zaman) in v svojem prostem času. Kljub hudim očitkom sem sklenil, da bom še naprej povsod, kjer se le da, delal v dobro (lobiral?) slovenskega jezika in slo- venske knjige. Morda bo prav zato KPK svoja pisma čez nekaj let še lahko pisala v slovenskem jeziku. Z drugimi besedami: mladinskim pisateljicam in pisateljem polagam na srce, da seveda skrbno gledajo v svoje računalnike, ko bodo pisali zgodbe za mlade bralce. Nikakor in nikoli pa ne smejo spregledati, kaj se godi v družbi okoli njih. Nikakor in nikjer ne smejo molčati, ko bodo videli, da gre kaj narobe, da škodi in je nemo- ralno. Tudi ta dejanja bodo nekoč del njihovih (avto)biografij. Ko zdaj listam po Odpravi zelenega zmaja, po Priročniku za klatenje, se sreču- jem z Geniji v kratkih, dolgih hlačah in brez njih, pa trčim v Carja brez zaklada in dogodivščine Pod lastovičjih zvonikom, srečam Počesane muhe, zavijem v Slašči- čarno pri veseli Eli, razlagam, Zakaj ima babica dve palici … in se družim s Fantom, ki je lepo pozdravljal, mi je vse bolj jasno, zakaj nosim Srajco srečnega človeka in zakaj sem jo ves čas krojil še za druge. 50 51 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO DARKA ERDELJI Alma, popotne skice gospodične A … je poetična predstava (uprizorjena v Lutkovnem gledališču Maribor, 2023) o korakih v neznano, o iskanju življenja v pisani raznolikosti sveta, pa tudi o pomenu nizanja trenutkov, ki nas opisujejo, nam dajejo širine in globine ter se spreminjajo v spomine. Osrednji motiv predstave je popotovanje pisateljice in popotnice Alme Kar- lin. Opus pisateljičinih del je silno obširen in kompleksen, v uprizoritvi pa smo se osredotočili na posamezne trenutke njene poti, ki so jo – vsak na svoj način – zaznamovali. V prvem in uvodnem delu smo se dotaknili Alminega odnosa z materjo in očetom. Mati in oče sta prisotna le v zvoku korakov, ki prihajajo, se zdaj ustavijo, zdaj odhitijo naprej v temo. Alma je bila hči starejše, v Celju cenjene učiteljice, ki pa je bila ujeta v družbene norme in mali Almi ni znala dati tistega, po čemer je hrepenela. Mala Alma je občudovala očeta. Skupaj sta izdelovala razkošne ptičje kletke. Toda oče je prekmalu umrl. V ozkem snopu svetlobe stoji drobna postava ženske s kovčkom. Okoli nje neskončna tema. Kaj nas pripelje do tega, da prestopimo mejo varnega in se podamo v neznano? Almo je v svet vlekla želja po spoznavanju ljudi – po njihovih zgodbah. Odločila se je, da bo pisala. Predstava je zasnovana kot kolaž. Niz kratkih zgodb iz Alminega popotovanja  nas pripelje do spoznanja, da vse, kar se nam zgodi, vpliva na to, kdo smo in kako vidimo svet okoli sebe. Vsaka od zgodb se zlije v predmet, ki je nosilec spomina. Ta v temi nad njo zažari. Več kot je spominov, polnejše in bogatejše je Almino življenje. Krog Almine poti se zaključi doma, v Celju, ko se bogatejša za vrsto spominov vrne k bolni materi. Scena je preprosta. Kovček, ki postane igralna površina, in majhna svetilka. Prep- rosti predmeti (iz papirja): denar, časopis, zemljevidi, pisma, vžigalične škatlice, slo- var … se s pomočjo gledalčeve domišljije spreminjajo v hiše, ljudi, pokrajine. Besedilo so skrbno izbrane misli iz Alminih Popotnih skic, Samotnega popoto- vanja, Japonskih novel, Skrivnostnega trna ... Povedi so kratke in vizualno asocia- tivne. Ne služijo zgolj opisovanju dogajanja, temveč v prepletu s sliko, zvokom in igro postanejo dogajanje samo – postanejo spomini. Predstava je namenjena mladim, ki vse preveč časa preživijo pred ekrani. Želi jih vzpodbuditi, da zaživijo svoje, polno življenje. Večernica je slovenska literarna nagrada za najboljše otroško ali mladinsko lite- rarno delo minulega leta, ki zajema celotno izvirno knjižno produkcijo za mlade. Podeljuje se na vsakoletnem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, ki poteka v Murski Soboti. Nagrado sta na prvem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede (1996) ustanovila založba Franc-Franc (zdaj Argo, društvo za humanistična vprašanja) in Otrok in knjiga, revija za vprašanja mladinske književ- nosti, književne vzgoje in s knjigo povezanih medijev, pokroviteljstvo pa je prevzelo Časopisno-založniško podjetje Večer. Ustanovitelji so kasneje postali tudi solastniki blagovne znamke večernica. Žirijo, ki presoja kakovost besedil, sestavlja pet članov, in sicer po en predstavnik ustanoviteljev ter predstavnika Društva slovenskih pisate- ljev in Zveze bibliotekarskih društev Slovenije ali/in Slovenske sekcije IBBY . Žirija v sestavi: dr. Dragica Haramija (predsednica), Klara Širovnik, Darka Tancer-Kajnih, Alenka Urh in dr. Barbara Zorman je najprej izbrala pet finalistov. Tudi letos ponatiskujemo intervjuje z vsemi letošnjimi finalisti in utemeljitev za večernico, ki so bili objavljeni v posebni prilogi časopisa Večer (ponedeljek, 11. septembra 2023). Nominirana dela za večernico 2023 • Špela Frlic: Bleščivka, Mladinska knjiga – dobitnica večernice • Luna J. Šribar: Grizolda in maček, Mladinska knjiga • Igor Karlovšek: Sotočje, Miš založba • Sebastijan Pregelj: Coprnica pod gradom, Miš založba • Bina Štampe Žmavc: Skrinjica sinjega maka, Založba Pivec UTEMELJITEV NAGRADE Roman o moči povezovanja Bleščivka odpira pomembna vprašanja o zaupanju, razumevanju, sprejemanju različnosti in strpnosti Zgodba romana Bleščivka se odvije v malo več kot enem tednu, in sicer od sobote do naslednje nedelje. Zgoščenemu dogajalnemu času sledi tudi omejen prostor, po katerem je roman naslovljen. A ima Bleščivka (ime je sestavljeno iz besed bleščati in čivkati), ki že z imenom simbolizira sonce, lepo vreme in pri- jaznost, tudi skrivni del, goščavo, ki nakazuje na strah, neprehodnost, odsotnost vsega lepega. Čas dogajanja je opazen že v kazalu, ki je poimenovano Vremenska napoved za Bleščivko, poglavja, poimenovana po dnevih, imajo dodane simbole za vreme (sonce, dež, megla). Vsako od devetih poglavij, ki jih ločijo ponovljeni 2023 50 51 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | POGLED NA SVOJE DELO DARKA ERDELJI Alma, popotne skice gospodične A … je poetična predstava (uprizorjena v Lutkovnem gledališču Maribor, 2023) o korakih v neznano, o iskanju življenja v pisani raznolikosti sveta, pa tudi o pomenu nizanja trenutkov, ki nas opisujejo, nam dajejo širine in globine ter se spreminjajo v spomine. Osrednji motiv predstave je popotovanje pisateljice in popotnice Alme Kar- lin. Opus pisateljičinih del je silno obširen in kompleksen, v uprizoritvi pa smo se osredotočili na posamezne trenutke njene poti, ki so jo – vsak na svoj način – zaznamovali. V prvem in uvodnem delu smo se dotaknili Alminega odnosa z materjo in očetom. Mati in oče sta prisotna le v zvoku korakov, ki prihajajo, se zdaj ustavijo, zdaj odhitijo naprej v temo. Alma je bila hči starejše, v Celju cenjene učiteljice, ki pa je bila ujeta v družbene norme in mali Almi ni znala dati tistega, po čemer je hrepenela. Mala Alma je občudovala očeta. Skupaj sta izdelovala razkošne ptičje kletke. Toda oče je prekmalu umrl. V ozkem snopu svetlobe stoji drobna postava ženske s kovčkom. Okoli nje neskončna tema. Kaj nas pripelje do tega, da prestopimo mejo varnega in se podamo v neznano? Almo je v svet vlekla želja po spoznavanju ljudi – po njihovih zgodbah. Odločila se je, da bo pisala. Predstava je zasnovana kot kolaž. Niz kratkih zgodb iz Alminega popotovanja  nas pripelje do spoznanja, da vse, kar se nam zgodi, vpliva na to, kdo smo in kako vidimo svet okoli sebe. Vsaka od zgodb se zlije v predmet, ki je nosilec spomina. Ta v temi nad njo zažari. Več kot je spominov, polnejše in bogatejše je Almino življenje. Krog Almine poti se zaključi doma, v Celju, ko se bogatejša za vrsto spominov vrne k bolni materi. Scena je preprosta. Kovček, ki postane igralna površina, in majhna svetilka. Prep- rosti predmeti (iz papirja): denar, časopis, zemljevidi, pisma, vžigalične škatlice, slo- var … se s pomočjo gledalčeve domišljije spreminjajo v hiše, ljudi, pokrajine. Besedilo so skrbno izbrane misli iz Alminih Popotnih skic, Samotnega popoto- vanja, Japonskih novel, Skrivnostnega trna ... Povedi so kratke in vizualno asocia- tivne. Ne služijo zgolj opisovanju dogajanja, temveč v prepletu s sliko, zvokom in igro postanejo dogajanje samo – postanejo spomini. Predstava je namenjena mladim, ki vse preveč časa preživijo pred ekrani. Želi jih vzpodbuditi, da zaživijo svoje, polno življenje. Večernica je slovenska literarna nagrada za najboljše otroško ali mladinsko lite- rarno delo minulega leta, ki zajema celotno izvirno knjižno produkcijo za mlade. Podeljuje se na vsakoletnem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, ki poteka v Murski Soboti. Nagrado sta na prvem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede (1996) ustanovila založba Franc-Franc (zdaj Argo, društvo za humanistična vprašanja) in Otrok in knjiga, revija za vprašanja mladinske književ- nosti, književne vzgoje in s knjigo povezanih medijev, pokroviteljstvo pa je prevzelo Časopisno-založniško podjetje Večer. Ustanovitelji so kasneje postali tudi solastniki blagovne znamke večernica. Žirijo, ki presoja kakovost besedil, sestavlja pet članov, in sicer po en predstavnik ustanoviteljev ter predstavnika Društva slovenskih pisate- ljev in Zveze bibliotekarskih društev Slovenije ali/in Slovenske sekcije IBBY . Žirija v sestavi: dr. Dragica Haramija (predsednica), Klara Širovnik, Darka Tancer-Kajnih, Alenka Urh in dr. Barbara Zorman je najprej izbrala pet finalistov. Tudi letos ponatiskujemo intervjuje z vsemi letošnjimi finalisti in utemeljitev za večernico, ki so bili objavljeni v posebni prilogi časopisa Večer (ponedeljek, 11. septembra 2023). Nominirana dela za večernico 2023 • Špela Frlic: Bleščivka, Mladinska knjiga – dobitnica večernice • Luna J. Šribar: Grizolda in maček, Mladinska knjiga • Igor Karlovšek: Sotočje, Miš založba • Sebastijan Pregelj: Coprnica pod gradom, Miš založba • Bina Štampe Žmavc: Skrinjica sinjega maka, Založba Pivec UTEMELJITEV NAGRADE Roman o moči povezovanja Bleščivka odpira pomembna vprašanja o zaupanju, razumevanju, sprejemanju različnosti in strpnosti Zgodba romana Bleščivka se odvije v malo več kot enem tednu, in sicer od sobote do naslednje nedelje. Zgoščenemu dogajalnemu času sledi tudi omejen prostor, po katerem je roman naslovljen. A ima Bleščivka (ime je sestavljeno iz besed bleščati in čivkati), ki že z imenom simbolizira sonce, lepo vreme in pri- jaznost, tudi skrivni del, goščavo, ki nakazuje na strah, neprehodnost, odsotnost vsega lepega. Čas dogajanja je opazen že v kazalu, ki je poimenovano Vremenska napoved za Bleščivko, poglavja, poimenovana po dnevih, imajo dodane simbole za vreme (sonce, dež, megla). Vsako od devetih poglavij, ki jih ločijo ponovljeni 2023 52 53 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA simboli s kazala, mestoma pa so dodane tudi dvostranske ilustracije dogajalnih mikrolokacij, ima naslovljena podpoglavja, naslovi teh izražajo temeljne motive pripovedi. Glavni literarni lik je Silva, o kateri bralec že nemudoma izve, da je nečakinja popotnice gospe Dimitre Mistral in je prišla na Bleščivko popazit tetino stano- van je, da ima rdečo katrco, krokodila Silvestra in da je čarovnica za zgodbe. Odra- sli prebivalci Bleščivke zahtevajo, da Silva s krokodilom, ki ga z vsakim svojim pogovorom opisujejo kot bolj nevarnega, nemudoma zapusti naselje. In seveda je Silva kriva za vse nevšečnosti, tudi za meglo in slabo vreme. Otroci, njihov vodja je desetletni deček Tomo, pa se lotijo raziskovanja, zakaj ni ptic, zakaj je Bleščivka meglena in katera žival ima svetleče mavrične kakce. Bleščivka je realni književni prostor, ki pa skriva goščavo, v kateri se razširi Megleni kralj. Ta je simbol zla, vsega groznega, nestrpnega. Meja med realnim in fantastičnim svetom je natančno določena: goščava, v kateri prebiva Megleni kralj, je strašen in samoten kraj. Roman je izrazito večplasten in naslovniško odprt, saj bodo mlajši bralci uži- vali v napeti (skoraj detektivski) zgodbi o razkritju in pregonu sicer fantastičnega krivca, odraslim pa se zgodba razkriva skozi medbesedilne elemente in simbole. Opaziti je citatnost (imeni Afra in Tarbula) na Grumov Dogodek v mestu Gogi, a sta stari opazovalki – za razliko od Goge – zelo dejavni in v veliko pomoč pri razrešitvi skrivnosti, saj menita, da so se na Bleščivki nalezli slabega vremena in je treba zato nekaj spremeniti. Pomemben medbesedilni element je Silvina Knjiga izmišljenih ptičev, v kateri „so zbrane najlepše zgodbe o pticah, ki si jih že dolga sto- letja pripovedujejo ljudje po vsem svetu“. Prav medbesedilna navezava na delo Zbo- rovanje ptic, ki ga je v 12. stoletju s predelavo stare sufijske zgodbe o pticah napisal perzijski pesnik Farid ud-Din Attar, je ključna za razumevanje individualnosti in hkratne kolektivnosti. Ptice morajo preleteti sedem nevarnih dolin (iskanje, ljube- zen, spoznanje, odmik, enost, osuplost, smrt), da pridejo do gore Kaf, kjer prebiva Simorg. Ptice so simbol svobode, v romanu pa predstavljajo združenost otrok, ki edini takoj razumejo, da lahko meglo in Meglenega kralja preženejo le s skupnimi močmi. Otroci so torej tisti, ki s svojim ravnanjem predajo odraslim pomembno sporočilo o negativnih učinkih predsodkov ter o moči skupnosti. Pri povezovanju prebivalcev Bleščivke je pomembno zavedanje, da je včasih treba obrniti problem na glavo, da bi našli rešitev; pomaga tudi knjiga STRAH/POGUM, v kateri je opi- sano, da lahko premaga Meglenega kralja staro, mlado ter zaljubljeno srce: „Meg- leni kralj je mogočen. A še mogočnejša je pesem pogumnih src, ki bijejo in pojejo in vriskajo v en glas.“ Fantastični roman odpira pomembna vprašanja o zaupanju, razumevanju, sprejemanju različnosti in strpnosti. Roman vsebuje subtilno podani nauk: strah in nestrpnost se zažreta v vse pore družbe in onemogočita normalno delovanje kolektiva. Pove pa tudi, da se da meglo (in skrhane odnose, bi lahko dodali) z glasbo za vselej odgnati stran. Ko se prebivalci Bleščivke povežejo, postane živ- ljenje prijetno, ptice se vrnejo, vreme je spet sončno, krokodil pa nikogar več ne moti. Avtorica ob koncu romana utrjuje načelo utopije: „Pa saj to je samo izmišljena zgodba,“ rečete. „Ampak to še ne pomeni, da ni resnična,“ rečem jaz. RED. PROF. DR. DRAGICA HARAMIJA, PREDSEDNICA ŽIRIJE Nagrado večernica so doslej prejeli: 1997 Tone Pavček: Majnice, fulaste pesmi 1998 Desa Muck: Lažniva Suzi 1999 Janja Vidmar: Princeska z napako 2000 Polonca Kovač: Kaja in njena družina 2001 Feri Lainšček: Mislice 2002 Matjaž Pikalo: Luža 2003 Marjana Moškrič: Ledene magnolije 2004 Slavko Pregl: Srebro iz modre špilje 2005 Igor Karlovšek: Gimnazijec 2006 Dušan Dim: Distorzija 2007 Irena Velikonja: Poletje na okenski polici; Majda Koren: Eva in kozel 2008 Ervin Fritz: Vrane 2009 Janja Vidmar: Pink 2010 Bina Štampe Žmavc: Cesar in roža 2011 Mate Dolenc: Maščevanje male ostrige 2012 Dim Zupan: Hektor in zlata hruška 2013 Peter Svetina: Ropotarna 2014 Vinko Möderndorfer: Kot v filmu 2015 Vladimir P . Štefanec: Sem punk čarovnica, debela lezbijka in ne maram vampov 2016 Peter Svetina: Kako zorijo ježevci 2017 Peter Svetina: Molitvice s stopnic 2018 Anja Štefan: Drobtine iz mišje doline 2019 Andrej E. Skubic: Babi nima več telefona 2020 Andrej Rozman – Roza: Rimuzine in črkolazen 2021 Sebastijan Pregelj: Vrnitev (Zgodbe s konca kamene dobe, 6. del) 2022 Maša Ogrizek: Lisičja luna 52 53 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA simboli s kazala, mestoma pa so dodane tudi dvostranske ilustracije dogajalnih mikrolokacij, ima naslovljena podpoglavja, naslovi teh izražajo temeljne motive pripovedi. Glavni literarni lik je Silva, o kateri bralec že nemudoma izve, da je nečakinja popotnice gospe Dimitre Mistral in je prišla na Bleščivko popazit tetino stano- van je, da ima rdečo katrco, krokodila Silvestra in da je čarovnica za zgodbe. Odra- sli prebivalci Bleščivke zahtevajo, da Silva s krokodilom, ki ga z vsakim svojim pogovorom opisujejo kot bolj nevarnega, nemudoma zapusti naselje. In seveda je Silva kriva za vse nevšečnosti, tudi za meglo in slabo vreme. Otroci, njihov vodja je desetletni deček Tomo, pa se lotijo raziskovanja, zakaj ni ptic, zakaj je Bleščivka meglena in katera žival ima svetleče mavrične kakce. Bleščivka je realni književni prostor, ki pa skriva goščavo, v kateri se razširi Megleni kralj. Ta je simbol zla, vsega groznega, nestrpnega. Meja med realnim in fantastičnim svetom je natančno določena: goščava, v kateri prebiva Megleni kralj, je strašen in samoten kraj. Roman je izrazito večplasten in naslovniško odprt, saj bodo mlajši bralci uži- vali v napeti (skoraj detektivski) zgodbi o razkritju in pregonu sicer fantastičnega krivca, odraslim pa se zgodba razkriva skozi medbesedilne elemente in simbole. Opaziti je citatnost (imeni Afra in Tarbula) na Grumov Dogodek v mestu Gogi, a sta stari opazovalki – za razliko od Goge – zelo dejavni in v veliko pomoč pri razrešitvi skrivnosti, saj menita, da so se na Bleščivki nalezli slabega vremena in je treba zato nekaj spremeniti. Pomemben medbesedilni element je Silvina Knjiga izmišljenih ptičev, v kateri „so zbrane najlepše zgodbe o pticah, ki si jih že dolga sto- letja pripovedujejo ljudje po vsem svetu“. Prav medbesedilna navezava na delo Zbo- rovanje ptic, ki ga je v 12. stoletju s predelavo stare sufijske zgodbe o pticah napisal perzijski pesnik Farid ud-Din Attar, je ključna za razumevanje individualnosti in hkratne kolektivnosti. Ptice morajo preleteti sedem nevarnih dolin (iskanje, ljube- zen, spoznanje, odmik, enost, osuplost, smrt), da pridejo do gore Kaf, kjer prebiva Simorg. Ptice so simbol svobode, v romanu pa predstavljajo združenost otrok, ki edini takoj razumejo, da lahko meglo in Meglenega kralja preženejo le s skupnimi močmi. Otroci so torej tisti, ki s svojim ravnanjem predajo odraslim pomembno sporočilo o negativnih učinkih predsodkov ter o moči skupnosti. Pri povezovanju prebivalcev Bleščivke je pomembno zavedanje, da je včasih treba obrniti problem na glavo, da bi našli rešitev; pomaga tudi knjiga STRAH/POGUM, v kateri je opi- sano, da lahko premaga Meglenega kralja staro, mlado ter zaljubljeno srce: „Meg- leni kralj je mogočen. A še mogočnejša je pesem pogumnih src, ki bijejo in pojejo in vriskajo v en glas.“ Fantastični roman odpira pomembna vprašanja o zaupanju, razumevanju, sprejemanju različnosti in strpnosti. Roman vsebuje subtilno podani nauk: strah in nestrpnost se zažreta v vse pore družbe in onemogočita normalno delovanje kolektiva. Pove pa tudi, da se da meglo (in skrhane odnose, bi lahko dodali) z glasbo za vselej odgnati stran. Ko se prebivalci Bleščivke povežejo, postane živ- ljenje prijetno, ptice se vrnejo, vreme je spet sončno, krokodil pa nikogar več ne moti. Avtorica ob koncu romana utrjuje načelo utopije: „Pa saj to je samo izmišljena zgodba,“ rečete. „Ampak to še ne pomeni, da ni resnična,“ rečem jaz. RED. PROF. DR. DRAGICA HARAMIJA, PREDSEDNICA ŽIRIJE Nagrado večernica so doslej prejeli: 1997 Tone Pavček: Majnice, fulaste pesmi 1998 Desa Muck: Lažniva Suzi 1999 Janja Vidmar: Princeska z napako 2000 Polonca Kovač: Kaja in njena družina 2001 Feri Lainšček: Mislice 2002 Matjaž Pikalo: Luža 2003 Marjana Moškrič: Ledene magnolije 2004 Slavko Pregl: Srebro iz modre špilje 2005 Igor Karlovšek: Gimnazijec 2006 Dušan Dim: Distorzija 2007 Irena Velikonja: Poletje na okenski polici; Majda Koren: Eva in kozel 2008 Ervin Fritz: Vrane 2009 Janja Vidmar: Pink 2010 Bina Štampe Žmavc: Cesar in roža 2011 Mate Dolenc: Maščevanje male ostrige 2012 Dim Zupan: Hektor in zlata hruška 2013 Peter Svetina: Ropotarna 2014 Vinko Möderndorfer: Kot v filmu 2015 Vladimir P . Štefanec: Sem punk čarovnica, debela lezbijka in ne maram vampov 2016 Peter Svetina: Kako zorijo ježevci 2017 Peter Svetina: Molitvice s stopnic 2018 Anja Štefan: Drobtine iz mišje doline 2019 Andrej E. Skubic: Babi nima več telefona 2020 Andrej Rozman – Roza: Rimuzine in črkolazen 2021 Sebastijan Pregelj: Vrnitev (Zgodbe s konca kamene dobe, 6. del) 2022 Maša Ogrizek: Lisičja luna 54 55 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA ŠPELA FRLIC POGUM SE IZKAŽE V MAJHNIH, A POMEMBNIH GESTAH Zmagovalni roman Bleščivka avto- rice Špele Frlic je bil na začetku samo zabavna zgodba o rahlo zmedeni ženski s krokodilom, ki se ji v dežnem nalivu po neumnosti utopi najljubša knjiga. In kaj se je zgodilo potem? V tednu dni se lahko spremeni cel svet. Tudi sončno Bleščivko (kraj, po katerem je poimenovan roman) je nenadoma presenetilo megleno in deževno vreme, ki mu navadno rečemo kar slabo vreme. Kaj je za vas, Špela, lepo vreme? (Smeh) Kako dobro otvoritveno vprašanje! Snežni metež, dež, megla, sonce, vse je lahko lepo vreme. Samo čas moramo imeti, da ga dojamemo kot lepega in ne kot nekakšno oviro našim pomembnim opravkom. No, pa obču- tek, da smo tudi v bolj divjem vremenu na varnem. Vreme ima zelo pomembno vlogo v Bleščivki, ja, kar ni nekaj lite- rarno novega, seveda. Vremenski pojavi nam že dolga stoletja dobro služijo kot prispodoba za človeška občutja. A zdelo se mi je, da potrebujem zelo jasno, tudi vizualno učinkovito metaforo, ki je hkrati tako vsakdanja, da ima z njo izkušnjo vsak bralec. To, da je na Ble- ščivki ves čas sončno, pomeni, da nase- lju manjka ključna izkušnja, manjka jim dež! To pa pomeni tudi, da se z njim ne znajo zares soočiti, ko pride, da jih čisto preveč vrže iz tira. Silva, prišlek, pa ima izkušnjo slabega vremena, pred meglo in dežjem pravzaprav zbeži na Bleščivko (že pred prihodom na Bleščivko se ji je nad glavo namreč nagnetel deževen oblak, op. a.), zato obstaja upanje, da se bo z dežjem in meglo, tudi metaforično, znala soočiti. Mislim, da moraš biti, ko pišeš za otroke, pri pisanju osnovne zgodbe zelo konkreten in jasen, zgraditi moraš trden, skoraj otipljiv svet, potem pa lahko na tako vzpostavljeno osnovo učinkovito plastiš še druge bolj lirične, abstraktne nivoje. Otroci imajo manj življenjskih izkušenj kot mi odrasli, ki imamo pred njimi pri branju tako prednost vsaj v številu preživetih let, to pa nikakor ne pomeni, da ne morejo biti enakovredni sogovorniki, ko se razpravlja o zgodbi. Omejitev dogajalnega časa na en teden pa mi je pomagala zgraditi nape- tost, ki je v zgodbi v resnici navidezna in je bolj posledica vzdušja kot nape- tega dogajanja. Veliko sem se ukvar- jala s formo, ki bi podprla zgodbo, in z jezikom, za katerega sem želela, da bi bil tekoč, preprost, brez zapletenih slo- govnih manevrov, skratka tak, da bi bil otrokom blizu. Vse to troje – zgodba, struktura, jezik – se mora potem zložiti v trdno celoto. Tako, da bralec razmisleka, ki je v ozadju, sploh ne opazi, da zgodba teče tako gladko, kot da drugače sploh ne bi moglo biti. Da ni nikjer več sledi o tem, kako zelo se je avtorica mučila s pisanjem nekaterih delčkov. Vreme na Bleščivki je zelo prijetno – tako je, kakor pravite, tudi zato, ker je izredno zaprto. In ravno to izločanje in celo nezavedno „rezanje“ manj prijetnih polov sveta lahko v življenje prinese veliko strahu. Koridor med meglo in soncem, ki se vzpostavlja skozi delo, je pravzaprav zelo nujen! FOTO ANDREJ PETELINŠEK Drži. Bleščivko sem si predstavljala kot skupnost, ki zavrača vse, kar bi jo lahko vznemirilo. In prav to je naj- hujša oblika zaprtosti! Na tak način se namreč zapreš pred slabim in dob- rim, pred vsem skratka, kar bi od tebe zahtevalo čustveni odziv. Če poskusim torej na uvodno vprašanje odgovoriti še v okviru Bleščivke, nisem prepričana, da je tisto sončno vreme na začetku zgodbe lepo vreme. Veliko lepše je tisto zimsko sonce na koncu. V vašem delu lahko Grumov Dogodek v mestu Gogi prepoznamo kot pomemben navdih. Ste ga v življenju veliko brali? Seveda sem ga brala. Pa tudi sicer že vse svoje delovno življenje delu- jem v sferi literature in bralne kulture, ves čas mi prihajajo na misel literarne reference. Tarbula in Afra, ki se (sicer z močno spremenjenimi karakteristi- kami, op. a.) pojavita v Bleščivki, sta res karizmatičen par (že njuni imeni sta krasni in lepo zvenita). Pri ‚med- besedilnih sklicih‘, ki sem jih umeščala v zgodbo, pa sem imela še en droben motiv. Bleščivko sem pisala tudi z mi- slijo na odrasle, ki bodo zgodbo na glas brali svojim otrokom. Zelo sem si želela, da bi tudi odrasli v njej uživali, da bi jim bilo zato to skupno bralno druženje v veselje, da bi jim morda odprli kakšno misel. Z mojim otrokom veliko skupaj bereva na glas, zanimivo je opazovati, kako različno se odzivava na posamezna mesta v knjigi, vse to potem sproža razburljive pogovore, take, ki se brez knjižnega impulza zago- tovo ne bi zgodili. Zdi se mi, da branje literature deluje kot nekakšen tetris, vsaka nova knjiga nas spomni na že prebrane, zgodbe se med seboj oplajajo, nadgrajujejo, pove- zujejo. Morda bodo otroci, ki bodo zdaj brali Bleščivko, čez leta brali tudi Dogo- dek v mestu Gogi in se – mogoče, samo mogoče! – spomnili, da jim imeni Tar- bula in Afra nista popolnoma neznani. Iz enakega razloga sem v delo umeščala tudi ljudske zgodbe; zdelo se mi je, da lahko dopolnijo osnovno zgodbo in jo poglobijo. Potem ste tudi Bleščivko med ustvarjanjem gotovo brali svojemu otroku. V bistvu imaš na tak način doma enega avtentičnega „preverjevalca dejstev“ . Ja (smeh), in to izredno kritičnega! Zelo resno jemlje svoje delo testnega bralca. Bleščivko sem njemu in tudi dru- gim otrokom med nastajanjem sproti prebirala, da bi videla, kaj jih pritegne, kaj jih nasmeji, kje se dolgočasijo, in da sem obenem ob glasnem branju tudi sama slišala pripovedni ritem oziroma da sem slišala, če in kje se zalomi. Tako sem počasi pilila zgodbo in jezik. Otroci pa so mi dali res zelo tehtne komen- tarje. Odlični sogovorniki so, sploh pri nelogičnosti in drobnih nesmislih. V zgodbah ni kar vse mogoče, notranjo logiko imajo, ki ji moraš slediti, če želiš, da je svet, ki ga s pisanjem vzpostavljaš, prepričljiv. Ne more se torej zgoditi kar karkoli, kar ti pade v tistem trenutku na pamet, tudi v domišljijskem svetu ne. Če bi Silvi naenkrat zrasla krila in bi odletela na jug, bi otroci zagotovo pro- testirali. Tudi to, da bi krokodil Silvester (hišni ljubljenček prišlekinje Silve, neča- kinje domačinke Dimitre, op. a.) spre- govoril po človeško, ne bi bilo prepri- čljivo. Zdelo se mi je, da bi s tem, ko bi mu v usta položila besede, zgodbi v hipu vzela kredibilnost. Ves čas sem posku- šala loviti ravnotežje med domišljijskim in resničnim na način, da je dogajanje na Bleščivki stvar interpretacije, otroci, Silva in Rozamund si ga razlagajo po svoje, bolj domišljijsko, ostali prebivalci Bleščivke pa po svoje. 54 55 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA ŠPELA FRLIC POGUM SE IZKAŽE V MAJHNIH, A POMEMBNIH GESTAH Zmagovalni roman Bleščivka avto- rice Špele Frlic je bil na začetku samo zabavna zgodba o rahlo zmedeni ženski s krokodilom, ki se ji v dežnem nalivu po neumnosti utopi najljubša knjiga. In kaj se je zgodilo potem? V tednu dni se lahko spremeni cel svet. Tudi sončno Bleščivko (kraj, po katerem je poimenovan roman) je nenadoma presenetilo megleno in deževno vreme, ki mu navadno rečemo kar slabo vreme. Kaj je za vas, Špela, lepo vreme? (Smeh) Kako dobro otvoritveno vprašanje! Snežni metež, dež, megla, sonce, vse je lahko lepo vreme. Samo čas moramo imeti, da ga dojamemo kot lepega in ne kot nekakšno oviro našim pomembnim opravkom. No, pa obču- tek, da smo tudi v bolj divjem vremenu na varnem. Vreme ima zelo pomembno vlogo v Bleščivki, ja, kar ni nekaj lite- rarno novega, seveda. Vremenski pojavi nam že dolga stoletja dobro služijo kot prispodoba za človeška občutja. A zdelo se mi je, da potrebujem zelo jasno, tudi vizualno učinkovito metaforo, ki je hkrati tako vsakdanja, da ima z njo izkušnjo vsak bralec. To, da je na Ble- ščivki ves čas sončno, pomeni, da nase- lju manjka ključna izkušnja, manjka jim dež! To pa pomeni tudi, da se z njim ne znajo zares soočiti, ko pride, da jih čisto preveč vrže iz tira. Silva, prišlek, pa ima izkušnjo slabega vremena, pred meglo in dežjem pravzaprav zbeži na Bleščivko (že pred prihodom na Bleščivko se ji je nad glavo namreč nagnetel deževen oblak, op. a.), zato obstaja upanje, da se bo z dežjem in meglo, tudi metaforično, znala soočiti. Mislim, da moraš biti, ko pišeš za otroke, pri pisanju osnovne zgodbe zelo konkreten in jasen, zgraditi moraš trden, skoraj otipljiv svet, potem pa lahko na tako vzpostavljeno osnovo učinkovito plastiš še druge bolj lirične, abstraktne nivoje. Otroci imajo manj življenjskih izkušenj kot mi odrasli, ki imamo pred njimi pri branju tako prednost vsaj v številu preživetih let, to pa nikakor ne pomeni, da ne morejo biti enakovredni sogovorniki, ko se razpravlja o zgodbi. Omejitev dogajalnega časa na en teden pa mi je pomagala zgraditi nape- tost, ki je v zgodbi v resnici navidezna in je bolj posledica vzdušja kot nape- tega dogajanja. Veliko sem se ukvar- jala s formo, ki bi podprla zgodbo, in z jezikom, za katerega sem želela, da bi bil tekoč, preprost, brez zapletenih slo- govnih manevrov, skratka tak, da bi bil otrokom blizu. Vse to troje – zgodba, struktura, jezik – se mora potem zložiti v trdno celoto. Tako, da bralec razmisleka, ki je v ozadju, sploh ne opazi, da zgodba teče tako gladko, kot da drugače sploh ne bi moglo biti. Da ni nikjer več sledi o tem, kako zelo se je avtorica mučila s pisanjem nekaterih delčkov. Vreme na Bleščivki je zelo prijetno – tako je, kakor pravite, tudi zato, ker je izredno zaprto. In ravno to izločanje in celo nezavedno „rezanje“ manj prijetnih polov sveta lahko v življenje prinese veliko strahu. Koridor med meglo in soncem, ki se vzpostavlja skozi delo, je pravzaprav zelo nujen! FOTO ANDREJ PETELINŠEK Drži. Bleščivko sem si predstavljala kot skupnost, ki zavrača vse, kar bi jo lahko vznemirilo. In prav to je naj- hujša oblika zaprtosti! Na tak način se namreč zapreš pred slabim in dob- rim, pred vsem skratka, kar bi od tebe zahtevalo čustveni odziv. Če poskusim torej na uvodno vprašanje odgovoriti še v okviru Bleščivke, nisem prepričana, da je tisto sončno vreme na začetku zgodbe lepo vreme. Veliko lepše je tisto zimsko sonce na koncu. V vašem delu lahko Grumov Dogodek v mestu Gogi prepoznamo kot pomemben navdih. Ste ga v življenju veliko brali? Seveda sem ga brala. Pa tudi sicer že vse svoje delovno življenje delu- jem v sferi literature in bralne kulture, ves čas mi prihajajo na misel literarne reference. Tarbula in Afra, ki se (sicer z močno spremenjenimi karakteristi- kami, op. a.) pojavita v Bleščivki, sta res karizmatičen par (že njuni imeni sta krasni in lepo zvenita). Pri ‚med- besedilnih sklicih‘, ki sem jih umeščala v zgodbo, pa sem imela še en droben motiv. Bleščivko sem pisala tudi z mi- slijo na odrasle, ki bodo zgodbo na glas brali svojim otrokom. Zelo sem si želela, da bi tudi odrasli v njej uživali, da bi jim bilo zato to skupno bralno druženje v veselje, da bi jim morda odprli kakšno misel. Z mojim otrokom veliko skupaj bereva na glas, zanimivo je opazovati, kako različno se odzivava na posamezna mesta v knjigi, vse to potem sproža razburljive pogovore, take, ki se brez knjižnega impulza zago- tovo ne bi zgodili. Zdi se mi, da branje literature deluje kot nekakšen tetris, vsaka nova knjiga nas spomni na že prebrane, zgodbe se med seboj oplajajo, nadgrajujejo, pove- zujejo. Morda bodo otroci, ki bodo zdaj brali Bleščivko, čez leta brali tudi Dogo- dek v mestu Gogi in se – mogoče, samo mogoče! – spomnili, da jim imeni Tar- bula in Afra nista popolnoma neznani. Iz enakega razloga sem v delo umeščala tudi ljudske zgodbe; zdelo se mi je, da lahko dopolnijo osnovno zgodbo in jo poglobijo. Potem ste tudi Bleščivko med ustvarjanjem gotovo brali svojemu otroku. V bistvu imaš na tak način doma enega avtentičnega „preverjevalca dejstev“ . Ja (smeh), in to izredno kritičnega! Zelo resno jemlje svoje delo testnega bralca. Bleščivko sem njemu in tudi dru- gim otrokom med nastajanjem sproti prebirala, da bi videla, kaj jih pritegne, kaj jih nasmeji, kje se dolgočasijo, in da sem obenem ob glasnem branju tudi sama slišala pripovedni ritem oziroma da sem slišala, če in kje se zalomi. Tako sem počasi pilila zgodbo in jezik. Otroci pa so mi dali res zelo tehtne komen- tarje. Odlični sogovorniki so, sploh pri nelogičnosti in drobnih nesmislih. V zgodbah ni kar vse mogoče, notranjo logiko imajo, ki ji moraš slediti, če želiš, da je svet, ki ga s pisanjem vzpostavljaš, prepričljiv. Ne more se torej zgoditi kar karkoli, kar ti pade v tistem trenutku na pamet, tudi v domišljijskem svetu ne. Če bi Silvi naenkrat zrasla krila in bi odletela na jug, bi otroci zagotovo pro- testirali. Tudi to, da bi krokodil Silvester (hišni ljubljenček prišlekinje Silve, neča- kinje domačinke Dimitre, op. a.) spre- govoril po človeško, ne bi bilo prepri- čljivo. Zdelo se mi je, da bi s tem, ko bi mu v usta položila besede, zgodbi v hipu vzela kredibilnost. Ves čas sem posku- šala loviti ravnotežje med domišljijskim in resničnim na način, da je dogajanje na Bleščivki stvar interpretacije, otroci, Silva in Rozamund si ga razlagajo po svoje, bolj domišljijsko, ostali prebivalci Bleščivke pa po svoje. 56 57 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA Kako kot pisateljica in pripovedovalka v zdrobljenem, fragmentarnem svetu sicer razumete funkcijo pripovedi? Ali sploh obstaja življenje brez pripovedi, brez zgodbe? Glede na to, kako vseobsežno se v zgodovini človeštva pojavljata zgodba in pripovedovanje, morata imeti bistveno, čisto preživetveno funkcijo za človeka, ki je pač tudi simbolno bitje in bitje, ki ves čas išče smisel. Zgodbe zmorejo ubesediti tisto, česar ni mogoče otipati. Če ne bi imeli na voljo metafor, bi bili zelo nemočni. Narativna misel je izjemno pomembno orodje, ker z njo vzpostav- ljamo strukturo življenjskim dogod- kom in domišljiji, iščemo vzročnost, iz preobsežnega kaosa vsebin, impulzov, občutij izločimo delček, ki ga potem zgodba uokviri in osmisli. Zgodbe so tudi nosilke spomina, od vseh nači- nov memoriziranja pravzaprav najbolj odporne na čas, sploh kadar govorijo o bistvenih stvareh. Ker pa je pripo- vedovanje ali pa morda še bolj beseda zgodba postala tako vseprisotna, pou- darjana in zlorabljana, se mi zdi, da je skrajni čas, da začnemo bolj na glas govoriti tudi o etičnem vidiku pripo- vedovanja. Pripovedovalec je kot vsak, ki ima moč, tudi odgovoren, kaj s to močjo počne. Pa ne govorim o pripo- vedovani vsebini, bolj o pripovedo- valskih strategijah, o tem, kaj želi pri- povedovalec z zgodbo doseči, za kaj to moč uporabi. Narativna misel pa tudi ne sme in ne more biti edina, s katero poskušamo dojeti svet. Zgodba nas včasih celo bolj oddalji od bistva, kot nam ga približa, sploh kadar posku- šamo razumeti nečloveško. Nujno potrebujemo tudi analitično misel, sposobnost abstraktnega mišljenja in veliko empatije – šele z vsem tem imamo nekaj možnosti, da razumemo ta svet, to življenje, se mi zdi. Tudi v Bleščivki so te kategorije – torej znanstveno, domišljijsko, abstraktno – izjemno pomembne. Hkrati pa je jasno eno: otrok mora biti spodbujen k raziskovanju, pa naj to počne znanstveno, domišljijsko ali pa abstraktno. Če ne pogledaš čez ograjo, ne veš. Ja, radovednost, raziskovanje nezna- nega, to dvoje nas dela najbolj žive. A z Bleščivko sem želela predvsem pou- dariti, kako pomembno je sodelova- nje, da problemi, ki so večji od posa- meznika, zahtevajo skupno delo vseh in presegan je nepomembnih razprtij in nesoglasij. Ne verjamem, da smo lahko v neki mikroskupnosti – pa naj gre za vas, blok, ulico, delovni kolektiv ali razred – vsi zares prijatelji. Prijatelj je vendarle sveta beseda, ne uporabiš je zlahka! Ne glede na to, ali se imamo radi ali pa se zgolj vljudno pozdrav- ljamo, pa je bistveno, da zmoremo, ko je res treba, konstruktivno sodelovati. Pa nočem reči, da sem se na začetku pisanja odločila, da bo to nosilno spo- ročilo knjige. Na začetku je bila samo zabavna zgodba o rahlo zmedeni ženski s krokodilom, ki se ji v dežnem nalivu po neumnosti utopi najljubša knjiga. Moj proces pisanja je bil v resni ci kar kaotičen. Podobe, dialogi, prizori, liki, hecne podrobnosti so se mi zlagali na kup, potem pa sem poskušala najti povezave med njimi in jih nekako urediti v zgodbo. Proces pisanja brez vnaprejšnjega scenarija zahteva malo več časa, težko predvidiš vnaprej, ali bo sploh kaj dobrega nastalo. Menim pa, da če se odločiš, da boš dal knjigo od sebe, potem se moraš potruditi po najboljših močeh, da je, kar izide, naj- boljše, kar v tistem trenutku zmoreš. Prestara sem že za hlastanje, poleg tega se mi zdi, da na vseh področjih toliko proizvajamo, da sami sebe skoraj ne dohajamo več. V svojem delu se res tru- dim, da ne bi po nepotrebnem dodajala k temu šumu. Trudim se od sebe dajati stvari, za katerimi potem lahko stojim. Ptice so v Bleščivki izjemno pomemben motiv. Hecno se mi zdi, da ta bitja venomer preletavajo med dežjem in soncem – tisti, ki jih radi opazujejo oziroma opazujemo, pa se pogosto zadržujemo samo na toplem. Ptice so – ravno zato, ker nosijo ogromno simbolike in ker o njih obstaja toliko zgodb – zares hvaležna tema. In še čudovite so! V naši družini jih pogosto opazujemo kar z domače verande, kjer nam pridejo zelo blizu – tiho moraš biti in negiben, če želiš, da se ne spla- šijo. Opazovanje ptic je tako tudi vaja v pozornem mirovanju. Knjiga izmišlje- nih ptičev (v kateri so zbrane najlepše zgodbe o pticah, ki si jih že dolga stole- tja pripovedujejo ljudje po vsem svetu) pa je kot motiv v Bleščivko vpeljana zaradi misli, v katero zelo verjamem. Namreč, da v otroštvu s knjigami, slika- nicami, ki jih beremo ali nam jih berejo, vzpostavimo osebni repertoar zgodb in podob, ki ga nesemo s seboj v odraslo dobo, četudi se tega jasno ne zavedamo. Te zgodbe nam kasneje v življenju na neki način pomagajo živeti in se nanje spomnimo v trenutku, ko jih potrebu- jemo. Silvina knjiga je tak osebni reper- toar zgodb, dobila jo je od tete Dimitre, in na koncu zgodbe knjigo z novimi zgodbami preda Tomu. Take zgodbe so pomembna dediščina, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Tudi zato so ljudje, ki nam, sploh v otroštvu, znajo predlagati dobre knjige v branje, v naših življenjih tako pomembni. Ptice odlično pokažejo tudi moč kolektivnosti. Čeprav med seboj morda niso prijateljice, takrat, ko je treba skozi nevihto, svojo jato takoj oblikujejo v primerno obliko. Ja, skoraj popolno se razporedijo in znajo delovati zelo ubrano. Ljudje bolj počasi pridobivamo to izkušnjo sodelovanja – pa ne samo v družini, neprestano se umeščamo v različne skupnosti in se učimo, da smo skupaj odgovorni za dobro počutje v nekem okolju. Hudo je, če se počutiš nepove- zanega in samega. Silva in Silvester imata prav ta občutek. Kot prišleka sta na Bleščivki takoj osumljena vsega slabega, kar se dogaja. To, da Silvester ni navaden maček, ampak krokodil, je tukaj ključno. Kako ste prišli do te fantastične domače živali? Na Gradu Strmol, kamor smo včasih zahajali na družinske izlete, je v kavarni v vitrini na ogled nagačen krokodil, ki ga je imela v lasti takratna gospodarica gradu Ksenija Hribar. Obstaja tudi zelo lepa fotografija, na kateri pozira s kro- kodilom v naročju. Prav ta fotografija je bila prvi impulz za zgodbo o Silvi. Dr. Stašo Tome iz Prirodoslovnega muzeja sem prosila za strokovni pre- gled Bleščivke – pomembno se mi je zdelo, da ni v knjigi kakšnih neumnosti o krokodilu ali ptičih. Povedala mi je, da je krokodil z gradu Strmol še mladič in da gre pač za zver, ki je lahko člo- veku tudi nevarna. Ta v vitrini je med kopanjem v bazenu šavsnil gospodarja in si tako prislužil nagačenost. Kroko- dil kot hišni ljubljenček je tako lahko učinkovita literarna ideja, udejanjanje v resničnem življenju pa otrokom raje odsvetujemo (smeh). Za zgodbo sem potrebovala žival, ki bo dovolj nevsakdanja in bo že s svojo pojavo vzbudila mešane občutke. Ljubke, kosmate živalice si takoj želimo pobožati, krokodil pa je hladnokrvni plazilec z ostrimi zobmi, logično je, da so Bleščivčani ob njegovem prihodu zadržani. Vprašanje je torej bilo, ali 56 57 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA Kako kot pisateljica in pripovedovalka v zdrobljenem, fragmentarnem svetu sicer razumete funkcijo pripovedi? Ali sploh obstaja življenje brez pripovedi, brez zgodbe? Glede na to, kako vseobsežno se v zgodovini človeštva pojavljata zgodba in pripovedovanje, morata imeti bistveno, čisto preživetveno funkcijo za človeka, ki je pač tudi simbolno bitje in bitje, ki ves čas išče smisel. Zgodbe zmorejo ubesediti tisto, česar ni mogoče otipati. Če ne bi imeli na voljo metafor, bi bili zelo nemočni. Narativna misel je izjemno pomembno orodje, ker z njo vzpostav- ljamo strukturo življenjskim dogod- kom in domišljiji, iščemo vzročnost, iz preobsežnega kaosa vsebin, impulzov, občutij izločimo delček, ki ga potem zgodba uokviri in osmisli. Zgodbe so tudi nosilke spomina, od vseh nači- nov memoriziranja pravzaprav najbolj odporne na čas, sploh kadar govorijo o bistvenih stvareh. Ker pa je pripo- vedovanje ali pa morda še bolj beseda zgodba postala tako vseprisotna, pou- darjana in zlorabljana, se mi zdi, da je skrajni čas, da začnemo bolj na glas govoriti tudi o etičnem vidiku pripo- vedovanja. Pripovedovalec je kot vsak, ki ima moč, tudi odgovoren, kaj s to močjo počne. Pa ne govorim o pripo- vedovani vsebini, bolj o pripovedo- valskih strategijah, o tem, kaj želi pri- povedovalec z zgodbo doseči, za kaj to moč uporabi. Narativna misel pa tudi ne sme in ne more biti edina, s katero poskušamo dojeti svet. Zgodba nas včasih celo bolj oddalji od bistva, kot nam ga približa, sploh kadar posku- šamo razumeti nečloveško. Nujno potrebujemo tudi analitično misel, sposobnost abstraktnega mišljenja in veliko empatije – šele z vsem tem imamo nekaj možnosti, da razumemo ta svet, to življenje, se mi zdi. Tudi v Bleščivki so te kategorije – torej znanstveno, domišljijsko, abstraktno – izjemno pomembne. Hkrati pa je jasno eno: otrok mora biti spodbujen k raziskovanju, pa naj to počne znanstveno, domišljijsko ali pa abstraktno. Če ne pogledaš čez ograjo, ne veš. Ja, radovednost, raziskovanje nezna- nega, to dvoje nas dela najbolj žive. A z Bleščivko sem želela predvsem pou- dariti, kako pomembno je sodelova- nje, da problemi, ki so večji od posa- meznika, zahtevajo skupno delo vseh in presegan je nepomembnih razprtij in nesoglasij. Ne verjamem, da smo lahko v neki mikroskupnosti – pa naj gre za vas, blok, ulico, delovni kolektiv ali razred – vsi zares prijatelji. Prijatelj je vendarle sveta beseda, ne uporabiš je zlahka! Ne glede na to, ali se imamo radi ali pa se zgolj vljudno pozdrav- ljamo, pa je bistveno, da zmoremo, ko je res treba, konstruktivno sodelovati. Pa nočem reči, da sem se na začetku pisanja odločila, da bo to nosilno spo- ročilo knjige. Na začetku je bila samo zabavna zgodba o rahlo zmedeni ženski s krokodilom, ki se ji v dežnem nalivu po neumnosti utopi najljubša knjiga. Moj proces pisanja je bil v resni ci kar kaotičen. Podobe, dialogi, prizori, liki, hecne podrobnosti so se mi zlagali na kup, potem pa sem poskušala najti povezave med njimi in jih nekako urediti v zgodbo. Proces pisanja brez vnaprejšnjega scenarija zahteva malo več časa, težko predvidiš vnaprej, ali bo sploh kaj dobrega nastalo. Menim pa, da če se odločiš, da boš dal knjigo od sebe, potem se moraš potruditi po najboljših močeh, da je, kar izide, naj- boljše, kar v tistem trenutku zmoreš. Prestara sem že za hlastanje, poleg tega se mi zdi, da na vseh področjih toliko proizvajamo, da sami sebe skoraj ne dohajamo več. V svojem delu se res tru- dim, da ne bi po nepotrebnem dodajala k temu šumu. Trudim se od sebe dajati stvari, za katerimi potem lahko stojim. Ptice so v Bleščivki izjemno pomemben motiv. Hecno se mi zdi, da ta bitja venomer preletavajo med dežjem in soncem – tisti, ki jih radi opazujejo oziroma opazujemo, pa se pogosto zadržujemo samo na toplem. Ptice so – ravno zato, ker nosijo ogromno simbolike in ker o njih obstaja toliko zgodb – zares hvaležna tema. In še čudovite so! V naši družini jih pogosto opazujemo kar z domače verande, kjer nam pridejo zelo blizu – tiho moraš biti in negiben, če želiš, da se ne spla- šijo. Opazovanje ptic je tako tudi vaja v pozornem mirovanju. Knjiga izmišlje- nih ptičev (v kateri so zbrane najlepše zgodbe o pticah, ki si jih že dolga stole- tja pripovedujejo ljudje po vsem svetu) pa je kot motiv v Bleščivko vpeljana zaradi misli, v katero zelo verjamem. Namreč, da v otroštvu s knjigami, slika- nicami, ki jih beremo ali nam jih berejo, vzpostavimo osebni repertoar zgodb in podob, ki ga nesemo s seboj v odraslo dobo, četudi se tega jasno ne zavedamo. Te zgodbe nam kasneje v življenju na neki način pomagajo živeti in se nanje spomnimo v trenutku, ko jih potrebu- jemo. Silvina knjiga je tak osebni reper- toar zgodb, dobila jo je od tete Dimitre, in na koncu zgodbe knjigo z novimi zgodbami preda Tomu. Take zgodbe so pomembna dediščina, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Tudi zato so ljudje, ki nam, sploh v otroštvu, znajo predlagati dobre knjige v branje, v naših življenjih tako pomembni. Ptice odlično pokažejo tudi moč kolektivnosti. Čeprav med seboj morda niso prijateljice, takrat, ko je treba skozi nevihto, svojo jato takoj oblikujejo v primerno obliko. Ja, skoraj popolno se razporedijo in znajo delovati zelo ubrano. Ljudje bolj počasi pridobivamo to izkušnjo sodelovanja – pa ne samo v družini, neprestano se umeščamo v različne skupnosti in se učimo, da smo skupaj odgovorni za dobro počutje v nekem okolju. Hudo je, če se počutiš nepove- zanega in samega. Silva in Silvester imata prav ta občutek. Kot prišleka sta na Bleščivki takoj osumljena vsega slabega, kar se dogaja. To, da Silvester ni navaden maček, ampak krokodil, je tukaj ključno. Kako ste prišli do te fantastične domače živali? Na Gradu Strmol, kamor smo včasih zahajali na družinske izlete, je v kavarni v vitrini na ogled nagačen krokodil, ki ga je imela v lasti takratna gospodarica gradu Ksenija Hribar. Obstaja tudi zelo lepa fotografija, na kateri pozira s kro- kodilom v naročju. Prav ta fotografija je bila prvi impulz za zgodbo o Silvi. Dr. Stašo Tome iz Prirodoslovnega muzeja sem prosila za strokovni pre- gled Bleščivke – pomembno se mi je zdelo, da ni v knjigi kakšnih neumnosti o krokodilu ali ptičih. Povedala mi je, da je krokodil z gradu Strmol še mladič in da gre pač za zver, ki je lahko člo- veku tudi nevarna. Ta v vitrini je med kopanjem v bazenu šavsnil gospodarja in si tako prislužil nagačenost. Kroko- dil kot hišni ljubljenček je tako lahko učinkovita literarna ideja, udejanjanje v resničnem življenju pa otrokom raje odsvetujemo (smeh). Za zgodbo sem potrebovala žival, ki bo dovolj nevsakdanja in bo že s svojo pojavo vzbudila mešane občutke. Ljubke, kosmate živalice si takoj želimo pobožati, krokodil pa je hladnokrvni plazilec z ostrimi zobmi, logično je, da so Bleščivčani ob njegovem prihodu zadržani. Vprašanje je torej bilo, ali 58 59 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA bo Silva, ki krokodila pripelje na Ble- ščivko, dovolj prepričljiva, Bleščivčani pa dovolj odprti, da bodo premagali predsodke in spoznali, da Silvester ni nevaren, da je v resnici zelo prijazen. Otroci, ki so bolj radovedni in očitno tudi bolj pogumni, Silvestra zelo hitro vzljubijo, čeprav na začetku tudi sami dvomijo. Ker Bleščivke ne pripoveduje vsevedni pripovedovalec, sem potre- bovala tudi dodatno perspektivo, da bi lahko učinkovito povedala zgodbo, torej nekoga, ki sliši, česar človek ne more. S Silvestrom lahko bralka in bra- lec prisluškujeta dogajanju v drugih stanovanjih (krokodil lahko namreč sliši tudi skozi stene, op. a.). Že s sprejemanjem krokodila otroci v romanu pokažejo svoj pogum. Kakšen otrok je za vas danes tudi pogumen otrok? Pogum se mi zdi predvsem bolj vsakdanja stvar, ki ni rezervirana samo za izstopajoče posameznike, ki rešujejo svet in se odpravljajo na izjemne pu- stolovščine. Pogum se lahko izkaže tudi v zelo majhnih, a pomembnih gestah. Zato potrebujemo zgodbe vseh vrst, ki opisujejo pogum vseh vrst. Želela bi si, da bi otroci premogli pogum, da zagovarjajo svoje misli, občutke, želje, zanimanja, da se jim ne odpovedo, ker večina (ali pa tisti, ki so jim pomembni) reče, da je to brez zveze ali nemogoče. In da bi se znali pogumno postaviti za druge, kadar je tako prav, čeprav je težko. Tak pogum je treba vsak dan malo trenirati in potem je biti pogumen vsak dan nekoliko lažje. Tak pogum potem tudi rodi mala junaštva, čeprav je beseda junak ena od tistih, ki jih nerada uporabljam. Zakaj? Ker izstopajoči junakinje in junaki, močni, lepi, pametni in neustrašni, predstavljajo le skrajen, potenciran rob zgodbe. Znotraj tega roba pa je široko polje bolj vsakdanjih, a veliko bolj re - sničnih stvari! Pisanje zgodbe z osre- dnjim junakom, ki je po možnosti še izstopajočih kvalitet, zahteva, da se mu vse ostalo, cel zgodbeni svet podredi in služi njegovemu junaštvu. Junaštvo je, o tem se moramo pogovarjati z otroki, stvar zunanje interpretacije, ni nujno notranji občutek. Pri Bleščivki mi je zelo ljubo, da se bralci ne strinjajo nujno, kdo je osrednji lik zgodbe, da so možna različna branja. Poleg tega lahko najbolj vsakdanja stvar s pomočjo domišljije postane izjemno razburljiva. Če mi je na svetu kaj ljubo, je to opazovanje otrok, kako znajo svoje okolje – stanovanje, igrišče, gozd – v igri spreminjati v prostor pu- stolovščine. Nam odraslim gre to malo težje od rok. KLARA ŠIROVNIK LUNA J. ŠRIBAR V KNJIGAH REŠIM KOGA, KI V RESNIČNOSTI NE BI DOBRO KONČAL Grizolda in Maček se začne kot mladinski problemski roman, ko zavije v gozd, pa hitro postane fantazijski roman … Je kot zavita gozdna pot, ki se cepi. Je bil že v zasnovi tako kompleksen ali so bili to nekoč ločeni zasnutki za več knjig ali zgodb? FOTO SAŠA KOVAČIČ Zgodba je res kompleksna in sem jo detajlno gradila. Strukturo in ključne prelomnice sem tudi skicirala, na kratko opisala, tak ogromen plakat imam doma. Včasih se lotevam litera- ture zelo organizirano. Delam si tabele, časovnice, zgodovinska ozadja likov, opisujem prostore dogajanj, razisku- jem, brskam po spletu za slikami nena- vadnih bitij za inspiracijo … Okrog trideset strani imam samo zasnove – poleg opisov likov sem dodelala tudi njihovo ozadje, zgodovino, da sem si argumentirala njihove moti- vacije. Gradnja romana je skoraj tako zahtevna kot pisanje samo. Seveda pa se potem zasnove ne držim za vsako ceno, nočem omejevati svoje ustvar- jalnosti. Strukturo si naredim pred- vsem zato, da se počutim varno, da bom knjigo zares pripeljala do konca in tudi sama ne bom zavila na kakšno stransko potko brez vrnitve. Poleg tega pa je bilo ‚grajenje‘ vsebine tudi svoja zgodba. Knjigo sem najprej prijavila na natečaj