STROKOVNOST ALI ŠOLSKO ZNANJE OSNUTEK ZAKONA o družbenem usmerjanju deljtve ima poleg ostalega tudi namen izbolj-šati strokovno strukturo kadrov v gospodar-stvu. V dosedanjih razpravah in tudi v osnut-ku zakona pa se pojem strokovnosti zamenjuje s pojmom kvalifikacije oz. šolske izobrazbe. Ko govorimo o strokovnosti, nam mora biti jasno, da je šolska izobrazba samo en del — sicer zelo važen — ne pa edini pojem strokov-nosti. Če vzamemo za osnovo razprave enotni sistem analitične ocene Jugoslavije, potem vi-dimo, da se ocena dela oz. delovnega mesta določa po 20 kriterijih, kateri imajo v celot-nem točkovnem fondu različno težo — vred-nost. Znanje in sposobnost (strokovnost) 40 '/ Odgovornost 19'/ Napor 23°/ Delovnl pogoji 18 °/ Že osnovna razdelitev nam pokaže, da je zna-nju in sposobnosti podan največji poudarek, saj zavzema kar 40 % celotnega točkovnega fonda. Če sedaj razčlenimo zahtevo jmanje in sposobnost, potem dobimo nadaljnjo razdeli-tev. Solska izobrazba 7 % Praktično delo - 26 % Spretnost ¦ 3 % Vodenje 5 % Iz podane razpredelnice je razvidno, da šolska izobrazba zavzema samo 7 % celotnega točkov-- ncga fonda, oziroma komaj 18 % v sami za-htevi — strokovnost. Iz same analitične ocene je torej razvidno naslednje: 0 strokovnost je rezultat izobraževanja in usmerjanja dela s praktičnimi izkušnjami, % praktične izkušnje so za posamezna delovna mesta točno določene — (strokovno, ne deklarativno). Pri tolmačenju praktičnih izkušenj delamo bi-stveno napako, ko zamenjujemo pojem prak-tičnih izkušenj z delovno dobo. Praktično de-lo nam daje del strokovnosti, toda samo v tistem zaporedju, kot je to določeno v siste-matizaciji delovnih mest. Kot za primer bi nakazal analizo nekega de-Iovnega mesta, toda samo s stališča praktičnih izkušenj: Sistemizacija za delovno mesto tehnologa teh-niške priprave dela v nekem podjetju s serij-sko proizvodnjo zahteva praktično delo na na-slednjih delovnih mestih: # razpisovalec materiala 6 mesecev % terminar polizdelkov 6 mesecev % seminar za analitika časa 2 meseca 0 analitik časa (snemalec izd. časov) 12 mesecev 9 tehnolog — normirec (del. postopki) 12 mesecev Iz tega sledi, da je delavec po končani šolski izobrazbi (v tem primeru srednja tehniška šola strojne stroke) šele po 38 mesecih siste- matičnega dela sposoben samostojno oprav- ljati svoje delo. Osebni dohodek pa sledi z ozirom na delo, katerega opravlja. Iz tega pre- prostega in poenostavljenega primera lahko naredimo več zaključkov, in to: 0 Delavec, ki ima sicer ustrezno šolsko iz- obrazbo, toda praktične izkušnje iz dragega področja, kot pa je določeno v sistemati- zaciji ali celo brez, še ni strokovno spo- soben. (Nadaljevanje na zadnji strani) (Nadaljevanje s 5. strani) % Pristop k sistematizaciji del. mest ne sme biti pavšalen in deklarativen, temveč logičen zaključek strokovnega dela na organizaciji poslovanja z upoštevanjem perspektivnega razvoja podjetja, gospodarstva, tehnike in ekonomike v celoti. 