PLANINSKI VESTNIK Sama skala, navpična skala, kjer ni police, na katero bi sedel, pod plezalcema pa je ta trenutek 800 metrov globine Foto: Silvo Karo Ko sestopiva prek zadnjih skokov, nama popol­ noma zmanjka opreme; tudi vrv pustiva v steni. Pobočje postaja nekoliko bolj položno, tudi sneg je vse bolj moker in pomešan z dežjem. V DVEH DNEH TRIKRAT REŠENO ŽIVLJENJE IZTOK TOMAZIN Ko sem najvišji vrh kanadskega Skalnega go­ rovja Mount Robson prvič videl na fotografiji, me je osupljivo spominjal na Daulagiri, na hima­ lajsko Belo goro, ki kraljuje med mojimi alpini­ stičnimi spomini. Po tistem je Robson postal del moje gorske prihodnosti. Vedel sem, da si bom prigaral njegov vrh ali pa da bom vsaj v živo spoznal obraze ene od najzahtevnejših in naj­ zanimivejših gora severnoameriške celine. RAZPOTJE SKUŠNJAV Razoran ledenik pridrsi izpod severnega oste- nja Robsona in se utaplja v motni, smaragdno zeleni vodi jezera Berg. Gorsko jezero je pravi dragulj pod Robsonom. Z njegovih zasanjanih bregov se ponujajo najmogočnejši razgledi na dva tisoč metrov visoko severno steno. Ob čarobno lepem jezeru je razpoloženje pri­ vedlo moj načrtovani vzpon na Robson v hudo 4 negotovost. Tako lepo in zanimivo je bilo vse, Moj padec v ledeniško razpoko nama pove, da sva na ledeniku Vasuki. Po njem morava preho­ diti še 15 kilometrov do ledenika Chaturangi in od tod do baze. Toda baza, v katero prideva ob osmih zvečer, je prazna: zaradi časovne stiske je Mojca tega dne z nosači že odšla v dolino. Povsem premo­ čena sediva na mestu, kjer je bila kuhinja in počasi uživava dobrote, ki so nama jih pred odhodom pripravili. Nato se zatečeva v bazo indijskega trekinga, kjer naju prijazno sprejme­ jo. Pošteno sva zbita, krvave in zatekle roke so tako boleče, da nama morajo prijatelji sezuti čevlje. Niti skodelice čaja ne moreva držati v rokah. Od utrujenosti celo noč ne moreva spati in ves čas samo pijeva. POTEM PA ŠE NA EVEREST Zgodaj zjutraj nadaljujeva hojo proti Gangotriju, kamor prispeva popoldne. V tamkajšnjem lod- geu si privoščiva dal bat, ki je trikrat preveč začinjen, nato sedeva v avtobus in se odpeljeva proti Uttarkashiju. 9. septembra zvečer sva v New Delhiju, kjer se snideva z Mojco. Pade nama v objem, kajti pošteno jo je skrbelo za naju. Tri ure kasneje se na letališču poslovimo: ona se vrača domov, midva pa naslednji dan pole- tiva v Katmandu. Tam ostaneva tri dni, da si malo opomoreva, saj sva shujšala za več kot deset kilogramov. 14. septembra poletiva v Luklo in 17. septembra že presenetiva prijatelje v bazi pod Everestom. Od doma smo odšli skupaj, zato nihče ni pričakoval, da bova lahko uspešno preplezala steno Bhagirathija, nato pa prispela v bazo pod Everest samo osem dni za celotno odpravo. da bi se lahko samo sprehajal in raziskoval gore, soteske, jezera, slapove in marsikaj dru­ gega, ali pa bi se nekje utaboril in užival brez gibanja v pravljični zavesti, da sem tam. Pogosto se mi je tako dogajalo v kanadskih gorah. Prijazen šef rangerjev nama je včeraj ob priho­ du v naravni park povedal, da po zadnjem sneženju pred štirinajstimi dnevi ni še nihče preplezal severne stene