LETO III. ŠT. 44 (141) /TRST, GORICA ČETRTEK, 19. NOVEMBRA 1998 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 11 24 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. J AN U ARI A 1996 OB ŠTIRIDESETI CECILIJANKI Letos se jubileji kar vrstijo. Ti so pa vsakovrstne narave, tako kulturne kot politične, zgodovinske in družbene. Vsi seveda zaslužijo v svojem okviru in okolju dostojno omembo. Med te sodi prav gotovo tudi goriška Cecilijanka, ki letos obhaja svojo štiridesetletnico. Prav je zato, da ob tem zapišemo nekaj besed v počastitev te množične kulturne manifestacije v zamejstvu. Ivan Cankar je zelo slikovito zapisal, da je slovenska beseda beseda praznika, petja in vriskanja. In res tudi slovenska zborovska pesem oz. glasba lepo izraža ta čustva, ki so elementarna in prijetna človekova notranja in kulturna dediščina, ki smo jo prejeli od naših prednikov. Slovenska pesem in beseda nam v vseh dolgih stoletjih pričata o žalosti in veselju, o trpljenju in sreči slovenskega naroda in tako nekako ohranjata zgodovinski spomin. Pa ne samo. V vseh časih je namreč naša pesem bodrila in podpirala naš narod v boju za ohranitev vseh duhovnih vrednot, ki so trajen del slovenske kulture. Naj ponovimo z našim največjim pisateljem, da je vsaka pesem "doživljaj, ki ostane v duši neizbrisljiv." Kaj naj zapišemo goriški Cecilijanki ob njeni štiridesetletnici? Veliko je napisanega posebej, zato tu le nekaj misli. Gotovo je goriška Cecilijanka ena največjih kulturnih manifestacij na Goriškem oz. v zamejstvu sploh. Verjetno niti njen glavni pobudnik prof. Mirko Filej ob koncu petdesetih let ni pričakoval česa takega. Od začetne skromne, čeprav že od prvih let zanimive pevske prireditve se je nato bujno razrasla v mogočno in množično prosvetno manifestacijo, kar je še danes. Tudi kvalitetno je zlasti v zadnjem desetletju zelo napredovala. In če je v prvih letih le goriški Filejev mešani zbor dosegal določeno umetniško raven, so kasneje na to postopno prišli mnogi drugi zbori. Že vrsto let se na Cecilijanki posebej spominjamo obletnic raznih zlasti goriških oz. primorskih glasbenikov. Tako je prireditelj - Zveza slovenske katoliške prosvete - že posvetil svojo pevsko revijo skladateljem, kot so Vinko Vodopivec, Mirko Filej, Ubald Vrabec, Pavle Merku, Lojze Bratuž, Emil Komel in drugi. Letos bo Cecilijanka počastila življenjski jubilej goriškega glasbenika Stanka Jericija. Zato bodo tudi sodelujoči zbori predstavili več njegovih skladb. Prav je, da se hvaležno spominjamo vseh naših preteklih in sedanjih avtorjev, ki so s svojo bogato ustvarjalnostjo dali gotovo dragocen doprinos slovenski zborovski zakladnici. Vse to nam danes pomeni goriška revija Cecilijanka. Štirideset let je za kulturni jubilej res veliko. In da je na tem našem primorskem prostoru danes slovenska pesem še vedno živa in razvejana, je gotovo tudi zasluga naše Cecilijanke. Ko se danes vedno bolj in ne samo simbolično pomikamo Evropi naproti, si pri tem lahko le želimo, da bi tudi slovenska pesem in beseda postali eden od kamenčkov v skupnem mozaiku velike evropske kulture. ANDREJ BRATUŽ ŠOLSKA MINISTRA ITALIJE IN SLOVENIJE MED NAMI SKRB ZA MANJŠINE - VREDNOTA IVAN ŽERJAL O obisku slovenskega in italijanskega šolskega ministra Slavka Gabra in Luigija Berlinguerja je bilo v prejšnjih dneh že veliko povedanega in napisanega. Slišali in brali smo lahko številne pozitivne, če ne celo navdušene ocene njunega srečanja v Ljubljani ter obiska šol italijanske manjšine v Sloveniji in slovenske manjšine v Italiji v ponedeljek, 16. t.m. Obisk je bil pomemben in celo zgodovinski, zlasti kar zadeva simbolno raven: prvič se je zgodilo, da sla ministra za šolstvo obeh držav skupaj obiskala šole obeh manjšin. Za slovensko šolo v Italiji je bil to drugi obisk, potem ko je pred več kot petnajstimi leti takratni italijanski šolski minister Guido Bodra-to obiskal licej France Prešeren v Trstu. Tako Gaber kot Ber- linguer sta si bila tudi v sozvočju v ugotovitvi, da je treba vrednotiti specifičnost na-i rodnih manjšin: skrb za manjši ne je vrednota, ki jo je treba uveljavljati, čeprav se večkrat postavljajo problemi finančnega značaja. Na obmejnih področjih pa je treba pospeševati učenje jezikov, saj je največja ovira za oblikovanje skupne Evrope prav jezik. Mimo teh in drugih ugotovitev, ki stajih ministra izrek-i la v zbornici pedagoškega liceja A.M. Slomšek pri Sv. Ivanu v Trstu, in mimo prisrčnega sprejema, ki so ga gostoma priredili učenci, dijaki, profesorji in učitelji (v poslopju delujeta še osnovna šola O. Zupančič in srednja šola Sv. Cirila in Metoda), je potrebno spregovoriti o vprašanjih, ki ostajajo kljub pozitivnim premikom še vedno nerešena. ——— STRAN 2 Sv. Ivan Je bogatejši— za celo vrsto bančnih storitev, novih investicijskih možnosti in prijaznih ljudi, ki so vam na razpolago v naši novi jiliali v ulici S.Cilino 38, v Trstu. H BCTKB nuova banca di credito di trieste nova tržaška kreditna banka OB POMEMBNEM JUBILEJU GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA SLAVI 75 LET Tel. ++39/40/5708080 JURIJ PALJK Naša Goriška Mohorjeva družba je v torek, 17. t.m., slavila visok jubilej; 75 let je namreč že minilo od dne, ko je s posebnim odlokom goriški nadškof Frančišek Borgija Sedej potrdil pravila družbe. V odloku štev. 3994/23 z dne 16. novembra 1923 je namreč zapisano, da "ustanavljamo s pričujočo listino pri glavnem oltarju Naše metropolit-ske cerkve Družbo na čast i-menovanega svetnika in izjavljamo, da je tako kanonično ustanovljena". Odlok je bil objavljen dan kasneje, 17.11. 1923, in je takrat začel tudi pravno veljati. Nadškof Sedej je o ustanovitvi GMD takoj obvestil tudi papeža Pija XI., katerega je prosil za apostolski blagoslov: "Družba ima namen vzgajati slovensko ljudstvo v Italiji po katoliških načelih, mu ohranjati nravno in svetostno življenje ter tako pospeševati katoliško vero. Podpisani ustanovo toplo priporoča in ne dvomi, da jo bodo odobrili tudi prevzvišeni gg. škofje pokrajin, koder se družba želi zakoreniniti, to je v videmski nadškofiji, v tržaš-ko-koprski, ljubljanski in ce- ČETRTEK 19. NOVEMBRA 1990 lovski škofiji." Papež Pij XI. je v odgovor poslal Goriški Mohorjevi družbi posebno listino s svojo sliko in lastnoročnim podpisom, v kateri se zavzema za ohranitev in zaščito Slovencev v Italiji. Listino hranijo na sedežu GMD na Placu-ti, kjer je razobešena v sejni sobi in je seveda izjemen dokument o začetku dela družbe. Pripravljalni odbor GMD so takrat vodili bogoslovni profesor dr. Josip Ličan, podpredsednik je bil črniški dekan Alojzij Novak, odborniki so bili kanalski dekan Venceslav Bele, kurat v Podgori Stanko Stanič in uradnik Zadružne zveze v Gorici ing. Josip Rustja. 22.11.1923 je ta odbor obvestil škofijsko duhovščino o ustanavljanju družbe, ki je začrtala svoj knjižni program za leto 1925 z izdajo koledarja, romana in knji-ge Gospodarski nauki. Pismo se je končalo s pozivom: "Od zadnje tužne istrske bajte pa do koroških snežnikov naj se razširi naša »Družba«!" Te podatke smo vzeli iz knjige Družba sv. Mohorja, zbral pa jih je prijatelj in zvesti sodelavec GMD, zgodovinar dr. Branko Marušič. —— STRAN 6 BO OLJKA SPET POGNALA? Nujna vez med gospodarskimi in poklicnimi potrebami ne sme nikdar zamegliti glavnega namena poučevanja, ki je predvsem v pripravljanju učiteljev življenja. (Janez Pavel 11., 17.11.1998) Janez Povše BOJ MED NASILJEM IN LJUBEZNIJO m Iva Koršič VEČER MED KRMINSKIMI SLOVENCI Jurij Paljk / intervju FILIBERT BENEDETIČ Erika Jazbar SPOZNAJMO SE V KULTURI! m Danijel Devetak KAJ GROZI ŽIVLJENJU? Milan Gregorič ANATOMIJA NEKEGA USTAVNEGA UPORA 1 Jurij Paljk O NAŠI ŠOLI S Ivan Žerjal / pogovor MARINO PEČENIK O SDGZ Matjaž Rustja HVALEŽNICA PRI SV. JUSTU SLAVJE V ČAST LEONU ŠTUKLJU ČETRTEK 19. NOVEMBRA 1998 SVET OKROG NAS S 1. STRANI NA POTI V EVROPO "LA SLOVENIE, ELEVE MODELE Pod tem naslovom (Slovenija, vzoren učenec) je prinesel ugledni pariški dnevnik Le Monde prejšnji teden (10. nov.) zapis oz. statistiko šestih držav kandidatinj za Evropsko unijo, ki bodo vanjo prišle prva leta novega tisočletja. Države so poleg Slovenije še Češka, Poljska, Madžarska, Estonija in Ciper. Torej zelo razvejane državne skupnosti in državne enote od Baltskega morja do južnega Sredozemlja, od Karpatov do Alp in Jadrana. Francoski časopis navaja kot glavne podatke notranji državni dohodek prizadetih dežel. Naj omenimo le nekaj številk v odstotkih. Slovenija je na vrhu lestvice z 59%, sledijo ji Češka republika (58%), Madžarska (37%), Poljska (32%), Estonija (23%). Le Monde nato komentira v poglavju, posvečenem Sloveniji, položaj naše matične države in citira mnenje Svetovne banke, ki pravi, daje Slovenija najbolj razvita dežela srednje in vzhodne Evrope. Slovenski indeks se pri tem približuje grškemu in portugalskemu (v EU). Francoski dnevnik nato pripominja: "S svojima le dvema milijonoma prebivalcev se ta mala država ni nikdar prenehala obračati na Nemčijo in Italijo, j njenima glavnima gospodarskima partnerjema. In to še pred zatonom Jugoslavije. Neodvisna je od leta 1991; Slovenija že dolgo časa pozna režim skoraj ekonomske svobode. Že pod Titom je bila blizu tržnemu gospodarstvu in tako se je Slovenija v devetdesetih letih z lahkoto prilagodila novemu mednarodnemu okviru.'