9 Položaj pripravništva se bistveno menja, in to iz stališča časa pripravništva, uvajanja v delo in nagrajevanja. Seveda, da pri tem nastopa cel kup novih problemov, kateri pa izhajajo samo iz ne-enakopravnega obravnavanja posameznih delovnih področij v našem sistemu poslo-vanja: • Opls delovnih raest, vrednotenje dela je bilo v veliko primerili prepuščeno komisijam, ki niso bile stro- kovno usposobljene za delo. • Pripravništvo smo morali uzakoniti, ne pa da bi to bil logičen zaključek razvoja podjetij. • Kadrovske službe imajo v podjetju manjšo strokov-no vrednost kot tehnlška, komercialna in podobno. Že iz dosedaj nakazanega je razvidno, da ne moremo in ne smemo strokovnost poistovetiti samo s šolsko izobrazbo in še več, dati ji za-konsko veljavo kot edino merilo. Osnutek zakona o družbenem usmerjanju de-litve navaja samo 7 kategorij kot osnove za iz-račun kalkulativnih OD; nekvalificirani delavci polkvallficirani kvalificiranl visokokvalificirani srednja šolska izobrazba višja šolska izobrazba visoka šolska izobrazba. Če se vrnem na preje opisani primer delovnega mesta tehnologa in postavim vprašanje: »Ali je delavec, ki ima sicer ustrezno šolsko izobrazbo, nima pa praktičnih izkušenj na delovnih me-stih, ki so predpisane ali je celo brez seminarja za analitika časa, kvalificiran za tehnologa — normirca?« Menim, da ne, posebno v tem slu-čaju, ko je potrebno dopolnilno izobraževanje. Osnutek zakona pa mu to priznava — ne di-rektno — temveč s kalkulativnim osebnim do-hodkom, tudi ne osebno, temveč podjetju. V nadaljevanju razprave in razmišljanja bi se dotaknil še ocene enotnega sistema analitič-nega ocenjevanja oziroma sistemov vrednote-nja v ostalih razvitih državah. Posebni poudarek bi podal na zahtevi strokov-nost in odgovornost. Odnos zahtev v celotnera točkovnem fondu v % Točkovni iond posameznega sistema = 100 °/o o qj c ¦o 3 O 60 3 ag, «» m oiO ro s a 17 59 17 76 24 7 56 16 72 28 35 19 54 46 35 25 60 40 24 20 44 56 14 50 20 70 30 4 50 30 80 20 54 15 69 31 14 22 31 53 47 7 40 19 59 41 Standardni sistem Nizozemska Okvirni sistem — Belgija Okvirni sistem — Nemčija Združenje kovinarjev — Svedska Združenje kovlnarjev — Nemčija NMTA-NEMA ZDA Brown Bowery — Svica Telemecanlge Eletrige — Francija Euler-stevens — ZB Nemčija Enotni sistem Jugoslavija Primerjava med sistemi nam nakazuje, kakšna so izhodišča pri določanju vrednosti posamez-nih zahtev. Ekonomski pogoji in pogoji tehni-ške razvitosti postavljajo vrednosti posamezne zahteve, ali strokovnost in odgovornost ali na-por in delovni pogoji. Razvidno pa je tudi, da v vseh sistemih prevladuje strokovnost in od-govornost oziroma še več, da v vseh sistemih prevladuje odgovornost nad samo šolsko iz-obrazbo. Tudi v našem enotnem analitičnem sistemu ima odgovornost večjo težo kot šolska izobrazba — vprašanje se vsiljuje samo, ali tudi odgovornost lahko tako enostavno merimo kot šolsko izobrazbo in ali jo lahko tudi uzako-nimo kot šolsko izobrazbo. Nerazumljivo dejstvo v osnutku zakona pa je tudi to, da je vrednost delovnih mest že do-ločena v obliki kalkulativnega osebnega do-hodka. Vrednost delovnega mesta mora izha-jati iz ustvarjenega rezultata in ocene, ne pa delovnega mesta. Pri istih ocenah delovnih mest lahko nastopa zelo različen osebni do-hodek. Iz tega sledi, da je večji problem v tem slučaju strokovni pristop pri postavljanju sistema vrednotenja in sistematizaciji kot pa momen-talno različne višine osebnih dohodkov. Z ana-litično oceno ali kakim drugim sistemom vred-notenja dela smo postavili zahtevo po različni količini odgovornosti, kvaliteti in vrednosti dela, ne pa po razliki v osebnih dohodkih. M. ŠKERJANC