Robsona. Bilo je precej poskusov, vendar so zaradi slabih razmer in plazov vsi odnehali. Kljub njegovim pomislekom sem bil ob odhodu trdno odločen, da vsaj poskusim, saj je na Robsonu že lepo vreme redka sreča. Na skušnjavnem razpotju na južnem bregu jezera Berg sta privlačnost Robsona in vrednost željenega dejanja v njegovi severni steni kon­ čno zmagala. Martina je sestopila po dolgi, a zanimivi poti skozi Dolino tisočih slapov. Pred ločitvijo sva oba upala, da ne bo imela težav z velikim črnim medvedom, ki nama je bil med dostopom v strah in veselje. Kosmatincu je ROBSON NAD SMARAGDNIM JEZEROM PLANINSKI VESTNIK najbrž presedlo moje zasledovanje in fotografi­ ranje in je odhlačal v samotnejše predele. VEČER ČAROBNEGA RAZGLEDA Na edinem prehodnem mestu pod jezerom sem zabredel v deročo, motno sivo reko. S težkim nahrbtnikom na ramenih sem lovil ravno­ težje v globoki ledeno mrzli vodi, ki samo nekaj kilometrov nižje pobesni v divjih slapovih in brzicah Doline tisočih slapov. Na nasprotnem bregu sta senca orjaške stene in prebujajoča se tišina samotnega zatrepa zaznamovali mojo pot. Po drobljivih policah sem zašel preveč desno, pod mračni zid najstrmejšega desnega dela severne stene, imenovanega Emperor. Do teme sem moral priplezati na vrh skalnega stebra tisoč metrov višje, zato ni bilo časa za vračanje in iskanje lažjega prehoda. Z nelagod­ nimi občutki in divjo sapo sem na konicah derez pohitel skozi ozebnik, nad katerim se preveša grozljiv zid serakov. Zadnjič so se podrli in pometli ozebnik pred vsega dvema urama. Ko se je ponudila prva priložnost, sem se umaknil v steber. Zračna prečnica in ozke gruščnate police so mi najprej zagrenile olajša­ nje umika iz nevarnega ozebnika, kmalu pa sem odkril rdečo nit lahkih, lepih prehodov. Z užitkom sem zaplezal vrhu stebra in večeru naproti. Na vrhu stebra me je sprejel večer čarobnega razgleda, nepopisnega prepleta barv in senc, skrbi in veselja, obotavljanja in želje nadaljevati. Prispel sem do Ledenega slapu ledenika Berg, nad katerim se dviga skoraj tisoč metrov visok leden zid zgornje polovice severne stene. Než­ na svetloba ugašajoče zarje je počasi zapušča­ la najvišje grebene Robsona. Obzorja so že potemnela. Vsenaokoli so bile gore, tako kot ponekod v Himalaji. Globoko pod menoj se je iz polmraka bleščalo jezero, kot bi bilo iz živega srebra. Če bi se bil spodaj odločil drugače, bi jutri brez obžalovanja užival na njegovi obali ali pa bi se sprehajal po okoliških gozdovih. Prišel bo čas, ko se bom večkrat odločal drugače. USODNA RAZPOKA Zadnja svetloba me je pospremila v Ledeni slap. Z nočjo sta vstala veter in mraz, jaz pa sem vijugal med zevajočimi žreli razpok, iskal prehode prek ledenih odlomov, preizkušal trdnost snežnih mostov in telovadil po vrtoglavo ostrih ledenih grebenih. Zaustavila me je široka, izredno globoka razpoka. Ozek, trhel sneženi most se mi je ponujal kot edina možnost nada­ ljevanja vzpona. Dolgo sem okleval, preden sem se odločil in si upal napraviti prvi korak nanj. Hip zatem se je skozi napetost in strah prebil glas, ki mi je že tolikokrat pomagal preži­ veti. V trenutku sem se zaustavil. Po napetem