Mladinske knjige za nagrado modra ptica. Bila je med nominiran- kami, ki potem izidejo pri založbi. Pred izidom sem jo še dodelovala, saj sem dobila komentarje vseh članov žirije, in seveda je bilo ključno tudi poglobljeno sodelovanje z Alenko Veler, urednico. Srečna sem, če pri ustvarjanju, ki je zame eden izmed temeljev v življenju, lahko rečem, da sem dala vse od sebe. Jaz se spreminjam, a knjige ostajajo. Da se navežem na varnost, ki vam jo nudi struktura – v knjigi ni veliko varnosti, oba svetova sta precej nasilna. Nad Elso izvaja psihično nasilje pijani oče, pa tudi medvrstniško nasilje je brez milosti. V fantazijskem gozdnem svetu pa tudi vladajo buliji – mančkini (škrati, ki niso ravno prijetni, četudi znajo biti smešni), ki živalim pokradejo vse zaloge hrane. Ste razmišljali o tem, kakšno dozo nasilja spustiti v knjigo? Ne. Nisem. Sicer pa, če pogledate stare ljudske pravljice, so te lahko zelo krute. Po psihoanalitičnih razlagah naj bi bile to priprave psihe na vstop v odraslo življenje in soočenje s sve- tom. Razen tega pa se mi pri otrocih, s katerimi se družim, potrjuje to, česar se spomnim iz svojega otroštva: bolj je srhljivo, bolj uživajo. Ko v domišljiji doživljaš vse, kar doživljajo junaki, junakinje, vendar si lepo na varnem – ni lepšega. Z mančkini pa sem hotela dati res bolj hudomušno dimenzijo. So pris- muknjeni škrati, paralelni zapiti dru- ščini Elsinega očeta v človeškem svetu. Seveda je tragično, če se ljudje zapijajo, a deklica Elsa tegobe stvarnosti na humoren način pretvarja v domišljij- skem svetu. Pa tudi odvisno je, kaj bolj opaziš. V knjigi je namreč tudi veliko pomir- jujočih, lepih stvari in likov, ki deklici pomagajo razreševati tegobe in jo tudi v odrasli dobi pripeljejo do srečnega konca oziroma novega začetka. Tu je Berto iz trgovine z barvami, ki ji odpira svet ustvarjanja, pa skrivnostna stara potepuhinja, ki ji pokaže, kako se znajti tudi v temi noči, in še veliko drugih. Če vprašate mene, je knjiga preplet težkih, a tudi čudežnih, lepih stvari. A ni tako tudi življenje? Otrokom torej ne prizanašate, jim pa ponudite uteho. Največja uteha za Elso so umetnost, njeno risanje, njena kreacija paralelnih svetov … Bistveno je, da si v pogonu in se odzivaš. Samo, da pasivno ne sprejemaš tega, kar se ti dogaja, se ne zaviješ vase in trpiš, temveč se aktivno zoperstaviš. Elsa ima talent, ki ji pri tem pomaga, bistveni pa so tudi ljudje, ki jo spodbu- jajo. Ne moralizirajo in je ne poduču- 58 59 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA bo Silva, ki krokodila pripelje na Ble- ščivko, dovolj prepričljiva, Bleščivčani pa dovolj odprti, da bodo premagali predsodke in spoznali, da Silvester ni nevaren, da je v resnici zelo prijazen. Otroci, ki so bolj radovedni in očitno tudi bolj pogumni, Silvestra zelo hitro vzljubijo, čeprav na začetku tudi sami dvomijo. Ker Bleščivke ne pripoveduje vsevedni pripovedovalec, sem potre- bovala tudi dodatno perspektivo, da bi lahko učinkovito povedala zgodbo, torej nekoga, ki sliši, česar človek ne more. S Silvestrom lahko bralka in bra- lec prisluškujeta dogajanju v drugih stanovanjih (krokodil lahko namreč sliši tudi skozi stene, op. a.). Že s sprejemanjem krokodila otroci v romanu pokažejo svoj pogum. Kakšen otrok je za vas danes tudi pogumen otrok? Pogum se mi zdi predvsem bolj vsakdanja stvar, ki ni rezervirana samo za izstopajoče posameznike, ki rešujejo svet in se odpravljajo na izjemne pu- stolovščine. Pogum se lahko izkaže tudi v zelo majhnih, a pomembnih gestah. Zato potrebujemo zgodbe vseh vrst, ki opisujejo pogum vseh vrst. Želela bi si, da bi otroci premogli pogum, da zagovarjajo svoje misli, občutke, želje, zanimanja, da se jim ne odpovedo, ker večina (ali pa tisti, ki so jim pomembni) reče, da je to brez zveze ali nemogoče. In da bi se znali pogumno postaviti za druge, kadar je tako prav, čeprav je težko. Tak pogum je treba vsak dan malo trenirati in potem je biti pogumen vsak dan nekoliko lažje. Tak pogum potem tudi rodi mala junaštva, čeprav je beseda junak ena od tistih, ki jih nerada uporabljam. Zakaj? Ker izstopajoči junakinje in junaki, močni, lepi, pametni in neustrašni, predstavljajo le skrajen, potenciran rob zgodbe. Znotraj tega roba pa je široko polje bolj vsakdanjih, a veliko bolj re - sničnih stvari! Pisanje zgodbe z osre- dnjim junakom, ki je po možnosti še izstopajočih kvalitet, zahteva, da se mu vse ostalo, cel zgodbeni svet podredi in služi njegovemu junaštvu. Junaštvo je, o tem se moramo pogovarjati z otroki, stvar zunanje interpretacije, ni nujno notranji občutek. Pri Bleščivki mi je zelo ljubo, da se bralci ne strinjajo nujno, kdo je osrednji lik zgodbe, da so možna različna branja. Poleg tega lahko najbolj vsakdanja stvar s pomočjo domišljije postane izjemno razburljiva. Če mi je na svetu kaj ljubo, je to opazovanje otrok, kako znajo svoje okolje – stanovanje, igrišče, gozd – v igri spreminjati v prostor pu- stolovščine. Nam odraslim gre to malo težje od rok. KLARA ŠIROVNIK LUNA J. ŠRIBAR V KNJIGAH REŠIM KOGA, KI V RESNIČNOSTI NE BI DOBRO KONČAL Grizolda in Maček se začne kot mladinski problemski roman, ko zavije v gozd, pa hitro postane fantazijski roman … Je kot zavita gozdna pot, ki se cepi. Je bil že v zasnovi tako kompleksen ali so bili to nekoč ločeni zasnutki za več knjig ali zgodb? FOTO SAŠA KOVAČIČ Zgodba je res kompleksna in sem jo detajlno gradila. Strukturo in ključne prelomnice sem tudi skicirala, na kratko opisala, tak ogromen plakat imam doma. Včasih se lotevam litera- ture zelo organizirano. Delam si tabele, časovnice, zgodovinska ozadja likov, opisujem prostore dogajanj, razisku- jem, brskam po spletu za slikami nena- vadnih bitij za inspiracijo … Okrog trideset strani imam samo zasnove – poleg opisov likov sem dodelala tudi njihovo ozadje, zgodovino, da sem si argumentirala njihove moti- vacije. Gradnja romana je skoraj tako zahtevna kot pisanje samo. Seveda pa se potem zasnove ne držim za vsako ceno, nočem omejevati svoje ustvar- jalnosti. Strukturo si naredim pred- vsem zato, da se počutim varno, da bom knjigo zares pripeljala do konca in tudi sama ne bom zavila na kakšno stransko potko brez vrnitve. Poleg tega pa je bilo ‚grajenje‘ vsebine tudi svoja zgodba. Knjigo sem najprej prijavila na natečaj Mladinske knjige za nagrado modra ptica. Bila je med nominiran- kami, ki potem izidejo pri založbi. Pred izidom sem jo še dodelovala, saj sem dobila komentarje vseh članov žirije, in seveda je bilo ključno tudi poglobljeno sodelovanje z Alenko Veler, urednico. Srečna sem, če pri ustvarjanju, ki je zame eden izmed temeljev v življenju, lahko rečem, da sem dala vse od sebe. Jaz se spreminjam, a knjige ostajajo. Da se navežem na varnost, ki vam jo nudi struktura – v knjigi ni veliko varnosti, oba svetova sta precej nasilna. Nad Elso izvaja psihično nasilje pijani oče, pa tudi medvrstniško nasilje je brez milosti. V fantazijskem gozdnem svetu pa tudi vladajo buliji – mančkini (škrati, ki niso ravno prijetni, četudi znajo biti smešni), ki živalim pokradejo vse zaloge hrane. Ste razmišljali o tem, kakšno dozo nasilja spustiti v knjigo? Ne. Nisem. Sicer pa, če pogledate stare ljudske pravljice, so te lahko zelo krute. Po psihoanalitičnih razlagah naj bi bile to priprave psihe na vstop v odraslo življenje in soočenje s sve- tom. Razen tega pa se mi pri otrocih, s katerimi se družim, potrjuje to, česar se spomnim iz svojega otroštva: bolj je srhljivo, bolj uživajo. Ko v domišljiji doživljaš vse, kar doživljajo junaki, junakinje, vendar si lepo na varnem – ni lepšega. Z mančkini pa sem hotela dati res bolj hudomušno dimenzijo. So pris- muknjeni škrati, paralelni zapiti dru- ščini Elsinega očeta v človeškem svetu. Seveda je tragično, če se ljudje zapijajo, a deklica Elsa tegobe stvarnosti na humoren način pretvarja v domišljij- skem svetu. Pa tudi odvisno je, kaj bolj opaziš. V knjigi je namreč tudi veliko pomir- jujočih, lepih stvari in likov, ki deklici pomagajo razreševati tegobe in jo tudi v odrasli dobi pripeljejo do srečnega konca oziroma novega začetka. Tu je Berto iz trgovine z barvami, ki ji odpira svet ustvarjanja, pa skrivnostna stara potepuhinja, ki ji pokaže, kako se znajti tudi v temi noči, in še veliko drugih. Če vprašate mene, je knjiga preplet težkih, a tudi čudežnih, lepih stvari. A ni tako tudi življenje? Otrokom torej ne prizanašate, jim pa ponudite uteho. Največja uteha za Elso so umetnost, njeno risanje, njena kreacija paralelnih svetov … Bistveno je, da si v pogonu in se odzivaš. Samo, da pasivno ne sprejemaš tega, kar se ti dogaja, se ne zaviješ vase in trpiš, temveč se aktivno zoperstaviš. Elsa ima talent, ki ji pri tem pomaga, bistveni pa so tudi ljudje, ki jo spodbu- jajo. Ne moralizirajo in je ne poduču- 60 61 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA jejo, temveč jo na blag način podprejo tam, kjer je že tako močna. V eni od projekcij, na eni od poti, ki se odcepi, nista zmagala ne aktivno zoperstavljenje ne umetnost, Elsa je postala zapita mlada ženska … Precej neusmiljeno … Svet je včasih neusmiljen, litera- tura ga pa popisuje ali se nanj odziva, deloma tudi – v stvarnem delu – moja knjiga. Jaz literaturo kvečjemu upora- bljam za to, da ‚rešim‘ koga, ki v resnič- nosti ne bi tako dobro končal. Sicer drži, da se Elsa zapija, a tudi o njenem prijatelju Rolandu bi se dalo diskutirati. Ko odraste, se ukvarja z deložiranjem ljudi iz hiš. Vprašanje, kaj je hujše. No, tudi zapita Elsa se skupaj z Rolandom vrne v objem svojega domišljijskega otroškega sveta, soočita se z nevar- nostmi, jih razrešita in na ta način uspeta zasukati tudi svoja odrasla leta. Veliko let sem delala pri Kraljih ulice z ljudmi, s katerimi je življenje še posebno neusmiljeno. Ljudje me vpra- šajo, ali pri pisanju uporabljam stvari, ki sem jih doživela tam. Tega ne delam, si pa lahko pri ustvarjanju dam duška in zgodbe likov, ki so preživeli težke preizkušnje, izhajajo iz krutih okoli- ščin, zapeljem k srečnemu koncu, kar se na Kraljih premnogokrat ni zgodilo. V stvarnem svetu se je včasih težko sprijazniti, da mora ključni korak vedno narediti človek sam, ostali ga lahko pri tem le spodbujajo, ne moreš pa korakati namesto njega. Pri litera- turi imam pa v rokah čarobno paličico, no, čarobno pisalo (smeh). V fantazijskem, gozdnem delu štorije ste na pravi način okoljevarstveni. Dobro pojasnite, da če bodo mančkini požrli vse želode, ne bodo mogle zrasti ne veverice ne novi hrasti. Ja, tako lahko na mikro nivoju po jas niš naravne zakone. Veliko pre- biram o gozdu, delovanje narave me zanima. Pripravili smo tudi lutkovno predstavo Gozdovilimo o podzemnem svetu gliv … To so fascinantni, še zelo neraziskani svetovi, sicer postajajo tudi te teme ob novih odkritjih vedno bolj popularne. Vseeno pa je, tako kot večji del vesolja, za nas to še vedno temna snov. Ko ste prej omenili bogato ozadje likov: noben ni zares črno-bel. Zdi se, da ste jih dokaj enakomerno obtežili s pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Ja, tudi nasploh nisem nagnjena k moraliziranju, svet je veliko preveč kompleksen, da bi si upala na veliko pametovati. Vseeno pa sem pri nekaj likih malo pretiravala, ko sem jih pri- kazovala negativno. No, tu se je potem pokazalo, kako pomembna je dobra urednica. Alenka Veler me je opozo- rila na to in sem ju zmehčala. Rolan- dova mama in učiteljica Frida Maron sta bili preveč negativni, pa sem jima potem dodala življenjsko ozadje, da je bolj razumljivo, zakaj sta takšni. Dobre pripombe pa mi je dala tudi Špela Frlic, sonominiranka za nagrado večernica, ki je prebrala roman pred izidom. Po takšnem vstopu v svet mladinske književnosti si avtor najbrž želi v njem kar ostati, ne? Že zaradi samega dobrega sode- lovanja z urednico nameravam ostati tudi v svetu mladinske književnosti. Pa tudi drugače se na tem področju počutim lepo sprejeta. Ne le, da sem s prvo knjigo nominirana za nagrade, tudi sprejem med pisateljskimi kolegi in kolegicami je lep. ›Tukaj smo bolj prijazni in kolegialni med seboj, veš,‹ mi je takoj povedala pisateljica Mateja Gomboc. V primerjavi s kolegicami in kolegi, ki pišejo literaturo za odrasle, je tu mogoče res več neke medsebojne povezanosti, topline. No, še raziskujem. Všeč mi je biti v različnih svetovih. Tudi za odrasle mi je fino pisati. Pa tudi sama sem postala bolj dovzetna za dela svojih kolegov, odkar pišem. Več pre- berem tudi slovenske literature, tudi za mladino, otroke. Prej sem bila bolj na koncentratu Astrid Lindgren, seveda, Tove Jansson mi je tudi zelo ljuba, Roald Dahl ... O tem sploh nisem dvomila (smeh). Kot predsednica Ženskega odbora pri Slovenskem centru Pen, torej odbora Mira, ki je jasno in glasno vzpostavil debato o reprezentaciji avtoric v različnih segmentih literarnega sistema, gotovo veste tudi, da gre v literaturi za otroke ženskam vsaj malo bolje kot v literaturi za odrasle. Ja, in me veseli, da je tako. Čeprav je tudi povedno, da več žensk piše literaturo za otroke, mladino in da je to področje še vedno na stran odrin- jena, manj cenjena književnost, ne tako slavljena, kot so knjige in avtorji za odrasle. Predvsem pa mislim, da je to, kar počne predsednica Pena Tanja Tuma, zelo ključno. Prav je, da prešteva nagrade in druge znake prisotnosti oziroma odsotnosti žensk v literaturi. Nagrade in štipendije so toliko bolj pomembne, ker smo avtorice in avtorji res slabo plačani in je potem to neke vrste socialni korektiv. Kar seveda ne bi smelo biti, saj si za svoje delo zaslu- žimo dostojno plačilo. To je treba pač stalno poudarjati. Se pravi reflektirati družbeni odnos do umetnosti, ki se med drugim kaže tudi v višini hono- rarjev in finančnem toku v primerjavi z drugimi panogami. Obenem pa ta slab družbeni odnos ustvarjalci, ustvarjalke tudi ponotranjimo, se premalo cenimo in ne zahtevamo dostojnih honorar- jev. Tudi na nas je, da začnemo zahte- vati primerna plačila. Preskakovanje iz vloge ustvarjalke v vlogo poslovne ženske je včasih kar zahtevno, ampak če hočeš preživeti kot samozaposlena v kulturi, se moraš tega kar navaditi. Zdaj vseeno več niste čista novinka. Zdi se, da ste se od socialnega dela povsem pretopili v literaturo. Je zdaj literatura vaše primarno področje? Ustvarjanje je moje primarno področje. Zanima me veliko stvari. Ne predstavljam si sicer, da bi pisala samo romane. Zdaj je za mano nekaj kulturniških projektov, v katerih je šlo za širša sodelovanja. Eden je bil za lut- kovno predstavo, potem sva sodelovali s pisateljico Nino Kokelj pri Slovenskih dnevih knjige. Ugotovila sem, da mi je veliko lepše soustvarjati, kot delati sama. Tako lažje razbiješ blokade, ko se tebi ustavi, imajo drugi nove ideje. Pisan je je samotno, jaz pa sem družaben človek. Mogoče bi si želela celo pisati v dvoje. Predvsem pa mi je v izjemno zadovoljstvo, ko se nekaj, kar sem prej dolgo nosila v sebi kot idejo, pretvori v nekaj oprijemljivega v stvarnem svetu. Pa najsi bo to ilustracija mojih likov iz Grizolde in Mačka, ki jo je ustvaril Peter Škerl, ali pa lutke iz predstave Gozdovi- limo. Ko tvoj domišljijski svet zaživi v stvarnosti, je poseben občutek. Kakšni pa so odzivi na Grizoldo in Mačka pri „ciljni publiki“? Urednica je imela kar težave z umestitvijo. Mislim, da ima knjiga zdaj oznako 12+, toliko, kot sta stara glavna lika. Vem pa, da so jo brali tudi mlajši. Prijateljica pozna punčko, ki nosi knjigo s sabo v nahrbtniku. To me je prav osrečilo. Mlajši otroci so se zagledali predvsem v gozdne like. Ko sem imela predstavitev, so otroci raz- mišljali, kakšni so njihovi domišljijski liki in s kom bi se oni družili. Dobila 60 61 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA jejo, temveč jo na blag način podprejo tam, kjer je že tako močna. V eni od projekcij, na eni od poti, ki se odcepi, nista zmagala ne aktivno zoperstavljenje ne umetnost, Elsa je postala zapita mlada ženska … Precej neusmiljeno … Svet je včasih neusmiljen, litera- tura ga pa popisuje ali se nanj odziva, deloma tudi – v stvarnem delu – moja knjiga. Jaz literaturo kvečjemu upora- bljam za to, da ‚rešim‘ koga, ki v resnič- nosti ne bi tako dobro končal. Sicer drži, da se Elsa zapija, a tudi o njenem prijatelju Rolandu bi se dalo diskutirati. Ko odraste, se ukvarja z deložiranjem ljudi iz hiš. Vprašanje, kaj je hujše. No, tudi zapita Elsa se skupaj z Rolandom vrne v objem svojega domišljijskega otroškega sveta, soočita se z nevar- nostmi, jih razrešita in na ta način uspeta zasukati tudi svoja odrasla leta. Veliko let sem delala pri Kraljih ulice z ljudmi, s katerimi je življenje še posebno neusmiljeno. Ljudje me vpra- šajo, ali pri pisanju uporabljam stvari, ki sem jih doživela tam. Tega ne delam, si pa lahko pri ustvarjanju dam duška in zgodbe likov, ki so preživeli težke preizkušnje, izhajajo iz krutih okoli- ščin, zapeljem k srečnemu koncu, kar se na Kraljih premnogokrat ni zgodilo. V stvarnem svetu se je včasih težko sprijazniti, da mora ključni korak vedno narediti človek sam, ostali ga lahko pri tem le spodbujajo, ne moreš pa korakati namesto njega. Pri litera- turi imam pa v rokah čarobno paličico, no, čarobno pisalo (smeh). V fantazijskem, gozdnem delu štorije ste na pravi način okoljevarstveni. Dobro pojasnite, da če bodo mančkini požrli vse želode, ne bodo mogle zrasti ne veverice ne novi hrasti. Ja, tako lahko na mikro nivoju po jas niš naravne zakone. Veliko pre- biram o gozdu, delovanje narave me zanima. Pripravili smo tudi lutkovno predstavo Gozdovilimo o podzemnem svetu gliv … To so fascinantni, še zelo neraziskani svetovi, sicer postajajo tudi te teme ob novih odkritjih vedno bolj popularne. Vseeno pa je, tako kot večji del vesolja, za nas to še vedno temna snov. Ko ste prej omenili bogato ozadje likov: noben ni zares črno-bel. Zdi se, da ste jih dokaj enakomerno obtežili s pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Ja, tudi nasploh nisem nagnjena k moraliziranju, svet je veliko preveč kompleksen, da bi si upala na veliko pametovati. Vseeno pa sem pri nekaj likih malo pretiravala, ko sem jih pri- kazovala negativno. No, tu se je potem pokazalo, kako pomembna je dobra urednica. Alenka Veler me je opozo- rila na to in sem ju zmehčala. Rolan- dova mama in učiteljica Frida Maron sta bili preveč negativni, pa sem jima potem dodala življenjsko ozadje, da je bolj razumljivo, zakaj sta takšni. Dobre pripombe pa mi je dala tudi Špela Frlic, sonominiranka za nagrado večernica, ki je prebrala roman pred izidom. Po takšnem vstopu v svet mladinske književnosti si avtor najbrž želi v njem kar ostati, ne? Že zaradi samega dobrega sode- lovanja z urednico nameravam ostati tudi v svetu mladinske književnosti. Pa tudi drugače se na tem področju počutim lepo sprejeta. Ne le, da sem s prvo knjigo nominirana za nagrade, tudi sprejem med pisateljskimi kolegi in kolegicami je lep. ›Tukaj smo bolj prijazni in kolegialni med seboj, veš,‹ mi je takoj povedala pisateljica Mateja Gomboc. V primerjavi s kolegicami in kolegi, ki pišejo literaturo za odrasle, je tu mogoče res več neke medsebojne povezanosti, topline. No, še raziskujem. Všeč mi je biti v različnih svetovih. Tudi za odrasle mi je fino pisati. Pa tudi sama sem postala bolj dovzetna za dela svojih kolegov, odkar pišem. Več pre- berem tudi slovenske literature, tudi za mladino, otroke. Prej sem bila bolj na koncentratu Astrid Lindgren, seveda, Tove Jansson mi je tudi zelo ljuba, Roald Dahl ... O tem sploh nisem dvomila (smeh). Kot predsednica Ženskega odbora pri Slovenskem centru Pen, torej odbora Mira, ki je jasno in glasno vzpostavil debato o reprezentaciji avtoric v različnih segmentih literarnega sistema, gotovo veste tudi, da gre v literaturi za otroke ženskam vsaj malo bolje kot v literaturi za odrasle. Ja, in me veseli, da je tako. Čeprav je tudi povedno, da več žensk piše literaturo za otroke, mladino in da je to področje še vedno na stran odrin- jena, manj cenjena književnost, ne tako slavljena, kot so knjige in avtorji za odrasle. Predvsem pa mislim, da je to, kar počne predsednica Pena Tanja Tuma, zelo ključno. Prav je, da prešteva nagrade in druge znake prisotnosti oziroma odsotnosti žensk v literaturi. Nagrade in štipendije so toliko bolj pomembne, ker smo avtorice in avtorji res slabo plačani in je potem to neke vrste socialni korektiv. Kar seveda ne bi smelo biti, saj si za svoje delo zaslu- žimo dostojno plačilo. To je treba pač stalno poudarjati. Se pravi reflektirati družbeni odnos do umetnosti, ki se med drugim kaže tudi v višini hono- rarjev in finančnem toku v primerjavi z drugimi panogami. Obenem pa ta slab družbeni odnos ustvarjalci, ustvarjalke tudi ponotranjimo, se premalo cenimo in ne zahtevamo dostojnih honorar- jev. Tudi na nas je, da začnemo zahte- vati primerna plačila. Preskakovanje iz vloge ustvarjalke v vlogo poslovne ženske je včasih kar zahtevno, ampak če hočeš preživeti kot samozaposlena v kulturi, se moraš tega kar navaditi. Zdaj vseeno več niste čista novinka. Zdi se, da ste se od socialnega dela povsem pretopili v literaturo. Je zdaj literatura vaše primarno področje? Ustvarjanje je moje primarno področje. Zanima me veliko stvari. Ne predstavljam si sicer, da bi pisala samo romane. Zdaj je za mano nekaj kulturniških projektov, v katerih je šlo za širša sodelovanja. Eden je bil za lut- kovno predstavo, potem sva sodelovali s pisateljico Nino Kokelj pri Slovenskih dnevih knjige. Ugotovila sem, da mi je veliko lepše soustvarjati, kot delati sama. Tako lažje razbiješ blokade, ko se tebi ustavi, imajo drugi nove ideje. Pisan je je samotno, jaz pa sem družaben človek. Mogoče bi si želela celo pisati v dvoje. Predvsem pa mi je v izjemno zadovoljstvo, ko se nekaj, kar sem prej dolgo nosila v sebi kot idejo, pretvori v nekaj oprijemljivega v stvarnem svetu. Pa najsi bo to ilustracija mojih likov iz Grizolde in Mačka, ki jo je ustvaril Peter Škerl, ali pa lutke iz predstave Gozdovi- limo. Ko tvoj domišljijski svet zaživi v stvarnosti, je poseben občutek. Kakšni pa so odzivi na Grizoldo in Mačka pri „ciljni publiki“? Urednica je imela kar težave z umestitvijo. Mislim, da ima knjiga zdaj oznako 12+, toliko, kot sta stara glavna lika. Vem pa, da so jo brali tudi mlajši. Prijateljica pozna punčko, ki nosi knjigo s sabo v nahrbtniku. To me je prav osrečilo. Mlajši otroci so se zagledali predvsem v gozdne like. Ko sem imela predstavitev, so otroci raz- mišljali, kakšni so njihovi domišljijski liki in s kom bi se oni družili. Dobila 62 63 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA sem pisma bralcev, bralk, predvsem se knjiga globoko dotakne tistih, ki tudi sami izhajajo iz težjih okolij. Odzivov sem vedno zelo vesela. To ni FB, kjer dobivaš srčke in kljukice takoj, ko objaviš, pa gremo dalje. Pisateljevanje zahteva svoj čas, zatapljanje v litera- turo tudi, odzivi tu prihajajo počasneje, ampak so pa ganljivi. In zelo prispevajo k temu, da nadaljujem svoje početje v tem svetu, ki je vse bolj površinski in brzinski. Pisatelji in pisateljice razvijamo svojo senzibilnost, ko ustvarjamo, zraven pa tudi senzibiliziramo druge. Omogo- čamo ljudem, da doživijo občutke, ki jih sicer ne bi. No, v eni izmed kritik je kritičarka od analize knjige prišla tudi na analizo avtorice in zatrdila, da nekdo, ki tega sam ni doživel, ne more tako pisati … Zanimivo je, kako bralci radi ugibajo, kaj je res in kaj ni res. Mogoče to niti ni ključno. Obstaja več resničnosti in v resničnosti Grizolde in Mačka je vse še kako res. PETRA VIDALI IGOR KARLOVŠEK ZA NAPREDEK ČLOVEŠTVA JE KLJUČEN PROST KORAK Z romanom Sotočje pisatelj zaklju- čuje veliko serijo Ognjeno pleme. Pred bralcem živo oriše oddaljeno obdobje FOTO ANDREJ PETELINŠEK preseljevanja Slovanov, vanj pa umeš ča mladinske pogumneže, ki s svojim delovanjem odpirajo pomembna živ- l j en j s ka vp ra š a n j a. S Slovani se že leta ukvarjate izredno poglobljeno. Zdi se, kakor da jih poznate skorajda osebno. Kaj bi porekli na svet, ki smo ga današnji prebivalci ustvarili na področju, ki so ga naselili? To vprašanje je anticipirano iz naših v njihove oči. V tisti svet sem se posku- šal vživeti že veliko prej, kot sem začel pisati; že tedaj, ko sem bil še študent! Na fakulteto sem se v Ljubljano vozil iz Celja in razmišljal o cesti, hribih, Savi – le kaj so videli Slovani, ko so prišli v ta prostor, sem se spraševal. Tukaj tedaj ni bilo ne železnice ne ceste, prebijati so se morali ob reki. Kaj so videli na mestu današnjega Sorškega polja, ki ga takrat v takšni razsežnosti še ni bilo? Kaj jih je čakalo na sotočju? Življenje je takrat bilo praktično samo ena sama volja za preživetje! Spomladi se je začelo delati in takrat si imel dve možnosti: ali si po stal ropar in pobral imetje drugega ali pa si se namučil z obdelovanjem slabo pognojene zemlje (v resnici je nisi mogel obdelovati več kot kakšni dve zaporedni leti) in upal, da bo kaj zraslo. Tistega malo prosa so potem jedli vso zimo. Kakšna so torej bila njihova priča- kovanja? Samo to, da bi bila vreča polna. Težko je govoriti o njihovih upih za to ozemlje – saj oni vendar niso mislili, da so zavzeli svet. Pred tistimi, ki so imeli večji meč, so preprosto bežali na ob- močja, kjer bi lahko zraslo kaj več. Zanimivo je, da niso živeli in delovali z mislijo, da delajo bog ve kaj zgodovinsko pomembnega. Danes imamo – verjetno za veliko manj usodne zadeve – pogosto drugačno prepričanje. Kot pomemben motiv se že v začetku serije pojavi upor proti avtoritetam. Ognjen denimo ni želel poslušati in ubogati plemenskih vodij in se zato odločil za migracijo, ki je zavrtela kolo zgodbe. Kakšna je bila vloga avtoritete takrat, kakšna je danes? Tudi vprašanje avtoritet je biološ ko pogojeno. Bolj izkušen človek je bil zmeraj učitelj manj izkušenemu in na tak način je avtoriteta rasla. Sin se je od očeta učil, kako na njivi kopati krompir, da ga pri tem ne preseka na pol. Zanimivo pa je, da je pri Slova- nih umanjkala hierarhija na podlagi presežkov, ker slednjih enostavno niso imeli. To nas je v zgodovini (ob pokristjanjenju, ko so drugi na vrh postavili svoje velikaše) tudi teplo. Franki, Bavarci in ostali so namreč imeli drugačen sistem: če je bil posa- meznik uspešen vojak in si je prisvo- jil več plena, je posledično imel večjo moč in višji položaj na določenem območju. Nastala je vojaška hierarhija, odvisna od bogastva in moči. Mi, Slo- vani, pa svojega plemstva nismo imeli – brigalo nas je za državo, važno je bilo preživeti. Ključ do preživetja je bil v razdrobljenosti – vsi pač niso mogli živeti na isti njivi, ker je rodila pre- malo. Ognjen je v seriji Ognjeno pleme ljudstvo združil, ker se je šel učit v svet in prišel nazaj z novo miselnostjo. Re snič no zanimivo je, koliko zgodo- vine je pogojene s čisto biološkimi kategorijami. Samo poglejte, zakaj je propadel zahodni del Rimskega cesar- stva – od leta 100 do 200 so imeli mir, nato so nastopile poplave in suše, bru- hali so ognjeniki in letina je bila slaba. Tudi cesar Justinijan bi, denimo, osvo- jil cel svet, če ne bi bilo kuge, ki je v Rimu število ljudi zmanjšala iz mili- jona na bornih deset tisoč. Avtoriteta, o kateri sprašujete, pa mora biti – dokler pojmov in vzor- Drži, večkrat razmišljamo na ta način. Človek pretekli čas načeloma razume tako, kakor se ga spomni. Pri tem njegov spomin zajame otroštvo in skupaj s slednjim morda še (pra)dedka ali (pra)babico. Gre za kratek odsek, na podlagi katerega ocenimo, kaj se dogaja. V glavi si težko zamislimo, kaj bo pomembno čez tisočletje – in tudi naši zanamci si ne bodo znali predstav- ljati, kaj si bodo o njih mislili njihovi nasledniki. Ljudje smo kakor koralni greben, ki raste, a je živ samo pri vrhu in še to ne za dolgo – kmalu okamni in za njim pride nova generacija. Čeprav mislimo, da smo najpametnejši, da je ves svet naš in da smo ultimativni odločevalci, to ne drži. Če bi na situacijo gledali romantično, bi rekli, da so Slovani mislili na državo in na narod. Zanimivo pa se mi zdi, da so – čeprav so bili popolnoma ne pripravljeni na kakršno koli osva- janje – vseeno osvojili več, kakor smo mi sposobni zadržati z najmodernejšo tehniko. Vnuki niso sledili svojim oče- tom. Slovani so razmišljali o tem, ali bo njihova žena preživela, rodila, ali bo otrok zdrav ali ga bo pobrala škr- latinka. Z zdravilko Ajdo poskušam v serijo Ognjeno pleme (in z njo v Soto- čje) uvajati vse te teme. Ajda je biser od zdravnika in razume stvari, ki jih niso razumeli niti leta 1800! Civilizacij v različnih obdobjih med seboj sicer ne moreš primerjati. Tudi mi smo danes sposobni iz zemlje izžeti in ukrasti veliko več, kakor so bili sposobni oni; hkrati pa je mogoče skleniti, da so bili oni tisti, ki so živeli bolj trajnostno, čeprav smo mi tisti, ki se teh koncep- tov zavedamo in o njih razpravljamo. Sodobnim družbam je v osnovi pomemben denar. Jaz pa poskušam s svojim delom pred mladim bralcem odpirati osnovna življenjska vprašanja – kako biti dober, kako biti pošten. 62 63 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA sem pisma bralcev, bralk, predvsem se knjiga globoko dotakne tistih, ki tudi sami izhajajo iz težjih okolij. Odzivov sem vedno zelo vesela. To ni FB, kjer dobivaš srčke in kljukice takoj, ko objaviš, pa gremo dalje. Pisateljevanje zahteva svoj čas, zatapljanje v litera- turo tudi, odzivi tu prihajajo počasneje, ampak so pa ganljivi. In zelo prispevajo k temu, da nadaljujem svoje početje v tem svetu, ki je vse bolj površinski in brzinski. Pisatelji in pisateljice razvijamo svojo senzibilnost, ko ustvarjamo, zraven pa tudi senzibiliziramo druge. Omogo- čamo ljudem, da doživijo občutke, ki jih sicer ne bi. No, v eni izmed kritik je kritičarka od analize knjige prišla tudi na analizo avtorice in zatrdila, da nekdo, ki tega sam ni doživel, ne more tako pisati … Zanimivo je, kako bralci radi ugibajo, kaj je res in kaj ni res. Mogoče to niti ni ključno. Obstaja več resničnosti in v resničnosti Grizolde in Mačka je vse še kako res. PETRA VIDALI IGOR KARLOVŠEK ZA NAPREDEK ČLOVEŠTVA JE KLJUČEN PROST KORAK Z romanom Sotočje pisatelj zaklju- čuje veliko serijo Ognjeno pleme. Pred bralcem živo oriše oddaljeno obdobje FOTO ANDREJ PETELINŠEK preseljevanja Slovanov, vanj pa umeš ča mladinske pogumneže, ki s svojim delovanjem odpirajo pomembna živ- l j en j s ka vp ra š a n j a. S Slovani se že leta ukvarjate izredno poglobljeno. Zdi se, kakor da jih poznate skorajda osebno. Kaj bi porekli na svet, ki smo ga današnji prebivalci ustvarili na področju, ki so ga naselili? To vprašanje je anticipirano iz naših v njihove oči. V tisti svet sem se posku- šal vživeti že veliko prej, kot sem začel pisati; že tedaj, ko sem bil še študent! Na fakulteto sem se v Ljubljano vozil iz Celja in razmišljal o cesti, hribih, Savi – le kaj so videli Slovani, ko so prišli v ta prostor, sem se spraševal. Tukaj tedaj ni bilo ne železnice ne ceste, prebijati so se morali ob reki. Kaj so videli na mestu današnjega Sorškega polja, ki ga takrat v takšni razsežnosti še ni bilo? Kaj jih je čakalo na sotočju? Življenje je takrat bilo praktično samo ena sama volja za preživetje! Spomladi se je začelo delati in takrat si imel dve možnosti: ali si po stal ropar in pobral imetje drugega ali pa si se namučil z obdelovanjem slabo pognojene zemlje (v resnici je nisi mogel obdelovati več kot kakšni dve zaporedni leti) in upal, da bo kaj zraslo. Tistega malo prosa so potem jedli vso zimo. Kakšna so torej bila njihova priča- kovanja? Samo to, da bi bila vreča polna. Težko je govoriti o njihovih upih za to ozemlje – saj oni vendar niso mislili, da so zavzeli svet. Pred tistimi, ki so imeli večji meč, so preprosto bežali na ob- močja, kjer bi lahko zraslo kaj več. Zanimivo je, da niso živeli in delovali z mislijo, da delajo bog ve kaj zgodovinsko pomembnega. Danes imamo – verjetno za veliko manj usodne zadeve – pogosto drugačno prepričanje. Kot pomemben motiv se že v začetku serije pojavi upor proti avtoritetam. Ognjen denimo ni želel poslušati in ubogati plemenskih vodij in se zato odločil za migracijo, ki je zavrtela kolo zgodbe. Kakšna je bila vloga avtoritete takrat, kakšna je danes? Tudi vprašanje avtoritet je biološ ko pogojeno. Bolj izkušen človek je bil zmeraj učitelj manj izkušenemu in na tak način je avtoriteta rasla. Sin se je od očeta učil, kako na njivi kopati krompir, da ga pri tem ne preseka na pol. Zanimivo pa je, da je pri Slova- nih umanjkala hierarhija na podlagi presežkov, ker slednjih enostavno niso imeli. To nas je v zgodovini (ob pokristjanjenju, ko so drugi na vrh postavili svoje velikaše) tudi teplo. Franki, Bavarci in ostali so namreč imeli drugačen sistem: če je bil posa- meznik uspešen vojak in si je prisvo- jil več plena, je posledično imel večjo moč in višji položaj na določenem območju. Nastala je vojaška hierarhija, odvisna od bogastva in moči. Mi, Slo- vani, pa svojega plemstva nismo imeli – brigalo nas je za državo, važno je bilo preživeti. Ključ do preživetja je bil v razdrobljenosti – vsi pač niso mogli živeti na isti njivi, ker je rodila pre- malo. Ognjen je v seriji Ognjeno pleme ljudstvo združil, ker se je šel učit v svet in prišel nazaj z novo miselnostjo. Re snič no zanimivo je, koliko zgodo- vine je pogojene s čisto biološkimi kategorijami. Samo poglejte, zakaj je propadel zahodni del Rimskega cesar- stva – od leta 100 do 200 so imeli mir, nato so nastopile poplave in suše, bru- hali so ognjeniki in letina je bila slaba. Tudi cesar Justinijan bi, denimo, osvo- jil cel svet, če ne bi bilo kuge, ki je v Rimu število ljudi zmanjšala iz mili- jona na bornih deset tisoč. Avtoriteta, o kateri sprašujete, pa mora biti – dokler pojmov in vzor- Drži, večkrat razmišljamo na ta način. Človek pretekli čas načeloma razume tako, kakor se ga spomni. Pri tem njegov spomin zajame otroštvo in skupaj s slednjim morda še (pra)dedka ali (pra)babico. Gre za kratek odsek, na podlagi katerega ocenimo, kaj se dogaja. V glavi si težko zamislimo, kaj bo pomembno čez tisočletje – in tudi naši zanamci si ne bodo znali predstav- ljati, kaj si bodo o njih mislili njihovi nasledniki. Ljudje smo kakor koralni greben, ki raste, a je živ samo pri vrhu in še to ne za dolgo – kmalu okamni in za njim pride nova generacija. Čeprav mislimo, da smo najpametnejši, da je ves svet naš in da smo ultimativni odločevalci, to ne drži. Če bi na situacijo gledali romantično, bi rekli, da so Slovani mislili na državo in na narod. Zanimivo pa se mi zdi, da so – čeprav so bili popolnoma ne pripravljeni na kakršno koli osva- janje – vseeno osvojili več, kakor smo mi sposobni zadržati z najmodernejšo tehniko. Vnuki niso sledili svojim oče- tom. Slovani so razmišljali o tem, ali bo njihova žena preživela, rodila, ali bo otrok zdrav ali ga bo pobrala škr- latinka. Z zdravilko Ajdo poskušam v serijo Ognjeno pleme (in z njo v Soto- čje) uvajati vse te teme. Ajda je biser od zdravnika in razume stvari, ki jih niso razumeli niti leta 1800! Civilizacij v različnih obdobjih med seboj sicer ne moreš primerjati. Tudi mi smo danes sposobni iz zemlje izžeti in ukrasti veliko več, kakor so bili sposobni oni; hkrati pa je mogoče skleniti, da so bili oni tisti, ki so živeli bolj trajnostno, čeprav smo mi tisti, ki se teh koncep- tov zavedamo in o njih razpravljamo. Sodobnim družbam je v osnovi pomemben denar. Jaz pa poskušam s svojim delom pred mladim bralcem odpirati osnovna življenjska vprašanja – kako biti dober, kako biti pošten. 64 65 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA cev obnašanja človek nima, upiranja avtoritetam ne zagovarjam –, je pa to upiranje lahko izpeljano na točki odra- slosti. Kako vendar nastane izum? Če boš zmeraj razmišljal, kakor si naučen, ne boš naredil ničesar! Dokler se ni Tesla spomnil, da se da elektriko pre- nesti, tega ni verjel nihče. Prav ‚napa- čen‘ korak iz logike utesnjenosti je tisti, ki privede do napredka. Izstop iz kroga je ključen za napredek, zanj moraš imeti prost korak! Tudi Ognjen je šel na zahod in videl, kako se tam dela – prav zato doma več ni želel biti kmet. Na neki točki se moraš postaviti zase in narediti korak naprej. Zanimivo je, da zmorete s svojim pisanjem mlade zvabiti v obdobje, ki si ga je sicer težko zamisliti. Obenem pa v številnih drugih delih naslavljate zelo aktualne probleme sodobnih mladostnikov. Kako dojemate kategorijo časa? Pisatelj ne more začeti pisati iz druge, ampak iz svoje duše – vse izvira iz tvojih izkušenj, iz tega, kaj in kako te zaboli in kako občutiš. Ni mogoče pisati iz leve ali iz desne – le iz srca se da. Po eni strani ima sodoben člo- vek srečo, da je o vsem – pa naj gre za orkan na Floridi ali za igro naših košar- karjev na Japonskem – neposredno obveščen. V prejšnjem času tega stika ni bilo – stik so ustvarjali tisti redki posamezniki, ki so bili tako ‚nori‘, da so poskušali iz Baltika prinesti jantar v Sredozemlje in od tod sol. Obenem pa so upali, da jih vmes ne bodo ubili. Čas je izum sedanjosti. Kmetje so nekoč kmetovali, ko na zemlji ni bilo snega, in v tistem času je človek še imel čas – počakati je moral, da so bile tem- perature prave in da je seme vzklilo, sekiranja zaradi ‚zamudnosti‘, kakor jo dojemamo danes, ni bilo. A način življenja se je spremenil – čas ni več naš zaveznik, ampak naš uničevalec. Jaz takšnega stresa, ko gre za pisanje, trenutno ne občutim – knjigo pišem leto ali pa mesec dni, pred upokojitvijo sem bil odvetnik in bilo je drugače. Je pa tudi res, da zdaj prej napišem tudi zato, ker ta vprašanja glodam ves čas. Si pa čas, o katerem pišem, zme- rom prepričljivo predstavljam. Pri tem pomaga tudi to, da sta svet in narava, v katerih živimo, resnično impresivna. Na Švedskem nad gozdno mejo recimo ni ničesar, le planjava in nebo, voda, ribe, borovnice in brus- nice. V naravi lahko tudi doživim, kar so izkušali ljudje v tistem času. Veste, skozi življen je sem izkusil, kaj je tema. Mlademu otroku iz mesta pa ne moreš zgolj enostavno dopovedovati, kakšna je tema, ker je nikoli ne vidi – a če fanta, otroka, ponoči pelješ v hosto, bo videl medveda na dva centimetra, četudi ga ne bo v bližini. Domišljija mu ga pričara. Ko te dež tako namoči, da so hlače težke 40 kilogramov in tudi teči več ne moreš, veš, kako je, in si lahko predstavljaš, kako je bilo. Jaz sem to doživel in zato to znam opisati. Otroci, ki nastopijo v Sotočju, so junaki vsak na svojem področju. Pretiranih šibkosti pri njih ni razpoznati. Je bilo to načrtovano? Imel sem vizijo, da bi otrokom predstavil Pod svobodnim soncem. V tistem času je bilo to delo kot kavbojka, Slovan je drugim pokazal, kako se stvarem streže, in dokazal, da Slovani niso naprodaj. Jaz pa obenem posku- šam biti nekoliko bolj realističen – kot že rečeno, se zavedam, da Slovani v tis- tem času niso razmišljali o naši zemlji, narodu, ampak o preživetju. Ognjen je vedel, da gredo za njim cele družine z vozovi, in to potovanje je bilo pod- vig, ki si zasluži, da se ga opiše več kot enkrat. Smo pa na to vseeno nekako pozabili. Da, bilo je načrtno, ker vem, komu sem knjigo namenil. Bralec, star okoli dvanajst let, v tem obdobju potre- buje takšne zglede, in da je to tisto, kar mu mora biti pomembno. Pri mladin- ski literaturi obstajajo določena pos- lanstva, ki jih zasledujem. Mislim, da bi otroci celoto sicer stežka predelali. Ženski del junakov predstavlja ljube- zen in znanje, moški del pa prednjači v boju. Vsi skupaj pa tvorijo celoto in prav zato so neuničljivi. Nekateri znajo braniti, drugi najdejo pot in rešitev. Hkrati pa je v pisanju vselej pomem- ben posluh za človeka. Veste, tudi kot odvetnik sem celo življenje poslušal tegobe ljudi in jih poskušal rešiti. Veli- kokrat so me vprašali, kaj bi naredil jaz in od tukaj tudi zmožnost razume- vanja različnih situacij. Razumevanje človeka je bistveno in upam, da bo to tisto, kar nas bo krasilo tudi čez tisoč let. Rad bi, da v knjigi mladostniki vidijo, da nas je vse kdaj strah – a strah je treba premagati, to poskušam dopo- vedati mladim! Vsake težave se pač ne gre losati s pomočjo mame. Junak tistega časa obenem menda ni tudi junak našega, kajne? V neki predelani različici je lahko, se da. Tudi sam sem bil zmeraj bor- ben. Imel sem brata dvojčka in bil sem majhen petelin z velikim srcem. Boril sem se in bil precej uspešen v številnih športih, celo košarko sem igral kljub svoji višini. Bil sem hiter in z brzino se nadomesti marsikaj. Poskusil sem vse in nikoli popustil, to je nadomes- tilo kvalitete, ki jih nisem imel. Tudi glasbo sem imel rad, igral sem violino in klavir. Seveda se ne morem meriti z Rusom, ko sto pianistov postavijo v en razred in izmed te celote izberejo naj- boljšega (in po tem principu na prej). Zavedati pa se moramo, da lahko košarko v ekipi naenkrat igra le šest Dončićev – in zato Slovenci, denimo, ne rabimo več kot enega. V tem smislu je tudi to, da nas je malo, včasih pred- nost. Vsi lahko tečemo – pa naj bo tako ali drugače. KLARA ŠIROVNIK SEBASTIJAN PREGELJ NEKAJ PONOSA IN TRDOŽIVOSTI MORA BITI V romanu Coprnica pod gradom se avtor na razburljiv način posveča Janezu Vajkardu Valvasorju in njego- vemu oprodi Martinu, posredno pa pred mladim bralcem naslika zgodo- vino slovenskega naroda. Kot ponosna lastnica črne mačke – te so pogosto razumljene kot „satelit na temni strani“ – vas moram najprej vprašati: kako udobno se počutite na teritoriju magije? Tudi v vašem mladinskem romanu Coprnica pod gradom (prvi del serije Zgodbe vojvodine Kranjske) se črna magija namreč pojavlja na več mestih in predstavlja eno izmed ključnih zgodbenih tem. Načeloma čisto v redu, tudi s čarov- niki in čarovnicami nimam nikakršnih težav . Lahko bi rekel, da se v večini okolij počutim dobro, saj sem dokaj prilago- dljiv – če so čarovniška okolja obenem FOTO ANDREJ PETELINŠEK 64 65 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA cev obnašanja človek nima, upiranja avtoritetam ne zagovarjam –, je pa to upiranje lahko izpeljano na točki odra- slosti. Kako vendar nastane izum? Če boš zmeraj razmišljal, kakor si naučen, ne boš naredil ničesar! Dokler se ni Tesla spomnil, da se da elektriko pre- nesti, tega ni verjel nihče. Prav ‚napa- čen‘ korak iz logike utesnjenosti je tisti, ki privede do napredka. Izstop iz kroga je ključen za napredek, zanj moraš imeti prost korak! Tudi Ognjen je šel na zahod in videl, kako se tam dela – prav zato doma več ni želel biti kmet. Na neki točki se moraš postaviti zase in narediti korak naprej. Zanimivo je, da zmorete s svojim pisanjem mlade zvabiti v obdobje, ki si ga je sicer težko zamisliti. Obenem pa v številnih drugih delih naslavljate zelo aktualne probleme sodobnih mladostnikov. Kako dojemate kategorijo časa? Pisatelj ne more začeti pisati iz druge, ampak iz svoje duše – vse izvira iz tvojih izkušenj, iz tega, kaj in kako te zaboli in kako občutiš. Ni mogoče pisati iz leve ali iz desne – le iz srca se da. Po eni strani ima sodoben člo- vek srečo, da je o vsem – pa naj gre za orkan na Floridi ali za igro naših košar- karjev na Japonskem – neposredno obveščen. V prejšnjem času tega stika ni bilo – stik so ustvarjali tisti redki posamezniki, ki so bili tako ‚nori‘, da so poskušali iz Baltika prinesti jantar v Sredozemlje in od tod sol. Obenem pa so upali, da jih vmes ne bodo ubili. Čas je izum sedanjosti. Kmetje so nekoč kmetovali, ko na zemlji ni bilo snega, in v tistem času je človek še imel čas – počakati je moral, da so bile tem- perature prave in da je seme vzklilo, sekiranja zaradi ‚zamudnosti‘, kakor jo dojemamo danes, ni bilo. A način življenja se je spremenil – čas ni več naš zaveznik, ampak naš uničevalec. Jaz takšnega stresa, ko gre za pisanje, trenutno ne občutim – knjigo pišem leto ali pa mesec dni, pred upokojitvijo sem bil odvetnik in bilo je drugače. Je pa tudi res, da zdaj prej napišem tudi zato, ker ta vprašanja glodam ves čas. Si pa čas, o katerem pišem, zme- rom prepričljivo predstavljam. Pri tem pomaga tudi to, da sta svet in narava, v katerih živimo, resnično impresivna. Na Švedskem nad gozdno mejo recimo ni ničesar, le planjava in nebo, voda, ribe, borovnice in brus- nice. V naravi lahko tudi doživim, kar so izkušali ljudje v tistem času. Veste, skozi življen je sem izkusil, kaj je tema. Mlademu otroku iz mesta pa ne moreš zgolj enostavno dopovedovati, kakšna je tema, ker je nikoli ne vidi – a če fanta, otroka, ponoči pelješ v hosto, bo videl medveda na dva centimetra, četudi ga ne bo v bližini. Domišljija mu ga pričara. Ko te dež tako namoči, da so hlače težke 40 kilogramov in tudi teči več ne moreš, veš, kako je, in si lahko predstavljaš, kako je bilo. Jaz sem to doživel in zato to znam opisati. Otroci, ki nastopijo v Sotočju, so junaki vsak na svojem področju. Pretiranih šibkosti pri njih ni razpoznati. Je bilo to načrtovano? Imel sem vizijo, da bi otrokom predstavil Pod svobodnim soncem. V tistem času je bilo to delo kot kavbojka, Slovan je drugim pokazal, kako se stvarem streže, in dokazal, da Slovani niso naprodaj. Jaz pa obenem posku- šam biti nekoliko bolj realističen – kot že rečeno, se zavedam, da Slovani v tis- tem času niso razmišljali o naši zemlji, narodu, ampak o preživetju. Ognjen je vedel, da gredo za njim cele družine z vozovi, in to potovanje je bilo pod- vig, ki si zasluži, da se ga opiše več kot enkrat. Smo pa na to vseeno nekako pozabili. Da, bilo je načrtno, ker vem, komu sem knjigo namenil. Bralec, star okoli dvanajst let, v tem obdobju potre- buje takšne zglede, in da je to tisto, kar mu mora biti pomembno. Pri mladin- ski literaturi obstajajo določena pos- lanstva, ki jih zasledujem. Mislim, da bi otroci celoto sicer stežka predelali. Ženski del junakov predstavlja ljube- zen in znanje, moški del pa prednjači v boju. Vsi skupaj pa tvorijo celoto in prav zato so neuničljivi. Nekateri znajo braniti, drugi najdejo pot in rešitev. Hkrati pa je v pisanju vselej pomem- ben posluh za človeka. Veste, tudi kot odvetnik sem celo življenje poslušal tegobe ljudi in jih poskušal rešiti. Veli- kokrat so me vprašali, kaj bi naredil jaz in od tukaj tudi zmožnost razume- vanja različnih situacij. Razumevanje človeka je bistveno in upam, da bo to tisto, kar nas bo krasilo tudi čez tisoč let. Rad bi, da v knjigi mladostniki vidijo, da nas je vse kdaj strah – a strah je treba premagati, to poskušam dopo- vedati mladim! Vsake težave se pač ne gre losati s pomočjo mame. Junak tistega časa obenem menda ni tudi junak našega, kajne? V neki predelani različici je lahko, se da. Tudi sam sem bil zmeraj bor- ben. Imel sem brata dvojčka in bil sem majhen petelin z velikim srcem. Boril sem se in bil precej uspešen v številnih športih, celo košarko sem igral kljub svoji višini. Bil sem hiter in z brzino se nadomesti marsikaj. Poskusil sem vse in nikoli popustil, to je nadomes- tilo kvalitete, ki jih nisem imel. Tudi glasbo sem imel rad, igral sem violino in klavir. Seveda se ne morem meriti z Rusom, ko sto pianistov postavijo v en razred in izmed te celote izberejo naj- boljšega (in po tem principu na prej). Zavedati pa se moramo, da lahko košarko v ekipi naenkrat igra le šest Dončićev – in zato Slovenci, denimo, ne rabimo več kot enega. V tem smislu je tudi to, da nas je malo, včasih pred- nost. Vsi lahko tečemo – pa naj bo tako ali drugače. KLARA ŠIROVNIK SEBASTIJAN PREGELJ NEKAJ PONOSA IN TRDOŽIVOSTI MORA BITI V romanu Coprnica pod gradom se avtor na razburljiv način posveča Janezu Vajkardu Valvasorju in njego- vemu oprodi Martinu, posredno pa pred mladim bralcem naslika zgodo- vino slovenskega naroda. Kot ponosna lastnica črne mačke – te so pogosto razumljene kot „satelit na temni strani“ – vas moram najprej vprašati: kako udobno se počutite na teritoriju magije? Tudi v vašem mladinskem romanu Coprnica pod gradom (prvi del serije Zgodbe vojvodine Kranjske) se črna magija namreč pojavlja na več mestih in predstavlja eno izmed ključnih zgodbenih tem. Načeloma čisto v redu, tudi s čarov- niki in čarovnicami nimam nikakršnih težav . Lahko bi rekel, da se v večini okolij počutim dobro, saj sem dokaj prilago- dljiv – če so čarovniška okolja obenem FOTO ANDREJ PETELINŠEK 66 67 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA tudi pravljična, je to še toliko bolje. Tam se namreč lahko zgodijo stvari, ki se sicer ne morejo, in to je obogatitev, ki odpira nove svetove – takšne, ki jih ne poznamo ali se skrivajo nekje v naši podzavesti, predvsem pa tiste, v katere sicer ne bi mogli ali upali vstopiti. Otroci so večinoma brez predsodkov in so za neznane, drugačne dimenzije precej bolj dojemljivi od odraslih. Zdi se mi, da se jih pogosto podcenjuje in domneva, da stvari ne razumejo, a je prav nasprotno, razumejo zelo veliko! Čarovniški procesi, raziskovanje Janeza Vajkarda Valvasorja … zdi se mi, da jim s kompleksnimi zgodovinskimi tematikami, ki jih naslavljate, postavljate precej visoke zahteve. Tako visokih pa spet ne (smeh). Ob pisanju zgodovinskih serij (prva, Zgodbe s konca kamene dobe, je že zaključena) sem za osnovo vzel res- nične zgodovinske pokrajine in arheo- loške najdbe. Pri tem sva – ravno zato, da se bralci ne bi počutili izgubljenih – z ilustratorjem Juretom Engelsber- gerjem delo zasnovala tako, da se začne z zemljevidom (tudi meni je bilo kot mulcu zelo ljubo, če sem si lahko ogle- dal, kje je kaj), na zadnjih straneh pa v dodatku bralcu razlagam določene pojme na malo manj zahteven način, saj lahko brskanje po spletu včasih prinese tudi prezahtevne odgovore in povzroči zmedo ali mladega bralca celo odvrne od nadaljnjega raziskovanja. Zgodba o V alvasorju je sicer izmišljena, a se mi hkrati zdi pomembno, da stvari, ki jih pišem, držijo v kontekstu zgodo- vine (morda je ravno to ključna raz- lika med mojim pisanjem za otroke in odrasle: odrasli si znamo sami ustvariti mnen je in poiskati dodatne informa- cije, pri mlajših pa je faktična korek- tnost nujna, ko gre za zgodovino). Zdaj recimo pišem tretji del serije Zgodbe vojvodine Kranjske in tam omenjam tudi Turke – če pišem o velikem oble- ganju Dunaja, dejstev ne gre prilaga- jati. Pomembno se mi zdi, da se otroci skozi branje česa naučijo mimogrede. Pri Zgodbah s konca kamene dobe se mi je, recimo, zdelo pomembno poudariti, da sta najstarejše leseno kolo in glasbilo nastala na območju današnje Slovenije. Na tak način v bralcu vzbudiš kanček ponosa, ki nam pogosto manjka, pred- vsem pa zavedanja, da so se velike in pomembne stvari odvijale tudi pri nas. Na to radi pozabljamo, tudi v šolskem procesu govorimo o tem preveč mimo- grede, četudi gre za bistvene civilizacij- ske premike. Naj mladi bralci vedo, da se je zgodilo prav pri nas. Če se malo pohecam, lahko rečem, da na neki način torej nadaljujete Valvasorjevo delo – tudi on je želel v svet prenesti tisto, kar smo ustvarili na domačih tleh, a je ostalo neopaženo. To je zares rečeno precej v hecu, sploh glede na to, da je V alvasor v svoje delo investiral (in naposled izgubil) tri gradove. Jaz investiram predvsem čas. Ko sem bil v vojski – tedaj jugo- slovanski – sem kot bodoči študent zgodovine resda vedel nekaj malega o naši preteklosti, a sem imel kolega iz Srbije, za katerega nisem prepričan, ali je sploh zaključil srednjo šolo, no, on je pa znal takole mimogrede iz glave našteti vse srbske vladarje, od kneza Dervana naprej. Sam sem vedel, da smo imeli kralja Sama, potem mi jih je do Pribine in Koclja zmanjkalo, naprej pa sploh nisem več poznal njihovih imen. Ta zavest se mi zdi pomembna, hkrati pa se zavedam tudi nevarnosti, vsakršnega pretiravanja, poveliče- vanja in malikovanja. Pomembno se mi zdi vedeti, kdo smo, od kod pri- hajamo in kakšno sled pu ščamo za seboj. Pomembno je učenje preteklo- sti, čeprav smo slabi učenci (smeh). Verjetno je to naše ‚nezavedanje‘ tudi posledica Jugoslavije, ko smo svojo preteklost nekako odrinili na stran v duhu časa socialističnega napredka in kolektivizma, ko je bil poudarek na delavskem razredu, gibanju in na junaškem boju jugoslovanskih naro- dov v drugi svetovni vojni. Junaki iz prve svetovne vojne niso mogli biti junaki, saj je šlo za vojno imperijev. V splošnem smo našo preteklost v tis- tem obdobju poenostavili na točko, da so bili gospodarji tujci, mi pa izkori- ščani reveži. No, ni bilo povsem tako. Med gospodarji so bili tudi Slovenci in med reveži tudi Italijani in Nemci. Pa pustiva to. Pri Zgodbah vojvodine Kranjske se trudim poiskati in vklju- čiti izstopajoče posameznike tistega časa. Tako se v drugem delu pojavi zdravnik Marko Gerbec (1658–1718), ki je veljal za medicinsko avtoriteto na Kranjskem, Avstrijskem in v Italiji. Na podlagi temeljitih kliničnih opazovanj in preiskovanj trupel je oblikoval nove razlage o vzrokih in poteku bolezni. Zagovarjal je prepričanje o vplivu okolja pri nastanku bolezni. Gerbec je skušal zdraviti vzročno in velja za ute- meljitelja slovenske znanstvene medi- cine. S svojimi deli je močno vplival na razvoj medicine v srednji Evropi. O njem vemo malo, v šolskih knjigah bi ga zaman iskali. Ponos je danes, se mi zdi, kar malo kontroverzna tema. Ja, in tudi ta beseda je neprilju- bljena, hitro narobe razumljena. A zlasti pri maloštevilnih narodih nekaj ponosa in trdoživosti mora biti, saj se lahko le tako ubranimo apetitov veli- kih sosedov. Ob osebnem spominu posedujemo tudi zgodovinskega. Če svojo preteklost poznamo, se zlahka postavimo po robu velikim narodom. Nenazadnje pa so danes pomembne predvsem ideje. Tudi maloštevilni narodi imajo lahko velike ideje, ki nekaj pomenijo v svetu. Lahko so pobudniki, a se pri tem pogosto ome- jujemo kar sami, kar je velika škoda. Smo del evropske zgodbe, družine, ki seveda ima tako svoje prednosti kot pomanjkljivosti, a menim, da boljše alternative ta hip ni. Moramo se poču- titi enakovredne, ker tudi smo. Zgodovinska dela za otroke in mlade morajo držati, pravite. Valvasor je v vaši (izmišljeni) zgodbi glede na čarovniške procese glas razuma, v resnici pa ni bilo čisto tako – tudi intelektualci tistega časa so pogosto podlegli splošno razširjenemu mnenju o čarovnicah, pojasnite v dodatku ob koncu knjige. Drži. Pri bralcih je nujno zavedan je, v katerem času se zgodba dogaja, kakšno je bilo takrat življenje in kakšni so bili nazori. Naj se danes sliši še tako nenavadno, v času Valvasorja so tudi intelektualci podlegali veri v čarov- ništvo. Razlike med nekoč in danes obstajajo tudi na drugih ravneh: Mar- tin, osrednji pripovedovalec in Valva- sorjev oproda, je v knjigi star nekaj več kot 13 let. Danes bi rekli, da je še otrok in da v delu posledično ‚umanjka‘ otroš ki svet ter pogled. Vendar ne manjka – ljudje so v tistem času odrasli veliko prej, otroštva, razen zgodnjega, skoraj niso poznali. Valvasorjeva prva žena je bila ob poroki stara 13 let in tudi njegovi dve hčerki iz drugega zakona sta se poročili zelo rano – prva pri 15 letih, druga pri 16. Mladi so bili del odraslega sveta. Če se vrneva k čarovnicam: v čarovniške procese so se v nekaterih primerih vključili pravniki, a tega je 66 67 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA tudi pravljična, je to še toliko bolje. Tam se namreč lahko zgodijo stvari, ki se sicer ne morejo, in to je obogatitev, ki odpira nove svetove – takšne, ki jih ne poznamo ali se skrivajo nekje v naši podzavesti, predvsem pa tiste, v katere sicer ne bi mogli ali upali vstopiti. Otroci so večinoma brez predsodkov in so za neznane, drugačne dimenzije precej bolj dojemljivi od odraslih. Zdi se mi, da se jih pogosto podcenjuje in domneva, da stvari ne razumejo, a je prav nasprotno, razumejo zelo veliko! Čarovniški procesi, raziskovanje Janeza Vajkarda Valvasorja … zdi se mi, da jim s kompleksnimi zgodovinskimi tematikami, ki jih naslavljate, postavljate precej visoke zahteve. Tako visokih pa spet ne (smeh). Ob pisanju zgodovinskih serij (prva, Zgodbe s konca kamene dobe, je že zaključena) sem za osnovo vzel res- nične zgodovinske pokrajine in arheo- loške najdbe. Pri tem sva – ravno zato, da se bralci ne bi počutili izgubljenih – z ilustratorjem Juretom Engelsber- gerjem delo zasnovala tako, da se začne z zemljevidom (tudi meni je bilo kot mulcu zelo ljubo, če sem si lahko ogle- dal, kje je kaj), na zadnjih straneh pa v dodatku bralcu razlagam določene pojme na malo manj zahteven način, saj lahko brskanje po spletu včasih prinese tudi prezahtevne odgovore in povzroči zmedo ali mladega bralca celo odvrne od nadaljnjega raziskovanja. Zgodba o V alvasorju je sicer izmišljena, a se mi hkrati zdi pomembno, da stvari, ki jih pišem, držijo v kontekstu zgodo- vine (morda je ravno to ključna raz- lika med mojim pisanjem za otroke in odrasle: odrasli si znamo sami ustvariti mnen je in poiskati dodatne informa- cije, pri mlajših pa je faktična korek- tnost nujna, ko gre za zgodovino). Zdaj recimo pišem tretji del serije Zgodbe vojvodine Kranjske in tam omenjam tudi Turke – če pišem o velikem oble- ganju Dunaja, dejstev ne gre prilaga- jati. Pomembno se mi zdi, da se otroci skozi branje česa naučijo mimogrede. Pri Zgodbah s konca kamene dobe se mi je, recimo, zdelo pomembno poudariti, da sta najstarejše leseno kolo in glasbilo nastala na območju današnje Slovenije. Na tak način v bralcu vzbudiš kanček ponosa, ki nam pogosto manjka, pred- vsem pa zavedanja, da so se velike in pomembne stvari odvijale tudi pri nas. Na to radi pozabljamo, tudi v šolskem procesu govorimo o tem preveč mimo- grede, četudi gre za bistvene civilizacij- ske premike. Naj mladi bralci vedo, da se je zgodilo prav pri nas. Če se malo pohecam, lahko rečem, da na neki način torej nadaljujete Valvasorjevo delo – tudi on je želel v svet prenesti tisto, kar smo ustvarili na domačih tleh, a je ostalo neopaženo. To je zares rečeno precej v hecu, sploh glede na to, da je V alvasor v svoje delo investiral (in naposled izgubil) tri gradove. Jaz investiram predvsem čas. Ko sem bil v vojski – tedaj jugo- slovanski – sem kot bodoči študent zgodovine resda vedel nekaj malega o naši preteklosti, a sem imel kolega iz Srbije, za katerega nisem prepričan, ali je sploh zaključil srednjo šolo, no, on je pa znal takole mimogrede iz glave našteti vse srbske vladarje, od kneza Dervana naprej. Sam sem vedel, da smo imeli kralja Sama, potem mi jih je do Pribine in Koclja zmanjkalo, naprej pa sploh nisem več poznal njihovih imen. Ta zavest se mi zdi pomembna, hkrati pa se zavedam tudi nevarnosti, vsakršnega pretiravanja, poveliče- vanja in malikovanja. Pomembno se mi zdi vedeti, kdo smo, od kod pri- hajamo in kakšno sled pu ščamo za seboj. Pomembno je učenje preteklo- sti, čeprav smo slabi učenci (smeh). Verjetno je to naše ‚nezavedanje‘ tudi posledica Jugoslavije, ko smo svojo preteklost nekako odrinili na stran v duhu časa socialističnega napredka in kolektivizma, ko je bil poudarek na delavskem razredu, gibanju in na junaškem boju jugoslovanskih naro- dov v drugi svetovni vojni. Junaki iz prve svetovne vojne niso mogli biti junaki, saj je šlo za vojno imperijev. V splošnem smo našo preteklost v tis- tem obdobju poenostavili na točko, da so bili gospodarji tujci, mi pa izkori- ščani reveži. No, ni bilo povsem tako. Med gospodarji so bili tudi Slovenci in med reveži tudi Italijani in Nemci. Pa pustiva to. Pri Zgodbah vojvodine Kranjske se trudim poiskati in vklju- čiti izstopajoče posameznike tistega časa. Tako se v drugem delu pojavi zdravnik Marko Gerbec (1658–1718), ki je veljal za medicinsko avtoriteto na Kranjskem, Avstrijskem in v Italiji. Na podlagi temeljitih kliničnih opazovanj in preiskovanj trupel je oblikoval nove razlage o vzrokih in poteku bolezni. Zagovarjal je prepričanje o vplivu okolja pri nastanku bolezni. Gerbec je skušal zdraviti vzročno in velja za ute- meljitelja slovenske znanstvene medi- cine. S svojimi deli je močno vplival na razvoj medicine v srednji Evropi. O njem vemo malo, v šolskih knjigah bi ga zaman iskali. Ponos je danes, se mi zdi, kar malo kontroverzna tema. Ja, in tudi ta beseda je neprilju- bljena, hitro narobe razumljena. A zlasti pri maloštevilnih narodih nekaj ponosa in trdoživosti mora biti, saj se lahko le tako ubranimo apetitov veli- kih sosedov. Ob osebnem spominu posedujemo tudi zgodovinskega. Če svojo preteklost poznamo, se zlahka postavimo po robu velikim narodom. Nenazadnje pa so danes pomembne predvsem ideje. Tudi maloštevilni narodi imajo lahko velike ideje, ki nekaj pomenijo v svetu. Lahko so pobudniki, a se pri tem pogosto ome- jujemo kar sami, kar je velika škoda. Smo del evropske zgodbe, družine, ki seveda ima tako svoje prednosti kot pomanjkljivosti, a menim, da boljše alternative ta hip ni. Moramo se poču- titi enakovredne, ker tudi smo. Zgodovinska dela za otroke in mlade morajo držati, pravite. Valvasor je v vaši (izmišljeni) zgodbi glede na čarovniške procese glas razuma, v resnici pa ni bilo čisto tako – tudi intelektualci tistega časa so pogosto podlegli splošno razširjenemu mnenju o čarovnicah, pojasnite v dodatku ob koncu knjige. Drži. Pri bralcih je nujno zavedan je, v katerem času se zgodba dogaja, kakšno je bilo takrat življenje in kakšni so bili nazori. Naj se danes sliši še tako nenavadno, v času Valvasorja so tudi intelektualci podlegali veri v čarov- ništvo. Razlike med nekoč in danes obstajajo tudi na drugih ravneh: Mar- tin, osrednji pripovedovalec in Valva- sorjev oproda, je v knjigi star nekaj več kot 13 let. Danes bi rekli, da je še otrok in da v delu posledično ‚umanjka‘ otroš ki svet ter pogled. Vendar ne manjka – ljudje so v tistem času odrasli veliko prej, otroštva, razen zgodnjega, skoraj niso poznali. Valvasorjeva prva žena je bila ob poroki stara 13 let in tudi njegovi dve hčerki iz drugega zakona sta se poročili zelo rano – prva pri 15 letih, druga pri 16. Mladi so bili del odraslega sveta. Če se vrneva k čarovnicam: v čarovniške procese so se v nekaterih primerih vključili pravniki, a tega je 68 69 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA bilo malo – v večini primerov je šlo za krute procese, ki so se v veliki večini končali z obsodbo. Česar pa večina ne ve, je to, da so bili čarovništva v ti stem času obtoženi tudi moški, otroci in celo duhovniki. Svet ni bil črno-bel, obstajala je sivina, veliko sivine. Tudi na Slovenskem so čarovništva obto- žili na stotine ljudi in jih posledično usmrtili. Prvi tak proces pri nas je bil leta 1427 v Celju proti Veroniki Deseniški, zadnja znana čarovniška pravda na Kranjskem pa je potekala pred sodiščem v Metliki leta 1746. To je bilo že v času, ko je Marija Terezija preko oblasti izkoreninjala čarovniške procese, vendar tamkajšnji prebivalci v to še niso hoteli verjeti. Za Ljubljano sta bili najhujši leti 1691 in 1692, ko so procesi v samo dveh letih terjali 30 žrtev. Kakšne vrste bralcev ste sicer imeli v mislih ob pisanju? Pri seriji Zgodbe s konca kamene dobe sem imel sprva v mislih predvsem dečke, ki ne berejo radi. Napisati sem jim hotel pustolovsko, napeto zgodbo, ob kateri se lahko tudi nekaj malega naučijo. Potem pa sem v zgodbo že v drugem delu vključil deklico, ker tudi one pogosto raje plezajo po dreve- sih kot božajo samoroge (s slednjimi ni sicer prav nič narobe!). Pri Zgod- bah vojvodine Kranjske je vse skupaj bolj zapleteno, saj je bil položaj žensk z današnjega zornega kota slabši – a tudi to je pomemben poudarek, ki me na eni strani omejuje, medtem ko na drugi strani predstavlja velik izziv, kako narediti Katarino resnično in prepričljivo ter hkrati zanimivo za današnji čas. Tudi v svojem pisanju za otroke potujete po časovni premici. Začeli ste s koliščarji, zdaj smo pri Valvasorju. Obenem pa se mi zdi, da v književnosti za otroke (in niti v poučevanju zgodovine) novejša zgodovina ni naslovljena. Morda tudi zaradi občutljivosti, zato ker so te rane še sveže? To sem opazil v sinovih zgodo- vinskih učbenikih – predvsem 20. sto- letje je precej nedorečeno, kot bi se te teme vsi bali in se ji izogibali, kar je narobe. V luči tridesetletnice samo- stojne slovenske države je SAZU leta 2021 objavila Izjavo o slovenski spravi. Ne glede na to, kaj si o dogajanju sredi 20. stoletja mislimo, je izjava najboljše, kar smo v tridesetih letih uspeli spra- viti skupaj. Sam bi jo vključil na zače- tek vsakega zgodovinskega učbenika, saj mislim, da je dobra in poštena osnova za naprej. Če nam je všeč ali ne, gre za našo skupno preteklost, ki jo moramo sprejeti in z njo živeti tako, da smo drug do drugega človeški. Če bi jo vzeli za svojo, nas bi dnevna poli- tika težko razdvajala z dogodki, ki so tako oddaljeni, da se jih spomnijo le še najstarejši med nami. Politika bi se bila prisiljena obrniti v prihodnost in iskati rešitve za naprej. Kar sploh ne bi bilo slabo. Če se vrneva k Valvasorju in nje- govemu monumentalnemu delu. Med mojim odraščanjem smo imeli doma Slavo vojvodine Kranjske, ki se mi je vedno zdela zanimiva, posebna knjiga, najbolj pa na mestu, kjer hudič pase polhe (smeh). Od tod tudi ideja za pisanje nove zgodovinske serije. Material se mi je zdel kot nalašč – tudi zato, ker gre za (kar se sodobne pro- dukcije tiče) prazno polje in krasno izhodišče, da se Valvasorja izpostavi kot pomembnega človeka, polihis- tora, ki ga večina pozna po imenu, po njegovem delu le redki, še manj pa je tistih, ki vedo, da je bil član angle- ške Kraljeve družbe (Royal Society) v Londonu, in to istočasno kot na pri- mer Isaac Newton. Lahko bi rekel, da je v mnogih pogledih prehiteval svoj čas in napisal nekaj fascinantnega. Odraslim v literarnem delu navadno sugeriramo. Kako pa je pri otroških in mladih bralcih? Je dobro, da jim kak nauk včasih podamo čisto neposredno? Mislim, da je dobro jasno pove- dati, kaj je prav in kaj ne, pa tudi, da je vmes velika sivina, v kateri se udobno gibljemo večino časa. Vendar pridejo trenutki, ko se je treba odločiti, narediti ali izreči. Takrat se marsikdo upogne. Obstajajo pa ljudje, ki bodo vedno in kljub vsem tveganjem ravnali prav. Ti bi morali biti naši svetilniki. Pri mladih bralcih je pomembno, da jih s knjigami začaramo v obdobju odraščanja, ko so še odprtih glav in jih zanima vse po malem. Tedaj se še ne delijo na tiste, ki igrajo nogomet, tiste, ki igrajo kitaro, in tiste, ki berejo. Še vedno se iščejo in v tistem trenutku je priložnost, da pri njih zasadimo ljube- zen do branja in odkrivanja neznanih svetov. Letos spomladi so okoliščine nanesle tako, da sem veliko gostoval po osnovnih šolah. Sedmim, osmim in devetim razredom sem pogosto rekel, da nekateri smo bralci in drugi ne – nič ni narobe. Je pa fino, če si za na nočno omarico poiščejo eno knjigo, ki jim je kul, in naj jo berejo deset minut vsak večer. Ne bo jim žal. Mladi odraščajo v napet in neprijazen svet. Treba jih je spodbujati na druga- čen, prijazen način in upati, da bodo znali ustvariti boljši svet, kot jim ga bomo prepustili mi. KLARA ŠIROVNIK BINA ŠTAMPE ŽMAVC NIMAMO SE VEČ PRAVICE NORMALNO STARATI Skrinjica sinjega maka je „pravljica o samoti časa na robu tistega onkraj, ki ostaja skrivnost, in ne prvenstveno pra- vljica o demenci“. Ali sinji mak res obstaja? Google mi tega ni znal jasno povedati … Če bi napisali latinsko ime Meco- nopsis betonicifolia, bi ga dobili. Res je skoraj neresnično svetlo moder. V Evropo ga je v začetku 20. stoletja prinesel angleški častnik. Vendar žal pri nas ne uspeva. Izvira namreč iz himalajskega pogorja in raste na 4000 metrih višine. Je zelo posebna roža, kratkotrajen, kot pač so maki, vendar neizmerne lepote. Enkrat samkrat sem ga uspela kupiti kot sadiko, vendar je bilo veselje kratko, ker pri nas zelo težko obstane. Razmere v Himalaji so pač povsem drugačne kot pri nas, kjer predstavlja problem že stratifikacija semena. Sicer pa so mi maki od zme- raj pri srcu zaradi lepote in posebne simbolike minevanja, spomina in sanj. Legenda pravi, da je mak Demetrina roža. Posadila ga je namreč, da bi ji pomagal premagati bolečino, ko ji je hčerko Persefono ugrabil Had. Ko je odhajala v podzemlje, naj bi iz Perse- foninih stopinj pognali maki. Zato je FOTO JANKO RATH 68 69 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA bilo malo – v večini primerov je šlo za krute procese, ki so se v veliki večini končali z obsodbo. Česar pa večina ne ve, je to, da so bili čarovništva v ti stem času obtoženi tudi moški, otroci in celo duhovniki. Svet ni bil črno-bel, obstajala je sivina, veliko sivine. Tudi na Slovenskem so čarovništva obto- žili na stotine ljudi in jih posledično usmrtili. Prvi tak proces pri nas je bil leta 1427 v Celju proti Veroniki Deseniški, zadnja znana čarovniška pravda na Kranjskem pa je potekala pred sodiščem v Metliki leta 1746. To je bilo že v času, ko je Marija Terezija preko oblasti izkoreninjala čarovniške procese, vendar tamkajšnji prebivalci v to še niso hoteli verjeti. Za Ljubljano sta bili najhujši leti 1691 in 1692, ko so procesi v samo dveh letih terjali 30 žrtev. Kakšne vrste bralcev ste sicer imeli v mislih ob pisanju? Pri seriji Zgodbe s konca kamene dobe sem imel sprva v mislih predvsem dečke, ki ne berejo radi. Napisati sem jim hotel pustolovsko, napeto zgodbo, ob kateri se lahko tudi nekaj malega naučijo. Potem pa sem v zgodbo že v drugem delu vključil deklico, ker tudi one pogosto raje plezajo po dreve- sih kot božajo samoroge (s slednjimi ni sicer prav nič narobe!). Pri Zgod- bah vojvodine Kranjske je vse skupaj bolj zapleteno, saj je bil položaj žensk z današnjega zornega kota slabši – a tudi to je pomemben poudarek, ki me na eni strani omejuje, medtem ko na drugi strani predstavlja velik izziv, kako narediti Katarino resnično in prepričljivo ter hkrati zanimivo za današnji čas. Tudi v svojem pisanju za otroke potujete po časovni premici. Začeli ste s koliščarji, zdaj smo pri Valvasorju. Obenem pa se mi zdi, da v književnosti za otroke (in niti v poučevanju zgodovine) novejša zgodovina ni naslovljena. Morda tudi zaradi občutljivosti, zato ker so te rane še sveže? To sem opazil v sinovih zgodo- vinskih učbenikih – predvsem 20. sto- letje je precej nedorečeno, kot bi se te teme vsi bali in se ji izogibali, kar je narobe. V luči tridesetletnice samo- stojne slovenske države je SAZU leta 2021 objavila Izjavo o slovenski spravi. Ne glede na to, kaj si o dogajanju sredi 20. stoletja mislimo, je izjava najboljše, kar smo v tridesetih letih uspeli spra- viti skupaj. Sam bi jo vključil na zače- tek vsakega zgodovinskega učbenika, saj mislim, da je dobra in poštena osnova za naprej. Če nam je všeč ali ne, gre za našo skupno preteklost, ki jo moramo sprejeti in z njo živeti tako, da smo drug do drugega človeški. Če bi jo vzeli za svojo, nas bi dnevna poli- tika težko razdvajala z dogodki, ki so tako oddaljeni, da se jih spomnijo le še najstarejši med nami. Politika bi se bila prisiljena obrniti v prihodnost in iskati rešitve za naprej. Kar sploh ne bi bilo slabo. Če se vrneva k Valvasorju in nje- govemu monumentalnemu delu. Med mojim odraščanjem smo imeli doma Slavo vojvodine Kranjske, ki se mi je vedno zdela zanimiva, posebna knjiga, najbolj pa na mestu, kjer hudič pase polhe (smeh). Od tod tudi ideja za pisanje nove zgodovinske serije. Material se mi je zdel kot nalašč – tudi zato, ker gre za (kar se sodobne pro- dukcije tiče) prazno polje in krasno izhodišče, da se Valvasorja izpostavi kot pomembnega človeka, polihis- tora, ki ga večina pozna po imenu, po njegovem delu le redki, še manj pa je tistih, ki vedo, da je bil član angle- ške Kraljeve družbe (Royal Society) v Londonu, in to istočasno kot na pri- mer Isaac Newton. Lahko bi rekel, da je v mnogih pogledih prehiteval svoj čas in napisal nekaj fascinantnega. Odraslim v literarnem delu navadno sugeriramo. Kako pa je pri otroških in mladih bralcih? Je dobro, da jim kak nauk včasih podamo čisto neposredno? Mislim, da je dobro jasno pove- dati, kaj je prav in kaj ne, pa tudi, da je vmes velika sivina, v kateri se udobno gibljemo večino časa. Vendar pridejo trenutki, ko se je treba odločiti, narediti ali izreči. Takrat se marsikdo upogne. Obstajajo pa ljudje, ki bodo vedno in kljub vsem tveganjem ravnali prav. Ti bi morali biti naši svetilniki. Pri mladih bralcih je pomembno, da jih s knjigami začaramo v obdobju odraščanja, ko so še odprtih glav in jih zanima vse po malem. Tedaj se še ne delijo na tiste, ki igrajo nogomet, tiste, ki igrajo kitaro, in tiste, ki berejo. Še vedno se iščejo in v tistem trenutku je priložnost, da pri njih zasadimo ljube- zen do branja in odkrivanja neznanih svetov. Letos spomladi so okoliščine nanesle tako, da sem veliko gostoval po osnovnih šolah. Sedmim, osmim in devetim razredom sem pogosto rekel, da nekateri smo bralci in drugi ne – nič ni narobe. Je pa fino, če si za na nočno omarico poiščejo eno knjigo, ki jim je kul, in naj jo berejo deset minut vsak večer. Ne bo jim žal. Mladi odraščajo v napet in neprijazen svet. Treba jih je spodbujati na druga- čen, prijazen način in upati, da bodo znali ustvariti boljši svet, kot jim ga bomo prepustili mi. KLARA ŠIROVNIK BINA ŠTAMPE ŽMAVC NIMAMO SE VEČ PRAVICE NORMALNO STARATI Skrinjica sinjega maka je „pravljica o samoti časa na robu tistega onkraj, ki ostaja skrivnost, in ne prvenstveno pra- vljica o demenci“. Ali sinji mak res obstaja? Google mi tega ni znal jasno povedati … Če bi napisali latinsko ime Meco- nopsis betonicifolia, bi ga dobili. Res je skoraj neresnično svetlo moder. V Evropo ga je v začetku 20. stoletja prinesel angleški častnik. Vendar žal pri nas ne uspeva. Izvira namreč iz himalajskega pogorja in raste na 4000 metrih višine. Je zelo posebna roža, kratkotrajen, kot pač so maki, vendar neizmerne lepote. Enkrat samkrat sem ga uspela kupiti kot sadiko, vendar je bilo veselje kratko, ker pri nas zelo težko obstane. Razmere v Himalaji so pač povsem drugačne kot pri nas, kjer predstavlja problem že stratifikacija semena. Sicer pa so mi maki od zme- raj pri srcu zaradi lepote in posebne simbolike minevanja, spomina in sanj. Legenda pravi, da je mak Demetrina roža. Posadila ga je namreč, da bi ji pomagal premagati bolečino, ko ji je hčerko Persefono ugrabil Had. Ko je odhajala v podzemlje, naj bi iz Perse- foninih stopinj pognali maki. Zato je FOTO JANKO RATH 70 71 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA mak simbol zemlje, pa tudi moči spa- nja in pozabe. Za sinji mak res nisem vedela, za modri cvet nasploh pa vemo, da je simbol hrepenenja, nedosežnega. Seveda. Razen tega pa je bilo nekako logično: v tej knjigi si res nisem mogla predstavljati rdečega maka. Ko na koncu babica in dedek jadrata po morju sinjih makov ali sinjih obla- kov. Sinja barva je pač barva neba in Himalaja se ga z visokimi vrhovi sko- raj dotika. Ta skoraj dotik in nebesna modrina cveta – kot da je mak vse to posrkal od neba. Nekako logično je bilo, da v knjigi ne more biti drugega maka. Ko ste rekli, da ste ga nekoč imeli, vendar samo za trenutek – tako ima besede in misli in vse bolj cel svet babica, ki postaja dementna. Ko se mi je odprlo, da je to tako rekoč pravljica o demenci, sem se skoraj začudila. Bina Štampe Žmavc prav gotovo ni književnica, ki bi se sistemsko lotevala „aktualnih perečih tem“ . Kako ste prišli do demence? Prav imate, res me niso nikoli zani- mali deklarativni trendi. Etikete, ki jih potem prilepijo knjigam, kot na rekla- mah za kozmetiko. Najbolj zanimivo je, da zgodba sploh ni hotela biti zgodba o demenci. Tako sem si nekoč, ko mi je neka misel ušla, rekla: No, krasno, zdaj mi je pa misel ušla. Kaj pa, če bi stekla za njo in jo ujela? In iz tega stavka se je nena- doma začela plesti zgodba. Bilo je, kot bi se zgodba na neki točki začela pisati sama. Zame pa je, moram priznati, to še zmeraj pravljica o samoti časa na robu tistega onkraj, ki ostaja skrivnost, in ne prvenstveno pravljica o demenci. Izkušenj z demenco sicer nisem imela nikoli. Me pa že dolgo vzne- mirja, ko vidim, da se nimamo več pravice normalno starati. Nihče več noče biti nepopravljen in star in tega se niti več ne prikriva. Kar se mi zdi resnično strašno. Že davno, pred dvajsetimi leti, sem začutila v zraku ta trend in sem otrokoma rekla, da bodo ljudje kmalu hodili na kozme- tične operacije kot k frizerju, ker sicer ne bodo mogli dobiti službe. V filmu Loganov beg tako družba ne pozna in ne prizna več staranja. Ko so ljudje stari trideset let, jih preprosto odstra- nijo in tako mladi ljudje sploh ne vedo, da na svetu obstajajo stari ljudje. Nekdo, ki mu uspe pobeg iz nadzoro- vane zaprte družbe, tako zunaj prvič v življenju zagleda starca z belo brado ... Pretresljiv film. V svoji pravljici že s prvim stavkom, da sta na robu velikega mesta živela dedek in babica, obkrožena s polji pozabe in drobnega ptičjega petja, zarišem obstranost starih ljudi, ki živita sama v vrtu pozabljenja. Edina sreča, ki jo imata, sta medsebojna bližina in ljubezen. To je tisto, kar ju živi. Zato me je zelo presenetilo, ko sem v reviji Otrok in knjiga v uteme- ljitvi nominacije za desetnico prebrala, da je v moji pravljici staranje lepa, nežna in srečna izkušnja. Ne vem, kdo je tako bral knjigo. Res je sicer, da je zgodba na neki način tudi duhovita in do konca polna prebliskov, celo drob- nega humorja. Pa sem kljub temu ob njej jokala in včasih strmela v stavke, kot bi jih moledovala, naj se zapišejo drugače. Seveda pa konec nikakor ne more biti drugačen, kot je. Zgodba, ki je zvesta sama sebi, ima pač zmeraj svojo zgodbeno logiko. Ob vaši pravljici se zavemo, da demenco razbiramo skozi metafore (izguba besed, lovljenje misli …), ki so pravzaprav lastne poeziji. Spet imate prav. Misli nenehno pišejo neslišna pisma, in šele ko jih spremenimo v črke in besede, mislimo, da jih razumemo. Spomnim se, kako sem trpela, ko Mala morska deklica ni mogla izreči besed, da bi si z njimi rešila življenje! To niso enostavne stvari in pesnik se z njimi pravzaprav vsakodnevno srečuje. Zdiš se blizu, pa vendar ne moreš tja. Zato mi je bilo nekako logično in povsem domače, ko sem pisala to pravljico. Kot so logični babičini lucidni in bistri prebliski, nekakšna prvobitna logika življenja in iznajdljivost, ko se zaveda, da ji besede uhajajo. Če ste morda videli film Še zmeraj Alice, je res tako. Sicer pa si res želim, da bi se ljudje malce ustavili in pomislili, kam gre ta svet. Stalno poslušamo, da starejši sta- nejo in da jih je preveč. Ta miselnost o prevečnosti starih je strašna in smrdi po genocidu. Kot pravi Christian Bobin v knjigi Razkošno življenje: ‚Svet je ubil počasnost. In ne ve več, kam jo je zakopal.‘ Kje je tisto, kar so cenili stari Grki in še prej vzhodne kulture – spo- štovanje do modrosti, ki jo stari ljudje podajajo naprej? Saj so tako rekoč živi duh časa, ki je minil. Tibetanski menihi še zmeraj največje skrivnosti predajajo naprej po ustnem izročilu. To se mi zdi pomembno in govori o moči besede. Nas bodo res v popolnosti nadomestili algoritmi? Ali ste, ko ste začeli snovati Skrinjico sinjega maka, pomislili, da bo za otroke? Ali sploh je za otroke? In ali ob snovanju razmišljate o „ciljni skupini“? Nikoli ne razmišljam o tem, kdo je ciljna publika, da začnem pisati, me mora ponavadi pisanje samo poklicati, da knjiga pride tja, kamor se je name- nila. To kaže tudi odziv na Skrinjico, ki je neverjeten. Odrasli jo kupujejo za darilo odraslim. Otroci, in to zelo majhni, pa jo berejo kot pravljico. Kar tudi je, pač pravljica z malo hecno babico, ki si tu in tam kaj izmisli. Kar je navsezadnje točno to, kar počnejo tudi otroci, saj sta jim lucidnost in nonsense tako rekoč lastna. Bojim se, da smo mi tisti, ki jih podcenjujemo. Tega so me naučila leta ustvarjanja z otroki v improvizacijskem gledališču. Brez njega moja literatura ne bi bila takšna, kot je. Tudi ko sem sodelo- vala v projektu ustvarjalnih delavnic, ki jih je pripravila Javna agencija za knjigo, z dvajsetletniki s težavami v razvoju, kjer sta samo dva znala brati, sem se ogromno naučila. Z njimi sem ugledališčila poezijo, ki jih je povsem začarala. In nastopili smo na osrednji občinski proslavi popolnoma suve- reno. Zato sem proti vsaki segrega- ciji, čeprav se nenehno dogaja povsod okoli nas. Pravite torej, da otroci so dovzetni za poezijo. Toda ali so res vedno manj dovzetni, jih je v času vseh mogočih elektronskih motilcev težje pritegniti? Kot sem že rekla, mislim, da otroke precej podcenjujemo. Čeprav zelo dobro razlikujejo blablabla rime od poezije. So zelo resni bralci poezije, ki jih nagovori. V časih, ko grem, potolčena od vsakodnevnih skrbi, v trgovino, me vso zamišljeno nenadoma prebudi kakšen žvrgoleč glas najstnika, lepo prosim, celo fantov: ‚Dober dan, Bina Štampe Žmavc. Ful fajn pišete!‘ No, to mi pomeni mnogo več kot na primer Frankfurtski knjižni sejem, na katerega tako ali tako nisem nikoli računala. Ta predmet poželenja, ki sproža zdaj toliko verbalnega pretepanja in drugih smeš- nih pripetljajev. Na srečo sem že davno modra mačka in vem, da se nič usod- nega ne bo zgodilo. 70 71 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA mak simbol zemlje, pa tudi moči spa- nja in pozabe. Za sinji mak res nisem vedela, za modri cvet nasploh pa vemo, da je simbol hrepenenja, nedosežnega. Seveda. Razen tega pa je bilo nekako logično: v tej knjigi si res nisem mogla predstavljati rdečega maka. Ko na koncu babica in dedek jadrata po morju sinjih makov ali sinjih obla- kov. Sinja barva je pač barva neba in Himalaja se ga z visokimi vrhovi sko- raj dotika. Ta skoraj dotik in nebesna modrina cveta – kot da je mak vse to posrkal od neba. Nekako logično je bilo, da v knjigi ne more biti drugega maka. Ko ste rekli, da ste ga nekoč imeli, vendar samo za trenutek – tako ima besede in misli in vse bolj cel svet babica, ki postaja dementna. Ko se mi je odprlo, da je to tako rekoč pravljica o demenci, sem se skoraj začudila. Bina Štampe Žmavc prav gotovo ni književnica, ki bi se sistemsko lotevala „aktualnih perečih tem“ . Kako ste prišli do demence? Prav imate, res me niso nikoli zani- mali deklarativni trendi. Etikete, ki jih potem prilepijo knjigam, kot na rekla- mah za kozmetiko. Najbolj zanimivo je, da zgodba sploh ni hotela biti zgodba o demenci. Tako sem si nekoč, ko mi je neka misel ušla, rekla: No, krasno, zdaj mi je pa misel ušla. Kaj pa, če bi stekla za njo in jo ujela? In iz tega stavka se je nena- doma začela plesti zgodba. Bilo je, kot bi se zgodba na neki točki začela pisati sama. Zame pa je, moram priznati, to še zmeraj pravljica o samoti časa na robu tistega onkraj, ki ostaja skrivnost, in ne prvenstveno pravljica o demenci. Izkušenj z demenco sicer nisem imela nikoli. Me pa že dolgo vzne- mirja, ko vidim, da se nimamo več pravice normalno starati. Nihče več noče biti nepopravljen in star in tega se niti več ne prikriva. Kar se mi zdi resnično strašno. Že davno, pred dvajsetimi leti, sem začutila v zraku ta trend in sem otrokoma rekla, da bodo ljudje kmalu hodili na kozme- tične operacije kot k frizerju, ker sicer ne bodo mogli dobiti službe. V filmu Loganov beg tako družba ne pozna in ne prizna več staranja. Ko so ljudje stari trideset let, jih preprosto odstra- nijo in tako mladi ljudje sploh ne vedo, da na svetu obstajajo stari ljudje. Nekdo, ki mu uspe pobeg iz nadzoro- vane zaprte družbe, tako zunaj prvič v življenju zagleda starca z belo brado ... Pretresljiv film. V svoji pravljici že s prvim stavkom, da sta na robu velikega mesta živela dedek in babica, obkrožena s polji pozabe in drobnega ptičjega petja, zarišem obstranost starih ljudi, ki živita sama v vrtu pozabljenja. Edina sreča, ki jo imata, sta medsebojna bližina in ljubezen. To je tisto, kar ju živi. Zato me je zelo presenetilo, ko sem v reviji Otrok in knjiga v uteme- ljitvi nominacije za desetnico prebrala, da je v moji pravljici staranje lepa, nežna in srečna izkušnja. Ne vem, kdo je tako bral knjigo. Res je sicer, da je zgodba na neki način tudi duhovita in do konca polna prebliskov, celo drob- nega humorja. Pa sem kljub temu ob njej jokala in včasih strmela v stavke, kot bi jih moledovala, naj se zapišejo drugače. Seveda pa konec nikakor ne more biti drugačen, kot je. Zgodba, ki je zvesta sama sebi, ima pač zmeraj svojo zgodbeno logiko. Ob vaši pravljici se zavemo, da demenco razbiramo skozi metafore (izguba besed, lovljenje misli …), ki so pravzaprav lastne poeziji. Spet imate prav. Misli nenehno pišejo neslišna pisma, in šele ko jih spremenimo v črke in besede, mislimo, da jih razumemo. Spomnim se, kako sem trpela, ko Mala morska deklica ni mogla izreči besed, da bi si z njimi rešila življenje! To niso enostavne stvari in pesnik se z njimi pravzaprav vsakodnevno srečuje. Zdiš se blizu, pa vendar ne moreš tja. Zato mi je bilo nekako logično in povsem domače, ko sem pisala to pravljico. Kot so logični babičini lucidni in bistri prebliski, nekakšna prvobitna logika življenja in iznajdljivost, ko se zaveda, da ji besede uhajajo. Če ste morda videli film Še zmeraj Alice, je res tako. Sicer pa si res želim, da bi se ljudje malce ustavili in pomislili, kam gre ta svet. Stalno poslušamo, da starejši sta- nejo in da jih je preveč. Ta miselnost o prevečnosti starih je strašna in smrdi po genocidu. Kot pravi Christian Bobin v knjigi Razkošno življenje: ‚Svet je ubil počasnost. In ne ve več, kam jo je zakopal.‘ Kje je tisto, kar so cenili stari Grki in še prej vzhodne kulture – spo- štovanje do modrosti, ki jo stari ljudje podajajo naprej? Saj so tako rekoč živi duh časa, ki je minil. Tibetanski menihi še zmeraj največje skrivnosti predajajo naprej po ustnem izročilu. To se mi zdi pomembno in govori o moči besede. Nas bodo res v popolnosti nadomestili algoritmi? Ali ste, ko ste začeli snovati Skrinjico sinjega maka, pomislili, da bo za otroke? Ali sploh je za otroke? In ali ob snovanju razmišljate o „ciljni skupini“? Nikoli ne razmišljam o tem, kdo je ciljna publika, da začnem pisati, me mora ponavadi pisanje samo poklicati, da knjiga pride tja, kamor se je name- nila. To kaže tudi odziv na Skrinjico, ki je neverjeten. Odrasli jo kupujejo za darilo odraslim. Otroci, in to zelo majhni, pa jo berejo kot pravljico. Kar tudi je, pač pravljica z malo hecno babico, ki si tu in tam kaj izmisli. Kar je navsezadnje točno to, kar počnejo tudi otroci, saj sta jim lucidnost in nonsense tako rekoč lastna. Bojim se, da smo mi tisti, ki jih podcenjujemo. Tega so me naučila leta ustvarjanja z otroki v improvizacijskem gledališču. Brez njega moja literatura ne bi bila takšna, kot je. Tudi ko sem sodelo- vala v projektu ustvarjalnih delavnic, ki jih je pripravila Javna agencija za knjigo, z dvajsetletniki s težavami v razvoju, kjer sta samo dva znala brati, sem se ogromno naučila. Z njimi sem ugledališčila poezijo, ki jih je povsem začarala. In nastopili smo na osrednji občinski proslavi popolnoma suve- reno. Zato sem proti vsaki segrega- ciji, čeprav se nenehno dogaja povsod okoli nas. Pravite torej, da otroci so dovzetni za poezijo. Toda ali so res vedno manj dovzetni, jih je v času vseh mogočih elektronskih motilcev težje pritegniti? Kot sem že rekla, mislim, da otroke precej podcenjujemo. Čeprav zelo dobro razlikujejo blablabla rime od poezije. So zelo resni bralci poezije, ki jih nagovori. V časih, ko grem, potolčena od vsakodnevnih skrbi, v trgovino, me vso zamišljeno nenadoma prebudi kakšen žvrgoleč glas najstnika, lepo prosim, celo fantov: ‚Dober dan, Bina Štampe Žmavc. Ful fajn pišete!‘ No, to mi pomeni mnogo več kot na primer Frankfurtski knjižni sejem, na katerega tako ali tako nisem nikoli računala. Ta predmet poželenja, ki sproža zdaj toliko verbalnega pretepanja in drugih smeš- nih pripetljajev. Na srečo sem že davno modra mačka in vem, da se nič usod- nega ne bo zgodilo. 72 73 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA Sicer pa, če se vrnem k poeziji za otroke, nisem pristaš sprofanirane poe- zije za mlade, ki se včasih celo nagrajuje. Slovenija ima predobre temelje v mla- dinski poeziji – od Levstika, Župančiča, Kosovela, Saše Vegri, Daneta Zajca ... Zajc me je s svojo Belo mačico dobe- sed no začaral. Ne verjamem, da dobra poezija ne bi mogla nagovoriti bralca. Ampak če se ljudem daje pofl in se vse poenostavlja, se na to pač navadijo. Če dajete otroku vsak dan sladkarije, bo pač jedel nezdravo hrano. Ko omenjate Frankfurtski knjižni sejem – kakšne izkušnje imate pa s prevajanjem vaše literature? Žal so me zelo malo prevajali. Nimam te sreče, da bi bila med tistimi, ki so se drenjali okoli Trubarjevega sklada. Mislim, da bi moralo biti glavno merilo pri izbiri za prevajanje v tuje jezike kvaliteta. A se bojim, da je stroka tukaj dostikrat odpovedala ali pa nima več prave besede. Sicer pa – za dobre prevajalce je pač huda bitka. Ponavadi jih poberejo tisti, ki so na strani moči in vplivov in ne nujno tudi kvalitete. Z ilustracijami pa imate srečo, ne? Ste sami izbrali Svjetlana Junakovića? Svjetlan je žel moje občudovanje že od Bajke v svetlobi in Muca Meh- košapka. Tudi za Skrinjico sem videla samo njega. Na srečo smo si bili glede tega z založbo enotnega mnenja in bila sem zelo počaščena, ko je delo takoj sprejel. Čeprav je sam dvakratni finalist Andersenove nagrade in zdaj predstoj- nik ALU v Zagrebu, je ilustracije kon- čal natanko ob roku, brez zvezdniš kih muh. Sicer pa je tako, da na splošno vizualnost zmeraj bolj prevladuje nad besedo. Svet je pač vizualen. Morda zato prava poplava stripov. Se bom kar javno obtožila, da jih nikoli nisem brala. Nič nimam proti njim, le pre- malo besedila imajo. Branje je seveda manj popularno, ker zanj potrebuješ čas. Branje je potovanje v času. In ko smo že pri urah in času, vsako leto močni sveta nedopustno prestavljajo ure in nam kradejo čas. Kot je rekel Michael Ende v Momotu: To so tatovi časa! Ena ura, pravijo, samo ena ura! A konec koncev živimo trenutke, samo trenutke. Ukrasti eno uro časa je še eno nedopustno dejanje nasilja, ki ga nad nami izvaja kapital. Kajti živimo le, dokler nam teče čas. In tudi zato se iz Skrinjice sinjega maka na koncu skupaj z maki osuje tudi čas babice in dedka ... PETRA VIDALI ODMEVI NA DOGODKE RED. PROF. DR. DRAGICA HARAMIJA Oko besede 2023 Med 14. 9. in 16. 9. 2023 je bilo izpeljano srečanje slovenskih mladinskih pisa- teljev Oko besede. V letu 2023 smo v okviru festivala izvedli 4 aktivnosti več od napovedanih; skupaj je bilo izvedenih 32 dejavnosti. V treh dneh je bilo na 28. srečanju Oko besede povabljenih 105 oseb, od tega kar 51 pisateljev in pisateljic (drugo: raziskovalci, knjižničarji, učitelji, založniki, študentje in dijaki). Prvič se je prireditev udeležilo več kot 3.000 otrok, mladostnikov in odraslih. Rdeča nit srečanja je bila tokrat (avto)biografska književnost. Posebej izpostavljamo nekatere dogodke, celoten program festivala pa je opisan v programski knjižici, ki jo je uredila Dragica Haramija, dostopna je na spletni strani Očesa besede: www.okobesede.org. Slavnostna podelitev 27. večernice v Gledališču Park Murska Sobota, vodila jo je Norma Bale, uvod vanjo pa je bila uglasbena poezija v izvedbi Ditke. Letošnji nominiranci so bili Špela Frlic: Bleščivka. Ljubljana: MKZ, 2022; Igor Karlovšek: Sotočje. Dob: Miš založba, 2022 (Ognjeno pleme 5); Sebastijan Pregelj: Coprnica pod gradom. Dob: Miš založba, 2022 (Zgodbe Vojvodine Kranjske 1); Luna J. Šri- bar: Grizolda in maček. Ljubljana: MKZ, 2022 (Zbirka Sinji galeb); Bina Štampe Žmavc: Skrinjica sinjega maka. Ilustriral Svjetlan Junaković. Maribor: Založba Pivec, 2022. Nagrado je prejela Špela Frlic za roman Bleščivka. Vir: arhiv Argo 2023 72 73 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA Sicer pa, če se vrnem k poeziji za otroke, nisem pristaš sprofanirane poe- zije za mlade, ki se včasih celo nagrajuje. Slovenija ima predobre temelje v mla- dinski poeziji – od Levstika, Župančiča, Kosovela, Saše Vegri, Daneta Zajca ... Zajc me je s svojo Belo mačico dobe- sed no začaral. Ne verjamem, da dobra poezija ne bi mogla nagovoriti bralca. Ampak če se ljudem daje pofl in se vse poenostavlja, se na to pač navadijo. Če dajete otroku vsak dan sladkarije, bo pač jedel nezdravo hrano. Ko omenjate Frankfurtski knjižni sejem – kakšne izkušnje imate pa s prevajanjem vaše literature? Žal so me zelo malo prevajali. Nimam te sreče, da bi bila med tistimi, ki so se drenjali okoli Trubarjevega sklada. Mislim, da bi moralo biti glavno merilo pri izbiri za prevajanje v tuje jezike kvaliteta. A se bojim, da je stroka tukaj dostikrat odpovedala ali pa nima več prave besede. Sicer pa – za dobre prevajalce je pač huda bitka. Ponavadi jih poberejo tisti, ki so na strani moči in vplivov in ne nujno tudi kvalitete. Z ilustracijami pa imate srečo, ne? Ste sami izbrali Svjetlana Junakovića? Svjetlan je žel moje občudovanje že od Bajke v svetlobi in Muca Meh- košapka. Tudi za Skrinjico sem videla samo njega. Na srečo smo si bili glede tega z založbo enotnega mnenja in bila sem zelo počaščena, ko je delo takoj sprejel. Čeprav je sam dvakratni finalist Andersenove nagrade in zdaj predstoj- nik ALU v Zagrebu, je ilustracije kon- čal natanko ob roku, brez zvezdniš kih muh. Sicer pa je tako, da na splošno vizualnost zmeraj bolj prevladuje nad besedo. Svet je pač vizualen. Morda zato prava poplava stripov. Se bom kar javno obtožila, da jih nikoli nisem brala. Nič nimam proti njim, le pre- malo besedila imajo. Branje je seveda manj popularno, ker zanj potrebuješ čas. Branje je potovanje v času. In ko smo že pri urah in času, vsako leto močni sveta nedopustno prestavljajo ure in nam kradejo čas. Kot je rekel Michael Ende v Momotu: To so tatovi časa! Ena ura, pravijo, samo ena ura! A konec koncev živimo trenutke, samo trenutke. Ukrasti eno uro časa je še eno nedopustno dejanje nasilja, ki ga nad nami izvaja kapital. Kajti živimo le, dokler nam teče čas. In tudi zato se iz Skrinjice sinjega maka na koncu skupaj z maki osuje tudi čas babice in dedka ... PETRA VIDALI ODMEVI NA DOGODKE RED. PROF. DR. DRAGICA HARAMIJA Oko besede 2023 Med 14. 9. in 16. 9. 2023 je bilo izpeljano srečanje slovenskih mladinskih pisa- teljev Oko besede. V letu 2023 smo v okviru festivala izvedli 4 aktivnosti več od napovedanih; skupaj je bilo izvedenih 32 dejavnosti. V treh dneh je bilo na 28. srečanju Oko besede povabljenih 105 oseb, od tega kar 51 pisateljev in pisateljic (drugo: raziskovalci, knjižničarji, učitelji, založniki, študentje in dijaki). Prvič se je prireditev udeležilo več kot 3.000 otrok, mladostnikov in odraslih. Rdeča nit srečanja je bila tokrat (avto)biografska književnost. Posebej izpostavljamo nekatere dogodke, celoten program festivala pa je opisan v programski knjižici, ki jo je uredila Dragica Haramija, dostopna je na spletni strani Očesa besede: www.okobesede.org. Slavnostna podelitev 27. večernice v Gledališču Park Murska Sobota, vodila jo je Norma Bale, uvod vanjo pa je bila uglasbena poezija v izvedbi Ditke. Letošnji nominiranci so bili Špela Frlic: Bleščivka. Ljubljana: MKZ, 2022; Igor Karlovšek: Sotočje. Dob: Miš založba, 2022 (Ognjeno pleme 5); Sebastijan Pregelj: Coprnica pod gradom. Dob: Miš založba, 2022 (Zgodbe Vojvodine Kranjske 1); Luna J. Šri- bar: Grizolda in maček. Ljubljana: MKZ, 2022 (Zbirka Sinji galeb); Bina Štampe Žmavc: Skrinjica sinjega maka. Ilustriral Svjetlan Junaković. Maribor: Založba Pivec, 2022. Nagrado je prejela Špela Frlic za roman Bleščivka. Vir: arhiv Argo 2023 74 75 ODMEVI NA DOGODKE | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | ODMEVI NA DOGODKE Okrogla miza 2023. Navezali smo se na projekta Slovenija, častna gostja dveh mednarodnih knjižnih sejmov v Bologni in v Frankfurtu; predstavnica JAK Tjaša Urankar je spregovorila o obeh sejmih, zelo natančno o pripravah na frankfurtski sejem, ki je tik pred vrati. Na okrogli mizi je Dragica Haramija predstavila tudi delo Sekcije za otroško in mladinsko književnost pri Društvu slovenskih pisate- ljev in osvetlila pomemben delež društva Argo za uresničitev nekaterih dejavnosti sekcije: predstavljen je bil filmček Bee Curious (produkcija Argo), ki je nastal po pripadajoči antologiji 49 slovenskih mladinskih nagrajenih avtorjev Bee Curious: Slovenia‘s best for young readers (izdajatelj DSP). Oboje je bilo finančno podprto s strani JAK. Portreti avtorjev, ki so prav tako nastali za namen promocije na knji- žnih sejmih, so z dovoljenjem DSP uporabljeni pri predstavitvi avtoric v program- ski knjižici Očesa besede 2023. Za simpozij z naslovom Biografski in avtobiografski elementi v slovenski mladinski književnosti, ki ga je vsebinsko sooblikovala revija Otrok in knjiga, vodila pa ga je Darka Tancer-Kajnih, so pripravili prispevke naslednji referenti: Barbara Zorman: Avtobiografski opisi otroštva slovenskih pisateljic, Milena Mileva Blažić: »Avtobiografski pakt« in slovenska večnaslovniška književnost, Vladka T uco- vič Sturman: Književni prostor in čas v otroški in mladinski avtobiografski književ- nosti Marjana Tomšiča, Lela Angela Mršek Bajda: Enotnost literarne zavesti ob pri- povedki Smer srca, Slavko Pregl: Priročnik za klatenje po moji literaturi ali skrita avtobiografija v petdesetih knjigah, Sebastijan Pregelj: Razmerje med dokumentar- nostjo in fikcijo v delu Coprnica pod gradom. Literarno-kritiška delavnica Mlade oči je bila izvajana v dveh sklopih. Sklop o biografskem pisanju je vodila Vesna Radovanovič, sklop o avtobiografijah pa Cvetka Bevc. Panonska pisateljska pot. Tokrat smo se udeleženci odpravili v občino Tišina, in sicer v tamkajšnjo osnovno šolo in v Park spominov in prijateljstva. Po parku nas je popeljal Marjan Šiftar, ob ogledu parka je bil izveden recital poezije Karla Destovnika Kajuha (Argo). Nato je bila predstavljena posthumno izdana pesniška zbirka Ernesta Ružiča Odhajanja, ki sta jo skupaj izdali Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo. Zbirko je predstavil ure- dnik Franci Just, sledil je recital Ružičeve poezije (izvedba Argo); pesniška zbirka je bila letošnja darilna knjiga vsem udeležencem Očesa besede. Literarna mesta: v PIŠK z avtorico Huiqin Wang (pogovor je vodila Dragica Haramija), v MIKK s Tonetom Partljičem (pogovor je vodila Darka Tancer-Kaj- nih), v Osnovni šoli Tišina Barbara Gregorič Gorenc, Barbara Hanuš, Aksinja Kermauner, Maša Ogrizek in Huiqin Wang (dogodek je povezovala Norma Bale). Nastopi avtorjev v vrtcih, OŠ in SŠ so namenjeni zaključenim skupinam v izobraževalnih ustanovah, letos se je literarne matineje na šolah udeležilo okrog 2200 otrok, učencev in dijakov ter približno 250 pedagoških delavcev. Prav tako je za skupino prijavljenih potekala ekskurzija (45 oseb), vsi drugi dogodki so bili izvedeni javno in brezplačno. Prireditev je „v živo“ obiskalo skoraj 800 ljudi (brez izobraževalnih ustanov), do oddaje poročila 20. 9. smo zabeležili tudi 97 ogle- dov podelitve večernice na Facebooku (posnetek dostopen tudi na Youtubu prek splet ne strani Oko besede) in 36 ogledov simpozija. K temu velja prišteti še naj- manj 1000 ogledov dveh razstav v Pokrajinski in študijski knjižnici MS, odprti bosta do 31. 9. 2023. Vir: arhiv Argo 2023 Razstavi v Pokrajinski in študijski knji- žnici Murska Sobota, pripravila ju je Vesna Radovanovič. V letu 2023 je na ogled raz- stava Večerničina literarna bera (to je 52 knjig, ki jih žirija za večernico priporoča v branje), izpostavljena so nominirana in nagrajeno delo za večernico 2023. Zelo odmevna je tudi razstava Huiqin Wang Alma, ki jo je avtorica posvetila Almi Karlin. Alma Karlin je tudi figura na letošnjem pla- katu Očesa besede, ki ga je festivalu podarila slikarka in pisateljica Huiqin Wang. Letos je bila zelo uspešna tudi Knjižna tržnica, ki se je odvila 14. 9. 2023. Vsi dogodki so bili objavljeni v dogodkovniku Nacionalnega meseca skupnega branja, opravljena je bila evalvacija dogodkov. Pri letošnji rdeči niti o biografskih in avtobiografskih elementih v otroški in mladinski književnosti velja razmisliti o pomenu teh (pol)literarnih besedil. Bio- grafije so pomembne zato, ker skozi tovrstno berivo spoznavamo ljudi, ki so v preteklosti dosegli kaj izjemnega, pa zanje sploh ne bi vedeli, če ne bi bilo pisnih virov. Avtobiografije pričajo o času, v katerem nastajajo, biografije so lahko od tega časa odmaknjene, a brskajo po njem in ga natančno raziskujejo in popisujejo. Pri pisateljskih doživljajih se zdi, da se dogodki skrijejo v zgodbe, te pa v bralcih vzbu- jajo različna občutja: veselje in žalost, stisko in dobrodušnost. Kadar je (avto)bio- grafija povezana z zgodovinskimi dejstvi, potuje bralec v času. Kadar je povezana s potopisi, potuje bralec skozi raznolike pokrajine, bere o živalih, rastlinah, mor- jih, gorstvih, različnih načinih življenja ljudi. Kadar je povezana s spomini, lahko bralca nagovarja z nostalgijo nekih minulih časov in drugačnega življenja, ali pa s krutim spoznanjem, da je človek človeku res najhujši sovražnik. Drobci (avto) biografskih dogodkov odsevajo tudi skozi pravljične in mitične svetove, ki izrab- ljajo realne prostore, ljudi in njihove bivanjske razmere za prikaz pravljičnega, to je boljšega in bolj pravičnega življenja. In ne nazadnje (avto)biografije odvračajo bralce od samovšečnosti in napuha, ker predstavljajo izjemne ljudi, ti pa nas nape- ljujejo k razmisleku o lastnih dejanjih. Biografije in avtobiografije so pomembne zato, da se kot bralci zavedamo cikličnosti življenj in da znamo ceniti preteklost, ki jo tovrstna književnost razkriva. Biografije in avtobiografije so duhovna dediščina kulture. Oko besede je kulturna dediščina otroške in mladinske književnosti. 