Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
102469
V
45
1994

h/o^ćS
SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Razred za zgodovinske in družbene vede
102469
ZNANSTVENORAZISKOVALNI CENTER SAZU Inštitut za arheologijo
45
1994


i* %
N

3t ŠTootfC.
LJUBLJANA 1994
Izdala in založila
Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalni center SAZU
Glavni urednik Odgovorni urednik Tehnični urednik Uredniški odbor
Prevajalci
Lektorici Risarki
Slavko Ciglenečki Stane Gabrovec Primož Pavlin
Dragan Božič, Slavko Ciglenečki, Janez Dular, Stane Gabrovec, Primož Pavlin, Biba Teržan
Marija Javor Briški (nemščina), Phil Mason, Barbara Smith Demo in Marko Stokin (angleščina)
Alenka Božič in Zvonka Leder Mancini
Dragica Knific Lunder in Tamara Korošec
Naslov uredništva Arheološki vestnik, Gosposka 13, SI-61000 Ljubljana
Tisk Naklada
Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana 1200 izvodov
ISSN 0570-8966
©1994 by Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Natisnjeno s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije.
Po mnenju Ministrstva za informiranje Republike Slovenije št. 23/319-92 z dne 1. 6. 1992 je publikacija uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov.
Vsebina
Prazgodovinske dobe
Mitja BRODAR: Še ena koščena konica iz Potočke zijalke ............................... 7
Mitja BRODAR: Kameno orodje s Knežice v Blanci ....................................................................11
Branko KIRIGIN: Grčko-italske amfore na Jadranu ....................................................................15
Rimska doba
Boris VIČIČ: Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 30, Stari trg 17 in 32 . . .	25
Tamas BEZECZKY: Amfore z emonske ga foruma (Povzetek)........................................................89
Janka ISTENIČ: "Emonske" steklene čaše (Povzetek)..................................................................98
Marjeta ŠAŠEL KOS: Savus in Adsalluta (Prevod)......................................................................115
Gabriele WESCH-KLEIN: Miles torquatus Aurelius Iovinus (Povzetek)............................................128
Heiner EICHNER, Janka ISTENIČ in Milan LOVENJAK: Rimski lonček s Ptuja z napisom v neznani
pisavi in v staroselskem, domnevno keltskem jeziku (Povzetek)....................................................142
Simpozij o poznoantičnih višinskih utrdbah (Regensburg, 19. - 20. oktober 1993)
Slavko CIGLENEČKI: Vorwort............................................................................................143
Michael MACKENSEN: Das Kašteli Caelius Mons (Kellmiinz an der lller) - eine tetrarchische
Festungsbaumafinahme in der Provinz Raetien......................................................................145
Franz GLASER: Archaologisch-historische Ergebnisse im Lichte der letzten Ausgrabungen in St. Peter in
Holz/Teurnia und aufdem Hemmaberglluenna......................................................................165
Maurizio BUORA in Miriam FASANO: U dine romana-altomedievale e la grezza terracotta del castello
di U dine......................................................................................................................175
Gian Pietro BROGIOLO: Societa ed economia dei castelli tardo-antichi: un modello archeologico..........187
Polydora BAKER: Faunal Remains, Socio-Economy and Site Function at Monte Barro........................193
Vladimir SOKOL: Das spatantike Kastrum aufdem Kuzelin bei Donja Glavnica................................199
Timotej KNIFIC: Vranje near Sevnica: A Late Roman Settlement in the Light ofCertain Pottery Finds ...	211
Slavko CIGLENEČKI: Hohenbefestigungen als Siedlungsgrundheit der Spatantike in Slowenien ............239
Joachim Werner (1909-1994) (Slavko CIGLENEČKI)................................ 267
Howard Comfort (1904-1993) (Iva MIKL CURK)................................... 268
Knjižne ocene in prikazi
Jiri Rfhovsky: Die Axte, Beile, Meifiel und Hammer in Mahren, 1992 (France LEBEN) ............ 269
Bernhard Overbeck: Geschichte des Alpenrheintals in romischer Zeit aufGrund der archaologischen Zeugnisse. Teil I, Topographie, Fundvorlage und historische Auswertung, 1982; Teil II, Die Fundmiinzen der romischen Zeit im Alpenrheintal und Umgebung, 1973 (Jana HORVAT)...... 269
J. C. Mann: Legionary Recruitment and Veteran Settlement During the Principate, 1983
(Verena VIDRIH PERKO) ............................................... 270
Katrin Roth-Rubi: Die scheibengedrehte Gebrauchskeramik vom Runden Berg, 1991
(Verena VIDRIH PERKO) ............................................... 270
Anfore romane a Padova, 1992 (Verena VIDRIH PERKO) ............................. 271
Eugippe: Vie de saint Severin. Introduction, texte latin, traduction, notes et index par
Philippe Regerat, 1991 (Rajko BRATOŽ) ...................................... 272
Knud Paasch Almar: Inscriptiones latinae. Eine illustrierte Einfiihrung in die lateinische Epigraphik, 1990 (Milan LOVENJAK).......................'............................ 274
Johannes Baptista Brusin: Inscriptiones Aquileiae, 1991 (Marjeta ŠAŠEL KOS)................. 275
Supplementa Italica. Nuova serie 10, 1992 (Marjeta ŠAŠEL KOS)......................... 276
Vanna Vedaldi lasbez: La Venetia orientale e 1'Histria. Le funti letterarie greche e latine fino alla
caduta dell'impero Romano d'Occidente, 1994 (Marjeta ŠAŠEL KOS) .................... 276
Franz Glaser: Das fruhchristliche Pilgerheiligtum aufdem Hemmaberg, 1991 (Slavko CIGLENEČKI) ...	277
Castelraimondo. Scavi 1988-1990.1 - Lo scavo, 1992 (Slavko CIGLENEČKI)..................................279
I. Holl, N. Paradi: Das mittelalterliche DorfSarvaly, 1982 (Irena SIVEC)..........................................280
Elica Maneva: Srednovekoven nakit od Makedonija, 1992 (Paola KOROŠEC)....................................280
Bela Miklos Szoke, Kinga Ery, Robert Miiller, Laszlo Vandor: Die Karolingerzeit im unteren Zalatal. Graberfelder und Siedlungsreste von Garabonc 1-11 und Zalaszabar-Dezsosziget, 1992 (Branko KERMAN) . .................................................. 286
Thomas Fischer: Das bajuwarische Reihengrdberfeld von Straubing, 1993 (Andrej PLETERSKI)...... 288
Barbara Johannson-Meery: Karolingerzeitlicbe Flechtwerksteine aus dem Herzogtum Baiern und
aus Bayerisch-Schwaben, 1993 (Andrej PLETERSKI)............................... 288
Contents
Prehistory
Mitja BRODAR: Noch eine Knochenspitze aus der Hdhle Potočka zijalka (Ubersetzung)............. 8
Mitja BRODAR: Kameno orodje s Knežice v Blanci ....................................................................11
Branko KIRIGIN: Greco-Italic Amphorae in the Adriatic (Summary)................................................23
Roman Period
Boris VIČIČ: Die fruhrdmische Siedlung unterhalb des Schlofibergs in Ljubljana. Gornji trg 30,
Stari trg 17 und 32 (Zusammenfassung)................................................................................47
Tamas BEZECZKY: Amphorae from the Forum of Emona ............................................................81
Janka ISTENIČ: The "Emona" Glass Beakers............................................................................95
Marjeta ŠAŠEL KOS: Savus andAdsalluta................................................................................99
Gabriele WESCH-KLEIN: Der miles torquatus Aurelius lovinus....................................................123
Heiner EICHNER, Janka ISTENIČ und Milan LOVENJAK: Ein rdmerzeitliches Keramikgefdfi aus Ptuj (Pettau, Poetovio) in Slowenien mit Inschrift in unbekanntem Alphabet und epichorischer (vermutlich
keltischer) Sprache........................................................................................................131
Symposium iiber die spatantiken Hohenbefestigungen (Regensburg, 19. - 20. Oktober 1993)
Slavko CIGLENEČKI: Vonvort............................................................................................143
Michael MACKENSEN: Das Kašteli Caelius Mons (Kellmiinz an der lller) - eine tetrarchische
Festungsbaumafinahme in der Provinz Raetien......................................................................145
Franz GLASER: Archaologisch-historische Ergebnisse im Lichte der letzten Ausgrabungen in St. Peter in
Holz/Teurnia und aufdem Hemmaberglluenna......................................................................165
Maurizio BUORA e Miriam FASANO: U dine romana-altomedievale e la grezza terracotta del castello di
U dine ........................................................................................................................175
Gian Pietro BROGIOLO: Societa ed economia dei castelli tardo-antichi: un modello archeologico..........187
Polydora BAKER: Faunal Remains, Socio-Economy and Site Function at Monte Barro........................193
Vladimir SOKOL: Das spatantike Kastrum aufdem Kuzelin bei Donja Glavnica................................199
Timotej KNIFIC: Vranje near Sevnica: A Late Roman Settlement in the Light ofCertain Pottery Finds ...	211
Slavko CIGLENEČKI: Hohenbefestigungen als Siedlungsgrundheit der Spatantike in Slowenien................239
Joachim Werner (1909-1994) (Slavko CIGLENEČKI)................................................................267
Howard Comfort (1904-1993) (Iva MIKL CURK) ....................................................................268
Book revievvs
Jin Rfhovsky: Die Axte, Beile, Meifiel und Hammer in Mahren, 1992 (France LEBEN) ........................269
Bernhard Overbeck: Geschichte des Alpenrheintals in romischer Zeit aufGrund der archaologischen Zeugnisse. Teil I, Topographie, Fundvorlage und historische Auswertung, 1982; Teil 11, Die Fundmiinzen
der romischen Zeit im Alpenrheintal und Umgebung, 1973 (Jana HORVAT)..................................269
J. C. Mann: Legionary Recruitment and Veteran Settlement During the Principate, 1983
(Verena VIDRIH PERKO) ..............................................................................................270
Katrin Roth-Rubi: Die scheibengedrehte Gebrauchskeramik vom Runden Berg, 1991
(Verena VIDRIH PERKO) ..............................................................................................270
Anfore romane a Padova, 1992 (Verena VIDRIH PERKO) ..........................................................271
Eugippe: Vie de saint Severin. Introduction, texte latin, traduction, notes et index par Philippe Regerat, 1991
(Rajko BRATOŽ)..........................................................................................................272
Knud Paasch Almar: lnscriptiones latinae. Eine illustrierte Einfiihrung in die lateinische Epigraphik, 1990
(Milan LOVENJAK)......................................................................................................274
Johannes Baptista Brusin: lnscriptiones Aquileiae, 1991 (Marjeta ŠAŠEL KOS)..................................275
Supplementa Italica. Nuova serie 10, 1992 (Marjeta ŠAŠEL KOS)..................................................276
Vanna Vedaldi Iasbez: La Venetia orientale e 1'Histria. Lefonti letterarie greche e latine fino alla caduta
dell'impero Romano d'Occidente, 1994 (Marjeta ŠAŠEL KOS)..................................................276
Franz Glaser: Das friihchristliche Pilgerheiligtum aufdem Hemmaberg, 1991 (Slavko CIGLENEČKI) . . .	277
Castelraimondo. Scavi 1988-1990.1 - Lo scavo, 1992 (Slavko CIGLENEČKI) ..................................279
I. Holl, N. Paradi: Das mittelalterliche DorfSarvaly, 1982 (Irena SIVEC)..........................................280
Elica Maneva: Srednovekoven nakit od Makedonija, 1992 (Paola KOROŠEC)....................................280
Bela Miklos Szoke, Kinga Ery, Robert Miiller, Laszlo Vandor: Die Karolingerzeit im unteren Zalatal. Graberfelder und Siedlungsreste von Garabonc 1 -II und Zalaszabar- Dezsčsziget, 1992
(Branko KERMAN) ......................................................................................................286
Thomas Fischer: Das bajuwarische Reihengrdberfeld von Straubing, 1993 (Andrej PLETERSKI)............288
Barbara Johannson-Meery: Karolingerzeitliche Flechtwerksteine aus dem Herzogtum Baiern und
aus Bayerisch-Schwaben, 1993 (Andrej PLETERSKI)..............................................................288
Arheološki vestnik (Arh. vest.) 45, 1994, str. 7-9
7
Še ena koščena konica iz Potočke zijalke
Mitja BRODAR
Izvleček
Doslej ni bilo znano, da bi J. Gros našel v Potočki zijalki tudi kak artefakt. Njegova zbirka kosti je pred kratkim prišla v Koroški deželni muzej v Celovcu in vmes je tudi koščena konica, ki jo avtor zdaj objavlja.
Abstract
A previously unknown bone collection from Potočka zijalka discovered by J. Gros has recently been presented to the "Landesmuseum ftir Karnten" in Klagenfurt. A bone point from the collection is discussed.
Prof. dr. G. Rabeder z Inštituta za paleontologijo dunajske univerze je 29. marca 1989 pisal, da bi rad prišel s svojimi študenti v Slovenijo in si ogledal nekatere naše jame. Nekaj mesecev pozneje so tudi prišli in se najprej oglasili na Inštitutu za arheologijo. Takrat smo se osebno spoznali in tudi izvedeli za razlog ekskurzije. Prof. Rabeder se je - kot je povedal - pred časom začel intenzivno ukvarjati z jamskim medvedom. Čeprav imajo v Avstriji že od prej precej kostnega materiala, je izvedel še nova izkopavanja in zbiral gradivo. Začela so ga zanimati tudi naša najdišča in naše zbirke. V prvi vrsti je šlo seveda za Potočko zijalko. Nekaj pozneje smo prišli v stik in se seznanili tudi z novim kustosom muzeja v Celovcu dr. P. Gleirscherjem, ki ni paleontolog, in se ne ukvarja s paleolitikom. S kostmi jamskega medveda je prišel v stik na drug način. Obetalo se mu je, da bo kot kustos muzeja moral prevzeti zbirko kosti, ki jo je zbral pri svojih nelegalnih izkopavanjih v Potočki zijalki J. Gross in jo je po njegovi smrti hranila njegova soproga. Tudi za to zbirko se je zanimal prof. Rabeder in jo pregledal. Ker je Grossova zbirka majhna, naša pa je bila uničena med vojno, je prof. Rabeder (21. 1. 1993) predlagal novo izkopavanje v Potočki zijalki. Na začetku pisma, kjer omenja Grossovo zbirko, je tudi napisal: "Ganz interessant sind die pathologischen Stiicke und naturlich die Knochenartefakte." Odgovoril sem mu (27. 1. 1993), da mu bo glede izkopavanja odgovoril Inštitut. Navedba o artefaktih meje zelo presenetila. Domneval sem, da gre morda za protolitske primerke, saj doslej ni bilo ničesar znanega o kakem Grossovem artefaktu. Zato sem v pismu še prosil, naj me o artefaktih podrobneje seznani. Že 2. februarja 1993 mi je poslal pismo, v katerem pravi;
"Wegen der Artefaktfunde, die Herr Dr. Gross in der Potočka zijalka machte, kann ich Ihnen eine Farbkopie aus dem Grabungstagebuch iibersenden. Die Knochenspitze die auf Abb. 26-27 dargestellt ist, habe ich selbst gesehen. Herr Gross hat sie in einer besonders gekennzeichneten Schatulle aufbewahrt. Die anderen Knochen sind wohl keine Artefakte son-dern hochstens durch Schnittspuren bearbeitet." Po tej izjavi dvoma ni bilo in novo konico je bilo treba videti. Na mojo prošnjo naj mi pri tem pomaga, mi je prof. Rabeder sporočil, daje konica trenutno še v Beli (Bad Vellach), da pa bo prišla v celovški muzej, a ker je gospa Gross pred kratkim umrla, bo treba počakati, da bodo zapuščinske formalnosti opravljene. Z dr. Gleirscherjem je bilo potem dogovorjeno, da bo sporočil, kdaj bo konico v muzeju mogoče videti. Treba je bilo torej še nekaj časa počakati in 22. julija 1994 sem si jo lahko ogledal.
Šatulja s steklenim pokrovom je bila še originalno zaprta. Vsi robovi so bili zalepljeni in nameščeni so bili trije pečati z Grossovim imenom. V šatulji je poleg konice še naravno obrušen kanin jamskega medveda. Na stranici je nalepljen listek z nekaterimi podatki: "Knochennadel ...aus dem III. Hohlenlehm (dunkel) der Potočnikhohle auf der Uschowa ...Aurignackultur ...letzte Zwischeneiszeit."
Koščena konica {si. I, narisala jo je D. Lunder-Knific) je 8,6 cm dolga, na najširšem mestu 1 cm široka in malo manj kot 6 mm debela. Je dobro ohranjena in zelo malo poškodovana, le vršiček je za dober milimeter odlomljen. Spongioza je v sledovih še vidna. Dobro so vidni sledovi obdelave. V sredini in proti bazi so raze bolj grobe, proti konici pa so finejše. Spolirana ni bila. Gledano v celoti je lepo obdelana, v
SI. I: Koščena konica iz Potočke zijalke. M. = 1:1. Abb. I: Knochenspitze aus der Hohle Potočka zijalka.
podrobnostih pa kaže precej nepravilnosti. Levi in desni rob nista simetrična in prerezi niso pravilne elipse. To ni nič posebnega, saj je v zbirki iz Potočke zijalke še vrsta drugih konic, ki niso idealno dodelane. Tudi po obliki nekoliko odstopa od tipičnih konic Potočke zijalke. Baza ni zaokrožena, ampak se precej
šiljasto zaključi. K sreči je baza popolnoma nepoškodovana, tako daje očitno, da ne gre za odlom-ljeno konico in da baza ni bila namenjena prebadanju. Po obliki se približuje bikonični konici št. 5, za katero pa tudi menimo, da je bikoničnost le navidezna (S. in M. Brodar 1983, 128). Približevanje bikoničnosti je najbrž tudi vzrok, da je konica najširša približno na sredi dolžine. Okraševalnih črtic, kakršne ima na enem ali na obeh robovih tretjina vseh konic, na tej konici ni opaziti. Po barvi in ohranjenosti je drugim zelo blizu. Iz katere kosti je izdelana, je - tako kakor pri drugih -nemogoče določiti. Lahko rečemo, da se ujema s celotno zbirko in ni dvomiti, daje res iz Potočke zijalke.
Koščena konica je bila odkrita v zadnjem delu jame in spada v skupino tam odkritih konic. Mesto najdbe je Grossov izkop (S. in M. Brodar 1983, si. 52). Podatek "III. Hdhlenlehm (dunkel)" pove, da pripada spodnji kulturni plasti. Popraviti je treba le nekaj številk. Iz spodnje kulturne plasti (5) v ozadju jame imamo torej 33 koščenih konic (doslej 32). To pomeni, daje vseh v ozadju 81 (doslej 80). Skupaj s tistimi iz vhodnega dela jih je 128 (doslej 127).
V kulturni in kronološki interpretaciji nova konica ničesar ne spreminja. Aurignacien je tako kot doslej nesporen. Najdišče spada v toplo dobo, ki jo v sedanji zmedi lahko jasno označimo le z oznako interstadial Potočke zijalke.
Iz uvodnega opisa dogodkov izhaja, da je bilo ravnanje avstrijskih kolegov prijateljsko in vseskozi korektno. Zato naj ob koncu izrečemo prof. dr. Rabederju in dr. Gleirscherju lepo zahvalo.
BRODAR. S. in M. BRODAR 1983, Potočka zijalka. visokoalp-ska postaja aurignacienskih lovcev. - Dela 1. razr. SAZU 24.
Noch eine Knochenspitze aus der Hohle Potočka zijalka
Ubersetzung
Am 29.3.1989 schrieb Prof. Dr. G. Rabeder vom Institut fur Palaontologie der Universitat Wien, daB er mit seinen Studenten nach Slovvenien kommen mochte, um dort einige Hiihlen zu besichtigen. Als sie einige Monate spater zur Exkursion kamen, meldeten sie sich zunachst am Institut fiir Archaologie. Damals haben wir uns personlich kennengelernt und auch den Grund fur die Exkursion erfahren. Prof. Rabeder begann sich vor einiger Zeit intensiv mit dem Hohlenbar zu beschaftigen. Obvvohl man in Osterreich schon von friihen iiber ziemlich viel Knochen-material verfiigt, hat er noch neue Ausgrabungen durchgefiihrt und Material gesammelt. Er begann sich auch fur die slovvenis-chen Fundstatten und Sammlungen zu interessieren, in erster Linie natUrlich fur die Hohle Potočka zijalka. Im Verlauf des Jahres traten wir auch in Verbindung mit dem neuen Kustos des Landesmuseums tur Karnten, Herrn Dr. P. Gleirscher, und machten seine Bekanntschaft; er ist kein Palaontologe und beschaftigt sich auch nicht mit dem Palaolithikum. Mit Hdhlenbarenknochen kam er auf andere Weise in Beriihrung. Als
Kustos sah er sich vor die Aufgabe gestellt, die Sammlung der Knochen zu ubernehemen, die J. Gross bei seinen illegalen Ausgrabungen in der Potočka zijalka gesammelt hat und die nach dessen Tod von seincr Frau aufbevvahrt vvurden. Auch fiir diese. Sammlung zeigte Prof. Rabeder Interesse und unterzog sie einer kritischen Betrachlung. Da diese Sammlung klein ist und die unsrige wahrend des Krieges vollig zerstiin vvurde, schlug Prof. Rabeder (21.1.1993) neue Ausgrabungen in der Potočka zijalka vor. Am Anfang seines Briefes, wo er Gross' Sammlung erw;ih-nt, schreibt er: "Ganz interessant sind die pathologischen Stiicke und natiirlich die Knochenartefakte" In einem Antvvortschreiben (27.1.1993) teilte ich ihm mit, er mtige sich hinsichtlich der Ausgrabungen an das Institut wenden. Die Ervviihnung der Artefakte hat mich sehr Uberrascht. Ich ver-mutete, es handle sich vielleicht um protolithische Exemplare, denn bislang war von einem Gross' Artefakt nichts bekannt. Deshalb bat ich ihn in dem Brief, mir iiber die Artefakte NSheres mitzuteilen. Schon am 2.2.1993 schickte er mir einen Brief, in
dem er schreibt: "Wegen der Artefaktfunde, die Herr Dr. Gross in der Potočka zijalka machte, kann ich Ihnen eine Farbkopie aus dem Grabungstagebuch iibersenden. Die Knochenspitze, die auf Abb. 26-27 dargestellt ist, habe ich selbst geselien. Herr Gross hat sie in einer besonders gekennzeichneten Schatulle auf-bewahrt. Die andere Knochen sind wohl keine Artefakte, sondern hdchstens durch Schnittspuren bearbeitet." Nach dieser Aussage gab es keine Zweifel mehr, ich muBte die neue Spitze unbedingt sehen. Auf meine Bitte, er moge mir dabei helfen, teilte mir Prof. Rabeder mit, daB sich die Spitze zur Zeit noch in Bad Vellach (Bela) befinde. aber ins Klagenfurter Museum kame. Da aller-dings vor kurzem Frau Gross gestorben ist, miissen wir uns gedulden, bis die NachlaBformalitaten erledigt sind. Mit Dr. Gleirscher bin ich iibereingekommen, daB er mir mitteilen werde, wann die Spitze im Museum zu besichtigen sei. Nach einer VVartezeit wardie Knochenspitze am 22. Juli 1994 zuganglich.
Die Schatulle mit dem Glasdeckel war noch original ver-schlossen. Alle Deckel waren zugeklebt und drei Siegel mit Gross' Namen vvaren angebracht. In der Shatulle befand sich auBer der Spitze noch ein natiirlich abgeschliffener Eckzahn eines Hdhlenbars. An der Seite ist ein Zettel geklebt mit einigen Angaben: "Knochennadel ... aus dem lil. Hohtenlehm (dunkel) der Potočnikhohle auf der Uschowa ...Aurignackultur .. .. letzte Zwischeneiszeit."
Die Knochenspitze (Abb. 1. gezeichnet von D. Lunder-Knific) ist 8,6 cm lang, an der breitesten Stelle 1 cm breit und etwas weniger als 6 mm dick. Sie ist gut erhalten und sehr wenig beschiidigt. nur die Spitze ist gut einen Millimeter abgebrochen. Spongiosaspuren sind noch zu erkennen. Ganz deutlich sind Bearbeitungsspuren zu sehen. In der Mitte und in Richtung Basis sind die Ritzen grober, zur Spitze hin dagegen feiner. Poliert wurde sie nicht. Im ganzen gesehen ist sie schon bearbeitet, in den Einzelheiten weist sie indes ziemlich viele UnregelmaBigkeiten auf. Der linke und der rechte Rand sind nicht symmetrisch und die Querschnitte bilden keine regelmaBigen Ellipsen. Das ist nichts AuBergewohnliches, weil in der Sammlung aus der Potočka zijalka noch eine Reihe ander-
er Spitzen vorkommen, die nicht ideal bearbeitet sind. Der Form nach weicht sie allerdings von den typischen Spitzen der Potočka zijalka ein wenig ab. Die Basis ist nicht abgerundet, sondern schlieBt ziemlich spitz ab. Gliicklicherweise ist die Basis ganz und gar unbeschadigt, es ist folglich klar zu erkennen, daB es sich um keine abgebrochene Spitze handelt und daB die Basis nicht zum Durchstechen bestimmt war. Der Form nach ahnelt sie der bikonischen Spitze Nr. 5, von der wir glauben, daB die Bikonizitat nur scheinbar ist (S. und M. Brodar 1983, 128). Die Annaherung an die Bikonizitat ist wahrscheinlich auch der Grund dafiir, daB sich die breiteste Stelle ungefahr in der Mitte der Lange befindet. Schmuckstriche, wie sie an einer oder an bei-den Randern ein Drittel aller Spitzen aufvveisen, sind auf dieser Spitze nicht zu sehen. Der Farbe und dem Erhaltungszustand nach ist sie den anderen sehr ahnlich. Aus welchem Knochen sie hergestellt ist, laBt sich - wie bei den anderen - nicht bestimmen. Sie fiigt sich gut ein in die gesamte Sammlung, und es besteht kein Zvveifel, daB sie aus der Potočka zijalka stammt.
Die Knochenspitze wurde im hinteren Teil der Hohle ent-deckt und gehort zur Gruppe der dort gefundenen Spitzen. Der Fundort ist Gross' Ausgrabungsstelle (S. und M. Brodar 1983, Abb. 52). Gemass der Angabe "111. Hdhlentehm (dunkel)" gehort sie zur unteren Kulturschicht. Zu verbessem sind nur einige Zahlen. Aus der unteren Kulturschicht (5) im Hintergrund der Hohle besitzen wir demnach 33 Knochenspitzen (bisher 32). Das bedeutet, daB aus dem Hintergrund insgesamt 81 (bislang 80) stammen. Zusammen mit jenen aus dem Eingangsteil gibt es 128 (bislang 127).
In der Kultur- und chronologischen Interpretation bringt die neue Spitze keine Veranderungen mit sich. Das Aurignacien ist nach wie vor nicht umstritten. Der Fundort gehort zur Warmzeit, die wir in der jetzigen Konfusion nur mit dem Begriff Interstadial der Potočka zijalka klar bezeichnen konnen.
Wie aus der einleitenden Beschreibung der Ereignisse her-vorgeht, war das Verhalten der osterreichischen Kollegen fre-undschaftlich und stets korrekt, vvofiir wir uns am Ende bei Herrn Prof. Dr. Rabeder und Herrn Dr. Gleirscher aufrichtig bedanken.
Dr. Mitja Brodar Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Gosposka 13 SI-61000 Ljubljana
Arheološki vestnik (Arh. vest.) 45, 1994. str. 11-14
11
Kameno orodje s Knežice v Blanci
Mitja BRODAR
Izvleček
Avtor predstavlja na površini nabrano kameno orodje, ki sodi verjetno v mlajšo kameno dobo.
V Blanci pri Sevnici so na ledini Knežica, tik nad železnico in cesto, pričeli graditi novo separacijo peska. Pri pripravljalnih zemeljskih delih so prenesli humus z gradbišča na njegovo okolje. Tukaj so poleti leta 1981 našli nekaj kremenčev in T. Knific jih je prinesel na Inštitut za arheologijo. Za nekatere bi bilo mogoče domnevati, da jih je odbil in obdelal človek. Zato je avtor najdišče večkrat obiskal, prvič avgusta 1981 z A. Pleterskim, drugič novembra 1981 z I. Turkom in zadnjič septembra 1991 z J. Dirjecem. Vmes je bil na najdišču tudi M. Guštin, kije našel dva artefakta (št. 25 in 26, ki sta zdaj v Posavskem muzeju v Brežicah; vse drugo pa je trenutno še na Inštitutu za arheologijo). Pripomniti je treba, da smo pri tem nabiranju našli tudi posamezne koščke neznačilne keramike. Člani Inštituta, ki so to keramiko videli, niso mogli dati nobene klasifikacije.
Pri Blanci se sicer ozka savska dolina precej razširi in na tem prostoru so ohranjene savske pleistocenske terase. Že po bežnem obhodu je mogoče trditi, da gre vsaj za štiri terasne nivoje. Najdišče je na robu spodnje terase. Pri nabiranju se je takoj pokazalo, da ne gre samo za obdelane kremence in za odpadke pri njihovi obdelavi, ampak predvsem za kremence, ki jih človek ni oblikoval, ampak so nastali v naravnem procesu. Po tem, kar smo na terenu videli, čeprav profil industrijskega izkopa ni bil dovolj pregleden, je nedvomno, da so kremenci tudi v zgornjem delu (10-20 cm) proda. Morda so vmes tudi artefakti, toda tega ni mogoče trditi. Mnogo verjetneje je, da jih v produ ni. Zato je treba še omeniti, da med vsemi naravnimi kremenci ni nobenega prodnika ali dela prodnika in da tudi zaobljenih robov na njih ni opaziti. Kako so prišli ostrorobi kremenci med prod za zdaj ni mogoče pojasniti. Kolikor smo pregledali bližnjo okolico najdišča, nismo našli drugih odprtih profilov, da bi mogli preveriti, ali so naravni kremenci med prodom tudi drugje. Koristno bi bilo - ne samo zaradi rešitve tega
Abstract
A collection of probably Neolithic stone tools collected from the topsoil are discussed.
vprašanja - če bi se kdo lotil proučevanja celega teras-nega sistema.
Najbrž je le slučaj, da so se na naravnem nahajališču kremenčev pozneje ustavili tudi ljudje in pustili za sabo nekaj odbitkov in artefaktov. Mešanica naravnih kosov kremena in artefaktov je najbrž nastala šele pri odrivanju humusa, ki je zajelo tudi zgornji del prodnate plasti. Na terenu ni imelo smisla izgubljati časa s selekcijo zato smo pobirali vse. Nabranih je bilo 958 kremenčev. Pozneje smo na inštitutu izvedli selekcijo in izločili 850 naravnih kosov, ki smo jih zavrgli. Kar je ostalo (108), je zanesljivo rezultat dela človeških rok.
Vsi kremenci naravnega izvora, ki smo jih zavrgli, so iz temnosivega do črnega kremena. Nekatere med njimi bi brez nadaljnjega lahko označili kot lidit, drugi pa so mu blizu. Kulturna ostalina ni tako enotna. Od vseh 108 kosov je 79 iz istega, liditu podobnega materiala, medtem ko je drugih 29 iz vsaj desetih različnih vrst kremena.
Poleg 78 odbitkov je oblikovanih artefaktov 30 in pregled tipov med njimi je takle:
jedra	2
odbitki	78
kline	5
strgala	8
praskala	7
zajede	4
vbadalo	I
izroba	1
tardenois konica ?	1
puščična konica	I
108
Med odbitki ni posebnih značilnosti. Jedri (t. 1: 8,24) sta eno iz tanjše in drugo iz debelejše plošče. Od ostalega orodja je največ krepko retuširanih odbitkov,
kijih lahko označimo kot strgala (t. 7:4,6,10,11,12,15, 17,28), čeprav imajo precej različne oblike. Med kli-nami sta le dve konici celi (f. 1: 25,27). Št. 25 ima enakomerno retušo po vsem desnem robu, ki terminalno ne gre v konico, ampak v loku skoraj do levega roba, torej tako kot je retuširan "Federmesser". Pri dveh klinah (t. 1: 13,23) ni gotovo, ali gre za fragmente. Morda gre le za kratke kline, ki so odbite prečno na surovinsko ploščo. Po retušah sodeč je trn na št. 13 izdelan namensko. Gotovo pa je št. 26 (t. 1) fragment večjega artefakta. Desni rob ni retuširan namenoma; retuše so nastale pri razbitju. V tem primeru morda sploh ne gre za klino, ampak za ostanek strgala. Dobro so zastopana praskala. Prav posebno obliko ima št. 3 (t. 2). To je pravzaprav oblič, ki ima na vsaki strani po eno poudarjeno zajedo. Nekatera praskala so sicer lepo retuširana, nimajo pa tipične praskalne oblike (t. 2: 1,7,9). Eno praskalo (/. 2: 5) ima koničasto čelo, kar ni pogosto. Vsa navedena praskala bi lahko pripadala tudi paleolitskim kulturam, česar za zadnji dve praskali (t. 2: 2,36) ne moremo trditi. Koničasta zaključka čela na obeh straneh kažeta na mlajšo dobo. Od vbadal nastopa le eno ogelno vbadalo (/. 2: 10). Na treh odbitkih (f. 2: 14,20,21) in eni klinici (t. 2: 19) so lepo izdelane zajede. Na enem primerku je viden tudi pecelj (/. 2: 18). Po risbi bi se dalo sklepati, da gre za bazalni del, torej za fragment večjega artefakta, zato opozarjamo, da so izrobili odbitek tak, kakršen je. Posebno lepo je obdelana mala razmeroma široka konica (/. 2: 22). Poleg skoraj totalne retuše dorzalno je retuširana tudi ventralno. Če bi bila odkrita v sklopu mezolitske kulture, bi jo lahko označili kot poseben tip tardenois konice. Najbolj značilen tip je nedvomno pri zadnjem obhodu najdena puščična konica (/. 2: 38), ki ne more biti starejša od neolitika.
Velika večina artefaktov je bila najdena pri obeh nabiranjih leta 1981. Ta zbirka je še dajala paleolitski vtis, čeprav je tako uvrstitev motilo praskalo t. 2: 2
(nekoliko tudi praskalo t. 2: 5) in predvsem drobna konica t. 2: 22, ki tipološko spada v mezolitik. Ko pa je bilo pri zadnjem nabiranju najdeno še praskalo t. 2: 36, in zlasti lepo obdelana puščična konica t. 2: 38, so dileme o uvrstitvi v starejšo ali mlajšo kameno dobo odpadle.
Če pripadajo vsi artefakti isti poselitvi, potem seveda določa starost najmlajši element. V našem primeru je to puščična konica. Pri površinskih najdbah je seveda zelo pogosto, da so na istem mestu ostanki poselitev iz različnih dob. Na Knežici imamo znake, da bi morda šlo tudi za mezolitik ali gravettien, medtem ko bi kaka starejša kultura težko prišla v poštev. Izroba je sicer tipična za gravettiensko orodje, toda ena sama je le premalo za tako uvrstitev; razen tega vemo, da pri nas nastopajo izrobe tudi v mezolitiku. Tezi, da je zastopan tudi mezolitik, ker nastopa poleg te izrobe še trikotna konica, stoji nasproti dejstvo, da habitus vseh drugih artefaktov in tudi odbitkov govori proti mezolitiku. Omenili smo že, da smo našli pri naših nabiranjih nekaj nedoločljivih koščkov keramike. Kmalu po odkritju je poročal M. Guštin (1982, 139): "Sporadično najdeni kosi posod se ujemajo z najdbami iz Jermanove jame na Pijavškem". V pogovoru mi je povedal T. Knific, ki je bil pri odkritju navzoč, da je bilo keramičnih najdb izredno malo (o čemer priča tudi Guštinov izraz "sporadično"), in da je le en večji fragment omogočal primerjavo, ki jo navaja M. Guštin, in na tej podlagi uvrstitev v eneolitik. Vredno je poudariti veliko prevlado kamenega orodja nad keramičnimi najdbami, ki je v navedenem obdobju gotovo nenavadna. Pri tej in bodočih najdbah bo morda razmerje med obema kulturnima elementoma imelo vpliv na klasifikacijo.
Če je uvrstitev v eneolitik pravilna, potem je verjetnost, da pripada del artefaktov neki od eneolitika starejši kulturi, velika. Če pa je eneolitski fragment slučajno vmes, potem predstavlja kamena kultura neko najbrž starejšo fazo neolitika.
GUŠTIN, M. 1982, Blanca. - Var. sponi. 24, 138-139.
Dr. Milja Brodar Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Gosposka 13 SI-61000 Ljubljana
Arheološki vestnik (Arh. vest.) 45, 1994, str. 15-24
15
Grčko-italske amfore na Jadranu
Branko KIRIGIN
Izvleček
Avtor obravnava grško-italske amfore iz jadranskih najdišč. Uvodoma predstavi zgodovino raziskav in različna mnenja raziskovalcev amfor tega tipa. V prvem dodatku navaja 69 že znanih najdišč, predstavlja pa tudi grško-italske amfore iz Istre in Dalmacije, ki so brez točnejših najdiščnih podatkov. V drugem dodatku je prvič objavljeno 18 grško-italskih amfor iz Dalmacije. V zaključku avtor ugotavlja, da se je v obdobju od konca 4. pa do konca 2. st. pr. n. š. kljub gusarjenju in nestabilnim političnim razmeram na Jadranu odvijala živahna trgovska dejavnost.
I. UVOD
U novije vrijeme u svijetu a i u nas raste interes za proučavanje amfora, prvenstveno stoga što su one jedan od glavnih izvora za analizu ekonomskih i socijalnih odnosa u grčkom, rimskom i bizantskom razdoblju. U ovom radu pokušat ću okupiti i sistematizirati podatke o takozvanim grčko-italskim amforama koje su nadene u moru ili na kopnu oko Jadrana, a pripadaju periodu od kraja 4. pa do pred kraj 2. st. pr. K.
Amfore ovog tipa razasute su posvuda po Sredozemlju (si. 7),1 no očito je da dosadašnji istraživači nisu raspolagali podacima sa istočne obale Jadrana pa je to bio jedan od motiva koji su me pokrenuli da prikupim građu sa Jadrana. Drugi motiv je bio objava nepubliciranih amfora ovog tipa iz Arheološkog muzeja u Splitu, iz zbirke Dominikanskog samostana i Pomorske zbirke u Starom Gradu na Hvaru, iz stana Sandra Vlahovića u gradu Hvaru, iz privatnih zbirki Stipe Juričevića u Sučurju i Bože Gamulina iz Jelse na Hvaru, iz zbirke Tonka Borčića iz Komiže na Visu, amforu kolege Zdenka Brusića i onu iz jedne privatne zbirke u Šibeniku (vidi prilog 2).2
II. HISTORIJAT ISTRAŽIVANJA GRČKO ITALSKIH AMFORA
Da bi se bolje razumjela problematika vezana uz amfore ovog tipa smatram korisnim dati sažeti historijat njihovog proučavanja.
Abstract
The large number of sites where Greco-ltalic amphorae have been discovered in the Adriatic, the majority of which vvere previ-ously unknown, are discussed here. The introductory section con-sists of a history of research into these amphorae and the various ideas expressed about them. The first appendix studies 69 known sites of discovery, some of which contained several variants of these amphorae. Amphorae of this type from Istria and Dalmatia without specific provenience are also listed. The second appendix contains information published for the first time about 18 Greco-ltalic amphorae from Dalmatia. It is concluded that in the period from the end of the 4lh century to the end of the 2nd century B.C., a very active trade system existed, despite piracy and unstable polit-ical conditions.
Specifičan oblik ovih amfora prvi je uočio Lamboglia kada je razrađivao tipologiju republikanskih amfora.3 Prvi je termin grčko-italske amfore upotrijebio Benoft.4 Većina autora, koji su se bavili sa tim amforama, razlikuju dva osnovna tipa. S izuzetkom Willove, manje više svi prihvaćaju podjelu na starije i mlade tipove i smatraju da su ove amfore služile za čuvanje i transport vina. Ostaju i dalje problemi oko kontinuiteta razvoja grčko-italskih amfora, kojeg zagovaraju Empereur i Hesnard, diskontinuiteta i preimenovanja kojeg zagovara Manacorda, te pitanja porijekla ovog tipa (dali od Korintskih B amfora ili su nastale u Velikoj Grčkoj i na Siciliji), lokalne produkcije i njihov nestanak.5 Ubuduće će, svakako, posvećivanje pažnje kontekstu nalaza i stratigrafiji, te kemijskim analizama, znatno pridonjeti razriješavanju ovih problema.
Za amfore ovog tipa sa Jadrana donio je podatke Vrsalović.6 De Luca de Marco objavila je rad o amforama od 5. do sredine 3. st. pr. K. otkrivenih u nekropolama Spine. Iz Spine je poznato 120 amfora grčko-italskog tipa u tri variante koje se datiraju u kraj 4. i početak 3. st. pr. K. (život u Spini prestaje sredinom 3. st. pr. K.). Autorica zagovara lokalnu produkciju.7 Pored novih pojedinačnih podataka o grčko-italskim amforama sa Jadrana publiciranih u našoj, albanskoj i talijanskoj literaturi (koju navodim u popisu lokaliteta, vidi prilog /), jedini sintetski rad o grčko-
italskim amforama sa Jadrana objavio je Volpe za predio Daunije.8 On navodi nekoliko nalazišta sa starijim tipovima grčko-italskih amfora te navodi da je osobito mlađi tip dobro rasprostranjen u Apuliji kako u grobovima tako i u podmorju. Također navodi "totale assenza di Dressel 1, di cui sono noti solo due esem-plari frammentari a Lucera e a Barletta, e diretta-mente dell'ampia diffusione delle Lamboglia 2", što je slučaj i sa istočnom jadranskom obalom.9
Dakle, da rezimiram, glavne karakteristike grčko-italskih amfora su:
1.	U presjeku one imaju trokutasti rub otvora. Najranije imaju ravnu površinu, nešto mlađe imaju posve trokutast presjek a najmlađima trokut je okrenut na dolje (si. 2).
2.	U presjeku ručka je ovalna. Starije amfore imaju kraće ručke a mlade duže.
3.	Dosežu visinu do 90 cm. Starije su od 60-70 cm, dok su mlađe od 70-90 cm visine.
4.	Stijenke su do oko 1 cm debljine.
5.	Starije se datiraju na kraj 4. do početka 3. st. pr. K. Mlade se datiraju između kraja 3. i do pred kraj 2. st. pr. K.10
III. GRČKO-ITALSKE AMFORE NA JADRANU
Iz popisa lokaliteta koji slijedi (vidi prilog 1) vidljivo je da nam je poznato 19 nalazišta na talijanskoj obali (si. 3: br. 1-19), 44 na hrvatskoj i crnogorskoj
obali Jadrana (si. 3: br. 20-63)" i 6 u Albaniji (si. 3: br. 64-69). Od toga većina nalazišta je u moru (najvjerojatnije ili skoro svi predstavljaju brodolome). Sto se pomorskih puteva tiče oni su išli uz obale dok je transjadranski put potvrđen nalazima na Tremitima (br. 14), možda Palagruži (br. 49) i Visu (br. 45-48). Najveća pak koncentracija nalaza je u moru oko otoka Hvara, odnosno srednjodalmatinskih otoka, dok nalaza uopće nema u zoni zadarskog arhipelaga, što je dosta zanimljivo. Najviše cijelih amfora nađeno je u Spini (br. 17 i to stariji tip) i u Risnu (br. 61, svi tipovi) dok je najviše fragmenata nađeno u Issi (br. 47) i na Ošanićima kod Stoca (br. 55). Ova relativno velika koncentracija grčko-italskih amfora na istočnoj obali Jadrana, a posebno na srednjodalmatinskom prostoru, svjedoči o intenzivnoj trgovini vinom u periodu od kraja 4. do kraja 2. st., dakle u rasponu od oko 200 godina i u periodu kada Rim nije uspostavio svoju vlast nad ovim krajevima, što je učinio tek krajem 1. st. pr. K. Naime, tek od Teute pa do Gencija (cca kraj 3. do sredine 2. st. pr. K.) Rim se pojavljuje na istočnoj jadranskoj obali u borbi protiv gusarenja i pljačke svojih saveznika,12 iako su bili upoznati sa gusarskom praksom na istočnoj obali Jadrana još 301. god. pr. K.
0	čemu svjedoči Livije.13 Nakon sloma Gencija vojna
1	politička prisutnost Rima na istočnom Jadranu je također vidljiva skoro u pravilnim razmacima od po 20 godina (156. rat protiv Delmata kada pada Delminij; 135. rat protiv Ardijejaca, Plereja i Skordiska; 117.
SI. 1: Distribucija grčko-italskih amfora (po Riley, bilj. 1, str. 132 si. 13).
Fig. 1: The distribution of Greco-ltalic amphorae (after Riley, note 1, p. 132 fig. 13).
Zanimljivo je da se rimske vojne intervencije krajem 3. i kroz 2. st. poklapaju sa prisustvom grčko-ital-skih amfora mlađeg tipa, odnosno da se Rim prije sukoba sa Teutom nije vojno intervenirao u Ilirik. Također moguće je da je Rim intervenirao i protiv Demetrija Farskog 219. upravo zato jer je ovaj zajedno sa Histrima pljačkao brodove koji su vjerojatno opskrbljivali žitom rimsku vojsku u Galskim ratovima 225-222 pr. K.16 Ovo se dobro poklapa sa tezom Mana-corde da je mlađi tip grčko-italskih amfora vezan uz posve drugačiji ekonomski i politički svijet (bilj. 5, Manacorda 1986). Naime, treba imati u vidu da zbog intenzivnog ilirskog gusarenja Rim postavlja u Anconi 178. god. pr. K. duumvire navales sa zadatkom da jedan kontrolira Jadran sjeverozapadno a drugi jugoistočno od Ancone.17
Velika količina brodoloma i nalaza grčko-italskih amfora i onih tipa Lamboglia 2 na istočnoj obali Jadrana (radi se o više od 100 brodoloma), ne mogu se tumačiti kao rezultat loše navigacije i lošeg vremena,
SI. 3: Rasprostiranje grčko-italskih amfora na Jadranu. Vidi prilog I.
Fig. 3: The distribution of Greco-ltalic amphorae in the Adriatic Sea. See appendix I.
SI. 2: Tipološki razvoj oboda otvora grčko-italskih amfora po Empereuru in Hesnardu.
Fig. 2: The typological development of the rims of Greco-ltalic amphorae according to Empereur and Hesnard..
gušenje ustanka Delmata 'i Skordiska; 78. rat protiv Delmata i osvajanje Salone).14 Tek nakon issejskog poslanstva Cezaru u Aquileiji 56. god pr. K., te Okta-vijanovih i Tiberijevih ratova u Iliriku uspostavlja se u pravom smislu rimska vlast u ovim krajevima.15
već bi se prije moglo reći da je to rezultat loše vojne i političke organizacije, odnosno pomorske kontrole. Naime ne može se sumnjati daje isti plovni put postojao u arhajsko i klasično doba usprkos činjenici da mi nemamo niti jedan brodolom iz tog vremena. Nalazi grčke keramike iz Spine, Adrije, Pule, Zadra, Solina, Hvara i Visa iz perioda 6-4 st. pr. K. dovoljno potvrđuju postojanje tog puta'8 pa je stoga moguće da su, kako to navodi Mansuelli, Etrurci dobro kontrolirali našu obalu sve do 4. st. pr. K.19 Dakako, moguće je da su i Liburni bili uključeni u tu kontrolu. Tek početkom 4. st. pr. K. osnivaju se male grčke kolonije na sred-njodalmatinskim otocima i tada počinju sukobi s domorodcima Liburnima i Ilirima o čemu svjedoče pisani i epigrafski izvori.20
U helenističko doba, osobito usponom Isse i njenih kolonija u Lumbardi, Trogiru i Stobreču21 te jačanjem plemena Daorsa i njihovog centra na Ošanićima22 interes za trgovinom uz istočni Jadran je očito golem što svjedoče i pisani izvori (Atenejev navod [I 511 iz 2. st. pr. K. da je viško vino najbolje, Strabonov navod [7,5,10 C 317] da su dalmatinski otoci bogati maslinama i lozom). Takvo stanje Rim je tolerirao sve do onog momenta dok na Jadranu nisu bili ugroženi interesi rimskih trgovaca. Intervencije Rima u periodu do Augusta poklapaju se sa prisustvom brodoloma s mladim grčko-italskim amforama i amforama tipa Lamboglia 2 (zanimljivo je da amfora tipa Dressel 1 i njenih varijanti na istočnoj, a i na talijanskoj obali Jadrana skoro uopće nema). Koliko mi je poznato, grčko-ital-skih amfora i amfora tipa Lamboglia 2 u unutrašnjosti istočne obale Jadrana, osim na Marušića gradini i na Ošanićima, zasad nema. No kako su i Risan i Ulcinj autohtona naselja pod jakim helenskim utjecajem, a da to isto vrijedi i za Skodru i Dimal u Albaniji, nema sumnje da je postojao interes za vinom i kod autohtonog stanovništva, pa je moguće da će se grčko-italske amfore naći i na drugim nalazištima u unutrašnjosti.
Prema popisu nalazišta u prilogu 1 na hrvatskoj i crnogorskoj obali od 44 nalazišta 22 ih ima stariji tip grčko-italskih amfora, 16 mladi tip a za 6 se nije moglo utvrditi tip. Za talijansku obalu taj omjer ide više u prilog starijim (12:6) dok se za 5 nalazišta ne zna tip. U Albaniji omjer je 3:1 u korist starijih dok se za 3 nalazišta ne zna tip. Ukupno gledajući približno je isti omjer u svim regionima cca 3:1 u korist starijih grčko-italskih amfora.23
Prema podacima koje sam sakupio poznato je ukupno 69 nalazišta (neka nalazišta imaju oba tipa) ovih amfora na Jadranu, od čega bi 37 pripadala starijem tipu, 22 mladem i, zbog fragmentamosti amfora, 15 nepoznatom tipu ovih amfora. Bilo kako bilo, može se kazati da velike razlike nema te da na temelju toga nije moguće donosit zaključke o intenzivnijem prometu u ranijem ili mladem razdoblju. Može se govoriti samo o podjednakom intenzitetu. Moguće je, nadalje, da se zbog velikog prisustva ovih amfora na Visu i na Ošanićima može govoriti o lokalnoj produkciji grčko-ital-skih amfora i da u toj produkciji oblik amfore nije doživijo velike promjene kakve opažamo kod grčko-italskih amfora na zapadnom Sredozemlju. Moguće je
da i neke grčko- italske amfore sa naše obale Jadrana pripadaju Korintskim B amforama (vidi prilog 1, br. 30, 34, 39,61).
Zanimljivo je napomenuti da na istočnoj obali Jadrana, a takodjer i na talijanskoj i albanskoj obali, nema grčko-italskih amfora sa pečatima (bilo na grčkom ili na latinskom) osim spomenutog iz Spine, što takodjer ukazuje na lokalnu proizvodnju. Lokalnu proizvodnju u Dyrrhachionu zagovara i Tartari,24 dok sam ja mišljenja da su se one proizvodile i u Issi obzirom na izuzetno velik broj ulomaka ovih amfora (i onih Lamboglia 2) otkrivenih prigodom zaštitnih iskopavanja na Vlaškoj njivi (vidi prilog l, br. 47), i zasvjedočene helenističke keramičke proizvodnje u Issi tijekom 3. do 1. st. pr. K.25
Vidjeli smo da se većina amfora našla pod morem ali da ima i dosta nalazišta na kopnu i to kako u naseljima, gdje su korištene kao predmet u svakodnevnom životu i kao grobni prilog (Salapia, Ordona, San Severo-Casone, Vieste, Ancona, Spina, Adria i Dyrrhachion; vidi prilog 1 za reference). Na našoj obali Jadrana amfore su također nalažene uglavnom pod morem ali ih
SI. 4: Maun. Grčko-italska amfora. Fig. 4: Maun. A Greco-Italic amphora.
O	10	?Ocm
ima i na kopnu (Vis, Hvar, Stobreč, Marušića gradina, Ošanići) no nema ih medu grobnim prilozima.2"
Iako u ovom radu nisam uspio provjeriti većinu podataka koje je naveo Vrsalović u svoji, nažalost, nepubliciranoj doktorskoj disertaciji - zbog čega nisam ni mogao ulaziti u detaljnije analize grčko-italskih amfora osobito glede oblika samih amfora, fakture, kapaciteta, importa ili lokalne produkcije i si. - mislim ipak da je grada koja je iznijeta dovoljno izazovna za daljnja proučavanja. Radi se doista o impresivnom broju nalazišta koji široj stručnoj i znanstvenoj javnosti skoro uopće nije bio poznat. Njihovom prezentacijom omogućava se uključivanje Jadrana u opća razmatranja o cirkulaciji grčko-italskih amfora po Sredozemlju a samim tim doprinos su i boljem poznavanju ekonomske i socialne povijesti antičkog svijeta.
Prilog 1 / Appendix 1
Popis nalazišta grčko-italskih amfora na Jadranu (si. 3) Redni broj odgovara broju na slici.
List of sites of Greco-ltalic amphorae in the Adriatic (fig. 3). The numbers correspond to the numbers on the map.
Italija:
1.	Otranto: G. Semeraro, Otranto dal VI sec a. C. all'eta ellenistica (Scavi 1977-1979), St. di ant. 4, 1983, 197, br. 294, t. 93.
2.	Valesio: J. Boersma i D. Yntema, Buli. Ant. Besch. 64, 1989, 143-144, fig. 12.
3.	Bari: G. Volpe, II porto e il litorale, u: Archeologia di ima cittd - Bari dalle origini al X secolo (1988) br. 800 i 801, si. 554, 555 (stariji i mladi tip).
4.	Bisceglie - Salesio: G. Volpe, La Daunia nelfeta detla romanizzazione (1990) 241 (stariji i mladi tip).
5.	Barletta: bibl. kao 4, str. 241 (stariji tip).
6.	Margherita di Savoia: bibl. kao 4, str. 243 (stariji i mladi tip).
7.	Canosa: bibl. kao 4, str. 237-240.
8.	Ordona: bibl. kao 4, str. 235-236 (stariji tip).
9.	Trinitapoli: bibl.: kao 4, str. 245 (stariji tip).
10.	Salapia: bibl. kao 4, str. 226.
11.	Manfredonia: bibl. kao 4, str. 246 (stariji tip).
12.	Mattinata: bibl. kao 4, str. 247.
13.	Vieste: bibl. kao 4, str. 247 (stariji tip).
14.	Tremiti: G. Volpe, La circolazione delle anfore romane nella Daunia: dati preliminari, u: Ampliores romaines et histoire ćconomique, Coll. de l'Ec. frarn;. de Rome 114 (1989) 629-632.
15.	San Severo-Casone: bibl. kao 4, str. 229 (stariji tip).
16.	Ancona: L. Mercando, L'elenismo nel Piceno, u: Helleni-smus in Mitteliialien (1976) 163, si. 11 na str. 182 i si. 15 na str. 184 (stariji i mladi tip).
17.	Spina: S. De Luca De Marco, Le anfore commerciali delle necropoli di Spina, Mol. Ec.franf. Rome 91/2, 1979 577-580 585-586 (stariji tip).
18.	Adria: bibl. kao 17, str. 579; E. Mangani, Adria (Rovigo) - Necropoli in loc. Ca'Garzoni. Prima campagna di scavo, 1966 Not. sc. ant. 36, 1982, 1985, 17, 72, 105 (stariji i mladi tip).
19.	Aquileia: M.-T. Cipriano, M.-B. Carre, Note sulle anfore conservate nell Museo d'Aquilcia, Ant. altoadr. 29, 1987, 482, si. 5 (mladi tip).
Hrvatska:*
20.	Biskupija kod Červara: D. Vrsalović, Arheološka istraživanja u podmorju istočnog Jadrana (rukopis doktorske disertacije, Zagreb 1979), 346 (stariji tip).
21.	Rt Pical: bibl. kao 20 (stariji tip).
22.	Otok Sv. Nikola (kod Poreča): bibl. kao 20, str. 345 (stariji tip).
23.	Limski kanal: bibl. kao 20, str. 346 (mladi tip).
24.	Otok Veštar (JI od Rovinja): bibl. kao 20, str. 346 (mladi tip).
25.	Mala Sestrica (kod Rovinja): bibl. kao 20, str. 346 (mladi tip?).
26.	Rt Bumišta (uvala Cintinera): bibl. kao 20, str. 346 (mladi tip).
27.	Omišaljski zaljev (otok Krk): bibl. kao 20, str. 346 (stariji tip).
28.	Kalić (kod Senja): M. Orlić, M. Jurišić, Rekognosciranja i istraživanja u Jadranskom podmorju, Ohav. Hit. arh. dr. 18/1, 1986,43, gdje stoji da se radi o rastresitom nalazu iz 3-2 st. pr. K. Iz izveštaja M. Jurišića sa rekognosciranja podmorski lokaliteta u Podgorju koji se čuva u Republičkom zavodu za zaštitu spomenika kulture u Zagrebu, može se vidjeti da se vjerojatno radi o mladem tipu grčko-italskih amfora.
29.	Kamporska draga (otok Rab): bibl. kao 20, str. 346 (stariji tip).
30.	Maun: bibl. kao 20, str. 343, t. 85: 2. Možda se radi o kor-intskoj B amfori. Cfr. C. G. Koehler, Amphoras on Amphoras, Hesperia 51/3, 1982, 286, t. 79: 17 (crvenkasta glina). - SI. 4.
31.	Veliki Kamešnjak (otok Kakan): bibl. kao 20, str. 346 (mladi tip).
32.	Oblik (kod Zlarina): bibl. kao 20, str. 347 (mladi tip).
33.	Lozica (kod Rogoznice): bibl. kao 20, str. 344, t. 86: 2 (stariji tip).
34.	Svilan (otočić između Primoštena i Rogoznice): bibl. vidi ovdje prilog 2, br. 2 (stariji tip).
35.	Arbanjia (otok Čiovo): bibl. kao 20, str. 346 (mlađi tip ?).
36.	Barbarinac (otočić pred Salonom): prema navodima kustosa AMSa Gorana Protića zaduženog za hidroarheološku zbirku, moguće je da su ovdje objavljene amfore (prilog 2. br. 13) sa ovog mjesta (stariji tip).
37.	Stobreč: A. Faber, Bedemi Epetiona - Stobreč kod Splita, P ril. Odj. ar. 1, 1983, 37, t. 5, br. 3,4, 5 i 11 (mlađi tip ?).
38.	Osejeva (Makarska): bibl. kao 20, str. 346 (mlađi tip ?).
39.	Srednjedalmatinski otoci: vidi ovdje prilog 2, br. 1 (stariji tip).
40.	Bristova (otok Hvar): podaci se čuvaju u Centru za zaštitu kulturne baštine otoka Hvara.
41.	Tor (povrh Jelse): M. Zaninović, Nalazi sa Tora kod Jelse kao prilog njegovoj kronologiji, Opus. Arch. 7, 1982, 68, t. 4: 7.
42.	Stari grad (otok Hvar): vidi prilog 2. br. 9 (stariji tip).
43.	Starogradski zaljev: vidi prilog 2, br. 15 (stariji tip).
44.	Škoj od Pokojnega Dola (otok Hvar): podaci se čuvaju u Centru za zaštitu kulturne baštine otoka Hvara. Amfora je vlasništvo Sandra Vlahovića iz Hvara. Vidi ovdje prilog 2, br. 17 (stariji tip).
45.	Krava (otok Vis): bibl. kao 20, str. 346 (stariji tip). Vidi ovdje u prilogu 2, amfore pod broj 3,4,9-11. Moguće je da sa ovog nalazišta potječu i amfore iz zbirke Borčić u Komiži budući da vlasnik ne zna više koju je izvadio ovdje a koju na nalazištu Kamik (br. 48). Vidi još i: M. Orlić, Rekognosciranja podmorja oko otoka Visa, Ohav. Hrv. arh. dr. 21/3, 1989,49-50. Nađeni su ulomci pa nije moguće utvrditi kom tipu pripadaju.
46.	Stončica (otok Vis): bibl. kao 20, str. 346 (mladi tip?).
47.	Vlaška njiva (istočna nekropola antičke Isse): B. Kirigin, Issa - antička nekropola na Vlaškoj njivi, Ohav. Hrv. arh. dr. 15/3, 1983, 28-30. Na nekropoli su se nalazile dvije gomile krčevine pune ulomaka amfora gdje bi prema rubu otvora preko 70 % njih moglo pripadati grčko-italskim amforama. Rezultati će biti objavljeni u posebnom izdanju.
48.	Kamik (kod Okjucne na otoku Visu): vidi ovdje prilog 2. br. 3 i 4 (stariji tip).
49.	Palagruža: usmeno saopćenje T. Borčića iz Komiže koji tvrdi da je jedna amfora ovog tipa iz njegove zbirke sa ovog nalazišta. Rekognosciranja podmorja oko Palagruže 1987 i 1988. god. ne idu u prilog ovom navodu. Cfr. M. Orlić, Rekognosciranje podmorja oko otoka Palagruže, Ohav. Hrv arli dr. 20/3, 1988, 42-44.
50.	Sčedro-Pločica (Korčulanski kanal): vidi ovdje prilog 2, br. 16 (stariji tip).
51.	Pločica (Korčulanski kanal) bibl. kao 20, str. 344 (stariii tip). J
52.	Prižba (otok Korčula): bibl. kao 20, str. 344 (stariji tip).
53.	Drašan (otok Lastovo): I. Radić, Rekognosciranja pod-
morja otoka Lastova, Obav. Hrv. arh. dr. 21/3, 1989, 47 (možda mladi tip).
54.	Marušića gradina (zapadno od Narone): I. Marović, Prahistorijska istraživanja u okolici Narone, u: Dolina rijeke Neretve od prethistorije do ranog srednjeg vijeka. Izd. Hrv. arh. dr. 5 (1980) 55-56, si. 10, br. 3. Možda se radi o tipu Lamboglia 2.
56.	Butora (otok Šipan): bibl. kao 20, str. 346 (mlađi tip?).
57.	Lopud: bibl. kao 20, str. 346 (stariji tip).
58.	Supetrić (Mali Molunat): bibl. kao 20, str. 346 (stariji tip).
Nepoznata nalazišta sa hr\'atskog dijela Jadrana:
Starijem tipu pripadaju još amfore koje se čuvaju u Franjevačkom samostanu u Hvaru, zbirci Menegello na Palmižani pred Hvarom, zbirci Jurka Kovačevića iz Hvara, Hidroarheološkoj zbirci "Fortica" u Hvaru, Franjevačkom samostanu na Krapnju i Osorskoj arheološkoj zbirci. Cfr. Vrsalović (bilj. 10) 344-346 (osim za zbirku Menegello), te amfora iz Pomorske zbirke u Starom Gradu na Hvaru (vidi prilog 2. br. 18). Mladem tipu pripadaju još amfore koje se čuvaju zbirci Ž. Jelinčiča u Splitu i Hidroarheološkoj zbirci "Fortica" u Hvaru. Cfr. Vrsalović (bilj. 10) 364.
Bosna i Hercegovina:
55.	Ošanići (Stolac u Hercegovini): Z. Marić, Arheološka istraživanja na gradini u Ošanićima kod Stoca 1963. godine. Glas. Zem. muz. 27-28, 1972-1973, 182, t. 24: 3, 5; 25: 1-8 (mladi tip ?); Isti, Arheološka istraživanja Akropole ilirskog grada Daors..a na Gradini u Ošanićima kod Stoca u 1967. god. do 1972. godine, Glas. Zem. muz. 30-31, 1975-1976, 39-42, t. 32.
Crna gora:
59.	Karatoč (greben pred Herceg-Novim): bibl. kao 20, str. 259,346 (mladi tip?).
60.	Rose (nasuprot Herceg-Novom): nepublicirano. Osobni uviđaj potpisanog. Ulomci amfora čuvaju se u Zavičajnom muzeju u Herceg-Novom a pripadaju starijem tipu grčko-italskih amfora ili pak korintskim B amforama. Zahvaljujem umirovljenom kolegi Iliji Pušiću i kolegi Viktorju Vargi na podacima.
61.	Risan: bibl. kao 20, str. 258-259, 346 (stariji tip). Osobnim uviđajem ustanovio sam da iz Risna potječe preko 20 amfora jednog i drugog tipa grčko-italskoga, da ima amfora koje pripadaju ili korintskom B amforama ili pak onima iz Velike Grčke obzirom da imaju posve horizontalan rub otvora. Amfore iz Risna čuvaju se u Risnu, zbirci u Herceg-Novom i Pomorskom muzeju u Kotoru. Zahvaljujem kolegama Jovici Martinoviću i Iliju Pušiću na ovim podacima. Amfore su sve nađene na tri nalazišta u moru pred Risnom.
62.	Potez uvala Žanjica-Budva: nepublicirano. Usmeno saopćenje kustosa Varge iz Zavičajnog muzeja u Herceg-Novom, kome se zahvaljujem. Radi se o starijem tipu grčko-italskih amfora ili o korintskim B amforama. Amfore su otkrili kočari na cca 5-10 km udaljeno od obale.
63.	Ulcinj: nepublicirano. Usmeno saopćenje kustosa Muzeja Ulcinja Milene Nikolidis, kojoj se zahvaljujem. Radi se o ulomku gornjeg di jela starijeg tipa grčko-italskih amfora na čijim ručkama ima središnji vertikalni žljeb.
Albanija:
64.	Beltoje: B. Lahi, Qyteza e fortifikuar e Beltojes, lliria 18/2,1988,77,1.4:39,40.
65.	Burrel: D. Kurti, Tumat IV, V, VI, VII te Burrelit, lliria 17/1, 1987,94, t. 8: 13 (stariji tip ?)
66.	Dyrrhachion: F. Tartari, Amfora! e Muzeut arkeologjik te Durresit, lliria 12/2, 1982, 244-245, si. 5, t. 1: 7,8,10; II. Hidri, Nekropoli antik i Dyrrahut, lliria 16/2, 1986, 119, t. 6: 1,4,5,7 (stariji i mladi tipovi).
67.	Dimal: B. Dautaj, Aspekte te jetčs ekonomike ne Dimal, lliria 6, 1976, 157, t. 2: 6 (stariji tip?)
68.	Apollonia: F. Tartari, o.c. (u br. 68) 245, bilj. 22.
69.	Margelli?: N. Ceka, Amfora antike nga Margellid, lliria 16/2, 1986, 79, br. 51-55, t. 6: 51-53.
Prilog 2 / Appendix 2
Katalog neobjavljenih amfora grčko-italskog tipa iz Dalmacije.
Catalogue of unpublished Greco-Italic amphorae from Dalmatia.
1.	Amfora sačuvana u cijelosti (si. 5: 1). Oštećen samo rub otvora kod jedne ručke. Smeđa glina sa tamnim premazom. Obrasla gustom morskom florom. Pečati nisu uočeni. Visina ručke 12 cm. Unutarnji promjer otvora 13 cm, vanjski 13,5 cm. Bez inventarnog broja. Čuva se u Zavodu za zaštitu spomenika kulture Splita. Nalazište: srednjodalmatinski akvatorij (prema informaciji F. Oreba iz Zavoda za zaštitu spomenika kulture Splita).
2.	Amfora sačuvana u cijelosti (si. 5:2). Visina 57 cm. Visina ručke 11 cm. Promjer trbuha 36 cm. Nalazište: otok Svilan kod Primoštena. Nađena prije desetak godina prilikom kočarena južno od Svilana na oko 100 m dubine. Čuva se u privatnom posjedu u [ibeniku. Informacija i crtež Z. Brusića.
3.	Amfori nedostaje sam vrh noge (si. 5: 3). Potpuno obrasla morskom florom. Visina 76 cm. Unutarnji promjer otvora 13,5 cm, vanjski 18,5 cm. Ručke bademastog presjeka visine 18 cm. Zdepast tip prelaza tamena u trbuh. Pečati nisu uočeni. Zbirka Tonka Borčića-Bakota u Komiži. Nalazište: hrid Krava pred Viškom lukom ili hrid Kamik pred Okjucnom.
4.	Amfori nedostaje s-.m vrh noge (si. 5: 4). Malo oštećenje na robu otvora. Djelomice obrasla morskom florom. Visina 70 cm. Promjer unutarnjeg otvora 11,5 cm, vanjski 18 cm. Visina ručke 12,5 cm. Ručke bademastog profila širine 4,5 cm. Amfora ima liniju na ramenu koja blago prelazi u trbuh. Pečati niso uočeni. Zbirka Tonka Borčića-Bakota iz Komiže. Nalazište: kao i br. 3.
5.	Amfori nedostaje dno (si. 5: 5). Jako obrasla morskom florom. Oker glina sa kalcitom i komadima cigle, premazana izvana tamnijom glinom. Visina 49 cm. Promjer trbuha 28 cm. Unutarnji promjer otvora 11, vanjski 15 cm. Debljina stijenke 0,9 cm. Ručke jako obrasle morskom florom te im se ne može otkrit oblik ni da li su nosile pečate. Zbirka Stipeta Juričevića iz Sučurja na Hvaru. Nalazište: Korčulanski kanal.
6.	Amfora sačuvana u cijelosti (si. 5: 6), nedostaje samo dio ruba otvora. Obrasla morskom florom. Oker glina sa tamnim premazom izvana, u profilu crvenkasta. Visina 72 cm. Promjer trbuha 39 cm. Unutarnji promjer otvora 12 cm, vanjski 17 cm. Zbirka Stipeta Juričevića iz Sučurja na Hvaru. Nalazište: Korčulanski kanali, potez Ščedro-Pločica. Izvađena prilikom kočarenja.
7. Amfora sačuvana u cijelini (si. 5: 7). Obrasla morskom florom. Dobro pročišćena crvenkasta glina. Visina 70 cm. Promjer trbuha 35 cm. Unutarnji promjer otvora 9, vanjski 12,5 cm. Ručke pljosnate. Zbirka Stipeta Juričevića iz Sučurja na Hvaru. Nalazište: Korčulanski kanal. Izvađena prije 30-tak godina.
8.	Fragment amfore (si. 5: 8). Sačuvan otvor, vrat, jedna ručka, dio ramena i trbuha. Obrasla morskom florom. Glina svi-jetlosmeda. Visina 31 cm. Promjer trbuha cca 38 cm. Unutarnji promjer otvora 12, vanjski 17 cm. Ručka ovalnog presjeka. Zdepasta ramena. Zbirka Stipeta Juričevića iz Sučurja na Hvaru. Nalazište: Korčulanski kanal.
9.	Amfora sačuvana skoro u cijelosti (si. 5:9), nedostaje samo vrh dna. Morska flora samo iznutra. Oker glina sa komadićima cigle. Visina 59 cm. Promjer trbuha 27.5 cm. Unutarnji promjer otvora II, vanjski 14,6 cm. Ručke plosnate. Zbirka Dominikanskog samostana u Starom Gradu na Hvaru. Nalazište: Starogradski zaljev.
10.	Amfora kojoj nedostaje dno (si. 5: 10). Obrasla morskom florom. Crvenkasta glina sa tamnim premazom kao Fb 2017 (ovdje br. 11). Visina 63 cm. Promjer trbuha 34 cm. Unutarnji promjer otvora 11,5, vanjski 16,2 cm. Ručke pljosnate visine 15 cm. Pečati nisu uočeni. Zbirka amfora Arheološkog muzeja u Splitu. Inv. br. Fb 2018. Nalazište: hrid Krava pred Viškom lukom. Otkrivena za vrijeme rekognosciranja 1970. godine cfr. Vrsalović (bilj. 10) 229.
11.	Amfora kojoj nedostaje cijeli donji dio (si. 5: II). Obrasla morskom florom. Obod otvora oštećen. Črvenkasla glina sa tam-
nijim premazom (kao ovdje br. 10). Visina 29 cm. Unutarnji promjer otvora 12, vanjski 17 cm. Ručke pljosnate visine 12,5 cm. Pečati nisu uočeni. Zbirka amfora Arheološkog muzeja u Splitu. Inv. br. Fb 2017. Nalazište: kao br. 10.
12. Amfora kojoj nedostaje vrat s otvorom i ručke (si. 5: 12). Obrasla morskom florom. Crvenkasta glina sa tamnim premazom (kao ovdje 10 i 11). Visina 53 cm. Promjer trbuha 34 cm. Unutarnji promjer vrata 8 cm. Debljina stijenke 1 cm. Zbirka amfora Arheološkog muzeja u Splitu. Inv. br. Fb 2019. Nalazište: kaobr. 10.
13.	Amfora kojoj nedostaje vrat s otvorom i jedna cijela i veči dio druge ručke (si. 5: 13). Obrasla morskom florom. Oker glina bez premaza. Visina 63 cm. Promjer trbuha 33 cm. Unutarnji promjer vrata 8 cm. Debljina stijenke 0,7-1 cm. Zbirka amfora Arheološkog muzeja u Splitu. Inv. br. Fb 2020. Nalazište: možda Barbarinac, otočić pred Salonom.
14.	Amfora kojoj nedostaje vrat, otvor, obje ručke i donji dio (si. 5: 14). Obrasla morskom florom. Oker glina sa jako tamnim premazom. Visina 46 cm. Promjer trbuha 33 cm. Debljina stijen-ki 0,7-1 cm. Ručke pljosnate sa udubljenim otiskom prsta na
SI. 5: Grčko-italske amfore. Vidi prilog 2. Profili u mjerilu 1:3, ostalo bez mjerila. Fig. 5: Greco-Italic amphorae. See appendix 2. Profiles 1:3, othenvise without scale.
početku. Zbirka amfora Arheološkog muzeja u Splitu. Inv. br. Fb 2021. Nalazište: nepoznato.
15.	Amfora kojoj nedostaje sam donji dio i s manjim oštećenjem na obodu otvora (si. 5: 15). Manjim dijelom obrasla morskom Horom. Gornji dio ispod ručke crvenkasta glina, donji dio oker glina i primjese usitnjene cigle. Sačuvana visina 72 cm. Unutarnji promjer otvora 12, vanjski 17,5 cm. Ručke, visoke 17,5 cm, ovalnog su presjeka. Čuva se u stanu Vinka Jurjevića u Splitu, Teslina 27. Amforu su dobili na poklon od Balda Politea, pomorca iz Starog Grada na Hvaru. Nalazište: Starogradski zaljev.
16.	Amfora sačuvana skoro u cijelosti (si. 5: 16). Oštećenja uz rub otvora. Obrasla morskom florom. Glina crvenkasta. Konusan vrat. Visina 68 cm. Unutarnji promjer otvora 11,6 cm, vanjski 17 cm. Visina ručki 11 cm. Čuva se u kući Bože Gamulina u Jelsi.
Nalazište: Nađena prilikom kočarenja u Korčulanskom kanalu.
17.	Amfora kojoj nedostaje sam vrh dna (si. 5: 17). Obod otvora malo oštećen. Obrasla većim dijelom morskom florom. Glina crvenkasta. Vrat konusan. Visina 72 cm. Unutarnji promjer otvora 12,2 cm, vanjski 17 cm. Ručke visoke 13 cm. Amfora se čuva u stanu Sandra Vlahovića u gradu Hvaru. Nalazište: Otkrivena je prilikom ribarenja 1953/4. cca 200 m južno od Škoja od Pokojnega dola kod grada Hvara.
18.	Amfora sačuvana u cijelosti i potpuno obrasla morskom florom (si. 5: 18). Glina crvenkasta. Ručke pljosnate, vrat konusan. Visina 78,5 cm. Unutarnji promjer otvora 14 cm, vanjski 17,5 cm. Ručke visoke 14 cm. Izložena je u Pomorskoj zbirci Muzeja u Starom Gradu (zgrada Bianchini) na otoku Hvaru. Nalazište: nepoznato, ali vjerovatno iz bliže okolice.
Tip grčko-italskih amfora, stariji i mlađi, određivao sam u većini slučajeva prema crtežima iz disertacije Vrsalovića za koje ne mogu garantirati da su pouzdani. Na to upućuje njegov crtež amfore s otoka Mauna (vidi bilj. 6, t. 85: 2) i fotografiju iste amfore u D. Vrsalović, Istraživanje i zaštita podmorskih arheoloških spomenika u SR Hrvatskoj (Zagreb 1974) 138, br. 90, si. 90 i crtež iste amfore koju ovdje donosimo (si. 4) ili pak crtež amfore iz Vela Svitnje (vidi bilj. 10, t. 85: 5) i isti crtež kod Cambija (N. Cambi, Anfore Romane in Dalmazia, u: Amphores Romaines et histoire iconomique, Coll. de l'Ec. franf. de Rome 114 (1989) fig. 10) po kome se vidi, da se ne radi o grčko-ital-skim amforama budući da je obod otvora zaobljen a ne trokutast.
1	J. A. Riley, The Coarse Pottery from Berenice, Excavations at Sidi Khrehish 2 (1979) 131 ss.
2	Koristim ovu priliku da se zahvalim svima koji su mi omogućili da objavim amfore. Napominjem da većina amfora ovog tipa sa Jadrana, koje spominjem u ovom radu nisam osobno vidio, već sam se koristio objavljenim podacima prvenstveno iz disertacije Dasena Vrsalovića (bilj. 6).
3	N. Lamboglia, Sulla cronologia delle anfore romane di eta repubblicana (II-I secolo a. C.), Riv. St. Lig. 21, 1955, 265, si. 20, 21.
4	F. BenoTt, Typologie et epigraphie amphoriques: les mar-ques de Sestius, Riv. St. Lig. 23/3-4, 1957, 248-258.
5	F. Benott, L'epave du Grand Congloui Marseille, Gallia Suppl. 14 (1961) 36-41; M. Beltran Lloris, Las anforas romanas en Espafia (1970) 338-348; P. Baldacci, Le principali correnti del commercio di anfore romane nella Cisalpina, u: / problemi detla ceramica romana di Ravenna, della Valle padana e dell'alto Adriatico, Atti del convegno internazionale a Ravenna (1972) 109 s, 127 s; Riley (bilj. 1) 131-133; D. Manacorda, Produzione agricola, produzione ceramica e proprietari nell 'ager Cosanus nel I a. C., u: Merci, mercati e scambi nei Mediterraneo. Societa romana e produzione schiavistica 2 (1981) 16 ss; E. L. Will, Greco-ltalic Amphoras, Hesperia 51/3, 1982, 338 ss; J. Paterson, "Salvation from the Sea": Amphorae and Trade in the Roman West, Jour. Rom. St. 72, 1982, 148; A. Tchernia, Le vin de l'ltalie romaine, Bibl. de l'Ec. Iran«,-. d'Athčnes et de Rome 261 (1986) 42 ss; D. Manacorda, A porposito delle anfore cosidette "Greco-italiche": una breve nota, u: Recherches sur les amphores greques, Buli. corr. hell. Suppl. 13 (1986) 581-586; D. P. S. Peacock, D. F. Williams, Amphorae and the Roman Economy (1986), 84-85; J.-Y. Empereur. A. Hesnard, Les amphores hellenistiques du monde ćgćen, u: Ciramiques hel-linistiques et romaines 2 (1987) 25-30; A. Hesnard, M. Ricq, P. Arthur, M. Picon, A. Tchernia, Aires de production des grćco-italiques et des Dr. 1., u: Amphores romaines et historie iconomique, Coll. de l'ec. Iran?, de Rome 114 (1989) 21-65.
6	D. Vrsalović, Arheološka istraživanja u podmorju istočnog Jadrana, šapirografirano izdanje Republičkog zavoda za zaštitu spomenika kulture (Zagreb 1979) 343-348. Kako je ova njegova opsežna disertacija nažalost ostala netiskana, ona nije doprla do
šireg kruga stručnjaka koji se bave ovom tematikom - pogotovo onim iz inozemstva - zbog čega je naša obala Jadrana u većini slučajeva, kada je riječ o amforama i brodolomima, isključena iz rasprava.
7	S. De Luca De Marco, Le anfore commerciali delle necropoli di Spina, Mil. Ec. frang. Rome 91/2, 1979, 571-600.
8	G. Volpe, II porto e il litorale, u: Archeologia di una citta -Bari dalle origini al X secolo (1988) 388; isti, La circolazione delle anfore romane nella Daunia. Dati preliminari, u: Amphores romaines et histoire iconomique, Coll. de l'Ec. fran^. de Rome 114 (1989) 629-632; isti, La Daunia nell'eta della romaniz-zazione (1990) 225-226. Koristim priliku da se zahvalim kolegi Volpeu što je bio tako ljubazan poslati mi svoje separate i upozoriti me na nalazišta grčko-italskih amfora na talijanskoj obali Jadrana.
9	G. Volpe, La Daunia... (bilj. 8) 226. Vrsalović (bilj. 6) 357 gdje navodi samo tri nalazišta amfora Dressel 1, i 348-356 gdje navodi 64 nalazišta amfora tipa Lamboglia 2.
10	Kako ne raspolažem novim stratigrafskim podacima a niti mi je za amfore koje objavljujem detaljnije poznat kontekst nalaza, nisam u stanju doprinjeti pitanju kontinuiteta ovih amfora kojeg zagovaraju Empereur i Hesnard, ili pak diskontinuiteta kojeg zagovara Manacorda (bilj. 5)
1' Ovdje nisu uračunate grčko-italske amfore sa nepoznatih nalazišta a koje se čuvaju u Porečkom muzeju, Arheološkom muzeju u Puli, Osoru, Rabu, Arheološkom muzeju u Zadru, Muzeju grada [ibenika, Franjevačkom samostanu na Krapnju, zbirci Ž. Jelinčiča u Splitu, Arheološkom muzeju u Splitu, gradu Hvaru (4 zbirke) i u Komiži. Cfr. Vrsalović (bilj. 6) 343-348; M. Petrić, Amfore Jadrana (Split 1989) 26, te ona iz priloga 2. br. 17.
12	S. Gruene, The Hellenistic World and the Corning ofRome 2(1984) 436.
13	T. Livius, 10. 2. 4: lllyrii Liburnique et Histri gentes ferae et magna parte latrociniis maritimis imfames...
14	J. J. Wilkes, Dalmatia (1969) 29-45.
■5 lb., 37-77.
16	Gruen (bilj. 12)372.
17	T. Livius 41. 1.3-6; Gruen (bilj. 12)422.
18	Za Spinu vidi: N. Alfieri, P. E. Arias, Guida al Museo Archeologico di Ferrara (Firenze 1960) passim; za Adriju vidi: E. Magnani, Guida al Museo Nazionale di Adria (Taglio di Po 1978) 9-17; za korintsku keramiku s naše i albanske obale vidi: Š. Batović, Contribution aux etudes de la cćramique corinthienne sur la cote orientale de l'Adriatique, Vjes. arh. hist. dalm. 77, 1984, 37-62; za nalaze sa Hvara vidi: B. Migotti, Grčko-helenis-tička keramika iz Starog Grada na Hvaru, Vjes. Arh. muz. Zag. 19, 1986, 148-153; za Vis vidi: Otok Vis v helenizmu (katalog izložbe, Ljubljana 1986) 20-21, br. 21-27.
|y G. A. Mansuelli, Rotte marittime e penetrazione. Appunti sulla circolazione culturtale neM'alto e medio Adriatico durante l'eta classica, Vjes. arh. hist. dalm. 68. 1973, 171-175.
20 Bitka 384. g. pr. K. između Ilira i stanovnika Farosa opisana kod Diodora 15. 13. 4, 15. 14. 2; Natpis iz Starog Grada gdje su Farani oteli oružje Jadasincima: C/G II, 1837c; Natpis u stihovima gdje se spominje da je Kalija poginuo u bitci sa
Ilirima: M. Nikolanci, Epigrafica Graeca nova et vetera in Dalmatia reperta, Diadora 9, 1980, 213-219.
21	B. Kirigin, The Greeks in Central Dalmatia. Some New Evidence, u: Greek Colonists and Native Populations. Proceedings of the First Australian Congress of Classical Archaeology (Sydney 9-14 July 1985) (Oxford 1990) 303-321.
22	Z. Marić, Arheološka istraživanja na gradini u Ošanićima kod Stoca 1963. godine, Glas. Zem. muz. 27-28, 1972-1973,173-135; isti, Arheološka istraživanja Akropole ilirskog grada Daors..a na Gradini u Ošanićima kod Stoca od 1967. do 1972. godine, Glas. Zem. muz. 30-31, 1975-1976, 39-42, T. 32.1 Issejci i Daorsi se sredinom 2. st. pr. K. žale Rimu da ih Delmati pljačkaju (Polibije, XXXII, 9).
23	Volpe, II porto... (bilj. 8) 388, navodi da su Le anfore greco-italiche, in particolare le forme recenti, risultato ben dif-fuse nella Puglia... što ne odgovara podacima koje ovdje navodim, pa je moguće da se radi o nepubliciranoj gradi ili pak meni nedostupnoj literaturi.
24	F. Tartari, Amforat e Muzeut arkeologjik te Durresit, lliria 12/2, 1982, 271.
25	Otok Vis v helenizmu (1986) 27-30.
26	U Issi se u helenističkim grobovima javljaju amfore drugačijeg tipa. cfr. B. Kirigin, Zapažanja o helenističkoj nekropoli Isse, u: Sahranjivanje pokojnika sa aspekta ekonomskih i društevenih kretanja u praistoriji i antici. Materijali 20 (1985) 119, si. 7. O ovom tipu amfora bit će govora na drugom mjestu.
Greco-Italic Amphorae in the Adriatic
Summary
It is noted in the introductory section that the main reason that the Greco-Italic amphorae on the easteni coast of the Adriatic are not knovvn to a wider professional public is the lack of publica-tion of the doctoral dissertation of Dasen Vrsalović. In addition to data contained in the vvork of Vrsalović, this vvork also con-tains the first publication of 18 amphorae of this type from Dalmatia (see appendix 2).1'3-7
It is apparent from the list of sites that follows (see appendix 1) that 19 sites are knovvn on the western (Italian) coast of the Adriatic (Fig. 3, nos. 1-19), 44 on the eastern (former Yugoslav) coast (Fig. 3, nos. 20-63), and 6 in Albania (Fig. 3, nos. 64-69). The majority of these sites are underwater, and almost ali of them most probably represent shipvvrecks. The maritime routes fol-lowed the coastlines, while a trans-Adriatic route has been con-firmed by finds at Tremiti (no. 14), perhaps Palagruža (no. 49) and Vis (nos. 45-48). The greatest concentration of finds lies in the sea surrounding the island of Hvar, and around the central Dalmatian islands, while there are no finds vvhatsoever in the zone of the Zadar archipelago, vvhich is of considerable interest. The largest quantities of whole amphorae were discovered at Spina (no. 17, an earlier type) and at Risan (no. 61, ali types), while the largest amount of fragments were discovered at Issa (no. 47) and at Ošanići near Stolac (no. 55). This relatively great concentration of Greco-Italic amphorae on the eastern coast of the Adriatic, and particularly in the central Dalmatian region, bears witness to intensive trade in the period from the end of the 4th century to the end of the 2nd century, thus a span of some 200 years in a period when Rome had not yet established its dominion over these regions, which was achieved only at the end of the Ist cenlury B.C. Only from Queen Teuta to King Gentius (from approximately the end of the 3rd to the mid 2nd century B.C.) did Rome appear in the eastern Adriatic coast in battles against pira-cy and the looting of their allies,12 although the presence of pirates on the eastern coast of the Adriatic had been known as early as 301 B.C., as is noted by Livy.13 After the defeat of Gentius, the military and political presence of the Romans in the eastern Adriatic is visible in almost regular intervals of some 20 years (156, the war against the Delmatae when Delminium fell; 135, the war against the Ardiaei, Pleraei and Scordisci; 117, the suppression of the revolt of the Delmatae and the Scordisci; 78, the vvar against the Delmatae and the conquest of Salona).14 Only after the embassy from lssa to Caesar in Aquileia in 56 B.C., and the wars of Octavianus and Tiberius in Illyricum, was Roman govemment in the true sense of the word established in these regions.15
It is inter^sting that the Roman military interventions at the end of the 3rd and throughout the 2"d century correspond to the presence of Greco-Italic amphorae of the latertype, i.e. there was no military intervention by Rome in lllyricum bel'ore the conflict with Teuta. It is also possible that there had been Roman inter-
vention against Demetrius of Pharos in 219 exactly because he, together with the Histri. had plundered ships vvhich had probably supplied the Roman army with grain during the Gallic Wars of 225-222 B.C.16 This agrees well with the hypothesis of Manacorda that the later type of Greco-Italic amphorae was relat-ed to an entirely different economic and political vvorld. It should be remembered that due to intensive Adriatic piracy, the Roman authorities had established duumviri navales in Ancona in 178 B.C., one to control the Adriatic northvvest of Ancona, and the other the southeastern region.17
The large quantity of shipvvrecks and finds of Greco-Italic amphorae and amphorae of Lamboglia type 2 on the eastern coast of the Adriatic (more than 100 shipvvrecks) cannot be inter-preted as a result of poor navigation or bad vveather, but rather as a consequence of poor military and political organization, or rather maritime control. There is no doubt that the very same maritime routes existed in the Archaic and Classical periods despite the fact that not a single shipvvreck is knovvn from this period. The finds of Greek pottery from Spina, Adria, Pula, Zadar, Solin, Hvar and Vis from the period of the 6th-4th cen-turies represent sufficient confinnation of this route,18 and hence it is possible, as vvas suggested by Mansuelli, that the Etruscans had strictly controlled this coast up to the 4lh century B.C.19 It is certainly also possible that the Liburnians had been involved in such a system of control. Only at the beginning of the 4th centu-ry B.C. vvere small Greek colonies established on the central Dalmatian islands, and it is then that conflict erupted vvith the native Liburnians and Illyrians, as is knovvn from epigraphic and vvritten sources.20
In the Hellenistic period, particularly vvith the rise of Issa and its colonies in Lumbarda, Trogir and Stobreč,21 as vvell as the Daorsi and their centre at Ošanići,22 the interest in trade along the eastern Adriatic vvas evidently extensive, as is shovvn by vvritten sources (Athenaeus' note [I 52] that the vvine from Vis vvas the best, Strabo's note [7,5,10 C 317| that the Dalmatian islands vvere rich in olive trees and grapevines), but up to the moment vvhen the interests of Roman traders became threatened, Rome did not intervene. This intervention by Rome in the period up to the reign of Augustus coincides vvith the presence of shipvvrecks vvith later Greco-Italic amphorae and amphorae of Lamboglia type 2 (it is interesting that Dressel type 1 amphorae and variants thereof are almost entirely absent from the eastern and also the vvestern coasts of the Adriatic). As far as is knovvn to me, Greco-Italian amphorae and amphorae of Lamboglia type 2 have not been found in the interior of the eastern Adriatic coast, other than at Marušića gradina and at Ošanići. But since both Risan and Ulcinj vvere autochtonic settlements vvith strong Hellenistic influence, and the same is also true for Shkoder and Dimale in Albania, there is no doubt that an interest in vvine also existed among the autochthonic population, and it can be expected that
Greco-Italian amphorae will be found in the future at other sites in the coastal hinterland.
According to the list of finds in appendix 1, of the 44 sites on the eastern coast, 22 have the earlier type of Greco-Italic amphorae, 16 the later type, and the type could not be determined for 6. On the western coast the ratio is in favor of the earlier type (12:6), vvhile the type is unknovvn for 5 sites. The ratio in Albania is 3:1 in favor of the earlier type, while it is unknovvn for 3 sites. In general terms, approximately the same ratio is present in ali the regions. ca. 3:1 in favor of the earlier Greco-Italic amphorae.23 From the data that I have gathered. a total of 69 sites of these amphorae is knovvn in the Adriatic (some sites contain-ing both types of Greco-Italic amphorae), of vvhich 37 vvould belong to the earlier type, 22 to the later type, and because of fragmentary preservation of the amphorae, 15 to unknovvn types of these amphorae. In any čase. it can be stated that there is no great difference and it is impossible to come to any conclusions on the basis of the above about more intensive maritime activity in either the earlier or later periods. One can only speak of equal intensity. It is possible, because of the extensive presence of these amphorae on Vis and at Ošanići, to speak of a local pro-duction of Greco-Italic amphorae, and to deduce that in this pro-duction the shape of the amphora did not undergo the significant modifications such as can be noted for Greco-Italic amphorae in the vvestem Mediterranean. It is also possible that some of the Greco-Italic amphorae on the eastern coast of the Adriatic could be classified as Corinthian B type amphorae (see appendix l, nos. 30,34,39,61).
It is interesting to note that on the eastern coast of the Adriatic, and also on the vvestern and Albanian coasts, there are no Greco-Italic amphorae vvith stamp-marks (vvhether in Greek
or Latin), other that the one noted from Spina, vvhich vvould fur-ther indicate a local production. Local production in Dyrrhachion is argued by Tartari,24 vvhile I am of the opinion that they vvere also produced at Issa, considering the exceptionally large number of fragments of these amphorae (and Lamboglia 2 types) discovered during rescue excavation at Vlaška njiva (see appendix 1, no. 47), and the confirmed Hellenistic pottery production at Issa during the 3rd to the lst centuries B.C.2'
We have seen that the majority of amphorae had been discovered undervvater, but there vvas also a considerable amount of finds on land, both in settlements, vvhere they vvere used as objects of everyday life, and as grave goods (Salapia, Ordona, San Severo-Casone, Vieste, Ancona, Spina, Adria and Dyrrhachion: see appendix 1 for references). On the eastern Adriatic coast, the amphorae vvere again mainly found in the sea, but they have also been registered on land (Vis, Hvar, Stobreč, Marušića gradina, Ošanići), although not among grave goods.26 I have unfortunately not succeeded in this vvork in examining most of the data cited by Vrsalović in his regrettably unpublished doctoral dissertation, because of vvhich I could not even enter into a more detailed analysis of Greco-Italic amphorae, particu-larly in terms of the form of the amphorae themselves, the fabric, the capacity, vvhether they vvere imported or of local production, and so forth. I nonetheless think that the presented material is sufficiently challenging to require further research. This is truly an impressive number of sites, vvhich vvere previously almost entirely unknovvn to the broader professional and scientific pub-lic. Their presentation enables the Adriatic to be included in general consideration of the circulation of Greco-Italic amphorae throughout the Mediterranean, and thus to offer a contribution to the economic and social history of the Classical vvorld.
Branko Kirigin Arheološki muzej Zrinsko Frankopanska 25 HR-58000 Split
Arheološki vestnik (Arh. vest.) 45. 1994, str. 25-80
25
Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 30, Stari trg 17 in 32
Boris VIČIČ
Ljubljani ob 850-letnici prve pisne omembe
Izvleček
V članku je predstavljeno gradivo naselbinskih izkopavanj pod Grajskim gričem v Ljubljani. Del problematike je bil predstavljen v Arheološkem vestniku 44, 1993, 153-201, nove najdbe pa lepo dopolnjujejo vedenje o zgodnjerimski poselitvi tega območja. Na Gornjem trgu 30 smo raziskali tri stratigrafsko jasno ločene plasti, ki jih datiramo v celotno 1. st. pr. n. š. in prva desetletja 1. st. n. š. Najmlajša naselitvena faza je nastala v drugi polovici I. st. inje ostanek predmestne poselitve EmcTne.
Z zadnjimi raziskavami smo tako potrdili obstoj naselbine pod Grajskim gričem, ki osvetljuje romanizacijo prostora pozno-latenske mokronoške skupine in širjenje vplivov rimske države na ozemlje današnje osrednje Slovenije.
Abstract
The artiele presents the material from the excavation of the settlement at the foot of the Castle hill in Ljubljana. Previous results have appeared in Arheološki vestnik 44, 1993, pp. 153-201, but these results are significant additions to our knowledge of the early Roman settlement in this area. At Gornji trg 30 three stratigraphically distinct layers were discovered dating from the lsl century BC through to the initial decades of the lsl century AD. The youngest settlement was established in the 2nd half of the lsl century AD and represents the suburb of Emona.
The earliest settlement represents the romanisation of the area of the late La Tene Mokronog groupe, indicating the expansion of Rome's influence into what is now central Slovenia.
V zadnjih letih smo nadaljevali z zaščitnimi arheološkimi posegi ob prenovi hiš na južnih brežinah Grajskega griča na desnem bregu Ljubljanice (si. 1; 2). Vse raziskave so bile prostorsko zelo omejene in nudijo le ozek vpogled v zgodnjerimsko naselitev tega predela. Poleg že objavljenega gradiva z Gornjega trga 15 (si. 3: 6; Vičič 1992; isti 1993, 153 ss), smo raziskali še naslednje točke:
I.	Gornji trg 30 (t. 1-23)
II.	Stari trg 17 (t. 24-26: 1-7)
III.	Stari trg 32 (t. 26: 8-14; 27: 1-5)
IV.	Rožna ulica (t. 27: 6,7)
V.	Ljubljanski grad (si. 10)
I. GORNJI TRG 30 Opis terena
V drugi polovici 1991. leta smo pred prenovo hiše Gornji trg 30 v Ljubljani (si. 4) izvedli manjše zaščitno izkopavanje. Manjšo sondo smo izkopali v notranjosti hiše (sonda 1) in večjo (sonda 2) na njeni južni strani, kjer je prej stal prizidek, ki je bil v skladu s programom prenove odstranjen. Pred začetkom raziskav
je bil v obeh izkopih postavljen koordinatni sistem, ki se je naslanjal na tloris stavbe.
Velikost sonde 1 je bila zaradi statične ogroženosti hiše omejena (do 5,60 m dolga in do 3 m široka). Po odstranitvi recentnega nasutja sta se pokazala dva zida in štiri jame z gradivom iz 16. stoletja (si. 5, planum 1, jame 1-4). Ker sta bila zida enako usmerjena in grajena tako kot gotovo rimska zida iz sonde 2, menim, da sta iz istega obdobja. Ostalo površino izkopa je pokrival glineni tlak, ki ga glede na strukturo lahko povežemo z estrihoma najmlajše faze rimske naselitve (pril. 1, plast 3; faza IV), ki je bila izrazitejša v sondi 2. Zasipna plast te faze (pril. /, plast 4) je bila zbita rjava zemlja, pomešana z vložki ilovice, peska, posameznimi kamni in drobnimi najdbami (t. 15: 3,8,9,11,15-17,27; 76:8,11,24).
Pod to plastjo je izkop skoraj v celoti prekrivala plast sterilnega grušča (pril. /, plast 6). Grušč enake strukture smo izkopali tudi v vzhodnem vogalu in profilu sonde 2 tik nad tretjo naselitveno fazo (faza III). Pod njim se je pojavila glinena hodna površina (si. 6, planum 2; pril. 1, plast 8), katere sledove smo zasledili tudi v južnem profilu sonde 1. Nekako po sredini sonde je glineno hodno površino omejeval vkop z nekaj zloženimi kamni, kije dal slutiti preprosto steno. Glineni hodni površini je sledila nasipna črno-rjava zemljena plast (pril. 1, plast 10) z nekaj najdbami (t. 3:
15-18,22; 9: 10-24). Glede na stratigrafske odnose sem glineno hodno površino in nasutje pod njo označil s tretjo naselitveno fazo, a je žal ni bilo mogoče tako razdeliti kot v sondi 2.
Naslednjo plast predstavlja izrazita sterilna rumeno-rjava ilovica (pril. 1, plast 11). Ob vzhodnem profilu je bila ilovnata plast prebita z nanosi tretje naselitvene faze in podorom, pri katerem ni znan namen in ni jasen nastanek. Delno je ilovnato plast prekinjala plast mehkejše temnejše ilovice {pril. 1, plast 12), za katero ne morem reči ali je ostanek hodne površine ali le posledica intenzivnejšega izpiranja. Najdb v teh plasteh ni bilo. Tej je sledila črna mastna ilovica (pril. 1, plast 13) - kulturna plast s posameznimi najdbami, ki sem jo označil kot drugo naselitveno fazo (faza II, t. 3: 1,4-7,9,10,13). Bolj izrazita in predvsem z najdbami bogatejša je bila ta naselitvena faza v sondi 2. Plast 11 je na večini izkopa ležala na sterilni plasti iz mivke, pomešane z ilovico in prodniki.
Severovzhodni vogal sonde 1 (si. 7, planum 3) je prekrivala plast sterilne ilovice (pril. 1, plast 14), ki je bila po sestavi enaka plasti 9. Pod njo je bila plast črne zemlje (pril. 7, plast 15), ki predstavlja najstarejšo naselitveno fazo (faza 1,1.1: 1-5).
Sonda 2 je bila dolga 10 m in široka največ 4,80 m. Na severni strani jo je zoževala kanalizacijska cev, tako daje bila "uporabna" širina sonde le 3,60 m. Po odstranitvi recentnega nasutja (pril. 4, plast 1) se je na globini do pribl. 1,00 m pojavila izrazita hodna površina (pril. 2, planum 1), precej poškodovana z recentni-mi vkopi. Hodna površina (pril. 4, plast 3) je bila močno zbita rumeno-rdeča ilovica, prekinjena z dvema vzporedno (smer S-J) potekajočima zidoma, na katera sta se priključevala dva zidca (smer V-Z). Zidec na vzhodni strani sonde seje nadaljeval v vzhodni profil (pril. 4, plast 2) in ga tako nismo mogli v celoti raziskati. Na sami hodni površini, poimenoval sem jo faza IVb, je bilo malo najdb, ki so gotovo rimske (t. 23: 18-21). Pod tlakom in tankim zemljenim nasutjem je bil še en tlak (pril. 4, plast 5), ki je bil po strukturi enak zgornjemu (pril. 3, planum 2). V samem spodnjem tlaku, faza IVa, je bilo nekaj rimskih najdb (t. 23: 10-17). Na zahodnem delu izkopa je v smeri S-J potekal ozek zid, ki smo ga lahko raziskali le v zelo omejenem obsegu. Najverjetneje smo naleteli na ostanke predmestne stavbe, žal pa natančnejša opredelitev raziskanega objekta zaradi omejenega izkopa ni mogoča. Najdb med obema najmlajšima antičnima fazama ni bilo. Pod hodno površino je bilo humusno nasutje (pril. 4, plast 4) s precej drobnimi najdbami. Kljub jasnim stratigrafskim odnosom natančnejša časovna opredelitev prenehanja najmlajše naselitvene faze ni možna, zato sem gradivo združil in ga opredelil kot četrto naselitveno fazo (faza IV, /. 15-23).
Humusni plasti je sledila izrazita gruščnata plast (pril. 4. plast 6). V SV predelu izkopa je bila povsem sterilna in po strukturi enaka grušču iz sonde 1. V južnem delu sonde (pril. 4, plast 7) je bil grušč pomešan s kamenjem, ilovico in drobnimi najdbami (i. 10-14). To gruščnato plast sem poimenoval zasipna plast tretje naselitvene faze (faza Hib). Sledila ji je
SI. I: Ljubljana, Pogled z zahoda (foto: S. Klemene). Abb. I: Ljubljana. Blick von Westen.
slabo ohranjena ilovnata hodna površina objekta (pril. 4, plast 8), ki ga žal nismo mogli povsod z gotovostjo omejiti (si. 8, planum 3). Na hodni površini hiše smo našli nekaj drobnih predmetov (t. 9: 1-9). Pod hodno površino smo naleteli na močni plasti žganine (plast 8a) velikosti okrog 0,5 m2, ki sta morda ostanek ognjišča. Spodnja plast tretje naselitvene faze (pril. 4, plast 9) je bila še bolj ilovnata, pesek pa je bil premešan z večjimi kamni in drobnimi najdbami (t. 3: 14,19-21,23; 4-8). To je nasipna plast (faza lila), ki je bila sem nasuta pred gradnjo hiše tretje naselitvene faze.
Naselitveno fazo je zaključevala sterilna plast rumene ilovice (pril. 4, plast 11), ki je bila enaka ilovici iz sonde 1. Pod njo je bila močna ilovnato-humusna plast z veliko žganine, organskimi ostanki in izpovednimi najdbami (pril. 4, plast 13). Ležala je na sterilni osnovi iz mivke, ilovice in rečnih oblic, ki je bila enaka kot v sondi 1. To fazo sem poimenoval druga naselitvena faza (t. 1: 6-17; 2; 3: 2,3,8,11,12). Ostankov prve, najstarejše naselitvene faze, v sondi 2 nismo našli.
SI. 2: Ljubljana, Stari in Gornji trg. Pogled z jugozahoda (foto: S. Klemene).
Abb. 2: Ljubljana, der Alte und der Obere Platz. Blick von Siidwesten.
Ovrednotenje gradiva
Faza 1 (t. I: 1-5).
Najdbe najstarejše naselitvene faze so količinsko in izpovedno skromne. Poleg tipično staroselskega gradiva izstopa odlomek pladnja ali krožnika iz "črne" sigi-late s sivim prelomom (t. 1: 1). Prepričljiva rekonstrukcija ali določitev tipa po klasifikacija Jeana Paula Morela (Morel 1981) žal ni izvedljiva. Na Štalenskem vrhu so tovrstni izdelki dokaj redki in datirani v najstarejše plasti naselbine ter gotovo italskega izvora (Schindler 1967, 60 ss; ista 1986, 345 ss; Zabehlicky-Scheffenegger 1986, 149 ss.).
Absolutna datacija faze I je težka. Povsem nejasen je čas njenega nastanka; upoštevajoč gradivo iz druge naselitvene faze jo datiramo v prvo polovico 1. st. pr. n. š.
Faza II (t. 1: 6-17; 2; 3: 1-13).
Izrazita ilovnata plast, pomešana z organskimi ostanki (šibje, koščki lesa), je stratigrafsko prepričljivo določena zlasti v sondi 2 (pril. 4), kjer je ležala na sterilnih tleh in bila prekrita s plastjo sterilne ilovice. V sondi 1 (pril. 7) je bil povsem jasen stratigrafski odnos do starejše plasti in nekoliko manj do mlajših. Dokaj veliko število drobnih najdb lepo definira podobo te naselitvene faze in ji daje za razumevanje celote še poseben pomen.
SI. 3: 1-6 raziskane točke pod Grajskim gričem. M. = 1:5000. Abb. 3: 1-6 erforschte Fundorte unterhalb des SchloBbergs.
Manjša fibula1 tipa Nauheim (t. 1: 7) je bronasta, z neokrašenim lokom strešastega preseka in luknjico na nogi. Doslej so bile tovrstne fibule uvrščene v tip Nauheim ali v tip Gorica, Dragan Božič jih po nekaterih značilnostih (širši lok, krajša, višja noga brez gumba ali izrastka) uvršča v različico B fibul vrste Nauheim s preluknjano nogo (Božič 1993, 142 ss, si. 4: 5,6). Izvor tovrstnih fibul išče v severovzhodni Italiji ali v primeru različice B celo v Furlaniji. Na današnjem slovenskem prostoru je noga take fibule, a še krajša in višja, znana z Bleda-Pristave 2 Pomembnejša je različica fibule z znamenitega gradišča Cvin-ger pri Stični (sonda 11; Gabrovec 1993, t. 14: 15). Stratigrafsko nad njo sta bili v sondi namreč najdeni usločena fibula z gumbom na loku (Almgren 18) in slabo ohranjena noga fibule, ki jo najverjetneje lahko pripišemo usločenim fibulam oblike Weisenau-Hor-gertshausen z luknjico na koncu dolge predrte noge (Gabrovec 1993, t. 13: 29). Ta oblika je datirana v leta od 50 do 15 pr. n. š. (Bohme-Schonberger 1989/1990, 239 ss).
Ostale fibule, različice fibul tipa Nauheim iz severne Italije, žal niso bile najdene v okoliščinah, ki bi dovoljevale njihovo natančnejšo datacijo.
Tudi večja bronasta fibula (t. 1: 6) sodi med široko razširjene fibule tipa Nauheim. Tako kot manjša fibula ima tudi ta lok s strešastim presekom, žal pa nima ohranjene noge in je ne moremo točneje določiti.
Raziskave zadnjih let ugotavljajo pojav fibul tipa Nauheim že pred letom 100 pr. n. š. (Rieckhoff 1992, Abb. 2) in njihovo največjo razširjenost med leti 70/60 in 30/20 pr. n. š. (Feugere 1985,203 ss; Gebhard 1991, 11 ss).
Čeprav večje fibule tipa Nauheim z Gornjega trga 30 ni mogoče natančneje določiti, že pojav različice B istega tipa s preluknjano nogo kaže na severnoitalske vplive na prostor osrednje Slovenije, ki je takrat kulturno pripadal mokronoški skupini poznega latena.
Posebej zanimivi sta bronasti fibuli na šarnir (t. 1 8,9). Obe sta bili preiskani z energijsko disperzno X žarkovno fluorescenčno spektrometrijo, ki je pole£ bakra in kositra pokazala tudi dokajšnjo prisotnost srebra.3
Fibuli združujeta značilnosti, tipične za različne zvrsti sponk. Tako ju podolžna shema in širok lok navezujeta celo na tip Nauheim, dolga noga in njen paličasto razširjen zaključek pa na tip Gorica in fibuli, uvrščeni v tip 6c po Michelu Feugereju (Feugere 1985, 229 ss). Slednje so razširjene predvsem v Italiji in južni Franciji, vendar njihova natančnejša datacija žal ni možna (Ulbert 1984, 60 ss). Druga značilnost obeh ljubljanskih fibul je šarnir, kar je novost, ki se pojavi pri tipu Alesia in različicah s širokim lokom, ter se razmahne med Aucissa fibulami (Guštin 1991, 43 ss). Tudi dolga noga, ploščat lok in razširjena glava igle naši fibuli navezujeta na tip Alesia, medtem ko je zaključek noge drugačen. Naši fibuli imata zaključek oblikovan kot prečko, vlito istočasno kot cela fibula. Tak zaključek noge poznamo na nekaterih drugih tipih fibul (npr. Gorica, Jezerine: Adam, Feugere 1982, 130 ss, fig. 7: 5; Guštin 1991,41 ss, Taf. 20: 2), medtem ko ima tip Alesia luknjico na zaključku noge in gumb, ki
je bil naknadno pritrjen (Duval 1974. Fig. 2: 3,4). Razen tega so Alesia fibule največkrat bogato okrašene (Guštin 1991, 43 ss), čeprav tudi neokrašene niso izjema (Novo mesto, Siscia: Koščevič 1980, 14, t. 2: 11). Od fibul Alesia se naši ločita tudi po šarnirju, kije širši od loka.
Našima podobne fibule je v samostojen tip 28 uvrstila Elisabeth Ettlinger (Ettlinger 1973, 89 ss, Taf. 8: 6-18; 9: 1 -5). Poimenovala jih je kot fibule na šarnir s širokim pločevinastim lokom, mednje pa uvrstila sponke z različnimi preseki loka. Lok je pri večini okrašen, noga pa se jim zaključuje z drobnim gumbom ali z v luknjico na koncu noge naknadno vstavljenima gumboma. Datirane so med leta 25 in 5 pr. n. š. z mlajšimi variantami. Po mojem mnenju je uvrstitev tako različnih fibul v isti tip neopravičena in tako tudi da-tacija tipa dvomljiva.
Po shemi zelo sorodni našima so železne fibule tipa Hiifingen, razširjene severno od Alp (Rieckhoff 1975, Abb. 5: 1). Datirane so v drugo polovico 1. st. pr. n. š. Od naših jih, razen surovine, iz katere so narejene, loči neizoblikovan zaključek noge.
Podobna fibula je bila najdena tudi na Stalenskem vrhu. Je manjša od naših in okrašena s tremi krožci. Gumba na koncu noge sta železna in naknadno pre-taknjena skozi luknjico. Za fibulo žal niso znani natančnejši najdiščni podatki.4
SI. 4: Ljubljana, Gornji trg 30. Položaj sond.
Abb. 4: Ljubljana, Gornji trg 30. Die Lage der Schnitten.
Sorodni, čeprav z ožjim lokom, sta fibuli iz Enserunea in Vieille-Toulousea (si. 9: 1,2), ki ju Feugere uvršča že v tip Aucissa (varianta tipa 22a2a). Datirani sta od srede druge polovice 1. st. pr. n. š. do konca avgustejskega obdobja (Feugere 1985, 312 ss). Zelo podobno, a nekoliko manjšo fibulo poznamo iz Titelberga (si. 9: 3; Thill 1969, Abb. 10, 110). Najlepša primerjava našima je sponka iz ustrine iz Ca' di Marco di Fiesse (si. 9: 4), ki pa je avtorica v tekstu žal ne obravnava (Vannacci Lunazzi 1977, Tav. 57:4).
Tipoloških, dobro datiranih primerjav za naši fibuli ni veliko. Lahko se pridružimo mnenju Giintherja Ulberta (Ulbert 1984, 60), ki pogreša objave iz Italije, saj v tem prostoru najverjetneje lahko iščemo tudi izvor tovrstnih fibul. Italske najdbe bodo bržkone dale odgovor tudi na najpomembnejše vprašanje, kdaj se je začela uporaba šarnirja.
Ljubljanski fibuli sta doslej stratigrafsko in tipo-loško najbolje opredeljena primerka tako oblikovanih sponk. Zanje je, če povzamemo, poleg šarnirja značilna podolgasta shema, ploščat neokrašen lok in dolga noga, zaključena s prečko. S spremnim gradivom sta prepričljivo datirani v poznorepublikansko-zgodnje-avgustejsko obdobje, to je v čas med leti 50 in 25/20 pr. n. š.
Zaradi naštetih značilnosti in natančne datacije predlagam, da sponke iz Ljubljane. Enserunea, Vieil-
SONDA SCHNITT 2
1
S
SONDA SCHNITT 1
1 l