iskanju in dolgem, napornem obho­ du sem priplezal na drugo stran razpoke. Šele takrat sem si lahko v celoti ogledal sneženi most, ki sem mu skoraj zaupal življenje, in se prepričal, da moje teže ne bi zdržal. Bil je ves spodjeden, razpoka pa je bila tako globoka, da ji v svetlobi svetilke sploh nisem videl dna. Strah za nazaj je izpuhtel v zbranosti nadaljnje­ ga iskanja poti v blodnjaku Ledenega slapu. Dozdevalo se mi je, da niti v Himalaji nisem videl tako ogromnih razpok. Srhljivo, veliki eksploziji podobno žarenje pod oblaki vzhodnega obzorja je za kratek čas zmotilo mojo pozornost. Kmalu mi je šibka mesečina vzhajajočega luninega krajca razkrila, da sem že blizu robne zevi. Ob desetih zvečer sem se vkopal v ledeno pobočje med dvema razpokama in se pokril z bivak vrečo. Samota, veter, mraz in poskusi dremeža so krojili moje ure pred nadaljevanjem vzpona. Ob pol treh ponoči sem zapustil skromno zavetje. Zaradi grozečih serakov, številnih razpok in slabe vidljivosti sem opustil misel na prvenstve­ ni vzpon v skrajno levem delu stene, nisem pa še vedel, da mi bo ta odločitev rešila življenje. Izbral sem vzpon po eni od najelegantnejših ledenih smeri v celotnem Skalnem gorovju, smeri Callis-Davis s tihim upanjem, da bom lahko kot prvi plezal še bolj desno, po robu stene Emperor. PLAZ JE POMETEL STENO Spokojnost noči in razburljiva negotovost deja­ nja sta se stopili v nepojmljivo vzdušje nasprotij, ko sem zaplezal. Pričel sem desno od original­ ne smeri, blizu Emperorja. Bilo je bolj strmo, težje, a tudi lepše. Prek navpičnih odlomov stopničaste robne zevi in skozi globoke, strme žlebove sem hitel iz nevarnega območja spod- 2000 metrov visoka severna stena Mount Robsona z vrisa­ nim vzponom Iztoka Tomazina: E - Emperor, S - Ledeni slap ledenika Berg 5 PLANINSKI VESTNIK Čisto drugače, lepo in mogočno, se kaže južno ostenje najmogočnejše gore kanadskega Skalnega gorovja Mount Robson (3954 m) Foto: Iztok Tomazin njega seraka. Nevšečna previsna prečnica me je privedla do osrednjega ledišča. S slabotno mesečino ožarjena in s skalnimi pragovi preki­ njena ledena strmina se je poganjala stotine metrov visoko v nočno, z redkimi zvezdami posuto nebo. Območja krhketa vodnega ledu so se neprestano izmenjavala s plitvimi poprha- nimi žlebovi. Največ preglavic in nelagodnosti so mi povzročali zameti novega snega. Čez kolena in komolce zakopan v varljivo snežno gmoto sem v hudi strmini lovil ravnotežje in upal, da se vse skupaj ne bo splazilo. Samo moji enakomerni udarci cepina in kladiva, spremljani s škrtanjem derez, so kalili nočno tišino. Potem je nenadoma zagrmelo. Grozljivo dogajanje je napolnilo noč in vse moje bivanje. Podrli so se seraki na vrhu severne stene! Ogromen oblak plazu je tik ob smeri mojega vzpona zlovešče sikajoč z nepopisno hitrostjo planil v globino. Od vrha do tal je pometel ves levi del severne stene. Kjerkoli bi tam plezal, bi ne imel niti najmanjše možnosti. Plaz seje nato razdivjal v znožju stene in nadaljeval svojo uničevalno pot po Ledenem slapu. Zasul je dobršen del poti, po kateri sem se zvečer vzpenjal, in prostor, kjer sem še pred nekaj urami bivakiral. Zadrhtel