74 75 ODMEVI NA DOGODKE | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | ODMEVI NA DOGODKE Okrogla miza 2023. Navezali smo se na projekta Slovenija, častna gostja dveh mednarodnih knjižnih sejmov v Bologni in v Frankfurtu; predstavnica JAK Tjaša Urankar je spregovorila o obeh sejmih, zelo natančno o pripravah na frankfurtski sejem, ki je tik pred vrati. Na okrogli mizi je Dragica Haramija predstavila tudi delo Sekcije za otroško in mladinsko književnost pri Društvu slovenskih pisate- ljev in osvetlila pomemben delež društva Argo za uresničitev nekaterih dejavnosti sekcije: predstavljen je bil filmček Bee Curious (produkcija Argo), ki je nastal po pripadajoči antologiji 49 slovenskih mladinskih nagrajenih avtorjev Bee Curious: Slovenia‘s best for young readers (izdajatelj DSP). Oboje je bilo finančno podprto s strani JAK. Portreti avtorjev, ki so prav tako nastali za namen promocije na knji- žnih sejmih, so z dovoljenjem DSP uporabljeni pri predstavitvi avtoric v program- ski knjižici Očesa besede 2023. Za simpozij z naslovom Biografski in avtobiografski elementi v slovenski mladinski književnosti, ki ga je vsebinsko sooblikovala revija Otrok in knjiga, vodila pa ga je Darka Tancer-Kajnih, so pripravili prispevke naslednji referenti: Barbara Zorman: Avtobiografski opisi otroštva slovenskih pisateljic, Milena Mileva Blažić: »Avtobiografski pakt« in slovenska večnaslovniška književnost, Vladka T uco- vič Sturman: Književni prostor in čas v otroški in mladinski avtobiografski književ- nosti Marjana Tomšiča, Lela Angela Mršek Bajda: Enotnost literarne zavesti ob pri- povedki Smer srca, Slavko Pregl: Priročnik za klatenje po moji literaturi ali skrita avtobiografija v petdesetih knjigah, Sebastijan Pregelj: Razmerje med dokumentar- nostjo in fikcijo v delu Coprnica pod gradom. Literarno-kritiška delavnica Mlade oči je bila izvajana v dveh sklopih. Sklop o biografskem pisanju je vodila Vesna Radovanovič, sklop o avtobiografijah pa Cvetka Bevc. Panonska pisateljska pot. Tokrat smo se udeleženci odpravili v občino Tišina, in sicer v tamkajšnjo osnovno šolo in v Park spominov in prijateljstva. Po parku nas je popeljal Marjan Šiftar, ob ogledu parka je bil izveden recital poezije Karla Destovnika Kajuha (Argo). Nato je bila predstavljena posthumno izdana pesniška zbirka Ernesta Ružiča Odhajanja, ki sta jo skupaj izdali Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo. Zbirko je predstavil ure- dnik Franci Just, sledil je recital Ružičeve poezije (izvedba Argo); pesniška zbirka je bila letošnja darilna knjiga vsem udeležencem Očesa besede. Literarna mesta: v PIŠK z avtorico Huiqin Wang (pogovor je vodila Dragica Haramija), v MIKK s Tonetom Partljičem (pogovor je vodila Darka Tancer-Kaj- nih), v Osnovni šoli Tišina Barbara Gregorič Gorenc, Barbara Hanuš, Aksinja Kermauner, Maša Ogrizek in Huiqin Wang (dogodek je povezovala Norma Bale). Nastopi avtorjev v vrtcih, OŠ in SŠ so namenjeni zaključenim skupinam v izobraževalnih ustanovah, letos se je literarne matineje na šolah udeležilo okrog 2200 otrok, učencev in dijakov ter približno 250 pedagoških delavcev. Prav tako je za skupino prijavljenih potekala ekskurzija (45 oseb), vsi drugi dogodki so bili izvedeni javno in brezplačno. Prireditev je „v živo“ obiskalo skoraj 800 ljudi (brez izobraževalnih ustanov), do oddaje poročila 20. 9. smo zabeležili tudi 97 ogle- dov podelitve večernice na Facebooku (posnetek dostopen tudi na Youtubu prek splet ne strani Oko besede) in 36 ogledov simpozija. K temu velja prišteti še naj- manj 1000 ogledov dveh razstav v Pokrajinski in študijski knjižnici MS, odprti bosta do 31. 9. 2023. Vir: arhiv Argo 2023 Razstavi v Pokrajinski in študijski knji- žnici Murska Sobota, pripravila ju je Vesna Radovanovič. V letu 2023 je na ogled raz- stava Večerničina literarna bera (to je 52 knjig, ki jih žirija za večernico priporoča v branje), izpostavljena so nominirana in nagrajeno delo za večernico 2023. Zelo odmevna je tudi razstava Huiqin Wang Alma, ki jo je avtorica posvetila Almi Karlin. Alma Karlin je tudi figura na letošnjem pla- katu Očesa besede, ki ga je festivalu podarila slikarka in pisateljica Huiqin Wang. Letos je bila zelo uspešna tudi Knjižna tržnica, ki se je odvila 14. 9. 2023. Vsi dogodki so bili objavljeni v dogodkovniku Nacionalnega meseca skupnega branja, opravljena je bila evalvacija dogodkov. Pri letošnji rdeči niti o biografskih in avtobiografskih elementih v otroški in mladinski književnosti velja razmisliti o pomenu teh (pol)literarnih besedil. Bio- grafije so pomembne zato, ker skozi tovrstno berivo spoznavamo ljudi, ki so v preteklosti dosegli kaj izjemnega, pa zanje sploh ne bi vedeli, če ne bi bilo pisnih virov. Avtobiografije pričajo o času, v katerem nastajajo, biografije so lahko od tega časa odmaknjene, a brskajo po njem in ga natančno raziskujejo in popisujejo. Pri pisateljskih doživljajih se zdi, da se dogodki skrijejo v zgodbe, te pa v bralcih vzbu- jajo različna občutja: veselje in žalost, stisko in dobrodušnost. Kadar je (avto)bio- grafija povezana z zgodovinskimi dejstvi, potuje bralec v času. Kadar je povezana s potopisi, potuje bralec skozi raznolike pokrajine, bere o živalih, rastlinah, mor- jih, gorstvih, različnih načinih življenja ljudi. Kadar je povezana s spomini, lahko bralca nagovarja z nostalgijo nekih minulih časov in drugačnega življenja, ali pa s krutim spoznanjem, da je človek človeku res najhujši sovražnik. Drobci (avto) biografskih dogodkov odsevajo tudi skozi pravljične in mitične svetove, ki izrab- ljajo realne prostore, ljudi in njihove bivanjske razmere za prikaz pravljičnega, to je boljšega in bolj pravičnega življenja. In ne nazadnje (avto)biografije odvračajo bralce od samovšečnosti in napuha, ker predstavljajo izjemne ljudi, ti pa nas nape- ljujejo k razmisleku o lastnih dejanjih. Biografije in avtobiografije so pomembne zato, da se kot bralci zavedamo cikličnosti življenj in da znamo ceniti preteklost, ki jo tovrstna književnost razkriva. Biografije in avtobiografije so duhovna dediščina kulture. Oko besede je kulturna dediščina otroške in mladinske književnosti. 77 ODMEVI NA DOGODKE | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 76 IRENA MATKO LUKAN Leti, leti čebelica – že 70 let »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamemo v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje. Vsemu navkljub!« Kristina Brenkova, ob 50. obletnici zbirke Čebelica Pred sedemdesetimi leti je Kristina Brenkova ustanovila prvo knjižno zbirko za otroke na Slovenskem – Čebelico. Verjetno ni bralca pri nas, ki na svoji domači knjižni polici ne bi imel vsaj ene čebelice. Te kakovostne male velike slikanice so od leta 1953 prišle skoraj v vsako družino, v vse vrtce in šole ... povsod, kjer so otroci. Do sedaj je izšlo 478 čebelic (natisnjenih je bilo več kot 6.000.000 izvodov). V njih najdemo ljudske in avtorske/umetne pravljice (živalske, fantazijske, kratke realistične pripovedi …), pesmi in uganke. Za to zbirko so ustvarjali skoraj vsi slovenski pisatelji in pisateljice, ilustratorji in ilustratorke. Nekateri čebeličarji so uveljavljeni klasiki, drugim med čebelicami izide knjižni prvenec. V njej pa so tudi knjige številnih imenitnih tujih ustvarjalcev in dobrih prevajalcev. Vsak od nas ima svoje spomine na te drobne knjižice. Marsikateri otrok je prav s čebelico vsto- pil v svet branja in čudovitih ilustracij. O njih se radi pogovarjamo in delimo svoja doživetja. Res dolgoživa in uspešna zbirka je to, odprta na vse strani, raznovrstna, inovativna, sveža – zakladnica kakovostnih knjig. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Čebelica, je Rdeča kapica Jakoba in Wilhelma Grimma. Na velike bele kamnite plošče jo je naslikala Marlenka Stupica. Zbirka Čebelica je veljala za temeljno knjižno zbirko za najmlajše bralce, od vsega začetka je namenjena predšolskim otrokom in otrokom v zgodnji šolarski starosti. Ob ustanovitvi zbirke so si zadali cilj, da bi v šole prihajala desetkrat na leto – zbirka naj bi bila čim bolj dostopna in za čim več bralcev. V prvih letih izhajanja so bile knjige iz zbirke natisnjene v nakladi 21.000 izvodov. Od leta 1953 se je Čebelica vsebinsko in oblikovno spreminjala, a ostala name- njena otrokom v začetnem bralnem obdobju. Svojo podobo so čebelice spreminjale glede na finančno stanje založbe, tako so bile kdaj črno-bele, drugič barvne, včasih tiskane na boljšem, drugič na slabšem papirju. A ne glede na to, ali je bila vezava mehka ali trda, jim je uspelo kljubovati zobu časa. V knjižni zbirki Čebelica so izhajala najbolj reprezentativna slovenska in sve- tovna književna besedila za otroke. V večkratnih ponatisih so nekatera postala del zbirke Velike slikanice (ustanovljena 1967). Knjige iz zbirke Čebelica so izhajale tudi v drugih jezikih, bile so prevedene v srbohr- vaščino, makedonščino, madžarščino, alban- ščino, ruščino, litovščino, lužiškosrbščino in esperanto. Zbirko je med leti 1953–1973 urejala Kri- stina Brenkova. Vajeti je leta 1974 prevzel Niko Grafenauer, ki jo je urejal do leta 1995, ko jo je za eno leto prevzela urednica Mar- janca Mihelič. Od leta 1997 do leta 2012 je bil njen urednik Andrej Ilc, zdaj sem skrb- nica zbirke jaz (Irena Matko Lukan, op. ur.). Z likovno urednico Tanjo Komadino in vodjem uredništva leposlovja Andrejem Ilcem smo se odločili, da ob letošnjem pra- zniku pripravimo sedem knjig. Štiri slika- nice smo naredili na novo, tri pa smo vzeli iz pravljičnega čebelnjaka. To so preverjene klasike, ob katerih so odrasle številne gene- racije otrok. Iz revij Ciciban in Cicido sva s Tanjo izbrali dve. V eliko knjig nastane z obja- vami v revijah, ki so prvo uredniško sito, čas pa pokaže, kaj je dovolj dobro tudi za knjigo. Zagotovo je dobra judovska ljudska pravljica v priredbi Ajde Ross O modrem plaščku, z ilu- stracijami Marjance Jemec Božič, ki v letoš- njem septembru praznuje 95. rojstni dan in je za knjižno izdajo ilustracije doslikala. Nas- tala je čudovita slikanica o pomanjkanju in bogastvu, vztrajnosti in domišljiji, pa tudi o moči pravljic in čudežnih podob. Cicidojska je tudi ritmična živalska pravljica pesnika in pisatelja Miroslava Košute in ilustratorke Jelke Godec Schmidt Gremo gledat morje. Dve čebelici pa sta napisani in naslikani čisto na novo: slikanica Pozabljiva stonoga je odličen prvenec Darje Marinšek s pravljič- nimi podobami Hane Stupica, knjigo Kako je Izidor ovčice nosil pa sta ustvarili izku- šeni avtorici Slavica Remškar in Maša Koz- jek. Kdo ve, morda bodo te slikanice po stale bodoče klasike. Le kdo ne pozna slikanic Branke Jurca in Ančke Gošnik Godec Sne- žaki v vrtcu, Balon velikon Andreja Rozmana Roze in Matjaža Schmidta ter Miške iz stripov Giannija Rodarija in Marjana Mančka? Prva je izšla pred 40 leti. Še vedno dobro živi – to 77 ODMEVI NA DOGODKE | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 76 IRENA MATKO LUKAN Leti, leti čebelica – že 70 let »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamemo v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje. Vsemu navkljub!« Kristina Brenkova, ob 50. obletnici zbirke Čebelica Pred sedemdesetimi leti je Kristina Brenkova ustanovila prvo knjižno zbirko za otroke na Slovenskem – Čebelico. Verjetno ni bralca pri nas, ki na svoji domači knjižni polici ne bi imel vsaj ene čebelice. Te kakovostne male velike slikanice so od leta 1953 prišle skoraj v vsako družino, v vse vrtce in šole ... povsod, kjer so otroci. Do sedaj je izšlo 478 čebelic (natisnjenih je bilo več kot 6.000.000 izvodov). V njih najdemo ljudske in avtorske/umetne pravljice (živalske, fantazijske, kratke realistične pripovedi …), pesmi in uganke. Za to zbirko so ustvarjali skoraj vsi slovenski pisatelji in pisateljice, ilustratorji in ilustratorke. Nekateri čebeličarji so uveljavljeni klasiki, drugim med čebelicami izide knjižni prvenec. V njej pa so tudi knjige številnih imenitnih tujih ustvarjalcev in dobrih prevajalcev. Vsak od nas ima svoje spomine na te drobne knjižice. Marsikateri otrok je prav s čebelico vsto- pil v svet branja in čudovitih ilustracij. O njih se radi pogovarjamo in delimo svoja doživetja. Res dolgoživa in uspešna zbirka je to, odprta na vse strani, raznovrstna, inovativna, sveža – zakladnica kakovostnih knjig. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Čebelica, je Rdeča kapica Jakoba in Wilhelma Grimma. Na velike bele kamnite plošče jo je naslikala Marlenka Stupica. Zbirka Čebelica je veljala za temeljno knjižno zbirko za najmlajše bralce, od vsega začetka je namenjena predšolskim otrokom in otrokom v zgodnji šolarski starosti. Ob ustanovitvi zbirke so si zadali cilj, da bi v šole prihajala desetkrat na leto – zbirka naj bi bila čim bolj dostopna in za čim več bralcev. V prvih letih izhajanja so bile knjige iz zbirke natisnjene v nakladi 21.000 izvodov. Od leta 1953 se je Čebelica vsebinsko in oblikovno spreminjala, a ostala name- njena otrokom v začetnem bralnem obdobju. Svojo podobo so čebelice spreminjale glede na finančno stanje založbe, tako so bile kdaj črno-bele, drugič barvne, včasih tiskane na boljšem, drugič na slabšem papirju. A ne glede na to, ali je bila vezava mehka ali trda, jim je uspelo kljubovati zobu časa. V knjižni zbirki Čebelica so izhajala najbolj reprezentativna slovenska in sve- tovna književna besedila za otroke. V večkratnih ponatisih so nekatera postala del zbirke Velike slikanice (ustanovljena 1967). Knjige iz zbirke Čebelica so izhajale tudi v drugih jezikih, bile so prevedene v srbohr- vaščino, makedonščino, madžarščino, alban- ščino, ruščino, litovščino, lužiškosrbščino in esperanto. Zbirko je med leti 1953–1973 urejala Kri- stina Brenkova. Vajeti je leta 1974 prevzel Niko Grafenauer, ki jo je urejal do leta 1995, ko jo je za eno leto prevzela urednica Mar- janca Mihelič. Od leta 1997 do leta 2012 je bil njen urednik Andrej Ilc, zdaj sem skrb- nica zbirke jaz (Irena Matko Lukan, op. ur.). Z likovno urednico Tanjo Komadino in vodjem uredništva leposlovja Andrejem Ilcem smo se odločili, da ob letošnjem pra- zniku pripravimo sedem knjig. Štiri slika- nice smo naredili na novo, tri pa smo vzeli iz pravljičnega čebelnjaka. To so preverjene klasike, ob katerih so odrasle številne gene- racije otrok. Iz revij Ciciban in Cicido sva s Tanjo izbrali dve. V eliko knjig nastane z obja- vami v revijah, ki so prvo uredniško sito, čas pa pokaže, kaj je dovolj dobro tudi za knjigo. Zagotovo je dobra judovska ljudska pravljica v priredbi Ajde Ross O modrem plaščku, z ilu- stracijami Marjance Jemec Božič, ki v letoš- njem septembru praznuje 95. rojstni dan in je za knjižno izdajo ilustracije doslikala. Nas- tala je čudovita slikanica o pomanjkanju in bogastvu, vztrajnosti in domišljiji, pa tudi o moči pravljic in čudežnih podob. Cicidojska je tudi ritmična živalska pravljica pesnika in pisatelja Miroslava Košute in ilustratorke Jelke Godec Schmidt Gremo gledat morje. Dve čebelici pa sta napisani in naslikani čisto na novo: slikanica Pozabljiva stonoga je odličen prvenec Darje Marinšek s pravljič- nimi podobami Hane Stupica, knjigo Kako je Izidor ovčice nosil pa sta ustvarili izku- šeni avtorici Slavica Remškar in Maša Koz- jek. Kdo ve, morda bodo te slikanice po stale bodoče klasike. Le kdo ne pozna slikanic Branke Jurca in Ančke Gošnik Godec Sne- žaki v vrtcu, Balon velikon Andreja Rozmana Roze in Matjaža Schmidta ter Miške iz stripov Giannija Rodarija in Marjana Mančka? Prva je izšla pred 40 leti. Še vedno dobro živi – to 78 79 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | ODMEVI NA DOGODKE je moč dobre umetnosti za otroke – otroci še vedno vriskajo od veselja. Balon velikon je izredna slikanica. Izjemen in vsestran- ski ustvarjalec Roza je po njej ustvaril tudi zabavno predstavo, s katero še vedno gostuje po vrtcih in šolah. In kakšno srečo imamo, da smo zaradi prevajalke Eveline Umek dela Giannija Rodarija, italijanskega pisatelja in pesnika, ki je za svoje delo prejel tudi Ander- senovo nagrado 1970, brali že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za oba avtorja te slikanice je domišljija os življenja. Ob leto- šnjem jubileju je Tanja Komadina ustvarila slikovni znak za zbirko Čebelica, Sanja Janša pa je letošnjo zbirko pretanjeno oblikovala. Želimo si, da bi skupaj praznovali vse leto – s knjigami. V septembrskih revijah Ciciban in Cicido smo povabili vzgojitelje, učitelje, knjižničarje in starše, naj sodelujejo v prazničnem natečaju »Leti, leti že 70 let«. V razredu, skupini, knjižnici ali doma bodo otroci in njihovi odrasli lahko pripravili razstavo čebelic. Častna pokroviteljica pra- znovanja in natečaja je predsednica Repu- blike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Med vsemi sodelujočimi bomo do konca okto- bra izžrebali sedem družin, sedem vrtcev in sedem šol. Vsi bodo prejeli knjižna darila, prvonagrajena šola in vrtec pa bosta dobila paket sedmih prazničnih čebelic. 25. oktobra bomo založba Mladinska knjiga skupaj z Mestno knjižnico Ljubljana in njeno Pionirsko pripravili slavnostno pri- reditev, kjer se bomo srečali z otroki iz nagra- jene šole in vrtca ter z družinami, predse- dnico Republike Slovenije in avtorji letošnjih čebelic. Skupaj si bomo ogledali predstavo Balon velikon, nato pa še razstavo čebelic na oddelku za otroke in mladino knjižnice Otona Župančiča, ki je del MKL. Prip- ravili smo tudi pravljični koledar za leto 2024, tako da bomo lahko vsak mesec zrli v eno izmed imenitnih ilustracij iz slikanic, ki so izšle v tem letu, in v pet podob iz knjig, ki so izšle že v prejšnjih letih. Čebelica nas vabi, da vstopimo v zakladnico dobrih klasičnih knjig za otroke, ob katerih smo odrasli mi, zdaj pa jih bomo lahko brali skupaj z našimi najmlajšimi, in si vzeli čas za prebiranje novih knjig. Dobra knjiga je za otroka popotnica, ki ga obogati in spremlja vse življenje, zato si želimo, da bi prav vsak otrok imel doma vsaj eno čebelico. In kot je pred nekaj leti zapisal Andrej Ilc: »Zakaj bi otrokom dajali slabe knjige, ko je toliko dobrih?!« PREGLEDI – POGLEDI NIKA ARHAR Pogled na uprizoritve večkodnih besedil v slovenskih lutkovnih gledališčih Pogled na repertoarje obeh institucionalnih lutkovnih gledališč, Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) in Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), kjer nastaja večina produkcije za otroke in mlade, pa tudi nekaj lutkovnih projektov za odra- sle, pokaže, da je najobsežnejši del programa namenjen predšolskim otrokom. V zadnjem desetletju, od sezone 2013/14 do vključno sezone 2022/23, je bilo – med približno 10–12 premierami v sezoni LGL in 5–8 premierami v sezoni LGM – v desetih letih obeh gledališč skupno 170 premier (če na tem mestu ne vštejemo nekaj raziskovalnih uprizoritev mladih ustvarjalcev v okviru LGL-jevega pro- grama BiTeater). Od tega je bilo 98 uprizoritev, to je 58 %, namenjenih otrokom z označeno priporočljivo starostjo 5+ ali manj. Ob dejstvu, da je slikanica tista zvrst mladinske književnosti, ki upošteva in »sledi razvojnim obdobjem otroka v širokem starostnem razponu od predbralnega do zgodnješolskega obdobja,« 1 je razumljivo, da je prav slikanica med obstoječimi knjižnimi predlogami v gledali- šču za otroke najpogostejša. Predloge oziroma izhodišča za uprizoritve, namenjene otrokom od 6. leta dalje – teh je bilo v pregledanem desetletju 19 (11 %) – že kažejo povsem drugačno podobo; več je izvirnih avtorskih projektov ali takšnih, ki samosvoje predelujejo motive literarnih besedil, nastajajo na podlagi znanih zgodb in romanov, o sli- kanici na odru pa skorajda ne moremo več govoriti. A tudi uprizoritve za mlajše nastajajo na različnih izhodiščih, od obstoječih knjižnih del (najpogosteje slika- nice, a tudi kratke zgodbe, poezija) do besedil, napisanih posebej za posamezno uprizoritev, veliko pa je tudi izvirnih avtorskih oziroma snovalnih projektov raz- ličnih zvrsti, od lutkovnih, gibalnih, plesnih, vizualnih in takšnih, ki prepletajo različne elemente, ki nastajajo na podlagi samostojne ideje ali po motivih drugih del in kjer besedilo nastaja v procesu ustvarjanja ali ga sploh ni. Med obstoječimi deli najdemo sodobne in klasične pravljice, ljudske zgodbe in pripovedi, slikanice domačih in tujih avtorjev, redkeje neme slikanice in takšne s specifično (vizualno) zasnovo. Slikanica kot samosvoja, likovno tekstovna knjižna celota, ki svoje estetsko spo- ročilo oblikuje v tesnem prepletu vizualnega in tekstovnega, v gledališču predstav- lja odprt poligon za različne uprizoritvene pristope, še posebej če upoštevamo, da 1 Tancer-Kajnih, D. (2004). Oko besede 2003, Simpozij o slikanici v mladinski književnosti - Izhodiščne misli in vprašanja. Otrok in knjiga, let. 31, št. 59, str. 38. 78 79 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | ODMEVI NA DOGODKE je moč dobre umetnosti za otroke – otroci še vedno vriskajo od veselja. Balon velikon je izredna slikanica. Izjemen in vsestran- ski ustvarjalec Roza je po njej ustvaril tudi zabavno predstavo, s katero še vedno gostuje po vrtcih in šolah. In kakšno srečo imamo, da smo zaradi prevajalke Eveline Umek dela Giannija Rodarija, italijanskega pisatelja in pesnika, ki je za svoje delo prejel tudi Ander- senovo nagrado 1970, brali že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za oba avtorja te slikanice je domišljija os življenja. Ob leto- šnjem jubileju je Tanja Komadina ustvarila slikovni znak za zbirko Čebelica, Sanja Janša pa je letošnjo zbirko pretanjeno oblikovala. Želimo si, da bi skupaj praznovali vse leto – s knjigami. V septembrskih revijah Ciciban in Cicido smo povabili vzgojitelje, učitelje, knjižničarje in starše, naj sodelujejo v prazničnem natečaju »Leti, leti že 70 let«. V razredu, skupini, knjižnici ali doma bodo otroci in njihovi odrasli lahko pripravili razstavo čebelic. Častna pokroviteljica pra- znovanja in natečaja je predsednica Repu- blike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Med vsemi sodelujočimi bomo do konca okto- bra izžrebali sedem družin, sedem vrtcev in sedem šol. Vsi bodo prejeli knjižna darila, prvonagrajena šola in vrtec pa bosta dobila paket sedmih prazničnih čebelic. 25. oktobra bomo založba Mladinska knjiga skupaj z Mestno knjižnico Ljubljana in njeno Pionirsko pripravili slavnostno pri- reditev, kjer se bomo srečali z otroki iz nagra- jene šole in vrtca ter z družinami, predse- dnico Republike Slovenije in avtorji letošnjih čebelic. Skupaj si bomo ogledali predstavo Balon velikon, nato pa še razstavo čebelic na oddelku za otroke in mladino knjižnice Otona Župančiča, ki je del MKL. Prip- ravili smo tudi pravljični koledar za leto 2024, tako da bomo lahko vsak mesec zrli v eno izmed imenitnih ilustracij iz slikanic, ki so izšle v tem letu, in v pet podob iz knjig, ki so izšle že v prejšnjih letih. Čebelica nas vabi, da vstopimo v zakladnico dobrih klasičnih knjig za otroke, ob katerih smo odrasli mi, zdaj pa jih bomo lahko brali skupaj z našimi najmlajšimi, in si vzeli čas za prebiranje novih knjig. Dobra knjiga je za otroka popotnica, ki ga obogati in spremlja vse življenje, zato si želimo, da bi prav vsak otrok imel doma vsaj eno čebelico. In kot je pred nekaj leti zapisal Andrej Ilc: »Zakaj bi otrokom dajali slabe knjige, ko je toliko dobrih?!« PREGLEDI – POGLEDI NIKA ARHAR Pogled na uprizoritve večkodnih besedil v slovenskih lutkovnih gledališčih Pogled na repertoarje obeh institucionalnih lutkovnih gledališč, Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) in Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), kjer nastaja večina produkcije za otroke in mlade, pa tudi nekaj lutkovnih projektov za odra- sle, pokaže, da je najobsežnejši del programa namenjen predšolskim otrokom. V zadnjem desetletju, od sezone 2013/14 do vključno sezone 2022/23, je bilo – med približno 10–12 premierami v sezoni LGL in 5–8 premierami v sezoni LGM – v desetih letih obeh gledališč skupno 170 premier (če na tem mestu ne vštejemo nekaj raziskovalnih uprizoritev mladih ustvarjalcev v okviru LGL-jevega pro- grama BiTeater). Od tega je bilo 98 uprizoritev, to je 58 %, namenjenih otrokom z označeno priporočljivo starostjo 5+ ali manj. Ob dejstvu, da je slikanica tista zvrst mladinske književnosti, ki upošteva in »sledi razvojnim obdobjem otroka v širokem starostnem razponu od predbralnega do zgodnješolskega obdobja,« 1 je razumljivo, da je prav slikanica med obstoječimi knjižnimi predlogami v gledali- šču za otroke najpogostejša. Predloge oziroma izhodišča za uprizoritve, namenjene otrokom od 6. leta dalje – teh je bilo v pregledanem desetletju 19 (11 %) – že kažejo povsem drugačno podobo; več je izvirnih avtorskih projektov ali takšnih, ki samosvoje predelujejo motive literarnih besedil, nastajajo na podlagi znanih zgodb in romanov, o sli- kanici na odru pa skorajda ne moremo več govoriti. A tudi uprizoritve za mlajše nastajajo na različnih izhodiščih, od obstoječih knjižnih del (najpogosteje slika- nice, a tudi kratke zgodbe, poezija) do besedil, napisanih posebej za posamezno uprizoritev, veliko pa je tudi izvirnih avtorskih oziroma snovalnih projektov raz- ličnih zvrsti, od lutkovnih, gibalnih, plesnih, vizualnih in takšnih, ki prepletajo različne elemente, ki nastajajo na podlagi samostojne ideje ali po motivih drugih del in kjer besedilo nastaja v procesu ustvarjanja ali ga sploh ni. Med obstoječimi deli najdemo sodobne in klasične pravljice, ljudske zgodbe in pripovedi, slikanice domačih in tujih avtorjev, redkeje neme slikanice in takšne s specifično (vizualno) zasnovo. Slikanica kot samosvoja, likovno tekstovna knjižna celota, ki svoje estetsko spo- ročilo oblikuje v tesnem prepletu vizualnega in tekstovnega, v gledališču predstav- lja odprt poligon za različne uprizoritvene pristope, še posebej če upoštevamo, da 1 Tancer-Kajnih, D. (2004). Oko besede 2003, Simpozij o slikanici v mladinski književnosti - Izhodiščne misli in vprašanja. Otrok in knjiga, let. 31, št. 59, str. 38. 80 81 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 se v sodobni uprizoritveni umetnosti razumevanje besedil – ali v primeru slikanic likovno-tekstovnih celot – in ravnanje z njimi tesno vpenja v uprizoritveni kon- tekst, torej v zastavljeno zasnovo in izbrane strategije uprizarjanja, kot na primeru dramskih besedil izpostavlja Blaž Lukan v prispevku O dramatiki in gledališču za otroke in mlade. 2 Načini ravnanja s slikanicami Glede na heterogenost načinov in postopkov ustvarjanja v sodobnem gledališču tako uprizoritve, nastale na podlagi slikanic, v svoj ustvarjalni proces in uprizoritveno zasnovo te vključujejo na različne načine. Prepoznamo lahko širok spekter, od uprizoritev, ki se tesno naslonijo na izbrano slikanico v celoti, celo posnemajo njen likovni jezik, tistih, ki ga preoblikujejo glede na specifike uprizoritvenega, pa uprizoritev, ki si izposodijo le zgodbo, do različnih predelav, posegov in adaptacij same zgodbe ali/in vizualne podobe ter uprizoritev, ki nastajajo po motivih in se približujejo ali že izražajo kot avtorski projekti. Znana besedila, ki so svojo obliko doživela tudi v slikaniški obliki, so pogosto izhodišče za gledališko delo s samostojno vizualno podobo, v kolikor ne tudi pred- met različnih adaptacij in izrazitejših vsebinskih predelav glede na uprizoritveni koncept (npr. Lučka, grah in pero po Kraljični na zrnu graha v LGL, Cesarjeva nova oblačila, Snežna kraljica in Rdeča kapica v LGM). Samostojne likovne podobe uprizoritev so lahko povezane s posameznim celovito usmerjenim gledališkim ustvarjalcem, ki nastopa kot režiser in avtor likovne podobe, kakršna sta Silvan Omerzu in Eka Vogelnik. Pojavljajo se ob uprizarjanju kratkih zgodb in drugih knjižnih predlog, kjer so ilustracije manj izrazite in v neenakovrednem dialogu z besedilom ter vselej, kadar so te neprimerne za uporabo v odrskem prostoru ali enostavno neskladne s posamično uprizoritveno vizijo gledaliških avtorjev, še posebej ob rabi specifične lutkovne tehnologije (senčno in predmetno gledališče, tehnike filmske animacije). Prav tako v igranih predstavah (Pepelka, Peter Pan in Čarovnik iz Oza v LGL, Šivilja in škarjice v LGM), ki so sicer za predšolske gledalce in na slikaniških izhodiščih veliko manj pogoste kot lutkovne in pri katerih vizu- alno podobo določajo možnosti igralskih teles in režije v sodelovanju s scenogra- fijo in kostumografijo. Izredno zanimiv se zdi prav tisti, širok in raznolik del spektra, kjer gre za pre- oblikovanje likovnega jezika slikanice v likovno podobo uprizoritve oziroma besedilno-likovne celote slikanice v uprizoritveno celoto tridimenzionalnega gle- dališkega dogodka. Uprizoritveno govorico zaznamujejo drugačne zakonitosti prostora, časa in dinamike ter jo napolnjujejo še drugi elementi oziroma gleda- liška izrazna sredstva, zato ne moremo govoriti o enostavnem prenosu. Likovna podoba uprizoritve lahko sledi vizualni podobnosti z ilustracijami, lahko pa gradi bolj odprt, ustvarjalen dialog z ilustracijami in slikanico, v katerem udejanja splošno naravnanost, ritem, idejne in likovne principe knjižne likovno-besedilne celote glede na svojo zasnovo. Ali drugače: uprizoritev lahko črpa prav iz sozvočja med obema medijema, iz »prebranega« bistva slikanice, ki ga oživlja in razvija s sredstvi in postopki lastnega medija ter njegovih možnosti komunikacije. In če besedila pogosto dramatizirajo, adaptirajo ali predelujejo gledališki pisci, dramaturgi, režiserji, lektorji ali v primeru snovalnih uprizoritev z manjšim delom 2 Lukan, B. (2023): O dramatiki in gledališču za otroke in mlade (iztočnice in komentarji). Otrok in knjiga, let. 50, št. 116, str. 76‒83. besedila kar igralci/animatorji sami, so avtorji likovnih podob uprizoritev večkrat (a ne vselej) povezani z likovnim in slikaniškim poljem. Andreja Peklar je tako kot avtorica likovne podobe sodelovala pri uprizoritvah svojih dveh avtorskih slikanic Buba in Ferdo, veliki ptič, enako Manica K. Musil (Pobalinska pujsa) in Maja Kas- telic (Deček in hiša). Pri slednji ustvarjalna ekipa uprizoritve šteje še avtorico adap- tacije likovne podobe, kar priča o prepletenosti uprizoritvenih elementov in nuj- nem sodelovanju z drugimi avtorskimi vlogami v gledališču, predvsem z režiserji, lutkovnimi tehnologi, morebitnimi scenografi in kostumografi. Zvonko Čoh, ki je ilustriral zgodbice o mravljicah Anje Štefan, tako z ustvarjeno podobo nastopi kot avtor likovne podobe lutk pri uprizoritvi Pravljice za mravljice, ne pa tudi sceno- graf, saj je uprizoritvena in prostorska zasnova kompleksnejša kot pri Štirih črnih mravljicah z enostavno igralno površino. Med ilustratorji, ki v pregledanem deset- letju nastopijo tudi kot avtorji likovne podobe, so še Damijan Stepančič (Kako zorijo ježevci Petra Svetine, pa tudi pri nekaterih uprizoritvah, ki niso nastale po njegovih ilustracijah), Igor Šinkovec (Timbuktu, Timbuktu Petra Svetine), Hana Stupica (Zajčkova hišica Anje Štefan). Najpogosteje uprizarjani avtorji Med avtorji, katerih obstoječa besedila so bila v zadnjem desetletju uprizorjena v obeh lutkovnih gledališčih, se najpogosteje pojavijo Anja Štefan (Štiri črne mravljice, Gugalnica za vse, Drobtine iz mišje doline, Pravljice za mravljice, Zajčkova hišica), Svetlana Makarovič (Sapramiška, Sovica Oka, Ščeper in Mba, Netopir Kazimir), Peter Svetina (Kako zorijo ježevci, Timbuktu, Timbuktu, Kako je gospod Felix tekmo- val s kolesom), Andreja Peklar (Ferdo, veliki ptič, Buba) in od tujih Julia Donaldson (Zverjašček, Bi se gnetli na tej metli, Polž na potepu na kitovem repu – po motivih, Najprisrčnejši velikan) ter Kitty Crowther (Jure in Jaka, Škrt škrt kra čof!). Pri tem je Svetlana Makarovič avtorica, katere zgodbe se v gledališču za otroke in mlade pojavljajo najdlje, njena otroška in mladinska besedila ter literarni junaki so klasike, po katerih rada posegajo tudi repertoarna gledališča, kadar v svoj program vključijo kakšno otroško uprizoritev, ali neinstitucionalna produkcija. Samo v zad- njem desetletju je tako po njenih besedilih nastalo kar nekaj uprizoritev izven obeh obravnavanih lutkovnih gledališč: namizna lutkovna uprizoritev manjšega formata Korenčkov palček (2018) v Mini teatru, igrani uprizoritvi s songi Kosovirja na leteči žlici (2018) in Pekarna Mišmaš (2015) v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, lut- kovni kabaret Čuk na palici (2015) v produkciji Nike Bezeljak, Laure Zafred, Kul- turnega zavoda KULT in postprodukciji Momenta, igrani Škrat Kuzma dobi nag- rado (2013) in koncertna uprizoritev otroških pesmi avtorice Pasja procesija (2017) v Slovenskem mladinskem gledališču, slednja v koprodukciji s CUK Kino Šiška. Vendar je razvidno, da izbiro gledališč in obiskovalce motivirata avtoričino ime in pripovedna moč njenih zgodb, uprizoritve pa večkrat sledijo klasičnim principom ali celo impulzom popularnega in všečnega. LGL se je s premierama Sapramiške (6. 10. 2016) in Sovice Oke (17. 5. 2018) za otroke od 3. leta starosti naslonilo na svojo zgodovino in zaznamovalo 30-letnico premierne postavitve Sapramiške in 70. obletnico delovanja LGL. Gre za obnovitvi uspešnic, Sapramiške, z avtoričino pri- redbo za oder v režiji Naceta Simončiča iz leta 1986 in prvega avtoričinega otroškega besedila, Sovice Oke, v režiji Matjaža Lobode iz 1972, obeh z likovno podobo in prepoznavno zasnovo naslovnih likov Jake Judniča. Pod režijskim vodstvom dolgo- 80 81 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 se v sodobni uprizoritveni umetnosti razumevanje besedil – ali v primeru slikanic likovno-tekstovnih celot – in ravnanje z njimi tesno vpenja v uprizoritveni kon- tekst, torej v zastavljeno zasnovo in izbrane strategije uprizarjanja, kot na primeru dramskih besedil izpostavlja Blaž Lukan v prispevku O dramatiki in gledališču za otroke in mlade. 2 Načini ravnanja s slikanicami Glede na heterogenost načinov in postopkov ustvarjanja v sodobnem gledališču tako uprizoritve, nastale na podlagi slikanic, v svoj ustvarjalni proces in uprizoritveno zasnovo te vključujejo na različne načine. Prepoznamo lahko širok spekter, od uprizoritev, ki se tesno naslonijo na izbrano slikanico v celoti, celo posnemajo njen likovni jezik, tistih, ki ga preoblikujejo glede na specifike uprizoritvenega, pa uprizoritev, ki si izposodijo le zgodbo, do različnih predelav, posegov in adaptacij same zgodbe ali/in vizualne podobe ter uprizoritev, ki nastajajo po motivih in se približujejo ali že izražajo kot avtorski projekti. Znana besedila, ki so svojo obliko doživela tudi v slikaniški obliki, so pogosto izhodišče za gledališko delo s samostojno vizualno podobo, v kolikor ne tudi pred- met različnih adaptacij in izrazitejših vsebinskih predelav glede na uprizoritveni koncept (npr. Lučka, grah in pero po Kraljični na zrnu graha v LGL, Cesarjeva nova oblačila, Snežna kraljica in Rdeča kapica v LGM). Samostojne likovne podobe uprizoritev so lahko povezane s posameznim celovito usmerjenim gledališkim ustvarjalcem, ki nastopa kot režiser in avtor likovne podobe, kakršna sta Silvan Omerzu in Eka Vogelnik. Pojavljajo se ob uprizarjanju kratkih zgodb in drugih knjižnih predlog, kjer so ilustracije manj izrazite in v neenakovrednem dialogu z besedilom ter vselej, kadar so te neprimerne za uporabo v odrskem prostoru ali enostavno neskladne s posamično uprizoritveno vizijo gledaliških avtorjev, še posebej ob rabi specifične lutkovne tehnologije (senčno in predmetno gledališče, tehnike filmske animacije). Prav tako v igranih predstavah (Pepelka, Peter Pan in Čarovnik iz Oza v LGL, Šivilja in škarjice v LGM), ki so sicer za predšolske gledalce in na slikaniških izhodiščih veliko manj pogoste kot lutkovne in pri katerih vizu- alno podobo določajo možnosti igralskih teles in režije v sodelovanju s scenogra- fijo in kostumografijo. Izredno zanimiv se zdi prav tisti, širok in raznolik del spektra, kjer gre za pre- oblikovanje likovnega jezika slikanice v likovno podobo uprizoritve oziroma besedilno-likovne celote slikanice v uprizoritveno celoto tridimenzionalnega gle- dališkega dogodka. Uprizoritveno govorico zaznamujejo drugačne zakonitosti prostora, časa in dinamike ter jo napolnjujejo še drugi elementi oziroma gleda- liška izrazna sredstva, zato ne moremo govoriti o enostavnem prenosu. Likovna podoba uprizoritve lahko sledi vizualni podobnosti z ilustracijami, lahko pa gradi bolj odprt, ustvarjalen dialog z ilustracijami in slikanico, v katerem udejanja splošno naravnanost, ritem, idejne in likovne principe knjižne likovno-besedilne celote glede na svojo zasnovo. Ali drugače: uprizoritev lahko črpa prav iz sozvočja med obema medijema, iz »prebranega« bistva slikanice, ki ga oživlja in razvija s sredstvi in postopki lastnega medija ter njegovih možnosti komunikacije. In če besedila pogosto dramatizirajo, adaptirajo ali predelujejo gledališki pisci, dramaturgi, režiserji, lektorji ali v primeru snovalnih uprizoritev z manjšim delom 2 Lukan, B. (2023): O dramatiki in gledališču za otroke in mlade (iztočnice in komentarji). Otrok in knjiga, let. 50, št. 116, str. 76‒83. besedila kar igralci/animatorji sami, so avtorji likovnih podob uprizoritev večkrat (a ne vselej) povezani z likovnim in slikaniškim poljem. Andreja Peklar je tako kot avtorica likovne podobe sodelovala pri uprizoritvah svojih dveh avtorskih slikanic Buba in Ferdo, veliki ptič, enako Manica K. Musil (Pobalinska pujsa) in Maja Kas- telic (Deček in hiša). Pri slednji ustvarjalna ekipa uprizoritve šteje še avtorico adap- tacije likovne podobe, kar priča o prepletenosti uprizoritvenih elementov in nuj- nem sodelovanju z drugimi avtorskimi vlogami v gledališču, predvsem z režiserji, lutkovnimi tehnologi, morebitnimi scenografi in kostumografi. Zvonko Čoh, ki je ilustriral zgodbice o mravljicah Anje Štefan, tako z ustvarjeno podobo nastopi kot avtor likovne podobe lutk pri uprizoritvi Pravljice za mravljice, ne pa tudi sceno- graf, saj je uprizoritvena in prostorska zasnova kompleksnejša kot pri Štirih črnih mravljicah z enostavno igralno površino. Med ilustratorji, ki v pregledanem deset- letju nastopijo tudi kot avtorji likovne podobe, so še Damijan Stepančič (Kako zorijo ježevci Petra Svetine, pa tudi pri nekaterih uprizoritvah, ki niso nastale po njegovih ilustracijah), Igor Šinkovec (Timbuktu, Timbuktu Petra Svetine), Hana Stupica (Zajčkova hišica Anje Štefan). Najpogosteje uprizarjani avtorji Med avtorji, katerih obstoječa besedila so bila v zadnjem desetletju uprizorjena v obeh lutkovnih gledališčih, se najpogosteje pojavijo Anja Štefan (Štiri črne mravljice, Gugalnica za vse, Drobtine iz mišje doline, Pravljice za mravljice, Zajčkova hišica), Svetlana Makarovič (Sapramiška, Sovica Oka, Ščeper in Mba, Netopir Kazimir), Peter Svetina (Kako zorijo ježevci, Timbuktu, Timbuktu, Kako je gospod Felix tekmo- val s kolesom), Andreja Peklar (Ferdo, veliki ptič, Buba) in od tujih Julia Donaldson (Zverjašček, Bi se gnetli na tej metli, Polž na potepu na kitovem repu – po motivih, Najprisrčnejši velikan) ter Kitty Crowther (Jure in Jaka, Škrt škrt kra čof!). Pri tem je Svetlana Makarovič avtorica, katere zgodbe se v gledališču za otroke in mlade pojavljajo najdlje, njena otroška in mladinska besedila ter literarni junaki so klasike, po katerih rada posegajo tudi repertoarna gledališča, kadar v svoj program vključijo kakšno otroško uprizoritev, ali neinstitucionalna produkcija. Samo v zad- njem desetletju je tako po njenih besedilih nastalo kar nekaj uprizoritev izven obeh obravnavanih lutkovnih gledališč: namizna lutkovna uprizoritev manjšega formata Korenčkov palček (2018) v Mini teatru, igrani uprizoritvi s songi Kosovirja na leteči žlici (2018) in Pekarna Mišmaš (2015) v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, lut- kovni kabaret Čuk na palici (2015) v produkciji Nike Bezeljak, Laure Zafred, Kul- turnega zavoda KULT in postprodukciji Momenta, igrani Škrat Kuzma dobi nag- rado (2013) in koncertna uprizoritev otroških pesmi avtorice Pasja procesija (2017) v Slovenskem mladinskem gledališču, slednja v koprodukciji s CUK Kino Šiška. Vendar je razvidno, da izbiro gledališč in obiskovalce motivirata avtoričino ime in pripovedna moč njenih zgodb, uprizoritve pa večkrat sledijo klasičnim principom ali celo impulzom popularnega in všečnega. LGL se je s premierama Sapramiške (6. 10. 2016) in Sovice Oke (17. 5. 2018) za otroke od 3. leta starosti naslonilo na svojo zgodovino in zaznamovalo 30-letnico premierne postavitve Sapramiške in 70. obletnico delovanja LGL. Gre za obnovitvi uspešnic, Sapramiške, z avtoričino pri- redbo za oder v režiji Naceta Simončiča iz leta 1986 in prvega avtoričinega otroškega besedila, Sovice Oke, v režiji Matjaža Lobode iz 1972, obeh z likovno podobo in prepoznavno zasnovo naslovnih likov Jake Judniča. Pod režijskim vodstvom dolgo- 82 83 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 letnega animatorja Braneta Vižintina sta zaživeli v osveženi različici, Sovica Oka tudi z novo likovno podobo Suzi Bricelj in na scenografiji Damirja Leventića, ki pa se še vedno naslanjata na izvorno. Poleg posebne vloge lutkotečnih uprizoritev gre torej za zgodbo priljubljene avtorice in likovno podobo, ki na odru živi neodvisno od svojih slikaniških pojavnosti. Likovna podoba Gorazda Vahna, ki je od leta 1995 ilustriral več Makarovičinih slikanic, ostaja med platnicami. Ščeper in Mba (3+, premiera 24. 3. 2018), klasično lutkovno uprizoritev z animacijo različnih vrst lutk, je v LGM postavila Eka Vogelnik, ki kot ilustratorka, oblikovalka lutk, scenografka, kostumografka in likovna opremljevalka televizijskih oddaj vedno nastopa v vlogi režiserke in avtorice likovne podobe s prepoznavnim likovnim slo- gom. Netopir Kazimir ni bil izdan kot samostojna slikanica, v uprizoritvi Matjaža Latina (3+, LGM, premiera 31. 1. 2019) po dramatizaciji Metke Damjan, lektorice v ustvarjalni ekipi, pa je dobil likovno podobo Roka Predina, ki vzporedno s spev- nimi songi ubira živahni in všečni ton sodobne popularne kulture. Del popularne kulture so tudi slikanice Julie Donaldson in Axla Schefflerja. Mednarodne uspešnice Zverjasec, njegovo nadaljevanje Zverjašček in Bi se gnetli na tej metli? so zaživele tudi v obliki animiranega filma, v slovenščino pa jih je pre- pesnil Milan Dekleva, ki je pripravil tudi njihovo dramatizacijo. Vse tri, pa tudi Najprisrčnejšega velikana po dramatizaciji Jureta Karasa, je v LGL za otroke 3+ v obdobju med sezonama 2012/13 in 2020/21 postavilo isto jedro ustvarjalne ekipe: režiser Jaka Ivanc, avtor likovne podobe Natan Esku in skladatelj Davor Herceg in pri vseh lahko sledimo enakemu osnovnemu uprizoritvenemu principu, ki bi ga v neposrednosti prevoda iz enega medija v drugega lahko opisali kot odrsko slikanico ali risanko. Dogajanje je kadrirano v pravokotno, z okvirjem zamejeno sliko (s hori- zontalnim potovanjem pri zverjascih, izkoriščanjem višine pri čarovničini metli in z različnimi dimenzijami učinka globine pri velikanu), temelji pa na pestrosti doga- janja (pri »metli« in »velikanu« v kombinaciji z igro osrednjega lika), vsebinski in likovni barvitosti, vizualno simpatičnih živalskih likih, privlačnosti zgodb z jasno sporočilnostjo, iskrivimi živalskimi značaji, besednimi igrami in rimami ter songi. Večina odrskih zgodb Svetlane Makarovič in Julie Donaldson je tesno preple- tenih s songi, kar velja tudi za uprizoritve po pesmih in drugih, z občutkom za ritem in rimo izpisanih pripovedih, tkanjih Anje Štefan. Kar štiri so v zadnjem desetletju nastale v LGL za otroke 3+ in tri od teh v režiji Martine Maurič Lazar, animatorke, režiserke in lutkovne avtorice, kar priča o ustvarjalni bližini avto- ric in pomenu trdnejših ustvarjalnih navez. Kratke, deloma rimane zgodbice o duhovitih prigodah, poetičnih razmislekih in bistroumnih uvidih štirih radoživih mravljic so organizem, ki se razvija v ritmu vedno novih zgodb; od slikanice Štiri črne mravljice do dveh lutkovnih uprizoritev in nove istoimenske zbirke kratkih pravljic – pesmi v prozi (s podnaslovom od jutra do jutra). V Štirih črnih mravlji- cah (premiera 14. 5. 2014) in Pravljicah za mravljice (premiera 12. 3. 2022) »nasto- pajo« iste namizne lutke v likovni podobi Zvonka Čoha, kot jih je zasnoval že ob ilustriranju slikanice. Dobijo pa v Pravljicah nekoliko kompleksnejšo scensko zasnovo Jasne Vastl – mravljice ne pohajkujejo več na horizontalni podolgovati površini, ki se premika po principu tekočega traku in jim na pot prinaša različna pravljična (Čohova) prizorišča, temveč po veliki scenski konstrukciji drevesa kot »vsega sveta« z odprtinami na različnih nivojih za posamezne prizore. Vertikalno površino vzpostavlja tudi Zajčkova hišica (premiera 10. 5. 2018), z uokvirjeno odr- sko odprtino in plosko scenografijo, znotraj katere se odvije dinamična anima- cija ročnih lutk. Hana Stupica je pri oblikovanju likovne podobe izhajala iz treh ilustracij, s katerimi je opremila pravljico ob izdaji v antologiji Anje Štefan Svet je kakor ringaraja, v samostojni slikanici pa je pravljica izšla šele po uprizoritvi, na novo zastavljena tako v preoblikovanju zgodbe kot podrobneje razdelani likovni podobi. Specifično izbiro grajske kostumografije oziroma oblačil živali v uprizo- ritvi dopolnjuje melodija baročnih glasbil, tako in drugače nevihtno in rušilno dogajanje pa se izraža po eni strani v vihravih akcijah ročnih lutk in energičnih živalskih karakterjih ter na drugi v ilustracijah, umeščenih v knjigo, kot da bi kukale izpod raztrganega papirja, ki jih prekriva. Za kratke zgodbice Petra Svetine se zdi, da kukajo in lezejo od vsepovsod. Nje- govi drobni dogodki, duhoviti prebliski, igrivi vsebinski in jezikovni preobrati v mreži nepovezanih situacij druščine živali ali mesta Timbuktu postavljajo izziv, kako uprizarjati kratke nonsens zgodbe in nelinearne svetove, ki preobračajo vsak- danjo logiko in se upirajo zaokroženi pomenskosti. Kako zorijo ježevci (5+, LGM, premiera 22. 9. 2018) in Timbuktu, Timbuktu (3+, LGL, premiera 29. 4. 2022), obe v likovni podobi ilustratorja, jih postavita v odprto strukturo igre – vsebinske in uprizoritvene, torej tiste z gledališkimi elementi. Režiser Bojan Labovič skupni okvir določi s podobo sveta kot otroškega igrišča. Sredi odra stoji peskovnik, ki lahko postane solatni vrt za polže ali atelje umetnika slona, in njegov rob je narisana cesta, po kateri se podijo gorilež na motorju, metla na koleščku, pre- oblikovana v lutko podlasca Svita, in celo animatorja s skirojem ali peš. Prebi- vališče ježevcev Helgeja in Nikozije ter drugih živali je tako križišče srečevanj in nenavadnih prigod ter prostor igre, ki zaznamuje perspektivo na njihov svet. V dinamično dogajanje z vtisom spontane otroške igre so vključeni tako animatorji kot lutke različnih vrst in podob, nekatere iz recikliranih vsakdanjih predmetov. Še krajše zgodbice iz Timbuktuja v adaptaciji režiserke Nike Bezeljak dobijo kon- tekstualni okvir treh otrok, ki se iz šole odpravijo v to skrivnostno mesto in na poti srečajo različne prismuknjene like ter nesmiselne zgodbe, vendar je sidrišče, ki spenja razpršene prigode, predvsem prostorsko, idejna vez pa je rahla. Prizo- rišče je zasnovano kot večja, na tri strani zaprta odrska škatla (scenografija Nike Zuljan), ki v režijski prilagodljivosti predstavlja dinamično pokrajino za raznovr- stne (gledališke) situacije z lutkami in predmeti. S pomočjo animatorjev se prostor nenehno spreminja, celo preobrača stene ali jih uporablja kot ozadje za preproste lutkovne ali lutkovno-scenske elemente. Izven obravnavanih gledališč omenimo še pripovedno-lutkovno uprizoritev Ves svet je marmelada, po zgodbi Debela pekovka, v režiji, likovni podobi in izvedbi Katje Povše (4+, Pripovedno gledali- šče gdč. Bazilike v koprodukciji s Hišo otrok in umetnosti, premiera 29. 1. 2022) ter Razcufane zgodbe (6+, Slovensko mladinsko gledališče in zavod Divja misel – Vodnikova domačija Šiška, premiera 26. 3. 2022), kjer so uprizoritvene verzije zgodb nastale v sodelovanju z igralci in jih je režiserka Maruša Kink umestila v gledališko situacijo potujoče karavane pripovedovalcev, glumačev in glasbenikov. Specifike uprizoritvenega: prostor, materiali, lutkovne tehnike in tehnologije Tridimenzionalni prostor v gledališču predstavlja bistveno razliko od papirnate ploskve, prav tako kakor določen čas trajanja, ki odmerja dinamiko, ritem, potek dogajanja in vodenje pozornosti. Možnosti scenskega prostora so v lutkovnem 82 83 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 letnega animatorja Braneta Vižintina sta zaživeli v osveženi različici, Sovica Oka tudi z novo likovno podobo Suzi Bricelj in na scenografiji Damirja Leventića, ki pa se še vedno naslanjata na izvorno. Poleg posebne vloge lutkotečnih uprizoritev gre torej za zgodbo priljubljene avtorice in likovno podobo, ki na odru živi neodvisno od svojih slikaniških pojavnosti. Likovna podoba Gorazda Vahna, ki je od leta 1995 ilustriral več Makarovičinih slikanic, ostaja med platnicami. Ščeper in Mba (3+, premiera 24. 3. 2018), klasično lutkovno uprizoritev z animacijo različnih vrst lutk, je v LGM postavila Eka Vogelnik, ki kot ilustratorka, oblikovalka lutk, scenografka, kostumografka in likovna opremljevalka televizijskih oddaj vedno nastopa v vlogi režiserke in avtorice likovne podobe s prepoznavnim likovnim slo- gom. Netopir Kazimir ni bil izdan kot samostojna slikanica, v uprizoritvi Matjaža Latina (3+, LGM, premiera 31. 1. 2019) po dramatizaciji Metke Damjan, lektorice v ustvarjalni ekipi, pa je dobil likovno podobo Roka Predina, ki vzporedno s spev- nimi songi ubira živahni in všečni ton sodobne popularne kulture. Del popularne kulture so tudi slikanice Julie Donaldson in Axla Schefflerja. Mednarodne uspešnice Zverjasec, njegovo nadaljevanje Zverjašček in Bi se gnetli na tej metli? so zaživele tudi v obliki animiranega filma, v slovenščino pa jih je pre- pesnil Milan Dekleva, ki je pripravil tudi njihovo dramatizacijo. Vse tri, pa tudi Najprisrčnejšega velikana po dramatizaciji Jureta Karasa, je v LGL za otroke 3+ v obdobju med sezonama 2012/13 in 2020/21 postavilo isto jedro ustvarjalne ekipe: režiser Jaka Ivanc, avtor likovne podobe Natan Esku in skladatelj Davor Herceg in pri vseh lahko sledimo enakemu osnovnemu uprizoritvenemu principu, ki bi ga v neposrednosti prevoda iz enega medija v drugega lahko opisali kot odrsko slikanico ali risanko. Dogajanje je kadrirano v pravokotno, z okvirjem zamejeno sliko (s hori- zontalnim potovanjem pri zverjascih, izkoriščanjem višine pri čarovničini metli in z različnimi dimenzijami učinka globine pri velikanu), temelji pa na pestrosti doga- janja (pri »metli« in »velikanu« v kombinaciji z igro osrednjega lika), vsebinski in likovni barvitosti, vizualno simpatičnih živalskih likih, privlačnosti zgodb z jasno sporočilnostjo, iskrivimi živalskimi značaji, besednimi igrami in rimami ter songi. Večina odrskih zgodb Svetlane Makarovič in Julie Donaldson je tesno preple- tenih s songi, kar velja tudi za uprizoritve po pesmih in drugih, z občutkom za ritem in rimo izpisanih pripovedih, tkanjih Anje Štefan. Kar štiri so v zadnjem desetletju nastale v LGL za otroke 3+ in tri od teh v režiji Martine Maurič Lazar, animatorke, režiserke in lutkovne avtorice, kar priča o ustvarjalni bližini avto- ric in pomenu trdnejših ustvarjalnih navez. Kratke, deloma rimane zgodbice o duhovitih prigodah, poetičnih razmislekih in bistroumnih uvidih štirih radoživih mravljic so organizem, ki se razvija v ritmu vedno novih zgodb; od slikanice Štiri črne mravljice do dveh lutkovnih uprizoritev in nove istoimenske zbirke kratkih pravljic – pesmi v prozi (s podnaslovom od jutra do jutra). V Štirih črnih mravlji- cah (premiera 14. 