“Le /Vfoncfedoda-ja, daje Slovenija posvoji neodvisnosti prevzela nekak program postopnih reform, posebej še s programom privatizacij in počasne preosnove. Obenem pa je iz Bruslja prišla še druga vest, manj pozitivna za republiko Slovenijo. Evropska komisija oz. vlada je namreč po svojih ocenah postavila Ljubljano na zadnje mesto v procesu približevanja EU. To v glavnem velja za prilagoditev slovenske zakonodaje normam U-nije. Zunanji minister Boris Frlec pa je evropskim komisarjem predstavil sedanji položaj in slovenske iniciative za premostitev omenjenih težav. Dejstvo pa je, da so kritike Evropske unije in postavitev Slovenije nazadnje mesto v lestvici le prizadele slovensko javnost, oblasti in politične kroge sploh. Posebno glasna je bila tudi opozicija. ITALIJANSKA NOTRANJA POLITIKA BO OLJKA SPET POGNALA? Prodi se je odločil in bo, kot kaže, igral vse karte svoje politične prihodnosti na Oljki. Veliko adutov nima v rokah, saj so mu najboljšega - predsedstvo vlade - pobrali, ne meneč se za zasluge, ki si jih je nesporno pridobil z nekoliko presenetljivim vstopom Italije v evropski monetarni sistem. Tako je Prodi ostal brez oblasti in brez stranke, a vendarle z velikim tovorom simpatije. S svojim tipičnim, ne-govorniškim nastopom, zaradi katerega so se mu posmi-hali celo naklonjeni komentatorji, je vendarle bil prepričljiv. Morda je bila njegova moč prav v tem, daje govoril preprosto, da ni skrival težav in zagat in da je s svojimi besedami skušal le omiliti posledice varčevalne politike, ki jo je moral vsiliti državi, če je hotel zaustaviti naraščanje vrtoglavega javnega dolga. Kot smo že imeli priložnost opozoriti, je s svojimi uspehi postal premočan in za marsikoga vsaj nadležen, predvsem pa morebiten nevaren tekmec za prihodnost. Ni koristno iskati krivca za Prodijev poraz, čeprav je gotovo, da je plaz sprožil Berti- notti, ki se zdaj morda ponaša, da je odločilno vplival na potek italijanske in morda tudi evropske politike. Oljka je namreč bila pravi in v tem trenutku verjetno tudi edini možni odgovor Berlusconijevemu konservativizmu in desničarstvu sopotnikov. Prav tako je bila Oljka tudi ovira za spotakljivega Cossi-go in druge, ki skušajo oživiti tradicionalno krščanskode-mokratsko sredino. Bivši predsednik republike bo verjetno požel tudi kak uspeh in bo morda spravil na kolena tudi DAlemo, saj je mojstrsko vešč v pogojevanju, vendar ne bo nikoli več mogel postaviti na noge KD in njenega nezdravega sistema zavezništev in klientelizma. Prodi se zaveda, da je edini izhod iz sedanjih stisk prav močna Oljka, ki je enkrat že porazila Ber- lusconija in ostale. Zdaj ne več kot gibanje ali koalicija, pač pa kot stranka s svojim idejnim nabojem in političnim ter socialnim programom, ki bi povezala kristjane in zmerno levico. Toda stranke ni, smo reki na začetku, ker je Prodi vodil vlado in za to ni imel časa, drugi pa ne interesa. Na strani mu je stal VValter Veltroni, ki je zdaj, mnogo prezgodaj, dobil odgovorno mesto tajnika Levih demokratov. Bivši vladni predsednik je razumel, da brez stranke ne bo dosegel ničesar. Da ne bi zapravil še tistega kapitala, ki mu je ostal, je zato sklenil dati novega življenja Oljki. Zdi se, da je to nemogoč načrt, ker so vsi prepričani, da je Oljka že pokopana: nasprotujejo ji D'Alema in vsa nekdanja KD vključno z Ljudsko stranko in uradnimi cerkvenimi krogi, ki se jim toži po nekdanjih časih. Toda Prodi je človek presenečenj, saj je mnoge pustil odprtih ust, ko je zaveznike in sindikate prepričal, da je lahko prek mere stisnil davčni vijak, daje kot nor pritiskal na gumb varčevanja, znižal potrošnjo in tudi s tem skrčil inflacijo na dotedaj nepojmljiva dva odstotka in manj. In prav s tem je prepričal tudi javnost. V tem smislu je torej Prodi sposoben še drugih velikih dejanj. Če bi se mu to posrečilo, bi prav to obenem pomenilo tudi začetek nove dobe v italijanskem političnem življenju. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHOR1EVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - F1SC LETNA NAROČNINA: ITALIIA in SLOVENIJA 70.000, |~-(^ INOZEMSTVO 100.000 LIR. ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10b47493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU UPRAVNE VOLITVE V VIDMU Zadnjo nedeljo so bile v Vidmu in nekaterih drugih furlanskih občinah upravne volitve. V Vidmu samem še ni prišlo do izvolitve župana, ki ga bodo izbrali šele na ba-lotaži 29. novembra. Kandidata sta za desno sredino Commessati, za Severno ligo in avtonomiste pa Sergio Ceccotti, nekdanji predsednik naše dežele. SKRB ZA MANJŠINE Prisotni so bili številni šolniki in druge osebnosti, kot npr. generalni konzul Republike Slovenije Vlasta Valenčič Pelikan, tržaški prefekt Miche-le De Feis in predsednika SKGZ in SSO Rudi Pavšič in Sergij Pahor. Omenjena nerešena vprašanja so ministroma predočili člani Enotnega šolskega odbora na srečanju pri Sv. Ivanu. V strnjeni obliki naj povemo le to, da je v spomenici odbora, ki sta jo prejela Gaber in Berlinguer, govor npr. o preureditvi šolske mreže: pozitivno je sicer, da se ministrstvo ne bo držalo vsedržavnih norm in kriterijev pri določanju avtonomije za slovenske šole (predvsem zaradi problema števila), dobro pa bi bilo tudi, da se teh kriterijev ne bi držali tudi pri dodeljevanju finančnih sredstev. Mnenje deželne komisije za slovenske šole naj bi postalo obvezujoče, ko bi šlo za zadeve slovenske šole, zlasti kar zadeva odločanje o šolski mreži in seznamu osebja. Dalje naj se ustanovi avtonomni deželni urad za slovenske šole, imenuje naj se tudi funkcionar s pristojnostmi pokrajinskega in deželnega šolskega skrbnika. Čimprej je treba poskrbeti za izpopolnjevanje slovenskih šolnikov, zavod IRRSAE naj upošteva prisotnost slovenske manjšine. Že parificirani dvojezični center v Špetru naj dokončno postane državna šola, poleg tega naj se uvedejo dvojezične sekcije tudi v drugih šolah v videmski pokrajini. Dokončno je treba izpeljati publici-zacijo Glasbene matice z ustanovitvijo samostojne slovenske sekcije na tržaškem konservatoriju Tartini. O vprašanjih, ki zadevajo slovensko šolo, se mora izreči manjšina sama prek deželne komisije za slovenske šole ali kakega drugega organa. V snujoče se pokrajinske konference naj : se imenujejo predstavniki slovenskih šol. To zlasti zato, ker bo marsikaj odvisno od krajevnih uprav, le-te pa lahko nimajo posluha za naše probleme. Slovenske šole naj bodo prisotne povsod, kjer živi slovenska narodnostna skupnost, nudijo naj čim širšo vzgojno-izobraževalno ponudbo, razpolagajo naj z ustreznimi strukturami in primernim seznamom osebja ter naj ne bodo vezane na vsedržavne kriterije. Na koncu je potrebno še omeniti zahtevo po pravnem priznanju Sindikata slovenske šole. Na ta seznam potreb je minister Berlinguer odgovoril, da ga bodo na ministrstvu preučili v istem duhu, kot so svojčas rešili vprašanje šole v Špetru, avtonomije za slovenske šole in povečanja osebja osnovnih šol. Takoj pa je pripomnil, da ne ve, če bodo prišli tudi do istih rešitev. S tem je dal razumeti, da eno predstavljajo uradni obiski in srečanja, ki so sicer zgodovinskega značaja, drugo - in važnejše - pa so sestanki, srečanja v komisijah in predstavništvih na vsedržavni in krajevni ravni, kjer se lahko marsikaj zgodi. V prejšnjih dneh smo namreč zvedeli, da tržaška pokrajinska uprava načrtuje krčenje šolske mreže in da namerava obravnavati na isti ravni tako italijanske kot slovenske šole. Pokrajinska uprava, je dejal odbornik za šolstvo Sbriglia, bo v ta namen imenovala dve komisiji, ki bosta preučili obstoječe stanje. Lepe in spodbudne besede, ki smo jih v ponedeljek slišali iz ust obeh ministrov, se tako lahko spremenijo v nič, če ni jasnih določil, ki ščitijo slovensko šolo ne glede na usmerjenost državne in krajevne politike. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE TUDI PRVA VOJNA ODSEVA NEIZPROSEN BOJ MED NASILJEM IN LJUBEZNIJO Ko v tem času praznujemo konec prve svetovne vojne, se upravičeno zgražamo ob nasilju, ki se lahko polasti človeka. Kar deset milijonov mrtvih v prvem in nekaj deset milijonov v drugem svetovnem spopadu. Kaj ob tem ni mogoče pomisliti, kako človeštvo nenehno živi znotraj boja med nasiljem in njegovim nasprotjem, ljubeznijo? Ta boj je težak. Nasilje si vedno nadeva nove in nove podobe, ima sto in tisoč obrazov. Vedno na novo skuša prevarati človeka. Prevara ga tako, da mu vsak dogodek, vsako novo obdobje prikazuje kot nekaj, kar nima zveze ne s prejšnjim ne s prihodnjim. Tako naj bi piva svetovna vojna ne imela korenin v času pred njo, druga vojna naj ne bi zrasla na nezaceljenih ranah prve. Nasilje zvijačno nadene vsaki dobi novo preobleko, nova poimenovanja. V kolikor novemu videzu slepo in brezskrbno verjamemo, je naša pozornost že ohromljena. Prepričani smo, da je danes in sedaj vse v redu in da so semena preteklega zla mrtva. Neskončna je premetenost nasilja, želi uspavati našo ljubezen, njegov cilj pa je slej ko prej eden sam: spreti med seboj posameznike, države, narode, stopnjevati sovraštvo med ljudmi do takšne mere, da bo njihov medsebojni spopad smrtonosen. Cilj nasilja je razčlovečenje človeka in strmoglavljenje Boga. Nasproti tisoč preoblekam in prevaram nasilja stoji ljubezen. Edina je, ki se nasilju zares upira, edina ga lahko zares premaga. Ljubezen ima en sam obraz in je vedno in v vseh časih enaka. Vedno je zvesta sama sebi in človeku, ki jo želi videti. Vselej je budna. Budna na ravni celotnega sveta in ravni posameznika. Dobro ve, da se v posameznika, države, narode vsak hip lahko zaleze želja po prevladi enega nad drugim. Ve, kako je mogoče z lepimi besedami in oznanjevanjem lepih namenov na sto in tisoč načinov zakriti željo po gospodovanju. Ljubezen ve, da je človeštvo izgubljeno, v kolikor ne prepozna prav nje in se pušča voditi krivim prerokom. Ti namreč v resnici ne delujejo v njenem imenu, zanjo in za ljudi. Ljubezen jasno vidi, kako nasilje vcepi v človeka sovraštvo do bližnjega, tekmovanje z njim in željo po nadvladovanju. Ljubezen se zaveda, da želi nasilje osvojiti prav srca posameznikov, da bi moglo prerasti v sovraštvo naroda do drugega naroda, države do druge države. Ljubezen sname z zlonamernega nasilja lepe in vabljive maske. Ljubezen opozarja, da noben še tako lepo napovedan cilj ne more opravičiti grdih sredstev. Ljubezen je tiha in vendar silna, in kadar se spomnimo uničevalnih dogodkov naše zgodovine in tudi naše zaslepljenosti, nas dobrotljivo tolaži: hudo je, kar se je zgodilo, vendar bi lahko bilo drugače, dosti dosti lepše. Res, edino ljubezen je močnejša od nasilja, e-dino ljubezen je pravi cilj sam po sebi in je smisel življenja. AKTUALNO INTERVJU / F I LI B E RT BENEDETIC NOVI IZZIVI ČEZMEJNE TELEVIZIJE JURIJ PALJK Dr. Filiberta Benedetiča smo v našem tedniku že predstavili, pa vendar je prav, da se ob njegovem slovesu z mesta direktorja programskega oddelka krajevne ustanove RAI v slovenskem jeziku z njim ponovno pogovorimo. Dr. Benedetič odhaja namreč v pokoj, obenem pa smo iz sredstev javnega obveščanja izvedeli, da je postal svetovalec za čezmejno televizijo, kateri so temeljni kamen postavili s podpisom pogodbe v torek, 10. t.m., na dan 23. obletnice Osimskih sporazumov v Ljubljani. Zapisnik dogovora o čezmejni televiziji sta v Ljubljani podpisala za RAI direktor Druge uprave TV dr. Giovanni Tantillo in za RTV Slovenijo generalni direktor Janez Čadež. Tudi to je bil razlog za pogovor z dr. Benedetičem, ki je z veseljem sprejel našo prošnjo za daljši intervju. Preprosto, in vendar temeljno vprašanje: kaj sploh pomeni čezmejna televizija? Naša zamisel o čezmejni televiziji je povsem nova. Preprost odgovor na vprašanje je samoumeven: gre za televizijsko javno meddržavno oddajniško mrežo s skupnim večjezičnim programom. Vendar moram pripomniti, da so za uresničitev zamisli potrebni veliki napori, zlasti pri razreševanju številnih zapletenih vprašanj ne samo pravne in upravne narave, pač pa tudi v vsebinskem pogledu glede oblikovanja in predvajanja skupnega programa. S tehnološkega vidika je vsa zadeva dokaj jasno izvedljiva bodisi z združitvijo in izpopolnitvijo že obstoječih zemskih oddajniških mrež bodisi s satelitskim oddajanjem. Pomembnost tega načrta ni le v premagovanju državnih meja niti ne samo v premagovanju jezikovnih pregrad v ožjem in širšem srednjeevropskem življenju na meji, ki vseskozi povzročajo stanje napetosti in nestrpnosti ob medsebojnem nerazumevanju, ampak predvsem v premagovanju duhovnih meja za uveljavitev kulture miru, dialoga in solidarnosti