sem skupaj z goro. Ko se je vse umirilo, je ostala le gluha noč in zavijanje vetra na grebenih. Komaj sem spet dobro ujel ritem vzpenjanja, se mi je zlomil cepin. Sredi noči sem ostal sam s samo enim uporabnim orodjem na dobri polovici ene od najmogočnejših sten Skalnega gorovja. Od tega trenutka naprej ni bilo več povratka, nad menoj pa je grozil najtežji del vzpona. Kalvariji bistveno oteženega plezanja so se pridružili vse močnejši sunki orkanskega vetra, ki so me resno ovirali in ogrožali. Privršali so nenadno, brez opozorila, da se je zdelo, kot bi me udarila težka roka. Moje napredovanje se je zelo upočasnilo in želja po sproščenem doživetju sončnega vzhoda na robu stene ali celo na vrhu Robsona se je razblinila v boju za obstanek v ledeni strmini. NA ROBU DVEH STEN Sončni vzhod je moral biti čudovit. Gledal sem vstajenje svetlobe in prebujanje barv, a zavedal sem se le zbranega gibanja, sovražnega lede­ nega prepada pod seboj in viharja, ki me je hotel pahniti vanj. Ožarjeni rob stene visoko nad menoj se je takrat zdel kot rešitev, čeprav sem slutil, da ne bo tako. Tam je le kot nož oster greben med severno in zahodno steno. Posut je z zloglasnimi gargovli - krhkimi stolpi in opastmi vseh mogočih oblik. Vsako leto so drugačni, ponavadi pa predstavljajo najtežji in najnevarnejši del večine vzponov v severni in zahodni steni. Sonce je predramilo novo nevšečnost. Razpo­ sajena množica ledenih okruskov in oskalkov se je vsula po strmini in pogosto je zazvenketalo tudi po moji čeladi. Lečast oblak, ki se je v sicer lepem jutru razpel nad vrhom Robsona, ni obetal nič dobrega. Pod grebenom sta se strmina in težavnost plezanja povečali, na robu stene pa se je vse slabo še stopnjevalo. Pred menoj je bilo še kakih petsto metrov zloglasnega grebena, ki je postal eno od mojih najbolj negotovih in nevar­ nih plezanj doslej. Sprva sem zaradi ostrine in izpodjedenosti grebena moral plezati v izredni strmini severne strani brez prave opore. Kladivo 6 PLANINSKI VESTNIK in zlomljen cepin sta slabo prijemala v krhkem ledu in prhkem snegu, dereze so mi neprestano zdrsavale, pod nogami pa se je grezila vsa severna stena. Težavnost in negotovost sta se stopnjevali do neslutenega. Ko sem se prvič priplazil na vrh grebena, sem hitro zdrsnil nekaj metrov nižje, saj sem videl, da sem na izpodjedeni opasti daleč onkraj navpičnice nad zahodno steno. Po centimetrih sem potem nadaljeval boj za ravno­ težje in obstanek z viharjem. Plezanje je bilo srhljivo gibanje na meji nosilnosti in opore prhkega snega; bilo je oprijemanje, objemanje in jahanje prevešajočih se in lomečih se ledenih stolpov. Zdaj je bil pod mano dvatisočmetrski prepad severne stene, iz katere sem bil priple­ zal, že čez nekaj metrov pa spet mračna, še višja in podobno strma zahodna stena. Nika­ kršne možnosti samovarovanja ni bilo. PRVI JUGOSLOVAN NA ROBSONU Nenaden konec težav je bil dotlej edino prijetno presenečenje. Ko sem se ves napet prekobalil okrog koničastega vrha enega izmed neštetih stolpov, sem se znašel na skoraj ravni ploščadi. Od vrha me je ločila le še zmerna strmina in nekaj zevajočih razpok. Silovita olajšanja