5. 2014) in Pravljicah za mravljice (premiera 12. 3. 2022) »nasto- pajo« iste namizne lutke v likovni podobi Zvonka Čoha, kot jih je zasnoval že ob ilustriranju slikanice. Dobijo pa v Pravljicah nekoliko kompleksnejšo scensko zasnovo Jasne Vastl – mravljice ne pohajkujejo več na horizontalni podolgovati površini, ki se premika po principu tekočega traku in jim na pot prinaša različna pravljična (Čohova) prizorišča, temveč po veliki scenski konstrukciji drevesa kot »vsega sveta« z odprtinami na različnih nivojih za posamezne prizore. Vertikalno površino vzpostavlja tudi Zajčkova hišica (premiera 10. 5. 2018), z uokvirjeno odr- sko odprtino in plosko scenografijo, znotraj katere se odvije dinamična anima- cija ročnih lutk. Hana Stupica je pri oblikovanju likovne podobe izhajala iz treh ilustracij, s katerimi je opremila pravljico ob izdaji v antologiji Anje Štefan Svet je kakor ringaraja, v samostojni slikanici pa je pravljica izšla šele po uprizoritvi, na novo zastavljena tako v preoblikovanju zgodbe kot podrobneje razdelani likovni podobi. Specifično izbiro grajske kostumografije oziroma oblačil živali v uprizo- ritvi dopolnjuje melodija baročnih glasbil, tako in drugače nevihtno in rušilno dogajanje pa se izraža po eni strani v vihravih akcijah ročnih lutk in energičnih živalskih karakterjih ter na drugi v ilustracijah, umeščenih v knjigo, kot da bi kukale izpod raztrganega papirja, ki jih prekriva. Za kratke zgodbice Petra Svetine se zdi, da kukajo in lezejo od vsepovsod. Nje- govi drobni dogodki, duhoviti prebliski, igrivi vsebinski in jezikovni preobrati v mreži nepovezanih situacij druščine živali ali mesta Timbuktu postavljajo izziv, kako uprizarjati kratke nonsens zgodbe in nelinearne svetove, ki preobračajo vsak- danjo logiko in se upirajo zaokroženi pomenskosti. Kako zorijo ježevci (5+, LGM, premiera 22. 9. 2018) in Timbuktu, Timbuktu (3+, LGL, premiera 29. 4. 2022), obe v likovni podobi ilustratorja, jih postavita v odprto strukturo igre – vsebinske in uprizoritvene, torej tiste z gledališkimi elementi. Režiser Bojan Labovič skupni okvir določi s podobo sveta kot otroškega igrišča. Sredi odra stoji peskovnik, ki lahko postane solatni vrt za polže ali atelje umetnika slona, in njegov rob je narisana cesta, po kateri se podijo gorilež na motorju, metla na koleščku, pre- oblikovana v lutko podlasca Svita, in celo animatorja s skirojem ali peš. Prebi- vališče ježevcev Helgeja in Nikozije ter drugih živali je tako križišče srečevanj in nenavadnih prigod ter prostor igre, ki zaznamuje perspektivo na njihov svet. V dinamično dogajanje z vtisom spontane otroške igre so vključeni tako animatorji kot lutke različnih vrst in podob, nekatere iz recikliranih vsakdanjih predmetov. Še krajše zgodbice iz Timbuktuja v adaptaciji režiserke Nike Bezeljak dobijo kon- tekstualni okvir treh otrok, ki se iz šole odpravijo v to skrivnostno mesto in na poti srečajo različne prismuknjene like ter nesmiselne zgodbe, vendar je sidrišče, ki spenja razpršene prigode, predvsem prostorsko, idejna vez pa je rahla. Prizo- rišče je zasnovano kot večja, na tri strani zaprta odrska škatla (scenografija Nike Zuljan), ki v režijski prilagodljivosti predstavlja dinamično pokrajino za raznovr- stne (gledališke) situacije z lutkami in predmeti. S pomočjo animatorjev se prostor nenehno spreminja, celo preobrača stene ali jih uporablja kot ozadje za preproste lutkovne ali lutkovno-scenske elemente. Izven obravnavanih gledališč omenimo še pripovedno-lutkovno uprizoritev Ves svet je marmelada, po zgodbi Debela pekovka, v režiji, likovni podobi in izvedbi Katje Povše (4+, Pripovedno gledali- šče gdč. Bazilike v koprodukciji s Hišo otrok in umetnosti, premiera 29. 1. 2022) ter Razcufane zgodbe (6+, Slovensko mladinsko gledališče in zavod Divja misel – Vodnikova domačija Šiška, premiera 26. 3. 2022), kjer so uprizoritvene verzije zgodb nastale v sodelovanju z igralci in jih je režiserka Maruša Kink umestila v gledališko situacijo potujoče karavane pripovedovalcev, glumačev in glasbenikov. Specifike uprizoritvenega: prostor, materiali, lutkovne tehnike in tehnologije Tridimenzionalni prostor v gledališču predstavlja bistveno razliko od papirnate ploskve, prav tako kakor določen čas trajanja, ki odmerja dinamiko, ritem, potek dogajanja in vodenje pozornosti. Možnosti scenskega prostora so v lutkovnem 84 85 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 gledališču še posebej razvejane, na voljo je celoten volumen odra, ki v povezavi z izbranimi tehnikami lutk (namizne, ročne, na palici ipd.), načini animacije, lut- kovno režijo, svetlobo in uprizoritveno zasnovo omogoča različne igralne povr- šine. Miniaturni lutkovni odri, kakršne je vzpostavljal pionir slovenskega lutkarstva Milan Klemenčič, odzvanjajo v manjših ali malo večjih okvirjih lutkovnega prizori- šča, recimo pri Karelčkovih zgodbah (2+, LGL, 9. 2. 2017) po istoimenski slikanici Rotraut Sussanne Berner, v priredbi Saše Eržen, kjer režiser in avtor (zanj značilne) izčiščeno minimalistične likovne podobe, Silvan Omerzu, preproste, drobne vsak- danje dogodke zajčje družine – lesenih namiznih lutk – postavi v majhno odpr- tino lesenega odra, s pomočjo okvirja in drsnih vrat vzpostavlja različna prizorišča ter s senčnimi podobami na drsnih vratih poskrbi za mehke prehode med prizori. Podobno odrsko odprtino zasnuje za Zlatolasko in tri medvede (3+, LGM, 21. 11. 2019), le da tu odprtina predstavlja okno, ločnico med zunanjostjo in notranjostjo, namizna igralna površina pred njo pa stanovanje medvedje družine. Igrane površine, postavljene na različnih nivojih, niso nujno zamejene z okvi- rom odrske odprtine, niti s površino določene velikosti, lutke si lahko delijo pros- tor z animatorji in igralci – ne nazadnje sodobna uprizoritvena umetnost presega tradicionalne razmejitve lutkovnega in dramskega ter teži k prehajanju, spajanju in ustvarjalni rabi različnih sredstev – ter se premikajo po različnih površinah in scenskih elementih. V Zverinicah iz Rezije (3+, LGL, premiera 9. 3. 2019) po ljud- skih pripovedih, ki jih je zbiral Milko Matičetov, v priredbi ustvarjalne ekipe pod vodstvom režiserke Maruše Kink, so zgodbe postavljene v okolje in kontekst, iz katerega izhajajo – v čez oder razprostrte elemente gozdnega, pravljično-realnega prizorišča v likovni zasnovi slikarke in ilustratorke Tine Dobrajc, kjer »kontrast med večjo naravo in drobnimi živalmi, ki napolnijo prostor s svojimi zgodbami in prigodami« 3 zaživi v živahnem zamahu pripovedovanja, animacije in igre. Razširitev odra včasih seže vse do gledalcev, posedenih v neposredni bližini odrskega dogajanja, in ne nujno zgolj frontalno. Lučka Regrat (3+, LGL, premiera 5. 4. 2018) Gregorja Strniše, prav tako v režiji Maruše Kink in likovni podobi Tine Dobrajc, prostor napolni z lirično pravljičnim vzdušjem in potovanje regratove lučke-deklice prek travnikov in mestnih ulic, odsevov in zrcalnih površin umesti na manjša prizorišča pred in med »otočke« oz. v skupke posedenih gledalcev. Reži- ser Zoran Petrovič in avtor likovne podobe Primož Mihevc gledalce na uprizoritvi O dečku in pingvinu (3+, Mini teater v koprodukciji z LGM in Moment, premiera 21. 8. 2015) – po motivih slikanice Oliverja Jeffersa Izgubljen in najden – posedeta na okroglo preprogo na sredini odra, medtem ko se srečanje dečka in pingvina, dečkovo raziskovanje, od kod je pingvin prišel, in porajanje njunega prijateljstva odvija okoli njih, v kombinaciji igre in animacije na različnih, v krogu postavljenih manjših prizoriščih, pri čimer izvajalec prehaja v vlogah vodje te poti, animatorja in igralca dečka. Krožni scenski prostori nasploh odgovarjajo dramaturgiji poto- vanja, raziskovanja in odkrivanja sveta ter sebe. Lutkovna zgodba o preobrazbi gosenice v metulja in o odraščanju Buba po istoimenski slikanici in likovni podobi Andreje Peklar, režiserke in soavtorice dramatizacije Katje Povše (2+, LGM, pre- miera 20. 4. 2023), se tako odvije na okroglem vrtljivem odru, v katerem lahko pre- 3 Saša Bojc, Prav takšne kot ljudje, Delo 15. 3. 2019. Dostopno na: https://www.delo.si/magazin/zanimivo- sti/prav-taksne-kot-ljudje/ poznamo tako ogromno cvetlico kot širše okolje narave. Podobno Možiček Žeblji- ček (4+, LGM in Hiša otrok in umetnosti, premiera 5. 9. 2019) po kratkih zgodbah Lojzeta Kovačiča iz zbirke Zgodbe iz mesta Rič-Rač, v režiji Jelena Sitar Cvetko in likovni podobi Svjetlana Junakovića. Tu se očetovo pripovedovanje prav ljic sino- voma prelije v njihovo igro, animacijo najrazličnejših lutk in predmetov, okrogla miza v domači sobi pa postane vrtljiva igralna površina, na kateri se – tako kot pri Bubi – animacija izvaja iz zunanjega oboda ali skozi luknjo na sredi mize. Pirat in luna (3+, LGM, premiera 3. 3. 2016) v režiji Tina Grabnarja in likovni podobi ter scenografiji Darke Erdelji ladjo Minoritske cerkve izkoristi kot piratsko ladjo in gledalce posede na klopi med križno položen lesen podij, odrsko križišče, razpeto sredi morja in pod štirimi smermi neba. Po motivih slikanice Dennisa Haseleya in s pesmimi Bine Štampe Žmavc uprizoritev izriše morska osvajanja, plenjenja in boje skorajda brez besedila, z dinamičnimi akcijami, animacijo pred- metov in lutk, ekspresivnimi zvoki in glasbo. V nadaljevanju svetlobna ambien- talna postavitev piratovo slo, da bi si prisvojil še luno, materializira z igro svetlobe in senc na dvignjenih jadrih in zidovih prostora ter tako samosvoje preobrazi kon- trast med črno-belo risbo in močno rumeno luno ter njenimi odsevi, na katerem temelji likovna zasnova slikanice. Razširitev odrske površine je prisotna tudi v interaktivni lutkovni uprizoritvi Pobalinska pujsa (3+, LGM, premiera 13. 10. 2016), ki jo je po slikanici in z likovno podobo Manice K. Musil režiral Miha Golob s posebno pozornostjo na možnosti, kako v zgodbo o pujsih in njunih potegavščinah, ki prestopajo meje v odnosu do drugih, aktivno vključiti gledalce. Od pokončne stene, na kateri animatorja sestavljata in animirata inovativno zastavljene dvodimenzionalne živalske like (s pomočjo magnetov z zadnje strani stene samostojno premikata posamezne ele- mente – krog kot pujsovo telo, parklje, očesa, ušesa), se dogajanje širi na igralsko izraznost animatorjev in prevzemanje pujsovih neugnanih dejanj ter seže v avdi- torij. Ko si pujsa prisvojita celotno dvorišče in zvežeta živali, se črtni zarisi poti, ovir in razdelitev površin z lutkovne ploskve podaljšajo s pravo volneno nitjo, ki jo izvajalca napneta med stoli in stropom skozi celoten volumen avditorija, kasneje pa otroke povabita tudi na oder, da zasedejo pasjo uto in sodelujejo pri potegavš- činah. Likovna podoba izhaja iz slikanice in živalski liki so sestavljeni iz barvnih kosov filca, tako kot Manica K. Musil slikanice ustvarja s tekstilnim kolažem in like iz blaga, niti in volne s šivanjem, kvačkanjem in lepljenjem. Uporabljeni materiali v povezavi z likovno podobo in lutkovno tehnolo- gijo pomembno sooblikujejo učinke in vzdušje, pa tudi idejo uprizoritve. Tako denimo mehkoba in nežna toplina spletenih živali in gozdne scenografije obliko- valke Donne Wilson v uprizoritvi Medved in mali (2+, LGL, premiera 21. 4. 2016), po slikanici Katje Gehrmann in v režiji Ivane Djilas, ustvarijo varno zavetje za vprašanja o drugačnosti, sobivanju in sprejemanju drugih. Prepoznaven avtorski pečat volnenih podob in kostumov z izbranimi barvnimi toni in vzorci pa deluje tudi s svojo enotnostjo, ki omogoči »izčiščeno odrsko sobivanje animatorjev in lutk v zgodbi«, kot je zapisala žirija ob nagradi za celostno likovno podobo na 9. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 4 , oziroma – v odrskem prostoru. K obli- 4 Poročilo žirije 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, 16. 9. 2017. Dostopno na: https://www.lg-mb. si/f/docs/arhiv-preteklih-festivalov/porocilo-zirije-9.bienala.pdf 84 85 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 gledališču še posebej razvejane, na voljo je celoten volumen odra, ki v povezavi z izbranimi tehnikami lutk (namizne, ročne, na palici ipd.), načini animacije, lut- kovno režijo, svetlobo in uprizoritveno zasnovo omogoča različne igralne povr- šine. Miniaturni lutkovni odri, kakršne je vzpostavljal pionir slovenskega lutkarstva Milan Klemenčič, odzvanjajo v manjših ali malo večjih okvirjih lutkovnega prizori- šča, recimo pri Karelčkovih zgodbah (2+, LGL, 9. 2. 2017) po istoimenski slikanici Rotraut Sussanne Berner, v priredbi Saše Eržen, kjer režiser in avtor (zanj značilne) izčiščeno minimalistične likovne podobe, Silvan Omerzu, preproste, drobne vsak- danje dogodke zajčje družine – lesenih namiznih lutk – postavi v majhno odpr- tino lesenega odra, s pomočjo okvirja in drsnih vrat vzpostavlja različna prizorišča ter s senčnimi podobami na drsnih vratih poskrbi za mehke prehode med prizori. Podobno odrsko odprtino zasnuje za Zlatolasko in tri medvede (3+, LGM, 21. 11. 2019), le da tu odprtina predstavlja okno, ločnico med zunanjostjo in notranjostjo, namizna igralna površina pred njo pa stanovanje medvedje družine. Igrane površine, postavljene na različnih nivojih, niso nujno zamejene z okvi- rom odrske odprtine, niti s površino določene velikosti, lutke si lahko delijo pros- tor z animatorji in igralci – ne nazadnje sodobna uprizoritvena umetnost presega tradicionalne razmejitve lutkovnega in dramskega ter teži k prehajanju, spajanju in ustvarjalni rabi različnih sredstev – ter se premikajo po različnih površinah in scenskih elementih. V Zverinicah iz Rezije (3+, LGL, premiera 9. 3. 2019) po ljud- skih pripovedih, ki jih je zbiral Milko Matičetov, v priredbi ustvarjalne ekipe pod vodstvom režiserke Maruše Kink, so zgodbe postavljene v okolje in kontekst, iz katerega izhajajo – v čez oder razprostrte elemente gozdnega, pravljično-realnega prizorišča v likovni zasnovi slikarke in ilustratorke Tine Dobrajc, kjer »kontrast med večjo naravo in drobnimi živalmi, ki napolnijo prostor s svojimi zgodbami in prigodami« 3 zaživi v živahnem zamahu pripovedovanja, animacije in igre. Razširitev odra včasih seže vse do gledalcev, posedenih v neposredni bližini odrskega dogajanja, in ne nujno zgolj frontalno. Lučka Regrat (3+, LGL, premiera 5. 4. 2018) Gregorja Strniše, prav tako v režiji Maruše Kink in likovni podobi Tine Dobrajc, prostor napolni z lirično pravljičnim vzdušjem in potovanje regratove lučke-deklice prek travnikov in mestnih ulic, odsevov in zrcalnih površin umesti na manjša prizorišča pred in med »otočke« oz. v skupke posedenih gledalcev. Reži- ser Zoran Petrovič in avtor likovne podobe Primož Mihevc gledalce na uprizoritvi O dečku in pingvinu (3+, Mini teater v koprodukciji z LGM in Moment, premiera 21. 8. 2015) – po motivih slikanice Oliverja Jeffersa Izgubljen in najden – posedeta na okroglo preprogo na sredini odra, medtem ko se srečanje dečka in pingvina, dečkovo raziskovanje, od kod je pingvin prišel, in porajanje njunega prijateljstva odvija okoli njih, v kombinaciji igre in animacije na različnih, v krogu postavljenih manjših prizoriščih, pri čimer izvajalec prehaja v vlogah vodje te poti, animatorja in igralca dečka. Krožni scenski prostori nasploh odgovarjajo dramaturgiji poto- vanja, raziskovanja in odkrivanja sveta ter sebe. Lutkovna zgodba o preobrazbi gosenice v metulja in o odraščanju Buba po istoimenski slikanici in likovni podobi Andreje Peklar, režiserke in soavtorice dramatizacije Katje Povše (2+, LGM, pre- miera 20. 4. 2023), se tako odvije na okroglem vrtljivem odru, v katerem lahko pre- 3 Saša Bojc, Prav takšne kot ljudje, Delo 15. 3. 2019. Dostopno na: https://www.delo.si/magazin/zanimivo- sti/prav-taksne-kot-ljudje/ poznamo tako ogromno cvetlico kot širše okolje narave. Podobno Možiček Žeblji- ček (4+, LGM in Hiša otrok in umetnosti, premiera 5. 9. 2019) po kratkih zgodbah Lojzeta Kovačiča iz zbirke Zgodbe iz mesta Rič-Rač, v režiji Jelena Sitar Cvetko in likovni podobi Svjetlana Junakovića. Tu se očetovo pripovedovanje prav ljic sino- voma prelije v njihovo igro, animacijo najrazličnejših lutk in predmetov, okrogla miza v domači sobi pa postane vrtljiva igralna površina, na kateri se – tako kot pri Bubi – animacija izvaja iz zunanjega oboda ali skozi luknjo na sredi mize. Pirat in luna (3+, LGM, premiera 3. 3. 2016) v režiji Tina Grabnarja in likovni podobi ter scenografiji Darke Erdelji ladjo Minoritske cerkve izkoristi kot piratsko ladjo in gledalce posede na klopi med križno položen lesen podij, odrsko križišče, razpeto sredi morja in pod štirimi smermi neba. Po motivih slikanice Dennisa Haseleya in s pesmimi Bine Štampe Žmavc uprizoritev izriše morska osvajanja, plenjenja in boje skorajda brez besedila, z dinamičnimi akcijami, animacijo pred- metov in lutk, ekspresivnimi zvoki in glasbo. V nadaljevanju svetlobna ambien- talna postavitev piratovo slo, da bi si prisvojil še luno, materializira z igro svetlobe in senc na dvignjenih jadrih in zidovih prostora ter tako samosvoje preobrazi kon- trast med črno-belo risbo in močno rumeno luno ter njenimi odsevi, na katerem temelji likovna zasnova slikanice. Razširitev odrske površine je prisotna tudi v interaktivni lutkovni uprizoritvi Pobalinska pujsa (3+, LGM, premiera 13. 10. 2016), ki jo je po slikanici in z likovno podobo Manice K. Musil režiral Miha Golob s posebno pozornostjo na možnosti, kako v zgodbo o pujsih in njunih potegavščinah, ki prestopajo meje v odnosu do drugih, aktivno vključiti gledalce. Od pokončne stene, na kateri animatorja sestavljata in animirata inovativno zastavljene dvodimenzionalne živalske like (s pomočjo magnetov z zadnje strani stene samostojno premikata posamezne ele- mente – krog kot pujsovo telo, parklje, očesa, ušesa), se dogajanje širi na igralsko izraznost animatorjev in prevzemanje pujsovih neugnanih dejanj ter seže v avdi- torij. Ko si pujsa prisvojita celotno dvorišče in zvežeta živali, se črtni zarisi poti, ovir in razdelitev površin z lutkovne ploskve podaljšajo s pravo volneno nitjo, ki jo izvajalca napneta med stoli in stropom skozi celoten volumen avditorija, kasneje pa otroke povabita tudi na oder, da zasedejo pasjo uto in sodelujejo pri potegavš- činah. Likovna podoba izhaja iz slikanice in živalski liki so sestavljeni iz barvnih kosov filca, tako kot Manica K. Musil slikanice ustvarja s tekstilnim kolažem in like iz blaga, niti in volne s šivanjem, kvačkanjem in lepljenjem. Uporabljeni materiali v povezavi z likovno podobo in lutkovno tehnolo- gijo pomembno sooblikujejo učinke in vzdušje, pa tudi idejo uprizoritve. Tako denimo mehkoba in nežna toplina spletenih živali in gozdne scenografije obliko- valke Donne Wilson v uprizoritvi Medved in mali (2+, LGL, premiera 21. 4. 2016), po slikanici Katje Gehrmann in v režiji Ivane Djilas, ustvarijo varno zavetje za vprašanja o drugačnosti, sobivanju in sprejemanju drugih. Prepoznaven avtorski pečat volnenih podob in kostumov z izbranimi barvnimi toni in vzorci pa deluje tudi s svojo enotnostjo, ki omogoči »izčiščeno odrsko sobivanje animatorjev in lutk v zgodbi«, kot je zapisala žirija ob nagradi za celostno likovno podobo na 9. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 4 , oziroma – v odrskem prostoru. K obli- 4 Poročilo žirije 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, 16. 9. 2017. Dostopno na: https://www.lg-mb. si/f/docs/arhiv-preteklih-festivalov/porocilo-zirije-9.bienala.pdf 86 87 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 kovanju likovne podobe za uprizoritev slikanice Jure in Jaka (3+, LGL, premiera 11. 4. 2019) je Ivana Djilas povabila Kirsty Elson, ki jo je pritegnila z umetniškimi miniaturami iz morskih naplavin, kakršne najde na domači obali Cornwalla. Male ročne lutke kosa in galebov ter scenografijo obmorskega galebjega mesta je ustva- rila iz majhnih koščkov lesa, od sonca obledelih ali pobarvanih, in recikliranih predmetov. Zanimiva je tudi postavitev razprostrte scenografije (Sara Slivnik) z več majhnimi lutkovnimi platformami, ki se širijo kot veje iz debel in spominjajo na oblikovanje ilustracij v slikanici Kitty Crowther v okroglih izrezih ob krat- kem besedilu, v katerih poteka fokusirano dogajanje v kontrastu z ilustracijami mestnega vrveža, ki se razprostirajo čez celo stran, oziroma občasnimi celostnimi napolnitvami odrskega prostora z dinamičnimi zvočnimi in igralskimi podaljški lutkovne animacije ali čarobno atmosfero morskega sveta. Uporabljeni materiali pa so lahko tudi ključni del uprizoritvenega pristopa, kot je to pri gledališču objektov, denimo v Ostržku Mattea Spiazzija (6+, LGM, pre- miera 19. 9. 2019) z animacijo kosov lesa, mizarskega orodja in izdelanih lutk, ali gledališču materiala – laponske povedke, ki se izrisujejo v papirju in glasbi (Tjulenj Mitje Solceta, 3+, LGL, premiera 16. 11. 2019), Janček Ježek (3+, LGM, premiera 14. 4. 2012) režiserke Margrit Gysin, kjer liki in dogodki nastajajo iz gline, avtorski Peskovnik (5+, LGL, premiera 19. 2.2021) Mihe Goloba in Tunel (3+, LGL, premi- era 10. 10. 2022), ki raziskuje materialnost svetlobe. Animacija svetlobe in senc ključno oblikuje senčno gledališče. Račka, Smrt in tulipan (5+, premiera 16. 10. 2014) po slikanici Wolfa Erlbrucha in Virginija Volk (6+, premiera 20. 4. 2017) po slikanici Kyo Maclean in ilustratorke Isabelle Arse- nault, ki ju je kot režiser in scenograf v LGL postavil Fabrizio Montecchi s svojo stalno sodelavko Federico Ferrari kot avtorico likovne podobe in oblikovalko senčnih lutk – v manjši meri pa tudi Moj dedek je bil češnjevo drevo (5+, LGL, premiera 16. 9. 2021), priredba slikanice Angele Nanetti in ilustratork Ananne and Elene Balbusso – sledijo likovni podobi ilustracij, vendar v zasnovi upoštevajo tudi posebne zakonitosti lutkovne tehnologije in režije te zvrsti. Račka, Smrt in tulipan prevzame risbe figur naslovnih protagonistov in ju postavlja v nove pri- zore, odnose in gibanja. Virginija Volk iz ilustracij črpa tako senčne obrise igral- ske protagonistke v temačnih trenutkih potrtosti kot projekcije barvne pokrajine cvetočega parka, s katerim jo skuša razveseliti njena sestra. Montecchi v subtilni poetiki sodobnega senčnega gledališča na oder postavlja teme žalosti, smrti, mine- vanja in spominov, ob tem pa kreativno raziskuje scenske in režijske možnosti z različnimi projekcijskimi površinami (scenskimi elementi, površine v gibanju in manipulaciji), koti in viri svetlobnih snopov, figurami in sencami, ki se premikajo pred in za zasloni, črno-belimi in barvnimi svetlobnimi projekcijami, interakcijo igralcev s senčnimi podobami in prehajanje med animacijo in igro. Med papirjem in odrom V nadaljevanju bomo podrobneje pogledali nekaj uprizoritev, ki jih ne zazna- muje le ustvarjalen dialog s slikanico, iz katere izhajajo, temveč v svojo odrsko pojavnost vključijo močno referenco na knjigo – bodisi dobesedno v pojavit - vi knjižne-slikaniške predloge ali njene rekonstruirane podobe na odru kot ključnega scenografskega elementa, rekvizita in objekta animacije (Turlututu, Obisk, Kuku, Deček in hiša, Drobtine iz mišje doline) ali pa vsaj v uporabi nje- nega fizičnega nosilca, torej v obliki knjižnega in papirnatega dvodimenzional- nega sveta (Obisk, Mali modri in mali rumeni, Palčica). Te lutkovne in igrano- lutkovne uprizoritve svojo avtonomno uprizoritveno formo in izraz utemeljijo na prepletanju dvodimenzionalnega in prostorskega ter likovne in idejne prin- cipe slikanice prevajajo v samosvoje animacijske, lutkovno tehnološke in upri- zoritvene rešitve. Turlututu (2+, LGL in Centre de Créations pour l‘Enfance Tinqueux, premi- era 15. 11. 2013) v režiji celovitega ustvarjalca Mitje Solceta temelji na dogodiv- ščinah istoimenskega lika iz zbirke slikanic Hervéja Tulleta. Igranje z likovnimi elementi in interaktivnost zaznamujeta tako njegove slikanice kot lutkovno miniaturo iz kovčka. Izvajalka pokaže naslovnico knjige s celotno, navihano stilizirano figuro Turlututuja, ki pa se že na naslednji strani »izgubi« oziroma pokaže le očesno šarenico. Slikanica in uprizoritev sta zasnovani kot uganka, kot iskanje Turlututuja, ki se gledalcem odkriva le v posameznih elementih svojega telesa in – ko iz strani knjige prestopi v prostor odra – skozi sugerirane situa- cije, v katerih se nahaja, ali kot »neviden« le v uprizoritvenih gestah izvajalke. Izvajalka posamezne likovne elemente, dele njegovega telesa, poveže z izgovar- janjem zlogov (tu-rlu-tu-tu) in z zvočnim poigravanjem ob usmerjanju pogleda lahko Turlututuja najdemo povsod: je (ali ni) »tu« in »tam«, je »tu«, »ta«, »ti« in »to«, je zvok trebuščka in bitje srca vsakega od nas. Z zložljivim metrom, ki v njenih rokah postane človek, raketa, ladjica, riba ali hiša, izriše dogodivščino nevidnega lika, ki se naposled spet prikaže, čeprav le na kratko, v svojem domu – knjigi kot hiši z narisanimi vrati, na katera lahko potrkamo, in okni, skozi katera opazujemo senčne podobe njegovih sanj. Z novim dnem se gledalci skupaj z likom odpravijo na potovanje, kot ga sugerirajo ilustracije na posameznih listih, ki prihajajo iz knjige (kovček, vlak, gledališče, cirkus), geste izvajalke in zvočna spremljava. Ta navihani in simpatični lik zlahka preskakuje iz papirja v »naš« svet – oba sta resnična – in poveže vse prisotne v skupno dogodivščino tako radovednega opazovanja in razbiranja situacij kot v doživetju, da smo Turlututu tudi mi in njegova dogodivščina tudi naša. Ivana Djilas Obisk (4+, LGL, premiera 22. 10. 2021) po motivih avtorske slika- nice Antje Damm utemelji na igri med dvodimenzionalnimi papirnatimi elementi in volumnom pravih predmetov. Ta dvojnost je prisotna že v slikanici s fotografi- jami dvodimenzionalnih papirnatih figur babice in dečka ter papirnatimi make- tami babičinega stanovanja, pri čimer tudi makete pohištva s črnimi risarskimi črtami vzbujajo vtis narisanega. Pri tem prehaja od črno-belih epizod puste vsak- danjosti do vse večje obarvanosti, ki jo v svet osamljene babice pripelje radoveden deček. Uprizoritev slikaniško predlogo prevzame in idejno nadgradi s situacijo osamljenega risarja, brez besed, in likovno podobo ter scenografijo Sare Slivnik. Risarjev dom je videti kot narisan, z vrati, stenami in slikami na njej, namizno lučjo in slikarskim predpasnikom v beli barvi s črnimi konturami, pa z radiom, škarjami in ravnili kot predmeti iz papirja ter čajnikom, ki je pol pravi in pol iz papirnate ploskve. Vendar je kontrast med papirnatim in »pravim« v prostoru, ob živem igralcu/animatorju, izrazitejši in omogoča nove pomene. Animacija ta potencial polno izkoristi in tako se vse, kar risar nariše in izreže, spremeni v »pravo« stvar, na primer skodelica za čaj ali šal s hitro zamenjavo predmeta pod mizo, ožet papir z narisanim dežnim oblakom, ki zalije cvetlice. Princip oživljanja 86 87 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 kovanju likovne podobe za uprizoritev slikanice Jure in Jaka (3+, LGL, premiera 11. 4. 2019) je Ivana Djilas povabila Kirsty Elson, ki jo je pritegnila z umetniškimi miniaturami iz morskih naplavin, kakršne najde na domači obali Cornwalla. Male ročne lutke kosa in galebov ter scenografijo obmorskega galebjega mesta je ustva- rila iz majhnih koščkov lesa, od sonca obledelih ali pobarvanih, in recikliranih predmetov. Zanimiva je tudi postavitev razprostrte scenografije (Sara Slivnik) z več majhnimi lutkovnimi platformami, ki se širijo kot veje iz debel in spominjajo na oblikovanje ilustracij v slikanici Kitty Crowther v okroglih izrezih ob krat- kem besedilu, v katerih poteka fokusirano dogajanje v kontrastu z ilustracijami mestnega vrveža, ki se razprostirajo čez celo stran, oziroma občasnimi celostnimi napolnitvami odrskega prostora z dinamičnimi zvočnimi in igralskimi podaljški lutkovne animacije ali čarobno atmosfero morskega sveta. Uporabljeni materiali pa so lahko tudi ključni del uprizoritvenega pristopa, kot je to pri gledališču objektov, denimo v Ostržku Mattea Spiazzija (6+, LGM, pre- miera 19. 9. 2019) z animacijo kosov lesa, mizarskega orodja in izdelanih lutk, ali gledališču materiala – laponske povedke, ki se izrisujejo v papirju in glasbi (Tjulenj Mitje Solceta, 3+, LGL, premiera 16. 11. 2019), Janček Ježek (3+, LGM, premiera 14. 4. 2012) režiserke Margrit Gysin, kjer liki in dogodki nastajajo iz gline, avtorski Peskovnik (5+, LGL, premiera 19. 2.2021) Mihe Goloba in Tunel (3+, LGL, premi- era 10. 10. 2022), ki raziskuje materialnost svetlobe. Animacija svetlobe in senc ključno oblikuje senčno gledališče. Račka, Smrt in tulipan (5+, premiera 16. 10. 2014) po slikanici Wolfa Erlbrucha in Virginija Volk (6+, premiera 20. 4. 2017) po slikanici Kyo Maclean in ilustratorke Isabelle Arse- nault, ki ju je kot režiser in scenograf v LGL postavil Fabrizio Montecchi s svojo stalno sodelavko Federico Ferrari kot avtorico likovne podobe in oblikovalko senčnih lutk – v manjši meri pa tudi Moj dedek je bil češnjevo drevo (5+, LGL, premiera 16. 9. 2021), priredba slikanice Angele Nanetti in ilustratork Ananne and Elene Balbusso – sledijo likovni podobi ilustracij, vendar v zasnovi upoštevajo tudi posebne zakonitosti lutkovne tehnologije in režije te zvrsti. Račka, Smrt in tulipan prevzame risbe figur naslovnih protagonistov in ju postavlja v nove pri- zore, odnose in gibanja. Virginija Volk iz ilustracij črpa tako senčne obrise igral- ske protagonistke v temačnih trenutkih potrtosti kot projekcije barvne pokrajine cvetočega parka, s katerim jo skuša razveseliti njena sestra. Montecchi v subtilni poetiki sodobnega senčnega gledališča na oder postavlja teme žalosti, smrti, mine- vanja in spominov, ob tem pa kreativno raziskuje scenske in režijske možnosti z različnimi projekcijskimi površinami (scenskimi elementi, površine v gibanju in manipulaciji), koti in viri svetlobnih snopov, figurami in sencami, ki se premikajo pred in za zasloni, črno-belimi in barvnimi svetlobnimi projekcijami, interakcijo igralcev s senčnimi podobami in prehajanje med animacijo in igro. Med papirjem in odrom V nadaljevanju bomo podrobneje pogledali nekaj uprizoritev, ki jih ne zazna- muje le ustvarjalen dialog s slikanico, iz katere izhajajo, temveč v svojo odrsko pojavnost vključijo močno referenco na knjigo – bodisi dobesedno v pojavit - vi knjižne-slikaniške predloge ali njene rekonstruirane podobe na odru kot ključnega scenografskega elementa, rekvizita in objekta animacije (Turlututu, Obisk, Kuku, Deček in hiša, Drobtine iz mišje doline) ali pa vsaj v uporabi nje- nega fizičnega nosilca, torej v obliki knjižnega in papirnatega dvodimenzional- nega sveta (Obisk, Mali modri in mali rumeni, Palčica). Te lutkovne in igrano- lutkovne uprizoritve svojo avtonomno uprizoritveno formo in izraz utemeljijo na prepletanju dvodimenzionalnega in prostorskega ter likovne in idejne prin- cipe slikanice prevajajo v samosvoje animacijske, lutkovno tehnološke in upri- zoritvene rešitve. Turlututu (2+, LGL in Centre de Créations pour l‘Enfance Tinqueux, premi- era 15. 11. 2013) v režiji celovitega ustvarjalca Mitje Solceta temelji na dogodiv- ščinah istoimenskega lika iz zbirke slikanic Hervéja Tulleta. Igranje z likovnimi elementi in interaktivnost zaznamujeta tako njegove slikanice kot lutkovno miniaturo iz kovčka. Izvajalka pokaže naslovnico knjige s celotno, navihano stilizirano figuro Turlututuja, ki pa se že na naslednji strani »izgubi« oziroma pokaže le očesno šarenico. Slikanica in uprizoritev sta zasnovani kot uganka, kot iskanje Turlututuja, ki se gledalcem odkriva le v posameznih elementih svojega telesa in – ko iz strani knjige prestopi v prostor odra – skozi sugerirane situa- cije, v katerih se nahaja, ali kot »neviden« le v uprizoritvenih gestah izvajalke. Izvajalka posamezne likovne elemente, dele njegovega telesa, poveže z izgovar- janjem zlogov (tu-rlu-tu-tu) in z zvočnim poigravanjem ob usmerjanju pogleda lahko Turlututuja najdemo povsod: je (ali ni) »tu« in »tam«, je »tu«, »ta«, »ti« in »to«, je zvok trebuščka in bitje srca vsakega od nas. Z zložljivim metrom, ki v njenih rokah postane človek, raketa, ladjica, riba ali hiša, izriše dogodivščino nevidnega lika, ki se naposled spet prikaže, čeprav le na kratko, v svojem domu – knjigi kot hiši z narisanimi vrati, na katera lahko potrkamo, in okni, skozi katera opazujemo senčne podobe njegovih sanj. Z novim dnem se gledalci skupaj z likom odpravijo na potovanje, kot ga sugerirajo ilustracije na posameznih listih, ki prihajajo iz knjige (kovček, vlak, gledališče, cirkus), geste izvajalke in zvočna spremljava. Ta navihani in simpatični lik zlahka preskakuje iz papirja v »naš« svet – oba sta resnična – in poveže vse prisotne v skupno dogodivščino tako radovednega opazovanja in razbiranja situacij kot v doživetju, da smo Turlututu tudi mi in njegova dogodivščina tudi naša. Ivana Djilas Obisk (4+, LGL, premiera 22. 10. 2021) po motivih avtorske slika- nice Antje Damm utemelji na igri med dvodimenzionalnimi papirnatimi elementi in volumnom pravih predmetov. Ta dvojnost je prisotna že v slikanici s fotografi- jami dvodimenzionalnih papirnatih figur babice in dečka ter papirnatimi make- tami babičinega stanovanja, pri čimer tudi makete pohištva s črnimi risarskimi črtami vzbujajo vtis narisanega. Pri tem prehaja od črno-belih epizod puste vsak- danjosti do vse večje obarvanosti, ki jo v svet osamljene babice pripelje radoveden deček. Uprizoritev slikaniško predlogo prevzame in idejno nadgradi s situacijo osamljenega risarja, brez besed, in likovno podobo ter scenografijo Sare Slivnik. Risarjev dom je videti kot narisan, z vrati, stenami in slikami na njej, namizno lučjo in slikarskim predpasnikom v beli barvi s črnimi konturami, pa z radiom, škarjami in ravnili kot predmeti iz papirja ter čajnikom, ki je pol pravi in pol iz papirnate ploskve. Vendar je kontrast med papirnatim in »pravim« v prostoru, ob živem igralcu/animatorju, izrazitejši in omogoča nove pomene. Animacija ta potencial polno izkoristi in tako se vse, kar risar nariše in izreže, spremeni v »pravo« stvar, na primer skodelica za čaj ali šal s hitro zamenjavo predmeta pod mizo, ožet papir z narisanim dežnim oblakom, ki zalije cvetlice. Princip oživljanja 88 89 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 elementov iz papirja ukinja mejo med risbo in prostorom ter med risarjevo domi- šljijo in realnostjo. In ko risar v samotnem večeru na mizi razpre pop-up knjigo, v kateri se prikažejo prostori babičine hiše, nato pa še deček kot zgodba iz slikanice, se ta fiktivni obisk iz namiznega gledališča prav tako spremeni v pravega. Prej črno-bel odrski prostor napolnijo barvne projekcije in risarjev svet se obarva tako kot babičin, saj si z domišljijo pričara lepši svet. Preplet papirnatega in uprizoritvenega je močan tudi v adaptaciji Andersenove Palčice (3+, LGL, premiera 16. 3. 2023) v režiji in izvedbi Maje Kunšič z novo likovno in scenografsko zasnovo Zale Kalan. To je samosvoj čaroben svet z izva- jalko kot pripovedovalko in animatorko, nekakšno pravljičarko ali zgodbarko sredi svoje delovne sobe, polne knjig, a hkrati tudi sredi sveta, polnega elementov narave in različnih bitij. V tem svetu med domišljijo in resničnostjo se preple- tajo ploske papirnate in tridimenzionalne ročne lutke ter papirnati in predmetni scenski elementi, polno domišljenih animacijskih izpeljav pa je tudi vmesno polje prehajanja, kjer se ploskoviti likovni elementi preobražajo v tridimenzionalno realnost in papirnati, statični elementi vzpostavljajo dinamična prizorišča. Odprta knjiga z zemljevidom postane pokrajina, po kateri potuje Palčica, iz pop-up knjige zraste gozd, skupina hroščev se razpne v papirnati verigi, iz odprte knjige sfrčijo metuljčki, črno prebarvana folija s prozornimi krtovimi rovi postane površina senčnega gledališča. Ne nazadnje se tudi Palčica pojavi v različnih oblikah – spre- memba od male papirnate lutke v ročno tridimenzionalno figuro in naposled v človeško telo animatorke/ustvarjalke zrcali njeno pot odraščanja in (samo)spo- znavanja, ki v tej sodobni interpretaciji ne potrebuje več poroke kot edinega zago- tovila sreče. Palčica podobno kot Obisk korenini v subtilnem spoju domišljijskega in stvarnega, ki se odraža v poetičnem pogledu na realno in v odkrivanju čarob- nih skrivnostih stvarnosti, kot so zajete v domišljijskem in pravljičnem, v zgod- bah in knjigah. Le da v Obisku vse papirnato in domišljeno oživi v enaki podobi, pri Palčici pa se domišljija in stvarnost prelivata in prepletata v različnih drobcih enega in drugega sveta. Ko se iz knjige razpirajo v prostor, te uprizoritve z dvojnostjo medija vzpostav- ljajo misel o spajanju svetov, domišljijskega in realnega. Osvetljujejo moč domi- šljije, pa tudi realnost, ki z njo postane bolj čudežna in vznemirljiva. Nič manj radovednosti pa ne vzbujajo odrske realnosti, ki igro med papirjem in odrom razi- skujejo predvsem na ravni likovnih principov. Uprizoritev Mali modri in mali rumeni (3+, LGM, premiera 16. 4. 2015) v režiji Mihe Goloba, ki je med drugimi na 8. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejela nagrado za izvirno vizualno adaptacijo slikanice, lucidno oživlja mini- malistični likovni jezik istoimenske slikanice. Leo Lionni je slikanico ustvaril v tehniki kolaža in z abstraktnimi liki iz papirja iztrganih barvnih ploskev ter barvami, oblikami in kompozicijo izrisal zgodbo o prijateljstvu naslovnih likov ter o temah, ki se pojavijo (identiteta, videz, bližina, odnosi), ko se ob druženju njun videz spremeni do neprepoznavnosti in oba postaneta zelena. Uprizoritev uporabi enake likovne principe, a jih razširi z dodatnimi možnostmi anima- cije in predmetnih komponent ter uprizoritvenih sredstev (igra, svetloba, zvok in glasba). Izvajalca – »slikarja« – v z barvami popackanih belih kombinezonih dogajanje ustvarjata na velikem, pokončno postavljenem kosu uokvirjenega papirja, nekakšni sliki. Glavna protagonista in njuni prijatelji so barvne packe in obenem različni majhni objekti, pritrjeni čez barvni odtis na papirju, tako da ob premikanju v živahni otroš ki igri puščajo sled barve oziroma svoje poti, zaradi raznih podaljškov odvečnega materiala ali prožnih vzmeti pa ob gibanju nastaja tudi zvok. Ko se stemni, protagonista postaneta dve barvni lučki, uprizoritev pa tehniko kolaža prenese tudi na podlago – s trganjem papirnate scenske površine, ki prepreči gibanje ali ustvari nove povezave. V sprva praznem vesolju belega papirja tako nastaja dinamična igra barv, oblik, in gibanja, ki dogajanju iz slika- nice dodaja nekaj več igrivosti in razpoloženj. Deček in hiša (3+, LGM, premiera 14. 6. 2017) v režiji Jelene Sitar Cvetko slika- nico Maje Kastelic skorajda neposredno prenaša na oder. Njene bogate ilustracije, ki bralca brez besed skupaj z dečkom vodijo v in skozi staro hišo, polno slik, knjig, predmetov in njihovih zgodb, postanejo majhna prizorišča, nanizana v krožni odr- ski postavitvi okrog gledalcev, posedenih na sredini odra. Ta ohranjajo slikaniško podobo in formo, saj stojijo kot »slike« – scensko ozadje, z narisanimi fasadami, ki zamejujejo ulico, in stenami ter detajli iz notranjosti sob, a z dodanimi odprtinami (okna, vrata, predali, ki se odpirajo iz stene) in raznimi pravimi predmeti pred njimi (stopnice, miza s čajnim pogrinjkom, gramofon, papirna letala ipd.), kar omogoča animacijo in interakcijo protagonista z okoljem. Tudi čebljanje naviha- nih mišk, ki v knjigi le iz kotov opazujeta dečka, v odrsko dogajanje vnaša nujno dinamiko. Če v knjigi ilustracije same s številnimi podobami in skrivnostnimi ris- bami odpirajo domišljijo ter spodbujajo radovednost, da obrnemo stran in vsto- pimo v naslednji prostor, to vlogo v uprizoritvi prevzame režija z usmerjanjem pozornosti od ene postojanke do druge, z dečkom in muco, ki ga vabi naprej, kot lutkama na palici. Ob veliki podobnosti vizualne podobe pri tem dobimo dve precej različni izkušnji in odrska se v tem primeru z aktivnim vodenjem pogleda izmika odprtemu plutju domišljije na izhodišču detajlnih risb. Nasprotno pa Drobtine iz mišje doline (2+, LGM, premiera 18. 2. 2021) z režijo Nike Bezeljak, likovno podobo Ajde Sitar in scenografijo Nika Zuljan v poigra- vanju z lutkovnimi tehnikami in likovnimi izrazi lovijo prav občutek in izkušnjo, ki jo ustvarjajo pesmi Anje Štefan in ilustracije Alenke Sottler: igrivost in ritmič- nost pesmi ter ilustracij v tehniki prstnih odtisov, ki pričarajo navihanost mišk in razgibanost njihovega sveta. Lutke mišk so polstene žogice (trup) z ločeno mišjo glavo in animatorjevimi prsti kot tačkami; tako razstavljene ali sestavljene dobijo specifičen karakter, so razigrane in vselej v gibanju. Uprizoritev likovnost slika- nice, elemente ilustracije in dvodimenzionalnih slik na papirju inovativno prešije s snovnostjo scenskih in lutkovnih možnosti. Na odru je rola papirja, ki se iz pisal- nega stroja, na katerem mišje tačke pišejo svoje zgodbe (prva pesem Pisar), daljša čez oder kot prostor za mišje besede, odtise tačk in poletni travnik, pa premični paravan v obliki velikanske knjige, kjer animatorji z odtisi mišk na platnice upo- dobijo naslovnico slikanice. V knjigo miške beležijo svoje zgodbe in z odpiranjem posameznih strani se razprejo njihova prizorišča: hiša, shramba, s projekcijo gra- foskopa ustvarjena snežna zimska pokrajina. Tako kot se mišji trebuščki kotalijo po odru in tačke puščajo svoje sledi vsepovsod, se animatorji igrajo z odtiskovan- jem mišjih sledi, z besedami in njihovim zvenom, pojejo in pripovedujejo pesmi. In ko tako pletejo prigode malih bitij med slikanico in odrom, med vizualnim in zvočnim, se scenska knjiga tudi dobesedno razpre in zasuka v vrtiljak življenja, v odrskem vzdušju poetičen, igriv in poln domišljije. 88 89 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 elementov iz papirja ukinja mejo med risbo in prostorom ter med risarjevo domi- šljijo in realnostjo. In ko risar v samotnem večeru na mizi razpre pop-up knjigo, v kateri se prikažejo prostori babičine hiše, nato pa še deček kot zgodba iz slikanice, se ta fiktivni obisk iz namiznega gledališča prav tako spremeni v pravega. Prej črno-bel odrski prostor napolnijo barvne projekcije in risarjev svet se obarva tako kot babičin, saj si z domišljijo pričara lepši svet. Preplet papirnatega in uprizoritvenega je močan tudi v adaptaciji Andersenove Palčice (3+, LGL, premiera 16. 3. 2023) v režiji in izvedbi Maje Kunšič z novo likovno in scenografsko zasnovo Zale Kalan. To je samosvoj čaroben svet z izva- jalko kot pripovedovalko in animatorko, nekakšno pravljičarko ali zgodbarko sredi svoje delovne sobe, polne knjig, a hkrati tudi sredi sveta, polnega elementov narave in različnih bitij. V tem svetu med domišljijo in resničnostjo se preple- tajo ploske papirnate in tridimenzionalne ročne lutke ter papirnati in predmetni scenski elementi, polno domišljenih animacijskih izpeljav pa je tudi vmesno polje prehajanja, kjer se ploskoviti likovni elementi preobražajo v tridimenzionalno realnost in papirnati, statični elementi vzpostavljajo dinamična prizorišča. Odprta knjiga z zemljevidom postane pokrajina, po kateri potuje Palčica, iz pop-up knjige zraste gozd, skupina hroščev se razpne v papirnati verigi, iz odprte knjige sfrčijo metuljčki, črno prebarvana folija s prozornimi krtovimi rovi postane površina senčnega gledališča. Ne nazadnje se tudi Palčica pojavi v različnih oblikah – spre- memba od male papirnate lutke v ročno tridimenzionalno figuro in naposled v človeško telo animatorke/ustvarjalke zrcali njeno pot odraščanja in (samo)spo- znavanja, ki v tej sodobni interpretaciji ne potrebuje več poroke kot edinega zago- tovila sreče. Palčica podobno kot Obisk korenini v subtilnem spoju domišljijskega in stvarnega, ki se odraža v poetičnem pogledu na realno in v odkrivanju čarob- nih skrivnostih stvarnosti, kot so zajete v domišljijskem in pravljičnem, v zgod- bah in knjigah. Le da v Obisku vse papirnato in domišljeno oživi v enaki podobi, pri Palčici pa se domišljija in stvarnost prelivata in prepletata v različnih drobcih enega in drugega sveta. Ko se iz knjige razpirajo v prostor, te uprizoritve z dvojnostjo medija vzpostav- ljajo misel o spajanju svetov, domišljijskega in realnega. Osvetljujejo moč domi- šljije, pa tudi realnost, ki z njo postane bolj čudežna in vznemirljiva. Nič manj radovednosti pa ne vzbujajo odrske realnosti, ki igro med papirjem in odrom razi- skujejo predvsem na ravni likovnih principov. Uprizoritev Mali modri in mali rumeni (3+, LGM, premiera 16. 4. 2015) v režiji Mihe Goloba, ki je med drugimi na 8. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejela nagrado za izvirno vizualno adaptacijo slikanice, lucidno oživlja mini- malistični likovni jezik istoimenske slikanice. Leo Lionni je slikanico ustvaril v tehniki kolaža in z abstraktnimi liki iz papirja iztrganih barvnih ploskev ter barvami, oblikami in kompozicijo izrisal zgodbo o prijateljstvu naslovnih likov ter o temah, ki se pojavijo (identiteta, videz, bližina, odnosi), ko se ob druženju njun videz spremeni do neprepoznavnosti in oba postaneta zelena. Uprizoritev uporabi enake likovne principe, a jih razširi z dodatnimi možnostmi anima- cije in predmetnih komponent ter uprizoritvenih sredstev (igra, svetloba, zvok in glasba). Izvajalca – »slikarja« – v z barvami popackanih belih kombinezonih dogajanje ustvarjata na velikem, pokončno postavljenem kosu uokvirjenega papirja, nekakšni sliki. Glavna protagonista in njuni prijatelji so barvne packe in obenem različni majhni objekti, pritrjeni čez barvni odtis na papirju, tako da ob premikanju v živahni otroš ki igri puščajo sled barve oziroma svoje poti, zaradi raznih podaljškov odvečnega materiala ali prožnih vzmeti pa ob gibanju nastaja tudi zvok. Ko se stemni, protagonista postaneta dve barvni lučki, uprizoritev pa tehniko kolaža prenese tudi na podlago – s trganjem papirnate scenske površine, ki prepreči gibanje ali ustvari nove povezave. V sprva praznem vesolju belega papirja tako nastaja dinamična igra barv, oblik, in gibanja, ki dogajanju iz slika- nice dodaja nekaj več igrivosti in razpoloženj. Deček in hiša (3+, LGM, premiera 14. 6. 2017) v režiji Jelene Sitar Cvetko slika- nico Maje Kastelic skorajda neposredno prenaša na oder. Njene bogate ilustracije, ki bralca brez besed skupaj z dečkom vodijo v in skozi staro hišo, polno slik, knjig, predmetov in njihovih zgodb, postanejo majhna prizorišča, nanizana v krožni odr- ski postavitvi okrog gledalcev, posedenih na sredini odra. Ta ohranjajo slikaniško podobo in formo, saj stojijo kot »slike« – scensko ozadje, z narisanimi fasadami, ki zamejujejo ulico, in stenami ter detajli iz notranjosti sob, a z dodanimi odprtinami (okna, vrata, predali, ki se odpirajo iz stene) in raznimi pravimi predmeti pred njimi (stopnice, miza s čajnim pogrinjkom, gramofon, papirna letala ipd.), kar omogoča animacijo in interakcijo protagonista z okoljem. Tudi čebljanje naviha- nih mišk, ki v knjigi le iz kotov opazujeta dečka, v odrsko dogajanje vnaša nujno dinamiko. Če v knjigi ilustracije same s številnimi podobami in skrivnostnimi ris- bami odpirajo domišljijo ter spodbujajo radovednost, da obrnemo stran in vsto- pimo v naslednji prostor, to vlogo v uprizoritvi prevzame režija z usmerjanjem pozornosti od ene postojanke do druge, z dečkom in muco, ki ga vabi naprej, kot lutkama na palici. Ob veliki podobnosti vizualne podobe pri tem dobimo dve precej različni izkušnji in odrska se v tem primeru z aktivnim vodenjem pogleda izmika odprtemu plutju domišljije na izhodišču detajlnih risb. Nasprotno pa Drobtine iz mišje doline (2+, LGM, premiera 18. 2. 2021) z režijo Nike Bezeljak, likovno podobo Ajde Sitar in scenografijo Nika Zuljan v poigra- vanju z lutkovnimi tehnikami in likovnimi izrazi lovijo prav občutek in izkušnjo, ki jo ustvarjajo pesmi Anje Štefan in ilustracije Alenke Sottler: igrivost in ritmič- nost pesmi ter ilustracij v tehniki prstnih odtisov, ki pričarajo navihanost mišk in razgibanost njihovega sveta. Lutke mišk so polstene žogice (trup) z ločeno mišjo glavo in animatorjevimi prsti kot tačkami; tako razstavljene ali sestavljene dobijo specifičen karakter, so razigrane in vselej v gibanju. Uprizoritev likovnost slika- nice, elemente ilustracije in dvodimenzionalnih slik na papirju inovativno prešije s snovnostjo scenskih in lutkovnih možnosti. Na odru je rola papirja, ki se iz pisal- nega stroja, na katerem mišje tačke pišejo svoje zgodbe (prva pesem Pisar), daljša čez oder kot prostor za mišje besede, odtise tačk in poletni travnik, pa premični paravan v obliki velikanske knjige, kjer animatorji z odtisi mišk na platnice upo- dobijo naslovnico slikanice. V knjigo miške beležijo svoje zgodbe in z odpiranjem posameznih strani se razprejo njihova prizorišča: hiša, shramba, s projekcijo gra- foskopa ustvarjena snežna zimska pokrajina. Tako kot se mišji trebuščki kotalijo po odru in tačke puščajo svoje sledi vsepovsod, se animatorji igrajo z odtiskovan- jem mišjih sledi, z besedami in njihovim zvenom, pojejo in pripovedujejo pesmi. In ko tako pletejo prigode malih bitij med slikanico in odrom, med vizualnim in zvočnim, se scenska knjiga tudi dobesedno razpre in zasuka v vrtiljak življenja, v odrskem vzdušju poetičen, igriv in poln domišljije. 90 91 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 Pretvorba likovnih elementov v animacijo in gibanje Telo animatorja je tako ali drugače nenehno v gibanju, nekatere uprizoritve pa dialog med animacijo in igralčevim oziroma animatorjevim telesom vzpostavijo kot osrednje sredstvo komunikacije. Kuku (1,5+) in Ferdo, veliki ptič (3+) speci- fični likovni jezik avtorske slikanice brez besed oblikujeta v prepletu animacije, izraznosti človeškega telesa in njegovih dejanj, medtem ko Andrej Nespanec (3+) po motivih slikanice Barbare Simoniti in ilustratorja Petra Škerla ustvari gibalno- -lutkovno dogodivščino brez besed. Pri Kuku (LGL v koprodukciji z Collectifom Ma-Théâ (Centre de Création pour l‘Enfance) in Svetovnim festivalom lutkovnih gledališč Charleville-Mézières, pre- miera 9. 5. 