med narodi združene Evrope in sveta. V Ljubljani ste se že dogovorili za neke smernice in konkretne rešitve za čezmejno televizijo. Opišite nam, za katere smernice in za kakšno televizijo bo šlo. O smernicah in smotrih smo razmišljali že od vsega začetka po uvedbi naših slovenskih televizijskih oddaj na vzporednih kanalih deželne oddajniške mreže tretjega programa italijanske radiotelevizije. Ko je prišlo do ukinitve čezmejnega oddajanja koprskih italijanskih in slovenskih sporedov ter prvega nacionalnega programa RTV Slovenija s prenosnikov družbe PONTECO, smo se v Ljubljani sestali člani vodstva našega deželnega sedeža ter vsedržavnega vodstva RAI z vodstvom RTV Slovenija, da bi preučili novo situacijo in poiskali ustrezne rešitve. Vprašanje ni zadevalo le čezmejne raztegnitve vidnosti italijanskih in slovenskih koprskih oddaj ter oddaj prvega programa RTV Slovenija v Italiji, pač pa tudi čezmejne raztegnitve vidnosti naših televizijskih sporedov in slišnosti oddaj Radia Trst A po celi Sloveniji. Na tistem sestanku se je porodila zamisel o meddržavni televizijski mreži s skupno oblikovanim programom ob prispevkih bodisi iz samostojne proizvodnje slovenskih in italijanskih oddaj de-želenga sedeža RAI v Trstu ter regionalnega centra RTV Slovenija v Kopru bodisi iz nacionalne proizvodnje vsedržavnih programov RAI in RTV Slovenija. Na tej osnovi je prišlo do številnih sestankov in srečanj na vseh ravneh, vselej ob upoštevanju potreb obeh manjšin, izraženih v celoviti izjavi, ki sta ju skupaj oblikovali in posredovali na vsa pristojna mesta. Dogovor v Ljubljani zaključuje to prvo fazo bolj načelne narave s postavitvijo temeljnega kamna za konkreten pristop k oblikovanju in uresničevanju načrta. Ožja delovna skupina, imenovana od obeh generalnih direkcij, bo izdelala do konca januarja 1999 konkreten predlog za skupno oddajniško mrežo; ta naj bi zajela čim širša področja Furlanije-Julijske krajine, in za skupen program. Izhajajoč iz dejstva, da bo program oblikoval in predvajal vsak osebek v svojem jeziku, prihajajo v poštev za premagovanje jezikovnih pregrad podnaslavljanja, simultano prevajanje in sinhronizacije. Gre seveda za začasne rešitve ob t.i. zemskem oddajanju. S satelitom si bo lahko vsak izbral svoj govorni kanal s pomočjo digitalne tehnike. Govor je o vsakodnevnem večurnem programu v večernem o-srednjem pasu. Vemo, da je televizija danes najpomembnejše sredstvo obveščanja, ker je pač najbolj gledana. Vemo pa tudi, da je zelo draga. Kdo bo za tako televizijo prispeval sredstva? Upoštevajoč obstoječe proizvodne zmogljivosti deželnega sedeža RAI v Trstu in regionalnega centra RTV Slovenija v Kopru ob podpori in prispevkih osrednjih struktur o-beh matičnih hiš, bodo nedvomno potrebna dokajšnja dodatna sredstva. Za začetek je vsekakor najpomembnejša predvidena podpora iz posebnih tonamenskih skladov Evropske unije. Nosilec tega načrta je tudi dežela Furlanija-Julijska krajina, ki bo dodeljevala ustrezna sredstva. Predvidene so tudi podpore iz državnih sredstev, zlasti na področju vzpostavljanja telekomunikacijskih zvez. Tudi organizacija EBU v okviru javnih ustanov evrovizije je pripravljena podpirati ta načrt. Kdo vse bo vanjo vključen? Kot sem že povedal, bosta osebka in nosilca projekta naš deželni sedež in regionalni center v Kopru. Bistveno vlogo bo v našem primeru odigrala dežela Furlanija-Julijska krajina, ki vključuje v svojih organih tudi zastopstvo slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Ne obstaja nevarnost, da bi manjšini - slovenska v Italiji in italijanska v Sloveniji - nekako ostali spet praznih rok pri tem projekt u? V intervjuju v vašem listu oktobra 1996 sem na podobno vprašanje odgovoril, da se razprava na temo o čezmejni večjezični radioteleviziji nanaša "na nekaj novega in dodatnega, toda ob predpostavki, da se naša proizvodnja, zajamčena v okviru konvencije, primerno podpre in okrepi. Ne gre tedaj za nekaj novega v zameno že obstoječega slovenskega samostojnega programa na deželnem sedežu naše javne radiotelevizije, pač pa za zamisel širšega obsega v okviru sodelovanja, boljšega poznavanja in premagovanja jezikovnih pregrad med sosednjimi deželami, državami in narodi. V : okviru te zamisli bomo lahko prispevali svoj delež samo kot neposredni proizvajalci oddaj za slovensko narodnostno skupnost v Italiji, torej kot osebki". Na sestanku v Ljubljani so to poudarili vodilni možje tako osrednjega vodstva RAI kot generalne direkcije RTV Slovenija. Giovanni Tantillo, ravnatelj uprave TV, ki skrbi za novo tretjo mrežo v Itali-! ji, je poudaril, da je čezmejna televizija v prvi vrsti namenjena obema manjšinama; razširiti jo bo moč na manjšino na Hrvaškem, v Avstriji in na Madžarskem. Odprta pa bo za vključevanje Bočna ob tamkajšnji nemški in ladinski manjšini. Član upravnega sveta RAI Stefano Balas-sone, ki je v Ljubljani zastopal tudi predsednika Zaccario, je s tem v zvezi poudaril, da se RAI in RTV Slovenija zavedata pomena manjšin, ki predstavljata sredstvo tesnejšega sodelovanja med radiotelevizijskima hišama. Zavedati se in upoštevati pa moramo, je še poudaril, da je tehnologija v polnem razvoju in da v prihodnje tudi za manjšine ne bodo zadostovali zemski prenosniki, pač pa gre že zdaj misliti, kako bo v bodoče. Čezmejna televizija se poraja iz potrebe manjšin, zagotoviti ji moramo možnosti razvoja. Čezmejna televizija bo prišla v kraje, kjer še slovenskih programov deželnega sedeža RAI in slovenske RTV mnogi ne vidimo. Kako odgovarjate na to? Vidnost naših slovenskih televizijskih oddaj je zajamčena na območju prenosnikov na Ferlugih in v Miljah za Trst in Kras ter na Vrhu za Gorico in njeno širšo okolico. Vidnost prvega programa RTV Slovenija je postala zelo vprašljiva v mnogih predelih Trsta po odpravi zasebnega prenosnika na Ferlugih. Drugod na obmejnih območjih slovenskega prenosnika je vidnost programov RTV Slovenija zadovoljiva. Zal pa naših programov ne vidijo v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini in niti ne v Sloveniji. Pri tem je vsega obžalovanja vredno dejstvo, da niti oddaje Radia Trst A, ki ga je Republika Slovenija odlikovala z Znakom svobode ob 50-letnici neprekinjenega delovanja, niso vključene v slovensko radijsko oddajalniško mrežo. Tudi in še zlasti s tega vidika o-cenjujemo prizadevanja za uresničitev čezmejne televizije in obenem za okrepitev čezmejnega radiotelevizijskega sodelovanja. Obstaja upravičena bojazen, da je čezmejna televizija sicer zelo lepa zamisel, da pa bo zelo težko izvedljiva, pa čeprav se sliši, da naj bi načrt sofinancirala tudi Evropska unija. Je res tako, gre za stvarne možnosti? S podpisom dogovora v Ljubljani je prišlo do odločilnega premika v smeri uresničevanja zamisli. Za tem stojijo ne samo osrednja vodstva obeh radiotelevizijskih ustanov, pač pa tudi ustrezni organi obeh vlad tako v krajevnem in deželnem merilu kot na vsedržavni ravni. In kot sem že povedal, načrt uživa podporo tudi s strani Evropske unije in evropskega združenja javnih radiotelevizij EBU. Imenovani sle bili za svetovalca za čezmejno televizijo. Kakšno vlogo boste imeli in za kaj se boste predvsem zavzemali? Ob moji redni starostni upokojit-I vi meje vodstvo ustanove zaprosilo ; za sodelovanje pri uresničitvi načrta 0 čezmejni televiziji, kar sem tudi sprejel ob podpori vseh slovenskih in italijanskih kolegov deželnega sedeža. Kot svetovalec in najožji sodelavec ravnatelja sedeža pri tem projektu sem tudi neposredno povezan z ravnatelji osrednjih uprav za novo tretjo mrežo in za produkcijo v Rimu. Moja vloga je, da skupaj s sve- | tovalcem generalnega direktorja RTV Slovenija Benom Hvalo usklajujem delo vseh članov ožje delovne skupine, imenovane od vodstev obeh osrednjih hiš. Gre torej za odgovorno nalogo, ki zahteva veliko zavzetost in predvsem izostren čut za prava razmerja pri oblikovanju skupne programske sheme in njene izvedbe. Sam se bom predvsem zav- 1 zemal za uveljavitev samobitnih vrednot naše kulturne omike v šir- j šem prostoru življenja ob meji. V kakšnimi občutki zapuščate mesto direktorja slovenski h prog ra mo v pri deželnem sedežu RAI? Z mešanimi občutki osebne vdanosti in pričakovanja boljšega za vse kolege in kolegice pri opravljanju dela. Ko se ozirate nazaj, lahko z zadovoljstvom ugotovite, da so se prav v času vašega dela uredile stvari s slovensko televizijo pri nas, za kar smo vam seveda hvaležni. Vseeno pa vas prosimo, da bi na kratko ocenili svoje obdobje dela pri ustanovi RAI. Kaj naj na kratko rečem o dvajsetletnem delu pod stalnim pritis-, kom vsakdana v boju za ohranjevanje delovnih mest, za pogodbe s sodelavci, za izboljšanje delovnih razmer, za proračun, za vsestransko uveljavljanje naše kulturne ustvarjalnosti ne samo v življenjski stvarnosti slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, pač pa tudi med Italijani tako v krajevnem merilu kot na vsedržavni ravni, za povezovanje slovenskega skupnega kulturnega prostora ob spletanju posebnih vezi s kolegi slovenskega sporeda ORF v Celovcu, za povezovanje po vsej Srednji Evropi s kolegi združenja Al-pe-Jadran, za uresničitev velikih skupnih projektov z Radiom Slovenija, za organizacijo proslave 40-letnice Radia Trst A, za uvedbo televizijskih oddaj, za organizacijo proslave 50-letnice Radia Trst A obenem s poklonom posebne televizijske dokumentarne oddaje o delovanju radia, za...? O grenkih trenutkih ob slovesu od prerano umrlih kolegic, o pomanjkljivosti in storjenih napakah pa kdaj drugič. Ste pesnik in nekateri že nestrpno čakamo, kdaj se boste spet pojavili z novo zbirko. Bo sedaj več časa za druženje z muzami? Kakšen pesnik neki, če sam v sebi upodabljam iste prikazni v neskončnih variantah že več kot 30 let po tistih Razpokah, prvi in edini moji pesniški zbirki!? Takrat sem na enega izmed svojih razpršenih listov zapisal: “Kako vam je, sokoli, / tam za oddaljenimi poljanami, če ste še živi. i / Tukaj ni dobro. / Zemlja, ta naša resničnost, stkana iz sanj, / kakor pesem pozabljenih mater / sredi o-ken mrkih palač /se v kredi razkraja. (...) Veter skandira improvizacijo življenja. / Ti, ki ga v kotu poslušaš kot udomačena zver,/snemi si krinko civilizacije: / prišlo bo tudi leto 2000... (...)." In je res že skoraj prišlo. Morda mi bo zdaj le uspelo zbrati skupaj vse te svoje na široko razpršene liste. 3 ČETRTEK 19. NOVEMBRA 1998 4 ČETRTEK 19. NOVEMBRA 1998 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB NEDELJSKEM EVANGELIJU IZLUŠČI JEDRO! ZVONE STRUBELJ | 34 NAVADNA NEDELJA, KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: "Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec." Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: "Če si judovski kralj, reši samega sebe." Nad njim je bil tudi napis: "Ta je judovski kralj." Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: “Ali nisi ti Mesija ? Reši sebe in naju!" Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: “Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega." In govoril je: “Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" In on mu je rekel: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Luka 23, 35-43) JEZUSOV ZADNJI DIALOG ODPIRA ZASTOR NEBES Skoraj ni človeka, ki ne bi poznal prizora Jezusove smrti na križu. Zgodba o dveh razbojnikih, ki sta z Jezusom umirala na križu, je prav tako povsod poznana. Koliko pa je kristjanov, ki znajo ta dogodek brati globlje, najti sporočilo za sleherno človeško življenje? Odstrimo zagrinjalo besed in dejanj, poglobimo se v sporočilo odlomka, ki nam ga Cerkev daje v premislek na praznik Kristusa, kralja vesoljstva. Brali ga bomo v luči Jezusovega, božjega kraljestva, tistega kraljestva, ki "ni od tega sveta", kot pravi Jezus pred Pilatom. Gre za Jezusov zadnji pogovor. Evangelist Luka ga prikaže z veliko tenkočutnostjo kot dober poznavalec človeške duše, vseh njenih veličin in tudi vseh njenih zablod! Kristusovo zadnje dejanje je gesta ljubezni in odpuščanja. Njegova zadnja beseda je sporočilo zaupanja: "Danes boš z menoj v raju!" Nekaj največjega, kar lahko doživimo ob umirajočem človeku, je njegova sposobnost odpuščanja, beseda ljubezni. Kdor jo je doživel, tega nikoli ne bo pozabil. Kristusova zadnja družba je družba malih, pozabljenih, obsojenih. V pripovedi jih predstavljata razbojnika, ki sta z njim križana. Po poteh, vaseh in mestih Galileje, Judeje in Fenicije je Jezus prav malim in obrobnim namenjal največ pozornosti. Z njimi je najraje dialogiral o vprašanjih življenja, pravičnosti, zdravja in bolezni, o viziji božjega kraljestva. V trenutku smrti Jezus razvije zadnji, kratek, a zelo globok dialog z enim od izobčencev. Ob smrtni postelji ponavadi najdemo družino umirajočega. V Lukovem prikazu Jezusove smrti so obrobni, mali in pozabljeni Jezusova prava družina. Ljudstvo, poglavarji in vojaki, vključno z enim od razbojnikov, pričakujejo čudežno in spektakularno rešitev: "Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec! Ce si judovski kralj, reši samega sebe! Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!" V tej drži prepoznamo sebe. Kolikokrat se zgodi, da ob hudi bolezni, ko nekoga vidimo odhajati s tega sveta, pričakujemo čudežno rešitev in za vsako ceno želimo ozdravljenja. Usoda vsakega človeka je neizbežno v rokah njegove svobode. Tudi to resnico najdemo v pripovedi o Jezusovi smrti na križu. Eden od dveh, ki sta kot Kristus, obsojena na smrt, izbere življenje, drugi pa smrt. Prvemu je pogled na Kristusovo umiranje dovolj, da razume tudi svojo smrt in jo sprejme kot milostni prehod v blaženost. Drugi umakne pogled zato mu Jezus ničesar ne reče. Tema in tišina pokrijeta njegovo smrt, kar nam narekuje misel, da je smrt lahko začetek večne pozabe in večne smrti. Osrednje sporočilo Lukove pripovedi o Jezusovi smrti v družbi dveh razbojnikov je Odrešenikovo vabilo na snidenje v kraljestvu življenja. "Resnično, povem ti: Danes boš z me noj v raju." S to obljubo odpira zastor nebes ne le skesane mu razbojniku, ampak tudi nam. Med nas je prišel oznanjat Boga, ki je Bog živih, ne mrtvih. Kot sam pravi, je prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju. Umirajoč na križu ne govori o smrti, ampak o življenju. Prav zato je Lukova pripoved o Jezusovem zadnjem dialogu ne samo poročilo o Jezusovi smrti, ampak tudi velikonočno oznanilo o zmagi življenja nad smrtjo. P f / KNJIŽNA NOVOST PRI CELJSKI MOHORJEVI DRUŽBI VERSTVA, SEKTE IN NOVODOBSKA GIBANJA JURIJ PALJK Tak je zgovoren naslov ■cnjige, ki je izšla pri Mohorjevi družbi iz Celja in jo je uredil Vinko Škafar, tekste pa je iz-arala in iz nemščine lepo pre-vedlajulka Nežič. Knjiga je izšla kar v treh delih pred časom v Aachenu na Nemškem. Slovenska izdaja je dopolnjena: prikazuje nam tudi stvarnost na Slovenskem, prinaša pogled Janeza Kokalja na rokovsko glasbo ter dodatek, v katerem so predstav-jene vse verske skupnosti v Sloveniji, sekte, nova gibanja in nekateri nevsakdanji Slovenci. V knjigo je tudi vključena razprava Janeza Jeromna s pomembnim naslovom Kaj storiti?; za nameček je v slovenski izdaji tudi potrebno imensko in stvarno kazalo, tako da bo bralec hitro našel Dot iz labirinta, ki ga predstavlja sedanje stanje na Dodročju verskih sekt. Knjiga Verstva, sekte in novodobska gibanja je izjemen pregled vsega ali skoraj vsega, kar se na tem področju okrog nas dogaja, saj skorajda ne mine dan, da se tudi v naši neposredni bližini ne bi pojavila kaka sekta ali pa novo versko prepričanje ali skupinica ljudi, ki prisega na kaka čudežna zdravila. Skratka: gre za pojav, ki je še kako prisoten tudi v naših krajih, le da se ga sami ne zavedamo ali pa se ga nočemo zavedati, ker je tako neprimerno lažje. Knjiga o sektah, verstvih in novih duhovnih ali psevdo-duhovnih gibanjih prinaša vrsto zapisov nemških in slovenskih izvedencev, ki nam predstavljajo ta sodobna iskanja za življenje izredno po-membnih odgovorov in prevečkrat tudi zavajanja sodobnega človeka. Večkrat gre namreč pri teh novih in danes zelo modernih sektah in novodobskih verstvih za izrazito komercialne pojave, v smislu, da za vsako novo sekto tiči spreten ožemalec lahkovernih duš, ki mu padajo na limanice, da je veselje! V mislih imamo razna zdravljenja s pomočjo talismanov in razna astrološka napovedovanja prihodnosti in uspehov v življenju, če seveda ne pišemo, kaj vse se skriva za raznimi ameriškimi verskimi gibanji, ki imajo vse le en namen: prinesti v blagajno ustanovitelja sekte ali gibanja kar čimveč denarja. Vinko Škafar v uvodu opozarja na vse te stvari; sam tudi ugotavlja, da so ta verstva in sekte nevarna tudi za katoliško Cerkev, morda še najbolj takrat, .ko jih Cerkev ne jemlje resno ali pa jih podcenjuje. Pravilno pa tudi ugotavlja, da ni naloga katoliške Cerkve bojevati se proti drugim oblikam verovanja in psevdoreli-gioznosti, ampak da se mora Cerkev predvsem zavzemati zat.i. razločevanje duhov, se pravi, da mora ljudi in svoje zbegane vernike stvarno in brez polemike seznanjati, kako je z njenim krščanskim u-panjem, in seveda odgovarjati na vprašanja sodobnega človeka. Na kratko: Cerkev mora sama oznanjati evangelij, ki odgovarja na zadnja človekova vprašanja. Če je res, da je v vsej človeški zgodovini verstvo-reli-gija nepogrešljiva prvina človekovega življenja, potem to še kako velja danes v razvitem zahodnem svetu, ki ponuja vse, razen duhovnosti. Če zares ni pravega spoznavanja človeka brez poznavanja verstev, potem moramo zaključiti, da je danes potrebno poznati novodobna duhovna gibanja, sekte in verstva, kajti tudi ta gibanja, ki jih vsi bolj poznamo pod angleškim izrazom nevv age, skušajo sodobniku odgovoriti na zadnja vprašanja in ga obenem duhovno napolniti. Vsi vemo, kakšen ritem življenja prevladuje danes na Zahodu; zato so novodobska gibanja - nevv age - kot nalašč za sodobnika, saj mu ponujajo zmes vseh odgovorov in obenem nobenega, hkrati so in niso odgovor, v bistvu pa so narejene po meri sodobnega človeka. Odrekati pa jim vsako veljavo in duhovno razsežnost je več kot samo zmotno. Knjiga Verstva, sekte in novodobska gibanja]e dober priročnik, ki bo bralcu pomagal, da se bo lažje znašel v poplavi "duhovnih ponudb", če lahko tako poimenujemo naravnost neverjetno število verskih ločin in sekt, nevv age gibanj in še česa. Je tudi lep pri- ročnik, v katerem so zbrani podatki o stanju verovanja na Slovenskem. Pogled na rokovsko glasbo z druge strani je esej-raziska-va psihologa Janeza Kokalja o tem, kako naj bi rock glasba vpl ivala na današnjo duhovnost mladih in kakšnestranske učinke naj bi imela. Gotovo bo ta razprava zanimala vse tiste, ki radi poslušajo rock in v njem ne vidijo nič slabega, medtem ko so nekateri psihologi drugačnega mnenja. Ob slovenski knjigi o novodobskih gibanjih in verstvih se lahko samo zamislimo, dodobra tudi pretresemo svoje krščanstvo, svoje korenine. Najbrž je imel še kako prav dr. Anton Trstenjak, ki je zapisal, da nekateri ljudje iščejo svoje odgovore povsod drugod, razen doma, v krščanstvu, o katerem je dejal: "V krščanstvu imamo globoko duhovnost, pe gremo mimo nje po pravilu, da je sosedov kruh boljši kot domači, čeprav je v resnici boljši domači." Pisateljica in esejistka Alenka Go-Ijevšček, ki je pred leti napisala knjigo o nevv age gibanju in sorodnih temah, pa pravi takole: 'To duhovno pomanjkanje najbolj občutijo sloji, skupine in posamezniki, ki imajo biološke, socialne, psihološke in kakšne druge vzroke za neprilagojenost utečenim normam: mladi, umetniško usmerjeni, izobraženci, intelektualci. Raziskave kažejo, da so prav ti najpogosteje nagnjeni k fascinaciji z okultnim. Še posebej velja to za intelektualce: stavili so na um in doživljajo odčaranje tega razsvetljenskega božanstva še bolj boleče kot drugi." Ker to zares drži in ne samo zaradi tega, je knjigo Verstva, sekte in novodobska gibanja re$ vredno vzeti v roke. SREČANJE UREDNIKOV KATOLIŠKIH TEDNIKOV EISC Prejšnji četrtek so se sestali v Mestrah uredniki katoliških tednikov Treh Benečij, včlanjenih v vsedržavni zvezi FISC (Federazione Italiana Settimanali Cattolici). Na dnevnem redu je bilo vec vprašanj operativnega značaja. Med drugim so določili delegate za vsedržavni kongres. Domenili so se tudi za skupno objavo kakega načelnega uvodnika o aktualnih vprašanjih. Iz naše dežele so bili med drugimi prisotni tedniki Vita Cattolica iz Vidma, Vita Nuo-va iz Trsta ter Voce isontina in Novi glas iz Gorice. Vsedržavni kongres zveze FISC bo potekal zadnje dni novembra v Rimu. SVETI OČE ZA MIR Tako bi lahko strnili papežev nagovor ob molitvi angelskega češčenja v nedeljo, 15. t.m., ko se je zavzel za mirno reševanje krize na Srednjem Vzhodu. Sv. oče Janez Pavel II. je jasno povedal, naj namesto orožja pri reševanju iraške krize spregovori diplomatska beseda politikov in naj torej ne pride do uresničitve ameriške grožnje, ki bi pomenila bombardiranje iraških vojaških postojank, gotovo pa tudi izgube in mrtve med nedolžnimi ljudmi. Iz vsega srca si želim, da bi se lahko kriza mirno rešila. Želim in priporočam tako rešitev predvsem zato, ker bi se na ta način prihranili nadaljnje trpljenje in bolečine nekemu ljudstvu, ki že dolgo in hudo trpi. Zato vas vse naprošam, da prosite Gospoda, naj razsvetli razum in srca vseh odgovornih, da bodo za reševanje krize nadaljevali z diplomatskimi pogajanji in z dialogom!" je med drugim dejal v nedeljourfa/ et orbi sveti oče. BLAŽENEMU ŠKOFU ALOJZIJU STEPINCU Zvonovi zagrebški zvonijo, Hrvatska vsa se veseli, ker pričevalca proslavijo, ki ljubil je Boga, ljudi. Pogumno branil je ovčice, volkov napada se ni bal. Boril se je za njih pravice, do smrti Cerkvi zvest ostal. Prezir in laž ga nista strla, za Kristusa prelil bi kri. Luč vere mu je vrata odprla, da v zboru blaženih živi. V zaporu presedel je leta, v trpljenju in molitvi, sam; od črede ločen in od sveta, Očetovi je volji vdan. Naslednik