po težkih vzponih, zlasti če so zabeljeni z nevar­ nostmi in nevšečnostmi, so neprimerljiva s če­ merkoli. Odhitel sem na vrh in užival. Nikjer ni bilo nikogar, vihar je tudi zabrisal sledi predhodni­ kov, ki so se na vrh pred dnevi vzpenjali po lažjih smereh. Pričakovana senca obžalovanja, da nimam padala, mi ni skalila veselja. Vednost, da sem prvi Jugoslovan na vrhu Robsona, mi ni pomenila ničesar. Med vzponom sem užival, trpel in preživel brez posledic, a nič od tega se ni zdelo bistveno. Na vrh sem moral priti pred­ vsem zaradi vrednosti trenutkov tu zgoraj, zara­ di doživetja, ki ga bom lahko prelil v prihodnost kjerkoli. Robson nima normalnega pristopa ali sestopa. Sestop po najkrajši in najlažji, pa prav nič enostavni smeri v južnem ostenju so mi prepre­ čile slabe razmere. Sonce je že zmehčalo sneg na južni strani gore, zato je bila nevarnost plazov prevelika! Vrnil sem se na vršni greben in se odločil za sestop po severovzhodni steni, po najdaljši, a objektivno razmeroma varni Kai- novi smeri, ki je ocenjena s četrto stopnjo. Zmehčan sneg mi je zagrenil in zelo upočasnil sestop. Na dnu strmega zasneženega stebra me je zaustavil previsen odlom nad zevajočo razpoko. Po dolgem oklevanju, tuhtanju in štu- diranju skoka sem se pognal. Srečno, samo z bolečino v kolenih sem pristal na majhni uravna­ vi med razpoko in robom prepada. Nadaljeval sem po izpostavljenem grebenu in po strmi ledeni steni, ki v enem zamahu pada na ledenik Robson. Plezanje navzdol v gnilem ledu je bilo morasto počasno in nevarno. Od vzpona oteče- ni in oguljeni členki prstov rok so še bolj zakrvaveli in kljub dvojnim rokavicam sem na ledu puščal velike krvave sledove. ROB SMRTI Čez naslednjo robno zev sem doskočil na prostrano ploščad in zdelo se je, da je pod menoj le še zahtevna hoja po dolgem, kačasto zavitem ledeniku. Žal pa sem se motil. Za naslednjim grebenom, neviden z višjih predelov gore, me je čakal Ledeni slap ledenika Robson. Spet sem skakal, jahal in se plazil in tuhtal, koliko zdržijo sneženi mostovi čez razpoke. Na najtežjem mestu, v pravem čarovniškem kotlu, prepredenem s široko zevajočimi in prikrito prežečimi razpokami, obdanem s prevešajočimi se ledenimi odlomi in stolpi vseh mogočih oblik, sem srečal prve ljudi, odkar sem zapustil dolino - trojico kanadskih alpinistov, ki so se na vrh vzpenjali po smeri mojega sestopa. Drug druge­ mu smo pomagali prek previsnega odloma, komaj pa smo se prijazno ločili, je prvi med njimi že zgrmel v razpoko, ki sem jo tik pred srečanjem s precejšnjo težavo preskočil. Ko sem se mesec dni kasneje vrnil domov, me je čakalo njihovo pismo. Poleg čestitk za zahte­ ven šolo vzpon so mi sporočali, da se je dan po našem srečanju ves Ledeni slap podrl in postal neprehoden. Sestopiti so morali na drugo stran gore. Pod večer sem se prebil iz objema Ledenega slapu do spodnjega dela ledenika Robson. Videti je bilo, da sem se končno rešil najhujše­ ga, saj so bile razpoke lepo vidne in med njimi se"je vila sled mojih naključnih znancev. Spro­ ščeno sem hitel po njihovih stopinjah. Nenado­ ma pa se je vse zameglilo, pogreznil sem se v tla do pasu, z nogami pa nemočno