570 KNJIŽEVNA POROČILA. Kaj pa naj ima logika, opraviti z aksijomom: del dela je del (pars partis est pars), mi je neznano. Ta aksijom je vendar količinsko-teoretičnega značaja, torej za logiko daleko prespecijalnega značaja; če je ta aksijom „logičen", tedaj imamo še celo vrsto drugih logičnih aksijomov, n. pr. celota je večja kot del itd. Radi.omejenega prostora nejnorgm še orisati tudi brezdvomno dobrih strani Markičevega spisa; upam, da mi tega g. prof. A^rJkičVae bo ...zameril, saj vodi znanost naprej le medsebojna stalna kritika, ne pa brezplodna^hvala. Šibe Miličic: Knjiga radosti. Beograd. Geca Kon. 1920. Cena 3-5 din. Naslov tej pesniški knjigi bi se tudi lahko glasil: Simfonija radosti, kajti vse so ena sama ditirambična pesem, v kateri se od vsezavzetja prekipevajoča pesnikova duša porazdeli v vsemirju v vseh stvareh. Iž njegovih verzov ne govori več njegov jaz, v njih kriči vesoljstvo v opoju najdivnejših sozvočij. — Ta knjiga — kot sploh moderna poezija — se ne da premeriti in oceniti po zastarelih načelih estetike, ampak se samo lahko ugotovi, ali je delo čitatelja pretreslo, da je doživel v sebi demonicnost carstva četrte dimenzije. In v tej knjigi so mesta, ki delujejo s tako silo. Predvsem me je presenetilo povdarjanje začudenja kot onega prvobitnega, najbistvenejšega elementa, ki usposobi zemljana za skrivnostna romanja po vesoljstvu. Zučudenje je izvor filozofiranja in prvi pogoj uspešnega doživljanja vsemirskih tajnosti. Po tej poti so šli vsi veliki iskavci vseh dob in vseh narodov, ne ozirajoč se na priučene nazore, kajti zavedali so se, da je ključ v zaklenjeno kamrico narave le v njih samih in da je človek šele v začudenju dovzeten za besedo božjo, ki diha iz vseh stvari. Horacijev „nil admirari" pa je kakor nalašč geslo in tolažba mirnih zadn-voljnežev, ljubečih zlato srednjo pot ubogega životarjenja. Zanimivo je tudi dejstvo, da v vsej zbirki ne najdeš niti ene običajne erotične pesmi, dasiravno je vsa pesnitev prepojena z najviharnejšo erotiko, seveda poneizmerjeno v brezkrajnost, razprožajočo se vsepovsod, vežočo vse stvari s pesnikovo dušo. In zato so te pesmi res pesmi, navzlic navidezni objektivni „začudenosti". Kar se tiče oblike, bi imel marsikaj pripomniti; ne le površnost in neizpilje-nost jezika ponekod (kar se pri srbohrvatskih lirikih cesto opaža), temveč tudi prozajičnost celih verzov in odstavkov ti moti uho. Simfonija teče v nekem enotnem ritmu, ki te sprva in na splošno opoji, če pa motriš posamezna mesta pozorneje, se ti zazdi vse: maniriranost, ponavljanje samega sebe. — Tudi predgovor v prozi je nepotreben in je navzlic navidezni globini precej plitek in površen. (Kaj naj pomeni, da je radost moralna, a veselje nemoralno?!) Navzlic vsem tem nepopolnostim je zbirka zanimiva in bi bilo vredno zasledovati nadaljnji pesnikov razvoj. Miran j are. Laza K. Lazarevic: Izabrane pripovjetke. Drugo izdanje. V Zagrebu 1919. 197 strani. Laza K. Lazarevic je starejši srbski pisatelj. O njegovem življenju vem to-le: Rojen je bil l.majnika 1851. v Valjevu, Po končanih pravnih naukih v Beogradu se je šel učit v Berlin še zdravilstva. Ko se je vrnil v Srbijo, je zaslovel kot dober zdravnik. Silna praksa in drugo naporno delo sta mu izpod- KNJIŽEVNA POROČILA. 57J rezala rahlo zdravje, da je moral po raznih zdraviliščih iskati ozdravljenja. Ko je okreval, je stopil v vojaško službo. Leta 1889. je postal kraljev zdravnik. A te službe ni opravljal dolgo; umrl je že 29.decembra 1890. Srbi ga imenujejo Turgenjeva srbske proze in ustvaritelja sedanje srbske povesti. Pisateljevati je začel že kot dijak in ni peresa odložil skoraj do svoje smrti. In vendar ni bil kaj posebno plodovit. Da bi bil napisal kako večje, epo-halnejše delo, mi ni znano. Mojstroval je v kratki, skoraj jedrnati, a živi in plastični povesti. Čeprav je živel in največ pisal takorekoč v zadnji dobi romantike, se mu je že prav zgodaj oglašala realistična in celo naturalistična struna. Spočetka je silil za tujimi, zlasti nemškimi vzori. Delca iz one dobe so omledne, dolgočasne in narejene povesti. A ko je segel v domače življenje in posadil seme s\ojih del na plodna srbska tla, tedaj je postal s svojimi skromnimi in tihimi junaki res znamenit, za takratne razmere celo velik. Pričujoča knjiga, ki obsega devet kratkih povesti, se mi ne zdi kritično izbrana in urejena, čeprav je doživela že drugo izdan je. Pri Lazareviču bi se dobile že boljše stvari kakor pa so n.pr.: „Prvi put z otcem na jutrenje" ali celo jjVejrter^V^ther!). Sicer pa moram reči, da se njegove povesti prav lahko in gladko bero in s posebnim zanimanjem. Kajti Lazarevič je tudi kot pisatelj Srb, silno rodoljuben Srb. Njegovo srce drhti k domači grudi, vsa njegova sila raste iz domačih tal. Vsaka njegova povest je res srbska, tudi, če se njeno de- *V^ ' ¦•>.../ ¦¦.- J .....:¦¦- J.. ....... . janje vrši v tujini in s tujimi osebami. On daje vsemu svoj osebni, čisto srbski pečat. V tem se, čeprav se je v Berlinu nekoliko zagledal v Nemce in napisal za to knjigo omlednega „Verterja", prav prijetno razlikuje od drugih, današnjih ^ srbskih leposlovcev, zlasti pesnikov, ki v svojem čudnem frankofilstvu slepo in "nekritično presajajo zapadno rafinirano umetnost na kršni, skoraj še deviški Balkan, — Saj razumem, da se manjši narod opira na močnejšega, zaostalejši pa uči pri naprednejšem; — ali tujo suknjo je treba prikrojiti po domači šegi, tuje bisere izbrati in nanizati po domačem okusu, in tujo umetnost prej prebaviti, sieer dobimo same neumljive in smešne snimke ali posnetke. Kdor bere moderne pesnike, me razume. ^ Laza K. Lazarevič pa je naš, domač, Srb od nog do glave. Tehnika njegovih povesti ni slaba, včasih celo dobra; logika zmerom čista in jasna. Slog je krepak in izrazit; opisi so kratki, ali živi in plastični; dvogovori značilni in Včasih dramatično krepki in napeti. — Ne morem pomagati, še to-le moram omeniti: Sicer zanimivi knjigi je dodan „Tumač tudjih i manje poznatih riječi"; 8 strani drobnega tiska ga je, nič več, in obsega arabske, francoske, grške, latinske, madžarske,, nemške, perzijske, ruske, italijanske in turške besede! Premnogo tujk niti navedel ni! Ali tako ti je, moj sinko! Nema spasa! Ivan Zoreč.