M
0
0	1	2m
i i .
le-Toulousea, Titelberga in Ca' di Marco di Fiesse uvrstimo v poseben tip in jih poimenujemo fibule na šarnir tip Ljubljana.
Med kovinskim gradivom je potrebno omeniti še bronast gumb s trikotnim ušescem (t. 1: 10), kakršna poznamo tudi s Štalenskega vrha, kjer sta datirana v zadnje desetletje pr. n. š. in prvo pol. 1. st. (Deimel 1987, 92, 300 ss, Taf. 79: 10,11). Lega našega gumba v tej naselbinski fazi dokazuje, da so tovrstni deli -najverjetneje vojaške opreme - lahko še starejši.
Odlomka oljenk {t. 1: 11,12) po kvaliteti gline in identičnosti premaza sodeč najverjetneje pripadata istemu predmetu. Oljenka je slabo ohranjena, zato je ne moremo natančneje določiti, vendar gotovo spada med grško-helenistične oblike, narejene v modelu in okrašene z rastlinskim motivom. Na Stalenskem vrhu se pojavljajo že v najstarejših plasteh naselbine in so uvozni kos v poznorepublikansko-zgodnjeavgustej-skem času (Farka 1977, 13 ss).
Nekaj odlomkov "črne" sigilate lepo dopolnjuje italsko gradivo v drugi naselitveni fazi zgodnjerimske naselbine pod Grajskim gričem. Posebej je treba poudariti dejstvo, da v tej plasti nismo našli prave rdeče sigilate, kar že samo po sebi kaže na datacijo plasti (Horvat 1993, 95). Skodela z izvihanim ustjem (t. 1: 13) je še najbližja obliki Morel 2653 (Morel 1981, 202). Na Stalenskem vrhu se pojavlja v "trdih" in "poroznih" izdelkih, med katere sodi tudi naša skodela (Schindler 1967, 28 ss, 50 ss). Enake kakovosti je tudi rob pladnja s poševnim robom (t. 1: 14). Uvr-
ščamo ga v obliko Morel 2286, datirano v zadnji dve stoletji pr. n. š. vse do leta 20 pr. n. š. (Morel 1981, 162). Tudi noga pladnja ali krožnika (t. 1: 15) je prevlečena s črnim premazom.
Posebej pomemben za datacijo druge naselitvene faze je neznaten odlomek čaše iz skupine keramike tankih sten, okrašene z drobnimi bradavicami (t. 1: 16). Oblika I po Marii Teresi Marabini Moevs je datirana od druge četrtine 2. st. do tretje četrtine 1. st. pr. n. š. (Marabini Moevs 1973,49 ss) in široko razširjena zlasti po osrednjem in zahodnem Sredozemlju (Mullor 1989, 94 ss). Na Stalenskem vrhu so tovrstne čaše uvrščene v obliko 20 in datirane v čas do leta 25 pr. n. š. (Schindler-Kaudelka 1975, 54 ss). Na današnjem slovenskem prostoru so take čaše redke, lepo pa kažejo smer prodiranja italskih vplivov v notranjost (Horvat 1993, 96, si. 24).
Med italsko kuhinjsko keramiko je potrebno omeniti pekač z žlebom na ustju {t. 2: 10) oblike 14 po Marii Vegas, ki ga moramo ločiti od pekačev s pompejan-skim premazom (Vegas 1973, 90 ss). Pekači z žlebom so razširjeni po Sredozemlju v poznorepublikanskem in zgodnjeavgustejskem obdobju in jih poznamo tudi iz Nauporta (Horvat 1990, 122). Na Štalenskem vrhu so kot najzgodnejši import znani že iz kompleksa 1 (Schindler-Kaudelka 1986, 282).
Iz te naselitvene faze so italskega izvora še odlomki vratu vrča (t. I: 17), amfore {t. 2: 1) in posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline (t. 2:2).
SI. 5: Ljubljana, Gornji trg 30. Sonda I. Planum 1. Faza IV. Abb. 5: Ljubljana, Gornji trg 30. Schnitt 1. Planum 1. Phase IV.
| x = -6 m
y = 4 m
©
JAMA GRUBE i j
........l-160illl.......
JAMA GRUBE 3 ■90 -
: j jljjjj
illll
x = 0 m I y = 4 m

x = -6 m y s o m
siva peščena zemlja ( K), st.) graue sandige Erde (16. Jb.)
glinena hodna površina lehmiger Boden