2019), v režiji Mateje Bizjak Petit, središče odra zavzame velika knjižna zgibanka Lucie Félix, ki knjige z enostavnimi oblikami in živimi barvami snuje z mislijo, da podpirajo aktivnost, interakcijo in igro najmlajših. Z enako intenco tudi vizualna podoba slikanice na odrskih tleh postane poligon za igro in razi- skovanje. S postopnim odpiranjem knjige v več smeri se razkrijejo različna polja ravnih in valovitih črt v osnovnih barvah, vzorcev njihovega križanja ali jajca z rumenim krogom na beli površini, ki dva izvajalca poženejo v manipulacijo pred- metov s preiskovanjem njihovih oblik, premikanja, zvočnosti in možnosti upo- rabe. Preprosti kartonasti tulci z narisanimi pikami ali črtami in lesena jajčka raz- širjajo dvodimenzionalno podobo slikanice v tridimenzionalni prostor, prav tako kot igriva raba teh preprostih predmetov in likovnih prvin z elementi otroške igre. Prekrivanje oblik in predmetov, skrivanje in iskanje, sestavljanje in razstavljanje, lovljenje, ristanc in podobno oblikujejo gibalni, vizualni in zvočni dialog z nari- sanimi oblikami, ki se iz knjige prelijejo v prostor. Brez zgodbe, le s konkretnostjo dejanj in številnimi zaznavnimi presenečenji, se uprizoritev nasloni na otroško radovednost, domišljijo, spontanost in užitek opazovanja ter preizkušanja. Ferdo, veliki ptič (LGM, premiera 10. 10. 2020) v režiji Katje Povše vizualno pri- poved Andreje Peklar prelije v ubran preplet pripovedne forme, lutkovne animacije in igre, pri čimer likovno sledi podobam v slikanici z domiselno (več)funkcionalno scenografijo, ki združuje tako ploske kot prostorske scenske elemente in v kateri lahko »drevesno deblo postane žerjav, park gradbišče, krošnja pa oblak, ki napolni županov ribnik.« 5 Nema slikanica dobi klasični okvir zgodbe »iz starih časov«, ven- dar se pripovedovalka – prodajalka sladoleda – hitro prelevi v animatorko in glavni lik te zgodbe. Sugestivno likovno specifiko naslovnega lika – njegovo velikost v pri- merjavi z ljudmi, hišami, drevesi in tovarniškimi objekti, ki tudi motivira dogajanje – uprizoritev preoblikuje v kontrast med majhnimi lutkami in telesom igralke, ki se s kostumom (črn plašč v slogu fraka, kapa z očmi in dolgim kljunom namesto šilta) in zgovorno fizično ter gibalno izraznostjo hipoma transformira v vlogo Ferda. Med- tem ko enostavni vizualni in telesni označevalci plastično začrtajo osnovno likovno sporočilnost zgodbe, je njen razvoj v rokah vsestranske izvajalke, ki s preurejanjem urbanih, tovarniških in naravnih prizorišč ter animacijo lutk živo pričara dogajanja v skupnosti in Ferdovo mesto v njej. O tem lahko kaj zaslutimo že iz dejstva, da se v enem telesu združujeta izvajalka, ki vodi celotno dogajanje, in Ferdo. Izhajajoč iz sli- kanice se uprizoritev kaže v sebi lastni kvaliteti z odrsko in dogajalno razgibanostjo, 5 Petra Vidali, Pravljica o solidarnosti velikih in majhnih, Večer, 24. 3. 2021. Dostopno na: https://vecer. com/kultura/lutkovna-kritika-pravljica-o-solidarnosti-velikih-in-majhnih-10238403 obenem pa skozi animacijo in kratke dialoge tudi neposrednejšim izrazom v ilustra- ciji subtilno zajetih občutij in čustev Ferda ter prebivalcev mesta, ki pušča nekoliko manj svobode »likovnega« branja. Andrej Nespanec (LGM, premiera 1. 12. 2016) v režiji Jacka Timmermansa in s scenografijo ter svetlobo Pinka Steenvoordna je posebna tudi po tem, da slika- nico z besedami – čeprav se tudi tu del zgodbe odvija le v ilustraciji – uprizarja brez besed. Besedilo in ilustracije prepletajo razbohoteno domišljijo, strahove ter sanje dečka in v tej vmesnosti se dom in morje stapljajo v eno: odeja z morjem in galebi, morska zgodba pred spanjem, valovi, ki pljuskajo ob bok postelje, ladje in zavese kot jadra … Uprizoritev ohranja osnovno situacijo, v osrednje vloge postavi človeške izvajalce, vizualno slikovitost ilustracij teh domišljijsko-sanjskih motivov pa nadomesti z minimalistično odrsko podobo, ki postane zgovorna in poetično domišljijska s pomočjo gibalne izpovednosti, animacije objekta in subtilnih pre- men okolja s pomočjo svetlobe in zvočne krajine. Velik del dogajanja zavzema igra z veliko tkanino, ki zložena predstavlja Andrejevo posteljo in odejo, izpod katere se plazita dve pošasti, razprostrta čez površino odra v lahkotnem nihanju in modro obarvanostjo pa postane valujoče morje. Z animacijo lahne tkanine (ali koreografijo) se uprizarjajo odnosi (mama in Andrej) in Andrejevo notranje doga- janje (s človeškima figurama strahov), a tudi vizualno odtisne močan pečat. Pri tem so lutkovni elementi, kot so galebi, ribice in papirnati čolnički, rabljeni pred- vsem kot rekviziti, ki dopolnjujejo scenske znake morskega okolja, več pozornosti pa dobi skozi telo in gib podan dialog med Andrejem in mamo, ki nespečnega sina mami k spanju, s čimer logično zaokroži odrsko pripoved v izbrani govorici. Preoblikovanje na podlagi ideje Za konec omenimo še igrano-lutkovno uprizoritev Nihče čez črto (5+, LGL, premiera 15. 5. 2021) po motivih istoimenske slikanice Isabel Minhós Martins in ilustratorja Bernarda P . Carvalha, v kateri samovoljni general zapove, da nihče ne sme na desno stran knjige, ki tako – ob vedno večjem drenjanju začudene in nezadovoljne množice na levih straneh – ostaja (kar nekaj časa) prazna. To pre- povedano zemljišče v uprizoritvi režiserke Katje Povše postane oder, dva igralca in različne majhne lutke pa so ujeti v virtualnem (na televizijskem ekranu) in v malih škatlah. Kot v slikanici mejo prebije nesrečno zalučana žoga in za njo deček, je prvi nehoteni odrski »upornik« medved-lutka, ki je prepoved prespal, in v svoji preprosti logiki »otroške naivnosti«, pogosto uspešne pri prebijan ju samoumevnosti smiselnih ali nesmiselnih pravil odraslega sveta, argumentira lastno pravico – veselje in bistvo – biti na odru. Minimalistična izraznost odprte zgodbe se v uprizoritvi ob vseh ohranjenih tematskih motivih razširi in dra- maturško zaostri, primer pa jasno pokaže, kako prenos konteksta iz knjige na oder kljub enaki osnovni zgodbi odpira nove razsežnosti, možnosti in učinke. Prav zato moramo uprizoritve vselej razumeti kot avtonomno zasnovane dogodke, ki na različne načine oblikujejo dialog s slikaniškimi ali drugimi predlogami in impulzi, vendar gre pri tem že zaradi drugačnih zakonitosti in izraznih sredstev medija vselej za svojevrstno transformacijo na podlagi ideje in za novo, samo- stojno izkušnjo, oblikovano kot povabilo gledalcem. 90 91 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | PREGLEDI – POGLEDI PREGLEDI – POGLEDI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 Pretvorba likovnih elementov v animacijo in gibanje Telo animatorja je tako ali drugače nenehno v gibanju, nekatere uprizoritve pa dialog med animacijo in igralčevim oziroma animatorjevim telesom vzpostavijo kot osrednje sredstvo komunikacije. Kuku (1,5+) in Ferdo, veliki ptič (3+) speci- fični likovni jezik avtorske slikanice brez besed oblikujeta v prepletu animacije, izraznosti človeškega telesa in njegovih dejanj, medtem ko Andrej Nespanec (3+) po motivih slikanice Barbare Simoniti in ilustratorja Petra Škerla ustvari gibalno- -lutkovno dogodivščino brez besed. Pri Kuku (LGL v koprodukciji z Collectifom Ma-Théâ (Centre de Création pour l‘Enfance) in Svetovnim festivalom lutkovnih gledališč Charleville-Mézières, pre- miera 9. 5. 2019), v režiji Mateje Bizjak Petit, središče odra zavzame velika knjižna zgibanka Lucie Félix, ki knjige z enostavnimi oblikami in živimi barvami snuje z mislijo, da podpirajo aktivnost, interakcijo in igro najmlajših. Z enako intenco tudi vizualna podoba slikanice na odrskih tleh postane poligon za igro in razi- skovanje. S postopnim odpiranjem knjige v več smeri se razkrijejo različna polja ravnih in valovitih črt v osnovnih barvah, vzorcev njihovega križanja ali jajca z rumenim krogom na beli površini, ki dva izvajalca poženejo v manipulacijo pred- metov s preiskovanjem njihovih oblik, premikanja, zvočnosti in možnosti upo- rabe. Preprosti kartonasti tulci z narisanimi pikami ali črtami in lesena jajčka raz- širjajo dvodimenzionalno podobo slikanice v tridimenzionalni prostor, prav tako kot igriva raba teh preprostih predmetov in likovnih prvin z elementi otroške igre. Prekrivanje oblik in predmetov, skrivanje in iskanje, sestavljanje in razstavljanje, lovljenje, ristanc in podobno oblikujejo gibalni, vizualni in zvočni dialog z nari- sanimi oblikami, ki se iz knjige prelijejo v prostor. Brez zgodbe, le s konkretnostjo dejanj in številnimi zaznavnimi presenečenji, se uprizoritev nasloni na otroško radovednost, domišljijo, spontanost in užitek opazovanja ter preizkušanja. Ferdo, veliki ptič (LGM, premiera 10. 10. 2020) v režiji Katje Povše vizualno pri- poved Andreje Peklar prelije v ubran preplet pripovedne forme, lutkovne animacije in igre, pri čimer likovno sledi podobam v slikanici z domiselno (več)funkcionalno scenografijo, ki združuje tako ploske kot prostorske scenske elemente in v kateri lahko »drevesno deblo postane žerjav, park gradbišče, krošnja pa oblak, ki napolni županov ribnik.« 5 Nema slikanica dobi klasični okvir zgodbe »iz starih časov«, ven- dar se pripovedovalka – prodajalka sladoleda – hitro prelevi v animatorko in glavni lik te zgodbe. Sugestivno likovno specifiko naslovnega lika – njegovo velikost v pri- merjavi z ljudmi, hišami, drevesi in tovarniškimi objekti, ki tudi motivira dogajanje – uprizoritev preoblikuje v kontrast med majhnimi lutkami in telesom igralke, ki se s kostumom (črn plašč v slogu fraka, kapa z očmi in dolgim kljunom namesto šilta) in zgovorno fizično ter gibalno izraznostjo hipoma transformira v vlogo Ferda. Med- tem ko enostavni vizualni in telesni označevalci plastično začrtajo osnovno likovno sporočilnost zgodbe, je njen razvoj v rokah vsestranske izvajalke, ki s preurejanjem urbanih, tovarniških in naravnih prizorišč ter animacijo lutk živo pričara dogajanja v skupnosti in Ferdovo mesto v njej. O tem lahko kaj zaslutimo že iz dejstva, da se v enem telesu združujeta izvajalka, ki vodi celotno dogajanje, in Ferdo. Izhajajoč iz sli- kanice se uprizoritev kaže v sebi lastni kvaliteti z odrsko in dogajalno razgibanostjo, 5 Petra Vidali, Pravljica o solidarnosti velikih in majhnih, Večer, 24. 3. 2021. Dostopno na: https://vecer. com/kultura/lutkovna-kritika-pravljica-o-solidarnosti-velikih-in-majhnih-10238403 obenem pa skozi animacijo in kratke dialoge tudi neposrednejšim izrazom v ilustra- ciji subtilno zajetih občutij in čustev Ferda ter prebivalcev mesta, ki pušča nekoliko manj svobode »likovnega« branja. Andrej Nespanec (LGM, premiera 1. 12. 2016) v režiji Jacka Timmermansa in s scenografijo ter svetlobo Pinka Steenvoordna je posebna tudi po tem, da slika- nico z besedami – čeprav se tudi tu del zgodbe odvija le v ilustraciji – uprizarja brez besed. Besedilo in ilustracije prepletajo razbohoteno domišljijo, strahove ter sanje dečka in v tej vmesnosti se dom in morje stapljajo v eno: odeja z morjem in galebi, morska zgodba pred spanjem, valovi, ki pljuskajo ob bok postelje, ladje in zavese kot jadra … Uprizoritev ohranja osnovno situacijo, v osrednje vloge postavi človeške izvajalce, vizualno slikovitost ilustracij teh domišljijsko-sanjskih motivov pa nadomesti z minimalistično odrsko podobo, ki postane zgovorna in poetično domišljijska s pomočjo gibalne izpovednosti, animacije objekta in subtilnih pre- men okolja s pomočjo svetlobe in zvočne krajine. Velik del dogajanja zavzema igra z veliko tkanino, ki zložena predstavlja Andrejevo posteljo in odejo, izpod katere se plazita dve pošasti, razprostrta čez površino odra v lahkotnem nihanju in modro obarvanostjo pa postane valujoče morje. Z animacijo lahne tkanine (ali koreografijo) se uprizarjajo odnosi (mama in Andrej) in Andrejevo notranje doga- janje (s človeškima figurama strahov), a tudi vizualno odtisne močan pečat. Pri tem so lutkovni elementi, kot so galebi, ribice in papirnati čolnički, rabljeni pred- vsem kot rekviziti, ki dopolnjujejo scenske znake morskega okolja, več pozornosti pa dobi skozi telo in gib podan dialog med Andrejem in mamo, ki nespečnega sina mami k spanju, s čimer logično zaokroži odrsko pripoved v izbrani govorici. Preoblikovanje na podlagi ideje Za konec omenimo še igrano-lutkovno uprizoritev Nihče čez črto (5+, LGL, premiera 15. 5. 2021) po motivih istoimenske slikanice Isabel Minhós Martins in ilustratorja Bernarda P . Carvalha, v kateri samovoljni general zapove, da nihče ne sme na desno stran knjige, ki tako – ob vedno večjem drenjanju začudene in nezadovoljne množice na levih straneh – ostaja (kar nekaj časa) prazna. To pre- povedano zemljišče v uprizoritvi režiserke Katje Povše postane oder, dva igralca in različne majhne lutke pa so ujeti v virtualnem (na televizijskem ekranu) in v malih škatlah. Kot v slikanici mejo prebije nesrečno zalučana žoga in za njo deček, je prvi nehoteni odrski »upornik« medved-lutka, ki je prepoved prespal, in v svoji preprosti logiki »otroške naivnosti«, pogosto uspešne pri prebijan ju samoumevnosti smiselnih ali nesmiselnih pravil odraslega sveta, argumentira lastno pravico – veselje in bistvo – biti na odru. Minimalistična izraznost odprte zgodbe se v uprizoritvi ob vseh ohranjenih tematskih motivih razširi in dra- maturško zaostri, primer pa jasno pokaže, kako prenos konteksta iz knjige na oder kljub enaki osnovni zgodbi odpira nove razsežnosti, možnosti in učinke. Prav zato moramo uprizoritve vselej razumeti kot avtonomno zasnovane dogodke, ki na različne načine oblikujejo dialog s slikaniškimi ali drugimi predlogami in impulzi, vendar gre pri tem že zaradi drugačnih zakonitosti in izraznih sredstev medija vselej za svojevrstno transformacijo na podlagi ideje in za novo, samo- stojno izkušnjo, oblikovano kot povabilo gledalcem. 93 INTERVJU | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 92 INTERVJU TINA BILBAN Pogovor z dansko ustvarjalko Mette Vedsø Pogovor z Mette Vedsø tudi med vrsticami razkriva kar nekaj lastnosti njene literature. Je iskriva sogovornica, ki se hitro poveže s svojim sogovornikom, njeni odgovori, čeprav zgoščeni, pa nikoli niso poenostavljeni – življenje je za kaj takega prekompleksno, vedno ga lahko osvetljujemo z različnih strani, pri tem pa dopus- timo, da kakšna vprašanja ostanejo brez dokončnega odgovora. V letu 2022 je v prevodu Darka Čudna pri Miš založbi izšla njena knjiga Når hjertet er en elpisker – v slovenskem prevodu 130 utripov na minuto, tenkočuten, poetičen roman, ki raz- pira tematiko tesnobe pri mladostnikih. Glavna junakinja romana, srednješolka Pi, po paničnem napadu med uro angleščine za nekaj časa ostane doma. Starša se, v želji čim prej rešiti nastali problem, dogovorita za množico terapij, Pi pa si pred- vsem vzame čas. Prvič po vselitvi zares spozna svoje sosede, s tem pa se ji odprejo tudi novi pogledi na svet, življenje in samo sebe. 130 utripov na minuto je tako tudi roman o medsebojnih odnosih, drugačnosti, medgeneracijskih odnosih in drob- cih časa, ki nam barvajo življenje, če si jih le vzamemo zase in za tiste, ki so nam blizu. Roman se je leta 2020 uvrstil v katalog Bele vrane Mednarodne mladinske knjižnice v Münchnu. V letu 2023 je Mette Vedsø v okviru festivala Bralnice pod slamnikom 1 obiskala Slovenijo, ob tej priložnosti je potekal tudi najin pogovor. Mette, pozdravljeni. Pa začniva kar z vašo knjigo Når hjertet er en elpisker, ki vas je pripeljala v Slovenijo. V slovenščino jo je pod naslovom 130 utripov na minuto prevedel Darko Čuden. Sta bila med prevajanjem v stiku? Ja, z Darkom sva bila med prevajanjem večkrat v stiku in prepričana sem, da so najini pogovori o besedilu pomembno doprinesli h kakovosti prevoda. Šele med najinimi debatami sem se pričela zavedati, kako težko je zadeti tisti pravi ton in občutje, ki prežemata izvirnik, in kako nemogoče je prevesti določene fraze. Zdi se mi, da je Darko odlično opravil svoje delo. Kakšen je občutek, ko tvoja knjiga dočaka prevod, ko se jo prestavi v drug jezik in tako na nek način dobi novo, neodvisno življenje? Malo je podobno občutku, ki ga imaš, ko se otroci odselijo od doma. Zaželiš jim srečo in upaš na najboljše. Je pa to čudovit, skoraj nadrealističen občutek. Res rada 1 Festival organizira Miš založba, sofinancirata ga Javna agencija za knjigo RS in Občina Domžale. Obisk pisateljice je potekal tudi v sklopu evropskega projekta Smo to mi?, ki ga sofinancira Evropska unija. FOTO LÆRKE POSSEL T razmišljam o teh kulturnih izmenjavah, ki se dogajajo s prevodi; o tem, kako nam branje knjig iz drugih dežel širi obzorja. Når hjertet er en elpisker je knjiga o tesnobi, o izjemnih pričakovanjih, pritiskih s strani vrstnikov in staršev, ki vodijo do tesnobe in napadov panike. A še bolj kot to, je to knjiga o novih prijateljstvih, o drobnih veseljih, ki jih doživimo, če malo umirimo svoj ritem življenja. Se vam zdi, da danes v splošnem preveč hitimo, se ženemo za nekimi predpostavljenimi cilji? Lahko bi rekla, da ja, ampak stvari so zelo kompleksne. Življenje je lahko pre- hitro, lahko pa je tudi prepočasno. Lahko si zelo aktiven in hkrati osamljen. V splošnem smo danes, predvsem v primerjavi s preteklostjo, zelo fokusirani na posameznika in težko je najti pravo ravnovesje, še posebej, če si v življenju še neiz- kušen. Tako da, ja, življenjski ritem je ena od stvari, so pa pomembne tudi druge. V knjigi ima Pi težave s tem, kako drugim, predvsem svojim staršem, razložiti svoja občutja. Njena starša hitro pridobita teoretično znanje o tem, kako naj bi se Pi spopadala z občutki tesnobe. Edini, ki resnično ve, kako se Pi počuti, pa je ona sama, a ji manjkajo besede in pogum, da bi to lahko izrazila. Menite, da lahko knjige, kot je vaša, pomagajo najstnikom s podobnimi izkušnjami najti besede in pogum, da bodo lažje delili svoja občutja? Res upam, da. V splošnem se mi zdi, da odrasli včasih od mladih pričakujejo razvito besedišče in izkušnje, ki jih mladi še nimajo. Njihovo besedišče je morda včasih neprimerno, ker še niso razvili ustreznega in točnega načina za upovedo- van je svojih osebnih problemov in občutij. Jezik se izoblikuje na podlagi izkušenj in nedvomno tudi branja. Menite, da lahko tovrstne knjige pomagajo tudi staršem in učiteljem poslušati in slišati? Gotovo lahko. Trenutno je precej popularno, da mladi in starši/učitelji berejo isto knjigo, ki je potem izhodišče za pogovor ali pa jim omogoči, da dobijo vpogled v življenje drug drugega. Literatura kot tista, ki prebije led. Tematika tesnobe pri najstnikih se v zadnjem obdobju pogosteje pojavlja v knjigah za mlade bralce. V slovenščino je bila na primer pred kratkim prevedena še ena danska knjiga, ki razpira to tematiko – Kvantni skok Lise Villadsen. Menite, da je tesnoba v današnji družbi bolj prisotna ali ji predvsem namenjamo več pozornosti? Ali oboje? Zanimivo vprašanje, na katero res nimam odgovora. Vsekakor ji namenjamo več pozornosti in ozaveščenost ter odprtost najverjetneje vodita tudi k porastu primerov. V časih se je drugače spopadalo z osebnimi težavami, sem pa prepričana, da so vedno obstajale. Zakaj ste se vi odločili, da boste pisali o tesnobi? Praviloma pišem o stvareh, ki me zanimajo, o katerih ne morem nehati razmi- šljati. Lahko zaradi osebnih izkušenj ali pa zaradi nečesa, kar opazujem z razdalje. Preden se lotim pisanja, je za mano skoraj vedno dolgo obdobje premišljevanja o določeni temi. Takrat o tej temi berem in se o njej pogovarjam s prijatelji. Mislim, da je bilo tudi s to knjigo podobno. S to temo sem imela kar nekaj različnih izku- šenj, rekla bi, da mi je bila blizu. 93 INTERVJU | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 92 INTERVJU TINA BILBAN Pogovor z dansko ustvarjalko Mette Vedsø Pogovor z Mette Vedsø tudi med vrsticami razkriva kar nekaj lastnosti njene literature. Je iskriva sogovornica, ki se hitro poveže s svojim sogovornikom, njeni odgovori, čeprav zgoščeni, pa nikoli niso poenostavljeni – življenje je za kaj takega prekompleksno, vedno ga lahko osvetljujemo z različnih strani, pri tem pa dopus- timo, da kakšna vprašanja ostanejo brez dokončnega odgovora. V letu 2022 je v prevodu Darka Čudna pri Miš založbi izšla njena knjiga Når hjertet er en elpisker – v slovenskem prevodu 130 utripov na minuto, tenkočuten, poetičen roman, ki raz- pira tematiko tesnobe pri mladostnikih. Glavna junakinja romana, srednješolka Pi, po paničnem napadu med uro angleščine za nekaj časa ostane doma. Starša se, v želji čim prej rešiti nastali problem, dogovorita za množico terapij, Pi pa si pred- vsem vzame čas. Prvič po vselitvi zares spozna svoje sosede, s tem pa se ji odprejo tudi novi pogledi na svet, življenje in samo sebe. 130 utripov na minuto je tako tudi roman o medsebojnih odnosih, drugačnosti, medgeneracijskih odnosih in drob- cih časa, ki nam barvajo življenje, če si jih le vzamemo zase in za tiste, ki so nam blizu. Roman se je leta 2020 uvrstil v katalog Bele vrane Mednarodne mladinske knjižnice v Münchnu. V letu 2023 je Mette Vedsø v okviru festivala Bralnice pod slamnikom 1 obiskala Slovenijo, ob tej priložnosti je potekal tudi najin pogovor. Mette, pozdravljeni. Pa začniva kar z vašo knjigo Når hjertet er en elpisker, ki vas je pripeljala v Slovenijo. V slovenščino jo je pod naslovom 130 utripov na minuto prevedel Darko Čuden. Sta bila med prevajanjem v stiku? Ja, z Darkom sva bila med prevajanjem večkrat v stiku in prepričana sem, da so najini pogovori o besedilu pomembno doprinesli h kakovosti prevoda. Šele med najinimi debatami sem se pričela zavedati, kako težko je zadeti tisti pravi ton in občutje, ki prežemata izvirnik, in kako nemogoče je prevesti določene fraze. Zdi se mi, da je Darko odlično opravil svoje delo. Kakšen je občutek, ko tvoja knjiga dočaka prevod, ko se jo prestavi v drug jezik in tako na nek način dobi novo, neodvisno življenje? Malo je podobno občutku, ki ga imaš, ko se otroci odselijo od doma. Zaželiš jim srečo in upaš na najboljše. Je pa to čudovit, skoraj nadrealističen občutek. Res rada 1 Festival organizira Miš založba, sofinancirata ga Javna agencija za knjigo RS in Občina Domžale. Obisk pisateljice je potekal tudi v sklopu evropskega projekta Smo to mi?, ki ga sofinancira Evropska unija. FOTO LÆRKE POSSEL T razmišljam o teh kulturnih izmenjavah, ki se dogajajo s prevodi; o tem, kako nam branje knjig iz drugih dežel širi obzorja. Når hjertet er en elpisker je knjiga o tesnobi, o izjemnih pričakovanjih, pritiskih s strani vrstnikov in staršev, ki vodijo do tesnobe in napadov panike. A še bolj kot to, je to knjiga o novih prijateljstvih, o drobnih veseljih, ki jih doživimo, če malo umirimo svoj ritem življenja. Se vam zdi, da danes v splošnem preveč hitimo, se ženemo za nekimi predpostavljenimi cilji? Lahko bi rekla, da ja, ampak stvari so zelo kompleksne. Življenje je lahko pre- hitro, lahko pa je tudi prepočasno. Lahko si zelo aktiven in hkrati osamljen. V splošnem smo danes, predvsem v primerjavi s preteklostjo, zelo fokusirani na posameznika in težko je najti pravo ravnovesje, še posebej, če si v življenju še neiz- kušen. Tako da, ja, življenjski ritem je ena od stvari, so pa pomembne tudi druge. V knjigi ima Pi težave s tem, kako drugim, predvsem svojim staršem, razložiti svoja občutja. Njena starša hitro pridobita teoretično znanje o tem, kako naj bi se Pi spopadala z občutki tesnobe. Edini, ki resnično ve, kako se Pi počuti, pa je ona sama, a ji manjkajo besede in pogum, da bi to lahko izrazila. Menite, da lahko knjige, kot je vaša, pomagajo najstnikom s podobnimi izkušnjami najti besede in pogum, da bodo lažje delili svoja občutja? Res upam, da. V splošnem se mi zdi, da odrasli včasih od mladih pričakujejo razvito besedišče in izkušnje, ki jih mladi še nimajo. Njihovo besedišče je morda včasih neprimerno, ker še niso razvili ustreznega in točnega načina za upovedo- van je svojih osebnih problemov in občutij. Jezik se izoblikuje na podlagi izkušenj in nedvomno tudi branja. Menite, da lahko tovrstne knjige pomagajo tudi staršem in učiteljem poslušati in slišati? Gotovo lahko. Trenutno je precej popularno, da mladi in starši/učitelji berejo isto knjigo, ki je potem izhodišče za pogovor ali pa jim omogoči, da dobijo vpogled v življenje drug drugega. Literatura kot tista, ki prebije led. Tematika tesnobe pri najstnikih se v zadnjem obdobju pogosteje pojavlja v knjigah za mlade bralce. V slovenščino je bila na primer pred kratkim prevedena še ena danska knjiga, ki razpira to tematiko – Kvantni skok Lise Villadsen. Menite, da je tesnoba v današnji družbi bolj prisotna ali ji predvsem namenjamo več pozornosti? Ali oboje? Zanimivo vprašanje, na katero res nimam odgovora. Vsekakor ji namenjamo več pozornosti in ozaveščenost ter odprtost najverjetneje vodita tudi k porastu primerov. V časih se je drugače spopadalo z osebnimi težavami, sem pa prepričana, da so vedno obstajale. Zakaj ste se vi odločili, da boste pisali o tesnobi? Praviloma pišem o stvareh, ki me zanimajo, o katerih ne morem nehati razmi- šljati. Lahko zaradi osebnih izkušenj ali pa zaradi nečesa, kar opazujem z razdalje. Preden se lotim pisanja, je za mano skoraj vedno dolgo obdobje premišljevanja o določeni temi. Takrat o tej temi berem in se o njej pogovarjam s prijatelji. Mislim, da je bilo tudi s to knjigo podobno. S to temo sem imela kar nekaj različnih izku- šenj, rekla bi, da mi je bila blizu. 94 95 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | INTERVJU INTERVJU | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 Kako mladi bralci sprejemajo vaš roman? Med obiskom v Sloveniji ste obiskali dve srednji šoli. So kakšne razlike med recepcijo vašega romana pri mladih bralcih v Sloveniji in na Danskem? Pred obiskom res nisem vedela, kaj naj pričakujem. Precej presenečena sem bila, kako podobni so bili odzivi v dveh različnih kulturnih okoljih in kako lahko se je bilo z mladimi bralci pogovarjati o taki temi. Čeprav, po premisleku pa morda tema vseeno sploh ni tako kompleksna. Mislim, da se lahko veliko mladih bralcev poistoveti s Pi in različnimi problemi, s katerimi se sooča. Da je nemirna, kako težko se sooči s prijatelji in starši, kako težko razume svoja telesna občutja – takšne stvari so običajne, čeprav jih Pi morda doživlja na drugačni stopnji. V knjigi se ukvarjate s težkimi problemi, a je hkrati vaš način pisanja poetičen in humoren. Si pri svojem pisanju pogosto želite doseči tovrstno ravnovesje, kjer skozi temne oblake prosevajo tudi sončni žarki? Dobro vprašanje. To je nekaj, o čemer niti ne premišljujem, a nekakšno ravno- vesje je seveda potrebno najti. Precej na začetku sem napisala kratek razdelek, ob katerem sem imela občutek, da mi je to uspelo, ugotovila sem, da je bil ta del neke vrste motor za splošen ton v knjigi. Metafore z oblaki in sončnimi žarki nisem uporabila slučajno – v knjigi se vsako poglavje začne z vremenskim znakom, ki pozornemu bralcu sporoča, kakšno vzdušje prevladuje v poglavju. Je bila to vaša ideja? Kako se je razvila? Ta ideja se je porodila, ko smo že zaključevali s knjigo – jaz, moj urednik in gra- fični oblikovalec. Izbrali smo naslovnico z vremenskimi znaki in potem se je raz- vila ideja, da bi te vremenske znake uporabili kot znake za razpoloženje na začetku vsakega poglavja. Ne spomnim se, čigav je bil predlog, je pa to knjigi dodalo novo plast. Spomnim se, kako sem izbirala znake za vsako poglavje – sonce, delno oblačno, nevihta itn. Ali ponavadi tesno sodelujete z ilustratorji in oblikovalci vaših knjig? Delite ideje, debatirate o njih? Kakor kdaj. Včasih dobim vse ilustracije, ne da bi debatirali o njih med samim procesom ustvarjanja, spet drugič sem zelo vključena v sam proces. Ni kakšnega pravila, ampak deliti nedokončane stvari je zelo delikatno, včasih se da, včasih pa je bolje, da vsak ustvarja po svoje. Na vaši spletni strani lahko najdemo informacijo, da ste obiskovali Akademijo za kreativno pisanje za otroke v Kopenhagnu. So v skandinavskem prostoru akademije za kreativno pisanje nekaj običajnega? Kaj pa take, ki so osredotočene prav na pisanje za otroke? Šola, ki sem jo obiskovala, je bila ustanovljena leta 1998 in je bila prva te vrste. Ustanovil jo je danski profesor za mladinsko književnost – Torben Weinrich – in je bila zelo uspešna, dokler se ni čez dvajset let zaprla. Osredotočena je bila na ekspe- rimentalno pisanje – mladinska književnost kot oblika umetnosti. Zdaj je bila usta- novljena nova šola (Manuskriptskolen) in ta ima nekoliko drugačen fokus – ustvar- janje zgodb za otroke na različnih medijskih platformah. Sama vem še za eno takšno šolo na Norveškem, tako da bi rekla, da so v naši regiji tovrstne šole kar prisotne. Je bil študij osredotočen predvsem na pridobivanje praktičnih izkušenj ali na teoretično znanje? Ste se posvečali predvsem razumevanju specifičnih potreb in želja svoje ciljne publike ali bolj pridobivanju pisateljskih veščin? Mešanica obojega. Brali smo inovativna besedila, se ukvarjali z razumevanjem izzivov mladinske književnosti (npr. ali lahko pišeš o čemerkoli), z zgodovino dan- ske mladinske književnosti in imeli smo številne manjše individualne projekte, osre- dotočene na različna področja pisanja, kot so poezija, kratke zgodbe, pravljice itn. Pred študijem na Akademiji pa ste delovali na precej drugačnem področju. Študirali ste kemijo in biotehnologijo ter bili zaposleni v farmaciji. Odmevajo v vaših delih tudi znanje in izkušnje iz tega obdobja? Sama o tem najprej nisem veliko premišljevala, a je bilo vedno znova omenjeno v različnih recenzijah mojih del. V erjetno vse, kar si, proseva skozi vse, kar napišeš, in če pogledam na to s te perspektive, del mene je gotovo precej logičen in struktu- riran, tako da, ja, moje zgodbe se gotovo povezujejo tudi s tem delom mene, tako kot seveda še z mnogimi drugimi stvarmi. Zdi se kar velik korak – od dela na področju farmacije k ustvarjanju knjig za mlade bralce. Zakaj ste se odločili za ta korak? In kako vam je uspel? To je bilo dolgo potovanje. Na splošno v svoji prvi službi nisem preveč uživala. Danes to lažje vidim kot takrat, ko sem bila še del tistega okolja, ampak zago- tovo ne bi trajalo. Postala sem starejša, imela otroke, živela življenje – nova jaz je prevzemala vajeti in na neki točki je bilo nujno sprejeti nekaj novih odločitev. Spremembe so se zgodile skozi daljše obdobje, ampak glavna je bila odločitev, da se odpovem polni zaposlitvi in začnem kot samozaposlena. Nova kombinacija – delati kot samozaposlena na področju zdravstva in ob tem pisati – je trajala več kot deset let, dokler mi ni uspelo živeti zgolj od pisanja. Knjiga 130 utripov na minuto je bila vključena v katalog Bele vrane, ki ga vsako leto pripravlja Mednarodna knjižnica za mladinsko književnost v Münchnu, v letu 2022 je bil v katalog vključen tudi vaš roman Happy, happy, ki bo v slovenščini izšel naslednje leto. Kaj vam pomeni takšno mednarodno priznanje? Zame je bilo to imenitno okno v svet in moje knjige zdaj pričenjajo s svojimi potmi po Evropi. Kaj naj rečem? Res sem hvaležna in navdušena. So danske vladne ali nevladne organizacije vpete v promocijo danske mladinske književnosti v svetu? Ali to delo opravljajo predvsem založbe in avtorji? Mešanica obojega. Danska vlada vsako leto objavi drobno publikacijo s sezna- mom knjig. Na splošno pa si kot avtor odvisen od dobrega agenta, zunanjega ali pa notranjega, ki pripada tvoji založbi. Poznam tudi avtorje, ki so ogromno dela opravili sami in vzpostavili kontakte s tujimi založniki. Bi izpostavili kakšno dobro dansko prakso na področju promocije knjig in branja? Ne vem, če smo iznašli kakšne posebne pristope. Vladni sistem s finančno pod- poro dogodkom, predavanjem in obiskom na šolah dobro deluje, v knjižnicah in šolah pa delujejo zelo predani ljubitelji mladinske književnosti, ki se res trudijo s promocijo novih izdaj. 94 95 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | INTERVJU INTERVJU | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 Kako mladi bralci sprejemajo vaš roman? Med obiskom v Sloveniji ste obiskali dve srednji šoli. So kakšne razlike med recepcijo vašega romana pri mladih bralcih v Sloveniji in na Danskem? Pred obiskom res nisem vedela, kaj naj pričakujem. Precej presenečena sem bila, kako podobni so bili odzivi v dveh različnih kulturnih okoljih in kako lahko se je bilo z mladimi bralci pogovarjati o taki temi. Čeprav, po premisleku pa morda tema vseeno sploh ni tako kompleksna. Mislim, da se lahko veliko mladih bralcev poistoveti s Pi in različnimi problemi, s katerimi se sooča. Da je nemirna, kako težko se sooči s prijatelji in starši, kako težko razume svoja telesna občutja – takšne stvari so običajne, čeprav jih Pi morda doživlja na drugačni stopnji. V knjigi se ukvarjate s težkimi problemi, a je hkrati vaš način pisanja poetičen in humoren. Si pri svojem pisanju pogosto želite doseči tovrstno ravnovesje, kjer skozi temne oblake prosevajo tudi sončni žarki? Dobro vprašanje. To je nekaj, o čemer niti ne premišljujem, a nekakšno ravno- vesje je seveda potrebno najti. Precej na začetku sem napisala kratek razdelek, ob katerem sem imela občutek, da mi je to uspelo, ugotovila sem, da je bil ta del neke vrste motor za splošen ton v knjigi. Metafore z oblaki in sončnimi žarki nisem uporabila slučajno – v knjigi se vsako poglavje začne z vremenskim znakom, ki pozornemu bralcu sporoča, kakšno vzdušje prevladuje v poglavju. Je bila to vaša ideja? Kako se je razvila? Ta ideja se je porodila, ko smo že zaključevali s knjigo – jaz, moj urednik in gra- fični oblikovalec. Izbrali smo naslovnico z vremenskimi znaki in potem se je raz- vila ideja, da bi te vremenske znake uporabili kot znake za razpoloženje na začetku vsakega poglavja. Ne spomnim se, čigav je bil predlog, je pa to knjigi dodalo novo plast. Spomnim se, kako sem izbirala znake za vsako poglavje – sonce, delno oblačno, nevihta itn. Ali ponavadi tesno sodelujete z ilustratorji in oblikovalci vaših knjig? Delite ideje, debatirate o njih? Kakor kdaj. Včasih dobim vse ilustracije, ne da bi debatirali o njih med samim procesom ustvarjanja, spet drugič sem zelo vključena v sam proces. Ni kakšnega pravila, ampak deliti nedokončane stvari je zelo delikatno, včasih se da, včasih pa je bolje, da vsak ustvarja po svoje. Na vaši spletni strani lahko najdemo informacijo, da ste obiskovali Akademijo za kreativno pisanje za otroke v Kopenhagnu. So v skandinavskem prostoru akademije za kreativno pisanje nekaj običajnega? Kaj pa take, ki so osredotočene prav na pisanje za otroke? Šola, ki sem jo obiskovala, je bila ustanovljena leta 1998 in je bila prva te vrste. Ustanovil jo je danski profesor za mladinsko književnost – Torben Weinrich – in je bila zelo uspešna, dokler se ni čez dvajset let zaprla. Osredotočena je bila na ekspe- rimentalno pisanje – mladinska književnost kot oblika umetnosti. Zdaj je bila usta- novljena nova šola (Manuskriptskolen) in ta ima nekoliko drugačen fokus – ustvar- janje zgodb za otroke na različnih medijskih platformah. Sama vem še za eno takšno šolo na Norveškem, tako da bi rekla, da so v naši regiji tovrstne šole kar prisotne. Je bil študij osredotočen predvsem na pridobivanje praktičnih izkušenj ali na teoretično znanje? Ste se posvečali predvsem razumevanju specifičnih potreb in želja svoje ciljne publike ali bolj pridobivanju pisateljskih veščin? Mešanica obojega. Brali smo inovativna besedila, se ukvarjali z razumevanjem izzivov mladinske književnosti (npr. ali lahko pišeš o čemerkoli), z zgodovino dan- ske mladinske književnosti in imeli smo številne manjše individualne projekte, osre- dotočene na različna področja pisanja, kot so poezija, kratke zgodbe, pravljice itn. Pred študijem na Akademiji pa ste delovali na precej drugačnem področju. Študirali ste kemijo in biotehnologijo ter bili zaposleni v farmaciji. Odmevajo v vaših delih tudi znanje in izkušnje iz tega obdobja? Sama o tem najprej nisem veliko premišljevala, a je bilo vedno znova omenjeno v različnih recenzijah mojih del. V erjetno vse, kar si, proseva skozi vse, kar napišeš, in če pogledam na to s te perspektive, del mene je gotovo precej logičen in struktu- riran, tako da, ja, moje zgodbe se gotovo povezujejo tudi s tem delom mene, tako kot seveda še z mnogimi drugimi stvarmi. Zdi se kar velik korak – od dela na področju farmacije k ustvarjanju knjig za mlade bralce. Zakaj ste se odločili za ta korak? In kako vam je uspel? To je bilo dolgo potovanje. Na splošno v svoji prvi službi nisem preveč uživala. Danes to lažje vidim kot takrat, ko sem bila še del tistega okolja, ampak zago- tovo ne bi trajalo. Postala sem starejša, imela otroke, živela življenje – nova jaz je prevzemala vajeti in na neki točki je bilo nujno sprejeti nekaj novih odločitev. Spremembe so se zgodile skozi daljše obdobje, ampak glavna je bila odločitev, da se odpovem polni zaposlitvi in začnem kot samozaposlena. Nova kombinacija – delati kot samozaposlena na področju zdravstva in ob tem pisati – je trajala več kot deset let, dokler mi ni uspelo živeti zgolj od pisanja. Knjiga 130 utripov na minuto je bila vključena v katalog Bele vrane, ki ga vsako leto pripravlja Mednarodna knjižnica za mladinsko književnost v Münchnu, v letu 2022 je bil v katalog vključen tudi vaš roman Happy, happy, ki bo v slovenščini izšel naslednje leto. Kaj vam pomeni takšno mednarodno priznanje? Zame je bilo to imenitno okno v svet in moje knjige zdaj pričenjajo s svojimi potmi po Evropi. Kaj naj rečem? Res sem hvaležna in navdušena. So danske vladne ali nevladne organizacije vpete v promocijo danske mladinske književnosti v svetu? Ali to delo opravljajo predvsem založbe in avtorji? Mešanica obojega. Danska vlada vsako leto objavi drobno publikacijo s sezna- mom knjig. Na splošno pa si kot avtor odvisen od dobrega agenta, zunanjega ali pa notranjega, ki pripada tvoji založbi. Poznam tudi avtorje, ki so ogromno dela opravili sami in vzpostavili kontakte s tujimi založniki. Bi izpostavili kakšno dobro dansko prakso na področju promocije knjig in branja? Ne vem, če smo iznašli kakšne posebne pristope. Vladni sistem s finančno pod- poro dogodkom, predavanjem in obiskom na šolah dobro deluje, v knjižnicah in šolah pa delujejo zelo predani ljubitelji mladinske književnosti, ki se res trudijo s promocijo novih izdaj. 97 JUBILEJI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 96 JUBILEJI Marjanca Jemec Božič 95 LET Mnogo generacij otrok je odraščalo – in še vedno odrašča – ob ilustracijah Mar- jance Jemec Božič. V erjetno ni otroka, ki se ga s svojimi risbami ni dotaknila, posegla v njegovo življenje in ga osrečila z veselimi živopisnimi podobami. Starejše genera- cije se spominjajo klasičnih podob iz knjig, ki jih je vrhunsko ilustrirala, ter prav tako prisrčnih ilustracij v revijah za otroke. Njene hudomušne in barvite likovne podobe bogatijo več kot dvesto knjig, tudi židovsko ljudsko pravljico o modrem plaščku, ki ga je sinu sešila mama in se je sčasoma spremenil v jopico, brezrokavnik, metuljčka, gumb … Pravljica s sporočilom, da tudi iz nič lahko nastane veliko. Za to nenavadno pravljico, ki je bila pred leti objavljena v Cicibanu, se je odločila Irena Matko Lukan, urednica zbirke Čebelica, ki letos praznuje sedemdesetletnico. S številko 474 je (med sedmimi jubilejnimi Čebelicami) ob ilustratorkinem 95. rojstnem dnevu izšla judov- ska Pravljica o modrem plaščku z umetničinimi ilustracijami.  Rodila se je 16. septembra 1928 v Mariboru, kjer je preživela prva leta. Z bratom dvojčkom sta bila stara tri leta, sestrica pa tri mesece, ko je za tuberkulozo umrl oče. Kmalu potem so se preselili v Ljubljano, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo na Poljanah. Risanje jo je spremljalo že od ranega otroštva. Ko je prihajala domov, je narisala vse, kar je skupaj z drugimi otroki počela. To so bili njeni prvi začetki ilustriranja. Ko je bila malo starejša, je med vojno rada hodila v opero in nato doma risala prizore iz nje. Neverjetno pa je (in to ni nobena skrivnost), da je imela v četr- tem letniku gimnazije popravni izpit iz likovnega pouka, saj profesor ni verjel, da so risbe, ki jih je prinašala v šolo, resnično njene. Prav tako so se na gimnaziji porodili tudi zametki odločitve za slikarstvo, ker je profesorica slovenščine Marja Boršnikova dijakom svetovala, naj spise in sestavke čimbolj pogosto tudi ilustrirajo. Za študij slikarstva se je že odločila z željo, da bi slikala samo za otroke. Leta 1954 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju st. diplomirala in se v celoti posvetila ilustraciji. Že od študentskih let je sodelovala z različnimi slovenskimi revijami za otroke – objavljala je v Cicibanu, Pionirju, Kurirčku in tržaškem Galebu. Po končanem študiju je dobila službo pri časopisu Delavska enotnost, kjer je bila zadolžena za risanje portretov pomembnih oseb, preprostih delavcev in za različne druge grafične prispevke k člankom. Pri tem časopisu je izhajal tudi podlistek z besedilom pisatelja Toneta Seliškarja Martin- ček, sin brigade, za katerega je Marjanca Jemec Božič naredila kar 220 ilustracij! Zgodba z njenimi ilustracijami je v knjižni obliki izšla pri založbi Borec (1959). V začetku šestdesetih let se je odločila za svobodni poklic: opremila, ilustrirala ter celostno oblikovala je nad dvesto knjig in televizijskih slikanic ter v revijah za otroke in mladino objavila na stotine ilustracij. Mnoge od teh knjig z njenimi ilustracijami so prevedene v več svetovnih jezikov. FOTO SAŠA KOVAČIČ Prva slikanica, ki jo je ilustrirala, je bila knjiga pesmi Kajetana Koviča Franca spod klanca (Mladinska knjiga, 1963), v desetletjih kasneje so bile z njenimi ilu- stracijami obogatene mnoge knjige slovenskih pisateljev za otroke in mladino. Med najbolj priljubljenimi so Nana, mala opica Josipa Ribičiča, Piko Dinozaver Leopolda Suhodolčana, Rdeči škorenjčki Branke Jurca, Prodajamo za gumbe Vide Brest, Jakec in stric hladilnik in V mestu Polonce Kovač, Juri Muri Toneta Pav- čka, Papagaj Bine Mihe Mateta, Melje, melje mlinček Anje Štefan in mnoge druge. Leta 2013 so ji v založbi Mladinska knjiga ob 85-letnici rojstva namenili posebno pozornost z antologijsko knjigo Pravljični cvet, v kateri so zbrane njene najlepše ilustracije v več kot polstoletnem ustvarjanja. Leta 2018 so ob njenem visokem jubi- leju ponatisnili kultno knjigo Nana, mala opica, ki je z njenimi ilustracijami prvič izšla leta 1970. Ilustratorkinih 90 let je založba obeležila še s slikanico Škratovske oči pesnice in pisateljice Anje Štefan. Za svoje delo je prejela veliko priznanj in pomembnih nagrad. Ena njenih prvih je leta 1971 bila nagrada prix Japon za televizijsko oddajo Čarobna noč v prodajalni inštrumentov: Janez Bitenc je ustvaril zgodbo, ona je narisala instrumente. Še isto leto je prejela prvo nagrado UNICEF za voščilnico. Unicefova voščilnica Otroci na vasi, katere motiv je pozneje krasil tudi poštno znamko, je bila leta 1974 najbolje prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu! Čarovnija je bila najbrž v tem, da jo je – zelo čustveno – narisala po spominu iz otroštva. Leta 1980 je dobila Levstikovo nagrado za ilustracije v knjigah: Ko Nina spi Branke Jurca, Deževen dan je krasen dan Polonce Kovač, Pomladna ladja Otona Župančiča, Žigažaga Alenke Glazer in Metuljčki Anice Černejeve. Tudi Kajuhovo nagrado leta 1981 je prejela za ilustracije v več knjigah za mladino. Leta 2003 je prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo z obrazložitvijo, da je vse, kar nariše ali naslika, podvrženo rahljanju resnob- nega sveta odraslih, ki tako radi umetno razmejujemo svet realnega od sveta domi- šljije. V obrazložitvi nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo leta 2006 pa je bilo poudarjeno, da je v 60. in 70. letih minulega stoletja posebej raziskovala ploskovito podajanje vidnega sveta in da je pozneje postajal njen izraz sproščeno realističen, v posameznih človeških in živalskih likih pa se je humor kdaj pa kdaj prevesil tudi v grotesknost. Izpostavljene so bile tudi njene črno-bele ilustracije v različnih knjižnih izdajah, s katerimi je znala ustvariti poglobljeno lirično, dramatično ali razigrano humorno ozračje, ki spremlja, dopolnjuje in poglablja literarne predloge poezije ter proze – kot kažejo ilustratorkine likovne spremljave k besedilom Medvejke Cirila Kosmača, Punčka Leopolda Suhodolčana in Atomček Marcella Argillija. S humor- jem in satiro pa se je znala približati tudi Hansu Christianu Andersenu z ilustraci- jami v zgodbi Kakor napravi stari, je zmerom prav.  Imela je tudi precej samostojnih razstav, ena pomembnejših je bila pregledna razstava Razkošje domišljije septembra 2020 v Galeriji Velenje v času Pikinega festivala, ob razstavi je bil v produkciji Festivala Velenje posnet celo kratek film. Izjava, da so ji najbolj všeč vesele zgodbe, pa zaobjema vso njeno ustvarjalnost. Ilustratorka, ki je še v žalostni zgodbi našla kaj pozitivnega, je vedno imela rada razigranost in optimistično vzdušje in vedno je najraje risala otroke in živali v gibanju. »Vsaka žival ima svoj značaj, tako kot otrok. Tudi ko berem besedila, v katerih nastopajo, jih dojemam tako.« Otroci in živali so polne življenja, zato so ji všeč veseli toni in žive barve – rdeče, oranžne. Še vedno. TATJANA PREGL KOBE 97 JUBILEJI | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 96 JUBILEJI Marjanca Jemec Božič 95 LET Mnogo generacij otrok je odraščalo – in še vedno odrašča – ob ilustracijah Mar- jance Jemec Božič. V erjetno ni otroka, ki se ga s svojimi risbami ni dotaknila, posegla v njegovo življenje in ga osrečila z veselimi živopisnimi podobami. Starejše genera- cije se spominjajo klasičnih podob iz knjig, ki jih je vrhunsko ilustrirala, ter prav tako prisrčnih ilustracij v revijah za otroke. Njene hudomušne in barvite likovne podobe bogatijo več kot dvesto knjig, tudi židovsko ljudsko pravljico o modrem plaščku, ki ga je sinu sešila mama in se je sčasoma spremenil v jopico, brezrokavnik, metuljčka, gumb … Pravljica s sporočilom, da tudi iz nič lahko nastane veliko. Za to nenavadno pravljico, ki je bila pred leti objavljena v Cicibanu, se je odločila Irena Matko Lukan, urednica zbirke Čebelica, ki letos praznuje sedemdesetletnico. S številko 474 je (med sedmimi jubilejnimi Čebelicami) ob ilustratorkinem 95. rojstnem dnevu izšla judov- ska Pravljica o modrem plaščku z umetničinimi ilustracijami.  Rodila se je 16. septembra 1928 v Mariboru, kjer je preživela prva leta. Z bratom dvojčkom sta bila stara tri leta, sestrica pa tri mesece, ko je za tuberkulozo umrl oče. Kmalu potem so se preselili v Ljubljano, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo na Poljanah. Risanje jo je spremljalo že od ranega otroštva. Ko je prihajala domov, je narisala vse, kar je skupaj z drugimi otroki počela. To so bili njeni prvi začetki ilustriranja. Ko je bila malo starejša, je med vojno rada hodila v opero in nato doma risala prizore iz nje. Neverjetno pa je (in to ni nobena skrivnost), da je imela v četr- tem letniku gimnazije popravni izpit iz likovnega pouka, saj profesor ni verjel, da so risbe, ki jih je prinašala v šolo, resnično njene. Prav tako so se na gimnaziji porodili tudi zametki odločitve za slikarstvo, ker je profesorica slovenščine Marja Boršnikova dijakom svetovala, naj spise in sestavke čimbolj pogosto tudi ilustrirajo. Za študij slikarstva se je že odločila z željo, da bi slikala samo za otroke. Leta 1954 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju st. diplomirala in se v celoti posvetila ilustraciji. Že od študentskih let je sodelovala z različnimi slovenskimi revijami za otroke – objavljala je v Cicibanu, Pionirju, Kurirčku in tržaškem Galebu. Po končanem študiju je dobila službo pri časopisu Delavska enotnost, kjer je bila zadolžena za risanje portretov pomembnih oseb, preprostih delavcev in za različne druge grafične prispevke k člankom. Pri tem časopisu je izhajal tudi podlistek z besedilom pisatelja Toneta Seliškarja Martin- ček, sin brigade, za katerega je Marjanca Jemec Božič naredila kar 220 ilustracij! Zgodba z njenimi ilustracijami je v knjižni obliki izšla pri založbi Borec (1959). V začetku šestdesetih let se je odločila za svobodni poklic: opremila, ilustrirala ter celostno oblikovala je nad dvesto knjig in televizijskih slikanic ter v revijah za otroke in mladino objavila na stotine ilustracij. Mnoge od teh knjig z njenimi ilustracijami so prevedene v več svetovnih jezikov. FOTO SAŠA KOVAČIČ Prva slikanica, ki jo je ilustrirala, je bila knjiga pesmi Kajetana Koviča Franca spod klanca (Mladinska knjiga, 1963), v desetletjih kasneje so bile z njenimi ilu- stracijami obogatene mnoge knjige slovenskih pisateljev za otroke in mladino. Med najbolj priljubljenimi so Nana, mala opica Josipa Ribičiča, Piko Dinozaver Leopolda Suhodolčana, Rdeči škorenjčki Branke Jurca, Prodajamo za gumbe Vide Brest, Jakec in stric hladilnik in V mestu Polonce Kovač, Juri Muri Toneta Pav- čka, Papagaj Bine Mihe Mateta, Melje, melje mlinček Anje Štefan in mnoge druge. Leta 2013 so ji v založbi Mladinska knjiga ob 85-letnici rojstva namenili posebno pozornost z antologijsko knjigo Pravljični cvet, v kateri so zbrane njene najlepše ilustracije v več kot polstoletnem ustvarjanja. Leta 2018 so ob njenem visokem jubi- leju ponatisnili kultno knjigo Nana, mala opica, ki je z njenimi ilustracijami prvič izšla leta 1970. Ilustratorkinih 90 let je založba obeležila še s slikanico Škratovske oči pesnice in pisateljice Anje Štefan. Za svoje delo je prejela veliko priznanj in pomembnih nagrad. Ena njenih prvih je leta 1971 bila nagrada prix Japon za televizijsko oddajo Čarobna noč v prodajalni inštrumentov: Janez Bitenc je ustvaril zgodbo, ona je narisala instrumente. Še isto leto je prejela prvo nagrado UNICEF za voščilnico. Unicefova voščilnica Otroci na vasi, katere motiv je pozneje krasil tudi poštno znamko, je bila leta 1974 najbolje prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu! Čarovnija je bila najbrž v tem, da jo je – zelo čustveno – narisala po spominu iz otroštva. Leta 1980 je dobila Levstikovo nagrado za ilustracije v knjigah: Ko Nina spi Branke Jurca, Deževen dan je krasen dan Polonce Kovač, Pomladna ladja Otona Župančiča, Žigažaga Alenke Glazer in Metuljčki Anice Černejeve. Tudi Kajuhovo nagrado leta 1981 je prejela za ilustracije v več knjigah za mladino. Leta 2003 je prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo z obrazložitvijo, da je vse, kar nariše ali naslika, podvrženo rahljanju resnob- nega sveta odraslih, ki tako radi umetno razmejujemo svet realnega od sveta domi- šljije. V obrazložitvi nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo leta 2006 pa je bilo poudarjeno, da je v 60. in 70. letih minulega stoletja posebej raziskovala ploskovito podajanje vidnega sveta in da je pozneje postajal njen izraz sproščeno realističen, v posameznih človeških in živalskih likih pa se je humor kdaj pa kdaj prevesil tudi v grotesknost. Izpostavljene so bile tudi njene črno-bele ilustracije v različnih knjižnih izdajah, s katerimi je znala ustvariti poglobljeno lirično, dramatično ali razigrano humorno ozračje, ki spremlja, dopolnjuje in poglablja literarne predloge poezije ter proze – kot kažejo ilustratorkine likovne spremljave k besedilom Medvejke Cirila Kosmača, Punčka Leopolda Suhodolčana in Atomček Marcella Argillija. S humor- jem in satiro pa se je znala približati tudi Hansu Christianu Andersenu z ilustraci- jami v zgodbi Kakor napravi stari, je zmerom prav.  