Petra mu polaga priznanja venec, večni sijaj in potujočim ga predlaga kot modrega vodiča v raj. Za zgled zvestobe v burnih časih mučenca palmo je dobil. Hvaležen narod bratov naših med blaženimi ga bo častil. P. IVAN ŠTANTA ZAKAJ NI VESELJA DO ŽIVLJENJA? KAJ GROZI ŽIVLJENJU? DANIJEL DEVETAK Še vedno se v razkošju našega evropskega sveta ne moremo sprijazniti z dejstvom, da veliko ljudi ne čuti veselja do življenja. Kljub bogastvu in splošnim življenjskim razmeram, ki verjetno niso bile nikdar tako ugodne, kot so v tem trenutku, ljudje - in predvsem mladi - neradi živijo. O tem malo govorimo, še manj pa pišemo. Prav pa je, da o tem pojavu vsaj razmišljamo. Verjetno se pomanjkanja veselja sramujemo ali celo bojimo, ker nam vse to govori o nekakem porazu ne samo posameznika, temveč cele skupnosti, kar je še hujše. Vsi nosimo krivdo, če je med nami še kdo, ki živi o-samljen in izoliran, če ne najde smisla v svojem življenju in v življenju v družbi. Ob koncu tega hitrega in vrtoglavega stoletja, ki je širokogrudno raztresalo ekonomske privilegije, skoraj ne moremo sprejeti dejstva, da se najšibkejši in najkrhkejši v naši sredi ne morejo dokopati niti do najmanjšega veselja, ki bi jim omogočilo kolikor toliko znosno življenje. Zakaj nas je sedaj, ko smo siti in presiti gmotnih dobrin, strah priznati, da civilni napredek ni zadovoljil našega najglobljega iskanja? V času, ko naj bi bila grozljiva nevarnost atomskega spopada odstranjena, grozi človekovemu mirnemu življenju še hujša nevarnost: člo- vek sam. Vse bolj srečujemo okrog sebe ljudi, ki uničujejo, kar še ostaja od našega zelenega planeta; ljudi, ki minirajo dostojanstvo osebe že s sramotnim izničenjem otroške nedolžnosti; ljudi, ki jih je življenje "povozilo" in na vse načine iščejo samo lastno uveljavljanje; ljudi, ki se neodgovorno igrajo z oblastjo in tako odvračajo mlade od zavzetosti v družbenem življenju; ljudi z negativno samopodobo, take, ki se sploh ne spoštujejo, kaj še, da bi se imeli radi; ljudi, ki bolehajo za depresijo in kroničnim pomanjkanjem... upanja. "Iz prazne posode ne moreš zajemati," pravi moder rek. Kako lahko družba individualistov, zagledanih vase in v svoje koristi, gradi narodu in zlasti narodni manjšini, kakršna je naša, prihodnost, ki bi bila zapisana življenju in veselju? Mladi rodovi rasejo v bogastvu, ki si ga še naši starši niso mogli predstavljati, in vendar je njihova prihodnost negotova in polna strahov, saj jim večina odraslih ni sposobna nuditi zdrave čustvene o-pore, ki so je mladi danes najbolj potrebni. V žepu imajo kreditno kartico, ne pa vedrega pogleda na svojo prihodnost! V omami sanj in iluzij se zastrupljajo do onemoglosti. Gospodarski razvoj je oši-bil tudi družino, ki postaja vse bolj krhka, saj, kot radi pravimo, doživlja "veliko krizo identitete"; izgubila je iglo kompasa in več ne ve, kaj pomenijo besede "osnovna družbena celica'1. Kar štirje mladi na deset živijo danes v "ne-tradicionalnih" družinah, ker so starši ločeni ali razporoče-ni. Poleg tega je srednja starost staršev, ki jim je pogosto glavna vrednota ohranitev ŠE O ZADNJEM "ZAKAJSTVU" KAKO KOGA SPREMLJAMO NA ZADNJI DOM STANKO ŽERJAL Ker je v vsem mesecu novembru čutiti dih iz prvih dni v spominu na rajne, zato se, menim, lahko nadaljuje moje razmišljanje o "spoštovanju umrlih in za njimi žalujočih", objavljeno v prejšnjih številkah. Ker sem v že objavljenih vrsticah opozoril na pomanjkljivosti civilnih upraviteljev pokopališč in pogrebov, mi vest veleva pogledati tudi v tisto "delovišče", kjer sem bil poklicno do upokojitve tudi jaz udeležen. Kako torej duhovniki, dušni pastirji spremljamo umrlega na zadnji dom? Naj govorim konkretno! Odkar je liturgična reforma uvedla obrede v živih jezikih ter intenzivno vključuje v pogreb zlasti sveto mašo, se sprašujem, kaj počnejo skoraj pol ure časa tisti udeleženci pogreba, ki ne morejo zaradi množice ali pa zaradi lastne udobnosti nočejo vstopiti v božjo hišo in postajajo naokrog le v njeni bližini in se dolgočasijo ali s kom klepetajo in so prikrajšani za poslušanje vsebinsko bogatih besedil v mašnih berilih, molitvah, liturgičnem petju, v morebitni pridigi, v ganljivih in pomenljivih prošnjah. Pa se prav za pogrebe snide mnogo takih kristjanov, ki so daleč od Cerkve in leta in leta ne slišijo in ne pridejo poslušat božje besede in so morda verski brezbrižneži, morda agnostiki, morda ateisti, ki so izgubili dar vere in so v bistvu le ostali dobri, plemeniti, dostopni tudi za razmišljanje o zadnjem "zakaj-stvu" - kakor bi rekel pesnik O. Župančič, če bi jim kdo s pobožno zvijačo serviral na uho kak krščanski, religioz-i ni glas. Zakaj ne bi torej dušni pastirji izkoristili priložnosti pogrebov? Kako? Dva zvočnika obesiš na pročelje cerkvene stavbe in ju povežeš z mikro-fonom v svetišču in stavim, da bo mnogo zunaj stoječih zbrano prisluhnilo govorjeni in peti besedi iz notranjosti in , - kaj vemo - morda se bo prav kak glas iz liturgičnega reper-• toarja prilepil v srce tudi "usa-i hlemu" kristjanu, da bo začel razmišljati o t.i. "poslednjih re-j čeh“ (smrt, sodba, pekel, nebesa) in obrnil svoje potovanje v pravo smer. Pa tudi verni zaslužijo to in tako pozor-i nost, to in podobno postre-I žbo, če so prisiljeni ostati zunaj svetišča. družbenega statusa, vedno višja; da sploh ne govorimo o tem, da imajo današnji otroci vse manj bratcev in sestric, če jih sploh imajo... Na drugi strani, predvsem znotraj srednjega ali nižjega družbenega sloja, veliko zakoncev nima časa, ki bi ga posvetilo otrokom, njihovim pravim potrebam, ker sta oba, mati in oče, fizično in umsko preveč zaposlena s službo in vsakdanjimi skrbmi. Ti in še drugi dejavniki neizogibno gradijo zidove med ljudmi, pospešujejo osamljenost, ki ni samo fizična, ampak tudi in predvsem psihološka. Ostareli se čutijo sami in nekoristni, ker sojih mladi spravili v anonimna stanovanjca in tam pozabili. Odrasli se čutijo sami, ker v norem povzpenjanju po družbeni lestvici nimajo časa niti zase, kaj šele za druge. Odraščajoči mladostniki pogrešajo zanesljivo prisotnost mož in žensk okrog sebe, čutijo se o-samljeni in osiromašeni, ker ne vedo, do koga bi se obrnili, na koga bi se naslonili v potrebi. Odsotnih staršev nikakor ne morejo nadomestiti učitelji, profesorji, vzgojitelji ali duhovniki... V današnji družbi, ki se ponaša z neverjetnim razvojem sredstev javnega obveščanja, je - paradoksalno - glavni problem komunikacija: komuniciramo si vse, razen tega, kar najbolj potrebujemo: iskrena čustva, bližino, solidarnost, podporo. Kaj naj naredi ostareli oz. mladi človek, da najde koga, ki bi prisluhnil njegovi bolečini? Kako močno mora izkričati lastno žalost in trpljenje, da bi ga v svetu gluhih kdo slišal? Kako mora živeti, da bi v svetu brezbrižnežev ne ostal odrinjen, pozabljen, zapuščen ? Kakšna je končno lahko prihodnost ljudi, ki so sposobni samo tekmovati in premagovati manj močnega, niso pa več zmožni se pogovarjati in si zastonj vzeti čas za drugega? Že zaradi vere, ki so nam jo posredovali starši, ne moremo podleči pesimizmu, kajti to bi pomenilo umiti si roke. Sveti Pavel v nekem pismu spodbudno pravi:"... kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse." Apostol gorečnosti večkrat spodbuja k veselju, odprtosti, vnemi za spravo. Pred izzivi novega tisočletja, ki se že sedaj pojavlja kot raznobarven mozaik narodov, nas tudi sveti oče Janez Pavel II. uči, da strpnost ne zadošča. Ni dovolj dopustiti drug(ačn)emu - pa naj bo to sorodnik, sosed, revež ali priseljenec -, da živi svoje življenje nekje zraven nas. Nase in na druge moramo gledati kot na ljudi, ki jih imamo radi, z občutljivostjo in konkretno solidarnostjo Tisti, ki skušajo hoditi za Kristusom, živijo, so veseli, saj imajo vse... Sicer pa: kar bomo sejali, to bomo tudi želi. SVETNIK TEDNA 27. NOVEMBRA • •••••••••••• SILVESTER CUK VIRGIL, APOSTOL KARANTANIJE Salzburg je tesno povezan z začetki slovenske vernosti, saj je bil za naše prednike, ki so živeli severno od Drave, glavno žarišče misijonskega delovanja, kakor je bil za tiste južno od Drave Oglej. Ustanovitelj mesta Salzburg in njegov prvi škof je bil sv. Rupert (+717), ki je bil zelo češčen tudi med Slovenci in ima na naših tleh več cerkva. Njemu je bila posvečena prvotna stolnica v Salzburgu, sedanja pa ima poleg sv. Ruperta za zavetnika tudi sv. Virgila. Ta je v slovenski cerkveni zgodovini zapisan kot 'apostol Karantanije", čeprav sam ni misijonaril med Karantanci. Bil je škof v Salzburgu, ko je tja prišlo odposlanstvo karantanskega kneza Hotimira s prošnjo, da bi v Karantanijo pi'išli krščanski misijonarji. Virgil sam zaradi svoje službe ni mogel iti, zato je to nalogo zaupal blagemu duhovniku Modestu, kije našim prednikom oznanjal evangelij v duhu irskih menihov. Tudi Virgil je bil po rodu Irec. Rodil se je okoli leta 700 in je bil deležen dobre bogoslovne in znanstvene vzgoje. Postal je opat nekega samostana na jugozahodu irskega otoka. Odlično je bil podkovan v matematiki, zato se ga je prijelo ime ''geometer". V tistem času je opat pomenil skoraj toliko kot škof, toda Virgilu ni bilo do časti ne do visokih cerkvenih služb. Želel si je drugačnega delovanja in leta 745 ga najdemo kot misijonarja na Bavarskem. Nastanil se je v samostanu sv. Petra nad Salzburgom. Vodil je samostansko družino in tudi škofijo Salzburg, dasi je bil v škofa posvečen šele po 22 letih. Od tukaj je vodil misijonsko delo po Bavarskem in sosednjih pokrajinah. Svojega misijonskega dela ni hotel vpreči v frankovski politični voz; ni hotel, da bi se krščanstvo Širilo "z ognjem in mečem" - vodilo ga je izročilo njegove irske domovine: oznanjati evangelij z ljubeznivim poukom. Zaradi blage irske metode je bilo med Slovenci razmeroma malo odpora proti krščanstvu. Odpori, o katerih poroča zgodovina (Krst pri Savici!), niso bili naperjeni toliko proti novi veri, ampak bolj proti domači knežji rodbini, ki je v deželo poklicala Bavarce. Okoli leta 760 je prišel v Karantanijo Virgilov namestnik "pokrajinski škof' Modest s skupino duhovnikov in si izbral sedež pri Gospe sveti. Od tam so misijonarji hodili po sedanji Koroški. Leta 772 je Virgil po uporu poganske stranke mirno posredoval in poslal v Karantanijo nove misijonarje, ki so lepo utrdili krščanstvo med Slovenci ter s tem naše prednike vpeljali v krog tedaj bolj razvite zahodne kulture. Virgil je kot škof v Salzburgu pokazal tudi veliko praktičnega čuta: odprl je zdravilne vrelce v dolini Gastein (Badgastein), poživil je rudarstvo, da je deželi omogočil dohodke in ljudem zaslužek. Vpliv salzburške škofije je razširil ne le po Bavarskem, ampak tudi po vsej Dravski dolini. Ustanovil je samostana lnnichen in Kremsmiinster z namenom, "da bi neverni rod Slovencev pripeljal na stezo resnice". Oba samostana sta odigrala pomembno vlogo pri pokristjanjevanju Slovencev. Na stara leta je prehodil vso svojo Škofijo, da bi videl, "če povsod vlada prava