/iti z malto Mauer mit Mortel
Po kakovosti gline (prečiščenosti, trdoti in primeseh) sta zelo blizu keramiki tankih sten odlomek čaše s poudarjenim ramenom (t. 2: 3) in odlomek dna enake kakovosti in barve (t. 2: 4). Edino pečenje obeh posodic je nekoliko slabše kot pri keramiki tankih sten in tudi taka oblika mi ni znana.
Odlomka bikoničnih posod (t. 2: 11,12) sta tipična izdelka latenskega lončarstva: narejena sta na hitro-vrtečem vretenu, iz dobro prečiščene gline in dobro pečena. Tako keramiko najdemo na celotnem področju mokronoške skupine (Božič 1987, 862 ss). Ostala lončenina (t. 2: 5-9,13-15; 3: 1-13) ima bolj grobo strukturo, enostavne oblike in okrase ter je običajen izdelek domačih delavnic.
Kot je razvidno iz zgornje analize, nosi druga naselitvena faza naselbine pod Grajskim gričem dokaj močan italski pečat. Posebej je treba poudariti dejstvo, da v njej nismo našli prave rdeče sigilate. Količina uvoženega gradiva, ki v primerjavi s starejšo fazo narašča, datira drugo naselitveno fazo v poznorepu-blikansko in deloma že v zgodnjeavgustejsko obdobje, to je v čas med leti 50 in 25/20 pr. n. št.
Faza III (t. 3: 14-23; 4-14).
Tretjo naselitveno fazo sem v sondi 2 lahko razdelil na dve fazi (nasipno: lila in zasipno: Illb), ki ju v delu sonde jasno razmejuje glinena hodna površina ne posebej dobro ohranjenega objekta (si. 8). Najverjet-
Sl. 6: Ljubljana, Gornji trg 30. Sonda 1. Planum 2. Faza III. Abb. 6: Ljubljana, Gornji trg 30. Schnitt 1. Planum 2. Phase III.
neje je bila to hodna površina hiše, na kateri je bilo nekaj drobnih najdb (t. 9: 1-9) in sem jo označil s tretjo naselbinsko fazo. V sondi 1 mlajše, jasno izražene zasipne podfaze nismo zasledili, ohranjena je bila le glinena hodna površina tretje naselbinske faze in nasutje pod njo (faza lila; si. 6; pril. 1).
Tretja naselitvena faza je po gradivu sodeč dokaj enotna. Posamezne podfaze niso ločene s sterilnimi sloji, kar kaže, da so bili prehodi med njimi tekoči in kratkotrajni. Zato, in zaradi boljše preglednosti, sem nekeramično gradivo te faze združil.
Poleg vzhodnonoriškega srebrnika obraznega tipa5 (t. 3: 14) iz sonde 2 (faza lila) in republikanskega asa iz sonde 1 je za obravnavo te naselitvene faze posebej pomemben Avgustov as-polovičar,'kovan med leti 19 in 4 pr. n. š. (t. 3: 16). Najden je bil pod zahodnim profilom sonde 1 (gl. -1,28 m) na glineni hodni površini tretje naselitvene faze in tako jasno določi terminus post quem.
V vzhodnem profilu sonde 1 (faza lila) sta bili najdeni bronasti fibuli. Prva (t. 3: 17) ima dokaj podolžen lok, nizko nogo z majhnim gumbom in neizrazito glavo. Po obliki podobno fibulo, vendar z okroglim presekom loka iz Chura je Ettlingerjeva uvrstila v tip 28 (Ettlinger 1973, 89 ss). Taka opredelitev je po mojem mnenju vprašljiva, saj so v ta tip uvrščene tudi fibule, podobne našima s 1.1: 10,11. Fibula iz Chura je bila najdena v plasti, datirani z Vespazijanovim novcem, kar seveda ne prispeva k razjasnitvi datacije
+
x = -6 m y = 4 m
0
x = 0 m y = 4 m
-f
: JAMA GRUBE t
i JAMA GRUBE 4 i
U
■137
+ x = -6 m y = 0 m
siva peščena zemlja (16. st.) graue sandige Erde (16. Jh.)
grušč Schotter

glinena hodna površina lehmiger Boden
rjava zemlja braune Erde
o
takih fibul. Podolgovat lok naše fibule je sicer morda nastal le zaradi deformiranja sicer polkrožnega loka, trikoten presek loka pa se pojavi pri nekaterih različicah tipa Aucissa (Feugere 1985, Fig. 43: 1495). Feugere jih uvršča v različico 22a2a.
Podobni fibuli z neokrašenim lokom, ki imata trikotni presek, in neizrazito glavo poznamo iz tabora Dangstetten (Fingerlin 1986, 181:2, 597:1). Nekoliko drugačni (s polkrožnim presekom loka) sta fibuli iz votivne najdbe v reki Brenta, severno od Padove (Leonardi, Zaghetto 1993, Fig. 19: 3,5). Verjetno je naša sponka prehodna ali nerazvita varianta klasičnih fibul tipa Aucissa in je bila, glede na mesto najdbe, v uporabi istočasno kot njena razvita enačica.
Druga fibula (t. 3: 18) je klasične oblike tipa Aucissa. Tip je geografsko široko razširjen in tipičen za avgustejsko obdobje (Rieckhoff 1975, 47 ss) ter v uporabi še v sredini druge polovice 1. st. (Riha 1979, 114 ss).
Bronast gumb z mrežasto okrašeno bradavičko (t. 3: 19) je iz sonde 2 (faza lila) in gaje obdelal že Božič (Božič 1993, 139 ss, si. 2). Za njim lahko povzamem, da gre za poznolatenski gumb, ki ni osamljena najdba na najdiščih mokronoške skupine in priča o stikih našega ozemlja s srednjo Evropo. K tem vplivom spada tudi izčrepinska ploščica - termin povzemam po Božiču - iz faze lila {t. 3: 23) in je značilna za srednjeevropska opida (Božič 1993, 137 ss).
Med redke militaria med našim gradivom sodita
pašna plošča (t. 3: 20) in lok pašne spone (t. 3: 21), oboje iz brona in faze lila. Majhna pašna spona, ki je bila del oklepa legionarja, ni tako redka najdba na zgodnjerimskih najdiščih (Deimel 1987, 90, Taf. 75; 76) in je znana tudi v Sloveniji (Sagadin 1979, t. 5: 3,4,10,11).
Kozarci na izoblikovani nogi (Isings 34) se na Šta-lenskem vrhu pojavijo v tiberijskem času (Czurda-Ruth 1979, 99 ss). Naš (t. 3: 22) je bil najden v sondi 1 na glineni hodni površini tretje naselitvene faze in tako označuje zgornjo mejo uporabe hiše in čas njene opustitve (faza Illb).
Kot je bilo že omenjeno, sta bili v obeh sondah raziskani hodni površini iz dobro zbite gline. Gradivo iz sonde 2 je skromno (t. 9: 1-9). Dvoročajno skodelo, v tem primeru samo odlomek (t. 9: 3), poznamo že iz faze lila (t. 4: 13,14,22). Sigilatni odlomek krožnika (t. 9: 4) je premalo ohranjen za prepričljivo določitev, je pa še najbliže obliki 18 po Consp., katere produkcija seje pričela v zadnjem desetletju pr. n. š. inje trajala do Tiberijevega obdobja.
Datacijsko najpomembnejši je neznaten odlomek oljenke (t. 9: 8), ki je prevlečena z ostanki temnega premaza in ki po oblikovanosti ramena sodeč pripada tipu volutnih oljenk. Enak tip smo izkopali že na Gornjem trgu 15 v jami 1, kjer je datirana v poznoav-gustejski čas, morda že v zadnje desetletje pr. n. š. Datacijo potrjuje najdba Avgustovega asa-polovičarja v sondi 1 s hodne površine tretje naselitvene faze.
SI. 7: Ljubljana, Gornji trg 30. Sonda 1. Planum 3. Faza I. Abb. 7: Ljubljana, Gornji trg 30. Schnitt I. Planum 3. Phase !
+
x = -6 m y = 4 m
0
x = 0 m y = 4 m

+
y • 0 m
-j sterilna ilovica steriler Lehm
črna zemlja schvvarze Erde

m
rečne oblice Kieselsteine

Odlomke skodel iz trde, sive gline (t. 9:2,6,9) lahko primerjamo z oblikama 68 in 80 s Štalenskega vrha (Schindler-Kaudelka 1975, 84 ss, 92 ss). Tu jih poznamo že v zadnjih dveh desetletjih pr. n. š., so pa dokaj dolgo v uporabi. V Emoni se, ob manjših oblikovnih spremembah, obdržijo celotno prvo stoletje (Plesničar 1977, 13 ss).
Pladnji s pompejansko rdečim premazom (t. 9: 7) se pojavijo v nasipni plasti tretje naselitvene faze (lila, glej dalje) in so skupaj z odlomkom ustja (/. 9: 1) in prstanastim dnom posode (t. 8: 5) po kakovosti izdelave gotovo italski izdelek.
Tudi v sondi 1 je bilo najdb iz obravnavane naselitvene faze malo (/. 9: 10-24). Tipa sigilatne skodele (f. 9: 10) zaradi slabe ohranjenosti žal ne moremo natančneje določiti. Četverokoten žig (izdelo-
valec morda C. Amurius) poznamo tudi s Štalenskega vrha (Schindler, Scheffenegger 1977, Taf. 89). Tu se pojavlja izključno in planta pedis, to pa je oblika, ki nastopi šele v postavgustejskem obdobju (Consp. 147 ss). Glede na mesto, kjer je bil v sondi 1 najden, je lahko sem prispel z nasipanjem hodne površine tretje naselitvene faze, dopuščamo pa tudi možnost, da je naš žig, ki je četverokoten, nekaj starejši.
Ostalo italsko gradivo: rob sigilatnega pladnja ali krožnika (/. 9:11), siva skodela (t. 9: 12), odlomek dna čaše (ACO ?; t. 9: 14), vrat glinenega balzamarija (t. 9: 17), ročaj sigilatnega vrča (t. 9: 19), odlomka amfor Dressel 6a (/. 9: 20,21) in trakast ročaj (t. 9: 22) ne odstopa od običajne sestave najdb poznoavgustejskih plasti. Najdbe so znane že z Gornjega trga 15 (Vičič 1993, 153 ss).
SI. 8: Ljubljana, Gornji trg 30. Sonda 2. Planum 3. Faza III. Abb. 8: Ljubljana, Gornji trg 30. Schnitt 2. Planum 3. Phase III.
+
"h
■ v«
x = 10 m y > 5m I-
□
recentni vkopi rezent
glinena hodna povrSina lehmiger Boden
črna zemlja schwarze Erde
ilovica s kamni Lehm mit Steinen
kamen rt^ Stein
Pril. 1: Ljubljana, Gornji (rg 30. Profili v sondi 1. Beil. 1: Ljubljana, Gornji trg 30. Profile im Schnitt I.
"h
x = 0.20 m y = 3.40 m
- pr*
z = -2 m
N
X = 0.30 m y = 0.43 m
+ +
x = 0.30 m y = 0.43 m

x = -5.86 m y = 0,82 m
+
. Faza naselitve Siedlungsphase
recentno rezent
Faza IV Phase IV

Plast Schicht
stena sedanje stavbe Wand heutiges Hauses
sivorjava zemlja graubraune Erde
siva peščena zemlja (16. st.) graue sandige Erde (16. Jh.)
glinena hodna površina lehmiger Boden
rjava zemlja braune Erde
grušč Schotter
+
x = -5,86 m y = 0,82 m
x = -5.90 m y = 3.42 m
+
+
x = -5.90 m y = 0.82 m
w
x « 0,20 m y » 3,40 m
+
Faza III Phase III
10
glinena hodna površina lehmiger Boden
črnorjava zemlja schvvarzbraune Erde
Faza II Phase II
Faza I Phase l
11,14
12 i
13
,5 I
sterilna ilovica steriler Lehm
temna ilovica dunkler Lehm
čma mastna ilovica schwarzer fettiger Lehm
črna zemlja schwarze Erde
0100000201010201010202020001010101025300915300020191000002
020101000202020002020200
recentni vkopi rezent
glinena hodna površina lehmiger Boden
žganina Brand
zid z malto Mauer mit Mortel
Pril. 3: Ljubljana, Gornji trg 30. Sonda 2. Planum 2. Faza IVa. Beil. 3: Ljubljana, Gornji trg 30. Schnitt 2. Planum 2. Phase IVa.
+ x = Om y = 5 m
x = 10 m I y = 5 m
-104
-93
-98
I
1.
□
recentni vkopi rezent
glinena hodna površina lehmiger Boden
^d zid z malto kili
Mauer mit Mortel
x = 10 m y = 0 m

Pril 4: Ljubljana, Gornji trg 30. Profili v sondi 2. Beil. 4: Ljubljana, Gornji trg 30. Profile im Schnitt 2.
x = 4.00m I	I x = 3.70m
_L_ * = 8m	S	y = 0,10m \ \ y = 0,10m
l y s 0,10 m	i
+
x = 9.90 m y = 4,80 m
x = 9.90 m y » 1,40 m
+
+
x = 0,20 m y = 0,10 m
Plast Schicht
recentno rezent

stena sedanje stavbe Wand heutiges Hauses
sivorjava zemlja graubraune Erde
Faza IV Phase IV

3,5
siva peščena zemlja graue sandige Erde
glinena hodna površina lehmiger Boden
rjava zemlja braune Erde
grušč Schotter
Faza III Phase III
Illb
III
lila
8 8a 9
ilovica s kamni Lehm mit Steinen
glinena hodna površina lehmiger Boden
žganina Brand
grušč z večjimi kamni Schotter mit groBeren Steinen
11 Fz-----i
sterilna ilovica steriler Lehm
Faza II Phase II
13