zabrcal po zraku. Instinktivno sem razširil roke, a utapljale so se v mehkem snegu in le nekoliko upočasnile pogrezanje. Ob vsakem napačnem, sunkovitem gibu sem se še globlje pogreznil. Do prsi po­ greznjen sem bil tik pred tem, da me posrka razpoka. Utonil sem v popolnem naporu in zbranosti, izgubil občutek za čas in za podrob- Članarina PD in naročnina na PV Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je na seji 15. decembra 1990 določil prispevek, ki ga morajo planinska dru­ štva odvajati od pobrane planinske čla­ narine Zvezi za njeno delovanje in vzdrževanje nekaterih najpomembnejših kulturnih, vzgojnih in gospodarskih ak­ cij. Od vsakega člana morajo društva leta 1991 poslati PZS prispevek 45 dinar­ jev, od mladinca 20 in od otroka 10 dinarjev. Hkrati svetuje PZS društvom, naj bo planinska članarina za leto 1991 za člane 100, za mladino 45 in za otroke 30 dinarjev; lahko pa je seveda višja ali nižja od predlaganega. Hkrati je upravni odbor PZS določil na­ ročnino za Planinski vestnik, ki znaša za prvo trimesečje letošnjega leta 90 dinar­ jev (30 dinarjev za številko). To je približ­ no na ravni cen podobnih revij pri nas. 7 PLANINSKI VESTNIK nosti. Precej kasneje sem brez sape obležal na rešilnem robu razpoke. Prevzet od vseobsega­ joče zavesti preživetja sem se počasi spominjal mučnih podrobnosti reševanja. Ko sem si raz­ poko zatem ogledal od strani, sem videl, da ob padcu vanjo ne bi imel nikakršnih možnosti. Vsaj dvajset metrov visoki previsni steni sta izginjali v temo, ki ji nisem videl dna. DOLINA TISOČIH SLAPOV Do mraka sem dosegel gozd na obali jezera Berg. Ujel sem zadnje trenutke živo rdeče zarje na robovih severne stene. Čudovit prizor je še lepše odseval na srebrni gladini jezera. Nepo­ zaben pogled je bil darilo za slovo. Potem sem se potopil v noč. Pričel sem petin­ dvajset kilometrov dolgo pot vrnitve. Sredi druge neprespane noči so se mi utrujene in ožuljene noge pričele malo zapletati. Na ovinkih sem včasih zakoračil kar naravnost in MARKO JARC Živimo v dobi, ko je alpinizem prerasel klasiko v Himalaji. Velike in težke odprave so del zgodovine, zato pridejo na površje le izredni podvigi in rekordi. Lov na rekorde še priteguje bralce, klasične odprave pa se danes samo omeni in kmalu tonejo v pozabo. Kljub taki časnikarski logiki ima odprava Alpe Adria Sagarmatha '90 neko posebnost. V njej so sodelovali alpinisti italijanske in slovenske narodnosti in na vrh sveta sta priplezala zakon­ ca Štremfelj kot prvi poročeni par. Tudi to je rekord, malo verjetno pa je, da bo odprava ostala zapisana v letopisih samo zaradi tega. Važnejše se je godilo ob odpravi. Zdravnik dr. Borut Špacal je pripravil in orga­ niziral znanstveno zdravniško mini odpravo, ki je prišla na obisk v bazni tabor in je na terenu opravila vrsto zelo pomembnih zdravniških pre­ gledov. Dr. Borut Špacal je doma iz Trsta, stanuje na Poljanah pri Doberdobu in je v službi na pnevmološkem oddelku tržiške (Monfalcone) bolnišnice. Rodil se je v Trstu leta 1947, dokto­ rat iz medicine je opravil na tržaški fakulteti in se od tedaj ukvarja s pnevmologijo in športno medicino. Svojo zdravniško