vera in se kaže krščanska ljubezen v dobrih delih". Umrl je v Salzburgu 27. novembra 884. Precej časa je bil njegov spomin pozabljen, leta 1233 pa je bil prištet med svetnike. Skupaj s sv. Rupertom je zavetnik mesta Salzburg. JUBILEJNO POTOVANJE Z NOVIM GLASOM V SVETO DEŽELO IN NA GORO SINAJ OB JUBILEJNEM LETU 2000 VAS VABIMO NA IZREDNO ROMANJE V SVETO DEŽELO IN NA GORO SINAJ OD 11. DO 18. FEBRUARJA 1999. Na osemdnevnem potovanju bomo pod strokovnim vodstvom obiskali vse najvažnejše kraje iz Jezusovega življenja. Pot nas bo vodila od Galileje do Judeje z viškom obiska v Jeruzalemu. Nato se bomo podali na goro Sinaj, kraj božjega razodetja, kjer je Mojzes prejel 10 božjih zapovedi, in obsikali samostan svete Katarine. Odhod z letališča v Ronkah, kamor se bomo tudi vrnili. Cena potovanja znaša 1.580.000 lir; akontacija ob vpisu 300.000 lir. Potreben je potni list oz., kdor želi skupinski potni list, naj ob vpisu dostavi na našem uredništvu kopijo veljavne osebne izkaznice. Podrobnejše informacije in program potovanja dobite na našem goriškem ali tržaškem uredništvu. Pohitite z vpisom, ker je polovica mest že oddanih. ČETRTEK 19. NOVEMBRA 1'1'lli NADALJEVANJE S 1. STRANI GORŠKA MOHORJEVA DRUŽBA SLAVI 75 LET OB GORIŠKI RAZSTAVI DEL AVGUSTA ČERNIGOJA ODLIKE RAZSTAVE V ČAST RADOŽIVEMU UMETNIKU ČETRTEK 19. NOVEMBRA 1998 Prav je, da se ob 7 5. obletnici ustanovitve GMD zamislimo nad njenim poslanstvom, ki je bilo v preteklosti morda pomembnejše - tega se sami zavedamo - a traja še danes. Goriška Mohorjeva družba je še kako živa, pred vrati je namreč predstavitev letošnje zbirke "mohorjevk". Jasno je, da je imela GMD pod fašizmom izjemno vlogo, saj je bila skorajda edini steber slovenstva v naših krajih. Toda ne moremo zmanjševati njene vloge tudi v kasnejših časih, ko je bila prav tako skoraj edini steber za krščanski etos na področju knjižne vzgoje in kulture pri nas. Časi se spreminjajo, GMD pa ostaja kot zvesta slovenska knjižna ustanova, ki leto za letom skrbi, da bi omikana slovenska beseda pri nas našla tudi pot v knjižno izdajo. Govori o nas samih, primorskega in širše slovenskega človeka nagovarja, naj ostane zvest slovenski besedi. "Tako kot smo znali in znamo biti Primorci zvesti slovenski besedi in slovenstvu !"Tako bi rekel tajnik GMD Marko Tavčar. Za to gre: za zvestobo slovenstvu in slovenski pisani besedi, za zvestobo lastnim koreninam in za vnašanje v naš in širši kulturni prostor vsega tistega, kar nam danes morda najbolj manjka: lepe pisane slovenske besede, pregnetene s krščanskim izročilom, o naših koreninah in naši dediščini. Za zavezo slovenstvu gre in za dejstvo, da predvsem sami sebi vnovič dokažemo -če je to potrebno in večkrat je - da smo tu, da smo živi in da je naše slovenstvo polno. Ne gre za noben nacionalizem, temveč za narodnoobrambno delo, ker smo še vedno mnenja, da imamo kot Slovenci na najbolj izpostavljenem jezikovnem zahodnem robu še veliko povedati najprej sami sebi, a tudi italijanskemu sosedu. Zato so pri GMD v zadnjem času izšla tri dela v italijanskem jeziku: antologija slovenske literature o Gorici prof. Lojzke Bratuž, slovnica slovenskega jezika dr. Antona Kacina in imeniten prevod Vorančevega romana Doberdob izpod peresa prijatelja Slovencev dr. Ezia Martina. Izdaja teh del kaže na odprtost Goriške Mohorjeve družbe, ki jo je vedno označevala in označuje tudi njeno aktualnost, njeno vsidranost v družbo, v kateri živi in ji seveda polnopravno pripada. Za nobeno ponižno in ponižano klečeplazenje ali iskanje pohval ne gre pri teh izdajah, ampak za trdno prepričanje, da lahko Slovenci ponudimo sosedom enakovredno literaturo, enakovredno kulturo, predvsem pa neizpodbitno resnico, da smo od vedno tu, in to, da s svojim delom in obstojem zahtevamo, da nas drugi spoštujejo. Ko pišemo teh nekaj besed o GMD, ne moremo mimo dejstva, da je z objavo Primorskega biografskega leksikona vnesla v slovenski skupni prostor izjemen prispevek, ki nam ga celo osrednja Slovenija zavida. Z vrsto knjižnih izdaj in s posluhom za lepo slovensko besedo, za našo stvarnost in s posebnim, budnim očesom za naše težave stopa Goriška Mohorjeva družba v tretje tisočletje. Na koncu še nikdar dovolj poudarjena stvar, da namreč pri GMD večina sodelujočih in predvsem vsi člani upravnega in umetniškega odbora delajo za GMD požrtvovalno, skoraj vedno zastonj, kar v našem času ni zanemarljiva stvar, gotovo paje kakovost, ki govori o tem, da moramo pri narodnoobrambnem trudu delati predvsem s srcem. Navdušenost torej in tiha skrb za slovensko besedo, prepričanje, da imamo še vedno dovolj knjižnih u-stvarjalcev, ki imajo še kaj povedati, da ne bomo izumrli, kot nam nekateri krivi preroki radi napovedujejo. Ko odboru in sodelavcem pri GMD iz srca čestitamo ob 75-letnici, jim želimo, da bi naša Goriška Mohorjeva družba pod njihovim vodstvom še vedno bila živa priča našega dela in naše skupne skrbi za slovenstvo in za naše in naših otrok življenje. "Naša" Goriška Mohorjeva družba smo zapisali zato, ker jo čutimo za našo in se zavedamo, da smo del nje. To nam je seveda lahko v ponos, je pa prav gotovo tudi obveza za prihodnost. JURIJ PALJK V prejšnji številki Novega glasa je naš sodelavec Saša Quinzi napisal strokovno poročilo o pregledni razstavi umetniških del Avgusta Černigoja, ki so v zasebni lasti. Razstava je na ogled v Kulturnem centru L. Bratuž in je lep primer, kako se lahko tudi pri nas prirejajo prvovrstni kulturni dogodki. Prav te misli nas obhajajo, ko smo si ogledali razstavo. Ta nam zopet dokazuje, kako velik likovnik je bil Avgust Černigoj, ker nam tržaškega hudomušnega večnega mladeniča predstavlja v vsej raznolikosti njegovega ustvarjanja. Avgust Černigoj je bil umetnik, ki je v tem stoletju med vsemi slovenskimi likovniki morda najbolj zanimiv predvsem zaradi svoje raznolikosti, saj mu ni bil tuj domala noben slog in se je v skorajda v vsakem tudi poskusil. Rezultati so dela, ki jih imamo na o-gled v goriškem kulturnem hramu in so lep prerez Černigojevega ustvarjanja in obenem tudi likovne umetnosti tega stoletja, kateri je bil tržaški umetnik z vsem srcem zapisan. Na goriški razstavi Černigojevih del nekaterim ni všeč ta raznolikost, češ da ni nobenega kriterija, po katerem je razstava postavljena. Tem bi povedali, da je že dovolj utemeljen kriterij ta, da gre za slike iz zasebnih zbirk, ki jih sicer ni na ogled nikjer; nekaterih celo poznali nismo. Žeto dejstvo upravičuje goriško razstavo in tudi opravičuje navidezno "nametanost" del iz vseh življenjskih in umetniških obdobij našega umetnika. Po svoje je gori-ška razstava ob stoletnici rojstva Černigoja zanimiva prav zato, ker je nevsakdanja in nam ponuja v ogled umetnikovo delo v celoti, v smislu, da si na enem mestu lahko ogledamo, kaj vse je Černigoj delal, v katerih slogih je slikal in s kakšnimi likovnimi tehnikami je sploh skušal izražati notranji umetniški naboj, ki ga je spremljal vse do zadnje ure. Menimo, da je veličina Avgusta Černigoja tudi v tem, da je ostal kot likovni umetnik večno mlad, da mu nobena avantgarda v likovni umetnosti in v družbi ni bila tuja, da skorajda ni bilo likovne tehnike, s katero se ne bi spopadel in v kateri ne bi skušal kaj povedati. To je seveda nevsakdanje, saj je za likovne umetnike nasploh znano, da se radi "usedejo", ko najdejo svoj likovni izraz in svojo likovno pripoved. Černigoj seveda ni bil tak; to je na goriški razstavi zelo lepo vidno. Raznolikost tako v slogu kot v likovni pripovedi je ena temeljnih značilnosti likovnega sveta in u-metniškega opusa Avgusta Černigoja in po naše tudi kvaliteta, ki ga ločuje od drugih, predvsem slovenskih avtor-; jev. Nekateri bodo v tem videli nestalnost umetnika, modne muhe, neprepričljivost likovnega izraza in osebnosti umetnika; drugi vidimo vtem predvsem radoživ značaj umetnika in mladostno zavezanost življenju, prešernost vetra in morja, širino in sredozemsko bit, kateri je ostal Černigoj vedno zvest: ji je tudi moral ostati zvest, ker bi sicer sam sebe izdal, česar pa tak, kot je bil, enostavno ni mogel storiti! Če je res, da vsakega umetnika lahko cenimo samo po njegovem najboljšem delu, potem jih je v Kulturnem centru L. Bratuž razobešenih zelo veliko takih, ki kažejo na to, kako velik umetnik je bil Černigoj. Seveda s tem ne odkrivamo tople vode, odgovarjamo pa pomislekom nekaterih, ki se vedno in povsod zavzemajo le za take vrste likovnih razstav, ki so uglašene ali na neko posamezno obdobje ali pa na neko točno določeno tematiko. Razstava del Avgusta Černigoja vGo-rici je pa tudi lep primer, kako se pri nas lahko prirejajo pregledne razstave iz zasebnih zbirk naših ljudi. Razstava je dokaz, da še vedno-in vedno bolj - združujemo moči, ko gre za lepe in izjemne kulturne pobude. Razstava ob stoletnici Avgusta Černigoja je zato tudi lep začetek in dejansko vzor organizacije in sodelovanja v naši narodni skupnosti, ki bi ga kazalo uporabiti na vseh ravneh, gotovo pa na področju prirejanja likovnih razstav umetnikom, ki si take razstave zaslužijo. Teh je pri nas bilo in je, verjeli ali ne, kar nekaj! O CESKO-NEMSKI SPRAVI Z NEKAJ PRIPOMBAMI K SLO VENSKO-ITALIJANSKIM ODNOSOM (2) PETER MERKU p Po propadu Sovjetske zveze in delitvi Češkoslovaške in Jugoslavije na več republik, med katerimi sta tudi Češka in Slovenija, seje Nemčiji in Italiji zdelo, da je dozorel čas, ko bi lahko kaj iztržili iz nastalega položaja. Vendar v Nemčiji ni prišlo do zaostritve obtožb in zahtev, ki jih postavljajo že desetletja, medtem ko so se v Italiji obtožbe in zahteve tako povečale, da je ameriška diplomacija morala poseči vmes, da pomiri duhove. Temu se pravzaprav niti ni čuditi, saj je morala edino Slovenija od vseh slovanskih narodov v Evropi, kljub žrtvam in škodi, ki jo je utrpela med drugo svetovno vojno, prepustiti lastne manjšine tistim, ki jih nikdar niso znali ali hoteli spoštovati. Slovenija je torej od vseh slovanskih držav edina, ki jo je mogoče izsiljevati, in to orožje so “omikane" evropske države vedno znova rade uporabljale. RAZLIKA: V nasprotju s Slovenijo nima Češkoslovaška svojih manjšin zunaj lastnih meja, iz česar sledi, da je Slovenijo mogoče izsiljevati, Češkoslovaške pa ne. Kako so se po vojni obnašali vladni politiki obeh držav osi Rim-Berlin, politično in vojaško povezani v "jekleni" pogodbi in soodgovorni za smrt več deset milijonov ljudi, ki sojo zakrivili s svojo napadalno vojno? Od zaveznikov premagana in ponižana Nemčija si je morala znova pridobiti ugled, ki bi ji omogočil vrnitev v normalnost, in čeprav je bilo zahodnim silam ob spopadu s Sovjetsko zvezo veliko do njenega zavezništva, je zaradi slabe vesti raje na vse načine priznavala svoj mea culpa. Počela je to kot dejanje politične morale in morda iz pragmatičnih razlogov s posebnim poudarkom na povračilu škode Judom, ki so odločilno vplivali na politiko ZDA in okoli katerih se še danes vrti svetovna politika. V veliki večini procesov