Imela je tudi precej samostojnih razstav, ena pomembnejših je bila pregledna razstava Razkošje domišljije septembra 2020 v Galeriji Velenje v času Pikinega festivala, ob razstavi je bil v produkciji Festivala Velenje posnet celo kratek film. Izjava, da so ji najbolj všeč vesele zgodbe, pa zaobjema vso njeno ustvarjalnost. Ilustratorka, ki je še v žalostni zgodbi našla kaj pozitivnega, je vedno imela rada razigranost in optimistično vzdušje in vedno je najraje risala otroke in živali v gibanju. »Vsaka žival ima svoj značaj, tako kot otrok. Tudi ko berem besedila, v katerih nastopajo, jih dojemam tako.« Otroci in živali so polne življenja, zato so ji všeč veseli toni in žive barve – rdeče, oranžne. Še vedno. TATJANA PREGL KOBE 99 IN MEMORIAM | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 98 IN MEMORIAM Marjan Tomšič 7. 8. 1939–12. 7. 2023 V zgodnjem jutru letošnjega poletja nas je v vrtincu silovitega viharja zapustil prijatelj in pisatelj Marjan Tomšič. V skrbi za svojo »kažeto«, kjer je do zadnjega dneva ustvarjal nove zgodbe in »uroke«, ga je premagala silovita moč neurja. V Račah pri Mariboru rojen tik pred vojno, se je šolal na ljubljanski slavistiki, jo zapustil v podporo prof. Slodnjaku, učiteljeval na Notranjskem (Grahovo) in po istrskih vaseh (Marezige, Gračišče) in se po kratki novinarski izkušnji (Radio Koper, Delo, Primorske novice) odločil za samostojno pisateljsko pot. Pogled na Tomšičevo literarno dejavnost se razgrne po bogatem zbiru naslovov, torej po knjigah, ki pripovedujejo o različnih pokrajinah, stvarnih in fantastičnih. Istrska pokrajina je najbolj prepoznavna lastnost Tomšičevega pisateljevanja, saj je odkril njeno čarobnost in očaran je oblikoval pripovedi o Šavrinkah v romanih (Šavrinke, Oštrigeca, Zrno od frmentona) in novelah (Olive in sol, Kažuni, Vruja, Glavo gor, uha dol) ter folklornih pripovedih (Noč je moja, dan je tvoj). V istrski tematiki je Tomšič poglobil svojo temeljno pisateljsko značilnost: »odkrivanje skriv- nostnega, neznanega«, kot se je samooznačil, ko doživlja stvarnost mitično in sanjsko, kar je opazno že v avtorjevih prvencih (Krog v krogu, Onkraj), preden ga je osvojila Istra, in v zadnjih zbirkah kratkih pripovedi (Prah vesolja, Uroki polne lune I., II., III.). Pripovedi o Istri, pokrajini z roba slovenskega ozemlja, povzdigujejo njeno milo lepoto in njene ljudi, ki premorejo nenavadno moč doživljanja, dojemanja in uvidov, kar jim daje posebno vedrino in življenjsko vztrajnost. Zato so Tomši- čeve literarne osebe zaznamovale tudi slovensko literaturo z žensko figuro, kot sta Tonina, Katina idr., ki se razlikuje od pasivne in ponižne slovenske, saj je Tom- šičeva dejavna, v nenehnem gibanju in prestopanju iz prostora v prostor, naj bo geografski ali duhovni. Prav tako so zračne in svobodne na istrskih poteh še druge literarne osebe v pripovedi o Boškinu v Oštrigeci in novela Norček, kjer se stvarna pripoved stopnjuje v mitično temo o boju med dobrim in zlim. S posebno tenko- čutnostjo je ta konflikt izrisan v Zgodbah o kačicah, saj se prav v stiku strupa in lepote rodi posebna zaznamovanost, kar je literarna ustvarjalnost. Pripoved o močni ženski figuri se nadaljuje v dveh kasnejših Tomšičevih romanih s temo Aleksandrink, v Grenkem morju in v Južnem vetru. Romana pretresljivih usod sta nastala po pričevanjih primorskih žensk, ki so kot dojilje odhajale v Egipt v prvi polovici 20. stoletja. Nebogljene in razbolete mlade matere izstopijo iz množice trpečih in se v tujem okolju razvijejo v razgledane in spošto- vane otroš ke negovalke v bogatih angleških, francoskih, grških družinah. Vendar kot nosijo Istranke svoje magično dojemanje skrito pred tujci, se Aleksandrinke hrabrijo z mislimi na dom, družino, kar je najintimnejša vrednota njihovih sanj, molitev in upanja. Resda je pripoved o Aleksandrinkah stvarnejša od Šavrink, je FOTO DUŠAN JOVANOVIČ pa psihološko poglobljena, saj razkriva moč čustvovanja, ki preseže lastne meje, ker se stopnjuje v sočutje tudi takrat, ko se po vrnitvi domov razgalijo družbeni predsodki – Aleksandrinke so obsojane, ker so drugačne. Avtobiografsko pripoved v romanih Kafra, Ti pa kar greš in v pripovedih za mladino Frkolini in Super frače zaznamuje preplet humorja, otroškega čudenja in osebne, včasih trpke izkušnje. Besedila Kafra, Frkolini in Super frače so postavljena v okolico rodnih Rač pri Mariboru, roman Ti pa kar greš pa v kraje, znane iz avtor- jeve kasnejše biografije (Ljubljana, Horjul, Cerkniška dolina). Prvi dve besedili odkrivata pot od otroške očaranosti nad okoljem preko humorno odslikanega odraščanja, ko si poskuša otroška bistrost razložiti nasprotja v svetu odraslih, do odčaranosti, ko magična podoba sveta izgine. Tretje avtobiografsko besedilo, Ti pa kar greš, razčlenjuje konflikte odrasle osebe v odnosu do vrstnikov, predvsem žen- skega spola, in do družbe v tistih vrtinčastih časih Tomšičevega študija in odras- losti. Osrednja oseba pripovedi se v iskanju ustrezne moralne odločitve znajde na razpotju, kar je prikazano z iskalcem v razpeti, skoraj biblijski podobi. Zadnja desetletja se je pisatelj Marjan T omšič vrnil k začetnim temam fantastične pripovedi. Kratke pripovedi v zbirki Prah vesolja še nagovarjajo bralca k odkriva- nju nadčutnega, simbolnega in k uvidu, da obstaja trajnost in v njej harmonija ali vsaj složnost med dogodki in dogajanji, ki se zdijo v sedanjosti uničujoči. Že pred to zbirko pa je izšla zbirka Veter večnosti in kasneje zadnja tri Tomšičeva besedila Uroki polne lune I., II., III. Tu se fantastične pripovedi stopnjujejo v kataklizmo: „Zarezi v globine človeške duše postopoma razkrivajo praplasti posamez nikovega zavedanja, časa in prostora, obenem pa začrtajo prostor ostre družbene analize ... Tesnobna atmosfera ujetosti in bega se izkristalizira v napoved skorajšnje apokalipse in svari pred rušilno močjo nezavednih sil v človeku.“ (M. Čander). Vendar se literarni pogled na Tomšičeve pokrajine ne more ustaviti tukaj. Pisatelj je naselil z voljo po literarnem ustvarjanju veliko mladih. V literarnih delavnicah je odkrival mlado izvirnost in spodbujal sodobne avtorje. Kot učitelj slovenščine je med učenci vzbudil zanimanje za ljudske pripovedi v Istri in njihovo delo uredil v knjigi Noč je moja, dan je tvoj. V istrskem okolju je spodbudil samozavedanje lastne literature in kulture, ko je preuredil pesmi Alojza Kocjančiča v zbirko Brumbole. Kasneje jih je koprska založba Libris ponatisnila pod izvirnim naslovom Šavrinske pesmi. Ko je dobil Tomšič nagrado Prešernovega sklada za literaturo, je predlagal in pomagal ures- ničiti Kocjančičevo nagrado za umetnike, ki oblikujejo istrsko identiteto. Zbral in uredil je tri zvezke Šavrinskih zgodb ljudske pripovedovalke Marije Franca. Poseben zapis bo moral razčleniti Tomšičev opus radijskih iger, dramskih bese- dil in fotografskih izdelkov. Še posebej bogato je Tomšičevo scenaristično delo. Že v poznih 60. letih je sodeloval z režiserjem Francijem Slakom, snemalcem Rado- vanom Čokom, kasneje pa napisal mnogo scenarijev za kratke animirane filme Konija Steinbacherja. Za scenarije in za radijske igre je bil večkrat nagrajen. Pogosto pravimo, da je Tomšič pisatelj, ki je v slovenski literarni zemljevid vrisal Istro. Po sklepnem premisleku pa je primerneje zapisati, da je obogatil slovensko knji- ževnost z literarnimi upodobitvami ženskih oseb na poseben, tenkočuten in očarljiv način. Ob koncu se nam odkrije pripovedovalec sanjskih podob in sporočil, ob kate- rih obmolknemo, saj jim ne moremo vedno slediti, le očarano osupli smo lahko. JASNA ČEBRON 99 IN MEMORIAM | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 98 IN MEMORIAM Marjan Tomšič 7. 8. 1939–12. 7. 2023 V zgodnjem jutru letošnjega poletja nas je v vrtincu silovitega viharja zapustil prijatelj in pisatelj Marjan Tomšič. V skrbi za svojo »kažeto«, kjer je do zadnjega dneva ustvarjal nove zgodbe in »uroke«, ga je premagala silovita moč neurja. V Račah pri Mariboru rojen tik pred vojno, se je šolal na ljubljanski slavistiki, jo zapustil v podporo prof. Slodnjaku, učiteljeval na Notranjskem (Grahovo) in po istrskih vaseh (Marezige, Gračišče) in se po kratki novinarski izkušnji (Radio Koper, Delo, Primorske novice) odločil za samostojno pisateljsko pot. Pogled na Tomšičevo literarno dejavnost se razgrne po bogatem zbiru naslovov, torej po knjigah, ki pripovedujejo o različnih pokrajinah, stvarnih in fantastičnih. Istrska pokrajina je najbolj prepoznavna lastnost Tomšičevega pisateljevanja, saj je odkril njeno čarobnost in očaran je oblikoval pripovedi o Šavrinkah v romanih (Šavrinke, Oštrigeca, Zrno od frmentona) in novelah (Olive in sol, Kažuni, Vruja, Glavo gor, uha dol) ter folklornih pripovedih (Noč je moja, dan je tvoj). V istrski tematiki je Tomšič poglobil svojo temeljno pisateljsko značilnost: »odkrivanje skriv- nostnega, neznanega«, kot se je samooznačil, ko doživlja stvarnost mitično in sanjsko, kar je opazno že v avtorjevih prvencih (Krog v krogu, Onkraj), preden ga je osvojila Istra, in v zadnjih zbirkah kratkih pripovedi (Prah vesolja, Uroki polne lune I., II., III.). Pripovedi o Istri, pokrajini z roba slovenskega ozemlja, povzdigujejo njeno milo lepoto in njene ljudi, ki premorejo nenavadno moč doživljanja, dojemanja in uvidov, kar jim daje posebno vedrino in življenjsko vztrajnost. Zato so Tomši- čeve literarne osebe zaznamovale tudi slovensko literaturo z žensko figuro, kot sta Tonina, Katina idr., ki se razlikuje od pasivne in ponižne slovenske, saj je Tom- šičeva dejavna, v nenehnem gibanju in prestopanju iz prostora v prostor, naj bo geografski ali duhovni. Prav tako so zračne in svobodne na istrskih poteh še druge literarne osebe v pripovedi o Boškinu v Oštrigeci in novela Norček, kjer se stvarna pripoved stopnjuje v mitično temo o boju med dobrim in zlim. S posebno tenko- čutnostjo je ta konflikt izrisan v Zgodbah o kačicah, saj se prav v stiku strupa in lepote rodi posebna zaznamovanost, kar je literarna ustvarjalnost. Pripoved o močni ženski figuri se nadaljuje v dveh kasnejših Tomšičevih romanih s temo Aleksandrink, v Grenkem morju in v Južnem vetru. Romana pretresljivih usod sta nastala po pričevanjih primorskih žensk, ki so kot dojilje odhajale v Egipt v prvi polovici 20. stoletja. Nebogljene in razbolete mlade matere izstopijo iz množice trpečih in se v tujem okolju razvijejo v razgledane in spošto- vane otroš ke negovalke v bogatih angleških, francoskih, grških družinah. Vendar kot nosijo Istranke svoje magično dojemanje skrito pred tujci, se Aleksandrinke hrabrijo z mislimi na dom, družino, kar je najintimnejša vrednota njihovih sanj, molitev in upanja. Resda je pripoved o Aleksandrinkah stvarnejša od Šavrink, je FOTO DUŠAN JOVANOVIČ pa psihološko poglobljena, saj razkriva moč čustvovanja, ki preseže lastne meje, ker se stopnjuje v sočutje tudi takrat, ko se po vrnitvi domov razgalijo družbeni predsodki – Aleksandrinke so obsojane, ker so drugačne. Avtobiografsko pripoved v romanih Kafra, Ti pa kar greš in v pripovedih za mladino Frkolini in Super frače zaznamuje preplet humorja, otroškega čudenja in osebne, včasih trpke izkušnje. Besedila Kafra, Frkolini in Super frače so postavljena v okolico rodnih Rač pri Mariboru, roman Ti pa kar greš pa v kraje, znane iz avtor- jeve kasnejše biografije (Ljubljana, Horjul, Cerkniška dolina). Prvi dve besedili odkrivata pot od otroške očaranosti nad okoljem preko humorno odslikanega odraščanja, ko si poskuša otroška bistrost razložiti nasprotja v svetu odraslih, do odčaranosti, ko magična podoba sveta izgine. Tretje avtobiografsko besedilo, Ti pa kar greš, razčlenjuje konflikte odrasle osebe v odnosu do vrstnikov, predvsem žen- skega spola, in do družbe v tistih vrtinčastih časih Tomšičevega študija in odras- losti. Osrednja oseba pripovedi se v iskanju ustrezne moralne odločitve znajde na razpotju, kar je prikazano z iskalcem v razpeti, skoraj biblijski podobi. Zadnja desetletja se je pisatelj Marjan T omšič vrnil k začetnim temam fantastične pripovedi. Kratke pripovedi v zbirki Prah vesolja še nagovarjajo bralca k odkriva- nju nadčutnega, simbolnega in k uvidu, da obstaja trajnost in v njej harmonija ali vsaj složnost med dogodki in dogajanji, ki se zdijo v sedanjosti uničujoči. Že pred to zbirko pa je izšla zbirka Veter večnosti in kasneje zadnja tri Tomšičeva besedila Uroki polne lune I., II., III. Tu se fantastične pripovedi stopnjujejo v kataklizmo: „Zarezi v globine človeške duše postopoma razkrivajo praplasti posamez nikovega zavedanja, časa in prostora, obenem pa začrtajo prostor ostre družbene analize ... Tesnobna atmosfera ujetosti in bega se izkristalizira v napoved skorajšnje apokalipse in svari pred rušilno močjo nezavednih sil v človeku.“ (M. Čander). Vendar se literarni pogled na Tomšičeve pokrajine ne more ustaviti tukaj. Pisatelj je naselil z voljo po literarnem ustvarjanju veliko mladih. V literarnih delavnicah je odkrival mlado izvirnost in spodbujal sodobne avtorje. Kot učitelj slovenščine je med učenci vzbudil zanimanje za ljudske pripovedi v Istri in njihovo delo uredil v knjigi Noč je moja, dan je tvoj. V istrskem okolju je spodbudil samozavedanje lastne literature in kulture, ko je preuredil pesmi Alojza Kocjančiča v zbirko Brumbole. Kasneje jih je koprska založba Libris ponatisnila pod izvirnim naslovom Šavrinske pesmi. Ko je dobil Tomšič nagrado Prešernovega sklada za literaturo, je predlagal in pomagal ures- ničiti Kocjančičevo nagrado za umetnike, ki oblikujejo istrsko identiteto. Zbral in uredil je tri zvezke Šavrinskih zgodb ljudske pripovedovalke Marije Franca. Poseben zapis bo moral razčleniti Tomšičev opus radijskih iger, dramskih bese- dil in fotografskih izdelkov. Še posebej bogato je Tomšičevo scenaristično delo. Že v poznih 60. letih je sodeloval z režiserjem Francijem Slakom, snemalcem Rado- vanom Čokom, kasneje pa napisal mnogo scenarijev za kratke animirane filme Konija Steinbacherja. Za scenarije in za radijske igre je bil večkrat nagrajen. Pogosto pravimo, da je Tomšič pisatelj, ki je v slovenski literarni zemljevid vrisal Istro. Po sklepnem premisleku pa je primerneje zapisati, da je obogatil slovensko knji- ževnost z literarnimi upodobitvami ženskih oseb na poseben, tenkočuten in očarljiv način. Ob koncu se nam odkrije pripovedovalec sanjskih podob in sporočil, ob kate- rih obmolknemo, saj jim ne moremo vedno slediti, le očarano osupli smo lahko. JASNA ČEBRON 101 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 100 ČARNOST STARODAVNEGA Po motivih Bajk in povesti o Gor- jancih Janeza Trdine: Gorjanci režija Maruša Kink, produkcija Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in Slovensko stalno gledališče Trst, premiera 16. 1. 2023 V davne čase, ko so si ljudje še sami pridelovali hrano na poljih in skrbeli za živino, kot pojasni ena od igralk, nas vpelje ritem. Udarec s palico ukriv- ljene veje ob tla, topot čevljev in zapet »enkrat …« – refren, ki tudi kasneje označuje prestope v pripovedi – se v zvočno-gibalni koreografiji trojice izvajalk zavrtinčijo v prepoznavno gesto nekakšnega arhaičnega ljudskega rituala, ki gledalce prestavi v središče nekega drug(ačn)ega sveta. Gorjanci (10+) po motivih zbirke Janeza Trdine se naslanjajo na zgodbe iz davnih časov, iz teh v svojo zasnovo pritegujejo cikličnost in magičnost življenja, obe- nem pa se v razširjeni pripovedni formi sodobne uprizoritvene govorice in vse- binski ter jezikovni predelavi povezu- jejo z današnjostjo in s te perspektive razpirajo skrivnosti gozdne pokrajine Gorjancev ter njenih bajeslovnih in stvarnih prebivalcev. Režiserka Maruša Kink v Gorjancih združuje svoja zanimanja za razisko- van je postopkov pripovedovanja (Raz- cufane zgodbe) in ljudskega izročila (Zverinice iz Rezije) in slednje jo zanima bolj kot specifičen Trdinov avtorski zapis. Ne gre torej za uprizarjanje Trdi- novih Bajk in povesti o Gorjancih, tem- več prej tistega, iz česar je Trdina sam izhajal; izbrane zgodbe in motive reži- serka skupaj z izvajalkami preoblikuje in sestavi v novo uprizoritveno celoto, s čimer pravzaprav ubira enak pristop kot pisatelj, ki je ljudsko gradivo zbiral po gorjanskih krčmah in sejmih ter ga prirejal in oblikoval v lastne pripovedi, nove, umetne bajke in pripovedke. In če je Trdina ljudske zgodbe umeščal v svoj čas, vanje vpisoval družbenokri- tične in satirične prvine, da bi jih pri- bližal realnosti naroda in v tej izobli- koval novo narodno in socialno zavest, jih uprizoritev izvzema iz te družbeno- zgodovinske zaznamovanosti in se vrača v splošen arhaičen horizont – v starodavni, prvotni čas mitološkega – ter ob tem prevzema osebni, intimni in deloma pravljični ton naracije, ki se navdihuje in vzpostavlja vez s tradicijo gorjanskega in izročila nasploh. To samosvojo realnost zaznamuje posebna vez z naravo in nadnarav- nim, ki jo uprizoritev ob srečanjih ljudi z mitološkimi bitji (vile, velikani, volkodlak, povodni mož) vzpostavi v okviru kresne noči, ko se stvari zlahka postavijo na glavo, še posebej, če se člo- veku v žep ali na čevelj prilepi čarobno seme praproti – motiv iz Trdinove Kresne noči – in se mu ob tem lahko zgodi kakšna »zgozdba«. Mističnost in igrivost, surovost stvarnosti in zares- nost dogodkov ter lahkotnost izpove- dovanja in mehkoba pogleda, divjost in domačnost se tu spletajo v nelo- OCENE – POROČILA čljivo celoto. Še posebej značilno to svojstveno realnost uprizoritev gradi s pripovedno, zvočno, gibalno in vizu- alno sugestivnostjo, ki nenehno prehaja med tradicionalnimi in sodobnimi ele- menti ter med dejanskimi znaki in pro- storom za domišljij(sk)o. V scenografiji Vasilije Fišer jo podloži z nežnim zato- čiščem preprog pod podplati in obda z gozdno praprotjo, ki simbolno razpira nedoumljive vmesnosti med temačnim in čarobnim. Minimalistično nazna- čeno scensko okolje se z oblikovanjem svetlobe Jake Varmuža preobraža v vsebinsko ustrezna prizorišča in hkrati poetične odrske atmosfere, ki odtisnejo tudi dramaturški pečat posameznim situacijam in občutjem. To prizorišče naseljujejo Nataša Keser, Urška Kavčič in Zvezdana Novaković, pripovedo- valke, a hkrati bitja iz sveta, o katerem pripovedujejo in se v teh pripovedih prelevijo v različne vloge, morebiti kot gorjanske vile ali svečenice in varuhinje gorjanskih izročil, ki v svobodni obde- lavi elementov črpajo tudi iz folklore plesa v krogu, petih melodij ob zvenu harfe Zvezdane Novaković in obla- čilne kulture, pri čimer njihova vilin- sko-pripovedovalska oblačila v beli, rdeči in črni barvi zlahka dopolni plašč volčjega kožuha ali nadomesti moška oprava (kostumografija Vasilije Fišer). Maruša Kink v enem od intervjujev pove, da so jo poklicni pripovedovalci zgodb naučili, »da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš,« in to vodilo popolnoma uteleša trojica izvajalk v lahkotnem prehajanju med zdaj in nekoč; med pripovedovanjem, ob katerem preigravajo tudi različne tipe govora in zvene glasov, igranimi prizori, ki se od ilustrativnega pomi- kajo v nakazano, subtilno izpovednost in mestoma prelevijo v zgovorne stilizi- rane gibalne podobe (koreografija Ane Pandur), občasnim komentiranjem v privatni govorici pogovorne sedanjosti in trenutki skupinskega gibalno-zvoč- nega performativa. Pripoved se kot tok reke ali gozdni duh pretaka med izvajalkami in njihovimi različnimi pozicijami, zdi se, kot da jo poganja inherentni vitalizem predočenih zgodb in prostora, ki se ujema z igrivostjo, s katero si izvajalke podajajo pripoved, dopolnijo druga drugo, si mestoma hudomušno vskočijo v besedo ali vanjo vnašajo komične in sodobne elemente (povodni mož se denimo pripelje s finim avtomobilom), z vselej prisotno naklonjenostjo in skrivnostnim zavez- ništvom, ki ga širijo v občinstvo. Pripoved se preliva tudi skozi raz- lične dele zgodb, ki izhajajo iz tega enega in istega prostora, in jih uprizo- ritev preplete v skupnem utripu gorjan- skega sveta, tako da tudi izpostavljeni zgodbi – o volku in Lenčki ter o Marku, Metki in povodnem možu – delujeta kot odraz iste celote. Trdinovi bajki Volkodlak in Povodni mož sta pri tem skrajšani in predelani, zgoščeni okoli temeljnega konflikta in njegove drama- tičnosti, ki v enaki meri obsega konkre- tno raven dogajanja in posameznih srečanj med svetnimi in bajeslovnimi bitji kot intimno doživljanje udeleže- nih oseb. S premišljenim oblikovanjem pripovedi in uprizoritvene govorice ter odrskega vzdušja se površina zgodb odpira metaforični in simbolični spo- ročilnosti, ki osvetljuje večplastnost silnic človeške narave. To je še posebej izrazito pri Lenčki in Volkodlaku, kate- rih odnos se giblje v antagonizmu pri- stne bližine in nemožnosti sobivanja; v uprizoritveni predelavi volk Lenčke ne ugrabi, temveč jo privlači v svoji reprezentaciji svobode in živosti izven ukalupljene urejenosti civilizacijskih pravil in prisil, v prvinski razprtosti življenja torej, ki naposled tudi zanjo postane preveč kaotična, nevarna in 101 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 100 ČARNOST STARODAVNEGA Po motivih Bajk in povesti o Gor- jancih Janeza Trdine: Gorjanci režija Maruša Kink, produkcija Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in Slovensko stalno gledališče Trst, premiera 16. 1. 2023 V davne čase, ko so si ljudje še sami pridelovali hrano na poljih in skrbeli za živino, kot pojasni ena od igralk, nas vpelje ritem. Udarec s palico ukriv- ljene veje ob tla, topot čevljev in zapet »enkrat …« – refren, ki tudi kasneje označuje prestope v pripovedi – se v zvočno-gibalni koreografiji trojice izvajalk zavrtinčijo v prepoznavno gesto nekakšnega arhaičnega ljudskega rituala, ki gledalce prestavi v središče nekega drug(ačn)ega sveta. Gorjanci (10+) po motivih zbirke Janeza Trdine se naslanjajo na zgodbe iz davnih časov, iz teh v svojo zasnovo pritegujejo cikličnost in magičnost življenja, obe- nem pa se v razširjeni pripovedni formi sodobne uprizoritvene govorice in vse- binski ter jezikovni predelavi povezu- jejo z današnjostjo in s te perspektive razpirajo skrivnosti gozdne pokrajine Gorjancev ter njenih bajeslovnih in stvarnih prebivalcev. Režiserka Maruša Kink v Gorjancih združuje svoja zanimanja za razisko- van je postopkov pripovedovanja (Raz- cufane zgodbe) in ljudskega izročila (Zverinice iz Rezije) in slednje jo zanima bolj kot specifičen Trdinov avtorski zapis. Ne gre torej za uprizarjanje Trdi- novih Bajk in povesti o Gorjancih, tem- več prej tistega, iz česar je Trdina sam izhajal; izbrane zgodbe in motive reži- serka skupaj z izvajalkami preoblikuje in sestavi v novo uprizoritveno celoto, s čimer pravzaprav ubira enak pristop kot pisatelj, ki je ljudsko gradivo zbiral po gorjanskih krčmah in sejmih ter ga prirejal in oblikoval v lastne pripovedi, nove, umetne bajke in pripovedke. In če je Trdina ljudske zgodbe umeščal v svoj čas, vanje vpisoval družbenokri- tične in satirične prvine, da bi jih pri- bližal realnosti naroda in v tej izobli- koval novo narodno in socialno zavest, jih uprizoritev izvzema iz te družbeno- zgodovinske zaznamovanosti in se vrača v splošen arhaičen horizont – v starodavni, prvotni čas mitološkega – ter ob tem prevzema osebni, intimni in deloma pravljični ton naracije, ki se navdihuje in vzpostavlja vez s tradicijo gorjanskega in izročila nasploh. To samosvojo realnost zaznamuje posebna vez z naravo in nadnarav- nim, ki jo uprizoritev ob srečanjih ljudi z mitološkimi bitji (vile, velikani, volkodlak, povodni mož) vzpostavi v okviru kresne noči, ko se stvari zlahka postavijo na glavo, še posebej, če se člo- veku v žep ali na čevelj prilepi čarobno seme praproti – motiv iz Trdinove Kresne noči – in se mu ob tem lahko zgodi kakšna »zgozdba«. Mističnost in igrivost, surovost stvarnosti in zares- nost dogodkov ter lahkotnost izpove- dovanja in mehkoba pogleda, divjost in domačnost se tu spletajo v nelo- OCENE – POROČILA čljivo celoto. Še posebej značilno to svojstveno realnost uprizoritev gradi s pripovedno, zvočno, gibalno in vizu- alno sugestivnostjo, ki nenehno prehaja med tradicionalnimi in sodobnimi ele- menti ter med dejanskimi znaki in pro- storom za domišljij(sk)o. V scenografiji Vasilije Fišer jo podloži z nežnim zato- čiščem preprog pod podplati in obda z gozdno praprotjo, ki simbolno razpira nedoumljive vmesnosti med temačnim in čarobnim. Minimalistično nazna- čeno scensko okolje se z oblikovanjem svetlobe Jake Varmuža preobraža v vsebinsko ustrezna prizorišča in hkrati poetične odrske atmosfere, ki odtisnejo tudi dramaturški pečat posameznim situacijam in občutjem. To prizorišče naseljujejo Nataša Keser, Urška Kavčič in Zvezdana Novaković, pripovedo- valke, a hkrati bitja iz sveta, o katerem pripovedujejo in se v teh pripovedih prelevijo v različne vloge, morebiti kot gorjanske vile ali svečenice in varuhinje gorjanskih izročil, ki v svobodni obde- lavi elementov črpajo tudi iz folklore plesa v krogu, petih melodij ob zvenu harfe Zvezdane Novaković in obla- čilne kulture, pri čimer njihova vilin- sko-pripovedovalska oblačila v beli, rdeči in črni barvi zlahka dopolni plašč volčjega kožuha ali nadomesti moška oprava (kostumografija Vasilije Fišer). Maruša Kink v enem od intervjujev pove, da so jo poklicni pripovedovalci zgodb naučili, »da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš,« in to vodilo popolnoma uteleša trojica izvajalk v lahkotnem prehajanju med zdaj in nekoč; med pripovedovanjem, ob katerem preigravajo tudi različne tipe govora in zvene glasov, igranimi prizori, ki se od ilustrativnega pomi- kajo v nakazano, subtilno izpovednost in mestoma prelevijo v zgovorne stilizi- rane gibalne podobe (koreografija Ane Pandur), občasnim komentiranjem v privatni govorici pogovorne sedanjosti in trenutki skupinskega gibalno-zvoč- nega performativa. Pripoved se kot tok reke ali gozdni duh pretaka med izvajalkami in njihovimi različnimi pozicijami, zdi se, kot da jo poganja inherentni vitalizem predočenih zgodb in prostora, ki se ujema z igrivostjo, s katero si izvajalke podajajo pripoved, dopolnijo druga drugo, si mestoma hudomušno vskočijo v besedo ali vanjo vnašajo komične in sodobne elemente (povodni mož se denimo pripelje s finim avtomobilom), z vselej prisotno naklonjenostjo in skrivnostnim zavez- ništvom, ki ga širijo v občinstvo. Pripoved se preliva tudi skozi raz- lične dele zgodb, ki izhajajo iz tega enega in istega prostora, in jih uprizo- ritev preplete v skupnem utripu gorjan- skega sveta, tako da tudi izpostavljeni zgodbi – o volku in Lenčki ter o Marku, Metki in povodnem možu – delujeta kot odraz iste celote. Trdinovi bajki Volkodlak in Povodni mož sta pri tem skrajšani in predelani, zgoščeni okoli temeljnega konflikta in njegove drama- tičnosti, ki v enaki meri obsega konkre- tno raven dogajanja in posameznih srečanj med svetnimi in bajeslovnimi bitji kot intimno doživljanje udeleže- nih oseb. S premišljenim oblikovanjem pripovedi in uprizoritvene govorice ter odrskega vzdušja se površina zgodb odpira metaforični in simbolični spo- ročilnosti, ki osvetljuje večplastnost silnic človeške narave. To je še posebej izrazito pri Lenčki in Volkodlaku, kate- rih odnos se giblje v antagonizmu pri- stne bližine in nemožnosti sobivanja; v uprizoritveni predelavi volk Lenčke ne ugrabi, temveč jo privlači v svoji reprezentaciji svobode in živosti izven ukalupljene urejenosti civilizacijskih pravil in prisil, v prvinski razprtosti življenja torej, ki naposled tudi zanjo postane preveč kaotična, nevarna in 102 103 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA obremenjujoča. Uprizoritvena verzija pripovedi dekletu podeli enakovreden položaj, omogoči ji, da s samostojno odločitvijo razreši lastno notranje navzkrižje in v procesu odraščanja simbolno zapusti ter odžaluje divji/ otroški svet. Velikani in Vile nastopijo kot del druge uprizoritvene zgodbe – o (pre- imenovanem) Marku, zagledanem v Metko, ki jo ugrabi povodni mož –, pri čimer velikani počnejo prav to, kar v Trdinovi istoimenski kratki bajki (se kamenčkajo z mlinskimi kamni, kadijo ogromne pipe, da cele Gorjance zavijejo v meglo, se pomastijo z volki in se ustrašijo človeškega glasu – in ne omembe božjega imena), Vile pa ohranijo svoje poglavitne značilnosti (dekleta, ki poznajo skrivnosti in sve- tujejo ljudem, si ob zarji razčesavajo svoje dolge lase, lepo pojejo in plešejo, a se maščujejo, če jih kdo opazuje) in nadomestijo črnošolca in mrliče, ki pri Trdini iz črnih bukev zaljubljenemu fantu napovedujejo, kje najti Metko, ki jo je povodni mož, ko je brez strahu sama hodila do Krke in prevzeta nabi- rala svetleče kamenčke in predmete (še ena premena glede na Trdinov zapis), zaprl v stekleno hišo pod reko. Marku, izgubljenemu in iščočemu v gorjanski noči, velikani in Vile pridejo na pot kot grozeče ali priljudnejše, a še vedno previdnost zahtevane prikazni na poti njegove želje in zadane naloge. Tako vključena v zgodbo, se bajeslovna bitja pokažejo tudi s svojimi »človeškimi« lastnostmi in slabostmi, kakor tudi človeške osebe v svojih preizkusih in soočenjih nastopijo v realnem spoju notranjih tenzij, moči in šibkosti, pre- udarnosti in zaslepljenosti. Uporaba in avtorska reinterpretacija avtohtonih motivov, ljudskih in Trdino- vih pripovedi pri tem stopa v dialog tako s preteklostjo kot sedanjostjo. S samo tradicijo pripovedništva, ki preči zgo- dovinski horizont, svetom, ki ga urav- nava ženski glas, ter bogato vsebinsko in uprizoritveno simboliko uprizoritev priklicuje spomin na izročilo našega prostora, čas magične povezanosti člo- veka z naravo in okoljem čutno prinaša v našo bližino ter obenem naslavlja mlade gledalce in njihov (notranji) svet. To je odprt odrski kozmos živega ritma glasov in teles, ki prepleta pravljično in stvarno ter (si) dopusti tudi trenutek za tišino, vdih in domišljijo. Ne nazadnje bi brez možnosti takšnega osebnega pre- mora in vstopa lahko le hiteli v ponavlja- nju istega, Gorjanci Maruše Kink pa se vpisujejo v neskončnost človeštva in prepletenost vsega bivajočega s pogle- dom, ki upošteva današnji kontekst, a ceni preteklost in raziskuje njen odzven. S podobno naravnanostjo je režiserka že prej pristopila k nekaterim kanonskim literarnim delom in osebnostim (Romeo in Julija, Prosto po Prešernu, iCankar) in rečemo lahko, da je takšno rahljanje in premišljevanje tradicije pomembno tako za naše dojeman je sedanjosti kot preteklega. Ne le da mehča vstop v dolo- čene zanemarjene ali sistemsko obte- žene vsebine in vabi k nadaljnjemu pog- labljanju, temveč omogoča tudi nekaj produktivne distance v pogledu na nas danes. Kajti ‚noč in gora lahko da, noč in gora lahko vzame‘ . NIKA ARHAR DROBTINE IZ MIŠJE DOLINE Glasbeni CD na besedila Anje Štefan, glasba Laura Zafred Že uvodoma lahko z veseljem zapi- šemo, da še obstajajo mladi potenciali, ki se ukvarjajo z glasbeno produkcijo za otroke – tako glede besedilnega kakor tudi glasbenega ustvarjanja. Razum- ljivo je, da kar bomo lepega in dobrega vložili v otroški svet, to bo vtkano v otroška življenja in to bodo otroci pre- našali v naslednje generacije. Otroške pesmi imajo v slovenski glasbeni in pesniški literaturi dolgo in kvalitetno zgodovino, sploh če pogle- damo na vrsto zgodb in zgodbic iz sveta lutkovnega in filmskega ustvar- janja, ki je bilo del zabavnega in tudi didaktičnega šolskega programa in si s t e m a p r ejšn ji h g en eraci j . Ob tem je popolnoma dovolj, da se spomnimo legendarnega Mačka Murija (besedilo Kajetan Kovič, glasba Jerko Novak), ki je še danes (v interpre- taciji Nece Falk) popolna ‚klasika‘ tovr- stnega ustvarjanja. In tedaj, ob izidu kasete in vinilne plošče, se je pisalo leto 1975. Kasnejše radijske igre, risanke, glasbene in celo baletne uprizoritve le-tega pa so samo še bolj približale otroško poetiko širšemu občinstvu. Drobtine iz mišje doline (besedila Anja Štefan) sodijo nedvomno v pros- tor, ki že sam po sebi narekuje glasbeni zven in simpatičnost besedno-zvočne pripovedi, na meji onomatopoije in igrivih ritmičnih vzorcev. Glasbenica Laura Zafred (violinistka in pevka) je v njih našla navdih in ustvarila enajst skladbic, v katere je ujela mišji svet na svoj glasbeni način. Vsekakor je izredno pohvalno, da so pri tem projektu sodelovali odlični glasbeniki in tako prispevali k dosledni živi glasbi, kar je v današnjem digital- no-zvočnem svetu že skoraj prava red- kost. Glasba je bila ustvarjena za Lut- kovno gledališče Maribor za predstavo z istoimenskim naslovom in bila pre- mierno predstavljena že februarja leta 2021. Sedaj je pred nami zgoščenka, nastala v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Maribor in založbo Mla- dinska knjiga, ob tem pa je pesmice možno poslušati tudi preko natisnjene QR-kode – če ste si slučajno vse CD predvajalnike že poskrili in jih več ne najdete. Vse pesmice-skladbice so seveda izredno simpatične in kažejo na odli- čen občutek za melodičnost, ki avto- rici Lauri Zafred ni tuja. Kot pevka ve, kaj potrebujemo, da vokal in besedilo stečeta, ob tem pa se pozabava tudi z instrumentalnimi deli, ki malodane sooblikujejo zvočno pripoved v nekak- šno mini zgodbo zdaj zime, zdaj korač- nice, zdaj uspavanke. Ob Lauri Zafred sta vokala prispevala tudi Miha Beze- ljak in Metod Banko, kar naredi celotno glasbeno dogodivščino še bolj pripove- dno in barvito. Res je, da so pesmice namenjene bistveno bolj poslušanju kakor pa otroškemu izvajanju, vendar jih prav to postavlja v luč vzgajanja in razumevanja glasbenih vsebin preko natančnega poslušanja – kar je še pose- bej pomembno pri najmlajši genera- ciji. V kolikor se skladbice poveže še z ‚branjem‘ oz. opazovanjem ilustracij v knjigi (delo Alenke Sottler), potem imamo pred seboj odličen izdelek, ki lahko otroke popelje v svet doživljanja mišk v najrazličnejših svetovih, zgod- bah in prigodah. Glasbeni elementi so zgrajeni pred- vsem na moči vokalne interpretacije, ki postavlja v ospredje besedilo in spo- ročilo, celotna instrumentalna sprem- ljava pa je s svojimi aranžmaji dober sooblikovalec vzdušij in ritmičnih fraz, včasih že na meji šansonjerskega, celo plesnega in pripovednega ustvarjanja. Vse to brez dvoma pripomore k nekak- šnemu zavestnemu postavljanju sveta otroške fantazije onkraj digitalne vir- tualne resničnosti, saj ob tem največji delež naredi prav otroška fantazija. Tako se miške skozi skladbice odpra- vijo po radič, pogumno odkorakajo 102 103 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA obremenjujoča. Uprizoritvena verzija pripovedi dekletu podeli enakovreden položaj, omogoči ji, da s samostojno odločitvijo razreši lastno notranje navzkrižje in v procesu odraščanja simbolno zapusti ter odžaluje divji/ otroški svet. Velikani in Vile nastopijo kot del druge uprizoritvene zgodbe – o (pre- imenovanem) Marku, zagledanem v Metko, ki jo ugrabi povodni mož –, pri čimer velikani počnejo prav to, kar v Trdinovi istoimenski kratki bajki (se kamenčkajo z mlinskimi kamni, kadijo ogromne pipe, da cele Gorjance zavijejo v meglo, se pomastijo z volki in se ustrašijo človeškega glasu – in ne omembe božjega imena), Vile pa ohranijo svoje poglavitne značilnosti (dekleta, ki poznajo skrivnosti in sve- tujejo ljudem, si ob zarji razčesavajo svoje dolge lase, lepo pojejo in plešejo, a se maščujejo, če jih kdo opazuje) in nadomestijo črnošolca in mrliče, ki pri Trdini iz črnih bukev zaljubljenemu fantu napovedujejo, kje najti Metko, ki jo je povodni mož, ko je brez strahu sama hodila do Krke in prevzeta nabi- rala svetleče kamenčke in predmete (še ena premena glede na Trdinov zapis), zaprl v stekleno hišo pod reko. Marku, izgubljenemu in iščočemu v gorjanski noči, velikani in Vile pridejo na pot kot grozeče ali priljudnejše, a še vedno previdnost zahtevane prikazni na poti njegove želje in zadane naloge. Tako vključena v zgodbo, se bajeslovna bitja pokažejo tudi s svojimi »človeškimi« lastnostmi in slabostmi, kakor tudi človeške osebe v svojih preizkusih in soočenjih nastopijo v realnem spoju notranjih tenzij, moči in šibkosti, pre- udarnosti in zaslepljenosti. Uporaba in avtorska reinterpretacija avtohtonih motivov, ljudskih in Trdino- vih pripovedi pri tem stopa v dialog tako s preteklostjo kot sedanjostjo. S samo tradicijo pripovedništva, ki preči zgo- dovinski horizont, svetom, ki ga urav- nava ženski glas, ter bogato vsebinsko in uprizoritveno simboliko uprizoritev priklicuje spomin na izročilo našega prostora, čas magične povezanosti člo- veka z naravo in okoljem čutno prinaša v našo bližino ter obenem naslavlja mlade gledalce in njihov (notranji) svet. To je odprt odrski kozmos živega ritma glasov in teles, ki prepleta pravljično in stvarno ter (si) dopusti tudi trenutek za tišino, vdih in domišljijo. Ne nazadnje bi brez možnosti takšnega osebnega pre- mora in vstopa lahko le hiteli v ponavlja- nju istega, Gorjanci Maruše Kink pa se vpisujejo v neskončnost človeštva in prepletenost vsega bivajočega s pogle- dom, ki upošteva današnji kontekst, a ceni preteklost in raziskuje njen odzven. S podobno naravnanostjo je režiserka že prej pristopila k nekaterim kanonskim literarnim delom in osebnostim (Romeo in Julija, Prosto po Prešernu, iCankar) in rečemo lahko, da je takšno rahljanje in premišljevanje tradicije pomembno tako za naše dojeman je sedanjosti kot preteklega. Ne le da mehča vstop v dolo- čene zanemarjene ali sistemsko obte- žene vsebine in vabi k nadaljnjemu pog- labljanju, temveč omogoča tudi nekaj produktivne distance v pogledu na nas danes. Kajti ‚noč in gora lahko da, noč in gora lahko vzame‘ . NIKA ARHAR DROBTINE IZ MIŠJE DOLINE Glasbeni CD na besedila Anje Štefan, glasba Laura Zafred Že uvodoma lahko z veseljem zapi- šemo, da še obstajajo mladi potenciali, ki se ukvarjajo z glasbeno produkcijo za otroke – tako glede besedilnega kakor tudi glasbenega ustvarjanja. Razum- ljivo je, da kar bomo lepega in dobrega vložili v otroški svet, to bo vtkano v otroška življenja in to bodo otroci pre- našali v naslednje generacije. Otroške pesmi imajo v slovenski glasbeni in pesniški literaturi dolgo in kvalitetno zgodovino, sploh če pogle- damo na vrsto zgodb in zgodbic iz sveta lutkovnega in filmskega ustvar- janja, ki je bilo del zabavnega in tudi didaktičnega šolskega programa in si s t e m a p r ejšn ji h g en eraci j . Ob tem je popolnoma dovolj, da se spomnimo legendarnega Mačka Murija (besedilo Kajetan Kovič, glasba Jerko Novak), ki je še danes (v interpre- taciji Nece Falk) popolna ‚klasika‘ tovr- stnega ustvarjanja. In tedaj, ob izidu kasete in vinilne plošče, se je pisalo leto 1975. Kasnejše radijske igre, risanke, glasbene in celo baletne uprizoritve le-tega pa so samo še bolj približale otroško poetiko širšemu občinstvu. Drobtine iz mišje doline (besedila Anja Štefan) sodijo nedvomno v pros- tor, ki že sam po sebi narekuje glasbeni zven in simpatičnost besedno-zvočne pripovedi, na meji onomatopoije in igrivih ritmičnih vzorcev. Glasbenica Laura Zafred (violinistka in pevka) je v njih našla navdih in ustvarila enajst skladbic, v katere je ujela mišji svet na svoj glasbeni način. Vsekakor je izredno pohvalno, da so pri tem projektu sodelovali odlični glasbeniki in tako prispevali k dosledni živi glasbi, kar je v današnjem digital- no-zvočnem svetu že skoraj prava red- kost. Glasba je bila ustvarjena za Lut- kovno gledališče Maribor za predstavo z istoimenskim naslovom in bila pre- mierno predstavljena že februarja leta 2021. Sedaj je pred nami zgoščenka, nastala v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Maribor in založbo Mla- dinska knjiga, ob tem pa je pesmice možno poslušati tudi preko natisnjene QR-kode – če ste si slučajno vse CD predvajalnike že poskrili in jih več ne najdete. Vse pesmice-skladbice so seveda izredno simpatične in kažejo na odli- čen občutek za melodičnost, ki avto- rici Lauri Zafred ni tuja. Kot pevka ve, kaj potrebujemo, da vokal in besedilo stečeta, ob tem pa se pozabava tudi z instrumentalnimi deli, ki malodane sooblikujejo zvočno pripoved v nekak- šno mini zgodbo zdaj zime, zdaj korač- nice, zdaj uspavanke. Ob Lauri Zafred sta vokala prispevala tudi Miha Beze- ljak in Metod Banko, kar naredi celotno glasbeno dogodivščino še bolj pripove- dno in barvito. Res je, da so pesmice namenjene bistveno bolj poslušanju kakor pa otroškemu izvajanju, vendar jih prav to postavlja v luč vzgajanja in razumevanja glasbenih vsebin preko natančnega poslušanja – kar je še pose- bej pomembno pri najmlajši genera- ciji. V kolikor se skladbice poveže še z ‚branjem‘ oz. opazovanjem ilustracij v knjigi (delo Alenke Sottler), potem imamo pred seboj odličen izdelek, ki lahko otroke popelje v svet doživljanja mišk v najrazličnejših svetovih, zgod- bah in prigodah. Glasbeni elementi so zgrajeni pred- vsem na moči vokalne interpretacije, ki postavlja v ospredje besedilo in spo- ročilo, celotna instrumentalna sprem- ljava pa je s svojimi aranžmaji dober sooblikovalec vzdušij in ritmičnih fraz, včasih že na meji šansonjerskega, celo plesnega in pripovednega ustvarjanja. Vse to brez dvoma pripomore k nekak- šnemu zavestnemu postavljanju sveta otroške fantazije onkraj digitalne vir- tualne resničnosti, saj ob tem največji delež naredi prav otroška fantazija. Tako se miške skozi skladbice odpra- vijo po radič, pogumno odkorakajo 104 105 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA dalje, se gugajo, nesejo lešnik, najdejo sir, so vrači, umrejo od medenjaka, so debele in ohole, preživljajo zimo, gredo spat in nam delijo srečo. Mišji svet se preko glasbenih zgodb prelevi v resnični svet otroškega doživljanja in sprejemanja življenja na ravni popolne domišljije, skupaj s katero se celotna zvočna magija prav- zaprav tudi zgodi. Zagotovo lahko razumemo, da imajo tudi miške svoja življenja, polna tegob, strahov in vesel ja, otroci pa preko odličnih ritmi- zacij besednih in melodičnih zvez pre- poznavajo glasbeno literaturo kot pri- povedni in glasbeni element, s katerim si odstirajo tako pravljične kakor tudi magične svetove nevidnih izmišljij. Pri izvedbi so sodelovali še Matic Smolnikar (kitara), Aleš Zorec (raz- lična tolkala), Janez Krevel (kontrabas), Aleksander Živko (klavir), Rok Feli- cjan (klarinet), Katarina Kozjek (vio- lončelo), Klemen Bračko (viola), Dejan Maleš (harmonika), Lorenzo Contaldo (fagot), Eva Arh (pikolo), za glasbeno produkcijo je poskrbel Matic Smol- nikar, tonski mojster pa je bil Metod Komatar, ki je poskrbel tudi za miks in mastering posnetkov. Že omenjena pevka Laura Zafred pa je tudi avtorica glasbe in aranžmajev, igrala je violino in poskrbela za dodane zvočne učinke (žvižgi, črički, pisalni stroj), hkrati pa se podpisuje tudi kot producentka celotne glasbene zgodbe. Veseli smo lahko, da je tako zanimiv in kvaliteten izdelek zagledal luč sveta in s tem osvetlil otroški svet domišljije, ki zagotovo domuje in snuje Drobtine iz mišje doline na vse mogoče načine. MITJA REICHENBERG VEČ IGRIŠČ, MANJ PARKIRIŠČ. Maša Ogrizek: Luka iz bloka: nove dogodivščine iz Koko mesta. Ilustriral Miha Hančič. Dob: Miš, 2022. Maša Ogrizek: Luka iz bloka 2: nove dogodivščine iz Koko mesta. Ilustriral Miha Hančič. Dob: Miš, 2023. Sadovi sodelovanja Maše Ogrizek in Mihe Hančiča se debelijo in množijo že vsaj pet let, kolikor jih je preteklo od izdaje zbirke ilustriranih kratkih zgodb Koko Dajsa v mestu. Sledila ji je kartonka Koko mesto, zabavna igro- knjiga, kmalu zatem pa prva deseterica stripov v zbirki Luka iz bloka, ki se ji je letos pridružil še drugi del “novih dogo- divščin iz Koko mesta”. Že prve Han- čičeve ilustracije vsebujejo nekatere stripovske elemente, kot so govorni oblački in gibalne črte, pa tudi zgodbe same formalno in vsebinsko ustrezajo meram kratkih etap stripovske serije. Na rabo enakomerne forme je prav gotovo vplivala tudi revijalna narava stripov, prvotno objavljenih v Cicibanu, šolskemu letu in letnim časom pa sledi tudi zaporedje zgodb v zbirkah. V središču stripov so štirje glavni junaki, sosedi, sošolci in prijatelji: bober Luka, martinček Amir, medvedka Lili in želvak Oskar. Oblikovani so skladno s stripovsko konvencijo, da se njihova podoba v zgodbah ne spreminja. Pri serialnih stripih je tovrstno ponavljanje skorajda nujno, da so osrednji liki bral- cem nemudoma prepoznavni in lahko fokus pripade dogodku v posamični zgodbi. Imajo prepoznavna oblačila in določujoče atribute, pa tudi po karak- teristikah ustrezajo tipom v otroški in mladinski literaturi: Luka je frajer z rolko in kulsko frizuro, Amir je nagajiv šaljivec z nogometno žogo, Lili je neko- liko nerodna in okorna, a ima pri sebi zmeraj sladkarije, Oskar pa je plašen in priden piflar, ki rad bere stripe. Kadar se katera od stalnih lastnosti spremeni, je to vezano na konkreten kontekst, denimo ko si za igro na snegu oblečejo bunde, ali pa je to posebej izpostavljeno kot del vsebine, npr. ko si v zgodbi Za pusta hrusta nadenejo kostume. Avtorski tandem je posebno pozor- nost pri oblikovanju glavnih junakov namenil njihovi živosti, v kateri se pogosto prepoznamo in se z njihovimi čustvi in mislimi zlahka poistovetimo. Liki jočejo, se jezijo, padajo s skirojev, rolk in koles, snemajo trike s telefoni, igrajo Playstation, se obmetavajo s sne- žnimi kepami, se tolažijo, hihitajo in kro- hotajo ter sanjajo o slastnih McBedrcih. Tudi sicer je celostna zasnova zbirk ustvarjena z mislijo na začetniške stri- povske bralce, saj je zgodbam skupna pripovedna jasnost na verbalnem in likovnem nivoju. Posredni pripovedo- valec je omejen na poročanje stila “nas- lednji dan” ali “dve buški, tri praske in pet modric kasneje”, večina z velikimi tiskanimi črkami izpisanega besedila pa je v dialogih, postavljenih v oblačke klasičnih oblik. Kot je običajno za Han- čičeve stripe, je tudi Luka iz bloka zvo- kovno močno podkrepljena zbirka, saj kar mrgoli v podobe vključenih med- metov. Njihov likovni zapis je sicer pre- cej enoličen, a tovrstna odločitev hkrati omogoča, da ti ne zvajajo pozornosti od junakov in njihovega delovanja, temveč ga le spremljajo. Poleg značajskega humorja, ki pri- haja do izraza v medsebojnih odnosih in odzivih, se lahko nadejamo številnih besednih iger ter zbadljivih rim, recimo ko medvedka najavi: “Vpisala se bom na balet,” goski pa ji hihitaje odgovo- rita: “Kdor bo plesal s tabo, bo polpet.” Medtem vizualni del doda še zabavne situacije, kot so razni padci, prdci in zardevanja. Tečna ostarela soseda Koko Dajsa je vključena v zgodbe kot kon- trast otroški igrivosti in radovednosti, učiteljica štorklja Špela med poukom guči, pardon, govori, brata zajca pa sta zmeraj pri volji za norčije. Humor v stri- pih je prilagojen ciljni publiki, a k sreči ni pretirano čistunski, navsezadnje pa bi si tudi po izkušnjah starejših bralcev težko zamislili boljšo popotnico za prve korake vstopa v svet stripa. Osnovna razporeditev stripovskih strani je šablonska, trem stranem z mrežo okvirčkov sledi sklepna celostran- ska postavitev, ki jo zamejuje krog. Poleg enovite vizualnosti imajo zgodbe tudi poenoteno strukturo, kjer nastavku, dogodku in zapletu sledi ugoden raz- plet. Na ustaljeni shemi se nato pojav- ljajo dinamični poudarki, kjer denimo oblački, predmeti ali liki redno sto- pajo čez robove okvirčkov ali pa mreža okvirčkov deluje kot ena risba. Tak pri- mer je razporeditev šestih enakomerno velikih okvirčkov na strani, da izgledajo kot okna šestih stanovanj, po dve v vsa- kem nadstropju, med katerimi poteka igra z vodnimi baloni, kapljice vode pa se ne zmenijo za praznine med okvirčki in špricajo kar po celi strani. Primer z vse- bino podkrepljenega vizualnega odmika je recimo k Lili usmerjen miselni obla- ček, ki ima namesto običajne verige krogcev srčke, saj medvedka ravno razmišlja o tem, kako je Amirjev brat luštkan. K cilju jasnosti se risba najbolj približa s premišljeno gostoto elementov in njihovim izmenjevanjem. Ko avtorja želita, da je naša pozornost na akciji, liku ali govoru, so ozadja prazna in bledih odtenkov, okolica je le nakazana. Med okvirčki se mestoma pojavijo taki, ki nimajo izrisanih robov in se “izlivajo” v belino strani, ti so prikladni za pomen- ske poudarke. Kadar pa okolje ali stri- povska “scenografija” nosi pomembne informacije, je risba gosta, recimo ob 104 105 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA dalje, se gugajo, nesejo lešnik, najdejo sir, so vrači, umrejo od medenjaka, so debele in ohole, preživljajo zimo, gredo spat in nam delijo srečo. Mišji svet se preko glasbenih zgodb prelevi v resnični svet otroškega doživljanja in sprejemanja življenja na ravni popolne domišljije, skupaj s katero se celotna zvočna magija prav- zaprav tudi zgodi. Zagotovo lahko razumemo, da imajo tudi miške svoja življenja, polna tegob, strahov in vesel ja, otroci pa preko odličnih ritmi- zacij besednih in melodičnih zvez pre- poznavajo glasbeno literaturo kot pri- povedni in glasbeni element, s katerim si odstirajo tako pravljične kakor tudi magične svetove nevidnih izmišljij. Pri izvedbi so sodelovali še Matic Smolnikar (kitara), Aleš Zorec (raz- lična tolkala), Janez Krevel (kontrabas), Aleksander Živko (klavir), Rok Feli- cjan (klarinet), Katarina Kozjek (vio- lončelo), Klemen Bračko (viola), Dejan Maleš (harmonika), Lorenzo Contaldo (fagot), Eva Arh (pikolo), za glasbeno produkcijo je poskrbel Matic Smol- nikar, tonski mojster pa je bil Metod Komatar, ki je poskrbel tudi za miks in mastering posnetkov. Že omenjena pevka Laura Zafred pa je tudi avtorica glasbe in aranžmajev, igrala je violino in poskrbela za dodane zvočne učinke (žvižgi, črički, pisalni stroj), hkrati pa se podpisuje tudi kot producentka celotne glasbene zgodbe. Veseli smo lahko, da je tako zanimiv in kvaliteten izdelek zagledal luč sveta in s tem osvetlil otroški svet domišljije, ki zagotovo domuje in snuje Drobtine iz mišje doline na vse mogoče načine. MITJA REICHENBERG VEČ IGRIŠČ, MANJ PARKIRIŠČ. Maša Ogrizek: Luka iz bloka: nove dogodivščine iz Koko mesta. Ilustriral Miha Hančič. Dob: Miš, 2022. Maša Ogrizek: Luka iz bloka 2: nove dogodivščine iz Koko mesta. Ilustriral Miha Hančič. Dob: Miš, 2023. Sadovi sodelovanja Maše Ogrizek in Mihe Hančiča se debelijo in množijo že vsaj pet let, kolikor jih je preteklo od izdaje zbirke ilustriranih kratkih zgodb Koko Dajsa v mestu. Sledila ji je kartonka Koko mesto, zabavna igro- knjiga, kmalu zatem pa prva deseterica stripov v zbirki Luka iz bloka, ki se ji je letos pridružil še drugi del “novih dogo- divščin iz Koko mesta”. Že prve Han- čičeve ilustracije vsebujejo nekatere stripovske elemente, kot so govorni oblački in gibalne črte, pa tudi zgodbe same formalno in vsebinsko ustrezajo meram kratkih etap stripovske serije. Na rabo enakomerne forme je prav gotovo vplivala tudi revijalna narava stripov, prvotno objavljenih v Cicibanu, šolskemu letu in letnim časom pa sledi tudi zaporedje zgodb v zbirkah. V središču stripov so štirje glavni junaki, sosedi, sošolci in prijatelji: bober Luka, martinček Amir, medvedka Lili in želvak Oskar. Oblikovani so skladno s stripovsko konvencijo, da se njihova podoba v zgodbah ne spreminja. Pri serialnih stripih je tovrstno ponavljanje skorajda nujno, da so osrednji liki bral- cem nemudoma prepoznavni in lahko fokus pripade dogodku v posamični zgodbi. Imajo prepoznavna oblačila in določujoče atribute, pa tudi po karak- teristikah ustrezajo tipom v otroški in mladinski literaturi: Luka je frajer z rolko in kulsko frizuro, Amir je nagajiv šaljivec z nogometno žogo, Lili je neko- liko nerodna in okorna, a ima pri sebi zmeraj sladkarije, Oskar pa je plašen in priden piflar, ki rad bere stripe. Kadar se katera od stalnih lastnosti spremeni, je to vezano na konkreten kontekst, denimo ko si za igro na snegu oblečejo bunde, ali pa je to posebej izpostavljeno kot del vsebine, npr. ko si v zgodbi Za pusta hrusta nadenejo kostume. Avtorski tandem je posebno pozor- nost pri oblikovanju glavnih junakov namenil njihovi živosti, v kateri se pogosto prepoznamo in se z njihovimi čustvi in mislimi zlahka poistovetimo. Liki jočejo, se jezijo, padajo s skirojev, rolk in koles, snemajo trike s telefoni, igrajo Playstation, se obmetavajo s sne- žnimi kepami, se tolažijo, hihitajo in kro- hotajo ter sanjajo o slastnih McBedrcih. Tudi sicer je celostna zasnova zbirk ustvarjena z mislijo na začetniške stri- povske bralce, saj je zgodbam skupna pripovedna jasnost na verbalnem in likovnem nivoju. Posredni pripovedo- valec je omejen na poročanje stila “nas- lednji dan” ali “dve buški, tri praske in pet modric kasneje”, večina z velikimi tiskanimi črkami izpisanega besedila pa je v dialogih, postavljenih v oblačke klasičnih oblik. Kot je običajno za Han- čičeve stripe, je tudi Luka iz bloka zvo- kovno močno podkrepljena zbirka, saj kar mrgoli v podobe vključenih med- metov. Njihov likovni zapis je sicer pre- cej enoličen, a tovrstna odločitev hkrati omogoča, da ti ne zvajajo pozornosti od junakov in njihovega delovanja, temveč ga le spremljajo. Poleg značajskega humorja, ki pri- haja do izraza v medsebojnih odnosih in odzivih, se lahko nadejamo številnih besednih iger ter zbadljivih rim, recimo ko medvedka najavi: “Vpisala se bom na balet,” goski pa ji hihitaje odgovo- rita: “Kdor bo plesal s tabo, bo polpet.” Medtem vizualni del doda še zabavne situacije, kot so razni padci, prdci in zardevanja. Tečna ostarela soseda Koko Dajsa je vključena v zgodbe kot kon- trast otroški igrivosti in radovednosti, učiteljica štorklja Špela med poukom guči, pardon, govori, brata zajca pa sta zmeraj pri volji za norčije. Humor v stri- pih je prilagojen ciljni publiki, a k sreči ni pretirano čistunski, navsezadnje pa bi si tudi po izkušnjah starejših bralcev težko zamislili boljšo popotnico za prve korake vstopa v svet stripa. Osnovna razporeditev stripovskih strani je šablonska, trem stranem z mrežo okvirčkov sledi sklepna celostran- ska postavitev, ki jo zamejuje krog. Poleg enovite vizualnosti imajo zgodbe tudi poenoteno strukturo, kjer nastavku, dogodku in zapletu sledi ugoden raz- plet. Na ustaljeni shemi se nato pojav- ljajo dinamični poudarki, kjer denimo oblački, predmeti ali liki redno sto- pajo čez robove okvirčkov ali pa mreža okvirčkov deluje kot ena risba. Tak pri- mer je razporeditev šestih enakomerno velikih okvirčkov na strani, da izgledajo kot okna šestih stanovanj, po dve v vsa- kem nadstropju, med katerimi poteka igra z vodnimi baloni, kapljice vode pa se ne zmenijo za praznine med okvirčki in špricajo kar po celi strani. Primer z vse- bino podkrepljenega vizualnega odmika je recimo k Lili usmerjen miselni obla- ček, ki ima namesto običajne verige krogcev srčke, saj medvedka ravno razmišlja o tem, kako je Amirjev brat luštkan. K cilju jasnosti se risba najbolj približa s premišljeno gostoto elementov in njihovim izmenjevanjem. Ko avtorja želita, da je naša pozornost na akciji, liku ali govoru, so ozadja prazna in bledih odtenkov, okolica je le nakazana. Med okvirčki se mestoma pojavijo taki, ki nimajo izrisanih robov in se “izlivajo” v belino strani, ti so prikladni za pomen- ske poudarke. Kadar pa okolje ali stri- povska “scenografija” nosi pomembne informacije, je risba gosta, recimo ob 106 107 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA prikazu otroških sob, ki veliko povedo o posameznikovih interesih. V obeh zbirkah spremljamo junake v sicer vsakdanjih življenjskih situa- cijah, ki pa jim prinašajo pomembne izkušnje in spoznanja o sebi, okolici in družbi. Zgodba V slogi je moč v ospredje postavlja hišna opravila: Oskar posprav- lja za seboj in vzorno reciklira, medtem ko mora Luki mama zagroziti s prepo- vedjo igrišča, če ne pomije posode – tako se mimogrede in s smehom dotaknemo različnih tipov vzgoje ter dolžnosti in navad otrok v drugih družinah. V zgodbi Sprti prijatelji nesrečen nesporazum povzroči, da se klapa razdeli in sta užal- jeni obe strani hkrati, večkrat, še pose- bej pa v zgodbi Med dvema ognjema, je ošvrknjena tudi stara norma dekliških in fantovskih iger – Lili se zdijo špangice, dojenčki in nalepke dolgočasni, a jo hkrati Amir odvrne od igre s prijatelji fanti, češ da “to ni za punce” . Pomemben del njihovih življenj je seveda šola, ki se tukaj zdi vzorno prijetna in izpostavlja, da je vsak v nečem dober, pri čem pa tudi popolnoma neroden. Ta ideja ni nikjer eksplicitno izražena, ampak jo razumljivo odraža dogajanje samo. Rdeča nit dvajsetih zgodb je pomem b- nost prijateljstva, s tem pa poleg sila pomembne brezskrbne igre tudi zau- pan ja in sproščenosti, ki nam dovo- ljuje, da se brez strahu pokažemo taki, kot smo. Luka iz bloka upošteva svojo aktualno publiko in se ji prilagaja tako z obsegom kot videzom, pomembno določenim s ploskovitim digitalnim barvanjem v privlačnih gostih in živih, a skladnih odtenkih. Z idejno zasnovo ter umetniško izvedbo pa tudi obrtniš ko kakovostjo omogoča, da navdušenci nad stripi v njih najprej in predvsem uživajo, nato pa se k temu ugodju tudi večkrat vrnejo, ne da bi jih ob tem bre- menila pretirana didaktičnost. KATJA ŠTESL GREMO, EN DVA TRI! Darja Marinšek: Pozabljiva stonoga. Ilustracije Hana Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga (Čebelica), 2023. Letos praznujemo 70 let kultne zbirke Čebelica. Med 478 naslovov sli- kanic v tej zbirki za najmlajše otroke se je uvrstila tudi slikanica Pozabljiva stonoga (Čebelica 472), za katero je besedilo napisala Darja Marinšek, ilustrirala pa Hana Stupica. Slikanica je izšla pod budnim uredniškim očesom sedanje urednice zbirke Čebelica Irene Matko Lukan, jezikovno jo je pregle- dala Andreja Prašnikar, likovno uredila Tanja Komadina in oblikovala Sanja Janša. Slikanico odlikuje močna inte- rakcija med besedilom in ilustracijami, kar je ena izmed lastnosti postmoderne slikanice in je s tem še kako primerna za širok spekter bralcev.  