črna mastna ilovica schwarzer fettiger Lehm
Ostalo keramično gradivo (f. 9: 13,15,16,18,23,24) je po kakovosti grobo, slabše žgano in najverjetneje domač izdelek. Namen uporabe predmetov iz črne. slabo prečiščene gline (t. 9: 18,24) ni jasen, morda pa sta odlomka del enega predmeta.
Faza lila (t. 4-8).
V tej naselitveni fazi smo izkopali precej keramike.
V	dokajšnji množini se pojavi prava rdeča sigilata, ki jo po kakovosti lahko pripišemo padanskim delavnicam. Najstarejša sta pladenj in pladenj ali krožnik oblike 1 po Consp. (t. 4: 1,12). Oblika je datirana v najstarejše plasti Bolsene in Štalenskega vrha, kjer v večji količini nastopa v kompleksih II in III, to je v zadnjih dveh desetletjih pr. n. š. (Schindler, Schef-fenegger 1977,41 ss). Iz tega časa, ponekod pa tudi že zgodnjeavgustejski, je tudi pladenj oblike 10 po Consp. (t. 4: 3). Srednje- do poznoavgustejski so plad-nji ali krožniki (/. 4: 2,4,6-10) oblike 12 po Consp. Odlomek pladnja ali krožnika (t. 4: 5) uvrščamo v obliko 18 po Consp., ki se pojavi že v Halternu in Dangstettnu in se obdrži do Tiberijevega obdobja. Pladenj ali krožnik z zaobljeno steno (t. 4: 15) je na Štalenskem vrhu najpogostejši v kompleksu II. Okrašene dvoročajne skodele (t. 4: 13,14,22) in kelih (t. 4:23) so na Štalenskem vrhu najpogostejše med leti 15 do 10 pr. n. š. in 15 n. š. (Schindler-Kaudelka 1980, 51; Consp. 182). Nekoliko starejše so sigilatne skodele (t. 4: 18-21), noge pladnjev ali krožnikov (t. 5: 1-8) in ročaja sigilatnih vrčev (t. 5: 9,10). Vse obravnavane sigijatne oblike poznamo že z Gornjega trga 15.
Čaša keramike tankih sten (t. 5: 11), okrašene z reliefnimi paličicami, je na Štalenskem vrhu uvrščena v obliko 2 in datirana med leta 25 in 10 pr. n. š. (Schindler-Kaudelka 1975, 39 ss). Kot grobni pridatek jo, skupaj s fibulo tipa Jezerine, srečamo v Novem mestu - Beletov vrt, grob št. 174 (Knez 1992, t. 62: 9).
V	to skupino keramike sodi tudi odlomek čaše (t. 5: 13), okrašene z vbodi. Na Štalenskem vrhu je uvrščena v obliko 5, datirano med leta 10 pr. n. š. in 0 (Schindler-Kaudelka 1975, 42 ss). Čaše tipa ACO (t. 5: 12,14) so bile narejene v kalupu in izdelovane celotno avgustejsko obdobje (Vičič 1993, 163). Skodela iz dokaj grobe gline (/. 5: 16) je enaka kot skodela iz jame 2 na Gornjem trgu 15, datirane v poznoavgustej-sko obdobje oz. že v zadnje desetletje pr. n. š. (Vičič 1993, 158 ss, t. 2: 2). Izrazit italski import je tudi kuhinjska keramika iz dokaj dobro prečiščene gline (t. 5: 17-19) in enoročajni vrč (/. 5: 20). Na Štalenskem vrhu se helenistična oblika lagynos (t. 5: 21) pojavi zelo pozno, šele po letu 15 n. št. (Schindler-Kaudelka 1989, 31), v Ljubljani pa je nedvomno starejša.
Amfore predstavljata že z Gornjega trga 15 poznana tipa Dressel 2-4 (t. 6: 4,6-8) in Dressel 6a (t. 7: 2). V ta inventar sodita tudi pokrovčka za amfore klasične oblike s čepkom (t. 7: 4,5), izmed katerih je eden okrašen s smrekico in črkama M A. Drugi tip pokrovčka (/. 7: 6) je oblikovan iz ostenja amfore in sem ga, po Božiču (ki je tako poimenoval ploščice; Božič 1993, 146), poimenoval izčrepinski pokrovček.
Med transportno posodje sodi tudi dvoročajni vrč Dressel 28 (t. 6: 1) in prstanasto dno verjetno posode enakega tipa (t. 6: 2). Prvi ima vrezan napis t(esta) p(ondo) XXIIS, s čimer je označena tara posode (22,5 funta, kar je nekaj več kot 7,3 kg). Drugi napis (t. 6: 3) je žal premalo ohranjen, da bi ga lahko identificirali.
Nedvomno iz italskega prostora, na kar kažejo tudi petrografske analize (Vegas 1973, 47 ss), je bil prine-šen pladenj s pompejansko rdečim premazom (t. 8: 6). Taki pladnji so bili široko razširjen del kuhinjskega posodja in v uporabi dlje časa (Lloris 1990, 206 ss). V Ljubljani jih v starejši fazi ne poznamo, kar se časovno delno pokriva z importom na Štalenski vrh, kjer se v večjih količinah pojavijo v tridesetih letih 1. st. pr. n. š. (Schindler-Kaudelka 1986, 292 ss).
Med običajne, dolgotrajno uporabljane kose kuhinjske keramike sodijo tudi pokrov (t. 8: 1) in trinožnika iz dokaj grobe gline (t. 8: 4,5).
Ostala lončenina te naselitvene faze je izrazito staroselska (t. 8: 9-18). Glina je slabo prečiščena in neenakomerno žgana, oblike enostavne, okras pa se omejuje na različno metličenje in vreze. Odlomek, okrašen z barbotinskim okrasom {t. 8: 8), in odlomek ostenja z ročajem (t. 8:7) sta verjetno še starejša in sta sem prišla z gradišča na Grajskem griču.
Faza IHb {t. 10-14).
Nasipno plast, ki je ležala na glineni hodni površini III naselitvene faze in se je (v sondi 2) jasno ločila od faze lila, sem označil s fazo Illb. V sondi 1 je ni bilo, saj je na glineni hodni površini ležala plast sterilnega grušča, na južnem delu sonde 2 pa je dosegla tudi do 60 cm debeline. Z najdbami je bila dovolj bogata.
Odlomek terakote (t. 10: 1) je eden redkih umet-noobrtnih izdelkov s tega najdišča. Težko je reči, katera žival je upodobljena, po oblikovanosti profila pa je še najbliže delfinu.
Obe oljenki (t. 10: 2,3) sta uvrščeni med volutne oljenke, ki se zagotovo pojavijo v poznoavgustejskem obdobju ali že v zadnjem desetletju pr. n. š.
Sigilatno gradivo (t. 10: 4-30) je dokaj obsežno in raznoliko. Pladnji in krožniki pripadajo servisu I srednje- in poznoavgustejskega časa in smo jih obravnavali že pri obdelavi starejših plasti. Novost v našem gradivu sta odlomka čaš, oba s sigilatnim premazom (/. 10: 20,21). Na Štalenskem vrhu so take čaše redke in datirane v zgodnjeavgustejski oz. avgustejski čas (Schindler-Kaudelka 1980, 134 ss).
Datacijsko najpomembnejši je majhen odlomek dna z žigom L. GEL. in planta pedis (t. 10: 24,24a). L. Gellius je bil v tiberijsko-klavdijskem času eden največjih izvoznikov na Štalenski vrh (Schindler, Scheffenegger 1977, 248 ss), datacijo v postavgustej-ski čas pa potrjuje tudi oblika žiga (Čonsp. 147 ss).
Določitev drugega žiga (t. 10: 29,29a) na dnu skodele je zaradi slabe ohranjenosti nemogoča. Taka oblika dna skodele (Consp., oblika 7), tudi s četverokot-nim žigom, se pojavi že v srednjeavgustejskem času.
Skodeli iz sive in oranžne gline (/. 11: 2,3) iz skupine keramike tankih sten sta znani že iz starejših
plasti. Odlomek lončka z razvitim ustjem (t. 11: 1) je prevlečen s premazom enake barve kot posode s peskasto prevleko. Po oblikovanosti ustja ga lahko primerjamo z obliko 127 keramike tankih sten, ki se na Štalenskem vrhu pojavi po letu 15 n. št., v večji meri pa v času med leti 25 in 35 (Schindler-Kaudelka 1975, 132 ss). Tudi v emonskih grobovih se skodelice s tovrstno prevleko pojavijo v tiberijsko-klavdijskem obdobju (Plesničar-Gec 1977, 15). Ostala keramika tankih sten brez okrasa (t. 11: 5), ali okrašena s paliča-stim okrasom (t. 11: 4) in vbodi (/. 11: 9,10), čaše ACO (t. 11: 8,11,12), glinen balzamarij (t. 11: 6) ter odlomek glinenega balzamarija na nogi {t. 11:1) so po svojem nastanku starejše in so bile najdene v bolj izpovednih plasteh že na Gornjem trgu 15. To velja tudi za ostalo kuhinjsko keramiko italskega izvora (t. 11: 13-32).
Poleg že poznanih tipov amfor Dressel 2-4 (t. 13: 11,14), Dressel 6a (/. 12: 1; 13: 6-8) in Dressel 6b (t. 13: 5,10) moramo opozoriti na prisotnost rodoških amfor (t. 13: 12,13). Tip pretežno vinskih amfor se pojavi v Egejskem prostoru v poznem prvem stoletju pr. n. š. in je v uporabi do zgodnjega drugega stoletja (Peacock, Williams 1986, 102 ss). Tudi pokrovčki za amfore imajo običajno obliko z gumbkom (t. 13: 15-18).
SI. 9: Fibule na šarnir, tip Ljubljana. 1 Vieille-Toulouse, 2 Enserune (oboje po Feugereju 1985. Pl. 117: 1498,1499), 3 Titel-berg (po Thillu 1969, Abb. 10: 110), 4 Ca' di Marco di Fiesse (po Vannacci Lunazzi 1977, Tav. 57: 4). M. = 1:2. Abb. 9: Die Scharnierfibeln von Typus Ljubljana. 1 Vieille-Toulouse, 2 Enserune (nach Feugere 1985, Pl. 117: 1498,1499), 3 Titelberg (nach Thill 1969, Abb. 10: 110), 4 Ca1 di Marco di Fiesse (nach Vannacci Lunazzi 1977, Tav. 57: 4).
Domača keramika (t. 14: 1-3,6-16) je po kakovosti, oblikah in okrasu običajna in se dlje časa ne spreminja. Odlomek lončka in ramena lonca (t. 14: 4,5) kažeta vse značilnosti tipične latenske keramike: narejena sta na hitro vrtečem se lončarskem vretenu iz dobro prečiščene gline, dobro in enakomerno sta žgana ter zglajena.
Kot je razvidno iz zgornje analize drobnega gradiva, smo stratigrafske odnose med posameznimi plastmi lahko tudi materialno dokazali. Tako moramo za fazo lila poudariti "izbruh" rdeče sigilate, pojav fibul Aucissa, prisotnost čaš, okrašenih z reliefnimi paličicami, in čaš ACO, za fazo 111 volutne oljenke in za fazo lllb pojav keramike s peskasto prevleko ter žiga L. Gelija. Med posameznimi podfazami ni izrazitih časovnih presledkov in tako to naselitveno fazo v celoti opredeljujem takole:
faza lila: ("nasipna") srednjeavgustejska; najverjetneje po letih 16 do 15 pr. n. š. (ko postane No-rik rimski protektorat), oz. v času Tiberijevih posegov na Balkan (v letih 14 do 9 pr. n. š.); faza III: poznoavgustejska (ko je na tem mestu stala hiša); morda že v zadnjem desetletju pr. n. š.; Avgustov as - polovičar (19 do 4 pr. n. š.) kot terminus post quem; faza lllb: ("zasipna") tiberijska; traja najkasneje do sredine prvega stoletja.
Tretjo naselitveno fazo na Gornjem trgu 30 časovno, z minimalnimi odstopanji, vzporejamo s poselitvijo na Gornjem trgu 15.
Faza IV (t. 15-23).
Najmlajša naselitvena faza se je posebej v sondi 2 jasno ločila od starejših plasti (pril. 2; 3). Ostanke arhitekture zaradi omejenega obsega ne morem zadovoljivo razložiti, vendar domnevam, da gre za del stavbe, ki je stala v emonskem predmestju.
Prepričljiv terminus post quem je novec Klavdija I, kovan med leti 50 in 54 (t. 15: 5).
Lok pašne spone (t. 15: 6) s strešastim presekom poznamo že iz starejše faze poselitve. Enostavno okroglo fibulo s sredinskim okrasom (t. 15: 7) uvrščamo v tip 7.2 po Emilie Riha (Riha 1979, 180 ss) ali 24a po Feugereju (Feugere 1985, 335 ss). Po Evropi so široko razširjene in znane v klavdijskem obdobju. Bronastima predmetoma (t. 15: 8,10), za katera menim da nista v celoti ohranjena, žal ne vem namena. Nastavek jarma (t. 15: 9) se pojavlja na širokem območju in v daljšem časovnem razponu v depojih in vilah rustikah: Nendeln (sredina 3. st.: Malin 1978, 186; Overbeck 1982, 105), Barsberg (Schvvinden 1991, 41), Geinsheim-Bobingen (sredina 3. st.), Faimingen (sredina 2. st.), Rockenthin (Laser, Leinevveber 1991, 210, Abb. 6,3).
Bronasta igla z glavico v obliki pinjinega storža (t. 15: II) je široko razširjen in dolgo priljubljen kos nakita s simbolnim pomenom smrti in podzemlja (De imel 1987,71).
Reliefne oljenke (t. 15: 17-19,21) so znane že iz starejših plasti, novost pa predstavljajo oljenke tipa
Loeschcke IX oz. X (t. 15: 20). Medtem, ko se na Šta-lenskem vrhu pojavijo že v zgodnjeklavdijskem času, to je pred sredo 1. st. (Farka 1977, 86), so na Gornjem trgu nekaj mlajše.
Steklena skodela z navpičnimi rebri (Isings 3b; t. 15: 25) je pogosta najdba v naselbinah in grobovih ter značilna za celotno prvo stoletje oz. posebej za avgustejsko-tiberijski do trajanski čas (Riitti 1991, 27 ss). Enako velja tudi za majhno skodelo z navpičnimi rebri, okrašeno z belo vodoravno nitko (t. 15: 24), in ročaj vrča (f. 15: 27).
Sigilatno gradivo je dokaj bogato in z oblikami obsega celoten časovni razpon pojava tovrstne lonče-nine na najdišču. Pladnji in krožniki oblike Consp. 18 (/. 16: 1-3) se pojavijo v Oberadnu in Dangstettnu in se obdržijo vse do tiberijskega časa. Krožniki oblike Consp. 20 z navpičnim, včasih okrašenim robom (t. 16: 4-7,14) so nekaj mlajši in običajna oblika za sredino 1. st. na Mediteranu. V ta čas sodijo tudi krožniki oblike Consp. 21 (f. 16: 8-12,15). Krožniki z zaokroženo steno (t. 16: 16-19) oblike Consp. 4 se pojavijo že v predoberadenskem horizontu, medtem ko je skodela oblike Consp. 36 (t. 16: 20) značilna za čas celotnega 1. st. Skodele oblike Consp. 24 (t. 16: 22) se pojavijo v srednjeavgustejskem obdobju, medtem koje oblika Consp. 26 (t. 16:25-32), kije tudi najštevilneje zastopana v fazi IV, sicer značilna za prvo polovico 1. st. Pogosta oblika v poznotiberijskem in flavijskem času so skodele Consp. 34 (t. 16: 23,24). Tudi ostale sigilatne oblike kažejo identično sliko. Tako odlomki dvoročajne skodele (t. 17: 1-3), različne noge pladnjev ali krožnikov (t. 17: 4-9,16,17), dna skodel (/. 17: 11-15) in ročaji vrčev (t. 17: 20-22) ne odstopajo od zgoraj navedenih izsledkov. Žig NIC(O) (t. 17: 19) se na Štalenskem vrhu pojavlja predvsem na posodah servisa II (Schindler, Scheffenegger 1977, 268). Preostalih dveh žigov (t. 17: 17a,18) žal ne znam razvozlati.
Tudi glinen balzamarij (l. 17: 23) in keramika tankih sten (/. 19) so oblike, znane iz starejših plasti. Datacijsko pomembnejše, pojavijo se v fazi Illb, so skodele s peskasto prevleko (t. 19: 6-9,14). Prav tako že znana je italska kuhinjska lončenina (t. 17: 24-38; IS: 1-16), ki je bila v uporabi daljše časovno obdobje in katere oblike so bile razširjene po celotnem imperiju (Schindler-Kaudelka 1989). To velja tudi za velike vrče z rebrom na vratu (Dressel 28; Schindler-Kaudelka 1989, 40 ss; t. 18: 17-21), amfore (t. im. istrski tip: Dressel 6b; ena s pravokotnim žigom: l. 20: 4,4a; 20: 7-12; 21: 1,2; Dressel 2-4: 21: 3,10; rodoški tip: t. 20: 6; 21: 9) in izčrepinska ter običajni pokrovček za amforo (t. 20: 1-3). Novost v našem gradivu je amfora tipa Peacock, Williams 17 (/. 20: 5), datirana v čas od poznega 1. st. pr. n. š. do zgodnjega 2. st. (Peacock, Williams 1986, 120 ss).
Pladnja s pompejanskim premazom (l. 21: 11,12) sta prav tako "prežitek" starejših faz. Tudi ostala groba domača keramika (f. 21: 13-16; 22; 23: 1-9) nima doslej še neopisanih značilnosti (Vičič 1993, 165).
Najmlajše izkopano gradivo izvira iz spodnjega estriha najmlajše naselitvene faze (t. 23: 10-17) ali pa je bilo najdeno na zgornjem estrihu te faze (/. 23: 18-
21). Tudi to fazo tako razdelim na dve podfazi (IVa in IVb), žal pa v plasti med estrihoma ni bilo izpovednih drobnih najdb.
Sigilatna skodela oblike Consp. 36 (t. 23: 12) je prvenstveno tiberijska in v uporabi do konca 1. st. Stekleni gumb s spiralnim okrasom (t. 23: 18) -1, im. tip Kempten - je značilen za celotno 1. st., obdrži pa se še v začetek 2. st. (Bertoncelj-Kučar 1979, 259). Ostale najdbe so starejše in niso časovno občutljive. Zaključim lahko, da je četrta naselitvena faza (oz. obe njeni podfazi) nastala po sredini, tj. v drugi polovici 1. st. in daje segala še v 2. st. Časa prenehanja poselitve ne morem natančno določiti.
II. STARI TRG 17
Pred prenovo pritličnih prostorov hiše na Starem trgu 17 smo ob vhodu naredili sondo velikosti 2x3 m. Plast je bila enotna humusna. Na globini 60 cm je bila dokaj močna plast (do 15 cm) zgodnjerimskih najdb. Ostankov arhitekture ali hodne površine nismo zasledili.
Gradivo je razmeroma bogato in se povsem vklap-lja v dosedanji kontekst najdb pod Grajskim gričem. Najstarejše, dobro datirane so čaše, okrašene z reliefnim paličastim okrasom (/. 24: 1-3). Na Štalenskem vrhu (oblika 2) so datirane v čas med leti 25 in 10 pr. n. š. (Schindler-Kaudelka 1975, 42), v Ljubljani pa se pojavijo v fazi lila. V ta čas sodita tudi skodela iz grobe gline (t. 24: 4; Štalenski vrh, oblika 50) in odlomek skodele, okrašene s plastičnim okrasom (/. 24: 5; Štalenski vrh, oblika 80). Mlajša je reliefna oljenka. Na Gornjem trgu 15 je bila najdena v jami 1, datirani morda že v zadnje desetletje pr. n. š. (Vičič 1993, 156 ss).
Starejše sigilatno gradivo opredeljujeta nogi krožnika ali pladnja iz črne sigilate (t. 24: 21,22). Rob krožnika (t. 24: 7) in pladnja (t. 24: 14) ima obliko Consp. 12, značilno za srednje- do poznoavgustejski čas. Tipično avgustejske so tudi različno okrašene dvoročajne skodele (t. 24: 9,15-18), krožniki (t. 24: 10,11), skodele (t. 24: 13) in vrči (t. 24: 23). Skodelo oblike Consp. 17 (t. 24: 12) so izdelovali dlje časa. Žig LICCAE (t. 24: 20a; izdelovalec Liccaius) se pojavlja na Štalenskem vrhu na padanskih izdelkih servisa 1 in 2 in je značilen za leta med 20 pr. n. š. in 10 n. š.
Sliko intenzivne zgodnjerimske poselitve dopolnjuje še italska kuhinjska keramika (t. 25:7-25), pladnja s pompejanskim premazom (t. 26: 1,2) in odlomka amfor (t. 26: 3,4).
III. STARI TRG 32
Ob prenovi atrija Stiškega dvorca (danes Akademija za glasbo) smo ob spremljanju del pridobili nekaj keramičnih najdb (/. 26: 8-14; 27: 1-5). Izkop je bil omejen na obseg nove kanalizacije in ni segal do sterilne plasti. Rimsko gradivo je bilo pomešano med novoveške najdbe. S tega območja je znanih že nekaj najdb (Vičič 1992; isti 1993, 153 ss). Žig CHLI (H in I
v ligaturi) na dnu skodele (t. 26: 12a; proizvajalec Chilus)je na Štalenskem vrhu redek in se pojavlja med leti 0 in 15 n. št. (Schindler, Scheffenegger 1977, 334).
IV. ROŽNA ULICA
Pri zemeljskih delih sta bila najdena odlomek roba sigilatnega pladnja ali krožnika oblike Consp. 13, datiranega v srednjeavgustejski čas, in amfore Dressel 6b (t. 27: 6,7).6
V. LJUBLJANSKI GRAD
Pri zaščitnih izkopavanjih pred peterokotnim stolpom Ljubljanskega gradu sta bili, med sicer prazgodovinsko keramiko,7 najdeni tudi fibuli vrste Aucissa klasične oblike, ena celo z napisom (si. 10: 1,2). Omeniti je potrebno tudi najdbo bronastega kigca italskega izvora, ki ima v Ljubljani že primerjave. Zal je bil izkopan med novoveškim gradivom. Datiran je v 2. ali 1. st. pr. n. š. (Plesničar-Gec 1992,49 ss).
—i
• *
Abb. 10: Ljubljanski grad. Aucissa Fibeln.
VI. SKLEP
Analiza najdb z Gornjega trga 30 dokazuje, da je celotno zadnje stoletje pr. n. š. stala pod Grajskim gričem naselbina z italskimi značilnostmi, ki so postajale postopoma vse izrazitejše. Jasno smo lahko razločili tri naselitvene faze, ki so ostanek ene od že pri Tacitu omenjenih vasi v bližini Navporta. Četrta naselitvena faza nima neposredne zveze s starejšo poselitvijo inje nastala po izgradnji Emone kot del njenega predmestja.
Ob primerjavi periodizacije naselitvenih faz na Gornjem trgu 30 s Štalenskim vrhom kot najbolje raziskanim najdiščem tega obdobja, lahko ugotovimo nekaj podobnosti (si. 11). Tako najstarejšo, a še ne dovolj raziskano naselitveno fazo na Štalenskem vrhu
LJUBLJANA (Gornji trg 30)
^	II ^ , ^ | | i 111 | |	j~IV
-50 -40 -30 -20 -t) 0 t) 20 30 40 50
ŠTALENSKI VRH (Magdalensberg)
Per. I	! Per. II ! Per. III i
-50 -40 -30 -20 -10 0 15 25	45
SI. 11: Primerjalna kronološka tabela naselitvenih faz Ljubljane in Štalenskega vrha.
Abb. 11: Chronologische Vergleichstabelle der Siedlungsphasen von Ljubljana und Magdalensberg.
(Piccottini 1977, 263 ss), lahko primerjamo z našo prvo in predvsem drugo naselitveno fazo. Izrazita sprememba nastopi na obeh najdiščih po letu 16-15 pr. n. š. s priključitvijo Norika oz. v letih 14-9 pr. n. š. s Tiberijevim vojaškim posegom v Ilirik (Šašel-Kos 1986, 155 ss), ko s postopnim rimskim osvajanjem Balkana pride do sprememb tudi na osrednjem slovenskem prostoru. Tretjo naselitveno fazo v Ljubljani lahko vzporejamo s periodama II in III na Štalenskem vrhu. Zaenkrat v ljubljanskem gradivu in strati-grafiji še nismo dognali spremembe okrog leta 15 n. š., kakršno poznamo na noriškem najdišču.
Med dogodki v 1. st. pr. n. š., ki so nedvomno vplivali na nastanek in razvoj naselbine pod Grajskim gričem, je pomembno vlogo odigral gotovo nastanek kolonije Tergeste (okrog srede 1. st. pr. n. š.) in rimskega vikusa v Navportu. Slednjega z arheološkimi najdbami predavgustejskega časa še nismo uspeli zadovoljivo dokazati (Horvat 1990, 137 ss), tako da ostajajo napisi zaenkrat edina 6pora za dokazovanje pomembnosti Navporta v tem času. Dejstvo pa je, in to konec koncev kažejo tudi naše najdbe, da seje po sredi 1. st. pr. n. š. vpliv rimske države neubranljivo širil proti vzhodu. V to širjenje sodi priključitev province Gallia Cisalpina k Italiji 41 pr. n. š. Ali je bilo v to provinco že pred tem vključeno tudi območje Navporta in Emone, kot meni Jaroslav Šašel (Šašel 1985, 547 ss), pa bo treba arheološko še potrditi. Naše najdbe to že nakazujejo.
Naraščanju rimskega vpliva lahko sledimo v materialni kulturi posebej v drugi polovici I. st. pr. n. š. v drugi naselitveni fazi poselitve pod Grajskim gričem. V to fazo sodi tudi Avgustov pohod proti vzhodu v letih od 35 do 33 pr. n. š. Kako je na poselitev vplival inje morda celo povzročil nastanek te faze, zaenkrat še ne moremo reči. Rimska omika povsem prevlada, in to je jasno razvidno v gradivu tretje naselitvene faze, z utrditvijo rimske oblasti v zadnjem desetletju pr. n. š.
VII. KATALOG
Okrajšave: d.= dolžina; p.= premer; v.= višina; š.= širina; r. p.= rekonstruiran premer; r. v.= rekonstruirana višina.
Trdota je bila določena po Mohsovi desetstopenjski trdotni lestvici.
Barve so bile določene po Munsell SoilColor Charts, 1990.
Materijal je bil določen samo okvirno. Čistost gline je podana le vizualno. Keramične analize niso bile narejene, zato bi bili tudi drugi podatki (npr. velikost in gostota pustila) zgolj osebna presoja. Opisu predmeta sledi njegova trdota, temu barva in na koncu mere.
Abkiirzungen: d.= Liinge; p.= Durchmesser; v.= Hohe; š.= Breite; r. p.= rekonstruierter Durchmesser; r. v.= rekonstruierte Hohe.
Die Harte wurde nach der zehnstufigen Mohs-Harteskala be-stimmt.
Die Farben vvurden nach Munsell Soil Charts, 1990 bestimmt.
Das Material wurde nur allgemein bestimmt und die Reinheit des Tons nur visuell beurteilt. Keramische Analysen vvurden nicht durchgefiihrt. weswegen auch andere Angaben (z.B. GroBe und Dichte der Magermittel) lediglich eine subjektive Beurteilung waren. Der Beschreibung des Gegenstandes folgen Dichte. Farbe und MaBe.
Tabla I
Gornji trg 30; faza I (sonda 1).
1.	Odlomek dna pladnja ali krožnika, "črna" sigilata; trdota 2, premaz 3; barva 5 YR 6/1, premaz 5 YR 3/1; r. p. 11,8 cm.
2.	Odlomek svitka iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 10 YR 6/4; p. 2,3 cm, d. 7,5 cm.
3.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline; trdota 7; barva 10 YR 5/1; r. p. 10,7 cm, v. 3,1 cm.
4.	Odlomek ramena posode iz slabo prečiščene gline, okrašene z vrezi, ki tvorijo pasove in trikotnike; trdota 5; barva 2.5 Y 5/2; r. p. trebuha 27 cm; v. 12,5 cm.
5.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 10 YR 6/3; r. p. 15,5 cm; v. 4,7 cm.
Gornji trg 30; faza II (sonda 2).
6.	Bronasta fibula tipa Nauheim s trikotnim presekom loka; d. 6,6 cm.
7.	Bronasta fibula tipa Nauheim s trikotnim presekom loka in luknjico v nogi; d. 4,4 cm. Prim. Božič, 1993, si. 1: 6.
8.	Bronasta fibula na šarnir, s ploščatim lokom in dolgo nogo; d. 6,3 cm.
9.	Bronasta fibula na šarnir, s ploščatim lokom in dolgo nogo; vzdolž loka teče vrez; d. 7,2 cm.
10.	Bronast gumb s trikotnim ušescem; d. 2,8 cm.
11.	Odlomek helenistične oljenke z rdečim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 5/8; d. 5,6 cm.
12.	Odlomek noska oljenke z rdečim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 5/8; d. 5 cm.
13.	Odlomek skodele z izvihanim ustjem, "črna" sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 6/6, premaz 10 YR 2/1; r. p. 19,2 cm, r. v. 6,3 cm.
14.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, "črna" sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 7/6, premaz 2.5 Y 3; r. p. 21,2 cm, v. 2,2 cm.
15.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, "črna" sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 7/6, premaz 2.5 Y 3; r. p. 7,8 cm, v. 2,4 cm.
16.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z drobnimi bunčicami; trdota 3; barva 5 YR 6/4; r. p. 6,2 cm, v. 3,7 cm.
17.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 2,6 cm, v. 3,3 cm.
Tabla 2
Gornji trg 30; faza II (sonda 2).
1.	Odlomek vratu amfore; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 14,5 cm, v. 9,1 cm.
2.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 13 cm, v. 7,9 cm.
3.	Odlomek čaše iz dokaj dobro prečiščene gline, okrašene z vodoravnim rebrom; trdota 3; barva 10 YR 5/4; r. p. 6,7 cm, r. v. 6,8 cm.
4.	Odlomek dna čaše iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 5/4; p. 3,8 cm, v. 1,9 cm.
5.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 13 cm, v. 1,8 cm.
6.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 4/1; r. p. 18 cm, v. 2,5 cm.
7.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 5/3; r. p. 18,6 cm, v. 3,2 cm.
8.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 2; r. p. 16,1 cm, v. 2,2 cm.
9.	Odlomek ustja in ramena lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 5/1; r. p. 21,9 cm, v. 6,7 cm.
10.	Odlomek roba pladnja iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 5 YR 6/6; ožgano; r. p. 32,4 cm, v. 3,5 cm.
11.	Odlomek trebuha posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 4/1; r. p. 17,1 cm, v. 5,3 cm.
12.	Odlomek trebuha posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 4/1; r. p. 23,1 cm, v. 4 cm.
13.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 5/1; r. p. 19,9 cm, v. 3,8 cm.
14.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 7.5 YR 5/2; r. p. 19,5 cm, v. 4,3 cm.
15.	Odlomek ustja in dela trebuha lonca iz slabo prečiščene gline, okrašen s širokimi navpičnimi vrezi in valovnico; trdota 5; barva 7.5 YR 3; r. p. 12,8 cm, v. 6,7 cm.
Tabla 3
Gornji trg 30, faza II (1,4-7,9,10,13 sonda 1; ostalo sonda 2).
1.	Odlomek ustja in dela ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašen z vrezi in valovnico; trdota 7; barva 7.5 YR 3; r. p. 18,8 cm, v. 5,3 cm.
2.	Odlomek posode iz slabo prečiščene gline, okrašen z vrezi in črno barvanimi pasovi; trdota 6, premaz 7; barva 7.5 YR 5/4, premaz 2.5 Y 2, sredica 7.5 YR 4; š. 7,7 cm, v. 9,6 cm.
3.	Odlomek trebuha lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z različno širokimi in globokimi vrezi; trdota 7; barva 10 YR 5/1; š. 7 cm, v. 8,1 cm.
4.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline, okrašene z vrezi; trdota 3; barva 7.5 YR 6/6; š. 6,3 cm, v. 5,2 cm.
5.	Odlomek posode iz slabo prečiščene gline, okrašene z vrezi; trdota 3; barva 5 YR 6/2; š. 4,6 cm, v. 4,5 cm.
6.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6/6; š. 5,4 cm, v. 4,9 cm.
7.	Odlomek posode iz slabo prečiščene gline, okrašen z vodoravnimi in poševnimi vrezi; trdota 5; barva 10 YR 6/2; š. 4,5 cm, v. 4,4 cm.
8.	Odlomek dna in dela trebuha lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega s širokimi vrezi; trdota 7; barva 10 YR 5/1; r. p. 12,2 cm, v. 8,7 cm.
9.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 6/3; r. p. 9 cm, v. 4,9 cm.
10.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 6/2; r. p. 12,5 cm, v. 3,7 cm.
11.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 5/2; r. p. 8,5 cm, v. 3,7 cm.
12.	Odlomek pokrova iz slabo prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 5/2; r. p. 22,4 cm, v. 8 cm.
13.	Odlomek svitka iz slabo prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 6/3; p. 2,3 cm, d. 4 cm.
Gornji trg 30, faza Ill/Illa (15-18,22 sonda 1; ostalo sonda 2).
14.	Srebrn keltski novec vzhodnonoriške skupine, obrazni tip. Hrani Numizmatični kabinet Narodnega muzeja Ljubljana, inv. št. Lj. 5851.
15.	As, 2,-1. st. pr. n. š., Rom, RRC ?
16.	As, Augustus, polovičen, 19.-4. pr. n. š., Rom, RIC ?
17.	Bronasta fibula Aucissa; d. 5,7 cm.
18.	Bronasta fibula Aucissa; d. 5,3 cm.
19.	Bronast gumb z mrežasto okrašeno bradavičko in ušesce-ma; p. 2,9 cm. Prim. Božič 1993, si. 2: 1.
20.	Odlomek bronaste spone; d. 2,8 cm, v. 3,5 cm.
21.	Lok bronaste spone; d. 2,9 cm, v. 3,8 cm.
22.	Noga steklene čaše; p. 4,6 cm, v. 4,8 cm.
23. Izčrepinjska ploščica z luknjo; trdota 4; barva 10 YR 6/3; p. 3,9 cm, v. 0,7 cm.
Tabla 4
Gornji trg 30, faza lila (sonda 2).
1.	Odlomek roba pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 7.5 YR 6/6. premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 31 cm, v. 2.2 cm.
2.	Odlomek roba pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 7.5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 35,2 cm, v. 2,1 cm.
3. Odlomek roba pladnja, tera sigilata: trdota 3, premaz 4; barva 7.5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 43,2 cm, v. 2,8 cm.
4.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 4/8; v. 1,8 cm.
5.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; v. 1.8 cm.
6.	Odlomek roba pladnja, tera sigilata: trdota 3, premaz 6; barva 7.5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/6; v. 2,1 cm.
7.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/6. premaz 2.5 YR 4/8; v. 1,8 cm.
8.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 2.5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 18,1 cm, v. 1.5 cm.
9.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 25,1 cm, v. 2,5 cm.
10.	Odlomek roba krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 27 cm, v. 1,8 cm.
11.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 16 cm, v. 1,3 cm.
12.	Odlomek roba krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 7.5 YR 7/6. premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 25 cm, v. 2,1 cm.
13.	Dvoročajna skodela okrašena z rastlinskim okrasjem, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/7, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. ustja 16,7 cm, r. v. 16,5 cm.
14.	Odlomek dvoročajne skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 5/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 14,8 cm, v. 3,2 cm.
15.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 18 cm, v. 1,6 cm.
16.	Odlomek ustja skodele iz tere sigilate; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 13,5 cm, v. 1,5 cm.
17.	Odlomek ustja skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/6, premaz 10 R 4/8; r. p. 14 cm, v. 1,4 cm.
18.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 2; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/6; r. p. 10,1 cm, v. 2,8 cm.
19.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 9,3 cm, v. 3,3 cm.
20.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10 cm, v. 1,3 cm.
21.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10,9 cm, v. 1,6 cm.
22.	Odlomek ostenja posode, tera sigilata ; trdota 3, premaz 4; barva 2.5 YR 5/8, premaz 2.5 YR 4/8; d. 4,1 cm, v. 2,7 cm.
23.	Odlomek noge keliha, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 3,8 cm, v. 2,6 cm.
Tabla 5
Gornji trg 30, faza lila (sonda 2).
1.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/3, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 11,1 cm, v. 2 cm.
2.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 6/8; r. p. 11,4 cm, v. 1,8 cm.
3.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/3; r. p. 10,2 cm, v. 2,4 cm.
4.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10 cm, v. 2 cm.
5.	Odlomek noge pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 7.5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 13 cm, v. 2.9 cm.
6.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 2; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 6/8; r. p. 7,8 cm, v. 2 cm.
7.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 3; barva 7.5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 6,8 cm, v.
1.6	cm.
8.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4: barva 2.5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 6 cm, v. 1,5 cm.
9.	Odlomek ročaja vrča, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/6; premaz 2.5 YR 4/8; d. 6 cm, p. 1,4 cm.
10.	Odlomek ročaja vrča, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 2.5 YR 6/8. premaz 2.5 YR 5/8; d. 5.5 cm, p. 1,3 cm.
11.	Čaša iz dobro prečiščene gline, okrašena z reliefnimi paličicami; trdota 3; barva 5 YR 5/6; r. p. ustja 8 cm, v. 9,3 cm.
12.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 8,4 cm, v. 3 cm.
13.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z vbodi; trdota 4; barva 5 YR 5/3; r. p. 6,7 cm, v. 2,5 cm.
14.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z bunči-cami; trdota 3: barva 5 YR 6/6; r. p. 4,6 cm, v. 2,4 cm.
15.	Odlomek dna čaše iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 5/8; r. p. 4.6 cm, v. 1,2 cm.
16.	Odlomek skodele iz dokaj dobro prečiščene gline, okrašene s temneje barvanim pasom; trdota 4; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 5 cm, v. 3 cm.
17.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 8/3; r. p. 19.1 cm, v. 2,3 cm.
18.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline, s temnim premazom; trdota 4, premaz 3; barva 10 YR 6/4, premaz 7.5 YR 5/2; r. p. 16,8 cm, v. 3,7 cm.
19.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/4; r. p. 22 cm, v. 3,4 cm.
20.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. p. 3,6 cm, v. 2,5 cm.
21.	Odlomek vratu in ramena vrča iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. v. 20,6 cm.
Tabla 6
Gornji trg 30, faza lila (sonda 2).
1.	Del dvoročajnega vrča iz dokaj dobro prečiščene gline. Na ramenu ima napis TP XXIIS\ trdota 3; barva 10 YR 7/4; r. p. 16 cm, v. 23,5 cm.
2.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/4; r. p. 18 cm, v. 9,5 cm.
3.	Odlomek posode iz dobro prečiščene gline s temnejšim premazom in vpraskanim grafitom ..MRV..; trdota 3; barva 7.5 YR 8/3, premaz 7.5 YR 6/2; d. 5 cm, v. 4,6 cm.
4.	Odlomek ročaja amfore iz dobro prečiščene gline, s svetlim premazom; trdota 4, premaz 3; barva 7.5 YR 6/6, premaz 10 YR 8/2; d. 7,2 cm, v. 4.5 cm.
5.	Odlomek ročaja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; d. 8 cm, p. 3,7 cm.
6.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlini premazom; trdota 4, premaz 3; barva 5 YR 6/6, premaz 7.5 YR 8/3; d. 7,4 cm.
7.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 7/4; d. 7,4 cm.
8.	Odlomek ročaja amfore iz dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlini premazom; trdota 3, premaz 3; barva 7.5 YR 7/2, premaz 10 YR 7/2; d. 7 cm
Tabla 7
Gornji trg 30, faza lila (sonda 2).
1.	Odlomek trebuha amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 10 R 5/8; r. p. 30 cm, v. 32,8 cm.
2.	Odlomek ustja amfore; trdota 3: barva 2.5 YR 6/8; r. p. 16,5 cm, v. 8 cm.
3.	Odlomek dna amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; p. 12,7 cm, v. 8 cm,
4.	Pokrov amfore iz dobro prečiščene gline okrašen s smrekico in inicialkama M in A; trdota 3; barva 10 YR 7/3; p. 9,3 cm, v.
2.7	cm'.
5.	Pokrov amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 8/3; p. 9 cm, v. 2,9 cm.
6.	lzčrepinjski pokrov amfore i/ dobro prečiščene gline; trdota
3; barva 10 YR 7/4; p. 10,1 cm, v. 2,1 cm.
7. Odlomek ročaja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; d. 13 cm, p. 4,5 cm.
Tabla 8
Gornji trg 30, faza lila (sonda 2).
1.	Odlomek pokrova iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 41,2 cm, v. 3,1 cm.
2.	Odlomek sklede (?) iz dokaj dobro prečiščene gline. Prevlečena je s temnim premazom; trdota 3; barva 5 YR 6/1, premaz 5 YR 4/1; r. p. 27 cm, v. 4 cm.
3.	Odlomek sklede (?) iz dokaj slabo prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 5; r. p. 26,9 cm, v. 4,3 cm.
4.	Odlomek ustja trinožnika iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 5/8; d. 2,5 cm, v. 3,1 cm.
5.	Odlomek ustja trinožnika iz slabo prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 5/4; v. 2,3 cm.
6.	Odlomek dna pladnja iz dobro prečiščene gline, prevlečenega z rdečim premazom in okrašenega z vrezom; trdota 3, premaz 2; barva 5 YR 6/6, barva 2.5 YR 4/8; d. 5,7 cm.
7.	Odlomek posode s trakastim ročajem iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 10 YR 3/1; d. 6 cm.
8.	Odlomek ostenja posode iz slabo prečiščene gline, okrašene s plastičnim okrasom; trdota 4; barva 7.5 YR 4/2; d. 4,2 cm, v. 6,5 cm.
9.	Odlomek lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z navpičnimi vrezi in poševnimi kanelurami. Vrat in ustje sta z zunanje strani prevlečena s smolnatim premazom; trdota 4, premaz 4; barva 10 YR 5/1, premaz 7.5 YR 2; r. p. 11,2 cm, v. 10,5 cm.
10.	Odlomek lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z navpičnimi vrezi; trdota 6; barva 7.5 YR 4; r. p. 17 cm, v. 10,9 cm.
11.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 4; r. p. 13,9 cm, v. 2,9 cm.
12.	Odlomek ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega s poševnimi vrezi; trdota 6; barva 10 YR 7/2; r. p. 12,6 cm, v. 3,2 cm.
13.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 4; r. p. 23,3 cm, v. 3,4 cm.
14.	Odlomek ustja in ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega s plastičnim rebrom; trdota 4; barva 7.5 YR 5; r. p. 19,9 cm, v. 4,9 cm.
15.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline. Okrašen je z vrezi in premazan s črno smolnato snovjo; trdota 3, premaz 6; barva 10 YR 4/2, premaz 7.5 YR 2; r. p. 19,6 cm, v. 3,4 cm.
16.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 2.5 YR 2.5; r. p. 17,6 cm, v. 3,2 cm.
17.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 4/2; r. p. 15 cm, v. 4,5 cm.
18.	Odlomek skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 5/8; r. p. 14,6 cm, v. 4,6 cm.
Tabla 9
Gornji trg 30, na tlaku hiše faze III (sonda 2).
1.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 11 cm, v. 2,2 cm.
2.	Odlomek ustja skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 2.5 YR 6; r. p. 8,3 cm, v. 1,6 cm.
3.	Odlomek ustja skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 5/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 13 cm, v. 3,5 cm.
4.	Odlomek ostenja krožnika, tera sigilata, okrašenega s kratkimi vrezi; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, prema/. 2.5 YR 4/8; r. p. 14,6 cm, v. 1,7 cm.
5.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva K) YR 7/6; r. p. 12 cm, v. 4,4 cm.
6.	Odlomek dna skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 10 YR 5; r. p. 4,6 cm.
7.	Odlomek dna pladnja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva notranje povr. 10 YR 4/8; d. 10,3 cm.
8.	Odlomek ramena oljenke, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, prema/. 4; barva 7.5 YR 7/4, premaz 7.5 YR 4/6; d. 2,3 cm.
9.	Odlomek ostenja skodele iz dokaj dobro prečiščene gline.
okrašene z bradavičkami; trdota 6; barva 7.5 YR 5; d. 2 cm, v. 2,2 cm.
Na tlaku hiše faze III (sonda 1).
10.	Odlomek skodele s pravokotnim žigom, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 7.5 YR 7/2, premaz 10 R 4/8; r. p. 4,6 cm, v. 1,8 cm.
11.	Odlomek roba krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 5/8; v. 2,4 cm.
12.	Odlomek skodele iz dokaj slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 5/1; r. p. 10 cm, v. 4 cm.
13.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 3; r. p. 17,9 cm, v. 2,7 cm.
14.	Odlomek dna čaše iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 3,8 cm, v. 1,2 cm.
15.	Dno posode iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 4; p. 7,6 cm, v. 0,8 cm.
16.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/3; r. p. 18,9 cm, v. 2,3 cm.
17.	Vrat stekleničke iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 2; barva 7.5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 5/8; p. 2,4 cm, v. 3,2 cm.
18.	Odlomek predmeta neznanega namena iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 0; r. p. 5,5 cm, v. 1,8 cm.
19.	Odlomek ročaja vrča, tera sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 5/8; d. 5,3 cm.
20.	Odlomek ustja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 17,2 cm, v. 5,2 cm.
21.	Odlomek vratu amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 9,3 cm, v. 9,2 cm.
22.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečenega s temnim premazom; trdota 4; barva 2.5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 4/3; š. 4,5 cm.
23.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline, okrašene z navpičnimi odtisi; trdota 6; barva 7.5 YR 5/2; d. 3,6 cm, v. 3,9 cm.
24.	Odlomek predmeta neznanega namena iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 0; r. p. 5,5 cm, v. 2 cm.
Tabla 10
Gornji trg 30, faza Illb (sonda 2).
1.	Odlomek plastike delfina iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/3; d. 4,4 cm, v. 3,2 cm.
2.	Odlomek volutne oljenke, prevlečene s temnim premazom; trdota 3; barva 7.5 YR 8/4, premaz 10 YR 5/3; r. p. 6,8 cm.
3.	Odlomek volutne oljenke, prevlečene s temnim, zelo slabo ohranjenim premazom; trdota 3; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 5/8; d. 2,7 cm, v. 3,4 cm.
4.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 7.5 YR 8/4, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 33,2 cm, v. 2,2 cm.
5.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 7.5 YR 8/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 31 cm, v. 1,8 cm.
6.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 27,2 cm, v. 2 cm.
7.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 18 cm, v. 1,5 cm.
8.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/6; d. 2,3 cm, v. 1,7 cm.
9.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 8/6, premaz 2.5 YR 4/8; d. 2,3 cm, v. 1,6 cm.
10.	Odlomek roba krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/4, premaz 4/8; v. 2,4 cm.
11.	Odlomek ustja čaše, tera sigilata, okrašene z vodoravnima vrezoma; trdota 3; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 5/8; v. 1,4 cm.
12.	Odlomek ustja posode, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 6/6, prema/. 2.5 YR 5/8; v. 1,8 cm, d. 2,2 cm.
13.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 16,7 cm, v. 1,1 cm.
14.	Odlomek dvoročajne skodele, tera sigilata; trdota 4, premaz 6; barva 5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 16 cm, v. 1,5 cm.
15.	Odlomek noge pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 7.5 YR 6/7, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 12,3 cm, v. 2,5 cm.
16.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10,6 cm, v. 0,7 cm.
17.	Odlomek dna posode, tera sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 10,5 cm, v. 1,9 cm.
18.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 11,1 cm, v. 1,5 cm.
19.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10,2 cm, v. 1,9 cm.
20.	Odlomek čaše, tera sigilata, okrašene s plastičnim okrasom; trdota 3, premaz 7; barva 2.5 YR 5/8, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 3,9 cm, v. 4,3 cm.
21.	Odlomek dna čaše, tera sigilata, okrašene z vbodi; trdota 4, premaz 7; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 4,5 cm, v. 1,3 cm.
22.	Odlomek noge posode, tera sigilata; trdota 4, premaz 7; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 4,5 cm, v. 0,6 cm.
23.	Odlomek noge keliha, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 10,1 cm, v. 2,2 cm.
24.	Odlomek dna posode, tera sigilata, z žigom in planla pedis L.GEL.; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/8; d. 3,5 cm.
25.	Odlomek ostenja čaše, tera sigilata, premaz je ohranjen le neznatno; trdota 3; barva 5 YR 6/8; r. p. 7,7 cm, v. 2,8 cm.
26.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 5/6; r. p. 5,5 cm, v. 1,5 cm.
27.	Odlomek noge pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 7.5 YR 6/7, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 7,1 cm, v. 1,8 cm.
28.	Odlomek dna vrča? na prstanasti nogi, tera sigilata; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 5/6; r. p. 11,6 cm, v. 1,2 cm.
29.	Dno skodele, tera sigilata, s slabo čitljivim pravokotnim žigom; trdota 3; premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 5,8 cm, v. 2,3 cm.
30.	Odlomek ročaja vrča, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/6; d. 9,2 cm, p. 1,3 cm.
Tabla 11
Gornji trg 30, faza lllb (sonda 2).
1.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 7.5 YR 7/3, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 7,7 cm, v. 2,1 cm.
2.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline; trdota 7; barva 7.5 YR 5; r. p. 8,3 cm, v. 2,3 cm.
3.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/6; r. p. 7,8 cm, v. 2,2 cm.
4.	Odlomek dna čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z reliefnim paličastim okrasom; trdota 3; barva 2.5 YR 6/4; r. p. 5 cm, v. 1 cm.
5.	Odlomek dna čaše iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 4,2 cm, v. 1,7 cm.
6.	Odlomek glinenega balzamarija iz dobro prečiščene gline. Notranjost je prevlečena s temnim premazom; trdota 3, premaz 4; barva 7.5 YR 6/4, premaz 7.5 YR 4/3; r. p. 3,5 cm, v. 5 cm.
7.	Odlomek noge glinenega balzamarija iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/4; v. 3 cm, p. 1,4 cm.
8.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene s trtnimi listki; trdota 3; barva 5 YR 6/6; d. 1,7 cm, v. 1,7 cm.
9.	Odlomek ostenja čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z vbodi; trdota 3; barva 2.5 YR 6/4; d. 1,7 cm, v. 1,6 cm.
10.	Odlomek ostenja čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z vbodi; trdota 3; barva 2.5 YR 6/4; d. 2,1 cm, v. 1,2 cm.
11.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z bunči-cami; trdota 3; barva 2.5 YR 6/6; d. 2,8 cm, v. 1,8 cm.
12.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z bunči-cami; trdota 3; barva 5 YR 6/8; d. 3,2 cm, v. 2,3 cm.
13.	Odlomek ustja ročke iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 12,6 cm, v. 3,6 cm.
14.	Odlomek ustja posode iz dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlim premazom; trdota 4, premaz 4; barva 5 YR 6/6,
premaz 10 YR 7/3; r. p. 15 cm, v. 5 cm.
15.	Odlomek ustja posode iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/6; r. p. 12 cm, v. 2,4 cm.
16.	Odlomek ustja posode iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5.5 YR 7/4; r. p. 10 cm, v. 2,1 cm.
17.	Odlomek ustja lonca iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 6/3; r. p. 19 cm, v. 1,5 cm.
18.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 8/4; r. p. 9,7 cm, v. 1,9 cm.
19.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/3; r. p. 11 cm, v. 0,9 cm.
20.	Odlomek vratu in ramena vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 19,1 cm, r. v. 12,5 cm;
21.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline: trdota 3; barva 5 YR 5/6; r. p. 11 cm, v. 4,7 cm.
22.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5.5 YR 6/6; r. p. 5,9 cm, v. 4,1 cm.
23.	Trakast ročaj iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/8; š. 4,9 cm, d. 11,7 cm.
24.	Odlomek ročaja iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6/4; d. 7,3 cm, p. 2 cm.
25.	Trakast ročaj iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6/4; d. 8 cm, p. 2,5 cm.
26.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/4; d. 6,5 cm, p. 2,6 cm.
27.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 6/3; d. 4,7 cm, š. 3,4 cm.
28.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/8; d. 3 cm, p. 3 cm.
29.	Odlomek trakastega ročaja iz dobro prečiščene gline: trdota 3; barva 2.5 YR 6/6; d. 3,3 cm, p. 2,8 cm.
30.	Odlomek trakastega ročaja iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/3; d. 3,2 cm, š. 2,8 cm.
31.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; d. 5,6 cm, š. 3,4 cm.
32.	Trakast ročaj iz dokaj dobro prečiščen gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; d. 6,7 cm, š. 3 cm.
Tabla 12
Gornji trg 30, faza lllb (sonda 2).
1.	Odlomek ustja in vratu amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. p. 17,5 cm, v. 15,4 cm.
2.	Odlomek amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 29 cm, v. 11,3 cm.
3.	Odlomek amfore iz dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlim premazom; trdota 3, premaz 2; barva 5 YR 6/6, premaz 10 YR 7/2; r. p. 22,5 cm, v. 21,2 cm.
4.	Odlomek ročaja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/6; d. 7 cm, p. 4,5 cm.
5.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; d. 22,4 cm, p. 4,8 cm.
6.	Odlomek ročaja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 4/8; d. 16 cm, p. 4,4 cm.
Tabla 13
Gornji trg 30, faza lllb (sonda 2).
1.	Odlomek ustja amfore iz dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlim premazom; trdota 3; barva 5 YR 6/6, premaz 7.5 YR 7/3; r. p. 12,8 cm, v. 4,8 cm.
2.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6/6; r. p. 12,2 cm, v. 4,6 cm.
3.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 11 cm, v. 6,5 cm.
4.	Odlomek ustja amiore iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 6/6; r. p. 11,6 cm, v. 1,9 cm.
5.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 15,2 cm, v. 4 cm.
6.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/4; r. p. 17,8 cm, v. 5,6 cm.
7.	Odlomek ustja amiore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 15,7 cm, v. 7 cm.
8.	Odlomek ustja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 16 cm, v. 5,3 cm.
9.	Noga amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; p. 6,1 cm, v. 8,3 cm.
10.	Noga amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; p. 6,8 cm, v. 6,3 cm.
11.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlim premazom; trdota 3; barva 2.5 YR 6/6, premaz 7.5 YR 7/3; d. 9 cm, p. 5 cm.
12.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 8/4; d. 7,4 cm, p. 3,6 cm.
13.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; d. 7,6 cm, p. 3,3 cm.
14.	Odlomek ročaja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/2; d. 5,5 cm, p. 3,2 cm.
15.	Pokrov amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 6/4; p. 10 cm, v. 1,7 cm.
16.	Pokrov amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 6/6; p. 7,6 cm, v. 2,6 cm.
17.	Pokrov amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; p. 9,4 cm, v. 2,4 cm.
18.	Pokrov amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 7/6; p. 9,7 cm, v. 3,1 cm.
Tabla 14
Gornji trg 30, faza Hib (sonda 2).
1.	Odlomek pokrova iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 28,8 cm, v. 2,6 cm.
2.	Odlomek pokrova iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 10 YR 6/3; r. p. 22,8 cm, v. 2,9 cm.
3.	Odlomek pokrova iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 19 cm, v. 4,2 cm.
4.	Odlomek lončka iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 6/3; r. p. 6,4 cm, v. 4,3 cm.
5.	Odlomek ramena posode iz dobro prečiščene gline, okrašene z vzporednima žlebovoma; trdota 4; barva 10 YR 6/1; d. 7,7 cm, v. 6,5 cm.
6.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline. Okrašena je z metličastim okrasom, ustje je s prsti nagubano; trdota 5; barva 5 YR 4/1; r. p. 17,4 cm, v. 6,3 cm.
7.	Odlomek lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z navpičnim metličastim okrasom; trdota 6; barva 10 YR 6/2; r. p. 17,8 cm, v. 14,5 cm.
8.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 3; r. p. 20,3 cm, v. 2,7 cm.
9.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 5 YR 5/2; r. p. 17,2 cm, v. 2,8 cm.
10.	Odlomek dna lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 7.5 YR 4; r. p. 7,9 cm, v. 2,5 cm.
11.	Odlomek ustja in ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z navpičnim metličastim okrasom; trdota 6; barva 7.5 YR 3; r. p. 18 cm, v. 5 cm.
12.	Odlomek ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z metličastim okrasom; trdota 6; barva 7.5 YR 3; r. p. 22,8 cm, v. 5,3 cm.
13.	Odlomek lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z glaje-nimi pasovi; trdota 6; barva 7.5 YR 5/2; r. p. 7,2 cm, v. 9,2 cm.
14.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline, okrašene z vodoravnimi vrezi; trdota 5; barva 5 YR 3/2; r. p. 13 cm, v. 1,6 cm.
15.	Odlomek ramena lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 3; r. p. 19 cm, v. 5,1 cm.
16.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 5/2; r. p. 8,1 cm, v. 2,4 cm.
Tabla 15
Gornji trg 30, faza IV (3,8,9,11,15-17,27 sonda 1; ostalo sonda 2).
1.	Dp, Augustus, 18. pr. n. š., Rom, RIC 333.
2.	As, Augustus, 19.- 4. pr. n. š., Rom, RIC ?
3.	As, polovičar, nedoločljiv, 1. pol. I. st., Rom, RIC ?
4.	As, Tiberius, 15.-16., Rom, RIC 72.
5.	As, Claudius 1, 50.-54., Rom, RIC 113.
6.	Bronasta spona; d. 2,9 cm.
7.	Okrogla bronasta fibula, okrašena z vrezi, krožci in luknjico;
p. 3,4 cm.
8.	Bronast podstavek (?); p. 3 cm, v. 1,2 cm.
9.	Bronast nastavek jarma; d. 3,1 cm, v. 4,5 cm.
10.	Bronast trakast predmet, okrašen z vrezi in zankastima zaključkoma; d. 7,9 cm.
11.	Bronasta igla z glavico v obliki pinjinega storža; d. 6 cm.
12.	Kamnita igralna ploščica; p. 1,3 cm.
13.	Odlomek koščenega predmeta; d. 3 cm.
14.	Odlomek koščene igle; d. 4,4 cm.
15.	Odlomek koščene igle; d. 7,2 cm.
16.	Odlomek koščene igle; d. 9,5 cm.
17.	Odlomek reliefne oljenke, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 7 cm.
18.	Odlomek reliefne oljenke, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 6,7 cm.
19.	Odlomek reliefne oljenke, prevlečene s temnim premazom; trdota 3; barva 2.5 YR 8/3, premaz 10 YR 7/3; d. 3,5 cm.
20.	Odlomek oljenke; trdota 3; barva 5 YR 6/8; d. 4,9 cm.
21.	Odlomek reliefne oljenke, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 8/4, premaz 5 YR 6/6; d. 3,4 cm.
22.	Odlomek ustja čaše iz modrega stekla; r. p. 5,8 cm, v. 1,7 cm.
23.	Odlomek ustja čaše iz vijoličastega stekla; r. p. 6,5 cm, v. 1,4 cm.
24.	Odlomek ostenja skodele iz rjavega stekla, okrašene z rebri in belo nitko; r. p. 6,2 cm, v. 2,5 cm.
25.	Odlomek ustja skodele z navpičnimi rebri iz temno modrega stekla; r. p. 12,5 cm, v. 3,1 cm.
26.	Odlomek ustja skodele iz temno modrega stekla; r. p. 13 cm, v. 1,8 cm.
27.	Ročaj vrča iz zelenega stekla; d. 11 cm.
Tabla 16
Gornji trg 30, faza IV (8,11,24 sonda 1; ostalo sonda 2).
1.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 34 cm, v. 3,1 cm.
2.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 7.5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 17,2 cm, v. 2,1 cm.
3.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 5/8; v. 1,8 cm.
4.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 17,9 cm, v. 2,1 cm.
5.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata, okrašenega z apliko; trdota 3, premaz 7; barva 2.5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 18,1 cm, v. 2,2 cm.
6.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata, okrašenega z apliko; trdota 4, premaz 7; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 18 cm, v. 1,6 cm.
7.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata, okrašenega z apliko; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 19,1 cm, v. 1,4 cm.
8.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 2.5 YR 5/6, premaz 2.5 YR 4/8; d. 2,4 cm, v. 2,8 cm.
9.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata, okrašenega z apliko; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/4, premaz 10 R 4/8.
10.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; v. 1,8 cm.
11.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata, okrašenega z apliko; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 18,1 cm, v. 2,1 cm.
12.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 15 cm, v. 2 cm.
13.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 16,9 cm, v. 1,8 cm.
14.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 17,6 cm, v. 2,7 cm.
15.	Odlomek krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/7, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 19,4 cm, v. 1,4 cm.
16.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 14 cm, v. 2 cm.
17.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 17,1 cm, v. 1,7 cm.
18.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 17,2 cm, v. 1,5 cm.
19.	Odlomek roba skodele, tera sigilata, okrašene z vrezi; trdota 3, premaz 7; barva 2.5 YR 5/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 16,3 cm, v. 2,4 cm.
20.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 13,2 cm, v. 1,6 cm.
21.	Odlomek ustja skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 12,5 cm, v. 2,3 cm.
22.	Odlomek ustja skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10,2 cm, v. 2,4 cm.
23.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 8/4, premaz 2.5 4/8; r. p. 12,7 cm, v. 3,8 cm.
24.	Odlomek ostenja skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 2.5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10,2 cm, v. 2,2 cm.
25.	Odlomek skodele, tera sigilata, okrašene z apliko; trdota 3, premaz 6; barva 7.5 YR 8/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 12 cm, v. 2,7 cm.
26.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10,5 cm, v. 4,1 cm.
27.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 11,5 cm, v. 4 cm.
28.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 11 cm, v. 3,6 cm.
29.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 7.5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 11,5 cm, v. 2,8 cm.
30.	Odlomek ustja čaše, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 8,6 cm, v. 2 cm.
31.	Odlomek ustja čaše, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 8,6 cm, v. 1,4 cm.
32.	Odlomek ustja čaše, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 6,4 cm, v. 1,3 cm.
Tabla 17
Gornji trg 30, faza IV (sonda 2).
1.	Odlomek ustja dvoročajne skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 10 YR 5/6; r. p. 12,8 cm, v. 2,1 cm.
2.	Odlomek ostenja skodele, tera sigilata, okrašene z vegetativnim okrasom; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 4/8; d. 3,3 cm, v. 4,3 cm.
3.	Odlomek ostenja skodele, tera sigilata, okrašene z vegetativnim okrasom; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; d. 4,3 cm, v. 3,3 cm.
4.	Odlomek dna pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 12,4 cm, v. 2 cm.
5.	Odlomek dna pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/4, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 11,7 cm, v. 2,3 cm.
6.	Odlomek dna pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 8 cm, v. 1,8 cm.
7.	Odlomek dna pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 8,2 cm, v. 2,2 cm.
8.	Odlomek noge krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 9 cm, v. 1,8 cm.
9.	Odlomek noge krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 10,1 cm, v. 2,7 cm.
10.	Odlomek ustja skodele, tera sigilata; trdota 4, premaz 6; barva 5 YR 5/3, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 19 cm, v. 2,6 cm.
11.	Odlomek dna skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 6,2 cm, v. 1,7 cm.
12.	Odlomek dna skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 7/4, premaz 5 YR 7/6; r. p. 5,9 cm, v. 1,8 cm.
13.	Odlomek dna skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 6 cm, v. 1,1 cm.
14.	Odlomek dna čaše, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 3,7 cm, v. 2 cm.
15.	Odlomek dna čaše, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 4,7 cm, v. 1 cm.
16.	Odlomek dna krožnika ali pladnja; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 8,6 cm, v. 2 cm.
17.	Odlomek dna pladnja ali krožnika, tera sigilata s pravokotnim žigom D(Q?)PIC (?)..; trdota 3, premaz 5; barva 7.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 7,5 cm, v. 1,8 cm.
18.	Odlomek dna, tera sigilata, z žigom (?)CEE?T (?); trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 4/8; d. 2 cm.
19.	Odlomek dna, tera sigilata, s pravokotnim žigom NIC(O);
trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 5 cm, v. 1,2 cm.
20.	Odlomek ročaja, tera sigilata; trdota 4, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/6; dT 5 cm, p. 1,5 cm.
21.	Odlomek ročaja, tera sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 2.5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 4/8; d. 4 cm, p. 1,6 cm.
22.	Odlomek tordiranega ročaja, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; d. 4,3 cm, p. 1,4 cm.
23.	Odlomek glinenega balzamarija na nogi iz dobro prečiščene gline. Notranjost je prevlečena s temnim premazom; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 6/6, premaz 5 YR 4/6; r. p. 5,3 cm, v. 5 cm.
24.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 3,8 cm, v. 5,1 cm.
25.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. p. 4,1 cm, v. 2,9 cm.
26.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 7,8 cm, v. 3,4 cm.
27.	Odlomek ustja ročke iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 12,5 cm, v. 1,4 cm.
28.	Odlomek ustja ročke iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 12,8 cm, v. 5 cm.
29.	Odlomek ramena vrča iz dokaj dobro prečiščene gline z luknjico; trdota 3; barva 7.5 YR 7/6; r. p. 21 cm, v. 3,2 cm.
30.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 6/1; r. p. 5,5 cm, v. 2,9 cm.
31.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 6,1 cm, v. 1,9 cm.
32.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlim premazom; trdota 3; barva 5 YR 7/6, premaz 7.5 YR 8/4; p. 2,6 cm, d. 3,3 cm.
33.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; š. 2,1 cm, d. 3 cm.
34.	Odlomek ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/4; d. 8,6 cm.
35.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/3; p. 2,8 cm, d. 5,4 cm.
36.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; d. 5,1 cm.
37.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6/4; p. 4,4 cm, d. 5,4 cm.
38.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; š. 4,4 cm, d. 7,3 cm.
Tabla 18
Gornji trg 17, faza IV (sonda 2).
1.	Odlomek ustja lončka iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva 7.5 YR 6/3; r. p. 8,8 cm, v. 2,2 cm.
2.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 5/3; r. p. 11,1 cm, v. 1,8 cm.
3.	Odlomek ustja ročke iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 7/6; r. p 17,3 cm, v. 3 cm.
4.	Odlomek ustja ročke iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 13 cm, v. 4,2 cm.
5.	Odlomek ustja ročke iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 8/4; r. p. 16,2 cm, v. 3 cm.
6.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/8; r. p. 23,2 cm, v. 2,4 cm.
7.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/4; r. p. 7,6 cm, v. 3 cm.
8.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/8; r. p. 11,4 cm, v. 2,7 cm.
9.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 R 6/8; r. p. 7,5 cm, v. 4,3 cm.
10.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. p. 7,3 cm, v. 2,9 cm.
11.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 8/6; r. p. 8 cm, v. 3,2 cm.
12.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 8/6; r. p. 7,5 cm, v. 5,2 cm.
13.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 9,2 cm, v. 5 cm.
14.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4: barva 5 YR 7/8; r. p. H.(S cm. v. 4,9 cm.
15.	Dno posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 13,7 cm, v. 4,2 cm.
16.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 8/4; r. p. 11,8 cm, v. 7,7 cm.
17.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/8; r. p. 10,5 cm, v. 2,7 cm.
18.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 11,7 cm, v. 4,4 cm.
19.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva 2.5 YR 7/6; r. p. 12,7 cm, v. 6,2 cm.
20.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 8/4; r. p. 10,7 cm, v. 3,2 cm.
21.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/6; r. p. 12 cm, v. 4,1 cm.
Tabla 19
Gornji trg 30, faza IV (sonda 2).
1.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 5; r. p. 10 cm, v. 4,1 cm.
2.	Odlomek skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 5/1; r. p. 9,9 cm, v. 2,1 cm.
3.	Odlomek skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 5; r. p. 9 cm, v. 2,3 cm.
4.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 2.5 YR 5; r. p. 10 cm, v. 2,6 cm.
5.	Odlomek skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 2.5 YR 5; r. p. 11 cm, v. 2,2 cm.
6.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim, peskastim premazom in okrašene z vodoravnim žlebom; trdota 6; barva 2.5 YR 5/4; r. p. 7,9 cm, v. 2 cm.
7.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim peskastim premazom; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 7/4, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 10 cm, v. 3 cm.
8.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline, prevlečene s peskastim premazom; trdota 4; barva 5 YR 5/3; r. p. 9,3 cm, v. 1,9 cm.
9.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim, peskastim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 7/6, premaz 5 YR 5/6; r. p. 9,4 cm, v. 2,5 cm.
10.	Odlomek ostenja čaše iz dokaj dobro prečiščene gline, okrašene z vrezi; trdota 5; barva 7.5 YR 4; d. 3,8 cm, v. 3,5 cm.
11.	Odlomek skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva 2.5 YR 5; v. 3 cm.
12.	Odlomek dna skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 5/1; r. p. 4,5 cm, v. 0,9 cm.
13.	Odlomek dna čaše iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 5/8; r. p. 4 cm, v.' 1,1 cm.
14.	Odlomek dna skodele iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim peskastim premazom; trdota 3, premaz 2; barva 7.5 YR 7/4, premaz 5 YR 6/3; r. p. 3,9 cm, v. 0,6 cm.
15.	Dno glinene stekleničke iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 6/3; p. 2,1 cm, v. 1 cm.
16.	Odlomek dna čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z vbodi; trdota 3; barva 5 YR 6/4; r. p. 4,6 cm, v. 1,5 cm.
17.	Odlomek ustja čaše iz dokaj dobro prečiščene gline, okrašene z bradavičko; trdota 4; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 7,6 cm, v. 2 cm.
18.	Odlomek ustja čaše iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/6; r. p. 10 cm, v. 1,9 cm.
19.	Odlomek čaše iz dokaj dobro prečiščene gline, okrašene z vodoravnim žlebom; trdota 4; barva 5 YR 4/1; r. p. 8,4 cm, v. 2,4 cm.
20.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 5/1; r. p. 6,5 cm, v. 2,2 cm.
21.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 2.5 YR 5; r. p. 7,5 cm, v. 1,8 cm.
22.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 7.5 YR 7/4, premaz 7.5 YR 5/3; r. p. 7,5 cm, v. 1,7 cm.
23.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim, peskastim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 7.5 YR 7/3,
premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 6,4 cm, v. 3,1 cm. Tabla 20
Gornji trg 30, faza IV (sonda 2).
1.	Izčrepinjski pokrov amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/3; p. 9,1 cm, v. 1,5 cm.
2.	Izčrepinjski pokrov amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; p. 6,6 cm, v. 1,5 cm.
3.	Odlomek pokrova amfore iz dobro prečiščene gline, okrašenega s krožcem; trdota 3; barva 10 YR 8/3; r. p. 8,6 cm, v. 2,6 cm.
4.	Odlomek amfore iz dokaj dobro prečiščene gline, z žigom na ustju; trdota 4; barva 2.5 YR 6/8; v. 25,4 cm.
5.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/4; r. p. 18 cm, v. 5,5 cm.
6.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 8/2; r. p. 9,5 cm, v. 7,1 cm.
7.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 15 cm, v. 4,7 cm.
8.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 7/8; r. p. 14,5 cm, v. 6,8 cm.
9.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 14,8 cm, v. 6,2 cm.
10.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/8; r. p. 14,3 cm, v. 4,2 cm.
11.	Odlomek ustja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 10 YR 7/4; r. p. 16,9 cm, v. 5,8 cm.
12.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/8; r. p. 17,5 cm, v. 9,5 cm.
Tabla 21
Gornji trg 30, faza IV (sonda 2).
1.	Odlomek ustja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/6; r. p. 15,7 cm, v. 9,5 cm.
2.	Odlomek ustja amfore iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. p. 13 cm, v. 8,5 cm.
3.	Odlomek ramena amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 2.5 Y 7/3; r. p. 18 cm, v. 4,5 cm.
4.	Odlomek vratu amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/8; r. p. 14 cm, v. 5,5 cm.
5.	Noga amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 6/6; v. 9,9 cm.
6.	Noga amfore iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlim premazom; trdota 3; barva 5 YR 6/6, premaz 10 YR 7/4; p. 10,7 cm, v. 5,6 cm.
7.	Noga amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; p. 5,5 cm, v. 4,9 cm.
8.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/5; d. 5 cm, p. 1,9 cm.
9.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečenega s svetlim premazom; trdota 3, premaz 2; barva 5 YR 6/6, premaz 7.5 YR 8/4; d. 7,5 cm, p. 3,3 cm.
10.	Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; d. 7,6 cm, p. 4,4 cm.
11.	Odlomek roba pladnja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva zun. 5 YR 3/2, notr. 10 R 4/6; r. p. 34 cm, v. 2,9 cm.
12.	Odlomek roba pladnja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 7; barva 7.5 YR 6/3, premaz 10 R 4/6; r. p. 27,2 cm, v. 2,4 cm.
13.	Odlomek roba pokrova iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 5/6; r. p. 26,4 cm, v. 2,5 cm.
14.	Odlomek roba pokrova iz slabo prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/4; r. p. 26,2 cm, v. 4,8 cm.
15.	Odlomek roba pokrova iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva 2.5 YR 5/4; r. p. 16,1 cm, v. 2,1 cm.
16.	Odlomek roba pokrova iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 5/4; r. p. 19 cm, v. 2,4 cm.
Tabla 22
Gornji trg 30, faza IV (sonda 2).
I. Odlomek ustja lonca iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota
3; barva 10 YR 7/2; r. p. 11,7 cm, v. 2 cm.
2.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 5 YR 3/1; r. p. 12,9 cm, v. 2,5 cm.
3.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 2; r. p. 13,1 cm, v. 2,1 cm.
4.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 5 YR 4; r. p. 16 cm, v. 2,3 cm.
5.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 2.5 YR 3; r. p. 16 cm, v. 2,3 cm.
6.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 7.5 YR 2; r. p. 7,8 cm, v. 2 cm.
7.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 23,3 cm, v. 3 cm.
8.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline: trdota 5; barva 5 YR 6/2; r. p. 18,1 cm, v. 2,7 cm.
9.	Odlomek ustja trinožnika iz slabo prečiščene gline; trdota 7; barva 7.5 YR 3; r. p. 18,3 cm, v. 2,8 cm.
10.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline, okrašene s plitkim vodoravnim žlebom; trdota 7; barva 2.5 YR 4; r. p. 13,5 cm, v. 2,3 cm.
11.	Odlomek ramena posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 6; barva 5 YR 6/1; r. p. 11,7 cm, v. 3,9 cm.
12.	Odlomek dna trinožnika iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 2.5 YR 5/2; r. p. 18,1 cm, v. 2 cm.
13.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 6/2; v. 3,9 cm.
14.	Odlomek ustja in ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z vodoravnimi plitkimi vrezi; trdota 5; barva 5 YR 3/1; r. p. 21,8 cm, v. 4,5 cm.
15.	Odlomek ustja trinožnika iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 5/2: r. p. 24.4 cm, v. 2,6 cm.
16.	Odlomek ustja trinožnika iz slabo prečiščene gline; trdota 7; barva 7.5 YR 4; r. p. 27,8 cm, v. 4,6 cm.
17.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 5; barva povr. 2.5 YR 4, prelom 5 YR 5/6; r. p. 36 cm, v. 3,5 cm.
18.	Odlomek ustja lonca iz dokaj dobro prečiščene gline, okrašenega z navpičnimi vrezi; trdota 5; barva 10 YR 6/3; r. p. 21,8 cm, v. 2,9 cm.
19.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega s plitkimi vrezi; trdota 5; barva 10 YR 4/1; r. p. 19 cm, v. 2,5 cm.
Tabla 23
Gornji trg 30, faza IV (sonda 2).
1.	Odlomek lonca iz slabo prečiščene gline, okrašen z navpičnimi, vzporednimi odtisi; trdota 7; barva 7.5 YR 3; r. p. 16,1 cm, v. 7,8 cm.
2.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega s poševnimi vrezi; trdota 5; barva 5 YR 4/1; r. p. 15,5 cm, v. 3,2 cm.
3.	Odlomek ustja in ramena lonca in slabo prečiščene gline, okrašenega z navpičnim metličenjem; trdota 5; barva 7.5 YR 6/3; r. p. 12,4 cm, v. 6,2 cm.
4.	Odlomek ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z navpičnim metličenjem; trdota 5; barva 2.5 YR 3; r. p. 16 cm, v. 3,6 cm.
5.	Odlomek ramena lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega s kaneluro in plitkimi vrezi; trdota 7; barva 10 YR 5/2; r. p. 12 cm, v. 3,5 cm.