proti vojnim zločincem, ki so bili po vojni v Nemčiji, je šlo za judovske žrtve; le izjemoma so bilete slovanskega porekla, čeprav jih je bilo med drugo svetovno vojno veliko več kot judovskih in niso vse padle pod nemško roko! Skupno je bilo med Slovani 30 milijonov žrtev. Italija seje oprala krivde s tem, da seje po kapitulaciji 1943. leta postavila kot sobojevnica v službo zaveznikov in s proglasom amnestije preprečila, da bi postavili pred sodišče njene morebitne vojne zločince. Pri tem soji pomagali predvsem Angleži, ki jim je bilo veliko do tega, da bi ohranili italijansko kraljevino in jo pridobili zase, zato da bi imeli na polotoku strateško oporišče v obrambo lastnih pomorskih poti, ki so vodile v njihove azijske kolonije. Poleg tega preganjanje Judov v Italiji ni nikoli prestopilo praga nevzdržljivosti. Medtem ko je v Nemčiji premagovanje preteklih krivic zaobjelo skoraj vse napadene nacije in so se arhivi odpirali, takoj ko so zavezniki to dovolili, ni v Italiji nikoli prišlo do tega in nekateri arhivi so zaprti in ostajajo zaprti še danes, torej že več kot 50 let po končani vojni. RAZLIKA: Obširno in poglobljeno preučevanje fašistične preteklosti v Nemčiji, v Italiji pa omejeno le na nekatere sektorje. V Nemčiji niso stranke skrajne desnice nikoli presegle praga petih odstotkov, ki bi jim omogočil vstop v parlament, medtem ko v Italiji desnica je bila in je še vedno močna stranka, ki seji je z njeno pronicljivostjo vedno posrečilo vplivati predvsem na zunanjo politiko. To ji še vedno uspeva. RAZLIKA: Izredno omejen vpliv skrajne desnice na nemško zunanjo politiko, močan na italijansko. ............ DALJE GOSTOVANJE PRIMORSKEGA GLEDALIŠČA DRAMSKEGA NA POGORIŠČU NEŠTETIH ČLOVEŠKIH ŽIVLJENJ... (3) MARJANA REMIAŠ FOTO SIMON KOVAČIČ V Sarajevo smo prispeli po urah naporne, a zanimive vožnje, saj nam je avtobusno okno omogočalo razgled po lepi in slikoviti, a od vojne porušeni stili za oglede in nakupe; ko sem nazadnje videla Sarajevo med olimpijskimi igrami leta 1984, sem od tam prinesla njihovo znamenito v nakit oblikovano srebro. Tudi tokrat sem želela srebrn spomin in ga tudi našla v eni izmed številnih zlatarn, ki na ogled in nakup ponujajo svoje izdelke: domače, a tudi uvožene iz Italije. Prevzel me je drug svet, kakor so me prevzeli ljudje in njihova prijaznost: med sprehodom po mestu sem opazila, da je pozitivna miselnost tista, kijih je ohranila pri življenju med vojno. Sarajevo slovi tudi kot"vojaško mesto", saj so ga preplavile enote SFOR-' ja. V mestu samem sem opazila italijanske, kanadske, ameriške in francoske vojake, ki z denarjem dvigajo povprečno kupno in potrošniško moč mesta in njegove okolice. V Sarajevu in Bosni v celoti velja le konvertibilna ali nemška marka, nikakor pa ne dru-I ga plačilna sredstva, denimo čekovni Bosni. Sarajevo nas je sprejelo v soncu; po nastanitvi v hotelu Saraj, ki se dviga nad Baščaršijo in tudi neposredno nad prostori slovenske ambasade v Bosni, smo si vzeli prosto za mestni ogled. Časov, ko je bilo Sarajevo veleblagovnica v malem, ki je na enem mestu ponujala vse, ni več. Takšne so bile moje ugotovitve, ko sem se z igralcem Ivom Barišičem odpravljala v mesto na ogled, na kosilo, na znamenito halvo, baklave in številne slaščice, ki jih premore bosanski kulinarični repertoar. Popoldanske ure smo izkori- blanketi ali plačilne kartice, ki jih turisti pogosto zaman vlečejo iz žepov. Na fotografijah objavljam zanimivi bosanski stvarnosti: najprej delček prodajaln na prostem, kjer ponujajo od začimb do kosov apnenca, ki smo jih opazili na poti iz Sarajeva, ko nas je pot po štirih dneh gostovanja vodila domov. Sarajevska stvarnost pa so tudi izumrle vasi, ki so se nam slikale pred očmi, ko smo se iz Sarajeva vozili mimo Jajca do Bihača in naprej na bosansko hrvaško mejo. ----------------DALJE m i 1 1 -*I 1 1 A, NOVI GLAS / ST. 44 1998 ■■ 1 U . 1 U 1 XTX11 Mihec: Glej, glej, koga se vide! Jest čakan, čakan in te ni od nikuder. Uni bot, ki si zmanku, si reku, de si šou na ferje, ken si pej zginu ta bet. Jakec: Ma kašno zginu! Nekan reven sen, vse me boli, vse me tešči, kej češ, leta pej. Ne muoren si pomagat. In moja ta stara me kr neprej šinfa, de doma neč ne nardin, da ne viden nobenga dela, de pousud je-meju lepu urihteno, samo pr'ns je štala, de če sen doma, samo beren časnik, da be hodu samo po ošteri-jah, jen t'ku naprej. Ma znaš, prou-zaprov sen res malo marot. Mihec: Ma bejži, bejži, sej te poznan. Zboliš, če si doma! Tu je dokazano, dragi muj. Amerikanci, ki jeme-jo soude nu cejt za take reči, so nrdi-li enu študju, da zakej ženske živijo več ku moški. Pokazalo seje, da zatu, ki nimajo opravko same s sabo. Jakec: Ne, čaki. Kaj češ reč? Mihec: Orpo, ma si trd. Praven, da statistike trdijo, da je na ten sveti več vdov ku vdovcev, zatu, ki njeh ranjki muoži, rejši, ku de be jeh še knšnu leto poslušali, so šli na uni svet. Na kratko, Amerikanci praveju, da moškin skrajša ževljenje sitnoba njeh žen. Če pej je žena prijazna, se ta odstotek močno zmanjša in v držini je na splošno menj bolezni. Tu praveju, si me zastopu? Jakec: Ja, ja. Sen zastopu. Mavse-leh ne bo neč pomagalo. Zatu, ki če bi šou pravet, kej so dokazali Amerikanci, bi moja ta stara za gvišno rekla, da be rada vidla, kej bi pršlo na dan, če bi te štatištike delale ženske. Mihec: Ben, ma četi očita, da samo bereš časnik, kaj si bral zanimiu-ga zadnje cajte? Jakec: Znaš, da dosti. Dosti se piše, dragi muj. Ma malo se raloži. Taku sen zs zanimanjen prebral, kaj je pisalo od obsodbe posrednika Ervasa, tistga od TKB-ja, da se zastopemo. Mihec: Ben, kaj je pisalo? Jakec: U Primorsken je pisalo, da je bil obsojen na tri leta in pol ječe, namesto pet, kuje zahteval javni to-žiuc, jen na izplačilo 100 meljonov lir bivši TKB, ki je terjala 560 miljo-nov odškodnine, jen 50 meljonov lir tljanskemu finančnemi ministrstvi, ki je ku civilna stranka zahtevalo 100 meljonou odškodnine. Mihec: Ben, se mu je pej splačalo mučet temu Ervasi. Jakec: Ma, kej češ reč? Mihec: Čen reč, da si je dobro za-služu tistih 900 meljonov, ki jeh je dobu od TKB-ja in ki jih je tudi priz-nau. Je treba reč, da so tisti, ki so vse skupej skuhali, zares prefrigani in da so znali u kratken cajti stvari taku zamašit, da je danes vse v redu. Vodstvo bivše TKB in manjšinske finančne družbe lepo mirno služi soudke drugje in mirna Bosna. Nova TKB pej ni niti več tu, maje del večje združbe. Afari grejo naprej, dragi muj. Jen jeh prou neč ne briga, če je lista podjetij naših ledi, ki so u stečaji, zmerej bolj dolga. Važno je, da se mouči. Da noben ne vpraša, kaj in kaku je zs sou-di, ki so jih ti fantje zapravli. Jakec: Dej, ne bit tak. Ne se jezit. Boš vidu, da se bojo stvari uredile. Da bomo dobile zaščitni zakon in da bomo takrat lahko končno dočakali zlato dobo za našu manjšinu. Glej, boš vidu, da bo taku. En muj prijatu mi je povedu, da so mu povedali, da je Budin v tem smisli zagvi-šu, da bo taku ene fante od partizanskega zbora, ki so ga vprašali, da kej bo zdej. Mihec: Na, ma muj Buh! Stu let te ži učin in vedno znova praven, da kaku je na ten sveti in da koza ni in ne more varvat vržute, še se nisi na-vadu. Naš kaj, pestmo te žalostne misli in bejžva kej popit. RAZSTAVA O NARODNOSTNEM SESTAVU VOJSKE NA SOŠKI FRONTI "PREKLETA VOJNA" NAVADNIH VOJAKOV MARJAN DROBEŽ V GRADIŠČU PRI GORICI Slovenska vojaka v avstroogrski uniformi na fronti V zgodovini primorskih Slovencev ima pomembno mesto tudi prva svetovna vojna, s soško fronto, na kateri je padlo okoli milijon vojakov, največ italijanskih in avstroogrskih. Tisto obdobje še zmeraj raziskujejo, predvsem pa se vrača v zgodovinski spomin kot najbolj tragično, krvavo dejanje, kar jih je bilo doslej na Primorskem, vse od izvira reke Soče pa do Gorice, Krasa in Trsta. Ob 80-letnici konca prve svetovne vojne so se te vojne in v njenem okviru soške fronte, spomnili na nekaj prireditvah. Na 2245 metrov vi- sokem Krnu, za katerega so se bojevali tako avstrijski kot italijanski vojaki, so bile slovesnosti v spomin na vse padle med prvo svetovno vojno; tam so simbolično prikazali začetek prve svetovne vojne in priredili tudi slovesnost v počastitev konca te vojne. Bilo je veliko število pohodnikov, mladine in drugih udeležencev z vse Primorske, in tudi iz sosednjih območij v Italiji. V predverju Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici pa sta Mestna občina in Goriški muzej pripravila zgodovinsko razstavo o prvi svetovni vojni, ki ima pretresljiv, tragičen in hkrati pomenljiv naslov Prekleta vojna. Razstavo je uredila kustosinja Goriškega muzeja Nataša Nemec s sodelovanjem oblikovalca Borisa Blažka, arhitekta Dorčeta Simčiča in drugih. Postavljenih je dvajset panojev, ki so namenjeni vojakom iz prav toliko držav oz. etničnih skupnosti (npr. Romi), ki so se bojevali in umirali na soški fronti. Napisi so v njihovih jezikih, pri čemer smo prebrali, da so med vojaki na soški fronti bili tudi Grki. Pred vsakim panojem je položena plastična kupola, v kateri so predstavljeni značilni osebni predmeti vojakov iz posameznih držav. V predverju gledališča visijo zastave držav udeleženk, v posebni knjigi pa zbirajo podpise obiskovalcev, ki se opredeljujejo zoper vsako novo vojno, za mir in sožitje. Ob odprtju razstaveje spregovoril slovenski zunanji minister Boris Frlec, ki je opozoril, "da izkušnja prve svetovne vojne uči, da vojna ne more biti način reševanja sporov med narodi; proces združevanja Evrope je najbolj- še jamstvo, da se take tragedije ne bodo ponovile". Nogovoriški župan Črtomir Špacapan je dejal, "da je Posočje sedaj mejna dežela, dežela miru in mednarodnega sodelovanja, in želimo si, da bi tako vedno bilo". Zgodovinar Branko Marušič je opozoril, "da je nekakšno podaljšano podobo vojne ustvarjal čas, ki ji je sledil. Spomin na konec vojne je povezan s spominom na tragičnost in nemirnost časa, ki je v sebi nosil kali tistega, kar se je pri nas dogajalo med drugo svetovno vojno in še leta po njenem koncu". Direktorica Goriškega muzeja Slavica Plahuta pa je poudarila, "da razstava govori o navadnih vojakih z različnih koncev sveta, ki so se ob Soči na obeh vojskujočih straneh hrabro borili. Ti junaki so bili hkrati preprosti mali ljudje različnih poklicev. Ko jim je bilo najhuje, so klicali na pomoč svoje matere, molili k svojemu Bogu in predvsem preklinjali vojno. Njihove smrti, posamični grobovi, spomeniki in vojaška pokopališča, kakor tudi drobni osebni predmeti, fotografije in tudi sam zgodovinski spomin so zapustili trajno sled v pokrajini in v zavesti domačinov od Rombona in Vršiča do Jadranskega morja". Zgodovinarka in dobra poznavalka obodbja prve svetovne vojne Nataša Nemec je povedala, daje med boji na soški fronti padlo okoli 30 tisoč Slovencev. Upoštevani so tisti, ki so se bojevali v avstroogrski armadi, kot tudi Beneški Slovenci, ki so bili italijanski vojaki. Po koncu slovesnosti, med odhodom v Goriška Brda, so