Fr. Gestrin: Čestokrat v jeseni pozni . . .
201
Izpodbodel je kobilo in oba sta zdirjala po gladki cesti.
>In kaj bodo rekli oče, ako jim prinesem jaz to novico?« nadaljeval je Božan. >Ce pač hočeš, govori sam; ti opraviš več. A zdi se mi, da že slutiš, kako slab bode vzprejem!«
>Bojim se res,   da ne bode prav!«   zavrnil je   Pavel malodušno.
»Pusti torej! Slušaj moj svet! Molči in ne vprašuj doma. Zvedelo se bode tako ali tako! In če hoče ljubezniva tvoja bodoča tašča na vsak način razjasniti svoj položaj, naj stori to sama. In, veš li še, kaj sem ti pravil o ljubezni ? Oh, glej, že sva pri Vodčtu. Manico morava pogledati!«
Jahala sta že čez most in onikraj pred krčmo poskakala raz konj. —
Kadar sta pozno dospela domov, bilo ni nič videti nI majorja, ni gospe. Oba sta že spala. Pavel pa je jel v svoji sobi na novo premišljevati, kaj mu je storiti. Vidovega vpliva se ni mogel popolnoma otresti, na drugi strani pa je ta mladi mož gorel v takem ognji prve ljubezni, da ni umel, niti mogel umeti Božanovih razlogov. Nocoj se je tudi z Manico mnogo zabaval in i dejal, da mu je deklica všeč; mislil je takisto, da ji jednako ugaja on. In tu mu je bilo Božanovo modrovanje po volji. Ljubezen — za kratek čas! A če se je domislil Zorke, vzplamtelo je nekaj blažjega, višjega v njegovem srci, in tedaj se mu je videl Božan kakor pravcati Mefisto, katerega se ne more odkrižati.
Predno je zaspal, sklenil je, da vsekako druzega dne razjasni očetu svoje razmerje.
Ali prišlo je drugače, da mu ni trebalo tega.
(Dalje prihodnjič.)
Čestokrat  v jeseni pozni , . .
v
\L/estokrat v jeseni pozni                            Pozna leta v prsih 'meni
Razcvete se boder cvet,                             Vzgdjila blesteč so up,
A razcvelega pokrije                                  Toda v kali že zamoril
Skoro mrzli sneg in led.                           Žitja mrzli ga je strup.
Fr. Gestrin.