6.	Odlomek dna lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z navpičnim metličenjem; trdota 6; barva 7.5 YR 7/4; r. p. 15,1 cm, v. 2,4 cm.
7.	Odlomek dna lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 6; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 10 cm, v. 3,2 cm.
8.	Odlomek dna posode iz slabo prečiščene gline; trdota 7; barva 5 YR 3/1; r. p. 8,5 cm, v. 1,6 cm.
9.	Glinen vijček iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 6/2; p. 4,5 cm, v. 2,3 cm.
V spodnjem tlaku faze IV.
10.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 12,6 cm, v. 1,5 cm.
11.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 5;
barva 2.5 YR 4; r. p. 15,5 cm, v. 2,5 cm.
12.	Odlomek roba posode, tera sigilata, okrašene s kaneluro in navpičnimi vrezi; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 5/8, premaz 10 YR 4/8; r. p. 23 cm, v. 3 cm.
13.	Odlomek roba posode iz dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 10 YR 5/2; r. p. 21,2 cm, v. 2,5 cm.
14.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. p. 10,7 cm, v. 5 cm.
15.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 8/4; r. p. 8 cm, v. 5,5 cm.
16.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/4; r. p. 8,3 cm, v. 4,5 cm.
17.	Dno posode na prstanasti nogi iz dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 6; r. p. 9,7 cm, v. 2,7 cm.
Na zgornjem tlaku faze IV.
18.	Gumb iz zelene steklene paste, okrašena s svetlozelenim spiralnim okrasom; p. 2,6 cm, v. 1,1 cm.
19.	Deformiran odlomek bronaste močno profilirane fibule; d. 2,6 cm.
20.	Odlomek dna skodele iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/8; r. p. 3,3 cm, v. 1 cm.
21.	Odlomek skodele iz dobro prečiščene gline, okrašene s poševnimi vrezi in vodoravnima žlebovoma; trdota 5; barva 10 YR 5/1; r. p. 10 cm.
Tabla 24 Stari trg 17.
1.	Odlomek čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z reliefnimi paličicami; trdota 4; barva 2.5 YR 4/6; r. p. 7,5 cm, v. 9,3 cm.
2.	Odlomek dna čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z reliefnimi paličicami; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 5,7 cm, v.
3.3	cm.
3.	Odlomek dna čaše iz dobro prečiščene gline, okrašene z reliefnimi paličicami; trdota 3; barva 2.5 YR 5/8; r. p. 4,5 cm, v.
1.4	cm.
4.	Odlomek skodele iz dokaj slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 5/4; r. p. 10,7 cm, v. 2,7 cm.
5.	Odlomek ostenja skodele iz dobro prečiščene gline, okrašene z girlandami in bunčico; trdota 5; barva 2.5 YR 4; d. 2,9 cm, v. 2,5 cm.
6.	Odlomek reliefne oljenke prevlečene s slabo ohranjenim temnim premazom; trdota 3; barva 5 YR 7/6, premaz 2.5 YR 6/8; r. p. 7,5 cm, v. 3 cm.
7.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/4, premaz 10 R 4/6; r. p. 19 cm, v. 1,3 cm.
8.	Odlomek skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/4, premaz 10 R 4/6; r. p. 12,1 cm, v. 3,2 cm.
9.	Odlomek roba dvoročajne skodele, tera sigilata; trdota 3, barva 6; barva 10 R 4/8, premaz 2.5 YR 5/6; r. p. 20 cm, v. 3,3 cm.
10.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 10 R 4/6; r. p. 18 cm, v. 1,2 cm.
11.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/3, premaz 10 R 4/6; r. p. 14,5 cm, v. 1,2 cm.
12.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 6/4, premaz 10 R 4/6; r. p. 11,8 cm, v. 2,4 cm.
13.	Odlomek roba skodele, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 15 cm, v. 1,7 cm.
14.	Odlomek roba pladnja ali krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 7/4, premaz 10 R 4/6; v. 1,7 cm.
15.	Odlomek ostenja posode, tera sigilata, okrašene z vegetativnim okrasom; trdota 3, premaz 6; barva 10 R 5/8, premaz 10 R 4/6; d. 3,7 cm, v. 3,9 cm.
16.	Odlomek ostenja posode, tera sigilata, okrašene z vegetativnim okrasom; trdota 3, premaz 4; barva 2.5 YR 5/8, premaz 10 R 5/8; d. 3,4 cm, v. 6,1 cm.
17.	Odlomek ostenja posode, tera sigilata, okrašene plastičnim okrasom; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 5/8, premaz 10 R 5/6; d. 3,7 cm, v. 2 cm.
18.	Noga in del ostenja dvoročajne skodele, tera sigilata, okrašene s plastičnim okrasom. Na dnu slabo ohranjen reliefni napis; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 5/8, premaz 10 R 4/6; p. 8,1 cm, v. 1,8 cm.
19.	Odlomek skodele, tera sigilata, s težko berljivim pravokotnim žigom; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/8; p. 5,6 cm, v. 3,6 cm.
20.	Odlomek dna krožnika, tera sigilata, s pravokotnim žigom LICCAE; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/8. r. p. 16 cm, v. 3,1 cm.
21.	Odlomek dna pladnja ali krožnika, "črna" sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 7/6, premaz 5 YR 2.5/1; r. p. 8,4, v. 1,5 cm.
22.	Odlomek dna krožnika, "črna" sigilata"; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 7/6, premaz 5 YR 2.5/1; r. p. 8,3 cm, v. 1,7 cm.
23.	Odlomek ustja vrča, tera sigilata; trdota 3, premaz 7; barva 5 YR 5/6, premaz 10 R 5/6; r. p. 9,2 cm, v. 2,6 cm.
Tabla 25 Stari trg 17.
1.	Odlomek dna vrča, tera sigilata; trdota 3, premaz 4; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 8,2 cm, v. 2,8 cm.
2.	Odlomek noge krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/8; r. p. 11 cm. v. 2,1 cm.
3.	Odlomek noge krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz ni ohranjen; barva 7.5 YR 6/4; r. p. 9,6 cm, v. 2,7 cm.
4.	Odlomek noge krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 8,9 cm, v. 1,7 cm.
5.	Odlomek noge krožnika ali pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 6/6, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 12 cm, v. 2 cm.
6.	Odlomek noge pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 5/6; r. p. 13,2 cm, v. 2,9 cm.
7.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 11,5 cm, v. 4,2 cm.
8.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/3; r. p. 14,2 cm, v. 2,3 cm.
9.	Odlomek ustja posode iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 6/3, premaz 5 YR 5/1; r. p. 9 cm, v. 1,8 cm.
10.	Odlomek ustja vrča iz dokaj dobro prečiščen gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 8,6 cm, v. 2,5 cm.
11.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s svetlim premazom in okrašene z vodoravnimi vrezi; trdota 3, premaz 3; barva 5 YR 6/6, premaz 7.5 YR 7/3; r. p. 7,8 cm, v. 8,3 cm.
12.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/6; r. p. 10,3 cm, v. 2,1 cm.
13.	Odlomek dna posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; r. p. 8,5 cm, v. 2,8 cm.
14.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 7.5 YR 7/3; r. p. 7,5 cm, v. 3,2 cm.
15.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 7.5 YR 7/6, premaz 7.5 YR 6/6; r. p. 8,5 cm, v. 3 cm.
16.	Odlomek dna posode na prstanasti nogi iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 7/6; r. p. 18 cm, v. 2,9 cm.
17.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/6; r. p. 3,6 cm, v. 8,1 cm.
18.	Odlomek vrča iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečene s temnim premazom; trdota 3, premaz 3; barva 7.5 YR 6/6, premaz 7.5 YR 5/6; r. p. 16 cm, v. 10,2 cm.
19.	Odlomek ročaja posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/4; d. 4,3 cm.
20.	Odlomek vratu vrča iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/6; r. p. 3,5 cm, v. 2,2 cm.
21.	Odlomek (rakastega ročaja iz dokaj slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 7.5 YR 4/2; d. 3,6 cm, š. 1,6 cm.
22.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 7.5 YR 7/6; d. 6,5 cm, š. 2,4 cm.
23.	Odlomek trakastega ročaja iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 3; barva 5 YR 6/6; d. 12,2 cm, š. 2,7 cm.
24.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 4/1; r. p. 20,1 cm, v. 2,5 cm.
25.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 2.5 YR 3; r. p. 16 cm, v. 3,2 cm.
Tabla 26 Stari trg 17.
1.	Odlomek pladnja iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečenega s pompejansko rdečim premazom; trdota 5, premaz 3; barva 7.5 YR 5/2, premaz 10 R 4/6; r. p. 31 cm, v. 3,2 cm.
2.	Odlomek pladnja iz dokaj dobro prečiščene gline, prevlečenega s pompejansko rdečim premazom; trdota 5, premaz 3; barva 7.5 YR 5/2, premaz 10 R 4/6; r. p. dna 27 cm, v. 3,1 cm.
3.	Dno amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 2.5 YR 5/8; p. 13,4 cm, v. 6,5 cm.
4. Odlomek ročaja amfore iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/4; š. 5 cm; d. 6 cm.
5.	Odlomek roba trinožnika iz slabo prečiščene gline, okrašenega z vodoravnimi vrezi; trdota 5; barva 2.5 YR 2.5; v. 4,2 cm.
6.	Odlomek ustja posode iz slabo prečiščene gline; trdota 5; barva 5 YR 4/1; r. p. 22 cm, v. 3,1 cm.
7.	Odlomek lonca iz slabo prečiščene gline, okrašenega z metličenjem; trdota 5; barva 10 YR 7/3; r. p. trebuha 22,8 cm, v. 16,8 cm.
Stari trg 32.
8.	Odlomek ustja vrča, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 8 cm, v. 3,4 cm.
9.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 7/8, premaz 2.5 YR 6/8; r p. 19 cm, v. 1,6 cm.
10.	Odlomek ustja lonca iz slabo prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/4; r. p. 18,6 cm, v. 2,6 cm.
11.	Odlomek noge keliha, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 2.5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 4/6; r. p. 8,5 cm, v. 1,5 cm.
12.	Dno skodele s pravokotnim žigom CHLI (?), tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 5/8; p. 5,8 cm, v. 2,3 cm.
13.	Dno pladnja, tera sigilata; trdota 3, premaz 6; barva 5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 11 cm, v. 2,3 cm.
14.	Dno posode iz dokaj dobro prečiščene gline; trdota 4; barva 5 YR 6/4; r. p. 18,9 cm, v. 2,2 cm.
Tabla 27 Stari trg 32.
1.	Odlomek melnice; trdota 4; barva 7.5 YR 6/6; r. p. 39 cm, v. 3,6 cm.
2.	Odlomek ramena amfore, prevlečene s svetlim premazom; trdota 5; barva 2.5 YR 3/8, premaz 5 YR 7/4; r. p. 17,5 cm, v. 5,7 cm.
3.	Noga amfore; trdota 4; barva 5 YR 6/6; d. 12,5 cm.
4.	Odlomek ročaja amfore, prevlečene a svetlim premazom; trdota 4; barva 5 YR 7/8, premaz 5 YR 7/4; d. 10,5 cm.
5.	Odlomek ramena in ročaja amfore; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; d. 18,5 cm.
Rožna ulica.
6.	Odlomek roba krožnika, tera sigilata; trdota 3, premaz 5; barva 5 YR 6/8, premaz 2.5 YR 5/8; r. p. 17 cm, v. 1,1 cm.
7.	Vrat amfore; trdota 3; barva 2.5 YR 6/8; r. p. 13,5 cm, v. 19 cm.
SI. 10
Ljubljanski grad.
1.	Bronasta fibula vrste Aucissa; d. 5,4 cm.
2.	Bronasta fibula vrste Aucissa z napisom; d. 4,8 cm.
1	D. Božiču se najlepše zahvaljujem za pomoč in napotke pri obdelavi kovinskega gradiva.
2	Podatek mije posredoval A. Pleterski, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
3	Analizo sta opravila J. Novak in B. Stropnik z Inštituta Jožefa Štefana, za kar se jima najlepše zahvaljujem.
4	Podatek mi je posredoval P. Gleirscher v pismu z dne 7. 2. 1994, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
5	Novce je določil A. Šemrov iz Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja v Ljubljani, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
6	Gradivo mi je dala na voljo L. Plesničarjeva, za kar se ji najlepše zahvaljujem.
7	Gradivo bo obdelano na drugem mestu.
ADAM, A.-M. in M. FEUGERE 1982, Un aspect de 1'artisanat du bronze dans 1'arc alpin oriental et en Dalmatie au I er s.av.J,- C.: les fibules du type dit "de Jezerine". - Aquil. Nos. 53, 129 ss.
BERTONCELJ-KUČAR, V. 1979, Nakit iz stekla in jantarja. -Arh. vest. 30, 254 ss.
BOHME-SCHONBERGER, A. 1989/1990, Ein bemerkenswer-tes Korpergrab aus Mainz-Weisenau. - Mainzer Zeitschrift 84/85, 239 ss.
BOŽIČ, D. 1987, Keltska kultura u Jugoslaviji, zapadna grupa. -V: Praist.jug. zem. 5, 855 ss.
BOŽIČ, D. 1993, Slovenija in srednja Evropa v poznolatenskem obdobju. - Arh. vest. 44, 153 ss.
CONSP., Conspectus formarum terrae sigillatae Italico modo confectae. - Mater. z. rom.-germ. Ker. 10, 1990.
CZURDA-RUTH, B. 1979, Die romischen G laser vom Magdalensberg. - Kiimt. Musschr. 65.
DEIMEL, M. 1987, Die Bronzekleinfunde vom Magdalensberg.
-	Karnt. Musschr. 71.
DUVAL, A. 1974, Un type particulier de fibule gallo-romaine precoce: la fibule "d'Alesia". - Antiquitćs Nationales 6,67 ss.
ETTLINGER E. 1973, Die romischen Fibeln in der Sclmeiz. Handbuch der Schweiz zur Romer- und Merowingerzeit. -Bern.
FARKA, C. 1977, Die romischen Lampen vom Magdalensberg.
-	Karnt. Musschr. 61.
FEUGERE, M. 1985, Les fibules en Gaule Mčridionale. - Rev. arch. Narb., Suppl. 12.
FINGERL1N, G. 1986, Dangstetten 1. - Forsch. u. Ber. zur Vor-u. Friihgesch. in Baden-Wiirtt. 22.
GABROVEC, S. 1993, Stična l,Naselbinska izkopavanja. - Kat. in monogr. 28.
GEBHARD, R. 1991, Die Fibeln aus dem Oppidum von Manching. - Die Ausgrabungen in Manching 14.
GUŠTIN, M. 1991, Posočje. Posočje in derjiingeren Eisenzeit. -Kat. in monogr. 27.
HORVAT, J. 1990, Nauportus (Vrhnika). - Dela 1. razr. SAZU 33.
HORVAT, J. 1993, Začetek rimske dobe na prostoru zahodne in osrednje Slovenije. Disertacija. - Ljubljana.
KNEZ, T. 1992, Novo mesto 2. Keltsko-rimsko grobišče Beletov vrt. - Carn. Arch. 2.
KOŠČEVIĆ, R. 1980, Antičke fibule s područja Siska. - Zagreb.
LASER, R. in R. LEINEWEBER, 1991, Die romischen Importfunde der Altmark. - Jschr. mitteldt. Vorgesch. 74, 191 ss.
LEONARDI, G. in L. ZAGHETTO, 1993, Un complesso votivo a nord di Padova. - Quad. Arch. Veneto 9.
LLORIS, M. B. 1990, Guia de la Ceramica Romana. - Madrid.
MALIN, G. 1978, Der romerzeitliche Gutshof in Nendeln. -Helv. Arch. 34-36, 181 ss.
MARABIN1 MOEVS, M. T. 1973, The Roman Tliin Walled Pottery. - Mem. Amer. Acad. Rome 32.
MOREL, J. P. 1981, Ceramique campanienne: lesformes. - Bibl. d. Ec. fran?. d'Ath. et de Rome 244.
MULLOR, A. L. 1989, Las ceramicas romanas de paredes finas en Cataluha. - Barcelona.
OVERBECK, B. 1982, Geschichte des Alpenrheintals in romi-scherZeit 1. - Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 20.
PEACOCK, D. P. S. in D. F. VVILLIAMS 1986, Amphorae and the Roman economy. - London, New York.
PICCOTTINI, G. 1977, Die Stadt auf dem Magdalensberg- ein spatkeltisches und friihromisches Zentrum im siidlichen Noricum. - ANRW 2/6, 263 ss.
PLESNIČAR-GEC, L. 1977, Keramika emonskih nekropol. -Diss. et Monogr. 20.
PLESNIČAR-GEC, L. 1992, Bronasti statueti iz Emone. - Vjes. Arh muz. Zag. 3. serija, 24-25,49 ss.
RIECKHOFF, S. 1975, Miinzen und Fibeln aus dem Vicus des Kastells Hiifingen (Schwarzwald-Baar-Kreis). - Saalb. Jb. 32, 5 ss.
RIECKHOFF, S. 1992, Uberlegungen zur Chronologie der Spatlatenezeit im siidlichen Mitteleuropa. - Bay. Vorgeschbl.
57,	103 ss.
RIHA, E. 1979, Die romischen Fibeln aus Augst und Kaiseraugst. - Forsch. in Augst 3.
RUTTI, B. 1991, Die romischen Glaser aus Augst und Kaiseraugst. - Forsch. in Augst 13.
SAGADIN, M. 1979, Antične pašne spone in garniture v Sloveniji. - Arh. vest. 30, 294 ss.
SCHINDLER, M. 1967, Die "Schwarze Sigillata" des Magda-lensberges. - Karnt. Musschr. 43.
SCHINDLER, M. 1986, Die "Schvvarze Sigillata" des Magdalensberges 2. Neufunde seit 1965. - V: Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1975 bis 1979, Magdal. - Grabber. 15, 345 ss.
SCHINDLER, M. in S. SCHEFFENEGGER, 1977, Die glatte rote Terra sigillata vom Magdalensberg. - Karnt. Musschr. 62.
SCHINDLER-KAUDELKA, E. 1975, Die dunnwandige Gebrauchskeramik vom Magdalensberg. - Karnt. Musschr.
58.
SCHINDLER-KAUDELKA, E. 1980, Die romische Mode/keramik vom Magdalensberg. - Karnt. Musschr. 66.
SCHINDLER-KAUDELKA , E. 1986, Die Backplatten vom Magdalensberg. - V: Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1975 bis 1979, Magdal. - Grabber. 15, 279 ss.
SCHINDLER-KAUDELKA, E. 1989, Die gewdhnliche Gebrauchskeramik vom Magdalensberg. - Karnt. Musschr. 72.
SCHVVINDEN, L. 1991, Zwei romische Bronzeinschriften vom Barsberg - Funde Ausgr. bez. Trier 23, 33 ss.
ŠAŠEL, J. 1985, Zur FrUhgeschichte der XV. Legion und zur Nordostgrenze der Cisalpina zur Zeit Caesars. - V: Romische Geschichte, Altertumskunde und Epigraphik. Festschrift A. Betz, 547 ss.
ŠAŠEL-KOS, M. 1986, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu. - Ljubljana.
THILL, G. 1969, Fibeln vom Titelberg aus dem Bestanden des Luxemburger Museums. - Trierer Zeitschrift 32, 133 ss.
ULBERT, G. 1984, Cdceres e I Viejo. - Madr. Beitr. II.
VANNACCI LUNAZZI, G. 1977, Le necropoli preromane di Remedello sotto e Ca' di Marco di Fiesse. - Cataloghi dei civici musei di Reggio neU'Emilia 2.
VEGAS, M. 1973, Ceramica comun Romana del Mediterraneo occidental. - Publicaciones eventuales / Universidad de Barcelona 22.
VIČIČ, B. 1992, Gornji trg 15 v Ljubljani - 2000 let poselitve. -Ljubljana.
VIČIČ, B. 1993, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 15. - Arh. vest. 44, 153 ss.
ZABEHLICKY-SCHEFFENEGGER, S. 1992, Terra Sigillata aus dem Grdberfeld Beletov vrt. - V: Knez 1992, 75 ss.
Die friihromische Siedlung unterhalb des SchloBbergs in Ljubljana. Gornji trg 30, Stari trg 17 und 32
Zusammenfassung
Ljubljana zur 850. Jahresfeier seiner ersten schriftlichen Envahnung
In den letzten Jahren wurden die archaologischen Rettungs-grabungen bei der Renovierung der Hauser an den Siidhangen des SchloBberges am rechten Ljubljanica-Ufer fortgesetzt (Abb. I, 2). Alle Untersuchungen vvaren raumlich sehr begrenzt und bieten nur einen kleinen Einblick in die friihromische Besiedlung dieses Bereiches. Neben dem schon veroffentlichten Material vom Gornji trg 15 (Abb. 3: 6; Vičič 1992; ders. 1993, 153 ff.), haben wir noch folgende Stellen untersucht:
I.	Gornji trg 30 (Taf. 1-23)
II.	Stari trg 17 (Taf. 24-26: 1-7)
III.	Stari trg 32 (Taf. 26: 8-14; 27. 1-5)
IV.	Rožna ulica (Taf. 27: 6,7)
V.	Ljubljanski grad - SchloB (Abb. 10)
I. GORNJI TRG 30 Gelandebeschreibung
In der zvveiten Halfte des Jahres 1991 fuhrten wir vor der Renovierung des Hauses Gornji trg 30 in Ljubljana (Abb. 4) eine Rettungsgrabung durch. Einen kleineren Schnitt legten wir im Inneren des Hauses (Schnitt 1) an und einen groBeren (Schnitt 2) an dessen Siidseite, wo zuvor ein Anbau gestanden hatte, der dem Renovierungsprogramm gemiiB abgerissen vvurde. Vor Beginn der Untersuchungen wurde iiber die beiden Schnitte ein Koordinatennetz gelegt, das sich an den GrundriB des Gebiiudes anlehnte.
Die GroBe des Schnittes 1 war vvegen statischer Gefiihrdung des Hauses begrenzt (bis 5,60 m lang und bis 3 m breit). Nach der Beseitigung der rezenten Aufschiittung vvurden zwei Mauern und vier Gruben mit Material aus dem 16. Jahrhundert freigelegt (Abb. 5. Planum 1, Gruben 1-4). Da die beiden Mauern dieselbe Richtung hatten und so gebaut vvaren vvie die sicherlich romi-schen Mauern aus Schnitt 2, stammen meines Erachtens beide aus derselben Epoche. Die iibrige Oberflache der Ausgrabung vvar mit Lehmpflaster bedeckt; hinsichtlich seiner Struktur kon-nen vvir es mit dem Estrich der jiingsten Phase romischer Besiedlung (Beil. 1, Schicht 3; Phase IV), die in Schnitt 2 starker ausgepriigt war, in Verbindung bringen. Die Zuschiittungsschicht dieser Phase (Beil. 1. Schicht 4) bestand aus kompakter brauner Erde, die mit Einschliissen von Lehm, Sand, einzelnen Steinen und Funden vermischt vvar (Taf. 15: 3,8,9,11,15-17,27; 16: 8,11,24).
Unter dieser Schicht vvar der Aushub fast ganzlich mit einer Schicht sterilen Schotters bedeckt (Beil. /, Schicht 6). Auf Schotter von derselben Struktur stieBen vvir auch in der ostlichen Ecke und im Profil von Schnitt 2 dicht iiber der drilten Besied-lungsphase (Phase III). Darunter kam eine Laufschicht aus Lehm zum Vorschein (Abb. 6, Planum 2; Beil. 1. Schicht 8), deren Spuren vvir auch im Sudprofil von Schnitt 1 fanden. Etvva in der Mitte des Schnittes vvar die Laufschicht begrenzt durch einige eingegrabene, reihenlormig angeordnete Steine, die eine ein-fache Wand andeuten. Unter der Laufschicht aus Lehm lag eine Aufschuttungsschicht aus schvvarzbrauner Erde (Beil. /, Schicht 10) mit einigen Funden (Taf. 3: 15-18,22; 9: 10-24). Im Hinblick auf die stratigraphischen Verhaltnisse habe ich das Gehniveau aus Lehm und die darunterliegende Aufschiittung als dritte Besiedlungsphase bezeichnet; leider konnte ich sie aber nicht so einteilen vvie in Schnitt 2.
Die niichste Schicht bildet ein ausgesprochen steriler gelb-brauner Lehm (Beil. I. Schicht 11). Am Ostprofil vvar die Lehm-
schicht durchbrochen mit dem Material der dritten Besiedlungsphase und einer Rutschung, deren Zvveck und Entstehung nicht gekliirt sind. Zum Teil vvurde die Lehmschicht von einer Schicht vveicheren dunkleren Lehms (Beil. 1, Schicht 12) durchbrochen; es bleibt offen, ob es sich hierbei um Reste einer Laufschicht handelt oder um die Folge einer intensiveren Ausvvaschung. Funde gab es in diesen Schichten nicht. Der letzteren folgte schvvarzer fettiger Lehm (Beil. 1, Schicht 13) - eine Kulturschicht mit einzelnen Funden, die ich als zvveite Besiedlungsphase bezeichnet habe (Phase II, Taf. 3: 1,4-7,9,10,13). Starker ausgepriigt und vor allem reicher an Funden vvar diese Besiedlungsphase in Schnitt 2. Schicht 11 lagerte in dem groBeren Teil der Ausgrabung auf einer sterilen Schicht aus Feinsand, der mit Lehm und Kieselsteinen vermischt vvar.
Die Nordostecke in Schnitt 1 (Abb. 7, Planum 3) vvar bedeckt mit einer Schicht sterilen Lehms (Beil. 1, Schicht 14), die ihrer Zusammensetzung nach Schicht 9 glich. Darunter befand sich eine Schicht schvvarzer Erde (Beil. 1, Schicht 15), die die alteste Besiedlungsphase darstellt (Phase I, Taf. 1: 1-5).
Schnitt 2 vvar 10 m lang und maximal 4,80 m breit. An der Nordseite vvurde er eingeengt durch ein AbfluBrohr, so daB die "nutzbare" Breite des Schnittes nur 3,60 m betrug. Nach der Beseitigung der rezenten Aufschiittung (Beil. 4. Schicht 1) kam in einer Tiefe bis etvva -1,00 m eine durch rezente Eingrabungen ziemlich beschadigte, ausgepragte Laufschicht zum Vorschein (Beil. 2, Planum 1). Die Laufschicht (Beil. 4, Schicht 3) bestand aus sehr kompaktem gelbrotem Lehm, der unterbrochen vvar durch zvvei parallele in Nord-Siid-Richtung verlaufende Mauern, an deren Enden sich zvvei kleine Mauern in Ost-West-Richtung anschlossen. Die kleine Mauer an der Ostseite des Schnittes erstreckte sich vveiter im Ostprofil (Beil. 4. Schicht 2) und konnte deshalb nicht vollstiindig erforscht vverden. Auf der Laufschicht - ich habe sie als Phase IVb bezeichnet - gab es vvenig Funde, die gevviB romisch sind (Taf. 23: 18-21). Unter diesem Pflaster und einer diinnen Erdaufschiittung lag noch ein Laufschicht (Beil. 4, Schicht 5), das seiner Struktur nach dem dariiberliegenden glich (Beil. 3, Planum 2). Im unteren Laufschicht (Phase IVa) vvurden einige romische Funde entdeckt (Taf. 23: 10-17). Im VVestteil der Ausgrabung verliiuft in Nord-Siid-Richtung eine schmale Mauer, die vvir nur in sehr geringem Umfang erforschen konnten. Hochstvvahrscheinlich sind vvir auf die Reste eines Vorstadt-gebiiudes gestoBen, aber leider ist eine genauere Bestimmung des erforschten Gebiiudes vvegen der begrenzten Ausgrabungfliiche nicht moglich. Funde zvvischen den beiden jiingsten romischen Phasen gab es nicht. Unter diesem Gehniveau befand sich eine Humusaufschiittung (Beil. 4. Schicht 4) mit vielen Kleinfunden. Trotz klarer stratigraphischer Verhaltnisse vvar es nicht moglich, das Ende der jiingsten Besiedlungsphase zeitlich niiher zu be-stimmen; desvvegen habe ich das Material beider Schichten zusammen als vierte Besiedlungsphase bestimmt (Phase IV, Taf. 15-23).
Der Humusschicht folgte eine ausgepragte Schotterschicht (Beil. 4. Schicht 6). Im Nordostteil des Aushubes vvar sie durch-aus steril und glich der Struktur nach dem Schotter aus Schnitt I. Im Siidteil des Schnittes (Beil. 4. Schicht 7) vvar der Schotter mit groBeren Steinen, Lehm und Funden vermischt (Taf. 10-14). Diese Schotterschicht habe ich als Zuschiittungsschicht der dritten Besiedlungsphase (Phase Illb) bezeichnet. Darunter folgte eine schlecht erhaltene aus Lehm bestehende Laufschicht des Gebiiudes (Beil. 4, Schicht 8), das vvir leider nicht iiberall mit Sicherheit begrenzen konnten (Abb. 8, Planum 3). Auf der Laufschicht dieses Hauses fanden vvir einige kleine Gegenstiinde (Taf. 9: 1-9). Unter dem Gehniveau stieBen vvir auf eine dicke, etvva 0,5 m2 groBe Brandschicht (Schicht 8a), die vielleicht den
Rest einer Herdstelle darstellt. Die untere Schicht der dritten Besiedlungsphase (Beil. 4, Schicht 9) war noch lehmiger, und der Sand war mit groBeren Steinen und Funden (Taf. 3: 14,19-21,23; 4-8) vermischt. Das ist die Aufschiittungsschicht (Phase lila), die vor dem Bau des Hauses der dritten Besiedlungsphase hierher geschiittet vvurde.
Diese Besiedlungsphase vvurde abgeschlossen durch eine ste-rile Schicht gelben Lehms (Beil. 4. Schicht 11), die derjenigen aus Schnitt 1 glich. Darunter befand sich eine dicke Lehm-Humus-Schicht mit viel Brandmaterial, organischen Resten und aufschluBreichen Funden (Beil. 4. Schicht 13). Sie lag auf einer sterilen, aus Feinsand, Lehm und Kieselsteinen bestehenden Grundlage, die derjenigen aus Schnitt 1 glich. Diese Phase haben vvir als zvveite Besiedlungsphase bezeichnet (Taf. 1: 6-17; 2; 3: 2,3,8,11,12). Auf Reste der ersten, altesten Besiedlungsphase sind vvir in Schnitt 2 nicht gestoBen.
Ausvvertung des Materials
Phase 1 (Taf. 1: 1-5)
Die Funde der altesten Besiedlungsphase sind sovvohl zahlenmiiBig als auch ihrer Aussagekraft nach bescheiden. Neben dem charakteristischen Material der Alteingesessenen tritt das Fragment einer Platte oder eines Tellers aus "schvvarzer" Sigillata von grauem Fabrikat hervor (Taf. 1: 1). Eine iiberzeu-gende Rekonstruktion bzvv. Bestimmung des Typs nach der Klassifikation Jean Paul Morels (Morel 1981) ist leider nicht moglich. Aufdem Magdalensberg sind solche Fabrikate ziemlich selten; sie sind in die altesten Schichten der Siedlung datiert und sicherlich italischen Ursprungs (Schindler 1967, 60 ff.; dieselbe 1986, 345 ff.; Zabehlicky-Scheffenegger 1986, 149 ff.).
Eine absolute Datierung der Phase I ist schvver. Durchaus unklar ist die Zeit ihrer Entstehung; unter Beriicksichtigung des Materials aus der zvveiten Besiedlungsphase datieren vvir sie in die erste Halfte des 1. Jhs. v. Chr.
Phase 11 (Taf 1: 6-17; 2; 3: 1-13)
Die ausgesprochen lehmige, mit organischen Resten (Asten, Holzstiicken) vermischte Schicht ist stratigraphisch iiberzeugend bestimmt vor allem in Schnitt 2 (Beil. 4), vvo sie auf sterilem Boden lag und mit einer Schicht sterilen Lehms bedeckt vvar. In Schnitt 1 (Beil. I) vvar die stratigraphische Lage iiber der alteren Schicht durchaus klar, etvvas vveniger deutlich vvar indes die Grenze zu den jiingeren Schichten. Eine ziemlich groBe Zahl von Funden veranschaulicht das Bild dieser Besiedlungsphase und triigt zum Verstiindnis des Ganzen in bedeutsamer Weise bei.
Eine kleinere Fibel1 des Typs Nauheim (Taf. I: 7) ist aus Bronze, mit unverziertem Biigel, dachformigem Querschnitt und durchlochtem FuB. Bislang vvurden solche Fibeln dem Typ Nauheim oder dem Typ Gorica zugeordnet, Dragan Božič hinge-gen hat sie nach einigen Charakteristika (breiterer Biigel, kiirze-rer, hoherer NadelfuB ohne Knopf oder Ausbuchtung) der Variante B der Nauheim-Fibeln mil durchlochertem FuB zugeordnet (Božič 1993, 142 ff., Abb. 4; 5,6). Den Ursprung solcher Fibeln sucht er in Nordostitalien bzvv. im Fall der Variante B sogar in Friaul. Im heutigen slovvenischen Gebiet ist der FuB einer derartigen Fibel, aber noch kiirzer und hoher, aus Bled-Pristava bekannt.2 Von groBerer Bedeutung ist eine Fibel dieser Variante vom beriihmten vorgeschichtlichen Ringvvall Cvinger bei Stična (Schnitt 11; Gabrovec 1993, Tat". 14: 15). Stratigraphisch dariiber vvurden in diesem Schnitt namlich eine geschvveifte Fibel mit Knopf aufdem Biigel (Almgren 18) und ein schlecht erhaltener FuB einer Fibel gefunden, die vvir zu den geschvveiften Fibeln der Form Weisenau-Horgertshausen mit einer Ose am Ende des langen, durchlocherten FuBes ziihlen kon-nen (Gabrovec 1993, Taf. 13: 29). Diese Form vvird in die Jahre von 50 bis 15 v. Chr. datiert (Bohme-Schonberger 1989/1990, 239 ff.).
Die anderen Fibeln dieser Variante des Typs Nauheim aus Norditalien vvurden leider nichl unter solchen Umstiinden gefunden, die ihre genauere Datierung zugelassen hiitten.
Auch die groBere Bronzet'ibel (Taf. 1: 6) gehort zu den vveit verbreiteten Fibeln des Typs Nauheim. Gleich der kleineren be-
sitzt sie einen Biigel mit dachformigem Querschnitt; leider ist ihr FuB nicht mehr erhalten, so daB vvir sie nicht genauer bestimmen konnen.
Die Fibeln des Typs Nauheim traten, vvie die Untersuchungen der letzten Jahre gezeigt haben, schon vor dem Jahr 100 v. Chr. auf (Rieckhoff 1992, Abb. 2) und vvaren in den Jahren von 70/60 bis 30/20 v. Chr. am meisten verbreitet (Feugere 1985, 203 ff.; Gebhard 1991, 11 ff.).
Obvvohl vvir die groBere Fibel des Typs Nauheim vom Gornji trg 30 nicht genauer bestimmen konnen, vveist schon das Vorkommen der Variante B desselben Typs mit durchlochertem FuB auf norditalische Einfliisse in der zvveiten Halfte des 1. Jhs.v. Chr. im Raum des heutigen Zentralslovveniens hin, der damals seiner Kultur nach zur Mokronog-Gruppe der Spatlatenezeit gehorte.
Besonders interessant sind zvvei Scharnierfibeln (Taf. 1: 8,9). Beide vvurden untersucht mit Energie Dispersiv-Rontgen-Fluoreszenz, die neben Kupfer und Zinn einen ziemlich groBen Silbergehalt anzeigte.3
Die beiden Fibeln vereinigen die Merkmale, die fiir ver-schiedene Fibeltypen charakteristisch sind. So bilden das langliche Schema und der breite Biigel sogar eine Verbindung zum Typ Nauheim, das mit einem kleinen Knebel verzierte FuBende hingegen zum Typ Gorica und den Fibeln des Typs 6c nach Michel Feugere (Feugere 1985, 229 ff.). Die letzteren sind vor allem in Italien und Siidfrankreich verbreitet, doch ist ihre genauere Datierung leider nicht moglich (Ulbert 1984, 60 ff.). Ein anderes Merkmal der beiden Ljubljanaer Fibeln ist das Scharnier, vvas eine Neuheit darstellt. die beim Typ Alesia bzvv. bei den Varianten mit breitem Biigel in Erscheinung tritt und vornehmlich bei den Aucissa-Fibeln (Guštin 1991, 43 ff.) vveite Verbreitung findet. Auch der lange FuB, der flache Biigel und der ervveiterte Nadelkopf unserer Fibeln vveisen eine Parallele zum Typ Alesia auf, vviihrend das FuBende anders gestaltet ist. Bei unseren Fibeln ist dieses Ende vvie ein Knebel gestaltet, der gleichzeitig mit der ganzen Fibel gegossen vvurde. Einen solchen FuBabschluB kennen wir auch von anderen Fibeltypen her (z.B. Gorica, Jezerine: Adam, Feugere 1982, 130 ff., Fig. 7: 5; Guštin 1991,41 ff., Taf. 20: 2), vvahrend der Typ Alesia ein Lochlein am FuBende hat und einen Knopf, der erst nachtraglich befestigt vvurde (Duval 1974, Fig. 2: 3,4). Abgesehen davon sind die Alesia-Fibeln hiiufig reich verziert (Guštin 1991, 43 ff.), ob-gleich auch schmucklose keine Ausnahme bilden (Novo mesto, Siscia; Koščevič 1980, 14, Taf. 2: II). Von den Alćsia-Fibeln unterscheiden sie sich auch durch das Scharnier, das breiter ist als der Biigel.
Die Fibeln, die den unsrigen iihnlich sind, vvurden von Elisabeth Ettlinger als selbstiindiger Typ 28 klassifiziert (Ettlinger 1973, 89 ff, Taf. 8: 6-18; 9: 1-5). Sie bezeichnete sie als Scharnierfibeln mit breitem Blechbiigel; zu diesen ordnete sie auch Schnallen mit verschiedenen Biigelquerschnitten. Der Biigel ist bei den meisten geschmUckt und der FuB schlieBt ab mit einem vvinzigen Knopf oder mit zvvei in ein kleines Loch am FuBende nachtraglich eingesetzten Knopfen. Sie vverden in die Jahre von 25 bis 5 v. Chr. datiert und haben jiingere Varianten. Meines Erachtens ist die Zuordnung soleh versehiedenartiger Fibeln zum selben Typ nicht gerechtfertigt und demzufolge ist auch die Datierung des Typs zvveifelhaft.
Dem Schema nach sind den unsrigen sehr iihnlich die Eisenfibeln des Typs Hiifingen, die norci I ich der Alpen verbreitel sind (Rieckhoff 1975, Abb. 5: 1). Datiert vverden sie in die zvveite Halfte des 1. Jhs. v. Chr. Von den unsrigen unterscheiden sie sich auBer durch den Rohstoff, aus dem sie hergestellt sind, durch den nichtgeformten FuBabschluB.
Eine iihnliche Fibel vvurde auch auf dem Magdalensberg ent-deekt. Sie ist kleiner als unsere Fibeln und mit drei kleinen Kreisen verziert. Die Knopfe am FuBende bestehen aus Eisen und vvurden nachtraglich durch das Lochlein gesteekt. Fiir die Fibel sind genauere Fundangaben leider nicht bekannt.4
Diesen iihnlich, vvenngleich mit engerem Biigel, sind die Fibeln aus Ensfcrune und Vieille-Toulouse (Ahh. 9. 1,2), die Feugere schon dem Typ Aucissa (Variante des Typs 22a2a) zuordnet. Datiert sind sie von der Milic der zvveiten Halfte des 1. Jhs. v. Chr. bis zum Ende der augusteisehen Zeit (Feugere 1985, 312 ff). Eine sehr iihnliche, aber etvvas kleinere Fibel kennen vvir
vom Titelberg (Abb. 9: 3; Thill 1969, Abb. 10, 110). Am besten zu vergleichen sind die unsrigen mit einer Fibel aus einer Ustrina aus Ca' di Marco di Fiesse (Abb. 9: 4), die von der Autorin im Text bedauerlichervveise nicht envahnt wird (Vannacci Lunazzi 1977, Tav. 57: 4).
Typologische, gut datierte Vergleichsexemplare fiir unsere Fibeln sind nicht zahlreich. Wir konnen uns der Meinung Giinther Ulberts anschlieBen (Ulbert 1984, 60), der Veroffentlichungen aus Italien vermiBt, denn gerade in diesem Raum konnen wir auch am wahrscheinlichsten die Herkunft der-artiger Fibeln suchen. Italische Funde werden sicherlich auch eine Antvvort geben auf die wichtigste Frage, wann der Anfang der Scharnierverwendung anzusetzen ist.
Die Fibeln aus Ljubljana sind bislang stratigraphisch und typologisch die am besten bestimmten Exemplare derart gestal-teter Gewandverschliisse. Neben dem Scharnier sind sie, wenn wir die Merkmale zusammenfassen, charakterisiert durch ein langliches Schema, einen flachen, schmucklosen Biigel und einen langen mit einem Knebel abgeschlossenen FuB. Durch das Begleitmaterial werden sie berzeugend in die spatrepu-blikanisch-friihaugusteische Zeit datiert, d.h. in die Zeit von 50 bis 25/20 v. Chr.
Aufgrund der aufgefiihrten Merkmale und der genauen Datierung schlage ich vor, die Schnallen aus Ljubljana, Enserune, Vieille-Toulouse, Titelberg und Ca' di Marco di Fiesse als besonderen Typ zu betrachten und als Scharnierfibel Typus Ljubljana zu bezeichnen.
Von den Metallgegenstanden ist noch ein Bronzeknopf mit dreieckiger Ose (Taf. 1: 10) ervvahnensvvert, wie wir sie auch vom Magdalensberg her kennen, wo sie in das letzte Jahrzehnt v. Chr. und die erste Halfte des 1. Jhs. datiert vverden (Deimel 1987, 92, 300 ff„ Taf. 79: 10,11). Die Lage des Knopfes in dieser Besiedlungsphase ist ein Beweis dafiir, daB derartige Stiicke, die hochstwahrscheinlich zu einer Militarausriistung gehorten, noch iilter sein konnen.
Die zvvei Ollampenfragmente (Taf. 1: 11,12) gehoren, der Tonqualitat und der Identitiit des Uberzugs nach zu urteilen, aller Wahrscheinlichkeit nach zum selben Gegenstand. Die Ollampe ist schlecht erhalten und deshalb nicht niiher zu bestimmen, doch gehort sie gewiB zu den griechisch-hellenistischen Formen, die in einem Modeli hergestellt und mit Pflanzenmotiven geschmiickt vvurden. Auf dem Magdalensberg treten sie schon in den altesten Siedlungsschichten auf und stellen ein Importstiick der spiitrepublikanisch-friihaugusteischen Zeit dar (Farka 1977, 13 ff.).
Einige Fragmente "schwarzer" Sigillata sind eine schone Ergiinzung des italischen Materials in der zweiten Besiedlungsphase der friihromischen Siedlung unter dem SchloBberg. Hervorzuheben ist, daB in dieser Schicht keine echte rote Sigillata entdeckt wurde, was schon von selbst auf die Datierung dieser Schicht hinvveist (Horvat 1993,95). Die Schiefvvandschale mit kleiner Lippe (Taf. I: 13) ist der Form Morel 2653 (Morel 1981, 202) am ahnlichsten. Auf dem Magdalensberg kommt sie bei den "harten" und "porosen" Fabrikaten vor, zu denen auch unsere Schale gehort (Schindler 1967, 28 ff., 50 ff.) Von gleich-er Oualitiit ist auch der Rand der Schiefrandplatte (Taf. 1: 14). Wir ordnen sie der Form Morel 2286 zu, die in die letzten zvvei Jahrhunderte v. Chr. bis zum Jahr 20 n. Chr. datiert wird (Morel 1981, 162). Auch der FuB der Plane bzw. des Tellers(7a/. 1:15) ist mit schwarzem iiberzug versehen.
Von besonderer Bedeutung fiir die Datierung der zvveiten Besiedlungsphase ist ein sehr kleines BruchstUck eines Bechers aus der Gruppe der diinnvvandigen Gebrauchskeramik mit Piinktchendekor (Taf. 1: 16) Die Form I nach Maria Teresa Marabini Moevs wird in die Zeit vom zvveiten Viertel des 2. Jhs. bis zum dritten Viertel des 1. Jhs. v. Chr. (Marabini Moevs 1973, 49 ff.) datiert und ist vor allem im zentralen und vvestlichen Mittelmeergebiet weit verbreitet (Mullor 1989, 94 ff.). Auf dem Magdalensberg vverden solche Bccher der Form 20 zugeordnet und in die Zeit bis 25 v. Chr. datiert (Schindler-Kaudelka 1975, 54 ff.). Im heutigen slovvenischen Gebiet kommen solche Becher selten vor, zeigen aber in anschaulicher Weise die Richtung, aus der die italischen Einllusse ins Innere des Landes vordrangen (Horvat 1993,96, Abb. 24).
Von der italischen gevvohnlichen Gebrauchskeramik muB die
Rundvvandplatte mit Deckelpfalz (Taf. 2: 10) der Form 14 nach Maria Vegas ervvahnt vverden, die vvir von den Backplatten mit pompeianischrotem Uberzug (Vegas 1973, 90 ff.) unterscheiden miissen. Sie sind im Mittelmeerraum in spatrepublikanischer und friihaugusteischer Zeit verbreitet und sind auch von Nauportus bekannt (Horvat 1990, 122). Auf dem Magdalensberg sind sie als friihester Import schon aus Komplex 1 bekannt (Schindler-Kaudelka 1986, 282).
Aus dieser Besiedlungsphase sind italischen Ursprungs noch die Fragmente eines Krughalses (Taf. 1: 17), einer Amphore (Taf. 2:1) und eines RingfuBgefaBes aus ziemlich reinem Ton (Taf. 2: 2).
Der TonquaIitat nach (Reinheit, Harte und Magermittel) sind der diinnvvandigen Keramik das Bruchstiick eines Bechers mit betonter Schulter (Taf. 2: 3) und das BruchstUck eines Bodens von gleicher Qualitat und Farbe (Taf. 2:4) sehr iihnlich. Nur sind beide GefaBe etvvas schlechter gebrannt als die dunnvvandige Keramik, zudem ist mir eine solche Form nicht bekannt.
Die Fragmente bikonischer GefaBe (Taf. 2: 11,12) sind typi-sche Fabrikate latenezeitlicher Topferei: hergestellt auf einer schnell drehenden Topferscheibe, aus ziemlich reinem Ton und gut gebrannt. Solche Keramik finden vvir im gesamten Bereich der Mokronog-Gruppe (Božič 1987, 862 ff.). Die iibrige Topfervvare (Taf. 2: 5-9, 13-15; 3: 1-13) hat eine grobere Struktur, einfachere Formen und schlichten Schmuck und ist ein gevvohnliches Fabrikat einheimischer Werkstatten.
Aus der oben aufgefiihrten Analyse geht hervor, daB die zvveite Besiedlungsphase der Siedlung am FuBe des SchloBberges ein ziemlich starkes italisches Geprage hat. Wir haben darin, vvas eigens hervorzuheben ist, keine echte rote Sigillata gefunden. Die Menge eingefiihrten Materials nimmt proportional zu gegeniiber dem Material aus der vorigen Phase, und die Schicht stammt aus der spatrepublikanischen und zum Teil schon friihaugusteischen Zeit, d.h. aus der Zeit von 50 bis 25/20 v. Chr.
Phase lil (Taf. 3: 14-23; 4-14)
Die dritte Besiedlungsphase konnte ich in Schnitt 2 in zvvei Abschnitte teilen, und zvvar in die Aufschiittungsphase lila und in die Zuschiittungsphase Hib. In einem Teil des Schnittes kann man die beiden durch die Lehmgehflache eines leider nicht besonders gut erhaltenen Gebiiudes klar voneinander abgrenzen (Abb. 8). Hochstvvahrscheinlich handelt es sich um die Laufschicht des Hauses, auf der einige Funde entdeckt vvurden (Taf. 9: 1-9) und das ich als dritte Besiedlungsphase bezeichnet habe. In Schnitt 1 vvurde keine jiingere, deutlich ausgepriigte Zuschiittungsunterphase entdeckt, erhalten ist nur die aus Lehm bestehende Laufschicht der dritten Besiedlungsphase und die darunter befindliche Aufschiittung (Phase lila; Abb. 6; Beil. 1).
Die dritte Besiedlungsphase ist, dem Material nach zu urteilen, ziemlich einheitlich. Die beiden Unterphasen sind nicht durch sterile Schichten voneinander gelrennt, vvas darauf hindeutet, daB die Ubergiinge von einer zur anderen flieBend und von kurzer Dauer vvaren. Aus diesem Grund und vvegen besserer Ubersichtlichkeit habe ich das nichtkeramische Material dieser Phase als zusammengehorig betrachtet.
Neben einer ostnorischen GroBsilbermiinze (Typ Frontalgesicht;5 Taf. 3: 14) aus Schnitt 2 (Phase lila) und einem republikanischen As aus Schnitt 1 ist fiir die Untersuchung dieser Besiedlungsphase von besonderer Bedeutung ein halbierter As des Augustus, der in den Jahren von 19 bis 4 v. Chr. gepriigt vvurde (Taf. 3: 16). Gefunden vvurde er unter dem Westprofil von Schnitt 1 (Tiefe: -1,28 m) auf der aus Lehm bestehenden Laufschicht der dritten Besiedlungsphase und ist demzufolge ein vvichtiges Hilfsmittel fiir die Bestimmung des terminus post quem.
Im Ostprofil des Schnittes 1 (Phase lila) vvurden zvvei Bronzefibeln entdeckt. Die erste (Taf. 3: 17) hat einen verhaltnismiiBig geradegestreckten Biigel, einen kurzen FuB mit kleinem Knopf und unscheinbarem Kopf. Eine der Form nach iihnliche Fibel aus Chur, jedoch mit rundem Bugelprofil, ordnete Ettlinger dem Typ 28 zu (Ettlinger 1973, 89 ff.). Eine solche Zuordnung ist meines Erachtens fragvviirdig, vveil diesem Typ auch den unsrigen iihnliche Fibeln von Taf. 1: 10,11 zugeordnet
werden. Die Fibel aus Chur wurde in einer mit einer Vespasian-Munze datierten Schicht entdeckt, was natiirlich nicht zur Aufkliirung der Datierung solcher Fibeln beitragt. Der mehr ge-radegestreckte Biigel unserer Fibel ist zwar vielleicht nur infolge einer Deformierung eines sonst halbkreisformigen Biigels ent-standen, ein dreieckiges Biigelprofil kommt aber bei einigen Varianten des Typs Aucissa vor (Feugere 1985, Fig. 43: 1495). Feugere ordnet sie der Variante 22a2a zu.
Ahnliche Fibeln mit schmucklosem Bogen von dreieckigem Profil und mit unscheinbarem Kopf kennen wir aus dem Lager Dangstetten (Fingerlin 1986, 181:2, 597:1). Ein wenig anders (mit halbkreisformigem Biigelprofil) sind zvvei Fibeln aus dem Votivfund im BrentafluB, nordlich von Padua (Leonardi, Zaghetto 1993, Fig. 19: 3,5). Wahrscheinlich ist unsere Fibel eine iibergangs- bzvv. nichtentvvickelte Variante der klassischen Fibeln des Typs Aucissa und vvar, im Hinblick auf den Fundort, zur selben Zeit in Gebrauch vvie ihre entvvickelte Variante.
Die andere Fibel (Taf. 3: 18) hat eine klassische Form des Typs Aucissa. Der Typ ist geographisch vveit verbreitet und ist charakteristisch fiir die augusteische Epoche (Rieckhoff 1975,47 ff.), er vvurde noch in der Mitte der zvveiten Halfte des 1. Jhs. (Riha 1979, 114 ff.) vervvendet.
Der Osenknopf mit netzartig verzierter Warze (Taf. 3: 19) stammt aus Schnitt 2 (Phase lila) und vvurde schon von Božič untersucht (Božič 1993, 139 ff., Abb. 2). In Anlehnung an seine Erkenntnisse kann man ihn zusammenfassend vvie folgt charakterisieren: es handelt sich um einen spatlatenezeitlichen Knopf, der keinen seltenen Fund an den Fundorten der Mokronog-Gruppe darstellt und die Beziehungen des slovvenis-chen Gebiets zu Mitteleuropa bezeugt. Zu dem besagten EinfluB ziihlen vvir auch die Scherbenscheibe - den Terminus tibernehme ich von Božič - aus Phase lila (Taf. 3: 23), die charakteristisch fiir mitteleuropaische Oppida ist (Božič 1993, 137 ff.).
Zu den seltenen mititaria unter unseren Funden gehoren eine Giirtelscheibe (Taf. 3: 20) und der Biigel einer GUrtelschnalle (Taf. 3: 21), beides sind aus Bronze und stammen aus Phase lila. Die kleine GUrtelschnalle, die einen Teil eines Legionarpanzers darstellt, ist in den friihromischen Fundorten kein so seltener Fund (Deimel 1987, 90, Taf. 75; 76) und ist auch andersvvo in Slovvenien bekannt (Sagadin 1979, Taf. 5: 3,4,10,11).
Gliiser mit geformtem FuB (Isings 34) treten auf dem Magdalensberg in tiberischer Zeit auf (Czurda-Ruth 1979, 99 ff.). Unser Glas (Taf. 3: 22) vvurde in Schnitt 1 auf der Laufschicht der dritten Besiedlungsphase entdeckt und kennzei-chnet so die obere Zeitgrenze, bis zu der das Haus benutzt bzvv. vvann es verlassen vvurde (Phase lllb).
Wie schon ervviihnt, vvurden in beiden Schnitten die Laufschicht aus gut festgetretenem Lehm untersucht. Das Material aus Schnitt 2 ist bescheiden (Taf 9: 1 -9). Die Schale mit zvvei Henkeln, in diesem Fall handelt es sich nur um ein BruchstUck (Taf 9: 3), kennen vvir schon aus Phase lila (Taf. 4: 13,14,22). Das Sigillata-Fragment eines Tellers (Taf 9: 4) ist nicht hinreichend erhalten, um ihn Uberzeugend bestimmen zu konnen; am iihnlichsten ist er allerdings der Form 18 nach Consp., deren Produktion im letzten Jahrzehnt v. Chr. begonnen hatte und bis zur Zeit des Tiberius dauerte.
FUr die Datierung am bedeutsamsten ist ein kleines Fragment einer Ollampe (Taf. 9: 8). Bedeckt ist sie mit Resten von dun-klem Uberzug, und der Form der Schulter zufolge gehort die Lampe zum Typ der Volutenollampen. Den gleichen Typ haben vvir schon am Gornji trg 15 in Grube I freigelegt, vvo sie in die spiitaugusteische Zeit, vielleicht schon in das letzte Jahrzehnt v. Chr. datiert vvurde. Die Datierung vvird durch die halbierte MUnze des Augustus in Schnitt I von der Laufschicht der dritten Besiedlungsphase bestiitigt.
Die harten, grauen Schalenfragmente (Taf. 9: 2,6,9) konnen vvir mit den Formen 68 und 80 vom Magdalensberg vergleichen (Schindler-Kaudelka, 1975, 84 ff., 92ff.). Hier kommen sie schon in den letzten zvvei Dezennien v. Chr. vor, sind aber ziemlich lange in Gebrauch. In Emona finden sie, unter geringfUgigen Formveriinderungen, das ganze erste Jahrhundert Vervvendung (Plesničar 1977, 13 ff.).
Die Platten mit pompeianischrotem Uberzug (Taf. 9: 7) sind in der AufschUttungsschicht der dritten Besiedlungsphase zu finden (lila, siehe unten) und sind zusammen mit einem Randfragment
(Taf. 9: 1) und einem ringformigen GefaBboden (Taf. 8: 5) der Herstellungsqualitat nach mit Sicherheit italische Fabrikate.
Auch in Schnitt 1 gab es aus dieser Besiedlungsphase nur vvenig Funde (Taf. 9: 10-24). Der Typ der Sigillata-Schale (Taf. 9: 10) konnte infolge des schlecht erhaltenen Zustandes leider nicht genauer bestimmt vverden. Das viereckige Stempel konnten vvir vielleicht C. Amurius zuschreiben, dessen Fabrikate vvir auch vom Magdalensberg her kennen (Schindler, Scheffenegger 1977, Taf. 89). Hier kommt es ausnahmslos in planla pedis vor, einer Form, die erst in postaugusteischer Zeit in Erscheinung tritt (Consp. 147 ff.). Im Hinblick auf die Stelle, vvo es in Schnitt 1 gefunden vvurde, konnte es dorthin mit der AufschUttung der Laufschicht der dritten Besiedlungsphase gelangen; es besteht auch die Moglichkeit, daB unser Stempel, das viereckig ist, etvvas alter sein kann.
Das sonstige italische Material, der Rand einer Sigillata-Platte oder eines -Tellers (Taf. 9: 11), die graue Schale (Taf. 9: 12), das BruchstUck eines Becherbodens (ACO ?; Taf. 9: 14), der Hals eines keramischen Balsamariums (Taf. 9: 17), der Henkel eines Sigillata-Kruges (Taf. 9: 19), zvvei Bruchstucke von Amphoren Typ Dressel 6a (Taf 9: 20,21) und der Bandhenkel (Taf 9: 22), vveicht nicht ab von der ublichen Zusammensetzung der Funde aus den spataugusteischen Schichten. Die Funde sind schon vom Gornji trg 15 bekannt (Vičič 1993, 153 ff.). Das Ubrige kerami-sche Material (Taf. 9: 13,15,16,18,23,24) ist der Qualitat nach grob, schlechter gebrannt und hochstvvahrscheinlich einheimi-sches Fabrikat. Der Gebrauchszvveck der Gegenstande aus schvvarzen, groben Scherben (Taf. 9: 18,24) ist unklar, vielleicht sind die BruchstUcke Teil eines Gegenstandes.
Phase lila (Taf. 4-8)
Aus dieser Besiedlungsphase vvurde ziemlich viel Keramik geborgen. In recht groBer Menge ist echte rote Sigillata vorhan-den, die vvir der Qualitat nach den Werkstiitten in der Poebene zuschreiben konnen. Die altesten Gegenstande sind eine Platte und eine Platte oder ein Teller der Form 1 nach Consp. (Taf. 4: 1,12). Der Form nach konnen vvir sie mit den Funden aus den altesten Schichten von Bolsena und Magdalensberg vergleichen, vvo sie in groBerer Anzahl in den Komplexen II und III vorkom-men; es handelt sich also um die letzten zvvei Jahrzehnte v. Chr. (Schindler, Scheffenegger 1977, 41 ff.). Aus dieser Zeit, mancherorts allerdings schon aus frUhaugusteischer Zeit, stammt die Platte der Form 10 nach Consp. (Taf. 4: 3). Mittel- bis spiit-augusteisch sind die Platten bzvv. Teller (Taf. 4: 2,4,6-10) der Form 12 nach Consp. Das Fragment einer Platte oder eines Tellers (Taf 4: 5) ordnen vvir der Form 18 nach Consp. zu, die schon in Haltern und Dangstetten vorkommt und bis zur Zeit des Tiberius beibehalten vvird. Die Platte bzvv. der Teller mit Rundvvand (Taf. 4 : 15) ist auf dem Magdalensberg am hiiufigsten in Komplex II zu finden. Die verzierten Zvveihenkelschalen (Taf. 4: 13,14,22) und der Kelch (Taf. 4: 23) kommen auf dem Magdalensberg am hiiufigsten in den Jahren von 15-10 v. Chr. bis 15 n. Chr. vor (Schindler-Kaudelka 1980, 51; Consp. 182). Etvvas alter sind die Sigillata-Schalen (Taf. 4: 18-21), die Platten-bzvv. TellerfUBe (Taf 5: 1-8) und die Henkel der Sigillata-KrUge (Taf. 5:9,10). Alle behandelten Sigillata-Formen sind schon vom Gornji trg 15 bekannt.
Der mit Reliefstreifen verzierte Becher aus der Gruppe dUnn-vvandiger Keramik (Taf. 5: II) vvird auf dem Magdalensberg der Form 2 zugeordnet und in die Jahre von 25 bis 10 v. Chr. datiert (Schindler-Kaudelka 1975, 39 ff.). Als Grabbeigabe begegnen vvir ihr, zusammen mit einer Fibel des Typs Jezerine, in Novo mesto im Bele-Garten, Grab 174 (Knez 1992, Taf. 62: 9). Zu dieser Keramikgruppe gehort auch das BruchstUck eines mit ne-gativem Kommadessin verzierten Bechers (Taf. 5: 13). Auf dem Magdalensberg vvird er der Form 5 zugeordnet und in die Jahre von 10 v. Chr. bis 0 datiert (Schindler-Kaudelka 1975, 42 ff.). Die Becher des Typs ACO (Taf. 5: 12,14) vvurden in einem Modeli angelertigt und in der ganzen augusteischen Zeit hergestellt (Vičič 1993, 163). Die Schale aus ziemlich grobem Ton (Taf 5: 16) entspricht der aus Grube 2 am Gornji trg 15; datiert vvird sie in die spiitaugusteische Zeit bzvv. schon in das letzte Jahrzehnt v. Chr. (Vičič 1993, 158 ff., Taf. 2: 2). Ein ausge-sprochen italischer Import ist auch die gevvohnliche Tttpfervvare
aus verhaltnismaBig reinem Ton (Taf. 5: 17-19) und der Krug mit einem Henkel (Taf. 5: 20). Auf dem Magdalensberg tritt die hel-lenistische Form lagynos (Taf. 5: 21) sehr spat in Erscheinung, erst nach dem Jahr 15 n. Chr. (Schindler-Kaudelka 1989, 31); in Ljubljana ist sie zweifellos alter.
Die Amphoren entsprechen dem vom Gornji trg 15 bekannten Typ Dressel 2-4 (Taf. 6: 4,6-8) und Dressel 6a (Taf. 7: 2). Zu diesem Inventar gehoren auch die zvvei Deckel fiir Amphoren klassischer Form mit Zapfchen (Taf. 7:4,5), von denen einer mit einer Tanne und den Buchstaben M A geschmiickt ist. Der zvveite Deckeltyp (Taf. 7: 6) ist aus einer Amphorenvvand gestaltet; ich habe ihn in Ahnlehnung an Božič, der so die Scheiben klassifi-zierte (Božič 1993, 146), Scherbendeckel genannt. Zu den TransportgefaBen zahlt auch der Zvveihenkelkrug Dressel 28 (Taf. 6: 1) und der ringformige Boden eines GefaBes vvohl des-selben Typs (Taf. 6: 2). Der erste hat die eingeritzte Inschrift t(esta) p(ondo) XXI1S, vvomit die Tara des GefaBes (22,5 Pfund, vvas etvvas mehr als 7,3 kg ist) gekennzeichnet vvird. Die zvveite Inschrift (Taf. 6: 3) ist leider nicht hinreichend erhalten, um sie entschlusseln zu konnen.
Die Platte mit pompeianischrotem Uberzug (Taf. 8: 6) ist gevviB italischer Herkunft, vvorauf auch die petrographischen Analysen hindeuten (Vegas 1973, 47 ff.). Solche Platten vvaren ein vveit verbreiteter Teil der gevvohnlichen Gebrauchskeramik und vvurden langere Zeit vervvendet (Lloris 1990, 206 ff.). In Ljubljana sind sie in der alteren Phase nicht zu finden, vvas zeitlich zum Teil iibereinstimmt mit dem Import auf dem Magdalensberg, vvo sie in groBeren Mengen in den 30er Jahren des 1. Jhs. v. Chr auftreten (Schindler-Kaudelka 1986, 292 ff.).
Zu den gevvohnlichen, lange Zeit vervvendeten Stiicken der Gebrauchskeramik gehoren auch ein Deckel (Taf. 8: 1) und die DreifuBgefaBe aus ziemlich grobem Ton (Taf. 8:4,5).
Die iibrige Tonvvare dieser Besiedlungsphase hat einen ausgesprochenen Alteingesessenencharakter (Taf. 8: 9-18). Der Ton ist unrein und ungleichmiiBig gebrannt, die Formen sind ein-fach und die Verzierung beschriinkt sich auf verschiedene Besenstrich- und Ritzornamente. Das mit Barbotineornament geschmiickte Fragment (Taf. 8: 8) und das Bruchstiick einer GefaBvvand mit Henkel (Taf. 8: 7) sind vvahrscheinlich noch alter und sind vom Ringvvall auf dem SchloBberg hierher gelangt.
Phase Hib (Taf. 10-14)
Die Zuschiittungsschicht, die auf dem aus Lehm bestehenden Gehniveau der dritten Besiedlungsphase lagerte oder sich (in Schnitt 2) klar von der Phase lila abtrennte, habe ich als Phase illb bezeichnet. In Schnitt 1 vvar sie nicht vorhanden, denn auf der Laufschicht aus Lehm lag eine Schicht sterilen Schotters; im Siidteil des Schnittes 2 erreichte sie eine Dicke bis zu 60 cm und vvar ziemlich reich an Funden.
Das Terrakotta-Fragment (Taf. 10: 1) ist eines der seltenen Kunsthandvverkfabrikate von diesem Fundort. Es ist schvver zu sagen, vvelches Tier dargestellt ist, der Profilgestaltung nach ist es einem Delphin noch am iihnlichsten.
Die beiden Ollampen (Taf. 10: 2,3) gehoren zu den Volutenollampen, die mit Sicherheit in spiitaugusteischer Zeit bzvv. schon im letzten Jahrzehnt v. Chr. auftreten.
Das Sigillata-Material (Taf 10: 4-30) ist ziemlich umfang-reich und vielfiiltig. Die Platten und Teller gehoren zu Service I der mittel- und spataugusteischen Zeit und vvurden schon bei der Behandlung der alteren Schichten besprochen. Eine Neuheit in unserem Material stellen zvvei Becherfragmente dar, beide mit einem Sigillata-Uberzug versehen (Taf. 10: 20,21). Auf dem Magdalensberg kommen solche Becher selten vor und vverden in die friihaugusteische bzvv. augusteische Zeit datiert (Schindler-Kaudelka 1980, 134 ff.).
Fiir die Datierung am bedeutsamsten ist das kleine Bruchstiick eines Bodens mit dem Stempel L. GEL. in planta pedis (Taf. 10: 24,24a). L. Gellius vvar in tiberisch-claudischer Zeit einer der Hauptlieferanten der Keramik auf den Magdalensberg (Schindler, Scheffenegger, 1977, 248 ff.); die Datierung in die postaugusteische Zeit findet Bestiitigung auch durch die Form des Stempels (Consp. 147 ff.).
Die Bestimmung des anderen Stempels (Taf. 10: 29, 29a) auf dem Schalenboden ist vvegen schlechter Erhaltung nicht moglich.
Eine solche Schalenbodenform (Consp., Form 7), auch mit viereckigem Stempel, tritt schon in mittelaugusteischer Zeit auf.
Die zvvei Schalen aus grauem und orangegefarbenem Ton (Taf. 11: 2,3) aus der Gruppe diinnvvandiger Keramik sind schon von den alteren Schichten her bekannt. Das Bruchstiick eines kleinen Topfes mit ausgepragtem Mundsaum (Taf. 11: 1) ist mit einem Uberzug versehen, der die gleiche Farbe hat vvie die GefaBe mit GrieBbevvurf. Nach der Gestaltung des Randes konnen vvir ihn mit der Form 127 der dunnvvandigen Keramik ver-gleichen. Diese Form tritt auf dem Magdalensberg nach dem Jahr 15 n. Chr. auf, in groBerem AusmaB allerdings in der Zeit von 25 bis 35 (Schindler-Kaudelka 1975, 132 ff.). Auch in den Griibern Emonas treten Tassen mit derartigem Uberzug in tiberisch-claudischer Zeit in Erscheinung (Plesničar-Gec 1977, 15). Die iibrige diinnvvandige Keramik ohne Verzierung (Taf. 11:5) oder mit Reliefstreifen (Taf. 11: 4) und mit negativem Kommadessin (Taf. 11: 9,10), die ACO Becher (Taf. 11: 8,11,12), das Tonbalsamarium (Taf. 11: 6) sovvie das Bruchstiick eines TonfuBbalsamariums (Taf. 11: 7) sind ihrer Entstehung nach alter und vvurden in aufschluBreicheren Schichten schon am Gornji trg 15 gefunden. Das gilt auch fiir die iibrige gevvohnliche Gebrauchskeramik italischer Herkunft (Taf. 11: 13-32).
Neben den schon bekannten Amphorentypen Dressel 2-4 (Taf. 13: 11,14), Dressel 6a (Taf. 12: 1; 13: 6-8) und Dressel 6b (Taf. 13: 5,10) miissen vvir auf das Vorhandensein von Rhodos-Amphoren hinvveisen (Taf. 13: 12,13). Dieser Typ, der iiber-vviegend Weinamphoren darstellt, tritt im Agaischen Raum im spaten ersten Jahrhundert v. Chr. auf und findet Vervvendung bis zum friihen zvveiten Jahrhundert (Peacock, Williams 1986, 102 ff.). Auch die Amphorendeckel haben eine gevvohnliche Form mit Knopf (Taf. 13: 15-18).
Die einheimische Keramik (Taf. 14: 1-3,6-16) ist nach Qualitat, Formen und Ornament gevvohnlich und erfahrt langere Zeit keine Veriinderungen. Das Fragment eines kleinen Topfes und die Schultern eines Topfes (Taf. 14: 4,5) haben alle Merkmale typischer Latene-Keramik: hergestellt vvurden sie auf einer schnellen Topferscheibe aus gut gereinigtem Ton; sie sind gut und gleichmaBig gebrannt und geglattet.
Wie aus der oben aufgefiihrten Analyse des Fundmaterials zu ersehen ist, konnten vvir die stratigraphischen Verhaltnisse zvvi-schen den einzelnen Schichten auch materiell bevveisen. Her-vorheben miissen vvir bei Phase lila eine regelrechte "Explo-sion" der roten Sigillata, das Vorkommen von Aucissa-Fibeln, das Vorhandensein von Bechern mit Reliefstreifenornamentik und von ACO-Bechern, bei Phase III die Volutenollampen und bei Phase Illb das Vorkommen von Keramik mit GrieBbevvurf sovvie der Stempel des L. Gellius. Zvvischen den einzelnen Unterphasen gibt es keine ausgepragten Zeitabstande; diese Besiedlungsphase bestimmen vvir also folgendermaBen:
Phase lila: "Aufschiittungs"-Phase, mittelaugusteisch, hochst-vvahrscheinlich nach den Jahren 16-15 v. Chr. (als Noricum romisches Protektorat vvird) bzvv. zur Zeit der Einfalle des Tibe-rius auf die Balkanhalbinsel (in den Jahren 14-9 v. Chr.);
Phase III: spiitaugusteische Phase (als an dieser Stelle ein Haus stand); vielleicht schon im letzten Jahrzehnt v. Chr., mit der hal-bierten Augustus-Miinze (19-4 v. Chr.) als lerminus post quem:
Phase Illb: "Zuschuttungs"-Phase, tiberisch; dauert spatestens bis zur Mitte des ersten Jahrhunderts.
Die dritte Besiedlungsphase am Gornji trg 30 stellen vvir so zeitlich mit geringen Abvveichungen Parallel zur Besiedlung am Gornji trg 15.
Phase IV (Taf. 15-23)
Die jiingste Besiedlungsphase setzte sich besonders in Schnitt 2 klar ab von den alteren Schichten (Beil. 2:3). Die Gebiiudereste kann ich aufgrund des begrenzten Umfanges nicht hinlanglich erklaren, doch vermute ich, daB sie Teil eines Gebiiudes sind, das in der Vorstadt von Emona stand.
Ein iiberzeugender terminus post quem ist die zvvischen 50 und 54 gepriigte Miinze des Claudius I. (Taf. 15: 5).
Den Biigel einer Gurtelschnalle (Taf. 15:6) mit dachformigem Querschnitt kennen vvir schon aus der alteren Besiedlungsphase. Die einfache Rundfibel mit zentralem Ornament (Taf. 15:1) ord-nen vvir dem Typ 7.2 nach Emilie Riha zu (Riha 1979, 180 ff.)
bzvv. dem Typ 24a nach Feugere (Feugere 1985, 335 ff.). In Europa sind sie zur Zeit des Claudius vveit verbreitet und bekannt. Der Zvveck der beiden Bronzegegenstande (Taf. 15: 8,10), die meines Erachtens nicht vollstandig erhalten sind, ist mir leider unerklarlich. Der ZUgelfuhrungsring (Taf. 15: 9) findet vveite Verbreitung und ist in einem groBeren Zeitraum in Depots und villae rusticae zu finden: Nendeln (Mitte des 3. Jhs.: Malin 1978, 186; Overbeck 1982, 105), Barsberg (Schvvinden 1991, 41), Geinsheim-Bobingen (Mitte des 3. Jhs.), Faimingen (Mitte des 2. Jhs.), Rockenthin (Laser, Leinevveber 1991, 210, Abb. 6,3).
Die Bronzenadel mit pinienzapfenformigem Kopf (Taf. 15: 11) ist ein vveitverbreitetes und lange Zeit beliebtes Schmuckstuck mit symbolischer Bedeutung von Tod und Untervvelt (Deimel 1987,71).
Die Reliefollampen (Taf. 15: 17-19,21) sind schon aus den alteren Schichten bekannt; eine Neuheit stellen indes die Ollampen des Typs Loeschcke IX bzvv. X dar (Taf. 15: 20). Wahrend sie auf dem Magdalensberg schon in friihclaudischer Zeit auftreten, d.h. vor der Mitte des 1. Jhs. (Farka 1977,86), sind sie am Gornji trg etvvas jiinger.
Die Rippenschale (Isings 3b; Taf. 15: 25) ist ein haufiges Fundstiick sovvohl in Siedlungen als auch in Grabern und ist charakteristisch fiir das ganze erste Jahrhundert bzvv. insbeson-dere fiir die augusteisch-tiberische bis zur trajanischen Zeit (Riitti 1991, 27 ff.). Das gleiche gilt auch fiir die mit vveiBem vvaag-rechtem Faden verzierte zarte Rippenschale (Taf. 15:24) und den Krughenkel (Taf. 15: 27).
Das Sigillata-Material ist verhaltnismaBig zahlreich; mit seinen Formen umfaBt es die gesamte Zeitspanne, in der derar-tige TongefaBe an dem Fundort vorkommen. Die Platten und Teller der Form Consp. 18 (Taf. 16: 1-3) erscheinen in Oberaden und Dangstetten und vverden bis zur tiberischen Zeit beibehalten. Die Teller der Form Consp. 20 mit senkrechtem, leicht verziertem Rand (Taf. 16: 4-7,14) sind etvvas jiinger und stellen in der Mitte des 1. Jhs. im Mittelmeerraum die Ubliche Form dar. In diese Zeit gehoren auch die Teller der Form Consp. 21 (Taf. 16: 8-12,15). Die Rundvvandteller (Taf. 16: 16-19) der Form Consp. 4 treten schon im Voroberaden-Horizont auf, vviihrend die Schale der Form Consp. 36 (Taf. 16: 20) charakteristisch fiir das gesamte 1. Jh. ist. Die Schalen der Form Consp. 24 (Taf. 16: 22) kommen in mittelaugusteischer Zeit vor, vviihrend die Form Consp. 26 (Taf 16: 25-32), die in Phase IV am zahlreichsten vertreten ist, sonst fiir die erste Halfte des 1. Jhs. kennzeichnend ist. Eine hiiufige Form in spattiberischer und flavischer Zeit sind die Schalen der Form Consp. 34 (Taf. 16: 23,24). Auch die iibri-gen Sigillata-Fonnen zeigen ein identisches Bild; die Bruchstiicke einer Zvveihenkelschale (Taf. 17: 1-3), verschiedene Platten- oder TellerfuBe (Taf. 17: 4-9,16,17), die Schalenboden (Taf. 17: 11-15) und die Krughenkel (Taf. 17: 20-22) vveichen nicht ab von den oben angefUhrten Fabrikaten. Der Stempel NIC(O) (Taf. 17: 19) kommt auf dem Magdalensberg vor allem auf den GefaBen von Service II vor (Schindler, Scheffenegger 1977, 268). Die beiden anderen Stempel (Taf. 17: I7a,18) kann ich leider nicht entziffern.
Auch das Keramikbalsamarium (Taf. 17: 23) und die diinn-vvandige Keramik (Taf. 19) sind Formen, die aus den alteren Schichten bekannt sind. Fiir die Datierung bedeutender sind die Schalen mit GrieBbevvurf (Taf. 19: 6-9,14), die in Phase Illb erscheinen. Desgleichen bekannt ist die italische gevvohnliche Gebrauchskeramik (Taf. 17: 24-38; IS: 1-16), die tlber einen liin-geren Zeitraum vervvendet vvurde und deren Formen im gesamten Imperium Verbreitung fanden (Schindler-Kaudelka 1989). Das trifft auch fiir die groBen Kriige mit Halsring zu (Dressel 28; Schindler-Kaudelka 1989,40 ff.; Taf IS: 17-21) vvie auch tur die Amphoren (sog. istrischer Typ: Dressel 6b; eine mit rechtecki-gem Stempel: Taf. 20: 4,4a; 20: 7-12; 21: 1,2; Dressel 2-4: 21: 3,10; rhodischer Typ: Taf. 20: 6; 21: 9) und fiir den Ampho-renscherbendeckel sovvie den gevvohnlichen Amphorendeckel (Taf. 20: 1-3). Eine Neuheit in unserem Material ist die in die Zeit vom spalen 1. Jh. v. Chr. bis zum friihen 2. Jh. datierte Amphore des Typs Peacock-Williams 17 (Taf. 20: 5; Peacock, Williams 1986, 120 ff.).
Die beiden Platten mit pompeianischem Uberzug (Taf. 21: 11,12) sind ebenso ein "NachlaB" der alteren Phasen. Auch die iibrige einheimische Keramik (Taf. 21: 13-16; 22:23: 1-9) vveist
keine bislang noch nicht beschriebene Charakteristika auf (Vičič 1993, 165).
Das jiingste ausgegrabene Material stammt aus dem unteren Estrich der jiingsten Besiedlungsphase (Taf. 23: 10-17) oder es vvurde auf dem oberen Estrich dieser Phase gefunden (Taf. 23: 18-21). Auch diese Phase teile ich demzufolge in zvvei Unterphasen (IVa und IVb) ein; bedauerlichervveise gab es in der zvvischen den beiden Estrichen liegenden Schicht keine aufschluBreicheren Funde.
Die Sigillata-Schale der Form Consp. 36 (Taf. 23: 12) ist vor allem tiberisch und findet Vervvendung bis zum Ende des 1. Jhs. Der Glasknopf mit spiralformiger Verzierung (Taf. 23: 18) - der sog. Typ Kempten - ist fiir das gesamte 1. Jh. kennzeichnend, kommt aber auch noch zu Beginn des 2. Jhs. vor (Bertoncelj-Kučar 1979, 259). Die iibrigen Funde sind alter bzvv. zeitlich nicht abzugrenzen. AbschlieBend kann gesagt vverden, daB die vierte Besiedlungsphase (bzvv. die beiden Besiedlungsphasen) nach der Mitte bzvv. in der zvveiten Halfte des 1. Jhs. entstanden ist und noch ins 2. Jh. hineinreichte, leider kann ich aber das Ende der Besiedlung nicht genauer bestimmen.
II. STARI TRG 17
Vor der Renovierung der Raume im ErdgeschoB des Hauses am Stari trg 17 vvurde am Eingang ein Schnitt von 2x3 m GroBe angelegt. Die obere Schicht bestand aus Erdboden. In einer Tiefe von 60 cm lag eine ziemlich dicke Schicht (bis 15 cm) mit friihromischen Funden. Auf Reste eines Gebiiudes oder einer Laufschicht sind vvir nicht gestoBen.
Das Material ist verhaltnismaBig zahlreich und fiigt sich ein in den bisherigen Kontext der Funde am FuBe des SchloBberges. Am altesten und gut datiert sind die mit Reliefstreifen verzierten Becher (Taf. 24: 1-3). Auf dem Magdalensberg (Form 2) vverden sie in die Zeit zvvischen 25 und 10 v. Chr. (Schindler-Kaudelka 1975,42) datiert, in Ljubljana kommen sie dagegen in Phase lila vor. In diese Zeit gehoren auch die Schale aus grobem Ton (Taf. 24: 4; Magdalensberg, Form 50) und das Bruchstiick einer mit Reliefornament verzierten Schale (Taf. 24: 5; Magdalensberg, Form 80). Jiinger ist die Reliefollampe. Am Gornji trg 15 vvurde sie in Grube 1 entdeckt und vielleicht schon in das letzte Jahrzehnt v. Chr. datiert (Vičič 1993, 156 ff.).
Das altere Sigillata-Material vvurde durch die beiden Teller-oder PlattenfiiBe aus schvvarzer Sigillata bestimmt (Taf. 24: 21,22). Der Teller- (Taf. 24: 7) und Plattenrand (Taf. 24: 14) hat die fiir die mittel- bis spiitaugusteische Zeit charakteristische Form Consp. 12. Typisch augusteisch sind auch die ver-schiedenartig verzierten Zvveihenkelschalen (Taf. 24: 9,15-18), Teller (Taf. 24: 10,11), Schalen (Taf. 24: 13) und Kriige (Taf. 24: 23). Die Schale der Form Consp. 17 (Taf. 24: 12) vvurde iiber einen liingeren Zeitraum hergestellt. Der Stempel L1CCAE (Taf 24: 20a) des Herstellers Liccaeus kommt auf dem Magdalensberg auf den aus der Poebene stammenden Fabrikaten von Service I und II vor und ist charakteristisch fiir die Jahre von 20 v. Chr. bis 10 n. Chr.
Das Bild intensiver friihromischer Besiedlung vvird ergiinzt durch die gevvohnliche italische Gebrauchskeramik (Taf. 25: 7-25), die beiden Platten mit pompeianischem Uberzug (Taf. 26: 1,2) und die Amphorenfragmente (Taf. 26: 3,4).
III. STARI TRG 32
Bei der Renovierung des Atriums des Sitticher Hofes (StiSki dvorec - heute Musikakademie) vvurden uns bei Beobachtung der Arbeiten einige keramische Funde entdeckt (Taf. 26: 8-14; 27: I -5). Der Aushub vvar beschriinkt auf den Umfang der neuen Kanalisation und reichte nicht bis zum gevvachsenen Boden. Das romische Material vvar mit neuzeitlichen Funden vermischt. Aus diesem Bereich sind schon einige Funde bekannt (Vičič 1992; ders. 1993, 153 ff.). Der Stempel CHL1 (H und 1 in Ligatur) auf dem Schalenboden (Taf. 26: I2a) ist dem Hersteller Chilus zuzuschreiben. Dieser seltener Stempel kommt auf dem Magdalensberg in den Jahren von 0 bis 15 n. Chr. vor (Schindler. Scheffenegger 1977, 334).
IV. ROŽNA ULICA
Bei Erdarbeiten wurden das BruchstUck eines in die mittelaugusteische Zeit datierten Sigillata-Platten- oder -Tellerrandes der Form Consp. 13 und Amphoren Dessel 6b entdeckt (Taf. 27: 6,7).6
V. LJUBLJANSKI GRAD (SchloB)
Bei Rettungsgrabungen vor dem fUnfeckigen Turm der Burg wurden, unter sonst urgeschichtlicher Keramik,7 auch zwei Fibeln des Typs Aucissa von klassischer Form entdeckt, eine sogar mit Inschrift (Abb. 10: 1,2). Ervvahnensvvert ist auch der Fund einer Bronzestatuette italischer Herkunft, die in Ljubljana Parallelen hat. Leider wurde sie unter neuzeitlichem Material freigelegt. Datiert wird sie in das 2. oder 1. Jh. v. Chr. (Plesničar-Gec 1992,49 ff.).
VI. SCHLUSS
Die Analyse der Funde vom Gornji trg 30 bevveist, daB wiihrand des gesamten letzten Jahrhunderts v. Chr. am FuBe des SchloBberges eine Siedlung mit italischem Gepriige bestand und daB der italische EinfluB allmahlich immer stiirkere ZUge annahm. Deutlich konnten wir drei Besiedlungsphasen unter-scheiden, die die Reste eines schon bei Tacitus ervvahnten Dorfes in der Nahe von Nauportus darstellen. Die vierte Besiedlungsphase steht nicht in unmittelbarer Beziehung zur alteren Besiedlung und entstand nach der Errichtung Emonas als Teil von dessen Vorstadt.
Beim Vergleich der Siedlungsschichten bzw. Besiedlungsphasen am Gornji trg 30 mit dem Magdalensberg als bester-forschtem Fundort dieser Zeit, konnen wir einige Uhnlichkeiten feststellen (Abb. 11). So konnen wir die alteste, allerdings noch nicht hinreichend erforschte Besiedlungsphase auf dem Magdalensberg (Piccottini 1977, 263 ff.) mit unserer ersten und vor
allem zweiten Besiedlungsphase vergleichen. Eine starke Veriinderung erfahren beide Fundstellen nach dem Jahr 16/15 v. Chr. durch den AnschluB Noricums bzw. in den Jahren 14-9 v. Chr. mit den Einfallen des Tiberius in lllyricum (Šašel-Kos 1986, 155 ff.), als es durch die allmahliche Eroberung der Balkanhalbinsel auch im zentralslowenischen Raum zu Veranderungen kommt. Die dritte Besiedlungsphase in Ljubljana konnen wir mit den Perioden II und III auf dem Magdalensberg vergleichen. Vorerst haben wir im Ljubljanaer Material bzw. in dessen Stratigraphie um das Jahr 15 n. Chr. noch keine Veranderungen feststellen konnen, wie wir sie von der norischen Fundstiitte her kennen.
Unter den Ereignissen im 1. Jh. v. Chr., die zvveifellos einen groBen EinfluB auf Entstehung und Entwicklung der Siedlung am FuBe des SchloBberges ausUbten, spielte mit Sicherheit eine bedeutende Rolle die Entstehung der Kolonie Tergeste (um die Mitte des 1. Jhs.v. Chr.) und des romischen Vicus in Nauportus. Den letzteren konnten wir durch archaologische Funde voraugusteischer Zeit noch nicht zufriedenstellend nachweisen (Horvat 1990, 137 ff.), so daB die Inschriften vorerst das einzige Indiz darstellen fUr die Bedeutung, die Nauportus in dieser Zeit zukam. Tatsache ist, und das zeigen letzten Endes auch unsere Funde, daB sich nach der Mitte des 1. Jhs. v. Chr. der EinfluB des romischen Staates unaufhaltsam nach Osten ausbreitete. Zu dieser Ausbreitung zahlt auch der AnschluB der Provinz Gallia Cisalpina im Jahre 41 v. Chr. Ob dieser Provinz, wie es Jaroslav Šašel annimmt (Šašel 1985, 547 ff.), schon zuvor auch der Bereich von Nauportus und Emona angeschlossen vvurde, muB archiiologisch noch bestiitigt vverden. Unsere Funde deuten es an.
Die Starkung des romischen Einflusses konnen vvir in der materiellen Kultur besonders in der zvveiten Halfte des 1. Jhs. v. Chr. in der zvveiten Besiedlungsphase verfolgen. Zu dieser Phase gehort auch der Feldzug des Augustus nach Osten in den Jahren von 35 bis 33 v. Chr. Wie er sich auf die Besiedlung ausgevvirkt und vielleicht sogar die Entstehung dieser Phase bevvirkt hatte, konnen vvir vorlaufig noch nicht sagen. Die romische Kultur ist durchaus vorherrschend. Dies kommt mit der Festigung der romischen Herrschaft im Material der dritten Besiedlungsphase klar zum Vorschein.
1	D. Božič mochte ich meinen aufrichtigsten Dank aussprechen fUr UnterstUtzung und Hinvveise bei der Behandlung der Metallgegenstiinde.
2	Die Angaben teilte mir A. Pleterski mit, vvofUr ich mich bei ihm herzlich bedanke.
3	Die Analyse vvurde von J. Novak und B. Stropnik vom Institut Jožef Štefan durchgefUhrt, vvofUr ich mich bei ihnen herzlich bedanke.
4	Die Daten lieB mir P. Gleirscher im Brief vom 7.2.1994 zukommen, vvofUr ich mich bei ihm herzlich bedanke.
5	Die MUnzen vvurden von A. Šemrov vom Numismatischen Kabinett des Nationalmuseums in Ljubljana bestimmt, vvofUr ich mich bei ihm herzlich bedanke.
6	Das Material stellte mir L. Plesničar zur VerfUgung, vvofUr ich mich bei ihr herzlich bedanke.
7	Das Material ist in Bearbeitung.
Boris Vičič
Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Tržaška 4 SI-61 (XX) Ljubljana