Pravljica pisateljice Darje Marin- šek Pozabljiva stonoga skupaj s pito- resknimi ilustracijami Hane Stupica najmlajšim bralcem sporoča, da je včasih lahko pozabljivost naravnost očarljiva … še posebej, če je mamina. To je sodobna pravljica o majhni sto- nogi, ki se noče zbuditi in bi se najraje skrila pod odejo, da ji ne bi bilo treba iti v vrtec. Ima sto izgovorov, da ne gre, veliko nog in čevljev, a na koncu njena mama ugotovi nekaj, kar osreči obe. Ko z malo stonogico končno uredita vse probleme s čevlji (enega najdeta, za drugega dobita vezalke, naslednjega očistita …), pri odhajanju od doma mama s pogledom na koledar ugo- tovi, da je praznik. Zdaj lahko ostaneta doma in rišeta, bereta pravljice, gledata risanke in pečeta palačinke s čokolado! Darja Marinšek je študij primerjalne književnosti in angleščine končala z doktoratom iz ameriških literarnih ved. Že kot študentka je začela prevajati in se kmalu posvetila prevajanju leposlovja. Istočasno se je zaposlila kot knjižna ure- dnica, najprej pri založbi Učila, od leta 2013 pa deluje v leposlovnem uredni- štvu založbe Mladinska knjiga. Zani- miv je njen zapis o prazničnih običajih, darilih in Dedku Mrazu, saj ponuja osnovni motiv za zgodbico, v kateri je dramaturški zasuk grajen prav na kole- darju (https://www.mladinska-knjiga. si/dobrezgodbe/beremo/darja-marin- sek-s-sinom-skupaj-piseva). Rojena je bila na zadnji dan v letu, na silvestrovo. Da je kot deklica lažje dočakala dvojni praznik, ji je mama vsako leto pripra- vila adventni koledar. Daril, ki jih je dobivala, se praktično ne spomni več, njeni ročno izdelani koledarji pa so nežno zasidrani v njenem spominu. In prav koledar igra pomembno vlogo v njenem slikaniškem prvencu. Čeprav je dramaturško pomenljiv, pa iz bese- dila ni jasno, za kateri praznik gre – da je to praznik kulture izvemo šele iz predzadnje ilustracije te slikanice, kjer je na koledarju z rdečim krogcem označen 8. februar. Besedilo, v kate- rega se blago tihotapijo rime, je igrivo, ritmično spevno in – čeprav je kratko in prozno – oplemeniteno še s slutnjo pesniške anáfore, s ponavljanjem (sko- raj) istih besednih skupin. Nič ni meta- foričnega, ne simbolnega, dogajanje je enosmerno. Stonogica mora v vrtec. In pika. Gremo, en dva tri! Ta pravljica Darje Marinšek je najprej nastopila v nizu pravljic Lahko noč, otroci! Radia Slovenija 19. maja letos – pripovedovala jo je Maša Der- ganc – med pahljačo novih radijskih pravljic, ki jih skriva resnično samo- svoja radijska zbirka Čebelice. Pravljice iz domače in svetovne literature za vsako noč je ena najstarejših oddaj otroškega in mladinskega programa Radia Slove- nija, kjer le na videz obrobna oddaja opravlja veliko kulturno poslanstvo. Najmlajše poslušalce vodi v svet domi- šljije v izbrani govorici gledaliških igralcev in igralk. Režiser oddaj in avtor idejne zasnove radijskega cikla Čebelice je Klemen Markovčič. Oddaja Pozabljiva stonoga, ki jo je uredila Alja Verbole, je bila posneta v studiu 2, glasbeno jo je oblikovala Darja Hlavka Godina, tonski mojster pa je bil Urban Gruden. Že prvi večji ilustratorski projekt Rokavička (Mladinska knjiga, 2014) je Hani Stupica še v času študija prinesel veliko priznanje, na 11. Slovenskem bienalu ilustracije je dobila nagrado Hinka Smrekarja, najvišje domače sta- novsko priznanje na področju ilustra- cije. Kmalu je dobila v upodabljanje Schönwerthove pravljice (Miš, 2017), pravljice iz 19. stoletja z nenavadnimi konci, kjer na mesto znanih junakov vstopajo novi, drugačni in vznemir- ljivi liki. Pravljice bavarskega zbiralca ljudskega izročila Franza Xaverja von Schönwertha, ki ga je Jacob Grimm opisal kot svojega edinega možnega naslednika, so bile ilustratorki, naklon- jeni nemški renesansi, pisane na kožo. S petnajstimi v umirjene tone ozadij ujetimi dvostranskimi podobami je ilustrirala še slikanico Zajčkova hišica (Mladinska knjiga, 2021) po besedilu Anje Štefan. Pripoved o prijateljstvu, 106 107 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA prikazu otroških sob, ki veliko povedo o posameznikovih interesih. V obeh zbirkah spremljamo junake v sicer vsakdanjih življenjskih situa- cijah, ki pa jim prinašajo pomembne izkušnje in spoznanja o sebi, okolici in družbi. Zgodba V slogi je moč v ospredje postavlja hišna opravila: Oskar posprav- lja za seboj in vzorno reciklira, medtem ko mora Luki mama zagroziti s prepo- vedjo igrišča, če ne pomije posode – tako se mimogrede in s smehom dotaknemo različnih tipov vzgoje ter dolžnosti in navad otrok v drugih družinah. V zgodbi Sprti prijatelji nesrečen nesporazum povzroči, da se klapa razdeli in sta užal- jeni obe strani hkrati, večkrat, še pose- bej pa v zgodbi Med dvema ognjema, je ošvrknjena tudi stara norma dekliških in fantovskih iger – Lili se zdijo špangice, dojenčki in nalepke dolgočasni, a jo hkrati Amir odvrne od igre s prijatelji fanti, češ da “to ni za punce” . Pomemben del njihovih življenj je seveda šola, ki se tukaj zdi vzorno prijetna in izpostavlja, da je vsak v nečem dober, pri čem pa tudi popolnoma neroden. Ta ideja ni nikjer eksplicitno izražena, ampak jo razumljivo odraža dogajanje samo. Rdeča nit dvajsetih zgodb je pomem b- nost prijateljstva, s tem pa poleg sila pomembne brezskrbne igre tudi zau- pan ja in sproščenosti, ki nam dovo- ljuje, da se brez strahu pokažemo taki, kot smo. Luka iz bloka upošteva svojo aktualno publiko in se ji prilagaja tako z obsegom kot videzom, pomembno določenim s ploskovitim digitalnim barvanjem v privlačnih gostih in živih, a skladnih odtenkih. Z idejno zasnovo ter umetniško izvedbo pa tudi obrtniš ko kakovostjo omogoča, da navdušenci nad stripi v njih najprej in predvsem uživajo, nato pa se k temu ugodju tudi večkrat vrnejo, ne da bi jih ob tem bre- menila pretirana didaktičnost. KATJA ŠTESL GREMO, EN DVA TRI! Darja Marinšek: Pozabljiva stonoga. Ilustracije Hana Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga (Čebelica), 2023. Letos praznujemo 70 let kultne zbirke Čebelica. Med 478 naslovov sli- kanic v tej zbirki za najmlajše otroke se je uvrstila tudi slikanica Pozabljiva stonoga (Čebelica 472), za katero je besedilo napisala Darja Marinšek, ilustrirala pa Hana Stupica. Slikanica je izšla pod budnim uredniškim očesom sedanje urednice zbirke Čebelica Irene Matko Lukan, jezikovno jo je pregle- dala Andreja Prašnikar, likovno uredila Tanja Komadina in oblikovala Sanja Janša. Slikanico odlikuje močna inte- rakcija med besedilom in ilustracijami, kar je ena izmed lastnosti postmoderne slikanice in je s tem še kako primerna za širok spekter bralcev.  Pravljica pisateljice Darje Marin- šek Pozabljiva stonoga skupaj s pito- resknimi ilustracijami Hane Stupica najmlajšim bralcem sporoča, da je včasih lahko pozabljivost naravnost očarljiva … še posebej, če je mamina. To je sodobna pravljica o majhni sto- nogi, ki se noče zbuditi in bi se najraje skrila pod odejo, da ji ne bi bilo treba iti v vrtec. Ima sto izgovorov, da ne gre, veliko nog in čevljev, a na koncu njena mama ugotovi nekaj, kar osreči obe. Ko z malo stonogico končno uredita vse probleme s čevlji (enega najdeta, za drugega dobita vezalke, naslednjega očistita …), pri odhajanju od doma mama s pogledom na koledar ugo- tovi, da je praznik. Zdaj lahko ostaneta doma in rišeta, bereta pravljice, gledata risanke in pečeta palačinke s čokolado! Darja Marinšek je študij primerjalne književnosti in angleščine končala z doktoratom iz ameriških literarnih ved. Že kot študentka je začela prevajati in se kmalu posvetila prevajanju leposlovja. Istočasno se je zaposlila kot knjižna ure- dnica, najprej pri založbi Učila, od leta 2013 pa deluje v leposlovnem uredni- štvu založbe Mladinska knjiga. Zani- miv je njen zapis o prazničnih običajih, darilih in Dedku Mrazu, saj ponuja osnovni motiv za zgodbico, v kateri je dramaturški zasuk grajen prav na kole- darju (https://www.mladinska-knjiga. si/dobrezgodbe/beremo/darja-marin- sek-s-sinom-skupaj-piseva). Rojena je bila na zadnji dan v letu, na silvestrovo. Da je kot deklica lažje dočakala dvojni praznik, ji je mama vsako leto pripra- vila adventni koledar. Daril, ki jih je dobivala, se praktično ne spomni več, njeni ročno izdelani koledarji pa so nežno zasidrani v njenem spominu. In prav koledar igra pomembno vlogo v njenem slikaniškem prvencu. Čeprav je dramaturško pomenljiv, pa iz bese- dila ni jasno, za kateri praznik gre – da je to praznik kulture izvemo šele iz predzadnje ilustracije te slikanice, kjer je na koledarju z rdečim krogcem označen 8. februar. Besedilo, v kate- rega se blago tihotapijo rime, je igrivo, ritmično spevno in – čeprav je kratko in prozno – oplemeniteno še s slutnjo pesniške anáfore, s ponavljanjem (sko- raj) istih besednih skupin. Nič ni meta- foričnega, ne simbolnega, dogajanje je enosmerno. Stonogica mora v vrtec. In pika. Gremo, en dva tri! Ta pravljica Darje Marinšek je najprej nastopila v nizu pravljic Lahko noč, otroci! Radia Slovenija 19. maja letos – pripovedovala jo je Maša Der- ganc – med pahljačo novih radijskih pravljic, ki jih skriva resnično samo- svoja radijska zbirka Čebelice. Pravljice iz domače in svetovne literature za vsako noč je ena najstarejših oddaj otroškega in mladinskega programa Radia Slove- nija, kjer le na videz obrobna oddaja opravlja veliko kulturno poslanstvo. Najmlajše poslušalce vodi v svet domi- šljije v izbrani govorici gledaliških igralcev in igralk. Režiser oddaj in avtor idejne zasnove radijskega cikla Čebelice je Klemen Markovčič. Oddaja Pozabljiva stonoga, ki jo je uredila Alja Verbole, je bila posneta v studiu 2, glasbeno jo je oblikovala Darja Hlavka Godina, tonski mojster pa je bil Urban Gruden. Že prvi večji ilustratorski projekt Rokavička (Mladinska knjiga, 2014) je Hani Stupica še v času študija prinesel veliko priznanje, na 11. Slovenskem bienalu ilustracije je dobila nagrado Hinka Smrekarja, najvišje domače sta- novsko priznanje na področju ilustra- cije. Kmalu je dobila v upodabljanje Schönwerthove pravljice (Miš, 2017), pravljice iz 19. stoletja z nenavadnimi konci, kjer na mesto znanih junakov vstopajo novi, drugačni in vznemir- ljivi liki. Pravljice bavarskega zbiralca ljudskega izročila Franza Xaverja von Schönwertha, ki ga je Jacob Grimm opisal kot svojega edinega možnega naslednika, so bile ilustratorki, naklon- jeni nemški renesansi, pisane na kožo. S petnajstimi v umirjene tone ozadij ujetimi dvostranskimi podobami je ilustrirala še slikanico Zajčkova hišica (Mladinska knjiga, 2021) po besedilu Anje Štefan. Pripoved o prijateljstvu, 108 109 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA o tem, da je v nesreči največja sreča, če ti kdo priskoči na pomoč, je prika- zana kot nazorna ilustracija pripovedi, hkrati pa tudi kot imaginacija, ki se razkriva iz raztrganin pergamentno orumenelih slikovnih osnov. Poleg tega so njena drobna (ne za knjižno objavo ustvarjena) dela enostavno dovolj intri- gantna, da uspešno vzbujajo pozornost tudi na drugih slikovnih nosilcih. Z najfinejšimi potezami v ilustra- torkini klasični tehniki (gvaš, tempera, akvarel na papirju) so izvirniki, ustvar- jeni za slikanico Pozabljiva stonoga, prejeli pomembno mednarodno nag- rado. Še pred izidom slikanice so bile ilustracije poslane na Festival ilustracij – Ilustrofest, ki se od leta 2019 odvija na Kalemegdanu v Beograjski trdnjavi kot velika mednarodna razstava izbra- nih ilustracij. Žirija festivala vsako leto nagradi najboljše ilustracije v petih kategorijah: ilustracije za knjige, ilustracije za revije, ilustracije v obli- kovalski in oglaševalski industriji, ilustracije – osebni projekt, ilustracije – družbeno odgovorni projekti ter Grand Prix za najboljšega avtorja na festivalu. Na petem festivalu ilustracij Ilustrofest 2023 je Grand Prix prejela ilustratorka Ane Arzelus iz Španije, člani medna- rodne žirije (Dejan Kralj, Manca Kro- šelj, Ester Garcia, Natalija Palurović, Ksenija Marinković) pa so nagrado za najboljšo knjižno ilustracijo dodelili Hani Stupica. Glavna literarna lika sodobne pra- vljice Pozabljiva stonoga sta (neimeno- vani) mama in hčerka stonogica, ki sta v portretnem medaljonu predstavljeni že na notranji naslovni strani. Njuni vlogi sta v logičnem odnosu: mati, ki je vzgojiteljica, in hči, ki naj bi jo ubogala. A na srečo se tudi mati kdaj zmoti. Ozi- roma pozabi. In to ju poveže. Z besedi- lom kongenialne ilustracije pa najmlaj- ših otrok ne le zvabijo k branju, temveč z domišljenimi podobami soustvarjajo njihove predstave, jim omogočajo pri- merjanje, sanjarjenje in vživljanje v pripoved. Književni osrednji prostor je dom, kjer glavni literarni junakinji živita, in tako cela atmosfera dogajalnega pro- st ora odzvanja tudi v likovni podobi. Vznemirljiv likovni jezik je nedvomno tak, kot se ga od ilustratorke, ki ostaja zvesta svojemu slogu, pričakuje. Ilustracije so do filigranske potankosti izslikane, pri čemer vsebujejo mno- žico zanimivih podrobnosti in situacij za domišljije lačne mlade bralce. Še posebej simpatičen je zaključni pri- zor slikanice, ko glavni osebi v postelji bereta knjigo, izpod odejice pa kukajo številne (mamine bose in hčerkine le v nogavičke obute) nožice. »Zaprli sta vrata in druga drugo sezuli. In tako sta cel dan poležavali, risali, brali prav- ljice, se šli skrivalnice, gledali risanke in spekli slastne palačinke – s čokolado. Ničesar nista izpustili, prav za vse sta si vzeli čas.« Ena izmed izstopajočih lastnosti  je odprt komunikacijski prostor med besedo in podobo. Avto- rici sta ustvarili delo, v katerem bese- dilo in ilustracije izjemno utečeno in samozavestno komunicirajo med seboj, da deluje drobna slikanica kot premi- šljena in zaokrožena celota. V interak- ciji pretanjeno napisanega besedila s sedmimi ilustracijami in eno vinjeto je slikanica dragocen prispevek k sodobni slovenski slikaniški produkciji.  TATJANA PREGL KOBE DUHOVITA, GLOBOKA, DRZNA, NAVDIHUJOČA! Tina Bilban: Kako razumeti svet (50 abstraktnih izumov). Ilustracije Ivan Mitrevski. Dob: Miš in Ljubljana: Društvo Bralna značka Slovenije, 2023. Tina Bilban je avtorica, ki si pogosto zastavlja zelo zahtevne ustvarjalne pro- jekte, bralce pa nemalokrat navduši z vsestranskim občutkom za izražanje, intelektualno širino, »otroško« zveda- vostjo in navidezno pripovedno lahkot- nostjo, s katero svoje izkušnje uspešno prenaša na druge. Pred nastankom knjige Kako razumeti svet (50 abstrak- tnih izumov), ki so jo ob koncu šolskega leta 2022/2023 prejeli v dar tisti deve- tošolci, ki so se aktivno vključevali v bralno značko vseh devet let, zlati bralci torej, si je gotovo zadala nadvse zahte- ven izziv – kako mladim bralcem, še osn o v n oš o lcem, p r e d s t a v i t i a bs t ra k t - ne izume človeštva, ki pomembno kro- jijo naše vsakdanjike. Najprej je treba poudariti, da nas preseneti že sama pomenska širina naslova te vznemirljive knjige, ki deluje zelo ambiciozno, hkrati pa v nas vzbuja tihe obete, da bomo, ko jo bomo preb- rali, zares razumeli svet. A pri tem nam avtorica seveda spretno nastavi intelek- tualno »past«. Ko knjigo preberemo, smo šele zares na izhodišču razume- van ja sveta, torej na točki, ko pričnemo dvomiti, se spraševati, ko postanemo še bolj radovedni in globlje iščoči – knjiga nas torej opremi s številnimi orodji, s katerimi lažje razumemo abstraktne pojave v družbi, a pot do razrešitve velike bivanjske skrivnosti se prične komaj odvijati. Avtorica, ki je sicer vsestranska lite- rarna umetnica, je seveda v prvi vrsti imenitna znanstvenica, ki se ukvarja s stičišči literature, filozofije in sodobne znanosti. V sklopu zadnje jo še posebej zanima vse, kar je povezano s kvanti, kvantno optiko in kvantno informa- cijo. Zanima pa jo tudi, kako je znanost predstavljena v mladinskih delih. Zato ne preseneča, da se je tudi sama lotila neverjetnega podviga, zajeti in na mla- dim dojemljiv način predstaviti svet abstraktnih izumov, ki so zaznamovali evolucijo človeštva. Da je otrokom in mladostnikom mnogo lažje predstaviti nekaj konkret- nega, stvarnega, otipljivega, je pov- sem jasno, saj lahko v tem primeru razpolagamo s številnimi elementi predmetnega, ki ga interpretiramo s pomočjo čutov, zlasti vidnega kanala in tipa. Ko gre za abstraktne pojme, ki jih avtorica obravnava v pričujoči knjigi, ti so: bistvo, bit, bivajoče, resnica, kontekst, fenomen, čas, prostor, sveto, vesolje, lepo, naključje, znanost itd., pa je vse neotipljivo, vse »lebdi« v oddal- jenih metafizičnih sferah, ki jih lahko »(u)lovimo« zgolj z miselnimi procesi, abstrakcijo in široko domišljijo. Tudi zato je to drzna knjiga, na koncu katere lahko preberemo: »Abstraktne izume smo si izmislili, da lahko raziskujemo, obvladujemo in opisujemo svet. /…/ A v vsakdanjem življenju se s pomenom abstraktnih izumov le redko ukvarjamo – kaj pravzaprav je človek, čas ali svoboda? Knjiga, ki je pred vami, poskuša čim bolj enostavno odgovoriti na ta vprašanja.« Zadnja izpisana poved deluje kot varovalka, morda celo kot tihi izraz dvoma, da bosta vsebina in njena izpi- sana uresničitev vendarle prezahtevni za mlade petnajstletne bralce. Obenem glagol poskuša omehča sicer na videz zagonetno znanstveno in filozofsko ozračje, ki ga knjiga morda sproži v bralcu ob prvem stiku, odpira pa tudi možnost, da je to branje le vznemirljiv poskus. 108 109 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA o tem, da je v nesreči največja sreča, če ti kdo priskoči na pomoč, je prika- zana kot nazorna ilustracija pripovedi, hkrati pa tudi kot imaginacija, ki se razkriva iz raztrganin pergamentno orumenelih slikovnih osnov. Poleg tega so njena drobna (ne za knjižno objavo ustvarjena) dela enostavno dovolj intri- gantna, da uspešno vzbujajo pozornost tudi na drugih slikovnih nosilcih. Z najfinejšimi potezami v ilustra- torkini klasični tehniki (gvaš, tempera, akvarel na papirju) so izvirniki, ustvar- jeni za slikanico Pozabljiva stonoga, prejeli pomembno mednarodno nag- rado. Še pred izidom slikanice so bile ilustracije poslane na Festival ilustracij – Ilustrofest, ki se od leta 2019 odvija na Kalemegdanu v Beograjski trdnjavi kot velika mednarodna razstava izbra- nih ilustracij. Žirija festivala vsako leto nagradi najboljše ilustracije v petih kategorijah: ilustracije za knjige, ilustracije za revije, ilustracije v obli- kovalski in oglaševalski industriji, ilustracije – osebni projekt, ilustracije – družbeno odgovorni projekti ter Grand Prix za najboljšega avtorja na festivalu. Na petem festivalu ilustracij Ilustrofest 2023 je Grand Prix prejela ilustratorka Ane Arzelus iz Španije, člani medna- rodne žirije (Dejan Kralj, Manca Kro- šelj, Ester Garcia, Natalija Palurović, Ksenija Marinković) pa so nagrado za najboljšo knjižno ilustracijo dodelili Hani Stupica. Glavna literarna lika sodobne pra- vljice Pozabljiva stonoga sta (neimeno- vani) mama in hčerka stonogica, ki sta v portretnem medaljonu predstavljeni že na notranji naslovni strani. Njuni vlogi sta v logičnem odnosu: mati, ki je vzgojiteljica, in hči, ki naj bi jo ubogala. A na srečo se tudi mati kdaj zmoti. Ozi- roma pozabi. In to ju poveže. Z besedi- lom kongenialne ilustracije pa najmlaj- ših otrok ne le zvabijo k branju, temveč z domišljenimi podobami soustvarjajo njihove predstave, jim omogočajo pri- merjanje, sanjarjenje in vživljanje v pripoved. Književni osrednji prostor je dom, kjer glavni literarni junakinji živita, in tako cela atmosfera dogajalnega pro- st ora odzvanja tudi v likovni podobi. Vznemirljiv likovni jezik je nedvomno tak, kot se ga od ilustratorke, ki ostaja zvesta svojemu slogu, pričakuje. Ilustracije so do filigranske potankosti izslikane, pri čemer vsebujejo mno- žico zanimivih podrobnosti in situacij za domišljije lačne mlade bralce. Še posebej simpatičen je zaključni pri- zor slikanice, ko glavni osebi v postelji bereta knjigo, izpod odejice pa kukajo številne (mamine bose in hčerkine le v nogavičke obute) nožice. »Zaprli sta vrata in druga drugo sezuli. In tako sta cel dan poležavali, risali, brali prav- ljice, se šli skrivalnice, gledali risanke in spekli slastne palačinke – s čokolado. Ničesar nista izpustili, prav za vse sta si vzeli čas.« Ena izmed izstopajočih lastnosti  je odprt komunikacijski prostor med besedo in podobo. Avto- rici sta ustvarili delo, v katerem bese- dilo in ilustracije izjemno utečeno in samozavestno komunicirajo med seboj, da deluje drobna slikanica kot premi- šljena in zaokrožena celota. V interak- ciji pretanjeno napisanega besedila s sedmimi ilustracijami in eno vinjeto je slikanica dragocen prispevek k sodobni slovenski slikaniški produkciji.  TATJANA PREGL KOBE DUHOVITA, GLOBOKA, DRZNA, NAVDIHUJOČA! Tina Bilban: Kako razumeti svet (50 abstraktnih izumov). Ilustracije Ivan Mitrevski. Dob: Miš in Ljubljana: Društvo Bralna značka Slovenije, 2023. Tina Bilban je avtorica, ki si pogosto zastavlja zelo zahtevne ustvarjalne pro- jekte, bralce pa nemalokrat navduši z vsestranskim občutkom za izražanje, intelektualno širino, »otroško« zveda- vostjo in navidezno pripovedno lahkot- nostjo, s katero svoje izkušnje uspešno prenaša na druge. Pred nastankom knjige Kako razumeti svet (50 abstrak- tnih izumov), ki so jo ob koncu šolskega leta 2022/2023 prejeli v dar tisti deve- tošolci, ki so se aktivno vključevali v bralno značko vseh devet let, zlati bralci torej, si je gotovo zadala nadvse zahte- ven izziv – kako mladim bralcem, še osn o v n oš o lcem, p r e d s t a v i t i a bs t ra k t - ne izume človeštva, ki pomembno kro- jijo naše vsakdanjike. Najprej je treba poudariti, da nas preseneti že sama pomenska širina naslova te vznemirljive knjige, ki deluje zelo ambiciozno, hkrati pa v nas vzbuja tihe obete, da bomo, ko jo bomo preb- rali, zares razumeli svet. A pri tem nam avtorica seveda spretno nastavi intelek- tualno »past«. Ko knjigo preberemo, smo šele zares na izhodišču razume- van ja sveta, torej na točki, ko pričnemo dvomiti, se spraševati, ko postanemo še bolj radovedni in globlje iščoči – knjiga nas torej opremi s številnimi orodji, s katerimi lažje razumemo abstraktne pojave v družbi, a pot do razrešitve velike bivanjske skrivnosti se prične komaj odvijati. Avtorica, ki je sicer vsestranska lite- rarna umetnica, je seveda v prvi vrsti imenitna znanstvenica, ki se ukvarja s stičišči literature, filozofije in sodobne znanosti. V sklopu zadnje jo še posebej zanima vse, kar je povezano s kvanti, kvantno optiko in kvantno informa- cijo. Zanima pa jo tudi, kako je znanost predstavljena v mladinskih delih. Zato ne preseneča, da se je tudi sama lotila neverjetnega podviga, zajeti in na mla- dim dojemljiv način predstaviti svet abstraktnih izumov, ki so zaznamovali evolucijo človeštva. Da je otrokom in mladostnikom mnogo lažje predstaviti nekaj konkret- nega, stvarnega, otipljivega, je pov- sem jasno, saj lahko v tem primeru razpolagamo s številnimi elementi predmetnega, ki ga interpretiramo s pomočjo čutov, zlasti vidnega kanala in tipa. Ko gre za abstraktne pojme, ki jih avtorica obravnava v pričujoči knjigi, ti so: bistvo, bit, bivajoče, resnica, kontekst, fenomen, čas, prostor, sveto, vesolje, lepo, naključje, znanost itd., pa je vse neotipljivo, vse »lebdi« v oddal- jenih metafizičnih sferah, ki jih lahko »(u)lovimo« zgolj z miselnimi procesi, abstrakcijo in široko domišljijo. Tudi zato je to drzna knjiga, na koncu katere lahko preberemo: »Abstraktne izume smo si izmislili, da lahko raziskujemo, obvladujemo in opisujemo svet. /…/ A v vsakdanjem življenju se s pomenom abstraktnih izumov le redko ukvarjamo – kaj pravzaprav je človek, čas ali svoboda? Knjiga, ki je pred vami, poskuša čim bolj enostavno odgovoriti na ta vprašanja.« Zadnja izpisana poved deluje kot varovalka, morda celo kot tihi izraz dvoma, da bosta vsebina in njena izpi- sana uresničitev vendarle prezahtevni za mlade petnajstletne bralce. Obenem glagol poskuša omehča sicer na videz zagonetno znanstveno in filozofsko ozračje, ki ga knjiga morda sproži v bralcu ob prvem stiku, odpira pa tudi možnost, da je to branje le vznemirljiv poskus. 110 111 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA A brez skrbi! Knjiga v resnici pret- kano in spretno predstavi vseh petde- set pojmov. Resda cilja na kultivirane bralce z določeno kilometrino in bral- sko vztrajnostjo, kar naj bi zlati bralci nedvomno bili, a se je lahko lotijo tudi nekoliko mlajši osnovnošolci, četudi morda ne bodo vsega razumeli. In prav to je še ena od lepot te knjige – vabi nas k ponovnemu vračanju, ponov- nemu branju, uči nas, da branje knjige ni nujno enkratno, zaključeno dejanje, pač pa gre za proces. Ko rastemo mi, raste tudi naš drugačen pogled na isto knjigo, odpirajo se nove izkušnje in novi svetovi. In kako so vsi ti abstraktni svetovi predstavljeni? Avtorica uporablja izčiščen jezik, slog je ekonomičen in zreduciran. Gre torej za znanstveni pristop k jeziku, kjer ni odvečnega balasta, stranpoti in zastranitev. Pa vendar je Bilbanova znanstveni jezik, ki bi lahko mladim vzbujal občutek teže in suhoparnosti, primerno »oso(n)čila«. Povedi so dina- mične in gladko tečejo, pri tem pa odsti- rajo ravno pravšnjo vsebinsko mero pri vsakem od opisanih izumov. Krovni pojem, ki tako uvaja določeno knjižno enoto, praviloma razpade vsaj še na dve ali več podenot; pri tem pa je treba še posebej poudariti, da so izumi predstav- ljeni skozi oči sodobne znanstvenice s svežimi, novimi spoznanji. Prav zaradi tega nenadoma postane to tudi knjiga za odrasle bralce, ki lahko dopolnijo svoje »zarjavelo« šolsko znanje. T ehtno izpisane vrstice igrivo dopol- njujejo ilustracije Ivana Mitrevskega, ki, tako kot avtorica, v resen znanstveni in filozofski svet vpelje veliko humorja, gibkosti in zabave. V maniri skrbne znanstvenice pa nam pisateljica na koncu knjige doda še vrsto zanimivih naslovov knjig, ki se prav tako ukvar- jajo in tematizirajo abstraktne izume. Te so opremljene celo z zahtevnostno lestvico – od enostavnih za branje do, kot zapiše avtorica, »ekstra zafrknjenih besedil«. Ob koncu druženja s to nadvse vzne- mirljivo knjigo lahko ugotovimo, da je priporočljiva za domala vse generacije od dvanajstega leta navzgor. Dodamo pa lahko še misel, ki bo avtorico morda napeljala k pisanju knjižnega nadalje- vanja, vanj pa bo morebiti zajela tudi razlago za to knjigo značilnih pridevni- kov: duhovita, globoka, drzna in nav- dihujoča. DAVID BEDRAČ MARIBORSKA KNJIŽNICA IN MLADO GLEDALIŠČE V OKVIRU 58. FESTIVALA BORŠTNIKOVO SREČANJE »Dogajanje se poraja ob pripove do- vanju …« (Karel Čapek) V Mariborski knjižnici snujemo tesna partnerska sodelovanja z insti- tucijami, ki si prizadevajo poglabljati celovito izkušnjo na področju kultur- no-umetnostne vzgoje. Z raznovr- stnimi živimi vsebinami želimo – med drugim – spodbujati trajno zanimanje za knjigo, bralno pismenost, kulturo obiskovanja knjižnic in pripovedo- vanje. Letos smo se odzvali povabilu k sodelovanju na »Mladem Borštni- kovem«, kjer smo na pobudo produ- centke in koordinatorke Mojce Redjko prispevali pripovedovalske veščine, ki izhajajo iz bogate tradicije pripovedo- vanja pravljic v mreži naših knjižnic (prva pravljična ura za otroke se je zgodila leta 1971, prvi pravljični večer za odrasle v letu 1998). Ker je tudi pri- povedovanje pravljic in zgodb v sodob- nem času prepoznano kot samosvoja uprizoritvena praksa, je bilo sodelo- vanje s češkim gledališčem DRAK, ki temelji na tradiciji češkega lutkar- stva in hkrati razvija nove metode in ustvarjalne pristope, dragocena izku- šnja. Avtorice izvornega pedagoškega programa in ustvarjalnega procesa Anna Hrnečková, Jana Nechvátalová in Tereza Vašíčková so nam posre- dovale nekaj smernic, ki smo jih raz- vili z mislijo na domače občinstvo. Razstava je bila prvotno umeščena v Labirint Gledališča DRAK, v arhi- tekturno zasnovo je bilo vključeno ready-made delo slovenske interme- dijske umetnice Nataše Berk, kasneje je interaktivna razstava gostovala v Galeriji Sladovna v Pisku, v Mariboru pa je naselila prostore prve tekstilne tovarne – »Mariborske mehanične tkalnice in apreture Doctor in drug« (danes razstavišče Kibla portal na Valvasorjevi ulici). Izbira prizorišča je bila skrbno izbrana, saj sta prvo tekstilno tovarno v mestu – v mestni četrti Studenci – ustanovila češka tovarnarja Edvard Doctor in njegov zet Ernest Zucker (6. junija 1922). Na Studence so tedaj pripeljali železnico, okraj je zajemal 250 hiš, med katerimi so tekli potoki z bližnjega Pohorja in kjer so bili izviri mnogih studen- cev. V tovarni bombažnega blaga in preje je v najboljših časih delalo 1.600 delavk in delavcev, v ogromnih halah je ropotalo 22.000 vreten in 840 sta- tev. Pretežno so zaposlovali ženske, ki so prihajale z revnega podeželja, pri- čele so služiti denar, začele so razvijati oblačilno kulturo, kar pomeni drago- cen emancipatorni trenutek v razvoju mesta. V tem času je na Češkem Karel Čapek ustvarjal motive, ki so po sto letih navdušili mlade češke umetnice in umetnike. Interaktivna razstava Tovarna uto- pije (Továrna na utopii) je bila zasno- vana iz šestih postaj – inštalacije šestih avtoric in avtorjev, ki so jih navdih- nili utopični motivi v literarnih delih češkega pisatelja in scenarista Karla Čapka (1890–1938). Čapek je bil in ostaja izjemen pisatelj, filozof, mislec in humanist, začetnik klasične evrop- ske smeri znanstvene fantastike, ki se je skozi svoja dela posvečal družbenim temam. Avtorice in avtorji inštalacij so se navdihovali v romanih Tovarna absolutnega – Tereza V ašičkova z inšta- lacijo Pedala v absolutno; Krakatit – Jan Čtvrtnik s pustolovsko zvočno igro Krakataudio; Vojna z močeradi – Anto- nin Šilar s kratkim filmom Pogovor v čolnu in Robert Smolik z zgodovinsko vojaško razstavo Mir z močeradi. Nav- dih sta prinesli tudi dve Čapkovi dram- ski besedili R. U. R. – Kamil Belohlavek s starodavno igro iz časov, ko so svet še upravljali ljudje in Primer Makropu- los – Karel Czech, ki je postavil Prostor nesmrtnosti. Kot izjemni ustvarjalci na področju lutkovnega in alternativnega gledališča so postavitve zasnovali gle- dališko in izjemno igrivo. V pripovedovalski skupini, ki jo je koordinirala Meta Blagšič, smo sodelo- vali: Lea Hedl, Biserka Bobnar, Robert Kereži, Zdenka Gajser iz Mariborske knjižnice in Alenka Spacal iz Zavoda Bajalka. Na posameznih prizoriščih smo pripravili pripovedovalski pro- gram. Pripovedovalka, pripovedovalec je skupino sprejel, jo skozi pripovedo- vanje uvedel v teme, obiskovalce smo nato razdelili v šest skupin in vsaka je obiskala eno postajo, v uri in pol so vsi udeleženci doživeli vse postavi- tve. Nazadnje se je vseh šest prizorišč strnilo v sedmo prizorišče – Tovarno prihodnosti, kjer smo sto let po usta- novitvi tekstilne tovarne poskusili stopati v dialog med preteklostjo in 110 111 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA A brez skrbi! Knjiga v resnici pret- kano in spretno predstavi vseh petde- set pojmov. Resda cilja na kultivirane bralce z določeno kilometrino in bral- sko vztrajnostjo, kar naj bi zlati bralci nedvomno bili, a se je lahko lotijo tudi nekoliko mlajši osnovnošolci, četudi morda ne bodo vsega razumeli. In prav to je še ena od lepot te knjige – vabi nas k ponovnemu vračanju, ponov- nemu branju, uči nas, da branje knjige ni nujno enkratno, zaključeno dejanje, pač pa gre za proces. Ko rastemo mi, raste tudi naš drugačen pogled na isto knjigo, odpirajo se nove izkušnje in novi svetovi. In kako so vsi ti abstraktni svetovi predstavljeni? Avtorica uporablja izčiščen jezik, slog je ekonomičen in zreduciran. Gre torej za znanstveni pristop k jeziku, kjer ni odvečnega balasta, stranpoti in zastranitev. Pa vendar je Bilbanova znanstveni jezik, ki bi lahko mladim vzbujal občutek teže in suhoparnosti, primerno »oso(n)čila«. Povedi so dina- mične in gladko tečejo, pri tem pa odsti- rajo ravno pravšnjo vsebinsko mero pri vsakem od opisanih izumov. Krovni pojem, ki tako uvaja določeno knjižno enoto, praviloma razpade vsaj še na dve ali več podenot; pri tem pa je treba še posebej poudariti, da so izumi predstav- ljeni skozi oči sodobne znanstvenice s svežimi, novimi spoznanji. Prav zaradi tega nenadoma postane to tudi knjiga za odrasle bralce, ki lahko dopolnijo svoje »zarjavelo« šolsko znanje. T ehtno izpisane vrstice igrivo dopol- njujejo ilustracije Ivana Mitrevskega, ki, tako kot avtorica, v resen znanstveni in filozofski svet vpelje veliko humorja, gibkosti in zabave. V maniri skrbne znanstvenice pa nam pisateljica na koncu knjige doda še vrsto zanimivih naslovov knjig, ki se prav tako ukvar- jajo in tematizirajo abstraktne izume. Te so opremljene celo z zahtevnostno lestvico – od enostavnih za branje do, kot zapiše avtorica, »ekstra zafrknjenih besedil«. Ob koncu druženja s to nadvse vzne- mirljivo knjigo lahko ugotovimo, da je priporočljiva za domala vse generacije od dvanajstega leta navzgor. Dodamo pa lahko še misel, ki bo avtorico morda napeljala k pisanju knjižnega nadalje- vanja, vanj pa bo morebiti zajela tudi razlago za to knjigo značilnih pridevni- kov: duhovita, globoka, drzna in nav- dihujoča. DAVID BEDRAČ MARIBORSKA KNJIŽNICA IN MLADO GLEDALIŠČE V OKVIRU 58. FESTIVALA BORŠTNIKOVO SREČANJE »Dogajanje se poraja ob pripove do- vanju …« (Karel Čapek) V Mariborski knjižnici snujemo tesna partnerska sodelovanja z insti- tucijami, ki si prizadevajo poglabljati celovito izkušnjo na področju kultur- no-umetnostne vzgoje. Z raznovr- stnimi živimi vsebinami želimo – med drugim – spodbujati trajno zanimanje za knjigo, bralno pismenost, kulturo obiskovanja knjižnic in pripovedo- vanje. Letos smo se odzvali povabilu k sodelovanju na »Mladem Borštni- kovem«, kjer smo na pobudo produ- centke in koordinatorke Mojce Redjko prispevali pripovedovalske veščine, ki izhajajo iz bogate tradicije pripovedo- vanja pravljic v mreži naših knjižnic (prva pravljična ura za otroke se je zgodila leta 1971, prvi pravljični večer za odrasle v letu 1998). Ker je tudi pri- povedovanje pravljic in zgodb v sodob- nem času prepoznano kot samosvoja uprizoritvena praksa, je bilo sodelo- vanje s češkim gledališčem DRAK, ki temelji na tradiciji češkega lutkar- stva in hkrati razvija nove metode in ustvarjalne pristope, dragocena izku- šnja. Avtorice izvornega pedagoškega programa in ustvarjalnega procesa Anna Hrnečková, Jana Nechvátalová in Tereza Vašíčková so nam posre- dovale nekaj smernic, ki smo jih raz- vili z mislijo na domače občinstvo. Razstava je bila prvotno umeščena v Labirint Gledališča DRAK, v arhi- tekturno zasnovo je bilo vključeno ready-made delo slovenske interme- dijske umetnice Nataše Berk, kasneje je interaktivna razstava gostovala v Galeriji Sladovna v Pisku, v Mariboru pa je naselila prostore prve tekstilne tovarne – »Mariborske mehanične tkalnice in apreture Doctor in drug« (danes razstavišče Kibla portal na Valvasorjevi ulici). Izbira prizorišča je bila skrbno izbrana, saj sta prvo tekstilno tovarno v mestu – v mestni četrti Studenci – ustanovila češka tovarnarja Edvard Doctor in njegov zet Ernest Zucker (6. junija 1922). Na Studence so tedaj pripeljali železnico, okraj je zajemal 250 hiš, med katerimi so tekli potoki z bližnjega Pohorja in kjer so bili izviri mnogih studen- cev. V tovarni bombažnega blaga in preje je v najboljših časih delalo 1.600 delavk in delavcev, v ogromnih halah je ropotalo 22.000 vreten in 840 sta- tev. Pretežno so zaposlovali ženske, ki so prihajale z revnega podeželja, pri- čele so služiti denar, začele so razvijati oblačilno kulturo, kar pomeni drago- cen emancipatorni trenutek v razvoju mesta. V tem času je na Češkem Karel Čapek ustvarjal motive, ki so po sto letih navdušili mlade češke umetnice in umetnike. Interaktivna razstava Tovarna uto- pije (Továrna na utopii) je bila zasno- vana iz šestih postaj – inštalacije šestih avtoric in avtorjev, ki so jih navdih- nili utopični motivi v literarnih delih češkega pisatelja in scenarista Karla Čapka (1890–1938). Čapek je bil in ostaja izjemen pisatelj, filozof, mislec in humanist, začetnik klasične evrop- ske smeri znanstvene fantastike, ki se je skozi svoja dela posvečal družbenim temam. Avtorice in avtorji inštalacij so se navdihovali v romanih Tovarna absolutnega – Tereza V ašičkova z inšta- lacijo Pedala v absolutno; Krakatit – Jan Čtvrtnik s pustolovsko zvočno igro Krakataudio; Vojna z močeradi – Anto- nin Šilar s kratkim filmom Pogovor v čolnu in Robert Smolik z zgodovinsko vojaško razstavo Mir z močeradi. Nav- dih sta prinesli tudi dve Čapkovi dram- ski besedili R. U. R. – Kamil Belohlavek s starodavno igro iz časov, ko so svet še upravljali ljudje in Primer Makropu- los – Karel Czech, ki je postavil Prostor nesmrtnosti. Kot izjemni ustvarjalci na področju lutkovnega in alternativnega gledališča so postavitve zasnovali gle- dališko in izjemno igrivo. V pripovedovalski skupini, ki jo je koordinirala Meta Blagšič, smo sodelo- vali: Lea Hedl, Biserka Bobnar, Robert Kereži, Zdenka Gajser iz Mariborske knjižnice in Alenka Spacal iz Zavoda Bajalka. Na posameznih prizoriščih smo pripravili pripovedovalski pro- gram. Pripovedovalka, pripovedovalec je skupino sprejel, jo skozi pripovedo- vanje uvedel v teme, obiskovalce smo nato razdelili v šest skupin in vsaka je obiskala eno postajo, v uri in pol so vsi udeleženci doživeli vse postavi- tve. Nazadnje se je vseh šest prizorišč strnilo v sedmo prizorišče – Tovarno prihodnosti, kjer smo sto let po usta- novitvi tekstilne tovarne poskusili stopati v dialog med preteklostjo in 112 113 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA prihodnostjo. Obiskovalci so pripravili kratke predstavitve igrivih prizorišč, ob tem pa smo lahko oblikovali iztočnice za pogovor o pomembnih vprašanjih sodobnega časa: umetna inteligenca, vojne, migracije, razvoj tehnologij, želja po nesmrtnosti, kdaj je čas za veliki rdeči gumb in kaj bi sporočili človeštvu čez sto let. Naša sedanjost je bila Čapkova prihodnost. Obisk interaktivne razstave s pripo- vedovalkami in pripovedovalcem je bil celovit kulturno-umetniški dogodek in naslovniško odprt projekt. Skozi pri- povedovalsko gledališko izkušnjo smo v mesecu maju izpeljali 33 ponovitev, obiskalo jih je več kot 900 otrok, mla- dostnikov, študentov in ostalih odra- slih obiskovalcev. ZDENKA GAJSER AVTORJI V TEJ ŠTEVILKI Nika Arhar, teatrologinja, gledališka kritičarka, dramaturginja, publicistka dr. David Bedrač, pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik, publicist, profesor slo- venščine, literarni mentor, član uredniškega odbora revije Otrok in knjiga dr. Tina Bilban, raziskovalka, literarna kritičarka, urednica, prevajalka in pisate- ljica, predsednica Slovenske sekcije IBBY in članica izvršnega odbora mednarodne zveze IBBY , članica uredniškega odbora revije Otrok in knjiga Jasna Čebron, profesorica slovenščine in italijanščine, publicistka Darka Erdelji, ilustratorka, lutkarica in kiparka Zdenka Gajser, pripovedovalka in višja knjižničarka dr. Dragica Haramija, redna profesorica za področje mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, avtorica številnih znanstvenih in strokovnih člankov ter znanstvenih monografij, programska vodja festivala Oko besede, strokovna sodelavka žirije DSP za nagrado desetnica, pred- sednica žirije za večernico Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga Lela Angela Mršek Bajda, diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, avtorica strokovnih člankov o sodobni umetnosti in urednica monografskih edicij z lokalitetno tematiko Sebastijan Pregelj, pisatelj in zgodovinar Slavko Pregl, pisatelj, publicist, podpredsednik Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS Tatjana Pregl Kobe, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, esejistka, pesnica, pisateljica, publicistka, članica uredniškega odbora revije Otrok in knjiga dr. Mitja Reichenberg, skladatelj, glasbeni producent, predavatelj, esejist in teoretik Klara Širovnik, novinarka, članica žirije za večernico mag. Katja Štesl, diplomirana literarna komparativistka, publicistka in članica uredniškega odbora revije Stripburger dr. Vladka Tucovič Sturman, docentka za področje književnosti na Pedagoški fakulteti in Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) Petra Vidali, novinarka, urednica kulturne redakcije časnika Večer dr. Barbara Zorman, docentka za področje književnosti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, publicistka, članica žirije za večernico 112 113 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA prihodnostjo. Obiskovalci so pripravili kratke predstavitve igrivih prizorišč, ob tem pa smo lahko oblikovali iztočnice za pogovor o pomembnih vprašanjih sodobnega časa: umetna inteligenca, vojne, migracije, razvoj tehnologij, želja po nesmrtnosti, kdaj je čas za veliki rdeči gumb in kaj bi sporočili človeštvu čez sto let. Naša sedanjost je bila Čapkova prihodnost. Obisk interaktivne razstave s pripo- vedovalkami in pripovedovalcem je bil celovit kulturno-umetniški dogodek in naslovniško odprt projekt. Skozi pri- povedovalsko gledališko izkušnjo smo v mesecu maju izpeljali 33 ponovitev, obiskalo jih je več kot 900 otrok, mla- dostnikov, študentov in ostalih odra- slih obiskovalcev. ZDENKA GAJSER AVTORJI V TEJ ŠTEVILKI Nika Arhar, teatrologinja, gledališka kritičarka, dramaturginja, publicistka dr. David Bedrač, pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik, publicist, profesor slo- venščine, literarni mentor, član uredniškega odbora revije Otrok in knjiga dr. Tina Bilban, raziskovalka, literarna kritičarka, urednica, prevajalka in pisate- ljica, predsednica Slovenske sekcije IBBY in članica izvršnega odbora mednarodne zveze IBBY , članica uredniškega odbora revije Otrok in knjiga Jasna Čebron, profesorica slovenščine in italijanščine, publicistka Darka Erdelji, ilustratorka, lutkarica in kiparka Zdenka Gajser, pripovedovalka in višja knjižničarka dr. Dragica Haramija, redna profesorica za področje mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, avtorica številnih znanstvenih in strokovnih člankov ter znanstvenih monografij, programska vodja festivala Oko besede, strokovna sodelavka žirije DSP za nagrado desetnica, pred- sednica žirije za večernico Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga Lela Angela Mršek Bajda, diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, avtorica strokovnih člankov o sodobni umetnosti in urednica monografskih edicij z lokalitetno tematiko Sebastijan Pregelj, pisatelj in zgodovinar Slavko Pregl, pisatelj, publicist, podpredsednik Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS Tatjana Pregl Kobe, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, esejistka, pesnica, pisateljica, publicistka, članica uredniškega odbora revije Otrok in knjiga dr. Mitja Reichenberg, skladatelj, glasbeni producent, predavatelj, esejist in teoretik Klara Širovnik, novinarka, članica žirije za večernico mag. Katja Štesl, diplomirana literarna komparativistka, publicistka in članica uredniškega odbora revije Stripburger dr. Vladka Tucovič Sturman, docentka za področje književnosti na Pedagoški fakulteti in Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) Petra Vidali, novinarka, urednica kulturne redakcije časnika Večer dr. Barbara Zorman, docentka za področje književnosti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, publicistka, članica žirije za večernico OTROK IN KNJIGA ∙ 117 Glavna in odgovorna urednica dr. Andreja Erdlen Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Za Mariborsko knjižnico direktor mag. Klemen Brvar Naklada 600 izvodov Letna naročnina 20 EUR Cena posamezne številke 10 EUR Tisk: Dravski tisk, grafična priprava: Studio Aleja OTROK IN KNJIGA ∙ 117 Glavna in odgovorna urednica dr. Andreja Erdlen Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Za Mariborsko knjižnico direktor mag. Klemen Brvar Naklada 600 izvodov Letna naročnina 20 EUR Cena posamezne številke 10 EUR Tisk: Dravski tisk, grafična priprava: Studio Aleja OTROK IN KNJIGA | Maribor 2023 | Letnik 50 | Št. 117 | Str. 1‒116