predstavniki prijateljskih mest Nove Gorice, Gorice in Celovca na solkanskem mostu vrgli v Sočo cvetje padlim na soški fronti. Posebna delegacija pa je položila venec na spomenik slovenskim vojakom, padlih v bojih na Škabrijelu in na Ravnici. Razstava o narodnostnem sestavu vojske na soški fronti bo na ogled v Novi Gorici do konca leta. Pozneje pa jo bodo prenesli tudi v Italijo in v druge države. O NASI SOLI O tisti, ki jo imamo skoraj vsi radi šele potem, ko smo jo končali, in o tisti, o kateri vsi govorimo, kako nam je nenadomestljiva in temeljnega pomena za našo skupnost, a obenem zelo pazimo, da se nas kar najmanj tiče. Odtod otepanje, ko gre za šolske volitve in bi se bilo potrebno nujno vključiti v šolski sistem vsaj kot predstavniki staršev; odtod tudi zmigovanje z rameni, ko sami ugotavljamo, da bi naša šola lahko bila boljša, za izboljšanje pa sami ne ukrenemo ničesar ali pa zelo malo. Neverjetno je, kako nas premalo zanima šola s slovenskim učnim jezikom, ko pa vemo, kako važna je za naš obstoj! Če je res, da je šola tisto vezno tkivo med nami, za katerega domala skoraj vsi vemo, da je skorajda edino, ki nas druži in našo skupnost tudi drži pokonci, potem moramo zares ugotoviti, da se nas premalo tiče. Use prevečkrat smo samo neme priče dogajanju na šolskem področju in vse prevečkrat samo s prstom kažemo na učitelje, profesorje in šolnike, češ: "Glejte jih, taki in taki so!" Kar se tiče šolnikov, morda samo to, da so tudi oni ljudje in se seveda zato tudi kot ljudje obnašajo; nekateri med njimi so dobri, drugi odlični, o tretjih pa ne bomo rekli nobene, ker nima smisla razdore v naši skupnosti še bolj poglabljati, tudi zato ne, ker smo za veder odnos do življenja, kije že samo večkrat dovolj težko, da bi ga delali še težjega. Že to, da vemo, da so nekateri šolniki dobri in še boljši, je nekaj vredno. Seveda se tukaj postavlja vprašanje, zakaj ti - dobri - šolniki nimajo v JURIJ PALJK naši sredi nobenega ali skoraj nobenega uglednega mesta, ali bolj preprosto: zakaj enačimo vse šolnike in posredno vse šole, zakaj ne gledamo na vso stvar bolj celostno in obenem - ter prav zato! - pazimo predvsem na posameznike in na njihovo delo. Kot ni res, da so vsi naši šolniki - se pravi: učitelji in profesorji naših otrok - dobri in odlični, tako tudi ni res, da so vsi naši šolniki in vse naše šole zanič. Dejstvo pa je, da dober profesor dobi isto plačo - materialno priznanje, kot se plači lepo reče -, kot tisti, ki “kvari otroke", kot bi rekel ugledni gospod, katerega cenim. Kvari v smislu, da med poukom gleda na uro, kdaj bo že konec preklemanega pouka in bo lahko prvi iz šole odšel domov; kvari v smislu, da mu šola pomeni le službo in delovno mesto, ne pa vsaj deloma tudi notranjega in duhovnega poslanstva, kar bi učiteljski poklic tudi moral biti. Res je namreč, da je zastonj poslanstvo, če ne sloni na znanju; tako je tudi res, da samo znanje pri učiteljskem poklicu ni dovolj! “Potrebno je imeti srce in ga drugim dajati, imeti srčno kulturo!" bi preprosto rekla moja mama, ki ni učiteljica; vzgajala - še vzgaja! - in učiteljem pa je v šolo poslala štiri otroke. Seveda vem, da je danes morda brezupno pričakovati take učitelje, kakršni so bili nekoč, tudi zaradi tega, ker jim je naša družba po mojem krivično vzela ugled, ki so ga nekoč imeli v družbi. Saj vendar veste, da so bili trije poklici, katere je slovenski narod najbolj cenil (duhovnik, učitelj, zdrav- nik), nekakšna nosilna os nekdanje slovenske družbe in na vasi z županom gotovo najbolj pomembne osebnosti! Danes seveda ni več tako. Učiteljski poklic je komaj še cenjen, k temu prispevamo tudi sami s svojim malomarnim odnosom do naše šole in šolnikov, na katere prevečkrat odlagamo skrbi, ki so v pristojnosti nas staršev, nas samih torej! Nerad se postavljam v vlogo branitelja naših šolnikov, ker za to tudi nisem poklican; vseeno pa bi tudi v naši sredi morali bolj ceniti njihovo delo in prav konkretno nagrajevati delo dobrih učiteljev. V matični državi se to počenja; tudi tam včasih velja znameniti Hemin-gwayev stavek, ki pravi približno takole: "Se nikdar v življenju nisem videl ne krogle in ne medalje, ki bi zadela prava prsa!“ Vseeno pa so med nagrajenimi tudi zaslužni, ne vsi, a tudi! Ker se premalo zanimamo za naše šolnike, se ne smemo čuditi, če nezadovoljni hodijo v službo. Tudi s polemikami v časopisju jim včasih jemljemo ugled družbi, ugled, ki bi si ga večina od njih zaslužila. Tudi zato, ker končno učijo naše otroke! Znano je, da nezadovoljneži ne učijo veselja do življenja, da skopuhi ne učijo radodarnosti in odprtosti do drugače mislečih, da frustrirani učitelj ni dober učitelj -če pa polovico časa rabi za ukvarjanje s samim seboj! -, da slab učitelj ni učitelj v pravem pomenu besede, da učitelj, ki ne ljubi slovenstva, o slovenstvu dobro ne more govoriti itd... Pred dnevi mi je prijatelj Bernard rekel, kako mu je neka gospa pred časom pribila: “Naučitise bomo morali, da imamo pač take politike, take duhovnike, take učitelje, take časnikarje, take zdravnike, kakršne si zaslužimo!" Po zamejsko bi rekel: "Ta je malo trda, ne?" Upam, da ne drži, bojim pa se, da je resnična. RAZSTAVA O ZLATI DOBI EGGENBERGOV Lepo fotografsko razstavo v Gradišču pri Gorici sta uresničila umetnostni zgodovinar Andrea Antonello ter goriški fotograf Claudio Sclauzero. Utrjeni trg si je zamislila Beneška republika kot utrdbo proti pogostim turškim napadom. Zgradili so ga v drugi polovici 15. stoletja, a hrani tudi sledove rimske utrdbe. Znotraj obzidja še obstajajo kot priče pomembne preteklosti lepe palače, v katerih so stanovali visoki predstavniki cerkvene in posvetne oblasti. V letih 1508-1511 je izbruhnila vojna med Beneško republiko in cesarjem Maksimiljanom I. in seveda zajela tudi Gradišče. Od leta 1647 do leta 1713 je naselje prešlo v last knezov Eggen-berg in se spremenilo v mestno trdnjavo. Prav iz tega časa so najbolj pomembne palače mestnega središča, kijih razstava nazorno predstavlja. Zunanja fasada palače Torriani (Foto Sclauzero) Notranja fasada palače Torriani (Foto Sclauzero) Fotografska ekskurzija nudi obiskovalcu zanimiv topološki pregled baročnih zgradb, ki se nanašajo na beneški slog iz obdobja od 16. do 17. stoletja in pri katerih so sodelovali krajevni stavbeniki, kamnoseki in mizarji. Le-ti so izvirni, prefinjeni slog poenostavili. Fotograf je z računalniško obdelavo posameznih črno-belih slik izločil prometne znake, električne droge ipd., vse, kar je oviralo prost pogled. Tako je stavbam vrnil nekaj izgubljene sugestije: takšne so kot pred tremi stoletji. Razstava bo ostala odprta le še nekaj dni, do 22. novembra, v eno-teki La Serenissima nedaleč od žlahtne palače Torriani. Ta je po ocenah nekaterih umetnostnih zgodovinarjev gotovo med najlepšimi, najbolj prepričljivimi in zanimivimi pričevanji o arhitektonski izdelanosti, značilni za obddobje od 17. do 18. stoletja. V njej ima danes sedež občinska uprava Gradišča. MARTA BENSA 8 ČETRTEK 19. NOVEMBRA 1998 DOŽIVETA HVALEZNICA 199! DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV NA OPČINAH POSVET SLORIJA POSVET V PETEK, 20. NOVEMBRA O PRAVICAH OSTARELIH V KMETIJSTVU Kmečki svet je ohranil do starih ljudi velik čut spoštovanja. Za kmeta so starejši pri hiši čuvaji tiste kmečke modrosti in tistega znanja, ki sta polna pozornosti do sočloveka. Prav te vrednote predstavljajo neprecenljivo dobrino, ki naj jo ohranjamo in neokrnjeno dajemo v dediščino celotni družbi. Stari ljudje predstavljajo aktivno silo in so čuvaji velike srčne kulture in ljubezni do zemlje. S to premiso bosta pokrajinska Zveza neposrednih obdelovalcev iz Trsta in Deželno združenje kmečkih upokojencev dežele Furlanije-Julij-ske krajine iz Vidma priredila v petek, 20. t.m., v centru za raziskave na Padričah posvet na temo Pravice ostarelih v kmetijstvu v italijanski in slo- ; venski zakonodaji v perspektivi razširitve Evrope proti vzhodu. Na posvetu, ki se bo začel ob 9.30 s pozdravom sen. Nataleja Carlotta, vsedržavnega predsednika upokojencev Zveze neposrednih obdelovalcev, bodo spregovorili Evgen Sapač, predsednik Sindikata kmetov Slovenije, Jožef Tivadar, državni podsekretar Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, dr. Gian-franco Spiller, vsedržavni ravnatelj patronata E PACA in posl. dr. Altonsina Rinaldi z italijanskega Ministrstva za socialne zadeve. Na koncu posveta, na katerem bo poskrbljeno za simultano prevajanje, bo tudi tiskovna kon ! terenca. RAZISKOVALNA DEJAVNOST MED SLOVENCI V ITALIJI •••••••••••••••*** V petek, 20. novembra, bo s pričetkom ob 15. uri v prostorih Zadružne kraške banke na Opčinah potekal posvet Slovenskega raziskovalnega inštituta o raziskovalni dejavnosti med Slovenci v Italiji. Poleg posegov predsednika, ravnatelja in predsednika znanstvenega sveta SLORI-ja so predvideni posegi članov, vabljenih gostov in vseh, ki jim je raziskovalna dejavnost v manjšini na splošno in dejavnost SLORI-ja posebej pri srcu. Namen posveta na Opčinah je osvetliti novejše delovanje inštituta, njegov razvoj od ustanovitve leta 1974 ter njegov sedanji raziskovalni program, hkrati pa načeti vprašanje vloge SLORI-ja v družbenem o-kolju Slovencev v Italiji. Gre tudi za vprašanje novih potreb v znanju, raziskovanju in funkcionalnejši povezanosti med sorodnimi manjšinskimi ustanovami. V okvir posveta sodi tudi predstavitev nove publikacije z naslovom Znanje kultura istovetnost, v kateri so sodelavci inštituta zbrali vrsto spisov, posegov in intervjujev Darka Bratine. SLORI izdaja navedeno publikacijo v spomin na nekdanjega ravnatelja in na njegov trud za prenovo manjšinske raziskovalne in kulturne politike. Zborovsko petje privabi pri nas veliko poslušalcev, saj je v zamejstvu zborovstvo precej razvito in cenjeno. Ravno tako pa je med našimi ljudmi cenjena vloga, ki jo na družbenem področju že deset let opravlja Vzgojno-za-poslitveno središče Mitja Čuk, že skoraj dvajset let pa Sklad Mitja Čuk; VZS je se- stavni del omenjenega sklada. Na nedeljskem koncertu je prišlo do sodelovanja med kulturo in socialo, saj so pred-| stavniki kulture - pevci - peli i v korist delavcev na socialnem področju in njihovih varovancev. Zato ni čudno, da se je v openski cerkvi - kljub Avsenikovemu večeru v Zgoniku - zbralo toliko ljudi; prisluhnili so koncertnemu sporedu, ki je potekal v znamenju sakralne glasbe. Dirigent Janko Ban je namreč izbral spored, ki je vseboval vrsto nabožnih skladb slovenskih in tujih avtorjev iz različnih obdobij, od renesanse do današnjih dni. Zbor Jacobus Gallus je začel s tremi deli skladatelja, po katerem nosi ime: slišali smo tako Stetit Jesus in me- d/o, Quasi cedrus \nExsulta-te iusti in Domino. Del, posvečen renesansi, se je nadaljeval s Palestrinovo Gaudent in coelis, sklenil pa sCantate Domino Claudia Monteverdija. Ob povezovanju Melite Malalan se je spored nadaljeval z izvedbo Bachove kantate Jesus bleibet meine Freu-