T. 1: Ljubljana, Gornji trg 30. 1-5 faza I (sonda I). 6-17 faza 11 (sonda 2). 6-10 bron, ostalo keramika. M. = 1:3; 6-12,16= 1:2. Taf. I: Ljubljana, Gornji trg 30. 1-5 Phase 1 (Schnitt 1). 6-17 Phase II (Schnitt 2). 6-10 Bronze, das Ubrige Ton.
T. 3: Ljubljana. Gornji Irg 30. 1-13 faza II, ostalo faza III, lila (1,4-7,9,10,13,15-18,22 sonda 1, ostalo sonda 2). 15 srebro, 16-22 bron, 23 steklo, ostalo keramika. M. = 1:3; 14,17-23 = 1:2.
Taf. 3: Ljubljana, Gornji trg 30. 1-13 Phase II, das Ubrige Phase III, lila (1,4-7,9,10,13,15-18, 22 Schnitt 1, das Ubrige Schnitt 2). 15 Silber, 16-22 Bronze, 23 Glas, das Ubrige Ton.



i?


7





V
14
~2)
15
1
16
T

1
17

r	
pimiimmmmikj	
t V $ -i) mKi^p	
	"^^O 13


// 22
;
V	J
	
l	l
\	/
18
//
20
23 \	|	//
7
21
(^	
	— <ž/ 4


\

\
\

//
"V

9	//10


13

II
25
I I II

26
/ 15

r^H Vr, 22
	1
	r
27
< ==i	—'—i«		
v=—			
		t«E\	--
>-		24a	C <

28
'n
29a
19
24
\ n //
u
-o
30
T. 15: Ljubljana, Gornji trg 30. Faza IV (3,8,9,11,15-17,27 sonda 1, ostalo sonda 2). 1-11 bron, 12 kamen, 13-16 kost, 17-20 keramika, ostalo steklo. M. 6-27 = 1:2.
Taf. 15: Ljubljana, Gornji trg 30. Phase IV (3,8,9,11,15-17,27 Schnitt l.das Ubrige Schnitt 2). III Bronze, 12 Slein, 13-16 Bein, 17-20 Ton, das Ubrige Glas.
,	-19 do -4 2	'2 1 st
-fP5^,
%


t
10

i-n
n

li
^7
J
/C-l 12
13
e
v
v
\
14	15
3
T
1
\
16

17
18
// ^
T
•n l
o
22
\	I
23

1 11 25
\ I II
//
20
1 26 I
		„ \	//
1 1 1		1 \	II
29
--77
30
31
I	I
32
T. 23: Ljubljana, Gornji Irg 30. Faza IV (1-9 sonda 2, 10-17 v spodnjem tlaku faze IV, ostalo na zgornjem tlaku faze IV). 18 steklo, 19 bron, ostalo keramika. M. = 1:3; 18-21 = 1:2.
Taf. 23: Ljubljana, Gornji trg 30. Phase IV (1-9 Schnitt 2, 10-17 im unterem Estrich, das Ubrige am oberem Estrich). 18 Glas, 19 Bronze, das Ubrige Ton.
Arheološki vestnik (Arh. vest.) 45, 1994, str. 81-93
81
Amphorae from the forum of Emona
Tamas BEZECZKY
Izvleček
Najdbe amfor odkrite v času arheoloških izkopavanj na forumu v Emoni z izjemo posameznih poznorepublikanskih kosov tipološko spadajo v čas zgodnjega cesarstva. Vino je prihajalo iz različnih koncev Sredozemlja (Italije, Španije in Egeje), olivno olje iz južne Italije, Istre, severne Afrike, ribje omake iz Španije. Na istrskih amforah Dressel 6B se pogosto pojavljajo žigi pomembnih ljudi kot so senatorji: Caius Laecanius Bassus, T. Statilius T.F. Taurus Sisenna in tudi Calvia Crispinilla.
Abstract
The amphora finds vvhich are discussed bellow and were excavated in the forum of Emona - vvith the exception of some late Republican pieces - represent early Imperial types. Wine vvas transported from various parts of the Mediterranean (Italy, Spain and the Aegean), olive-oil from South Italy, Istrian peninsula, North Africa, and fish sauces from Spain. The Istrian Dressel 6B amphorae vvere often stamped by vvell-knovvn people, such as senators C. Laecanius Bassus, T. Statilius T.F. Taurus Sisenna and Calvia Crispinilla.
The evidents vvhich has so far come to light, shows that the territory of Emona had been of strategic importance for the Romans even before the city itself was founded (Šašel 1968, 543). During their cam-paigns into Illyria and the valley of the Danube, the Roman legions crossed this region several times. Their supplies vvere provided from Aquileia through Nauportus. Wine was transported from the Adriatic coast, Central Italy and the Greek islands, olive-oil from the Istrian peninsula, fish sauces from Spain, ali in amphorae.
The various amphora finds will be discussed bellovv according to the traditional classification system. These types have been described several times, so it will be convenient to refer to the relative publications.
Among the late Republican amphorae, three frag-ments (Pl. I: 1,2) belong to the Lamboglia 2 type (Lamboglia 1955, 262-263; Tchernia 1986, 53-54; Van der Werff 1986, 103; Cipriano, Carre 1989, 80-85; Peacock, Williams 1986, 82-83) and one fragment to the Brindisi type (Pl. 4: 102). These types is not likely to appear in the north-eastern provinces, except for Magdalensberg and the valleys of the rivers Sava and Drava, because its production was discontinued
When eollecting material in Emona, I received valuable help from Ljudmila Plesničar-Gec and Verena Vidrih Perko. I vvish to thank Paul Arthur for correcting the english version, Agnes Vari and Tamara Korošec for the dravvings, and Carmen Narobe for the photographs. In the dravvn and photographed tables the finds have been indicated in each čase by the numbers contained in the catalogue.
after the end of the Republican period (Cipriano, Carre 1989,82).
The Dressel 1 and Lamboglia 2 type amphorae in Mestni muzej may also belong to the late Republican finds. Unfortunately, we do not know when they vvere excavated or how they found their way into the collec-tion but it seems certain that they vvere found in Emona. Among the early Imperial amphorae, we have several examples of wine (Dressel 2-4, Dressel 5, Rhodian), olive-oil (Dressel 6B), fish sauce (Dressel 7-11/Beltran I and IIA) and perhaps fruit (Camu-lodunum 189) amphorae. Only one amphora can be dated as late as the second half of the second century (Tripolitana II).
A number of bifid handles vvere found in the forum of Emona (Nos. 4-8,12-18). This type of handle is one of the characteristics of the Dressel 2-4 type amphora. The individual pieces vvere produced in different vvorkshops: their forms and colours vary. The light grey-pale yellow one (Pl. 4: 8) differs from the rest. The base fragments (Pl. 3: 86,87) from Tarraconnensis (Corsi-Sciallano, Liou 1985, 119 No. 2; Miro 1988, Fig. 21: 2,6) can also be classified as Dressel 2-4.
The Dressel 2-4 wine amphora must have been modelled on prototypes from the Aegean island of Kos (Grace 1961, Figs. 56-59). Some archaeologists think their production in Italy started at the beginning of the first century B.C. It seems certain that these amphorae vvere transported everywhere in the Empire in the last third of the century. Several vvorkshops are knovvn in Italy (Panella, Fano 1977, 149-164; Peacock 1977,
262-269; Tchernia 1986, 127-129; Van der Werff, 1986, 107-108), Spain (Tchernia 1971, 57-76; Panella 1984, 85-89; Miro 1988, 78-91), Gallia Narbonensis (Becker et al. 1986, 69-74; Laubenheimer 1989, 118-123), Egypt (Empereur, Picon 1989, 225-230), Britain (Castle 1978, 383-392) and some are supposed on the Istrian peninsula (Panella 1970, 127-131; Hesnard 1980, 142-146).
These amphorae were brought to Pannonia as well. On the Amber Route sites they can be dated from the middle and second half of the lst century A.D. (Bezeczky 1987, 4). The amphorae found north of the river Drava (Arrabona, Brigetio, Aquincum) can be dated from the age of the Flavian Emperors (Kelemen 1988, 116), while in the čase of the amphorae found on sites south of the Drava (Mursa, Cibalae, Acumincum, Gomolava, Bononia, Sirmium) we have little chrono-logical data (Brukner 1981, 122, T. 157: 19-21,23-25). It was only in the northern necropolis of Emona (Plesničar-Gec 1972, T. 141, Grave No. 612) that an amphora was found together with a Tiberian coin.
Of the Dressel 5 type, there is only one amphora from the forum of Emona (Pl. 1: 19). This type of Container, rarely found in the northern provinces, con-tained Greek vvine. The handles of this type are also made of two rods but, as opposed to the Dressel 2-4
type, the lower and the upper parts rise to a sharp peak around vvhich fingerprints can very often be seen. There are similar fingerprints on the amphora in Emona. In Pannonia, these amphorae were found mainly on Amber Route sites Poetovio, Savaria (Bezeczky 1987, 5, Nos. 44-45) and Carnuntum (Gassner 1989, 53 No. 1-3, Abb. 2). Similar amphorae vvere published from the sites of Magdalensberg (Fuchs 1978, No. 1244, M52 AA/8; tituli picti in greek and latin letters p. / ei[/e .../ L.S; Bezeczky 1994, 19-22, Abb. 3 f), Knossos (Hayes 1983, Fig. 23, A 58,61-62), Augst (Bohn 1926, 202, No. 323, Taf. 11), Rome (CIL XV.2. 4646, 4863, 4867, 4869-70, 4882), Porto-recanati (Mercando 1974, 298, Fig. 208, 128), San Potito (Bezeczky, Gabler, Redo 1986, 82, Fig. 40: 6), Dramont D shipvvreck (Joncheray 1972,21,33). Many of these amphorae have Greek inscription in red paint. These pieces may have been produced in the Aegean area (Hayes 1983, 149).
Panella dated this type of amphorae betvveen the Augustan and the Flavian ages (Panella 1986, 618). The one in Magdalensberg vvas found in a layer dated as Tiberian. We cannot date the amphorae in Pannonia but it seems likely that they vvere used later than the middle of the century - just like the ones in Pompeii, Portorecanati and Knossos.
Fig. I: Map of Pannonia. SI. 1: Zemljevid Panonije.
Rhodian type amphorae (Grace 1961, Fig. 62; Peacock 1977, 266-270; Peacock, Williams 1986, 102-105) vvere also found in the forum (Pl. 1: 54,61). These amphorae vvere produced on Rhodes and the neighbouring islands (Peacock, Williams 1986, 102; Panella 1986, 615), but similar workshops have also been found in Asia Minor (Empereur, Picon 1989, 225). These amphorae must have contained a very popular kind of vvine as they vvere found in most mili-tary camps and civilian settlements in the lst century A.D. The amphorae from the Pannonian site of Salla (Bezeczky 1984, 166) vvere dated vvith certainty from the middle and the second half of the century.
Most amphorae (Nos. 20-50; Pl. 2: 20-48) in Emona belong to the Dressel 6B type (Baldacci 1967, 15; Buchi 1973, 547-553; Carre 1985, 219-225). This is also true of the amphorae in Pannonia and Noricum. These amphorae vvere often stamped vvith names, some of vvhich refer to vvell-knovvn people. On the forum finds, we have the follovving stamps: in the cases of APICI (Fig. 2: 20; Pl. 2: 20) and COSAE (Fig. 2: 23; Pl. 2: 23), we have no data of the ovvners of the vvorkshops but the cognomen COSA has been published from Mantua (CIL V 4074). Another, heav-ily damaged, stamp has the name of Calvia Crispinilla (Fig. 2: 24) vvho enjoyed a very bad reputation (Tacitus, Hist. I. 73). Her vvorkshop may have been in Loron (Tassaux 1983-1984, 203-204; Bezeczky 1987, 15), near Parentium (Poreč), vvhere some of her stamped amphorae and tiles have been found. There are nine Calvia Crispinilla amphorae in the Poreč Museum.
The senator Caius Laecanius Bassus vvas a rich vvorkshop owner (Tassaux 1982, 244-269). Tvvo of his amphorae vvere found on the forum. These pieces also have the names of the potters or vilici - HER (Fig. 2: 22; Pl. 2: 22) and VIAT (Fig. 2: 21; Pl. 2: 21) beside that of the senator's. Several people have already vvritten about Laecanius Bassius' life and economic activ-ities. The most important stages of his career are vvell knovvn: he vvas praetor in A.D. 32, consul in 40. His son of the same name vvas consul in 64. The family had properties on the Istrian peninsula and, in addition, had an amphora vvorkshop near Fažana (Gnirs 1910, 79-88; ib. 1911, 35-39), a storehouse in Pola (Gnirs 191 Oa, 95-103) and a villa on the island of Brioni (Gnirs 1904, 131-141). Their products vvere widely used in northern Italy (Baldacci 1967, 34-36), Noricum (Alfoldy 1974, 112, 306, 307) and Pannonia (Bezeczky 1987, 6-13; Bezeczky 1994, 54-75). The vvorkshop can be traced from the late Augustan age almost up to the end of the lst century A.D. (Bezeczky 1994, 104, Abb. 39). Beside the senator's name, vve have the follovving names on amphorae in Pannonia: Amethyst(us) Bar(..), Clymen(us), Di(...), Felix, Felix.Pet(„), FV/(.„), Her(...), Speratus and Viat(oris).
On another stamp fragment (No. 26, Fig. 2: 26; Pl. 2: 26) the name of SISENNAE, the descendant of a vvell-knovvn and rich family (PIR 1, S 613) can be read. He ovvned the house vvhich used to be Cicero's on the Palatine hill (Veli. Pat. 2. 14). He also had properties in Aquileia (CIL V 878), lstria (CIL V 332,409)
and Dalmatia. T. Statilius T. F. Taurus Sisenna vvas consul ordinarius in A.D. 16. The name SISENNAE on the stamps always occurs betvveen a stylized branch and a vvreath. The letters A-E are ligatured.
It is difficult to decide vvho the stamp vvhich may be read as L.IVNI.PATIEN, that is L. Iunius Patientis (Baldacci 1967, 37-38) or L.IVNI.PAETIN, that is L. Iunius Paetinus (Bezeczky 1994, 87-94), may refer to (Fig. 2: 25; Pl. 2: 25).
At least three stamps, vvritten in different forms, can be connected vvith this name. These can mostly be found in northern Italy and Magdalensberg. We found the follovving variations: the family name Iunius vvas common in Italy: 53 nomens are knovvn. Egger and Baldacci (Egger, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg, in: Carinthia I, 1951-1969 years; Baldacci 1967, 37-38) read this stamp as L.IVN(I) PAT(I)EN(tis). Of the cognomen Patiens, vve knovv of only one in Italy. Callender (Callender 1965, 145, No. 780) read these stamps either as IVN PATEN or as IVNI PATE[r]N(i), vvhile Frova (Frova 1952, 52, No. 25) read them either as IUNPATEN or as LIV..PTI (TE). The cognomen Paten occurs once in Spain and Patens occurs in Dalmatia (Mocsy 1983, 216). The stamp may be interpreted othervvise if vve identify it vvith the name of L. Iunius Caesennius Paetus vvho came from Tarquinia (Alfoldy 1982, 362, No. 18). He vvas consul ordinarius in A.D. 61. His son vvas elected consul sujfectus in 79 (PIR 2, C 174). Another possible interpretation may be the name Paetinus vvhich vvas quite common as a nomen and uncommon as a cognomen in Italy, Dalmatia, Spain and Gallia Narbo-nensis (Mocsy 1983, 216).
The Dressel 6B amphorae discussed so far contained olive-oil produced on the Istrian peninsula. This is quite obvious in the čase of the Magdalensberg amphorae (Egger 1950, 487, No. 8; Egger 1963, 97, No. 34). The ancient authors Plinius (NH XV, 8), Martialis (XII 63. 1-2), Pausanias (X 32. 19) and Cassiodorus (Variae XII 22. 1) praised the quality of Istrian oil. In modern times, it vvas Degrassi (1953,51-65 and ib. 1956, 104-112) vvho pointed out the impor-tance of this oil. This assumption was confirmed by the discovery of the oil presses in lstria (Gnirs 1910b, 81), near Barbariga (Mlakar 1974, 47-48), in Monte Collisi (Gnirs 1908, 134) on the island of Brioni and by the excavation of C. Laecanius Bassus' vvorkshop in Fažana. The production of these amphorae contin-ued for a century from the age of Augustus up to the end of Hadrian's rule.
The stamps on the Dressel 6B amphorae found in the forum can be best dated according to the chronolo-gy of the Magdalensberg finds (Bezeczky 1994, 104, Abb. 39). From the Augustan age vve have the COSAE and the late Augustan - early Tiberian age VIAT (the latter from the vvorkshop of Laecanius) stamps, from the age of Tiberius vve have L.IVNI.PAETIN and the age of late Tiberius - early Claudius vve have SISENNAE and HER stamps (the latter from the vvorkshop of Laecanius), from the age of Claudius vve have the APICI stamp. The vvorkshop of Calvia Crispinilla started to produce amphorae in the age of Nero.
Besides the olive-oil amphorae, tvvo Dressel 7-11 type Spanish fish sauce amphorae (Nos. 51-52) were also found in the Emona forum. The rim fragment can be classified as belonging to the Beltran I / Camulodunum 186A form within the type (Beltran 1970, 388-420; Peacock, Williams 1986, Class 17). The Pelichet 46 / Dressel 38 / Beltran IIA type (Beltran 1970, 420-433; Peacock, Williams, 1986: Class 18) amphora (Nos. 53, 103, 104), represented by a single fragment, must also have contained fish based prod-ucts. Fish sauce amphora were produced on both the Mediterranean and the Atlantic coast of Spain. Some workshops are also known in Morocco and Lusitania (Ponsich, Tarradell 1965, 2).
A few so called 'carrot shaped', Camulodunum 189 type (Reusch 1970, Abb. 1,2), amphorae vvere also excavated (Nos. 62-67; Pl. 3: 62,63). This form is characterized by the horizontal ribs around the body and the small circular handles vvhich attach to the body at the top. Very little is knovvn about the vvorkshops in vvhich these amphorae vvere produced. It seems likely they vvere located in the Mediterranean. This type is
very rare in Pannonia. Besides the ones in the Emona forum, amphorae of this type occur in Carnuntum (Griinevvald 1983, Taf. 44: 1) and Sirmium (Brukner 1981, T. 161: 55). Some pieces vvere found in Pompeii, in the early military camps in Britain (Havvkes, Hull 1947; Cunliffe 1971), Germany (Loeschke, 1942) and southern France, in Eine Museum, Roussillon (Peacock, VVilliams 1986, Class 12). We do not knovv exactly vvhat these amphorae contained but it may have been dates or some other fruit.
There are quite a number of Portorecanati type (Mercando 1974 and 1979; Carre 1985) amphorae vvith long conical necks in Pannonia (Bezeczky 1987, 35-36, Nos. 295-310, Fig. 28), but there are only tvvo from Emona (Nos. 68-69; Pl. 1: 68). A very large quantity of these amphorae vvere found in Portorecanati dating from the end of the lsl century A.D. (Mercando 1979, 266). The ones found in Salla date from the middle of the century (Bezeczky 1984, 166). There are only three in Magdalensberg (Fuchs 1978, T. 104: 2) vvhich may mean that their production started in the age of Claudius. We do not knovv vvhere
Fig. 2: Forum of Emona. Stamps of Dressel 6B amphorae. SI. 2: Emonski forum. Žigi na amforah vrste Dressel 6B.
they were produced. Only one stamp was found on the pieces in Portorecanati (Mercando 1979, 265) and it did not help in locating the workshop. Neither do we know what these amphorae contained.
Some amphorae were brought from North Africa after the middle of the second century. The Tripolitana II type (Panella 1973, 562-564) contained olive-oil (Pl. 1:77). These Afričan amphorae are extremely rare in Pannonia (Gassner 1989, No. 9; Abb. 9). The evidence of the sites show that after the decrease in the Istrian oil production at the beginning of the second century, oil was mainly imported from Spain. Dressel 20 amphorae vvere published from the necropolis of Emona (Plesničar-Gec 1972, grave No. 969) as vvell, but none vvere found in the forum. It seems likely that oil imported from Tripolitania and Baetica also sup-plemented Istrian olive-oil but we do not knovv why the merchants or the customers preferred Spanish olive-oil.
In conclusion, we may say that the amphorae exca-vated in the forum - vvith the exception of some late Republican pieces represent early Imperial types. Some types appeared as early as the age of Augustus, before the foundation of the tovvn vvith Dressel 6B. Most finds, hovvever, arrived in and after the age of Tiberius for the Italian merchants and for the superan-nuated soldiers settled here (Mocsy 1959, 19-20).
Distribution of the stamp APIC1:
Paperiano (Aquileia). - Pais 1884, 1077.5a; Brengez. - CIL 111 6007.3; Concordia. - Pais 1884, 1077.5b; Magdalensberg. -Egger 1959, Abb. 107: 1,2; Vetters, Piccottini 1973, Taf. 1: 1; Vetters, Piccottini 1986, Taf. I: 3; Magreta. - CIL XI 6695.13b; Modena. - CIL XI 6695.13a; S. llario d'Enza. - CIL XI 6695.13c; Tortona. - Not. sc. ant. 1926, 271.2; Verona. - CIL V 8112.12b; Vicenza. - CIL V 8112.12a.
Distribution of the stamp COSAE:
Bologna. - CIL XI 6695.29b; Magdalensberg. - CIL III 12010.11; Vetters, Piccottini 1969, Abb49: 5; Milano. - Baldacci 1967, 36, No. 55.; Modena. - CIL XI 6695.29a; S.Vittore Olona. - Baldacci 1967, 36. No. 55; Tortona. - Not. sc. ant. 1897: 373. No. 6; 1926: 271.
Distribution of the stamp CAL.CRISPINILLAE:
Parenzo (Poreč). - CIL V 8112 24.a; Visinada (Vižinada). -CIL V 8112 24.b; Trieste. - CIL V 8112 24.c; Aquileia. - Pais 1884, 1077.16; Aquileia. - Pais 1884, 1077.51a; Spinimbecco (Legnano). - CIL V 8112 25; Baone (Este). - Not. sc. ant. 1941, 167; Cortaccia (Alto Adige). - Bozner Jahrbuch 1927, 150; Verona. - Arch. Ven. 81. 1967, 32; Bergamo. - Pais 1884, 51c; Vercelli. - CIL V 8112 139; Poetovio. - CIL 111 12010.2; 1431.7; Miki Curk 1976, 45 = Bezec/.ky 1987, No. 77; Miki Curk 1976, 45 T. 7: 53 = Bezeczky 1987: No. 78; Miki Curk 1976, 46 = Bezeczky 1987, No. 79; Carnuntum. - Grunevvald 1983, T. 45: II: Mursella. - Szonyi 1981, 98, Abb. 8.
Distribution of the stamp LAEK, HER:
Pola (Pula). - Gnirs I9l()b, Fig. 9; Gnirs I9l()a (12 pieces); Aquileia. - Pais 1884, 1077, 11, 78 (4 pieces); Magdalensberg. -Egger 1958, Abb. 57: 12; Vetters, Piccottini 1973, Taf. 4: 7.
Distribution of the stamp LAEK, VIAT:
(Zaljev Verige). - Gnirs 1904, 146; Fasana (Fažana). - Gnirs 1910b, 85; Magdalensberg. - Egger 1961,180, Abb. 98: 19 (simi-lar the stamp of Emona); another VIAT stamps: Egger 1953: 72, Abb. 31:8; Egger 1959, Abb. 107: 14; Egger 1961, 180, Abb. 99: 41; Vetters, Piccottini 1973: 303, Taf. 5: 12; Vetters, Piccottini 1986, 266, Taf. 29: 4; Savaria. - Bezeczky 1987,62, No. 150.
Distribution of the stamp SISENNAE:
Ostiglia. - Baldacci 1967, No. 66; Roma. - CIL XV 3528. (Inv. No. 550.); Magdalensberg. - Egger 1954, Abb. 36: 10; Egger 1958, 152, Abb. 58: 22; Piacenza. - CIL XI 6695.90; S.Vittore Olona. - Baldacci 1967, No. 66; Novara. - Scafile 1980, 221.
Distribution of the stamp L.IVNI.PATIEN or L.IVNI.PAE-TIN:
Aquileia. - Pais 1884, 1077.10a. (Inv. No. 419), lO.c. (Inv. No. 422); Milano. - Frova 1952, No. 52; Aosta. - Forma Italiae 126; Magdalensberg. - Egger 1953, 72, Abb. 31:10; Egger 1959, 129, Abb. 107: 9; Egger 1961, 178, Abb. 98: 15; Egger 1952, 88, Abb. 46: 21; Egger 1966, 454, Abb. 117: 4; Vicenza. - CIL V 8112. 51 a; Ostiglia. - CIL V 8112. 51b; Verona. - CIL V 8112. 51c; Vercelli. - CIL V 8112. 51d; ? Legnano. - Baldacci 1967, No. 59.
CATALOGUE
Abbreviations:
Inv. No. - inventory number
H - height
D - diameter of the rim sh - section of the handle thr - thickness of the rim d - diameter fr - fragment
Lamboglia 2
1.	Rim, fr., Inv. No. F 64-173, 1964, trench 7, □ VI, reddish yel-low (7.5 YR 8/4), H = 6.8 cm, D = 17.4 cm, thr = 2.9 cm, Pl. I: I.
2.	Base, fr., Inv. No. F 64-160, 1964, trench □ III, reddish yellow (7.5 YR 8/4), H = 21.4 cm, Pl. 1: 2.
3.	Rim, fr., Inv. No. F 64-97, 1964, very pale brovvn (10 YR 8/4), H = 8.5 cm.
Dressel 2-4
4.	Rim-, ncck-, handle, fr., Inv. No. F 2080, □ XV, yellowish red (5 YR 5/6), H = 8.5 cm, sh = 2.5 x 4.5 cm, Pl. I : 4; 4: 4.
5.	Handle, fr., Inv. No. F 64-132, 1964, trench 7, □ VIII, red (2.5 YR 5/6), H = 6 cm, sh = 2.2 x 4.5 cm, Pl. 4: 5.
6.	Handle. fr., Inv. No. F 64-41,1964, red (2.5 YR 5/6), H = 6 cm, sh = 2.2 x 4.5 cm.
7.	Rim-, neck-, handle, fr., Inv. No. F 64-192, 1964, trench 6, □ 1, red (10 YR 5/6), H = 4 cm, sh = 2.2 x 4.3 cm.
8.	Rim-, ncck-, body-, handle, fr., Inv. No. F 64-57,58,60, 1964. Light gray (2.5 YR 7/2) - pale yellow (2.5 Y 7/4), H = 40 cm, D = 13 cm, thr = 1.4 cm, sh = 2.5 x 5 cm, Pl. 4: 8.
9.	Rim, fr., Inv. No. F 1797, 1968, □ XXVIII, pink (7.5 YR 7/4) - light brown (7.5 YR 6/4), H = 5.9 cm, D = 13 cm, thr = 1.5 cm.
10.	Rim, fr., Inv. No. F64-I71, 1964, trench 7, □ VI, red (10 YR 5/8), H = 7.1 cm.
11.	Rim, fr., Inv. No. F 64-156, 1964, trench 7,D IX, red (2.5 YR 5/8), H = 4.3 cm.
12.	Handle, fr., Inv. No. F 64-146.1, 1964, trench 6, □ III, reddish ycllow (5 YR 6/6 - 6/8), sh = 2.2 x 4.6 cm, Pl. 4: 12.
13.	Handle, fr., Inv. No. F 64-146.3, 1964, trench 6, □ III, light red (10 R 6/8), H = 7.5 cm.
14.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-40, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 13 cm, sh = 2.5 x 5 cm.
15.	Handle.fr. Inv. No. F64-175,176,1964,trench6,DIV, light red (2.5 YR 6/6), H = 8.6 cm, sh = 2.1 x 4.5 cm.
16.	Handle, fr„ Inv. No. F64-147,1964, trench 7, □ IX, light red-dish brown (2.5 YR 6/4), H = 8.2 cm.
17.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-167, 1964, trench 7, □ II, reddish brown (5 YR 5/4) - yellowish red (5 YR 6/4), H = 6.5 cm.
18.	Handle, fr„ Inv. No. F 1773, 1968, Section 2, Layer 9, light brovvnish gray (10 YR 6/2), H = 8 cm.
Dressel 5
19.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-146.2., 1964, trench 6, □ III, reddish yellow (5 YR 6/6), inside: light red (10 YR 6/8), H = 9 cm, Pl. 1: 19; 4: 19.
Dressel 6B
20.	Rim-, neck, fr„ Inv. No. F 64-208, 1964, trench 4, □ VIII, stamp on the rim: APICI, reddish yellow (5 YR 6/6), H = 12.8 cm, D = 16.5 cm, thr = 2.3 cm, (Bezeczky 1987,54, No. 61, Fig. 8.), Pl. 2: 20; Fig. 2: 20.
21.	Rim, neck, handles, Inv. No. F 64-249, 1964, stamp on the rim: IAEk, VIAT, light red (2.5 YR 6/6), grafitto on the body beside the handle: LXXIII, H = 31.6 cm, D = 14.9 cm, thr = 2 cm, sh = 4.3 x 3.9 cm, (Bezeczky 1987, 54, No. 52, Fig. 3), Pl. 2: 21; Fig. 2: 21.
22.	Rim, fr„ Inv. No. F 64-519, 1964, Insula XX , trench 6, □ III, Section 4, Layer 9, stamp on the rim: L[AEk], HER, reddish yellow (5 YR 6/8), H = 6.6 cm, D = 14.5 cm, thr = 2.1 cm. Pl. 2:22; Fig. 2: 22.
23.	Rim, fr„ Inv. No. F 1932/OJ, 1964, stamp on the rim: COSAE, reddish yellow (5 YR 7/8), H = 6 cm, D = 14 cm, thr = 2.1 cm, (Bezeczky 1987,54, No. 60, Fig. 8), Pl. 2: 23; Fig. 2: 23.
24.	Rim-, neck, fr„ Inv. No. F 64-562, 1964, Insula XX, trench 4, □ V, Section IV, Layer 3, stamp on the rim: |C]AL.CRISPINIL-LAE, light red (2.5 YR 6/6), H = 9.6 cm, (Bezeczky 1987, 54, No. 55, Fig. 5), Fig. 2: 24.
25.	Rim, neck, fr„ Inv. No. F 64-214, 1968. trench 4, □ VIII, stamp on the rim: L.IVNI.PAETIN, light red (2.5 YR 6/6), H = 7.9 cm. D = 16 cm. thr = 2.1 cm, (Bezeczky 1987, 54, No. 66, Fig. 8). Pl. 2: 25; Fig. 2:25.
26.	Rim, fr„ Inv. No. F 64-209, 1964, trench 4, □ VIII, stamp on the rim: [SISE]NNAE and corona, red (2.5 YR 5/6), H = 6.9 cm, D = 15 cm, thr = 2.3 cm, (Bezeczky 1987,54, No. 65, Fig. 8), Pl. 2:26; Fig. 2: 26.
27.	Rim, fr„ Inv. No. F 1952, 1971, Section 4, Layer 3,6, light red (2.5 YR 6/6), H = 8.9 cm, D = 16 cm, thr = 2.3 cm.
28.	Rim, fr„ Inv. No. F 1734, 1968, Section 2, Layer 7,8, light red (2.5 YR 6/6), H = 6.2 cm, D = 16 cm, thr = 2.35 cm.
29.	Rim, fr„ Inv. No. F 64-116, 1964, trench 5, □ IX, light red (2.5 YR 6/6), H = 8.4 cm, D = 14.5 cm. thr = 2 cm, Pl. 2: 29.
30.	Rim, fr„ Inv. No. F 1714, 1968, □ IL, Section 2, Layer 7, reddish yellow (7.5 YR 8/6), inside: reddish yellow (5 YR 7/6) H = 6.1 cm, D = 16 cm, thr = 2.2 cm, Pl. 2: 30.
31.	Rim, fr„ Inv. No. F 64-229, 1964, trench 4, □ VII, light red (2.5 YR 6/6), H = 9.8 cm, D = 15.5 cm, thr = 2.5 cm.
32.	Rim, fr„ Inv. No. F 1691, 1968, □ IL, light red (2.5 YR 6/6),H = 7.5 cm, D = 15 cm, thr = 1.9 cm, Pl. 2: 32.
33.	Rim, fr„ Inv. No. F 1836, 1968, □ XVII, red (2.5 YR 5/6), H = 8 cm, D = 15 cm, thr = 2 cm.
34.	Rim, fr„ Inv. No. F 1733, 1968, Section 2, Layer 7,8, red (2.5 YR 5/6), H = 5.6 cm, D = 15 cm, thr = 2.2 cm.
35.	Rim, fr„ Inv. No. F 64-157, 1964, trench 7, □ III, light red (2.5 YR 6/6), H = 8.4 cm, D = 13.5 cm. thr = 2 cm, Pl. 2: 35.
36.	Handle, fr„ Inv. No. F 1715, 1968, □ IL, Section 2, Layer 7, pink (5 YR 7/4), H = 15.8 cm, sh = 3.6 x 3.9 cm.
37.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-38, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 12.8cm,sh = 3.3x4.2 cm.
38.	Handle, neck, fr„ Inv. No. F 64-43, 1964, reddish yellow (5 YR 6/6), H = 18.8 cm, sh = 3.2 x 3 cm.
39.	Handle, fr„ Inv. No. F64-115, 1964, trench 5, □ IX, light red (2.5 YR 6/6), H = 18.7 cm, sh = 3.4 x 3.7 cm.
40.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-96, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 12.5 cm, sh = 3.3 x 4.6 cm.
9, light red (2.5 YR 6/6), H = 11.6 cm, sh = 3.2 x 3.8 cm.
42.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-42, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 12.4 cm, sh = 2.8 x 3 cm.
43.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-195.1, 1964, trench 6, □ II, red (2.5 YR 5/6), H = 15.7 cm, sh = 3.3 x 3.6 cm.
44.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-195.2,1964, trench 6, □ II, light red (2.5 YR 6/6), H = 15.4 cm, sh = 3.3 x 4 cm.
45.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-174, 1964, trench 6, □ IV, light red (2.5 YR 6/6), H = 15.5 cm, sh = 3 x 3.4 cm.
46.	Base, Inv. No. F 64-87, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 8.7 cm, D = 5 cm, Pl. 2:46.
47.	Base, Inv. No. F 64-86, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 7.6 cm, D = 5.5 cm, Pl. 2:47.
48.	Base, Inv. No. F 64-88, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 6.5 cm, D = 5.5 cm, Pl. 2:48.
49.	Base, Inv. No. F 64-159, 1964, trench 7, □ III, light red (2.5 YR 6/6), H = 5.3 cm, D = 6.8 cm,
50.	Base, Inv. No. F 64-95, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 21.3 cm, D = 5.3 cm.
Dressel 7-11 / Beltran I
51.	Rim-, neck, fr„ Inv. No. F 1951, 1971, Section 4, Layer 3, 6, pink (5 YR 7/4) - reddish yellow (5 YR 7/6), H = 8.1 cm, D = 18 cm, thr = 2.3 cm, Pl. 4:51.
52.	Handle, fr., Inv. No. F 64-44, 1964, very pale brown (10 YR 8/4), H = 17.8 cm, sh = 2.8 x 4.9 cm, Pl. 4: 52.
Pelichet 46 / Beltran IIA
53.	Neck, handle, fr., Inv. No. F 64-211, 1964, trench 4, □ VIII, very pale brovvn (10 YR 7/4), H = 12 cm.
Rhodian type
54.	Rim, neck, handles, Inv. No. F 64-250, 1964, red (2.5 YR 5/8), H = 34 cm, D = 11.6 cm, thr = 1.6 cm, sh = 3.2 cm, Pl. 1: 54.
55.	Rim, neck, handles, fr., Inv. No. F 64-251, 1964, reddish yel-low (5 YR 6/8), H = 28.5 cm, D = 12 cm, thr = 1.5 cm, Pl. 1:55.
56.	Handle, fr., Inv. No. F 64-168, 1964, trench 7, □ II, reddish yellow (5 YR 6/8), H = 8.3 cm.
57.	Handle, fr., Inv. No. F 64-154, 1964, trench 7, □ IX, red (2.5 YR 5/6), H = 8.4 cm.
58.	Handle, fr., Inv. No. F 64-163, 1964, trench 7, □ III, reddish yellow (5 YR 6/8), inside light red (2.5 YR 6/8), H = 10.2 cm, sh = 3.2 cm.
59.	Handle, fr., Inv. No. F 64-103, 1964, trench 6, □ V, red (2.5 YR 5/8), H = 11.5 cm, sH = 3.5 cm.
60.	Handle, fr., Inv. No. F 64-195, 1964, trench 6, □ II, light red (2.5 YR 6/8), H = 8.3 cm.
61.	Base, Inv. No. F64-107, 1964, trench 7, □ 5, reddish ycllow (5 YR 6/6), H = 15.1 cm.
Ciiniulodununi 189
62.	Rim, body, handle, fr., Inv. No. F 64-98, 99, 1964, reddish yellow (5 YR 6/6 - 7/6), D = 9.5 cm, sH = 1.4 x 2.1 cm, Pl. J: 62; 4: 62.
63.	Rim. fr., Inv. No. F 64-169, 1964. trench 7, □ II, reddish yel-low (5 YR 6/6), H = 4.2 cm, D = 9.5 cm, thr = 1.2 cm, Pl. J: 63.
64.	Handle, fr., Inv. No. F 64-100, 1964, pink (7.5 YR 7/4), H = 5.8 cm, sh* 1.1 x 2.1 cm, Pl. 4:64.
65.	Handle, fr., Inv. No. F 64-102, 1964, reddish ycllow (5 YR 6/6), H = 6 cm, sh = 1.5 x 1.8 cm.
66.	Handle, fr„ Inv. No. F 64-221, 1964, trench 5, □ IX , reddish yellow (5 YR 7/6), H = 7.6 cm, sh = 1.4 x 2 cm.
67.	Body, l'r„ Inv. No. F 64-128, 1964, trench 7, □ Vili, reddish yellow (5 YR 7/6), H = 7 cm.
Portorecanatian type
68.	Rim, fr., Inv. No. F 2125, □ XXIII, light red (2.5 YR 6/6), H = 13.1 cm, D = 15.5 cm, thr = 2.3 cm, Pl. 1:68.
69.	Rim. fr., Inv. No. F 64-181, 1964, trench 6, D5, light red (2.5 YR 6/6), H = 8.7 cm, D = 14.5 cm, thr = 2 cm.
Bonis XXXI/5. type
70.	Rim, fr., Inv. No. F 64-104, 1964, trench 6, □ 5, light brovvn (7.5 YR 6/4), D = 5.4 cm, D = 11.5 cm, thr = 1.3 cm, Pl. 3: 70.
71.	Rim, fr., Inv. No. F 64-111, 1964, trench 5, □ 9, pink (7.5 YR 7/4), H = 6 cm, D = 11 cm, thr = 1.3 cm, Pl.3:l\.
72.	Neck, handle, fr., Inv. No. F 64-183, 1964, trench 6, □ 5. reddish yellow (5 YR 6/6), H = 10.4 cm, sh = 2.5 x 2.8 cm.
73.	Neck, handle, fr., Inv. No. F 64-108, 1964, trench 7, □ 5, pink (5 YR 7/4), H = 6.8 cm, sh = 2.9 cm.
74.	Handle, fr., Inv. No. F 64-184, 1964, trench 6, □ 5, light red (10 R 6/6), H = 14.2 cm, sh = 2.8 cm.
75.	Base, Inv. No. F 64-121, 1964, trench 6, □ 5, reddish yellow (5 YR 7/4), H = 7.3 cm, D = 3.5 cm, Pl. 3:75.
Magdalensberg 1958 / Fig. 25 No. 10
76.	Rim, fr., Inv. No. F 1693, 1968, □ IL, Section 2, Layer 7,8, pink (5 YR 7/4), D = 5.1 cm, D = 15 cm, thr = 1.8 cm, (Bezeczky 1987, 79 No. 328, Pl. 3: 76.
Tripolitana II
77. Rim, fr., Inv. No. F 64-223, 1964, trench 4, □ VII, red (10 R 5/8), D = 6 cm, D = 15 cm, thr = 2.4 cm, Pl. 1:11.
Miscellaneous amphorae
78.	Rim, fr., Inv. No. F 64-189, 1964, trench 6, □ IV, reddish yel-low (5 YR 6/6), D = 4.4 cm, D = 13 cm, thr = 2.1 cm.
79.	Rim, neck, fr„ Inv. No. F 1786, 1968, □ XXVII, Section 2, Layer 8, reddish yellow (5 YR 7/6), H = 12.1 cm, D = 16 cm, thr = 2.1 cm.
80.	Rim. fr., Inv. No. F 64-166, 1964. trench 7, □ II, reddish yel-low (5 YR 6/6), H = 5.6 cm, D = 14 cm, thr = 2.2 cm.
81.	Rim, fr., Inv. No. F 64-181, 1964, trench 6, □ V, reddish yel-low (5 YR 7/6), H = 6 cm, D = 14 cm, thr = 1.8 cm.
82.	Neck. handle, fr., Inv. No. F 1771. 1968, Section 2, Layer9, pink (5 YR 7/4), H = 13.7 cm.
83.	Base, Inv. No. F 64-4, 1964, reddish yellow (5 YR 6/6), H = 7.8cm.
84.	Base, Inv. No. F 64-182, 1964, trench 6, □ 5, light red (2.5 YR 6/6), H = 11.5 cm, D = 3.8 cm, Pl. 3: 84.
85.	Base, Inv. No. F 64-191,1964, trench 6, □ 1, light red (2.5 YR 6/6), inside very pale brovvn (10 YR 7/4), H = 12.3 cm, D = 4.9 cm.
86.	Base, Inv. No. F 64-106, 1964, trench □ 5, light red (2.5 YR 6/6), inside very pale brovvn (10 YR 7/4), H = 8.2 cm, D = 3.8 cm, Pl. 3: 86.
87.	Base, Inv. No. F 1775, 1968, Section 2, Layer9, light red (2.5 YR 6/6), inside very pale brovvn (10 YR 7/4), H = 3.9 cm, D = 4.1 cm, Pl. 3: 87.
88.	Base, Inv. No. F 64-85,1964, red (2.5 YR 5/6), H = 7.9 cm, D = 4.3 cm.
89.	Base, Inv. No. F 2108, 1971, □ XXII, light red (2.5 YR 6/6), H = 15 cm, D = 3.5 cm.
90.	Base, Inv. No. F 1698, 1968, □ IL, Section 2, Layer 7, 8, light brovvn (7.5 YR 6/4), inside very pale brovvn (10 YR 8/4), H = 15.2 cm, D = 3 cm, Pl. 3: 90.
91.	Base, Inv. No. F 2078, 1971, □ XII, light red (10 R 6/6), H = 11.1 cm.
92.	Base, Inv. No. F 64-186, 1964, trench 6, □ IV, red (10 R 5/6 -5/8), H = 15 cm.
93.	Base, Inv. No. F 64-158, 1964, trench 7, □ 3, red (10 R 5/6), inside light brovvn (7.5 YR 6/4) - pink (7.5 YR 7/4), H = 9.4 cm, D = 2.5 cm, Pl. 3:93.
94.	Base, Inv. No. F 2127, 1971, □ XXIII, pink (7.5 YR 7/4), H = 10.6 cm, D = 4.2 cm.
95.	Base, Inv. No. F 2124, 1971, □ XXIII, light red (2.5 YR 6/6), H = 11.2 cm.
96.	Base, Inv. No. F 1772,1968, Section 2, Layer 9, light red (2.5 YR 6/6-6/8), H = 13.4 cm.
97.	Base, Inv. No. F 1740, 1968, Section 2, Layer 7, 8, red (2.5 YR 5/6), H = 14.1 cm.
98.	Base, Inv. No. F 64-91, 1964, red (2.5 YR 5/6), H = 12.4 cm.
99.	Base, Inv. No. F 64-91, 1964, light reddish brovvn (5 YR 6/4), H = 7.5 cm.
100.	Base, Inv. No. F 64-90, 1964, light red (2.5 YR 6/6), H = 5.8 cm.
101.	Base, Inv. No. F 1973, 1971, Section 21-23 m, pink (7.5 YR 7/4) - reddish yellow (7.5 YR 7/6), H = 13 cm, D = 6.1 cm.
102.	Brindisi type, base, Inv. No. F 2079, 1971, □ XII, reddish yellow (5 YR 6/6), H = 10.6 cm, D = 7.6 cm, Pl. 4: 102.
103.	Pelichet 46 / Beltran IIA type, base, Inv. No. F 226, trench 4, □ VII, H = 23 cm, Pl. 3: 103.
104.	Pelichet 46 / Beltran IIA type, base, Inv. No. F 64-120,1964, trench 6, □ 5, H = 25.5 cm, Pl. 3: 104.
Stoppers
105.	Inv. No. F 64-56, 1964, stamp/letters: O T A C B very pale brovvn (10 YR 8/3), H = 3.5 cm, D = 7.7 cm, Pl. 3: 105.
106.	Inv. No. F 1653, 1968, □ L, Section 2, Layer 7, very pale brovvn (10 YR 8/3), H = 2.7 cm, D = 9.1 cm, Pl. 3: 106.
107.	Inv. No. F 64-237, 1964, trench 3, □ XI-X , very pale brovvn (10 YR 8/3), H = 2.7 cm, D = 8.5 cm, Pl. 3: 107.
108.	Inv. No. F 64-55, 1964, very pale brovvn (10 YR 8/3), H = 1.2 cm, D = 9 cm.
109.	Inv. No. F 64-5, 1964, very pale brovvn (10 YR 8/4), H = 1 cm, D = 9.3 cm.
110.	Inv. No. F 1962, 1971, Section 21-23.5 cm, very pale brovvn (10 YR 8/3), H = 1.1 cm, D = 8.8 cm.
ALFOLDY, G. 1974, Noricum. - London, Boston.
ALFČLDY, G. 1982, Senatoren aus Norditalien Regiones IX, X und XI. - In: Epigrafia e ordine senatorio II. TITVLI5, 309-368, Roma.
BALDACCI, P. 1967-1968, Alcuni aspetti dei commerci nei ter-ritori cisalpini. - In: Alti del Centro studi e documentazione sulITtalia romana 1, 7-50.
BECKER, C., C. CONSTANTIN, A. DESBAT, L. JAQU1N and J.-P. LASCOUX 1986, Le dćpot d'amphores augustćen de la rue de la Favorite i Lyon. - Figlina 7, 65-89.
BELTRAN LLORIS, M. 1970, Las anforas romanas en Espafia. - Zaragoza.
BEZECZKY, T. 1983-1984, Roman amphorae from Zalalovo. -Miti. Ari h. Inst. Ung. Akad. Wiss. 12/13, 15,3-166. Pls. 1-12.
BEZECZKY, T., D. GABLER. and F. REDO 1986, Gli scavi nella villa romana a San Potito-di-Ovindoli (L'Aquila) 1983-1984. - Acta Ari h. Acad. Sc. Hunu 38, 41 -87.
BEZECZKY, T. 1987, Roman amphorae from the Amber Route in Western Pannonia. - BAR Int. Ser. 386.
BEZECZKY, T. 1994, Amphorenfunde vom Magdalensberg und aus Pannonien. Ein Vergleich. - Ktirnt. Musschr. (forthcom-ing).
BOHN, O. 1926, Pinselschriften auf Amphoren aus Augst und Windisch. - Anzeiger fiir Schweizerische Altertumskunde 28, 197-212.
BRUKNER, O. 1981, Rimska keramika u jugoslovenskom delu provincije Donje Panonije. - Diss. et Monogr. 24.
BUCHI, E. 1973, Banchi di anfore romane a Verona. Note sui commerci cisalpini. - ln: II territorio veronese in eta romana. Alti del convegno tenuto a Verona, 22-24 ott. 1971, 531-637, Verona.
CALLENDER, M. H. 1965, Roman amphorae. - London.
CARRE, M. B. 1985, Les amphores de la Cisalpine et de l'Adriatique au dćbut de 1'Empire. - Mel. Ec.framRome 97, 207-245.
CASTLE, S.A. 1978, Amphorae from Brockley Hill, 1975. -Britannia 9,383-392.
CIPRIANO, M. T. and M. B. CARRE 1989, Production et typologie des amphores sur la Cote Adriatique de 1'Italie. - In: Amphores romaines et histoire (conomique: dix ans de recherche, Coll. de 1'Šc. frani;. de Rome 114, 67-104.
CORSI-SCIALLANO, M. and B. LIOU 1985, Les Žpaves de Tarraconaise a Chargement d'amphores Dressel 2-4. -Archaeonautica 5.
CUNLIFFE, B. W. 1971, Excavations at Fishbourne 1961-1969, vol. II: The Finds. - Reports of the Research Committee of the Society of Antiquaries of London 27.
DEGRASSI, A. 1953, Aquileia e 1'Istria in eta romana. - In: Studi Aquileiesi offerti a G. Brusili, 51-65, Aquileia.
DEGRASSI, A. 1956, L'esportazione di olio e di olive istriane nell'eta romana. - Atti Meni. Soc. Istr. Arch. St. Pat. 4, 104-112.
EGGER, R. 1952, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg
1950.	- Carinthia I 142, 81-172.
EGGER, R. 1953, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensbergrg
1951.	- Carinthia I 143, 855-942.
EGGER. R. 1954, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg
1952.	- Carinthia I 144, 3-76.
EGGER, R. 1958, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1954 und 1955. - Carinthia I 148, 3-173.
EGGER, R. 1959, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1956 und 1957. - Carinthia I 149, 3-143.
EGGER, R. 1961, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1958 und 1959. - Carinthia 1151,3-212.
EGGER, R. 1966, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1962 und 1964. - Carinthia I 156, 293-496.
EMPEREUR, J-Y. and M. PICON 1989, Les regions de production d'amphores imperiales en Mediterranee orientaie. - In: Amphores romaines et histoire economique: dix ans de recherche, Coll. de 1'Ec. fran?. de Rome 114, 223-248.
FROVA, A. 1952, Marche di anfore e altri bolli romani del Milanese. - Epigrapliica 14,49-93.
FUCHS, M. 1978, Die Romischen Amphoren vom Magdalensberg. - Dissertation, Band I-III. Innsbruck.
GASSNER. V. 1989, Amphoren aus Carnuntum. - Munstersche Beitrage z. Antiken Handelsgeschichte 8, 52-72.
GNIRS, A. 1904, Antike Funde aus Pola und Umgebung. - Jh. Osterr. Arch. Inst. Beibl. 7, 131-146.
GNIRS, A 1908, Istrische Beispiele fiir Formen der antik-romis-chen villa rustica. - Jb. Altkde. 2, 124-143.
GNIRS, A. 1910a, Forschungsergebnisse aus dem siidlichen Istrien. - Jh. Osterr. Arch. Inst. Beibl. 13, 95-106.
GNIRS, A. 191 Ob, Eine Romische Tonwarenfabrik in Fasana bei Pola. - Jh. Altkde. 4, 79a-88b.
GNIRS, A. 1911, Grabungen und Untersuchungen in der Polesana. - Jh. Osterr. Arch. Inst. 14, 5-196.
GRACE, V. R. 1961, Amphoras and the Ancient Wine Trade. -Princeton.
GRUNEVVALD, M. 1983, Die Funde aus dem Schuttliiigel des Legionslagers von Carnuntum (Die Baugrube Pingitzer). -Rom. Limes in Osterr. 32.
HAWKES, C. F. C. and M. R. HULL 1947, Camulodunum. -Reports of the Research Committee of the Society of Antiquaries of London 14.
HAYES, J. W. 1983, The Villa Dionysos Excavations, Knossos: the Pottery. - Ann. Brit. Seli. Atli. 78, 98-169.
HESNARD, A. 1980, Un depot augusteen d'amphores ii la Longarina, Ostie. - Meni. Amer. Acad. Rome 36, 141-156.
JONCHERAY, J. P. 1972, Contribution a l'ćtude de l'ćpave Dramont D. - Cahiers d'archeologie subaquatique 1, 19-33.
KELEMEN, M. 1988, Roman amphorae in Pannonia II. Italian amphorae II. - Acta Arch. Acad. Sc. Hung. 40, 111-150.
LAMBOGLIA, N. 1955, Sulla cronologia delle anfore romane de eta republicana. - Riv. St. Lig. 21, 241 -270.
LAUBENHEIMER, F. 1989, Les amphores gauloises sous 1'Empire, Recherches nouvelles sur leur production et leur chronologie. - ln: Amphores romaines et histoire čcono-mique: dix ans de recherche, Coll. de 1'Ec. fran«;. de Rome 114, 105-138.
LOESCHKE, S. 1942, Die romische und belgisehe keramik aus Oberaden. - ln: C. Albrecht, Das Romerlager in Oberaden II, Dortmund.
MERCANDO, L. 1974, La necropoli romana di Portorecanati. -Not. sc. ant. 28, 142-445.
MERCANDO, L. 1979, Marche. Rinvenimenti di insediamenti rurali. - Not. sc. ant. 33, 89-296.
MIKL CURK, I. 1976, Poetovio I. - Kat. in monogr. 13.
MIRO. J. 1988, La production de anforas romanas en Catalu-nya. - BAR Int. Ser. 473.
MLAKAR, S. 1974, Die Romer in Istrien. - Pola.
M0CSY, A. 1959, Die Bevolkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen. - Budapest.
MOCSY, A. ed. 1983, Nomenclator. - Diss. Pann. III/l, Budapest.
PAIS, H. ed. 1884, Corporis Inscriptionum Larinarum, Supplementa Italica, Galliae Cisalpinae. - Roma.
PANELLA, C. 1970. Anfore. - In: Ostia II. Studi Miscellanei 16, 102-156.
PANELLA, C. 1973, Appunti su un gruppo di anfore della prima, media e tarda eta Imperiale. - In: Ostia III, Studi Miscellanei 21,460-633.
PANELLA, C. 1984, Problemes relatifs a 1'origine de quelques types d'amphores. - Pact 10, 81-91.
PANELLA, C. 1986, Oriente ed Occidente: Considerazioni su alcune anfore 'Egee' di eta Imperiale a Ostia. - Btill. corr. hell. Suppl. 13, 609-636.
PANELLA, C. and M. FANO 1977, Le Anfore con anse bifide conservate a Pompei: contributo ad una loro classificazione. -In: Methodes classiques et methodes formelles dans I'it ude des amphores, Coll. de 1'Ec. fran? de Rome 32, 133-177.
PEACOCK, D. P. S. 1977, Roman amphorae: typology, fabric and origins. - ln: Methodes classiques et methodes formelles dans I'etude des amphores, Coll. de 1'Ec. fran? de Rome 32, 261-278.
PEACOCK, D. P. S. and D. F. WILLIAMS 1986, Amphorae and the Roman economy. - London, New York.
PIR(l) 1897-1898, Prosopographia Imperii Romani I, II, III. -Consilio et auetoritate Academiae regiae scientiarum Borussicae ediderunt E. Klebs, H. Dessau, P. De Rhoden. Berlin.
P1R(2) 1932, Prosopographia Imperii Romani. - Ed. E. Groag, A. Stein, L. Petersen, Berlin, Leipzig.
PLESNIČAR-GEC, L. 1972, Severno Emonsko grobišče. - Kat. in monogr. 8.
PONSICH. M. and M. TARRADELL 1965, Garum et Indusries Antiques de Salaison dans la Mediterranee Occidentale. -Pariš.
REUSCH. W. 1970. Kleine, spitzkonische Amphoren. - Saalb. Jb. 27, 54-62.
ŠAŠEL, J. 1968, RE Suppl. XI. 540-578.
SCAFILE, F. 1980, Undeposito di anfore romane rinven- uto a Novara. - In: Studi di Archeologia dedicati a Pietro Barocelli, 219-222, Torino.
SZONYI, E. T. 1981, Kutatasok Mursellaban. - Comm. Arch. Hung.. 87-119.
TASSAUX, F. 1982, Laecanii, Recherches sur une famille sena-toriale d'Istrie. - Mil. Ec.fram;■. Rome 94, 227-269.
TASSAUX, F. 1983-84, L'implantation territoriale des grandes familles d'Istrie sous le Haut-Empire romain. - Atti Civ. Mus. St. Ane 13, 193-229.
TCHERNIA. A. 1971, Les amphores vinaires de Tarraconaise et leur exportation au debut de 1'Empire. - Arcliivo Espanol de Arqueologia 44. 38-85.
TCHERNIA. A. 1986, Le vin de 1'ltalie romaine. - Bibl. d. Ec. Frang. d'Alh. et de Rome 261.
VAN DER WERFF, J. H. 1986, The Amphora wall in the house of the Porch, Ostia. - Buli. Ant. Bescli. 61, 96-137.
VETTERS, H. and G. PICCOTTINI 1969, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1965 bis 1968. - Carinthia I 159, 283-422.
VETTERS. H. and G. PICCOTTINI 1973, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1969 bis 1972.
VETTERS, H. and G. PICCOTTINI 1986, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1975 his 1979.
Amfore z emonskega foruma
Povzetek
V prispevku so obdelane amfore iz odpadne jame na emon-skem forumu. Najdbe potrjujejo strateško jiomembnost tega področja v času pred ustanovitvijo kolonije (Sašel 1968, 543) in kažejo na import vina iz jadranskega, italskega in grškega območja, španskih ribjih omak in istrskega olivnega olja.
K poznorepublikanskemu posodju spada oblika Lamboglia 2 (Lamboglia 1955, Tchernia 1986, 53-54; Werf 1986, 103: Cipriano, Carre 1989, 80-85); njihova proizvodnja preneha v avgustejski dobi (Cipriano, Carre 1989, 82).
Oblike Dressel 2-4, Dressel 5. rodoške, Dressel 6 in Dressel 7-11 so amfore zgodnjecesarskega obdobja, prav tako tudi domnevno identificirana Camulodunum 189.
Vinske amfore Dressel 2-4 posnemajo oblike vinskega posodja z otoka Kosa (Grace 1961, si. 56-59); kažejo na različne izdelovalna središča, med drugim tudi provinco Tarakonensis (Pascual, Guasch 1977; Liou 1985; Miro 1988, si. 21: 2.6; Panella, Fano 1977; Peacock 1977; Tchernia 1986; Werff 1986, 107-108; Laubenheimer 1989, 118-123; Castle 1978) in se na najdiščih ob Jantarni poti pojavljajo v drugi polovici 1. st. (Bezeczky 1987, 4; Kelemen 1988, 116; Brukner 1981, 122; Plesničar 1972, t. 141).
Amfore Dressel 5 so grško vinsko posodje, ki se prav tako pojavlja ob Jantarni poti (Bezeczky 1987; Gassner 1989, 53,) znane pa so tudi z drugih najdišč (Fuchs 1978; Hayes 1983; Bohn 1926; Mercando 1974; Joncheray 1972, 21, 33) in so datirane med avgustejski in flavijski čas (Panella 1986; 618).
Rodoške amfore (Grace 1961, si. 62,; Peacock 1977, 266; Peacock. VVilliams 1986, 102-105) se pogosto pojavljajo v vojaških taborih prvega stoletja (Empereur, Picon 1989, 225; Bezeczky 1984, 166).
Največ odlomkov pripada obliki amfore Dressel 6 B za olje (Baldacci 1967; Buchi 1973; Carre 1985). Dva odlomka imata žig APICI, COSAE - slednji poznan iz Mantue (CIL V 4074).
Žige C. CRISPINILLA in C. LAECANIUS BASSUS najdemo na posodju, izdelanem v istrskih delavnicah (Tassaux 1983, 84; Bezeczky 1987, 15; Tassaux 1982), odkritih v Loronju pri Poreču in v Fazani pri Puli (Gnirs 1910 in 1911, Gnirs 1910 a; Gnirs 1904). Nekaj odlomkov pripada italski proizvodnji (Baldacci 1967). Amfore Dressel 6B, najdene v Noriku (Alfoldy 1974) in Panoniji (Bezezcky 1987), imajo žige AMETYSTI, BAR... CLYMEN, DI.., FELIX. FELIX PET.., HER.., SPERA-TUS, VIAT. SISENNAE in L. IUN. PATIENS (Bezeczxy 1994, PIR 1. S 613; Baldacci 1967; Bezeczky 1991; Egger 1950; Frova 1952; Mocsy 1983; Alfoldy 1982).
Španske omake so prihajale v posodju oblike Dressel 7-11 in Pelichet 46 (Beltran 1970; Pelichet 1946; Peacock, VVilliams 1986; Ponsich, Tarradell 1965).
Amfora oblike Camulodunum 189 (Reusch 1970) je izvorno mediteranska in se redko pojavlja v Panoniji (Griinewald 1983, t. 44: 1; Hawkes, Hull 1947; Cunlife 1971; Loeschke 1942; Peacock, VVilliams 1986).
Samo dva odlomka sodita k obliki Portorecanati (Mercando 1974 in 1979; Carre 1985; Bezeczky 1987); sicer je ta amfora pogosta na najdiščih Panonije (Fuchs 1978).
Odlomek ustja tripolitanske amfore oblike II (Panella 1973; Gassner 1989; Plesničar 1972) sodi v čas po sredini 2. st. Posodje je služilo za afriško olje.
Večina amfor sodi v potiberijanski čas, nekaj odlomkov pa je zgodnejših.
Tamas Bezeczky Leibnizgasse 45 A-1100 Wien
Pl. I: Forum of Emona. Lamboglia 2 (1,2), Dressel 2-4 (4), Dressel amphorae. Clay. Scale = 1:4.
5 (19), Rhodian (54,55), Portorecanati (68) and Tripolitania II (77) (4), Dressel 5 (19), rodoSke (54,55), Portorecanati (68) in
(\Q5-mChy EScT=CTl0dUnUm '^ <62'63)' B°"IS XXX'/5 (7°'7' DrcSSel 2"4 (8M7)' '"isccllancous amphorae and stoppers ^krovčr(?0k5-lfG™mGlinrr=V|r4 Camulodunum 189 (62'63>' B6nis XXXl/5 (70.71). Dressel 2-4 (86,87), različne vrste amfor in
Pl. 4: Forum of Emona. Dressel 2-4 (4,5,8,12), Dressel 5 (19), Dressel 7-1 l/Bellran 1 (51,52), Camulodunuin 189 (62,64) and Brindisi (102) amphorae. Clay. Nol lo stale.
SI. 4: Emonski forum. Amfore vrst Dressel 2-4 (4,5,8,12) Dressel 5(19), Dressel 7-1 l/Bellran I (51,52), Camulodunum 189 (62,64) in Brindisi (102). Glina. Ni v merilu.
Arheološki vestnik (Arh. vest.) 45, 1994, str. 95-98
95
The "Emona" Glass Beakers
Janka ISTENIČ
Izvleček
Iz Emone in nekaterih drugih najdišč v Zgornji Panoniji in vzhodnem Noriku poznamo steklene čaše značilne oblike, ki ni zastopana med italskim steklom. Njihova razširjenost govori za delavnico v Emoni. Proučili smo tudi mere teh čaš.
Abstract
Glass beakers of a characteristic form, for which there are no analogies in the italic glassvvare, are knovvn from Emona and cer-tain other sites in Upper Pannonia and eastern Noricum. Their distribution suggests the existance of at least one vvorkshop in Emona. The dimensions of these beakers are examined as vvell.
Glass beakers vvith a charasteristic egg-shaped body, a slightly everted rim, a rib belovv the neck and a lovv foot (fig. la) are knovvn from the Emona (Ljubljana) graves.1 The glass is transparent and slightly green coloured, in one čase almost colourless (no. 3); air bubbles are visible, vvhich is indicative of blovving. The vvidest body point of the broken Emona beakers (nos. 3-5) is extremely thin-walled (0.2 mm).
Apart from Emona, vvhere six such beakers are knovvn (nos. 1- 6), two vvere reported from Poetovio (nos. 10,11; fig. Ib) and individual examples from Cerknica (no. 7), Praetorium Latobicorum (no. 8), Štrekljevec in Bela Krajina (nos. 13,14), Wies (no. 16) and a variant vvith a rib belovv the neck and above the foot from Arrabona (no. 17) (fig. 2). They match the beakers from Emona in form, the appearance of the glass (transparent, slightly green or blue-green in colour) and technique of production. Ali of them are grave finds, apart from no. 11, vvhere the circum-stances of discovery are unknovvn.
The beakers appear in graves from the end of the lst and the first half of the 2nd centuries (nos. 2,3,6,7,10,12,13,14,17), but are most common in graves of the Trajanic period (nos. 2, 4-6, 12, possibly no. 10).
The histogram of the rim diameters (fig. J) shovvs a marked aggregation in the region of 7.0 to 7.9 cm.2 The median value (arithmetic median) of the rim diameters is 7.447 cm, vvhilst the standard deviation is 0.415 cm. The distribution is not accidental, vvhich is not surprising. Roman vessels vvere frequently made to dimensions, vvhich are one or several times a Roman unit of measurement (Horvat 1986, 247 (vvith cited
Fig. la: Beaker from Emona (no. 1 on list 1). Scale = 1:2. SI. la: Čaša iz Emone (št. 1 na seznamu 1). M. = 1:2.
Fig. Ib: Beaker from Poetovio (no. 10 on list 1). Scale = 1:2. SI. lb: Čaša iz Poetovione (št. 10 na seznamu /). M. = 1:2.
h'../
—^ 1a
v
/
1b
bibliography); Istenič 1992, 35-38; Consp. 151-152). In the čase of the vessels under study the closest Roman measure is one palm or four digits, that is 7.39 cm (palmus = 4 digiti = 7.39 cm) (Hultsch 1971, 700, Tab. 6). The above result suggests that the ideal dimension of the rim diameter of these beakers vvas one palm. The exactitude of the production (for tvvo-thirds of the artefacts cca. 4 mm) appears to be in keep-ing vvith the production technique, that is blovving vvithout the aid of a mould.
Contrary to the histogram of rim diameters, the histogram of hights (fig. 4) shovvs an even distribution in the region of 7.6 to 9.5 cm. The median value is 8.6 cm, vvhich coincides vvith the roman measure of seven half-ounces (1 semiuncia = 1.23 cm), but the distribution is not normal. The histogram of ratios betvveen rim diameters and hights (fig. 5) shovvs a similar distribution vvithin the extreme values of 0.77 and 0.92. The median value of the ratio is 0.85, vvhich fits vvell vvith the ratio of 6:7 half- ounches. The standard deviation is 0.05.
The distribution of the sites vvith these beakers indi-cates tvvo groups (fig. 2): a vvestern (nos. 1-9) and an eastern group (nos. 10-17). The greater number of beakers from Emona is probably not only a result of the extensive cemetery excavations. It is supposed that
one or possibly more connected vvorkshops for these beakers existed in the tovvn. This is also argued for by the economic role of Emona and its geographical loca-tion. The beakers in the eastern group could be imports from the postulated Emona vvorkshops, or perhaps products of a vvorkshop in that area, possibly in Poetovio. The variant from Arrabona might indicate another vvorkshop.
Listi:3
1 .Emona (Ljubljana). Petru 1972, 44, grave 319, T. 28: 8. R = 7.0-7.4 cm, H = 7.6-8.1 cm.
2.	Emona. Plesničar-Gec 1972, 20, grave 35, T. 9: 14. R = 6.9-7.1 cm, H = 8.4-8.9 cm.
Date: end of the IS1 - beginning of the 2nd cent. (oil-lamp of the type Buehi Xa; glass jugs of Isings 55 type - Rottloff 1988, 56 -7; modiolus of Isings 37 type - Rottloff 1988, 69).
3.	Emona, Plesničar-Gec 1972, 36, grave 141, T. 39: 2. R = 8.2-8.4 cm.
Date: lsl half of 2nd cent. (oil-lamp of Buchi Xa type, glass jug of Isings 55 type - for bibliography see no. 2).
4.	Emona. Plesničar-Gec 1972, 108, grave 636, T. 146: 10 (incorrect graphic reconstruction!).
R (cca. 35% of rim extant) = 7.4 cm.
Date: end of lsl - beginning of 2nd cent. (unguentarium of type Isings 82 - Isings 1957, 97-99; Barkoczy 1988, 114-115; modiolus of Isings 37 type - Rottloff 1988, 69).
Fig. 2: Distribution map of "Emona" glass beakers. SI. 2: Razširjenost "emonskih" steklenih čaš.
5.	Emona. Plesničar-Gec 1972, 143, grave 973, T. 193: 9. R = 7.45-7.6 cm.
Date: end of lsl - beginning of 2nd cent. (for bibliography see no.
2).
6.	Emona. Plesničar-Gec 1972, 144, grave 977, T. 196: 5. R = 7.3-7.5 cm, H = 8.3-8.5 cm.
Date: end of lsl - beginning of 2nd cent. (for bibliography see no. 2).
7.	Cerknica. Urleb 1983, 308, grave 32, T. 20: I. R (probably graphic reconstruction) = 6.6 cm.
Date: Flavian period - 1S1 half of 2nd cent. (imitation? of a sigillata dish, form Consp. 39).
8.	Praetorium Latobicorum (Pristava near Trebnje). Slabe 1993,40, grave 27, T. 2:5.
R = 7.2, H = 9.2.
Date: 1S1 - 2nd cent. (oil-lamp of Loeschcke I B type, probably low quality).
9.	Štrekljevec. Dular 1973, 195, grave 7, T. 11: 2. R = 7.7 cm. H = 8.8 cm.
Date: lsl- 2ndcent. (pot vvith a ribbed cilindrical neck).
10.	Poetovio (Ptuj). Benko 1962, T. 37.8: Istenič 1992, II. Catalogue. 121, grave 495.
R = 6.3 cm, H = 7.5-8.0 cm.
Date: beginning or lsl half of 2nd cent. (coin of Traianus. oil-lamp of Buchi Xa type, probably import).
11.	Poetovio. Šubic 1974, 44. n. 48, fig. 9. R = 8.5 cm.4 H = 9.5 cm.
The circumstances of the Find are not knovvn.
12.	Strehovec. Šavel 1990, T. 2: 4. R = 6.5 cm. H = 7.8 cm.
Date: 2nd cent. (coin of Traianus).
13.	Kapfenstein, Urban 1984. 76, T. 53: 7. R (reconstruction) = 8.5 cm.
Date: ls,half of 2"d cent. (Urban 1984,76,64).
14.	Kapfenstein. Urban 1984, 92, T. 57: 12. R = 7.9, H = 8.4.
Date: I-1 half of 2"d cent. (Urban 1984, 92,64).
15.	Fiavia Solva (Wagna near Leibnitz), Fuchs 1980, 170, T. A 41: 3
R = 7.8 cm, H = 8.6 cm.
The grave context is not preserved.
16.	Wies. Radimsky, S/.ombathy 1888, 82, T. 2: 10 (grave ina tumulus).
R = 7.5 cm, H = 9.0 cm.
Date: probably time of Hadrianus (coin of Hadrianus; glass ves-sels; the lavv quality of dravvings makes a typological analysis difficult).
17.	Arrabona (Gvor). Szonyi 1973, 20-21, fig. 15: 54, grave 14. T. 10: I.
R = 7.3 cm, H = 9.4 cm (measure taken from the dravving)
Appendix
After the manuscript vvas handed in tvvo unpub-lished "Emona" glass beakers from Žalna-Gatina in Dolenjsko (c. 20 km south-east from Ljubljana) vvere found in the store of Narodni muzej in Ljubljana. According to the data in the museum register they belong to graves I and 2. Grave 1 can be dated lo the 2nd century (probably the first half) on the evidence of a Buchi type Xa lamp (probably import from Italy). The reconstructed rim diameters of the beakers are c. 7.6 cm (grave 1, Inv. No. R 8491, c. 18 % of rim extant) and c. 7.8 cm (grave 2, Inv. No. R 8493 A, only c. 10%of rimextant).
1 I vvould like to thank Andrea Roltloff M.A. vvho drevv my attention to the non-italic origin of these beakers.
: Apart from nos. 1 -6 and no. 9,1 did not measure the beakers, bul used the published informations. In many cases, vvhere the
7
4
i 2
1
o —i--i—M—M—-M—M U—-h-1—
5.0-5.4 5.5-5.9 6.0-4.4 6.5-4.9 7.0-7.4 7.5-7.9 8.0-8 4 B.5-8.9 9.0-9.4 9.5-9.9
rim diameler
□ minimum 50% of rim □ 50% di rim or less □ beoker from Arrobono
Fig. 3: "Emona" glass beakers: histogram of rim diameters. SI. 3: "Emonske" steklene čaše: histogram premerov ustij.
5-i-
4	r——i
12 ta
Ji!	-
I
1 -
0	-I-1-H-M-M-H-l-H-1-
6.4-7.0 7.1-7.5 7.4-1.0 8.1-8.5 8.4-9.0 9.1-9.5 9.4)".0 10.1-10.4
hight
Pl "Emono' gloss beakers □ beaker from Arrobono
Fig. 4: "Emona" glass beakers: histogram of hights. SI. 4: "Emonske" sleklene čaše: histogram višin.
5' ~~ -----------1
I
4 •	r—i
C .
J3l	nn
° i
-82 -
E
C
1
(1 •	•	I	•	•	i	I	I
0 45-0.49 0.7-0.74 0.75-0.79 0 8-0.84 0.85-0.89 0.90-0 94 0.95-0.99 1.00-1.04 rim diameler: hight
□ 'Emono' gloss beokers □ beokei from Arrobono
Fig. 5: Emona" glass beakers: histogram of ratios of rim diameters and hights.
SI. 5: "Emonske" steklene čaše: histogram ra/.merij med premerom ustij in višinami.
rim is slighily cliptical in form or a beaker has unsymetrical hight, 1 respected the median value.
1 Abbreviations: R = rim diameler, II = hight. 4 1 vvould like to thank Ivan Žižek (Pokrajinski muzej, Ptuj) for iliis information.
-TI-
BENKO, A. 1962, Vvegcorpus, Regeszeti fiizetek ser. 2, 11.
CONSP., Conspectus formarum terrae sigillatae Italico modo confectae. - Mater. z. rom.-genn. Ker. 10, 1990.
DULAR, A. 1976. Rimski grobovi iz Rosalnic, Štrekljevca in Otoka pri Podzemlju. - Arh. vest. 27, 191-223.
FUCHS, G. 1980, Die romerzeitlichen Graberfelder von Flavia Solva. Dissertation an der Geisteswissenschaftlichen Fakultat der Univerzitat Graz. - Graz.
HORVAT J. 1986, K velikostim rimskih posod. - Arh. vest. 37, 247-254.
HULTSCH. F. 1971- Griechische und romische Metrologie. -Graz.
ISTENIČ, J. 1992. Zahodno grobišče Poetovione: keramični pridatki kot vir proučevanja ekonomije antičnega mesta, Disertacija. - Ljubljana (unpublished disertation).
PETRU, S. 1972, Emonske nekropole. - Kat. in monogr. 7.
PLESNIČAR-GEC, L. 1972, Severno emonsko grobišče. - Kat. in monogr. 8.
RADIMSKY, V. and J. SZOMBATHY 1888, Urgeschichtliche Forschungen in der Umgebung von Wies in Mittel-Steiermark. - Mitt. Anthr. Ges. 18, 77- 108.
ROTTLOFF, A. 1988, Glasfunde aus vier romischen Kellern in Augsburg. - Miinchen (unpublished).
SLABE, M. 1993, Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem. -Ljubljana.
SZONYI, E. T. 1973, A gyori Kalvaria utcai romai temeto ham-vasztasos sfrjai. - Arrabona 15, 5-67.
ŠAVEL, I. 1990, Antiena gomilna grobišča v okolici Strehovec. - Zbor. Sob. muz. 1,7-17.
ŠUBIC, Z. 1974, Tipološki in kronološki pregled rimskega stekla v Poetovioni. - Arh. vest. 25, 39-61.
URBAN, O. H. 1984, Das Graberfeld von Kapfenstein (Steiermark) und die romischen Hiigelgrdber in Osterreich. -Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 35.
URLEB, M. 1983, Antično grobišče v Cerknici. - Arh. vest. 34, 298-346.
"Emonske" steklene čaše
Povzetek
Steklene čaše značilne oblike (glej si. 1) so poznane z najdišč, ki so prikazana na si. 2. Izvirajo iz grobov, ki omogočajo datacijo predvsem v trajanski in tudi še v hadrijanski čas. Domnevamo, da so jih izdelovali v Emoni in morda tudi v vzhodnem delu njihove razširjenosti, to je severovzhodni Sloveniji ali avstrijski
Štajerski. Analiza mer je pokazala, daje bila idealna mera za premer ustja najverjetneje ena dlan (palmus = 7,39 cm; si. 3). Idealna mera višine je bila morda 7 polunč (1 semiunca = 1,23 cm), vendar si ne znamo razložiti nenormalne porazdelitve na histogramu višin (si. 4).
Janka Istenič Narodni muzej Prešernova 20 SI-61 (XX) Ljubljana
Arheološki vestnik (Arli. vest.) 45. 1994. str. 99-122
99
Savus and Adsalluta
Marjeta ŠAŠEL KOS
Izvleček
V članku je zbrano vse epigrafsko gradivo, ki se nanaša na kult Adsalute in Savusa. Gre za napise, ki so jih našli pri zaselku Sava nasproti železniške postaje Hrastnik, in za napise brez najdiščnih podatkov iz Šentjurja na Polju blizu Loke pri Zidanem mostu. Radeč in Hrastnika. Adsaluta in Savus sta bila pomembni lokalni vodni božanstvi. Kult Adsalute je bil v nasprotju s kultom Savusa, ki so ga častili ob celem toku Save, omejen na področje brzic med zaselkom Savo in Radečami, na kultno mesto ob bregu Save pri zaselku Sava in na prejkone obstoječi sveti gaj in naselbino ob njeni kapelici. Ni izključeno, daje bil ta sveti kraj neke vrste božja pot domačinom, predvsem pa je boginja bdela nad varnim prehodom pogostih popotnikov, kajti vodna pota so v prazgodovini, antiki in še dolgo v novi vek v bistveno večji meri kot danes izkoriščali za prevažanje najrazličnejših tovorov.
Abstract
Ali the epigraphic evidence for the cult of Adsalluta and Savus is collected in the article. Most of the votive monuments vvere discovered at the site of Sava opposite the rail way station of Hrastnik, vvhereas the exact provenance of those presently at Šentjur na Polju near Loka by Zidani most, at Radeče, and at Hrastnik is not entirely clear. Adsalluta and Savus vvere impor-tant vvater deities; Savus vvas vvorshipped at several places along the river Sava, vvhile the cult of Adsalluta vvas locally limited merely to the region of rapids betvveen the village of Sava and Radeče, to the cult site on the bank of the Sava, her hypothesized sacred grove and the hamlet near her sanctuary. It cannot be excluded that this sacred area could have been some kind of pil-grimage site for the local inhabitants. Mainly, hovvever, the god-dess vvatched over the safe passage of the frequent travellers, for in prehistory, the Roman period and up to the building of the southern railway, such vvater routes vvere utilized for the transport of the most varied cargoes to a much greater extent than today.
Stone monuments vvith dedications to local deities have been found (and are stili frequently discovered) throughout Italy and the Roman provinces in large urban centres no less than in remote settlements, as vvell as at isolated cult sites. These deities vvere vvorshipped by a limited circle of believers in more or less limited territories, and most often it is extremely diffi-cult to distinguish ihe true nature and extent of the sphere of influence of such deities. Often merely the name of Ihe deity vvas preserved on the inscriptions vvithout any accompanying epithets or reliefs, such that local cults can be elucidated only vvith the most precise study of the scarce available evidence. It is necessary to determine the exact context of the find, to become acquainted vvith the micro-topography of the site and vvith any eventual local natural features, and lo determine the ethnic and social status of the dedicants of the inscribed monuments. Each region, particularly if it vvas enclosed by natural borders such as hills and mountains, major rivers, deep valleys or svvamps, vvas a vvorld unto itself; it vvas settled by people vvho spoke their ovvn language, had their ovvn customs, and vvorshipped their ovvn gods. The evidence indicates that these gods, vvhose benevolence was often also sought by travellers and even "pilgrims", vvere most often for-
eign and unimportant even to their nearby neighbours.
The pre-Roman deities vvorshipped by the inhabitants of the southeastern Alpine region in the period of the height of the Norican Kingdom and even prior to this - vvhose names are knovvn solely from Roman period inscriptions - have not yet been studied exhaust-ively. Only several general surveys are available.1 There are also fevv studies about the numerous individ-ual deities.2 In this article I vvish to collect and evalu-ate ali evidence (primarily epigraphic material) that relers to the deities named Adsalluta and Savus. Several small altars dedicated to Savus and Adsalluta, or merely to Adsalluta, vvere discovered at the end of the 18th century and in the first half of the last century, and vvere published in the second half of the last cen-tury and aftervvards. Most of them vvere found near the river Sava in ihe vicinity of the hamlet of Sava (fig. /), located on the right bank of the river opposite the rail-way station of Hrastnik and added to the administrative district of Hrastnik after the second vvorld vvar (A. Miillner cites the name Na Savi for the hamlet, and Saudorfel in German, vvhile W. Schmid notes it as Savedorfel). The monuments vvere first published by R. Knabl,3 and they have often been cited aftervvards in scholarly texts, although only in passing.4 The
remains of a sanctuary to which the votive altars belonged vvere also supposed to have been discovered in the hamlet of Sava. The sanctuary vvas cited fleet-ingly several times in the literature, and it vvas supposed to have been excavated in 1917 by W. Schmid (see further belovv), although no report about the exca-vations was published and nothing more vvas vvritten about the sanctuary.
Inscriptions from the hamlet of Sava. Altars vvhich vvere erected to both deities:
1. AIJ 27, dravving (fig. 2,3).
The provenienee is othervvise unknovvn. It presently serves, as does no. 6, as the base of the left lateral pillar in the gates leading to the graveyard of the church of St Jurij [George] in Šentjur na Polju (near Loka at Zidani Most). Both inscriptions vvere men-tioned by J. Orožen, Das Dekanat Tiiffer (Graz 1881), 447-448 (St. Georgen am Felde); also see ANSI 265. Considering that six altars vvere discovered in situ at one site (at a timber-chute for lumber. called Škarje, near the hamlet of Sava), it may be sug-gested that the remaining four inscriptions, nos. 1,4.6 and 8, that vvere found in secondary use and lack provenienee, also came from the same site. although there is no ultimate proof for thii-supposition.
S(a\'o) et / Aclsallut(ae) / C. M[e]mm(ius) / v(otum) s(olvit) l(ibens) l(aetus) m(erito).
Beginning of the lst century A.D.
The namen gentile could also be interpreted as Mammius. The stone is damaged more than it had been
Fig. I: The area during the late prehistoric and Roman periods. SI. I: Podoba dežele v antiki.
at the time vvhen Saria published it. The third line is almost illegible.
2.	CIL III 5138. Mullner. Emona, no. 233 (= 1LS 3907 = AE 1934,71. RISt 362 (fig. 4).
It vvas discovered in 1845 (E. Weber, RISt, incorrectly cites the year as 1792) at Ribnikar field belovv the Škarje timber-chute, and is in the Joanneum.
Savo et Ad/sallutae / sacr(um) / P(ublius) Ant(onius) Secundus / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
jst or 2nd century A.D.
3.	CIL III 11684. Mullner, Emona, n. 234 (fig. 5).
Found in 1873 in a field belovv the Škarje timber-chute, kept in the house of J. Koritnik, novv in the Regional Museum of Celje:
Adsallut(ae) / et Savo / Aug(usto) sac(rum) / C(aiits) Cassius / Quietus I v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
ist or 2"d century A.D.
The beginning C in line 4 and the beginning Q in line 5 vvere not noted on the stone by O. Hirschfeld, and he remarked that perhaps Miillner had only con-jeetured the letters.
4.	AIJ 255, photo (fig. 6).
A small votive altar damaged along the bottom, discovered in 1910 during the demolition of the old church nave at Radeče near Zidani Most. It is novv vvalled into the vvestern vvall of the nevv church. The true site of discovery is thus unknovvn. but it is not excluded that it vvas brought from the hamlet of Sava:
S(avo) et Ats(allutae) / C. lul(ius) Ius(tus) / v(otuni) s(olvit) l(ibens) m(erito).
ist or 2nd century A.D.
5.	CIL III5134 (right section) = 11680 (entire altar). Miillner, Emona, no. 237 (fig. T).
A small base for sculptures of both gods (?): the right side of the base vvas found in 1792 - in ali probability at the Škarje tim-ber-chute, although this is not specifically mentioned - and vvas kept at the house of J. Koritnik (house no. 29). The left section vvas discovered in 1880; both are novv joined in the National Museum in Ljubljana (see J. Binder, Zu C.I.L. III, 5134, Arch,-epigr. Mitth. 4, 1880, 224):
Savo et Ads(allutae) v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito) / Secundio.
The period of the Principate
The follovving altars vvere dedicated only to Adsalluta:
6.	Al J 26, dravving = AE 1938, 151 (fig. 8).
The provenience is unknovvn. The monument presently serves as the base of the right lateral pillar of the gates leading into the graveyard of the church of St Jurij [George] at Šentjur na Polju. See no. 1 for further information:
Adsallutae / sacr(um) / L. Servilius / Euty[c]hes (?) cum suis / gubernatoribus /5 v(otum) [s(olvit)] l(ibens) m(erito).
lst century A.D. ?
Fig. 2: An altar dedicated to Savus and Adsalluta from Šentjur na Polju (phot. A. Šemrov).
SI. 2: Oltar s posvetilom Savusu in Adsaluti i/ Šentjurja na Polju (foto A. Šemrov).
<-V v. • ■!
V ' v »)
$ v ; v m
•JV
- ' f
•»"»rtV0 ■•{" i tf
The inscription is presently much more vvorn than it had been when published by B. Saria in Al J. Lines 4 and 5 are almost illegible.
7. CIL III 5135. Miillner, Emona. no. 235 (fig. 9). A small votive altar. According to T. Mommsen, its provenience is uncertain. As the site vvas not noted in the Acts of the Historical Society for Camiola, P. Hitzinger wrongly included the inscription among those from Ig, although Knabl had already suggested - certainly correctly - that the altar had been found at the hamlet of Sava. It has been in the National Museum in Ljubljana since 1832:
Adsallutae / Aug(ustae) sacr(um) / G. Caecina /
Faustinus.	nn,i . . „
jst or 7na century A.D.
8. CIL III 11685. Cf. F. Pichler, Mitt. Zent. Komm. 8, 1882, cxiii [no. 75] (fig. 10).
The small altar vvas discovered in 1881 at Hrastnik in the old house of the Burger family and vvas immured into the southem vvall of the nevv Burger house, formerly the Peklar home.5 The house vvas demolished during the construction of a modern road through Hrastnik; the altar vvas transferred to the Museum col-lections of Hrastnik. Its provenience is Iisted as Klempas, opposite the site of the Škarje timber-chute, and it can justifiably be suggested that this inscription also belongs to the group of votive inscriptions dedicated to Adsalluta, or Savus and Adsalluta. and originating from their sanctuary:
Adsa/lute Aug(ustae) / C. C(-) A(-).
ist or 2nd century A.D.
9. CIL III 5136 + p. 1828 and 2328, 26. Miillner, Emona, no. 236 (fig. 11).
The altar vvas found in 1792 at Ribnikar field belovv the Škarje timber-chute. It vvas first vvalled into the Koritnik house, and is current!y in the National Museum in Ljubljana:
Adsallu/te Aug(ustae) sac(rum) / Ocellio / Castrici /5 Marcel Hi ser(vus) / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
2nd century A.D.
10. Miillner, Emona, no. 238.
A fragment of an altar vvithout a preserved inscription discovered at the Škarje timber-chute. In 1873, it could be found at the Koritnik house.
Inscriptions dedicated only to Savus vvere found at three different sites along the river Sava. Altars are knovvn from Vernek opposite Kresnice and from Ščitarjevo (Roman Andautonia), and a curse-tablet vvas found at Sisak (Roman Siscia).
II .CIL 111 3896, cf. p. 1736 and 2328, 26. Miillner, Emona, no. 231.
An altar found in the middle of the last century at Vernek in a channel of the Sava opposite the railroad station at Kresnice near Litija, novv in the National Museum in Ljubljana:
Savo Aug(usto) I sac(rum) / P. Rufrius / Verus / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
Probably 2nd century A.D.
12.	AIJ 475, photo. (= CIL III4009, cf. p. 1746 = ILS 3908/9).
An altar found at Ščitarjevo in an oxbow of the river Sava,
now in the Archaeological Museum in Zagreb:
Savo Aug(usto) / sac(rum) / M. Iuentius / Primigeniu[s] / [e]t soci(i) v(otum) s(olverunt) l(ibentes) m(erito).
ist or 2nd century A.D.
Publius Rufrius Verus and Marcus Ju(v)entius Primigenius most probably belonged to families that had emigrated from northern Italy to the Norican-Pannonian region. River gods were most often vvor-shipped by merchants. The associates of Juventius mentioned on the inscription, i.e. the members of some society, vvere probably in a subordinate position, as they are not mentioned by name in the inscription.
13.	AIJ 557, phot. and dravving. E. Vetter, Eine lateinische Fluchtafel mit Anrufung des Wassermannes, Glolla 39, 1960, 127-132 (also see his article vvith the same title in: Glolla 36, 1958, 304-308, and Ann. epigr. 1921, 95):
A small lead tablet bearing a curse found in 1913 in Sisak among material dredged from the river Kolpa (in Croat. Kupa, Latin Colapis). The inner side bears the name of opponents in some legal suit and the imprecation vvhich should prevent them from saying anything against the authors of the tablet. The end of the text is illegible. The curse vvas again inscribed on the exterior side and addressed to the god Savus, although vvithout listing the names of the opponents. The text is cited according to Vetter:
Data Deprementi / Ma(n)data dabis / Savo cura(m) aga(t) / deprema(t) adveraro(s) /5 nosstros om(m)utua(nt) ne / contra nos locui au(t) / age[r]e isti [possi(nt)......J.
2nd century A.D.
The curse vvas vvritten in extremely barbaric Latin and it vvould be difficult to translate it entirely, hovvev-er the meaning is clear: "You vvill give a command to Savus to see to it that he puliš them dovvnvvards, that they become speechless, that they cannot say or do anything against us...".
Fig. 3: Altars nos. 1 and 8 immured in the gales leading to the graveyard of the church of St Jurij |George| at Šentjur na Polju. SI. 3: Vhod na pokopališče ob cerkvi sv. Jurija v Šentjurju na Polju.