pot med športniki je dr. Špacal začel, ko je občasno pregledoval tekmovalce slovenskih društev v zamejstvu in je bil nekaj časa zdravnik Zveze slovenskih športnih dru­ štev v Italiji. Leta 1982 se je zaposlil v tržiški bolnišnici, kjer je polagoma zrasel center za športno medicino, ki je bil dodan pnevmološki službi. Center se v glavnem ukvarja s preventi­ vo in s testiranjem športnikov. Pregledi so po italijanski zakonodaji obvezni za nastopanje v uradnih prvenstvih. Tako so skozi tržiško špor­ tno medicino šli profesionalni tekmovalci in tudi lepo število rekreativcev. Pregledovali so redno šele bližnje srečanje s kakim drevesom ali skalo me je predramilo in opomnilo na pravo pot. Ko sem v temi sestopal skozi Dolino tisočih slapov, je od pravljične podobe ostalo le nepo­ pisno vzdušje in skoraj otipljivo bobnenje pobe­ snelih voda. Robson se je stopil s temo, spomini so se zlili s sedanjostjo, meja med spancem in budnostjo pa je počasi izginjala. Ravno takrat se je doma, na drugi strani oceana, že budilo jutro prihodnosti. tudi košarkarje bivšega italijanskega goriškega prvoligaša S. Benedetto, profesionalne nogo­ metaše, boksarje in predvsem profesionalne potapljače. TESTIRANJA V TRŽIČU Dr. Borut Špacal nam je v pogovoru povedal, da se je zamisel o raziskovalnem potovanju v Himalajo porodila iz dveh vzrokov. Prvi je ne­ dvomno zdravniško področje, s katerim se ukvarja. Špacala je namreč z zdravniškega vidika zanimala fiziološka obremenitev alpini­ stov v višinah. Hotel je namreč zvedeti, kako človeški organizem reagira na pomanjkanje ki­ sika, saj so določeni pogoji v višinah podobni težavam, ki jih imajo kronični bolniki s pomanj­ kanjem kisika v krvi. Drugi in odločilni vzrok pa je velika ljubezen do gora. špacal je namreč odličen planinec in se rad turno smuča. Gore so mu prišle v kri že v mladih letih in zato se je vedno živo zanimal za določeno zdravniško specifiko v gorah. Odločilnega pomena je bila tudi organizacija odprave Alpe Adria, ki je ure­ sničila zamišljen načrt. Dr. Špacal se je sam ponudil, da bi pregledal in testiral alpiniste, kar se je tudi zgodilo lanskega junija, preden se je skupina slovenskih, zamejskih in italijanskih alpinistov odpravila na pot. Zdravniškega pre­ gleda so se udeležili vsi alpinisti razen Mazzo- lenija in Jegliča, ki sta bila zadržana. Pregledi so služili predvsem za ugotovitev zdravstvenega stanja vseh alpinistov, saj je dobro stanje odločujoče v divjini in v višini. Pregledi so bili tudi usmerjeni v natančnost in je bil v laboratoriju ustvarjen višinski ambient s pomanjkanjem kisika. Na tej podlagi je bilo testirano moštvo. Rezultati v laboratoriju so pokazali splošno dobro pripravljenost vseh, iz­ stopala sta Andrej in Mica Štremfelj in Marco ZDRAVNIŠKA ODPRAVA OB ROBU ALPE ADRIA SAGARMATHA EXPEDITION '90 HIMALAJSKI LABORATORIJ 9. in 10. septembra 1990 je Iztok Tomazin sam preplezal slovito smer Callis-Davis s prvenstvenima variantama v spodnjem in zgornjem delu v severni steni Mount Robsona (3954 m) v kanadskem Skalnem gorovju (V+/V, 90°/500-75°, 2000 m). Se­ stopil je po Kainovi smeri v severovzhod­ ni steni (IV, 90745°-70°). 8