The river god Savus vvas also represented on coins together vvith Colapis (the god of the river Kolpa/Kupa) on coins minted in Siscia (the Kolpa/Kupa joins the Sava at Siscia, hence the identi-fication of both river gods is not in question). Images of river gods appear on gold coins and silver medal-lions of Gallienus (A. Alfoldi, Siscia, Vorarbeiten zu einem Corpus der in Siscia gepragten Romermiinzen, Num. Koz. 26-27, 1927-1928 [1931] 47, nos. 14and2) and on the antoniniani of Probus (P. H. Webb, The Roman Imperial Coinage, V 2 [London 1933, repr. 1972], Probus nos. 764-766).6
Knabl examined some of the dedications to Adsalluta (or Adsalluta and Savus) himself, i.e. those inscriptions that vvere then accessible to him; dravvings and copies of the same inscriptions vvere also sent to him in 1850 by Adolf v. Morlot, vvho vvas investigat-ing the regions along the Sava from the geological vievvpoint. Knabl, vvho vvas involved in epigraphy only on an amateur basis, did not publish the inscriptions -except one - suitably. Only one fragment of the Secundio inscription (no. 5) vvas knovvn in his period, and he inaccurately interpreted the dedication of P. Antonius Secundus (no. 2). Nonetheless, his report is valuable because of the data about provenienee (he notes for the inscriptions ereeted by Secundio and Ocellio that they vvere discovered in 1792 and that for 35 years they had been vvalled into the house of J. Koritnik (Goritnigg). and furthermore because of geological data. As Adsalluta vvas honoured together vvith Savus several times, he presumed that both vvere river gods. He rejeeted the hypothesis that Adsalluta could be the personification of some small stream in the immediate vicinity of the site of discovery, sueh as the Trboveljščica (German Trifail), a tributary joining the Sava at Trbovlje not far from the hamlet. In his opin-ion, the goddess could personify only a river navigable at least by small boats. The most likely explanation, according to him, was that Adsalluta personified the river Savinja, vvith its influx into the Sava at Zidani Most, nearly a tvvo hour vvalk from the site of the altars. Travellers vvould have ereeted small votive altars to one or both deities after being delivered from some danger vvhile travelling by river, or for some other reasons. The name Adsalluta vvould represent the preserved Celtic name for the river Savinja. Knabl fur-ther mentions that the Celtic name for the Savinja vvould already have gone out of use under the Romans and it vvould have been replaced by the shorter name Sana. According to Knabl, this vvould actually be merely the Latin translation of ihe name Adsalluta: Adsalluta vvould thus be the goddess of medicinal vvaters, as the Savinja runs through Laško and the ther-mal spa there. The German name for the Savinja, the San (correctly, the Sann) vvould be derived from the Latin Sana, vvhile the Slovenian name vvould have no connection vvhatsoever vvith the German (or Latin), as it means merely "the litlle Sava".7 His explanation of the names is certainly incorrect: it is considered more than unlikely, according to F. Bezlaj. that the Latin hydronym fluvius Sana (9th century data in Conversio
Bagoariorum et Carantanorum 16) referred to the river Savinja.8 Bezlaj also considered there to be no doubt that the German form of the name developed from the Slovenian, although the source of such a development vvould not be the present-day, relatively recent name Savinja, but rather an earlier form for the name of this river: *Savi,na. There is no doubt, hovvev-er, that the name is pre-Slavic.9
Knabl also cited in extenso Kandler's publication of three altars dedicated to Adsalluta in the journal L'Istria,i0 where the author merely mentioned that they were dedicated to a local deity unkovvn until then. Several years later, Knabl published a correction to the reading of inscription no. 2." These inscriptions were republished by P. Hitzinger,12 who accepted Knabl's explanation of the name Adsalluta and added the inter-pretation of D. Terstenjak that Adsalluta would have been the goddess of rocky reefs, which he attempted to argue on the basis of incorrect etymology.
Fig. 4: An altar dedicated to Savus and Adsalluta from the tim-ber-chute called Škarje, near the hamlet of Sava, presently in Graz (phot. C. Narobe).
SI. 4: Oltar s posvetilom Savusu in Adsaluti z drče Škarje pri Savi, zdaj v Gradcu (foto C. Narobe).
AN EXACT DETERMINATION OF THE SITE OF THE ALTARS DEDICATED TO
ADSALLUTA OR TO ADSALLUTA AND SAVUS.
In Knabl, where these inscriptions were first published, and in the majority of later citations up to the second vvorld vvar, the site of discovery of the sanctu-ary of Adsalluta and the altars dedicated to her and Savus, vvas named as Sava (Saudorfel in German, but Savedorfel according to Schmid), and it vvas addition-ally noted that the site vvas opposite Hrastnik. The hamlet is also called Sava in Brečko's history of Hrastnik.13 In Miillner, vvho published the monuments in a supplement to his Emona and also cited detailed data about the discovery, the hamlet vvas called Na Savi. It vvas also cited under this name on a Franciscan land-registry record from 1825 (cadastral region Podkraj, N. 201, sheet 1), along vvith the German name Saudorfel, as it also vvas in J. Orožen.14 The mono-graph on the archaeological sites of Slovenia (Arheološka najdišča Slovenije) contains data record-ed by L. Bolta, vvho specifically noted that the site vvhere altars dedicated to Adsalluta or to Savus and Adsalluta vvere discovered, knovvn in the earlier literature as Sava, is properly called Za Savo (p. 267). The site can thus be found in ANSI only under this name. Nonetheless everything indicates that this statement in ANSI is incorrect, as both on the specific 1:5000 map of the region (777V Trbovlje 24) and in the Atlas of Slovenia (Atlas Slovenije) this hamlet is cited under the name of Sava (Podkraj). Hovvever, Bolta, follovv-ing an agreement among archaeologists, based his data on the 1954 Lexicon of Slovenian Place Names. This is misleading since the village of Za Savo is located vvest of this site on the opposite, left bank of the Sava south of Zagorje. The hamlet vvhich has always been called Sava, or Na Savi, is stili called Sava today.
It is more difficult to determine in vvhat field these altars vvere found. In the first publication of these monuments, Knabl merely noted that tvvo of them (nos. 5 and 9) vvere vvalled into the Koritnik house and cites a date of 1792 for the discovery. He vvrote that the inscription of Antonius Secundus (no. 2; incorrectly explained as a dedication erected to the deities by Pannonian and Norican boatmen, scapharii) vvas discovered in 1845 vvest of the Koritnik house, a quarter-hour upstream in a field at the base of a slip or chute for timber called Škarje (Holzriesel Škarje), exactly opposite the area of Klempas. The latter cannot be found on modern maps and in lists of Slovenian place names, although its existence can be confirmed at the site itself, and it vvas also cited by Orožen (Klembasovo),15 in ANSI (Klempas, 264) and by Brečko (Klempas).16 E. Weber (RISt 362) noted for the inscription currently in the Joanneum that it vvas found in 1792, vvithout citing any sources. Miillner published these altars together vvith other Roman inscriptions immediately after the appearance of the first tvvo volumes of CIL III (vvhich included inscriptions nos. 2, 5, 7 and 9, but not 3) as a supplement to his monograph about Emona, in section XXX: Na Savi
(Saudorfel, nos. 233-238).17 He evidently visited the site on 6 August 1873, as is apparent from the notes to inscriptions 234 and 238 (Standort: Haus des Koritnik. 6. August 1873). Ali inscriptions are cited as having been discovered at Ribnikar field at Škarje (Škarje), whereas inscription 234 (no. 3 here) vvas also noted to have been discovered at Ribnikar mili. Miillner's exact description of the site of discovery (pp. 309-310) indi-cates that ali the altars vvith knovvn provenienee vvere found approximately in one and the same place. In his period, a gently elevated and once cultivated plot of land vvas located just adjacent to the road leading along the bank of the Sava, some hundred paces from the Ribnikar mili (to the east, although Mullner mistaken-ly did not note the direetion), vvith the sandy Šarje timber-chute not far distant (also to the east). The remains of Roman vvalls and bricks and a large gold coin had
Fig. 5: An altar dedicated to Savus and Adsalluta from the tim-ber-chute ealled Škarje, near the hamlet of Sava, presently in Celje.
SI. 5: Oltar s posvetilom Savusu in Adsaluti z drče Škarje pri Savi, zdaj v Celju.
been discovered vvhile ploughing, and vvhile digging sand at the Škarje timber-chute, they came aeross the mentioned altars vvhich vvere buried under river gravel. Because of the remains of vvalls and the find of votive altars, as vvell as the favourable position of the site -the banks of the Sava in this section are othervvise fair-ly inaccessible - Mullner considered that at Ribnikar meadovv a sanctuary of the gods of both rivers existed: the Sava (Savus) and the Savinja (Adsalluta).
The timber-chute of Škarje, vvhich lies some hundred meters east of the Ribnik stream, is stili remem-bered today only by the oldest farmer from the village of Matica: in his youth, logs vvere transported dovvn to the Sava bank vvith this chute, vvhich vvidened at the top andv bottom into a scissors shape and vvas therefore ealled Škarje (Scissors) at both ends.18 The altars vvere discovered at the lovver Škarje, and the site of the find is marked at present by a small pyramid (fig. 12). The site has been excavated since 1993 by the Celje Regional Office for the Protection of the Natural and Cultural Heritage. Considering that the altars vvere found buried in gravel, it vvould be theoretically possible to hypothesize that the sanctuary vvhere they vvere ereeted had been placed somevvhat higher above the bank and the site of discovery, and had perhaps been demolished in some natural catastrophe (flood, land-slide, earthquake), due to vvhich the stones slipped dovvn the slope and vvere subsequently covered by a layer of gravel and sand.
THE PROBLEM OF THE SANCTUARY
It is mentioned in ANSI (p. 267) that the altars come from a former sanctuary, vvhere "prehistoric pottery fragments, Roman coins and bricks" vvere also found. Additionally, there vvere various Roman finds, remains of struetures, brick and other material from the Ribnikar (in earlier literature vvritten in German, the ovvner vvas noted as Ribniker) and Koritnik fields. Considering the large number of altars found in the vicinity of Ribnikar mili (at least six, and perhaps even ten), there is no doubt that somevvhere in the vicinity a sanctuary, or at least a small shrine, dedicated to both gods had been located. It is nonetheless debatable as to vvhether the remains of arehiteeture said to have been excavated by W. Schmid in 1917 can actually be inter-preted as a sanctuary. This sanctuary is mentioned sev-eral times in the literature. In a report about archaeo-logical excavations in Austria from 1912 to 1924, Schmid vvrote that at Sava opposite Hrastnik there once stood a small sanctuary of Adsalluta: a vvooden shrine paved vvith broken stones and covered vvith Roman brick. It had approximately square dimensions (11.2 x 11.5 m) and, on the published sketeh, a trape-zoidal plan (fig. 13).19 In addition to remains of prehistoric pottery, finds included a very vvorn denarius of the Triumvir Marcus Antonius minted in 32-31 B.C. for the 14th legion, vvhich had remained in circulation for more than tvvo centuries and thus cannot be utilized as a chronological indicator.20 Brečko mentioned that Schmid excavated the sanctuary in 1915 vvith Russian
prisoners-of-war (the year is most probably wrong), and had a part of the stone paving that he discovered taken to the museum in Graz.21
Schmid further claimed that the altars had been produced from Podpeč limestone. According to this theo-ry, those transporting cargo would have ordered the carving of the altars to be done in Emona, taken them with themselves as extra cargo and after having suc-cessfully completed their trip, erected them in the sanctuary of Adsalluta. Schmid also mentioned that not far from the sanctuary there was a chapel dedicated to St Nicholas, the patron of sailors and the protec-tor of travellers who expose themselves to the rapids, uncertainties and other dangers of river transport. The Christian church was known to have vvished to sup-plant and suppress the deeply rooted and stubborn belief in river deities with the image of St Nicholas. It is incomprehensible that Schmid could have claimed the altars had been made from Podpeč limestone, as the first publication had explicitly emphasized that they had been made of local stone. This claim led ali later researchers vvho had not carefully noted Knabl's exact identification of the type of stone in the first report into the repetition of Schmid's mistake.
Schmid's explanation vvas recapitulated by P. Petru, vvho hypothesized that the altars had been discovered at various sites along the Sava - i. e. that those vvithout provenience had been discovered near the site vvhere they vvere subsequently immured - from vvhich he concluded that Adsalluta had been vvorshipped at various places along the river.22 In a note to his article about Emona in the RE, J. Sašel has been mislead to note that the trade in limestone from Podpeč could be
Fig. 6: An altar dedicated to Savus and Adsalluta, huilt into the church at Radeče near Zidani most (phot. A. Šemrov). SI. 6: Oltar s posvetilom Savusu in Adsaluti, vzidan v cerkev v Radečah pri Zidanem mostu (loto A. Šemrov).
proven to have extended ali the way to the chapel of Adsalluta opposite Zagorje.23 Since Knabl mentions that data about the monuments - in addition to the fact that he himself had seen them - had been acquired vvith the aid of the vvell-knovvn Austrian geologist A. v. Morlot, his statements can be accepted in principle vvithout reservations. The altars vvere actually carved from local stone, a dark-grey limestone similar only in colour to that from Podpeč, vvhich vvas quarried at sites betvveen Zidani Most and Laze. A further confirmation of this has been received from a geologist. Professor A. Ramovš, vvho inspected the three altars in the National Museum in Ljubljana. This is additional evidence that Adsalluta undoubtedly vvas a local deity vvorshipped in a very limited area, vvho vvas influential only in the framevvork of the narrovv geographic boundaries of the site vvhere the altars vvere discovered. The sanctuary vvas mentioned again by Schmid in the article Siidsteiermark im Alte rt um,24 vvhere he vvrote that the supposed goddess of the Savinja, Adsalluta, vvas actually the goddess of river rapids and vvaterfalls. This vvas also recapitulated by Orožen.2"1 The plan of the supposed sanctuary vvas published tvvice by Schmid vvith an approximately similar description, vvhile in the text he merely noted that it vvas excavated in 1917.26 The sanctuary is also mentioned by B. Saria,27 vvho noted that altars vvere erected to Adsalluta by others in addition to local inhabi-tants. These scarce notes are not sufficient to conclude vvhether the remains of the Roman or La Tene-Roman (?) building excavated by Schmid in 1917 (vvhich unfortunately cannot be reconstructed) actually belonged to the sanctuary of Adsalluta and Savus, but it is certain that a small sanctuary or shrine to both deities existed somevvhere in this area.
I HE INTERPRETATION OF THE CULT
The region vvhere the altars vvere found vvas settled by the Celtic Taurisci. Ancient literary sources, pri-marily Strabo and Pliny, are not particularly clear about the extent of Tauriscan territory. A frequently cited fragment from Strabo (IV 6.9 C 206) states that the hinterland of the northern Adriatic bay and the hin-terland of Aquileia vvere settled by several Norican tribes and the Carni, adding that the Taurisci, too, vvere a part of the Norici (...tčov 8e NtopiKGv eun kul oi TavpurKoi). The next pass'age in the same book (IV 6.10 C 207) mentions that it vvas possible to transport cargo, loaded on boats in Nauportus, vvithout effort along the Sava to Segestica, and to the Pannonians and Taurisci. Nauportus vvas a settlement of the Taurisci (VII 5.2 C 314),28 as vvas Noreia (not yet located), cited by Pliny as having fallen into ruin (N.h. 111 131). Pliny, vvho enumerated the tribes in the province of Pannonia, mentioned the mountain Claudius (most probably either Moslavačka Gora near Kutina, or Ivančica near Varaždin), in front of vvhich the Scordisci vvere settled, and beyond them the Taurisci (...mons Claudius, cuius in fronte Scordisci, in tergo Taurisci, 111 148). The succession of tribes listed vvere
probably once part of the Tauriscan federation that was destroyed in the war with Burebista. A part of the Taurisci čame under the dominion of the Norican kingdom (...iuxtaque Carnos quondam Taurisci appel-lati nune Norici, III 133). On the basis of the cited sources, it can be concluded that at the end of the 4th century B.C. the future Roman province of Noricum and a part of regio X and Pannonia were settled by a series of Celtic tribes from the east, or the northeast. The tvvo most powerful peoples, the Norici and the Taurisci, fought both in the period of settlement and later for domination over related and neighbouring tribes.29
The latter probably did achieve supremacy in part of the southeastern Alpine region. although considering their hostile policies towards Rome - in contrast to the Norici, who nourished friendly contacts with the Romans - they could not count on lasting success. Coin finds from the second half of the lst century B.C. eloquently indicate that the Tauriscan tribal federation vvhich had earlier been politically independent, vvas forced under Norican sovereignty. La Tene finds from the so-called Mokronog Cultural Group vvith an exten-sive distribution throughout central and eastern Slovenia and northvvestem Croatia, from Upper Carniola to Styria and in a large section of the Ljubljana basin have uniform features.30 This region is simultaneously identical vvith the area vvhere eastern Norican silver coins vvere in circulation during the lst century B.C.31 In relation to both the archaeological and numismatic finds it is possible to hypothesize that the tribes settled here vvere closely related to one another and in ali probability vvere under a fairly uni-fied leadership: one of the seats of povver vvas almost certainly in Celje (Celeia). As sources up to Pliny do not cite other tribes, rather only the Taurisci vvere knovvn by name from this area, this name can justifi-ably be used by archaeologists and historians vvho wish to determine the ethnic composition of the Mokronog Group. Thus it vvould perhaps not be far from the truth if Adsalluta vvere to be ealled a Tauriscan deity. This seems yet more reasonable if it is
Fig. 7: A small base bearing a dedication to Savus and Adsalluta from the timber-chute ealled Škarje, near the hamlet of Sava, presently in the National Museum in Ljubljana. SI. 7: Majhna baza s posvetilom Savusu in Adsaluti z drče Škarje pri Savi, zdaj v Narodnem muzeju v Ljubljani.
added that the Taurisci evidently vvere greatly desirous of controlling the river traffic along the Ljubljanica and Sava rivers, vvhich enabled them also to control the trade routes from Aquileia and Tergeste to Pannonia and the settlements along the Danube.
If we read the 1911 report of Kari Pick about cargo traffic along the Ljubljanica and the Sava, it is surpris-ing hovv similar it is to that vvritten by Strabo about trade on the same rivers. Strabo, vvriting of trade betvveen Italy and lands to the east and north, said (V 1.8 C 214): They [Illyrian tribes along the Danube] are supplied with ali that the sea offers, with wine loaded in wooden harrels on carts [to Nauportus, vvhere the cargo vvas shifted to boats: IV 6.10 C 207 and VII 5.2 C 314], m liereas those [the Romans] received slaves, livestock and hides. Pick similarly stated: Cargo transport m 'as of the greatest significance for the inhabi-tants of Carniola throughout the centuries...Trade was developed in Carniola due to itsfavourable geograph-ical position between ltaly, eastern and northern lands. Exports from Carniola were mainly iron, mer-cury, wood, linen, glass, sieves, wax, honey and livestock. while imports were Italian and Strvrian wine, Italian oil and salt from the sea coast}- Tauriscan Nauportus vvas the key settlement for supervision of the transit trade, the Sava ran through the centre of the territory of the Taurisci, and thus the follovving hypothesis of Šašel seems yet more likely. He suggest-ed that the Tauriscan settlement of Noreia mentioned in Pliny - there vvere undoubtedly more sueh toponyms - should be considered to be identical to the Noreia about vvhich Strabo vvrote (V 1.8 C 214) that it vvas distant 1200 stades (ca. 222 km) from Aquileia along navigable rivers, and should be located at Vače.•,•, Strabo vvrote that Gn. Papirius Carbo unsue-cessfully fought against the Cimbri in its vicinity, and that the region vvas knovvn for the extraction of gold and the manufacture of iron. The data from Strabo do not correspond to the aetual state and it is necessary in one way or another to modify them. There is obvious-ly either an incorrect idea about the course of the rele-vant rivers or confusion in the sources, and thus it vvould perhaps be possible to explain the data about a navigable river running from Aquileia to Noricum -vvhich does not exist - as referring to the trade route along the Ljubljanica and Sava Rivers. This vvas a trade route knovvn from ancient times, as is well illus-trated by the legend of the Argonauts. Thus the Noreia on - or near -the Sava could vvell be the same as that mentioned by Pliny as the Tauriscan Noreia vvhich lapsed into ruin, probably because of the battles con-ducted by the Romans against the Taurisci from the beginning of the 2nd century B.C. This section of the right bank of the Sava in the vicinity of the hamlet of Sava, vvhere altars dedicated to Adsalluta and Savus vvere discovered. belonged to Noricum and not to Pannonia in the Roman period, vvhich is also true for the entire section from Brestanica to Litija, as is shovvn by milestones discovered on the right bank of the Sava near Spodnje Pijavško opposite Brestanica vvhere the distance vvas measured from Celeia, rather than from the nearer Neviodunum.-14
Trave! and the transport of goods on rivers and various other exploitations of a river required the benevo-lence of the river gods. hence it is not at ali surprising that a cult of the god of the river Sava has been docu-mented at several places along its course (nos. 11-13). A greater mystery surrounds the deity Adsalluta, whose role we will attempt to illuminate on the basis of the existing evidence. No etymology exists for the name Adsalluta that vvould help explain the essential nature of this deity. Judging from the prefix Ad- (cor-responding in meaning to the Latin ad), vvhich is sig-nificant for an entire series of Celtic names and is vvell documented in material referring to Norican names (such as Adiatullus, Adnamatus and Adsedilus),35 it could be concluded that it vvas a Celtic name, although H. Krahe lists it as Illyrian.-^ vvhile A. Maver did not include it in his lexicon of Illyrian names.17 Adsalluta vvas listed among Celtic names by A. Holder,38 vvho noted it - as Knabl already had - as a Norican river deity. the goddess of the river Savinja. She vvas also defined as such by M. Ihm in /?£39 and in his short article vvritten about Celtic river gods.4" K. H. Schmidt merely called her a Norican goddess.41 Krahe related the root of the name Adsalluta to the toponym Salluntum, to the name of the Ligurian people Sal(l)uvii, and the personal name Sallus from
Fig. S: An altar dedicated to Adsalluta from Šentjur na Polju (phot. A. Šemrov).
SI. S: Oltar s posvetilom Adsaluti iz Šentjurja na Polju (foto A. Šemrov).
Dalmatia,4- yet it is perhaps not entirely excluded that its meaning could have been identical or similar to the Latin vvord sahts, signifying health and vvell-being. The conclusion that both vvords. the Latin and the sim-ilarly sounding Celtic, could have had a common Indo-European source may be totally incorrect and cannot be more than a mere suggestion. It is much more prob-able, hovvever, that the name of the goddess avvakened certain associations in Romanized natives and Romans - as the similarity vvith the Latin vvord salus is undeni-able - and, ignoring the true meaning of her name, they thought of her healing povvers. It is also documented elsevvhere that a personification of Well-Being, Salus, vvas vvorshipped alongside springs, such as at Banos de Montemayor (Zephyrus 16, 1965, 5 ff.) and Banos de Valdelazura (Hispauia Epigraphica 2, 1990, 71 no. 216) in Spain and perhaps at S. Vittore di Cingoli in the fifth Italic region (Ann. epigr. 1985, 358). The cults of vvater, vvhich vvas a neccessity for the existence of every settlement, and particularly the cults of curative vvaters - in the absence of developed and accessible medical sciences. medicinal and hot springs vvere utilized by the people of that time much more than they are today vvith the predominance of hospitals - vvere often also related to other cults 43
It is interesting that none of the preserved dedica-tions to Adsalluta bear a Tauriscan personal name vvhich could be reliably attributed to the local indige-nous population, such as Diastumarus, Iblendus, Chilo, Coma (C/L III 5144a = 11683, Retje), Atecurus, Mitto, Docnimarus (ILlug 385, Krnice), Ateloudus, Tutor, Boniata (ILJug 365, Spodnje Dovže). Quinctus, Cata (CIL III 11681, Sava), Diastulus, Titua (CIL III 11686, Matica), and others documented in this section of Noricum. It must be concluded that even after the Roman occupation the majority of the local inhabitants stili vvorshipped the goddess in a manner that vvas cus-tomary before the introduction of epigraphic culture. that is, before the Romanization of these regions had progressed to the extent that the inhabitants began to erect stone funerary and votive monuments vvith engraved inscriptions. The "prehistoric" manner of vvorshipping the goddess has unfortunately lelt no archaeological traces vvhatsoever.
If an attempt is made to define her domain, her sphere of influence and her significance, il can be concluded for several reasons that this vvas a deity related to vvater in one way or another.
Firstly, the sanctuary, chapel or cult structure vvas dedicated to Adsalluta and to Adsalluta and Savus judging by the preserved votive inscriptions.44 The inscriptions indicate that Savus himself vvas not vvorshipped at this site, rather the cult area vvas primarily intended for the vvorship of Adsalluta. It vvas located along a bank of the river Sava, near a stream called Klecin (Klezin) at the beginning of the I9th century (data from the Franciscan land-registry record) and currently called Ribnik, ihus near the juncture of tvvo bodies of vvater. The reasons for Knabl's mention of Trifail stream in relation to Adsalluta45 are not entire-ly clear, as the Trboveljščica llovvs into the Sava on the opposite bank.
Secondly, several dedicatory monuments were ereeted to the goddess together with the river god Savus (five out of nine). The latter was obviously closely associated with her in the notions of her vvor-shippers, and he perhaps represented her husband: gods vvere sometimes vvorshipped in pairs in the Celtic religion.46 At least one aspect of the divinity of Adsalluta must have been related to vvater in some manner since it is knovvn that Celtic goddesses fre-quently appeared as the consorts of gods, and did not personify any different conceptional sphere, but rather the female principle of the same concept.47
Thirdly, one of the altars, dedicated only to Adsalluta, vvas ereeted by L. Servilius Eutyches vvith his helmsmen. The vvord gubernator, pilot, vvhich is relatively rare in epigraphic sources,48 most often appears on inscriptions in a military context, as a rank in one or the other fleet, either of Misenum or Ravenna, and only rarely in a private context, sueh as on an inscription from Crete, vvhere the pilot and the ovvner of a boat are mentioned 49 The vvord vvas obvi-ously used in this čase vvithout reference to military affairs, as no military unit is noted. The individual superior to the pilots, L. Servilius Eutyches, judging by the formula of the name vvithout filiation and vvith a Greek cognomen,''0 vvas more than likely a freedman. The praenomen Lucius and the namen gentile Servilius indicate that he may have been freed from service to the rich Aquileian family of the Servilii, one braneh of vvhich vvas documented in Nauportus.51 L. Servilius Sabinus, vvhose family vvas almost certainly from Aquileia (tribus Velina), had a sanctuary dedicated to Neptune vvith a portico built at his ovvn cost at Bistra near Nauportus. He most probably vvas an Aquileian merchant vvho utilized transport along the Ljubljanica and Sava Rivers and thus understandably vvas a vvorshipper of Neptune. It cannot be entirely excluded that L. Servilius Eutyches vvas his freedman, as this vvould not be contradicted by the chronology of the inscriptions. The Sabinus inscription is dated to the lst century A.D., vvhich could vvell be the date of Eutyches' dedication to Adsalluta. As is shovvn by the plural form of the vvord gubernatores, Eutyches vvas evidently the ovvner or overseer of a large number of merchant eraft, vvho at some point, vvith his pilots, ereeted an altar to the goddess Adsalluta at her sanetu-ary. Just as Sabinus vvished to secure the benevolence of the vvater deity at the source of the Ljubljanica (Emona or Nauportus), so did Eutyches deliver him-sell to the proteetion of Adsalluta in the central course of the Sava. That both individuals could have been members of the same family is made more likely by the fact ihat the gens Servilia, vvhich is othervvise vvell documented in northern Italy, Hispania, Gallia Narbonensis and Dalmatia, is very rare in Noricum and Pannonia. Only Eutyches is knovvn from Noricum, vvhereas three other members of the family are knovvn from Pannonia; they vvere ali soldiers.52
KnabPs hypothesis that Adsalluta vvas the goddess of the river Savinja vvas long dominant in the literature.E. Polaschek vvas of the same opinion, based 011 the verbally expressed suggestion of B. Saria.54 The
idea of Trstenjak that she vvas the goddess of danger-ous river reefs vvas overlooked in scholarly circles.55 W. Schmid later expressed the opinion that she might be connected to the rapids in this section of the Sava. This explanation vvas also recapitulated by J. Orožen56 and P. Petru. The latter, as has already been mentioned, considered that she had been vvorshipped at several critical points along the river.57
Several reasons predicate against the thesis that Adsalluta vvas the goddess of the river Savinja. Rivers vvere most often personified by male deities, and in the Roman Empire rivers consecrated to gods vvere fairly common. Series of dedications to river gods vvere also knovvn from the northern Adriatic and Pannonian-Danubian regions, sueh as to Aesontius (Inscr. Aquil. 96), to Timavus (ILS 3900 = Ins. It. X 4, 318) and to Padus (ILS 3903). Dravus (AIJ 267. 268) vvas vvorshipped together vvith Danubius at Tenja near Osijek (Mursa: CIL III 10263) and perhaps at Poetovio (AIJ 266), as vvas Danubius alone (ILS 3911= CIL III 3416) and Danubius together vvith Jupiter. Neplune. Salacea and the unknovvn Agaunus (CIL III 14359,27, from Vindobona). The closest examples are Laburus (perhaps the Ljubljanica: CIL III 3840) and Aquo (the Voglajna stream: Šašel, see n. 2). Female deities vvho personified rivers vvere also knovvn, sueh as the Gallic Sequana, the goddess of the river Seine, and the popu-lar Spanish river goddess Navia/Nabia; it thus cannot
Fig. 9: An altar dedicated to Adsalluta from the hamlet of Sava, presently in the National Museum in Ljubljana. SI. 9: Oltar s posvetilom Adsaluti iz zaselka Sava. zdaj v Narodnem muzeju v Ljubljani.
be excluded a priori that Adsalluta vvould have been a river goddess. In that čase, hovvever, it could be expected that her sanctuary, or rather the altars dedicated to her, vvould be found along the Savinja river and not several kilometres distant from this river, along the Sava. The Savinja enters the Sava at Zidani Most, vvhich is almost two hours on foot from the site vvhere the altars to Adsalluta vvere discovered, a suffi-ciently large distance to exclude the possibility of con-necting Adsalluta to the Savinja. Additionally, it must be considered that - in the context of the entire empire - very fevv other local goddesses of limited geograph-ic extent, such as Adsalluta, have so many epigraphic monuments preserved (certainly nine, and most proba-bly ten as one of the altars lacks an inscription). Therefore, it vvould be yet more surprising that to date not a single dedication has been found along the course of the Savinja. This single fact by itself vvould lead to a probable conclusion that Adsalluta cannot be identi-fied vvith the Savinja. The Savinja vvas certainly an important navigable river vvhich ran through one of the largest Tauriscan settlements, Celeia. The major role it also played in the economy of the city during the Principate and later, and the danger it represented due to frequent flooding are indicated by a dedication to Neptune, erected to the river god by the inhabitants of Celeia (C/L III 5197). Monuments to Neptune, like those to other river deities, eloquently testify to trade along the river systems. Three dedications to Neptune are knovvn from Emona on the Ljubljanica (C/L III 3841, 10765, 13400: together vvith the Nymphs), vvhere an association of boatmen vvas also documented (collegium naviculariorum, Al J 178). Perhaps some of the dedicants of altars to Adsalluta and Savus belonged to this collegium. It is interesting that tvvo guilds of boatmen (for both large and small craft) existed in Ljubljana until the last century.58 Tvvo further dedications to Neptune vvere discovered along the Sava, one directly across from the sanctuary of Adsalluta at Klembas (or Klempas) near Hrastnik (C/L III 5137) and one near Čatež (C/L III 14354,22) dedicated to Neptune Ovianus. The latter indicates that Neptune frequently assumed the role of local vvater deities.
It is true that the sanctuary of Adsalluta vvas located at one of the most unsafe segments of the Sava, and undoubtedly her cult vvas related to the dangerous nav-igation through this area. The idea, hovvever, that Adsalluta vvould have been the concrete personifica-tion of dangerous reefs or rapids in the section ol the Sava east and vvest of Hrastnik does not seem justified, primarily because the Sava had its ovvn deity, Ihe povv-erful god Savus, vvho vvas, judging by the preserved epigraphic monuments, vvorshipped along the entire course of the river. The name of the river Sava vvas mentioned by Strabo (IV 6.10 C 207 and VII 5.2 C 314) and by later vvriters concerned vvith geography, and vvas undoubtedly of pre-Celtic origin.59 Savus vvas a povverful god vvhose sphere of influence in the con-ceptual vvorld of the inhabitants along the river vvas more extensive than could be concluded merely from the texts on the altars dedicated to him. This is indicat-
ed by the curse-tablet vvritten in vulgar Latin discovered in Siscia (no. 13); it vvas addressed to the god Savus by a group of people, calling on him to puli dovvn (drovvn?) their opponents in a legal process, to silence them and thus prevent them testifying against the vvriters of the curse. A precise translation of the inscription on the tablet cannot be presented, as due to numerous mistakes and unclear areas the text is illegi-ble in places, although the notes of Hoffiller and Vetter about it and the text on the exterior side of the tablet, vvhich is comprehensible despite the mistakes, nonetheless enable the meaning to be extracted. The names of the opponents listed in the text on the interi-or side of the tablet, vvhich is not cited here, are interesting as they indicate that Roman Siscia vvas a cos-mopolitan harbour and merchant centre. In addition to L. Dometiu(s?) Secundo, L. Larcio and Luccillius Vallens (the names cited according to Hoffiller), vvho vvere probably from Siscia as their place of birth vvas not listed, a certain individual from Cibalae vvas also mentioned among the opponents (the citation of the name is uncertain in reference to Vetter's corrections), as vvell as P. (?) Citroniu(s) Cicorelliu(s) from Narbo and Lic(i)nius Sura from Hispania: the Moesian Novae vvere perhaps also mentioned (according to Vetter's
Fig. 10: An altar dedicated to Adsalluta from the Museum Collections at Hrastnik (phot. A. Šemrov). SI. 10: Oltar s posvetilom Adsaluti iz Muzejskih zbirk v Hrastniku (foto A. Šemrov).
reading, although the interpretation of the text is uncertain). This vvas obviously a group of merchants vvho, together vvith the goods that they transported and sold, travelled vvith their boats. thus the request of their opponents that Savus puli them to the bottom of his vvaters is understandable. The inscription on the tablet is further interesting as it proves that vvater, vvhich vvas othervvise mainly considered to be the source of life and fertility, vvas also related to the demonic forces of the undervvorld.60
THE NATURE AND SPHERE OF INFLUENCE OF THE CULT OF ADSALLUTA
As has been seen, there is no doubt that the goddess vvas in some manner related to vvater, as othervvise the cult site, chapel or small sanctuary dedicated to her vvould not be located on the bank of the river in the vicinity of a stream. In addition, she vvas vvorshipped together vvith Savus and an altar vvas dedicated to her by L. Servilius Euchtyches vvith his pilots. One possible explanation vvould be that Adsalluta vvas the patroness of thermal springs existing in the period of her cult in the area vvhere altars dedicated to her vvere found. No proof presently exists for sueh thermal springs, although in terms of geology this section of the Sava has a tectonic strueture suitable for the theo-retical appearance of thermal or medicinal springs. This is a region vvhere thermal springs could appear and again disappear. The entire region from Medijske Toplice [Springs] to Laško and Rimske Toplice is
Fig. 11: An altar dedicated to Adsalluta from the timber-chute ealled Škarje, near the hamlet of Sava, presently in the National Museum in Ljubljana.
SI. 11: Oltar s posvetilom Adsaluti z drče Škarje, zdaj v Narodnem muzeju v Ljubljani.

famous for medicinal hot springs. and the closest hot spring vvas discovered on the opposite bank of the Sava at the cement factory in Trbovlje.61 Springs of vvater, vvhether normal or, particularly, thermal sources, vvere most often dedicated to the Nymphs.62 Seneca vvrites that the sources of povverful rivers vvere vvorshipped, altars vvere ereeted at sites vvhere violent vvaters unexpectedly erupted from hidden springs, springs of thermal vvater vvere the object of cult devo-tion, and several lakes vvere vvorshipped because of their dark vvaters or unplumbed depth (Ep. XLI, 3: Magnorum fluminum capita veneramur; subita ex abdito vasti amnis eruptio aras habet; coluntur aquarum calentium fontes, et stagna quaedam vel opacitas vel inmensa altitudo saeravit.). Thus the Nymphs vvere vvorshipped at the nearby Rimske Toplice, too (CIL III 5146-48 and 11688), vvhere one of the altars vvas also dedicated to Health (Valetudo: 5149). The patrons of thermal springs in the Celtic vvorld vvere not uncommonly more or less local Celtic deities, goddesses as vvell as gods, sueh as Coventina, vvho vvas vvorshipped at the station of Brocolitia (Carravvburg: RIB nos. 1523-1535) at Hadrian's Wall in Britannia, and in Hispania under the name Cohvetena (Guitiriz and Santa Cruz de Loyo, Lugo: F. Arias Vilas, P. Le Roux, A. Tranoy, Inscriptions romaines de la province de Lugo [Pariš 1979] p. 80, nos. 57 and p. 81, no. 58), or, for example, Varna/Uvarna in Hispania.63
Adsalluta could further be presented as the patroness of a holy grove extending to the Sava, par-ticularly as the banks of the Sava in this particular section are rather inaccessible, vvhile the region vvhere the altars vvere discovered is exceptionally pleasant and easily passable, as vvas emphasized by MUllner in his deseription of the site of discovery of the altars. Adsalluta must have been most closely connected vvith nature and the natural features of this region and her role should probably be seen as that of some povverful riparian nymph, perhaps also vvith certain traits of Diana. Polyvalence is significant for Celtic and non-Roman religions vvith close connections to nature in general; it is. hovvever, difficult to determine the dis-tinet forms.64 The benevolence of any riparian guardian vvould certainly have been important to the boatmen, raftsmen, artisans, merchants and ali those vvho travelled by boat or other eraft along the river.
Navigation dovvnstream vvas possible along the entire course of the Sava, although the rapids and banks in certain areas made it very hazardous. Transport upstream vvas impossible in certain areas, including the mentioned section from Zidani Most to Zalog, vvithout barges tovved by draft animals along tovvpaths deliberately constructed for this purpose, in some cases cut into rocky cliffs. The opposite or left bank of the Sava vvas much more densely settled in the Roman period than the right bank and vvas more important in terms of communication and transport, as the configuration of the terrain vvas more suitable for construction of a major route: the main road connect-ing Celeia and Neviodunum and settlements further along the Sava to the east vvas located on this side. The
southern railway, vvhich replaced this road in a certain sense, vvas built in the first half of the last century on this left bank of the river. The tovvpath on the right bank of the Sava, i.e. the Treppelweg, controlled by the imperial bureau for river navigation (k.k. Navigations-Amt), vvas abandoned only after construction of the railway. This path had enabled barges to be tovved up the Sava in past centuries and navigation on the river vvas very active until the railway from Zidani Most to Sisak vvas opened in 1862. Such travel and transport vvas described by A. Planine from Brod belovv Boštanj
Fig. 12: A section from the TTN Trbovlje 24 map vvith the Škarje timber-chute dravvn.
on the Sava, vvho came from a house vvhere there vvas a prominent ferry station. The roads vvere in such poor condition in the 18th and 19th centuries that river transport vvas more important and the busy commerce vvas particularly aided by trade vvith Trieste in grain, vvhich vvas loaded onto barges for transport from Sisak to Zalog. Grain and vvine, loaded at Krško and Videm, vvere the usual cargoes. The journey lasted 16-26 days and vvas difficult, as the tovvpath along the river vvas not completely suitable for draft animals and in certain sections the barges had to be pulled by muscular men and youths. Cargoes dovvnstream on the Sava could not be too heavy: merchants in the Sava basin brought in sugar, coffee, oil, iron and manufactured goods. The best seasons for transport vvere spring and fall, as in summer it vvas often hard to steer a boat through dangerous rapids because of drought; at least one or tvvo boats had accidents each year. The helmsman vvho knevv hovv to steer a boat safely always had an hon-oured place.65 Judging by the dedication ereeted to Adsalluta by L. Servilius Eutyches and his helmsmen (no. 6), the situation vvas not greatly different in the Roman period.
Navigation along the Sava at the end of the prehis-toric period and under the Romans probably transpired in a similar manner and the tovvpath, probably located in more or less the same position, vvould have been uti-lized at least in the Roman period if not before.66 At Brestanica (formerly Rajhenburg, in German Reichenburg), opposite vvhich several Roman mile-stones vvere found, a bridge aeross the Sava vvas supposed to have been located, and a villa rustica vvas discovered at Zidani Most. The only large Roman settlement on the right bank of the river vvas near Radeče, and important stations on this tovvpath must also have been the hamlet of Sava vvith a sanctuary dedicated to Adsalluta and Savus and the site vvhere an altar dedicated to Savus vvas found at Vernek, opposite the rail-way station in Kresnice. This path in places might have led through sacred groves and sacred areas, one of vvhich vvould have been dedicated to Adsalluta. After successful completion of a trip, the travellers and other users of this route vvould have ereeted votive altars in gratitude, after having previously begged for benevolence and help. If it is possible to depend on the data from Pečnik's unpublished archaeological map of Radeče and Zagorje, in addition to remains of Roman houses, graves vvere also found in the hamlet of Sava.67 These graves cannot be dated more specifical-ly, but it vvould not be at ali surprising if they vvere contemporary to the cult of Adsalluta. It is certainly more likely than not that a small settlement vvould be located in the vicinity of a sacred grove, such as a Lucus Adsallutae unattested in sources, vvhich vvould have made a living from looking after the sanctuary and taking care of this section of the tovvpath: the local inhabitants certainly must also have been involved in the transit trade, vvhich vvas most probably the eco-nomic basis for the existence of such a village. The remains of a Roman settlement vvere actualiy con-firmed by the excavations of the Regional Office for
the Proteetion of the Natural and Cultural Heritage in Celje in 1993 and 1994.
It might be possible to cite, as a close parallel to the dedications to Savus and Adsalluta, the dedieation found in Topusko to Vidasus and Thana (AIJ 516-518; CIL III 3941). Topusko, the Roman Ad Fines (?), was knovvn even in the early Roman period as a medicinal area vvith thermal springs. It lies in the Kupa / Kolpa valley, at the juncture of this river vvith the Glina. The parallel is particularly attractive in light of the hypoth-esis of Ihm that Vidasus could be in some manner related to a tributary of the Sava, ealled the Valdasus, mentioned in Pliny (N.li. III 148): ...inde XLV Taurunum, ubi Danuvio miscetur Saus; supra influunt Valdasus, Urpanus, et ipsi non ignobiles,6® It is certain that Vidasus and Thana vvere local and, most probably, vvater dieties.69 Celtic river and vvater dieties, as vvell as others closely connected to nature, are vvell documented in the Celtic vvorld, particularly in provinces vvith strong Celtic traditions, sueh as Gallia, Hispania and Britannia.70 Worship of them vvas tenaciously rooted among the people, and in Hispania - and cer-tainly elsevvhere, too - even in the late 7th century the Christian church persecuted "those vvho kindle torches and vvorship sacred springs and trees" (accensores fac-ulorum et excolentes saera fontium vel arborum: the
Fig. 13: A plan of the supposed sanctuary of Adsalluta according to W. Schmid.
SI. 13: Tloris domnevnega Adsalutinega svetišča po Schmidu.
2nd Canon of the 16th Council in Toledo in 693).71 St Martin of Bracara (510/520 - 579), originally from Pannonia, cited an interesting mythological story to explain the source of vvater cults in his vvork De cor-reetione rusticorum (VIII): "...Many of those demons vvho had been expelled from heaven dvvell either in the sea, or in rivers, springs and forests... People ignorant of God vvorship them as gods and offer sacrifices to them. They are ealled Neptune in the sea, river mon-sters in the rivers and Nymphs at springs..." (Praeter liaec autem multi daemones ex illis, qui de caelo expulsi sunt, aut in mari, aut in fluminibus, aut in fon-tibus, aut in silvis praesident, c/uos similiter homines ignorantes deum quasi deos colunt et sacrificia illis offerunt. Et in mari quidem Neptunum appellant, in fluminibus lamias, in fontibus Nvmphas...). In compar-ison to the religion of the Romans, the Celtic religion vvas much less stereotyped, much more personal and animistic, and the natural features of the landscape vvere conceived as attributes of dieties to a much greater extent.72 Despite their varied domains, almost each of the numerous Celtic or Roman-Celtic goddesses had povvers of healing and the bestovval of vvell-being and fertility attributed to them by their believers.
The significance of Adsalluta is undoubtedly reflected in the relatively large number of altars dedicated to her, or rather to her and Savus. She vvas cer-tainly vvorshipped by the local inhabitants, although this cannot be distinguished from the inscriptions, as only Secundio (no. 5) and Ocellio (no. 9) could be con-sidered to be natives, and perhaps also L. Servilius Eutyches (no. 6). The names of the dedicants on the preserved inscriptions create the impression that they vvere the members of merchant or trade families or associations that utilized the possibilities of river transport. Families involved in sueh trade certainly included the Caecinae, documented in Aquileia and tracing their original roots to the Etruscans (no.7),73 and most probably the northern Italic Castricii and the Servilii mentioned previously. The slave of Castricius Marcellus, Ocellio, vvas perhaps of Celtic origin, as the name, vvhich is rare, is documented from Celtic provinces,74 although he vvould certainly have been in this area in the service of his master. The above proba-bly belonged to the same family of C. Castricii as C. Castricius Optatus, vvho ereeted an altar to Neptune directly aeross from the sanctuary of Adsalluta at Klempas near Hrastnik. The family obviously vvas intensively involved vvith trade and transport along the Sava in the lst and/or 2nd centuries A.D. It is difficult to conclude anything about the Antonii (inscription no. 2), as this namen gentile vvas widely distributed every-vvhere, and the same is true of the dedicant from inscription no. 1, vvhose gentilicium could be either Memmius or Mammius. The Cassii (no. 3) are othervvise documented at a large number of northern Italic, Norican and Pannonian tovvns, although it is an interesting coincidence that a certain Cassia Clementilla dedicated an altar to Neptune and the Nymphs at Emona (CIL 111 13400). The Cassii on both inscriptions vvere indeed not necessarily from the same fami-ly of Cassii, although this is not to be excluded. The
Cassii are relatively vvell documented in Emona, and were a rich and influential family, as can be concluded from the fact that one of them, P. Cassius Secundus, vvas member of the equestrian order and vvas perhaps even admitted among senators.75
From data obtained by analysis of the onomastic material about the social status and ethnic origin of the dedicants, it is thus evident that the altars to Adsalluta or to Savus and Adsalluta vvere dedicated mainly, it could be said, by travellers in transit, and mostly by merchants or rather their staff, vvho vvished to ensure the benevolence of the gods during navigation along the river and passage through the sacred riparian area. If the role of Adsalluta is compared to that of Aecorna, the great protectress of the Emona basin,76 some fun-damental differences can be established. A sanctuary vvith a portico vvas ereeted to Aecorna in Nauportus by the entire community under the supervision of both magistri vici, and at Savaria she vvas honoured vvith an elegant dedicatory tablet by ali the people from Emona vvho vvere residents in Savaria and vvere mutually con-neeted, constituting a community. An altar vvas ereeted to her in Emona by P. Cassius Secundus, an eques-trian officer of high military rank, praefectus of the 1 st
ala Britannica milliaria c. R., tvvice decorated by Trajan for successes in the Dacian Wars, as is mentioned on the inscription.77 Aecorna vvas an important pre-Roman local patroness vvorshipped by the entire community, and, among others, by Roman individuals belonging to the upper class. The cult of Adsalluta did not extend, at least inasmuch as is currently apparent, into any larger tovvn or rural settlement, rather it vvas locally limited merely to the area of the rapids extend-ing from the hamlet of Sava to Radeče, to the cult site on the bank of the Sava, the supposed sacred grove, and the hamlet near her sanctuary. It cannot be exclud-ed that this sacred area could have been some kind of pilgrimage site to the local inhabitants. Mainly, hovvever, the goddess vvatched over the safe passage of the frequent travellers, for in prehistory, the Roman period and up to very recently, such vvater routes vvere uti-lized for the transport of the most varied cargoes to a much greater extent than today. Lively trade devel-oped on the ancient route of the Argonauts during the Roman Empire, and the fate of boatmen on the dangerous river Sava vvas decided - according to the beliefs of the local population and Roman merchants and travellers - by Savus and Adsalluta.
I vvould like to thank Prof. Dr. Stane Gabrovec and Dr. Dragan Božič for their kindness in reading this article and mak-ing suggestions, and the latter in particular for suggesting topo-graphical emendations. For their decisive and unselfish aid during inspeetion of the monuments at their various sites I vvould like to thank Primož Pavlin and Andrej Šemrov. They are also the authors of the photographs from Šentjur, Radeče and Hrastnik. My thanks are also due to Barbara Smith-Demo for having translated the text into English.
1	1. Chirassi Colonibo, I culti locali nelle regioni alpine, Ant. Altoadr. 9, 1976, 173-206; V. Kolšek, Pregled antičnih kultov na slovenskem ozemlju (Ubersicht iiber die antiken Kulte im slovvenischen Gebiet), Arh. vest. 19, 1968, 273-286; see also R. Marič, Antički kultovi u našoj zemlji (Beograd 1933) 62 (Adsalluta is merely mentioned).
2	See for ex. K. VVigand, Die Nutrices Augustae von Poetovio. Jh. Osterr. Arch. Inst. 18, 1915, 190-218; E. Diez, Nutrices, in: Le.vicon iconographicum mythologiae classicae VI 1 (1992) 936-938 in VI 2 (1992) 620-622. P. Petru. Cernunnos v Sloveniji (Cernunnos in Slovvenien), Situla 4, 1961, 31-48; J. Šašel, Aquo, Aquonis, m., personifikacija in imensko izhodišče za potok Vog-lajna (Aquo, Aquonis, m., Personifizierung und Namensursprung fiirden Voglajna-Bach), Linguistica 20/2, 1980, 61-66; M. Šašel Kos. Boginja Ekorna v Emoni, Zgod. čas. 46, 1992, 5-12.
1R. Knabl, lnschriftliche Funde aus neuerer und neuester Zeit in und an den Gninzen des Kronlandes Steiermark, Min. Hist. Ver. St. 2. 1851,43-57 (I. Sava |Saudorfl]), dravvings T. 1.
4	See Arheološka najdišča Slovenije (1975) 267.
5	J. Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola 1 (Trbovlje 1958) 33 and n. 18; S. Brečko. Hrastnik skozi desetletja (Hrastnik 19782) 5. Dr. M. Jelen from the Geological Institute kindly drevv my attention to Brečko's book.
6	J. A. Ostrovvski, Personifications of Rivers in Greek and Roman An (VVarszavva, Krakovv 1991) 58 and fig. 60.
7	Knabl (n. 3)47-48.
* F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 2 (Ljubljana 1961) 174.
''//>., 175-176.
11	R. Knabl, Epigraphische Excurse, Miti. Hist. Ver. St. 6, 1855, 163-165.
12	P. Hitzinger, Votivsteine zu Ehren der Gottin Adsalluta, Mitt. Hist. Ver. Krain II, 1856. 70-71 (see also D. Terstenjak, Adsallutae Aug. sacr. G. Caecina Faustinus, Novice 14, 1856, 62 in 66-67).
11 Brečko (n. 5)454.
14	Orožen (n. 5) 33-34.
15/fc., 32.
16 Brečko (n. 5)454.
I7A. Miillner, Emona. Archaeologische Studien aus Krain (Laibach 1879). See also Id., Das Heiligthum des Saus und der Adsalluta zu Saudorfl, Laibacher Zeitung 1874, no. 14, 94-95; no. 15, 102-103; no. 16, 110-111.
15	1 vvould like to thank Dr. L. Placer from the Geological Institute for these data.
'''W. Schmid, Romische Forschung in Osterreich 1912-1924. Die siidlichen Ostalpenlander, Ber. Rom. Germ. Komm. 15, 1923/24, 183-184.
211 P. Kos, FMRS I 323.
21	Brečko (n. 5) 5; P. Scherrer, Grabbau - Wolinbau -Turmhurg - Praetorium. Angeblicli romerzeitliche Sakralbauten und hehauptete heidnisch-christliche Kultkontinuitaten in Noricum, Berichte u. Materialien 4, 1992, 39-41.
22	Petru (n. 2) 39-40.
23	J. Šašel, s. v. Emona, in: RE Suppl. 11 (1968) 550 n.
24	W. Schmid, Sudsteiermark im Altertum, in: Siidsteiermark. Ein Gedenkbuch (Graz 1925) 16.
25	Orožen (n. 5) 33.
26	W. Schmid, Der heilige Bezirk von Brunn bei Fehring in Steiermark, Jh. Osterr. Arch. Inst. 31, 1938, Bb. 97-98. Id., Das Eindringen der romischen Kultur in Noricum, Das Joanneum 6, 1943, 20, Abb. 16. Cf. also Deutsche Wacht 8, 1883, no. 58, 4.
27	B. Saria, Novi napisi, Glas. Muz. dr. Slov. 18, 1937, 133.
2S M. Šašel Kos, Nauportus: antični literarni in epigrafski viri
(Nauportus: Literary and Epigraphical Sources), in: Jana Horvat, Nauportus (Vrhnika) (Ljubljana 1990) 17-21 (143-148).
Opinions about the Taurisci are not uniform; hovvever, these problems vvill be dealt vvith elsevvhere. See G. Alfoldy, Noricum (London, Boston 1974) 25-27; P. Petru, Die ostalpinen Taurisker und Latobiker, in: ANRW II 6 (1977) 473-499; J. Šašel, Lineamenti dell'espansione romana nelle Alpi Orientali e nei
Balcani occidentali, Ant. Altoadr. 9, 1976, especially 71-79 (= Opera selecta 1992, 408-416). Id., Miniera aurifera nelle Alpi Orientali, Aquil. Nos. 45/46, 1974/75, 148-152 (= Opera selecta, 538-540).
30	D. Božič, Keltska kultura u Jugoslaviji. Zapadna grupa, in: Praist. jug. zem. 5 (1987) 855-897.
31	P. Kos, The Monetarv Circulation in the Southeastem Alpine Region (ca. 300 B.C. -A.D. 1000), Situla 24 (1986) 20-24.
32	K. Pick, O čolnih na Savi in na Ljubljanici, Carniola 2, 1911, 172.
33	J. Šašel referred a few times to this possibility orally, but never dealt with his hypothesis in an article, due to lack of argu-ments. For location of Noreia see Alfoldy (n. 29) 47-51, and especially n. 49 and 50 (p. 298), vvhere he discussed various pro-posals of his predecessors.
34	J. Šašel, in: AN SI p. 86, no. 102-104; Alfoldy (n. 29) 60.
35	F. Lochner von Hiittenbach, Die romerzeitlichen Personennamen der Steiermark (Graz 1989) 11-13.
36	H. Krahe, Die Spraclie der lllyrier, 1, Die Qtiellen (Wiesbaden 1955) 50-51. In his earlier monographs no mention is made of Adsalluta: Le.xikon altillyrischer Personennamen (Heidelberg 1929), and Die alten balkanillvrischen geographi-schen Namen (Heidelberg 1925).
37	A. Mayer, Die Sprache der alten lllyrier 1 (Wien 1957).
38	A. Holder. Alt-celtischer Sprachschatz 1 (Leipzig 1896, repr. Graz 1961)46.
39	M. Ihm, in: RE I 1 (1893) 421-422.
40	Id., Keltische Flussgottheiten, Arch.-epigr. Mitth. 19, 1896,
78.
41	K. H. Schmidt, Die Komposition in gallischen Personennamen (Tubingen 1957) 116.
42	Krahe (n. 36).
43	For many interesting thoughts about the vvorship of vvater, see G. Susini, Culti idrici in area coloniaria: preambolo alla ricer-ca, in: Studi triestini di antichita in onore di Luigia Achillea Stella (1975) 397-401, and Id., Culti salutari e delle acque: materiali antichi nella Cispadana, Studi Romagnoli 26, 1975, 321-338.
44	Alfoldy (n. 29) 60, wrongly vvrites that a chapel of Nep-tunus and Adsalluta vvas located at the site of Za Savo, but see p. 239.
45	Knabl (n. 3) 47.
46	J. Vendryes, La religion des Celtes, in: Les religions des Celtes, des Germains et des anciens Sloves, Les religions de 1'Europe ancienne 3 (Pariš 1948) 269 ff.
47	M. J. Green, A Corpus of Religions Material from the Civilian Areas of Roman Britain, BAR Brit. Ser. 24 (1976) 21.
4S Diz.epigr. 3(1922) 594 .v. v.
49 C/L III 3.
5(1 H. Solin, Beitrage zur Kenntnis der griechischen Personennamen in Rom I. Commentationes Humanarum Litterarum 48 (Helsinki 1971) 146 ff. See also Alfoldy (n. 29) 129, and n. 178 (p. 324) and 179 (p. 325), vvho noted examples of Norican slaves vvith Greek names.
51 Šašel Kos (n. 28) 23, no. 6, and 29 (150, no. 6, 155- 156).
A. Mocsy, Die Bevolkerung von Pannonien his zu den Markomannenkriegen (Budapest 1959) 159.
53	Ihm (n. 39 and 40); H. Dessau, ILS 3907; Holder (n, 38).
54	E. Polaschek, Noricum, in: RE XVII (1936) 1022 (in the article by V. Kolšek [n. I, p. 281] the opinion according to vvhich Adsalluta vvould personify the upper course of the river Sava vvas wrongly attributed to Polaschek).
55	Seen. 12.
56	see n 14
57	Petru (n. 2) 39-40.
« Pick (n. 32) 173-174.
59	Bezlaj (n. 8) 171-174.
60	C. Bruun, Water as a Cruel Element in the Roman World, in: Crudelitas. The Politics of Cruelty in the Ancient and Medieval World. Medium Aevum quotidianum (Krems 1992) 74-80, especially 79.
61	I vvould like to thank Dr. L. Placer from the Geological Institute for data about the thermal spring at Trbovlje, as vvell as for confirmation of my supposition.
62	R. Chevallier, Introduction au colloque, in: Les eau.x ther-males et les cultes des eatvc en Gaule et dans les provinces voisines, Caesarodunum 26 (1992) 5-27. Generally about the vvorship of vvater: C. Bourgeois, Divona 1, Divinites et ex-voto du culte gallo-romain de Teau (Pariš 1991) passim. Cf. also the forthcoming publication: 11 culto delle acque e la "persistenza del sacro". Mediterraneo tardoantico e medievale, Quaderni 2.
63	N. Dupre, M. J. Perex Agorreta, Thermalisme et religion dans le nord de l'Hispania (des Pyrenees a 1'Ebre), in: Les eau.v thermales (n. 62) 158-159, 164.
64	Cf. H. Kenner, Die Gottervvelt der Austria Romana, in: ANRW II 18,2 (1989) 960, and Šašel Kos (n. 2) 11.
65	A. Planine (edited by J. Wester), Nekdanje brodarstvo po Savi, Carniola 5, 1914, 123-136.
66	K. Deschmann, Die jiingst aufgefundenen Meilensteine aus Unter-Krain, Miti. Zent. Komm. 13, 1887, lxxxiv-lxxxvii. About navigation on the river Sava in antiquity see also C. Patsch. Die Saveschiffahrt in der Kaiserzeit, Jli. Osterr. Arch. Inst. 8. 1905, 139-141.
67	J. Pečnik. Beschreibung der Karte Ratschach und Sagor ausprahistoriseher Zeit (1889) no. 42: "Unter N° 42 bezeichnete romische Graber und Hiiuser bei Sava. Es befinden sich auf den Ackem des Ribnikar und Koritnik mehrere Reste von Gebiiuden und romische Ziegeln bei Arbeiten auf dem Felde gefunden vvor-den sind. Auch mehrere Steinplatten mit Inschriften gefunden, vvas der Zeichen ist, das auch dort eine romische Gebaude ges-tanden hat." (sic). I vvould like to thank Dr. D. Božič vvho kindly drevv my attention to Pečnik's data.
6S Ihm (n. 40).
69	See A. Mayer, Die illyrischen Gotter Vidasus und Thana, Glolta 31, 1948-1951, 235-243, vvho suggested that these deities vvere the local equivalents of Silvanus and Diana. For a similar opinion see also J. Fitz, in: The Archaeology of Roman Pannonia (Budapest 1980) 163, for vvhich, hovvever, there is no evidence. See also D. Rendič-Miočevič, Ilirske pretstave Silvana na kultnim slikama s područja Dalmata (Representations illyriennes de Sylvanus sur les monuments du culte dans le domaine dalmate), Glas. Zem. muz. 10, 1955, 8-9, 29, and P. F. Dorcey, The Cult of Silvanus. A Studv in Roman Folk Religion, Columbia Studies in the Classical Tradition 20 (Leiden, Nevv York. Koln 1992) 72.
70	See for ex. Vendryes (n. 46); E. Thevenot, Le Culte des Eaux et le Culte Solaire a Entrains (Ničvre), Ogam 1954, 9-20; J. M. Blazquez, Le Culte des Eaux dans la Paninsule lberique, Ogam 1957, 209-233; Id., Einheimische Religionen Hispaniens in der romischen Kaiserzeit, in: ANRW II 18,1 (1986) 164-275; Green (n. 47); E. Birley, The Deities of Roman Britain, in: ANRW\\ 18,1 (1986) 3-112.
71	Cf. Blazquez, Le Culte des Eaux (n. 70) 231.
72	Green (n. 47) 7-8.
73	M6csy (n. 52) 152; G. Alfoldy, Die Personennamen in der romischen Provinz Dalmatia (Heidelberg 1969) 68.
74	A. Mocsy et al., Nomendator. Diss. Pann. 3/1 (1983) s. v.
75	A. and J. Šašel, Le prelet de la aile Britannique milliaire sous Trajan a Emona, Arh. vest. 28, 1977 334-345
7(1 Šašel Kos (n. 2).
77 Šašel (n. 75).
Savus in Adsalluta
Prevod
V velikih mestnih središčih nič manj kot v zakotnih naselbinah in od naselij odmaknjenih kultnih mestih po Italiji in provincah so bili najdeni, in se pogosto še najdejo, kamniti spomeniki s posvetili lokalnim božanstvom. Častil jih je omejen krog vernikov na bolj ali manj omejenih območjih in največkrat je zelo težko določiti pravo naravo in meje vplivnega območja teh bogov. Pogosto je na napisih ohranjeno zgolj ime božanstva, brez spremljajočega pridevka ali reliefa, tako da je lokalni kult mogoče osvetliti le z natančnim študijem skromne razpoložljive evidence. Potrebno je natančno opredeliti kontekst najdbe, se seznaniti z mikrotopografijo najdišča in z morebitnimi lokalnimi naravnimi posebnostmi, ter določiti etnično in socialno pripadnost posvetiteljev napisnih spomenikov. Vsaka pokrajina, posebej če jo zapirajo naravne meje, kakršni so hribi in gore, večje reke, globoke doline ali močvirja, je bila svet zase; naseljevali so jo ljudje, ki so govorili svoje lastno narečje, imeli svoje lastne običaje in šege in častili svoje lastne bogove. Evidenca kaže, da so bila ta božanstva, za katerih naklonjenost so se neredko potegovali tudi popotniki in celo "romarji", največkrat tuja in nepomembna že njihovim bližnjim sosedom.
Predrimskih božanstev, ki so jih častili prebivalci jugovzhodnega alpskega prostora v času razcveta noriškega kraljestva in še pred tem - njihova imena so nam znana šele z rimskodobnih napisov - ni še nihče izčrpno obravnaval. Imamo le nekaj pregledov.1 Malo je tudi študij o številnih posameznih božanstvih.2 V članku želim zbrati in ovrednotiti vso evidenco (gre predvsem za epigrafsko gradivo), ki se nanaša na boštvi, imenovani Adsalluta in Savus. Konec 18. stoletja in v prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo odkritih nekaj majhnih žrtvenikov, posvečenih Savusu in Adsaluti. ali le Adsaluti, ki so v strokovni literaturi znani od srede prejšnjega stoletja. Največ so jih našli blizu reke Save pri zaselku Sava (si. I), ki leži na desnem bregu Save nasproti železniške postaje Hrastnik in ki je bil po drugi svetovni vojni priključen Hrastniku (Miillner navaja za zaselek ime Na Savi, nemško Saudorfel, oz. pri Schmidu Savedorfel). Prvi jih je objavil Knabl,-1 v literaturi pa so bili nato še nekajkrat, vendar le na kratko omenjani.4 V zaselku Sava naj bi odkrili tudi ostanke svetišča, ki so mu najdeni votivni oltarčki pripadali. To svetišče je v literaturi nekajkrat bežno omenjeno, izkopal naj bi ga Schmid leta 1917 (glej niže), vendar poročilo o izkopavanjih ni bilo objavljeno, oz. kaj več o svetišču ni bilo napisanega.
Napisi iz zaselka Sava. Obema božanstvoma so bili postavljeni:
/. Al J 27. risba (si. 2,3). Najdišče je sicer neznano, danes služi tako kot št. 6 za podnožje levega stranskega stebra v vratih, ki vodijo na pokopališče ob cerkvi sv. Jurija v Šentjurju na Polju (blizu Loke pri Zidanem mostu). Oba napisa omenja že J. Orožen, Das Dekanat Tiiffer (Graz 1881) 447-448 (St. Georgen am Felde), glej tudi ANSI 265. Glede na to, da je bilo šest oltarjev najdenih in situ na enem mestu: na drči za spuščanje lesa. imenovani Škarje, pri zaselku Sava, bi lahko domnevali, da tudi preostali štirje napisi, torej št. 1, 4, 6 in 8, ki so bili najdeni v sekundarni legi in so brez najdiščnih podatkov, izvirajo z istega najdišča, vendar za to ni dokaza.
S(avo) et / AdsaUut(ae) I C. M[elmm(ius) / v(otunt) s(olvit) l(ibens) l(aetus) m(erito).
Začetek 1. stoletja po Kr.?
Gentilno ime bi mogli dopolniti tudi kot Mammius. Kamenje sedaj v slabšem stanju kol je bil, ko ga je objavil Saria. 3. vrstica skoraj ni čitljiva.
2. CIL III 5138. A. Miillner, Emona, št. 233 (= 1LS 3907 = AE
1934, 71). RISt 362 (si. 4). Najden je bil leta 1845 (Weber
napačno navaja letnico 1792) na Ribnikarjevi njivi pod drčo
Škarje; hranijo ga v Joanneu:
Savo et Adlsallutae / sacr(um) / P(ublius) Ant(onius) Secundus / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
1. ali 2. stoletje po Kr.
3.	CIL III 11684. A. Miillner, Emona, št. 234 (si. 5). Najdenje bil 1873 na njivi pod drčo Škarje, hranili so ga v hiši J. Koritnika, zdaj je v muzeju v Celju:
Adsallut(ae) / et Savo I Aug(usto) sac(rum) / C(aius) Cassius / Quietus / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
1. ali 2. stoletje po Kr.
Začetnega C v vr. 4 in začetnega Q v vr. 5 Hirschfeld ni več videl na kamnu; pripomnil je, da je črki Miillner morda le domneval.
4.	A1J 255, fot. (si. 6). Spodaj poškodovan votivni oltarček, odkrit leta 1910 pri podiranju stare cerkvene ladje v Radečah pri Zidanem mostu, je sedaj vzidan v zahodno steno nove cerkve. Pravo najdišče je torej neznano; ni izključeno, da je bil prinesen iz zaselka Sava:
S(avo) et Ats(allutae) / C. lul(ius) lus(tus) / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
1. ali 2. stoletje po Kr.
5.	CIL III 5134 (desni del) = 11680 (cel oltar). A. Miillner, Emona, št. 237 (si. 7). Majhna baza za kipca obeh božanstev (?): desna stran baze je bila najdena leta 1792 - po vsej verjetnosti na drči Škarje, čeprav to ni izrecno omenjeno - inje bila shranjena v hiši J. Koritnika (hišna št. 29). Levi del je bil najden leta 1880; oba dela se nahajata sestavljena v Narodnem muzeju v Ljubljani (glej J. Binder, Zu C.l.L. III, 5134, Arch.-epigr. Mitth. 4, 1880, 224):
Savo et Ads(allutae) v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito) / Secundio.
Obdobje principata
Le Adsaluti so posvečeni naslednji žrtveniki:
6.	AIJ 26, risba = AE 1938, 151 (si. 8,3). Najdišče je neznano. Spomenik danes služi kot podnožje desnega stranskega stebra v vratih, ki vodijo na pokopališče ob cerkvi sv. Jurija v Šentjurju na Polju. Zanj velja to, kar smo ugotovili za št. 1.:
Adsallutae / sacr(um) / L. Servilius / Euty[c]hes (?) cum suis / gubernatoribus / v(otum) /s(olvit)] l(ibens) m(erito).
1. stoletje po Kr.?
Napis je zdaj bolj izlizan kot kaže risba v AIJ: 4. in 5. vrstica sta skoraj nečitljivi.
7.	CIL 111 5135. A. Miillner, Emona, št. 235 (si. 9). Majhen votivni oltar. Po Mommsenu je negotove provenience. Ker najdišče v aktih Zgodovinskega društva za Kranjsko ni bilo navedeno, je Hitzinger napis napačno pripisal iškim, vendar je že Knabl - gotovo pravilno - domneval, da je bil oltarček najden v zaselku Sava. Od leta 1832 je v Narodnem muzeju v Ljubljani:
Adsallutae / Aug(ustae) sacr(um) / G. Caecina / Faustinus.
1. ali 2. stoletje po Kr.
8.	CIL III 11685; prim. F. Pichler, Mitt. Zent. Komm. 8, 1882, cxiii [no. 75) (si. 10). Oltarček je bil odkrit leta 1881 v stari hiši družine Burger v Hrastniku in je bil vzidan v južno steno nove Burgerjeve hiše, nekdanje Peklarjeve domačije.5 Ko so ob gradnji današnje ceste skozi Hrastnik hišo podrli, so kamen prenesli v Muzejske zbirke Hrastnik (Cesta 1. maja št. 40). Na pojasnilnem
kartončku je navedeno, da je bil najden v Klempasu, nasproti najdišča večine oltarjev. Upravičeno lahko domnevamo, da pripada tudi ta napis sklopu votivnih napisov, posvečenih Adsaluti, oz. Savusu in Adsaluti, ki so izvirali iz njunega svetišča:
Adsallute Aug(ustae) / C. C(-) A(-).
1. ali 2. stoletje po Kr.
9.	CIL III 5136 + p. 1828 in 2328,26. A. Mullner, Emona, št. 236 {si. II). Najdenje bil leta 1792 na Ribnikarjevi njivi pod drčo Škarje. Najprej je bil vzidan v Koritnikovo hišo, danes je v Narodnem muzeju v Ljubljani:
Adsallulte Aug(ustae) sac(rum) / Ocellio / Castrici /5 Marcelih ser(vus) / v(olum) s(olvit) l(ibens) m(erito).
2. stoletje po Kr.
10.	A. Mullner, Emona, št. 238. Fragnient oltarja, na katerem napis ni ohranjen; najden je bil na drči Škarje, leta 1873 je bil v Koritnikovi hiši.
Napisi, ki so jih naslovili le na Sava, so bili najdeni na treh različnih mestih vzdolž reke Save; znana sta oltarja iz Verneka nasproti Kresnic in iz Ščitarjevega (antične Andavtonije), ter zarotitvena ploščica iz Siska (antične Siscije).
11.	CIL III 3896, prim. p. 1736 in 2328,26. A. Mullner, Emona, št. 231: Oltar, najden sredi prejšnjega stoletja v Verneku, v strugi Save nasproti železniške postaje Kresnice pri Litiji, je zdaj v Narodnem muzeju v Ljubljani:
Savo Aug(usto) / sac(rum) / P. Rufrius / Verus / v(otum) s(olvit) l(ihens) m(erilo).
Verjetno 2. stoletje po Kr.
12.	AIJ 475, fot. (= CIL III 4009, cf. p. 1746 = ILS 3908/9). Oltar, najden v Ščitarjevem, v starem rečnem rokavu Save, je zdaj v Arheološkem muzeju v Zagrebu:
Savo Aug(usto) / sac(rum) / M. luentius / Primigeniu[s] / [e]t soci(i) v(otum) s(olverunt) l(ibentes) m(erito).
1. ali 2. stoletje po Kr.
Tako Publij Rufrij Ver kot Mark Ju(v)encij Primigenij sta po vsej verjetnosti pripadala družinama, ki sta se v noriško-panons-ki prostor naselili iz severne Italije. Rečnim božanstvom so se priporočali predvsem trgovci. Na napisu omenjeni Juvencijevi družabniki ali člani kakega združenja, so bili prejkone v podrejenem položaju, ker na napisu niso omenjeni poimensko.
13.	AIJ 557, fot. in risba. E. Vetter, Eine lateinische Fluchtafel mit Anrufung des VVassermannes, Glolla 39, 1960, 127-132 (glej tudi njegov članek z istim naslovom v: Glolla 36, 1958, 304-308 in Ann. epigr. 1921, 95): Svinčena zarotitvena ploščica, najdena 1913 v Sisku med materialom, ki je bil z bagrom izkopan v reki Kolpi. Na notranji strani so navedena imena nasprotnikov v nekem sodnem procesu in zarotitev, da leti proti piscem te ploščice ne bi mogli nič slabega pričati. Konec besedila je nečitljiv. Na zunanji strani je zakletev ponovno izrečena in naslovljena na boga Savusa, vendar brez naštevanja imen nasprotnikov (čitanje po Vetterju):
Dala Deprementi t Mafnjdata dabis / Savo cura(m) aga(l) / deprema(l) adveraro(s) I-1 nosstros om(m)ulua(nl) ne / contra nos locui aii(l) / age/rje isli [possi(nl)....../.
2. stoletje po Kr.
Zakletev je napisana v zelo barbarski latinščini in bi jo bilo težko v celoti prevesti, smisel pa je jasen: "Naročilo boš dal Savusu, da poskrbi za to, da jih bo potegnil navzdol, da obmolknejo, da ne bodo mogli proti nam govoriti ali delovati"...
božanstev ni sporna). Lika rečnih božanstev se pojavljata na Ga-lijenovih zlatnikih in srebrnih medaljonih (A. Aifoldi, Siscia, Vorarbeiten zu einem Corpus der in Siscia gepragten Romermtinzen, Num. Koz. 26-27, 1927-1928 [1931] 47, št. 14 in 2) ter na Probovih antoninijanih (P. H. Webb, The Roman Imperial Coinage V 2 [London 1933, repr. 1972] Probus št. 764-766).6
Knabl si je nekaj posvetil Adsaluti (oz. Adsaluti in Savusu), tistih namreč, ki so mu bila tedaj dostopna (št. 2, 5, 7 in 9), sam ogledal, risbe in prepise napisov pa mu je leta 1850 poslal tudi Morlot, ki je kraje ob Savi raziskoval z geoloških vidikov. Knabl, ki se je z epigrafiko ukvarjal le ljubiteljsko, napisov razen enega ni ustrezno objavil. Od napisa Sekundiona (št. 5) je bil v njegovem času znan le fragment, napis Publija Antonija Sekunda (št. 2) je popolnoma napačno prebral, pač pa je njegovo poročilo dragoceno zaradi najdiščnih podatkov (za napisa, ki staju dala postaviti Secundio in Ocellio, omenja, da sta bila najdena leta 1792 in da sta že 35 let vzidana v hišo J. Koritnika (Goritnigg), in sicer tako, daje narobe obrnjena baza s Sekundioriovim napisom služila kot neke vrste ovršje oltarju z Ocelionovim napisom), predvsem pa zaradi geoloških podatkov. Ker je bila Adsaluta nekajkrat počaščena skupaj s Savusom, je domneval, da gre v obeh primerih za rečni božanstvi. Zavrgel je domnevo, da bi Adsaluta utegnila poosebljati kak majhen potok v neposredni bližini najdišča, npr. Trboveljščico (nemško Trifail), ki se nedaleč od zaselka pri Trbovljah izliva v Savo. Menil je namreč, da božanstvo lahko predstavlja le plovno reko, ki je prevozna vsaj z manjšimi plovili. Po njegovem mnenju bi bila najverjetnejša razlaga, da bi Adsaluta poosebljala reko Savinjo, ki se izliva v Savo pri Zidanem mostu, skoraj dve uri hoda od najdišča oltarjev. Zaobljubne oltarčke naj bi potniki postavili enemu ali obema božanstvoma po rešitvi iz kakšne nevarnosti med vožnjo po reki, ali iz kakšnega drugega vzroka, v imenu Adsalluta pa naj bi bilo ohranjeno keltsko ime reke Savinje. Razen tega Knabl še omenja, da naj bi keltsko ime za reko Savinjo že za Rimljanov prišlo iz rabe in naj bi ga nadomestilo krajše ime Sana. ki naj bi bilo po Knablovem mnenju pravzaprav le latinski prevod imena Adsalut.i: Adsaluta bi torej bila boginja zdravilne vode, saj Savinja teče mimo Laškega in tamkajšnjih zdravilnih toplic. Nemško ime za Savinjo, San (pravilno Sann), naj bi izviralo iz latinskega imena Sana. medtem ko slovensko ime z nemškim ne bi imelo nikakršne zveze, saj pomeni le majhna Sava.7 Njegova razlaga imena je vsekakor popolnoma napačna: da bi bila z latinskim hidronimom fluvius Sana mišljena reka Savinja (podatek iz 9. stoletja, Conversio Bagoariorum el Carantanorum 16), je po mnenju F. Bezlaja skoraj neverjetno.8 Po Bezlajevem mnenju tudi ni dvoma o tem, da se je nemška oblika imena razvila iz slovenskega, čeprav za ta razvoj ni bilo izhodišče današnje, sorazmerno mlado ime Savinja, temveč starejša oblika imena za to reko: *Savi,na. Ni pa dvoma, daje ime predslovansko.9
Knabl v svojem članku in extenso navaja tudi Kandlerjevo objavo treh Adsaluti posvečenih oltarjev v časopisu L'lstria, kjer avtor zgolj omenja, da so posvečeni lokalnemu, doslej še neznanemu boštvu. Nekaj let pozneje je Knabl objavil popravek k čitanju napisa št. 2." Ponovno je te napise objavil Hitzinger,12 povzel Knablovo razlago imena Adsaluta in dodal Terstenjakovo razlago, po mnenju katerega naj bi bila Adsaluta boginja skalnatih čeri, kar je skušal utemeljiti z napačnimi etimologijami.
K NATANČNI DOLOČITVI NAJDIŠČA OLTARJEV, KI SO KILA POSTAVLJENA ADSALUTI ALI NJEJ IN SAVUSU
Pri Knablu, kjer so ti kamni prvič objavljeni, in pri večini poznejših omemb bodisi Adsalutinega svetišča bodisi njej, oz. njej in Savusu posvečenih napisov, vse do 2. svetovne vojne, se najdišče imenuje Sava (nemško Saudorfel, pri Schmidu Savedorfel), navedeno pa je tudi, da gre za najdišče nasproti Hrastnika. Sava se zaselek imenuje tudi v Brečkovi zgodovini Hrastnika.13 Pri MUllnerju, ki je spomenike objavil v dodatku k svoji Emoni in navedel tudi zelo natančne najdiščne podatke, se kraj imenuje Na Savi. Pod tem imenom je zaselek naveden tudi na franciscejskem katastru iz leta 1825 (k.o. Podkraj, N. 201, list I), ob nemškem imenu Saudorfel, in pri Orožnu.14 V Arheološka najdišča Slovenije pa je vnesen podatek Bolte, ki izrecno opozar-
ja, da se najdišče oltarjev, posvečenih Adsaluti ali Savusu in Adsaluti, ki je bilo v stari literaturi znano kot Sava, pravilno imenuje Za Savo (str. 267). Tako je najdišče v ANSI mogoče najti le pod tem imenom. Vendar vse kaže, da je ta navedba v ANSI napačna, ker je tako na zemljevidu 1:5000 (TTN Trbovlje 24), kot v Atlasu Slovenije ta zaselek naveden pod imenom Sava (Podkraj). Bolta se je po dogovoru med arheologi opiral na podatek v Krajevnem imeniku iz leta 1954, ki je v danem primeru zavajajoč, kar je posebej škoda, ker obstaja zaselek Za Savo zahodno od našega najdišča na nasprotnem, levem bregu Save južno od Zagorja. Zaselek, ki se je od nekdaj imenoval Sava oz. Na Savi, se tudi zdaj imenuje Sava.
Težje je določiti ledino, na kateri so bili ti oltarji najdeni. Knabl v prvi objavi teh spomenikov zgolj omenja, da sta bila dva od njih (št. 5 in 9) vzidana v Koritnikovo hišo in navaja letnico odkritja 1792. Pač pa za napis Antonija Sekunda (št. 2; napačno ga razloži kot posvetilo, ki so ga bogovoma postavili panonski in noriški čolnarji, scapharii) piše, daje bil najden leta 1845 zahodno od Koritnikove hiše, četrt ure proti toku Save na njivi, ki je ležala ob vznožju drče za spuščanje lesa, imenovane Škarje (Holzriesel Škarje), točno nasproti kraja Klempas. Tega kraja sicer na modernih zemljevidih in v seznamih slovenskih krajev ni mogoče najti, vendar se je o njegovem obstoju mogoče prepričati na kraju samem, naveden pa je tudi pri Orožnu (Klembasovo),15 v ANSI (Klempas, 264) in pri Brečku (Klempas).16 E. Weber (RISt 362) za isti napis, ki se hrani v Joanneu. brez navedbe literature omenja, daje bil najden leta 1792. Miillner je že po izidu CIL III (kjer so bili vključeni napisi št. 2, 5, 7 in 9, ne pa 3) te oltarje objavil skupaj z drugimi rimskimi napisi kot dodatek v svoji monografiji o Emoni pod razdelkom XXX: Na Savi (Saudorfel, št. 233 - 238).17 Najdišče si je očitno ogledal 6. avgusta 1873, kar je razvidno iz omembe k napisu 234 in 238 (Standort: Haus des Koritnik. 6. August 1873). Kot najdiščni podatek za vse napise omenja Ribnikarjevo njivo pri Škarjah (Škarje), pri napisu št. 234 (št. 3) pa še dodaja, daje bil najden pri Ribnikarjevem mlinu. Iz Miillnerjevega natančnega opisa najdišča (str. 309-310) izhaja, da so bili vsi oltarčki z znanimi najdiščnimi podatki najdeni približno na enem in istem mestu. Tik ob poti, ki vodi ob bregu Save, nekaj sto korakov od Ribnikarjevega mlina (in sicer vzhodno od mlina, čeprav Miillner smeri pomotoma ne navede), je bil v njegovem času teren blago nagnjen, nekoč so ga obdelovali, nedaleč proč (v vzhodni smeri) pa seje nahajala peščena drča Škarje. Pod to trato so odkrili ostanke rimskega zidovja in opek in pri oranju velik zlat novec, na drči Škarje pa so pri kopanju peska naleteli na omenjene oltarje, ki so bili zakopani pod prodom. Glede na ostanke zidovja in najdbo votivnih oltarjev ter ugodno lego najdišča - sicer so bregovi Save na tem odseku težko dostopni -je Miillner domneval, da je na Ribnikarjevi trati stalo svetišče boštev obeh rek: Save (Savus) in Savinje (Adsalluta).
Danes za drčo Škarje, ki leži nekaj sto metrov vzhodno od potoka Ribnik, ve le še najstarejši kmet z Matice, ki se še spominja, da so za njegovih mladih let spravljali hlode proti bregu Save po tej drči, ki se zgoraj in spodaj razširi v obliki škarij in se na obeh mestih imenuje Škarje.'8 Najdišče oltarjev je pri spodnjih Škarjah, mesto najdbe pa danes obeležuje manjša piramida (si. 12). Od leta 1993 koplje na najdišču ekipa celjskega Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine. Glede na to, da so bili najdeni kamni zakopani v produ, bi bilo teoretično tudi možno, daje stalo svetišče, v katerem so bili postavljeni, nekje višje nad bregom, nad najdiščem, in se je utegnilo zrušiti ob kaki naravni katastrofi (poplave, plaz, potres), ob kateri so kamni zdrsnili po bregu navzdol in jih je nato prekril sloj prodnatega peska.
K PROBLEMU SVETIŠČA
V ANSI (str. 267) je omenjeno, da žrtveniki izvirajo iz nekdanjega svetišča, kjer so našli tudi "prazgodovinske črepinje, rimski denar in opeko". Sem sodijo tudi razne rimske najdbe, ostanki poslopij, opek in drugih predmetov, ki so bili najdeni na Ribnikarjevih (v starejši, nemško pisani literaturi se lastnik mlina imenuje Ribniker) in Koritnikovih njivah. Pri tolikem številu oltarjev, ki so bili najdeni v bližini Ribnikarjevega mlina (vsaj šest, zelo verjetno pa deset), ni dvoma, da je nekje v bližini stalo svetišče ali vsaj kapela, posvečena obema bogovoma. Vendar je
problematično, če je res mogoče kot svetišče interpretirati ostanke arhitekture, ki naj bi jo izkopal W. Schmid leta 1917. Svetišče je v literaturi nekajkrat omenjeno. Schmid v poročilu o arheoloških raziskavah v Avstriji v letih 1912-1924 piše, daje v Savi nasproti Hrastnika stalo majhno Adsalutino svetišče, lesena kapelica, tlakovana z lomljenci in pokrita z rimsko opeko, približno kvadratnega tlorisa (11,2 x 11,5 m); na skici, ki jo objavlja, ima tloris trapezoidno obliko (si. /i).19 V kapelici je bil najden poleg ostankov prazgodovinskega posodja močno izpran denarij triumvira Marka Antonija, kovan v letih 32-31 pr. Kr. za 14. legijo, ki pa se je obdržal v obtoku dve stoletji in več in zaradi tega ni uporaben kot kronološki indikator.20 Brečko omenja, da je Schmid izkopal svetišče 1915 (letnica po vsej verjetnosti ni točna) z ruskimi ujetniki in dal del kamnitega tlaka, ki gaje našel, odpeljati v graški muzej.21
Schmid dalje piše, da so bili oltarji izdelani iz podpeškega apnenca. Prevozniki naj bi sijih dali izdelati v Emoni, jih vzeli s seboj kot dodatni tovor in jih po uspešno prestani vožnji postavili v Adsalutinem svetišču. Schmid tudi omenja, da stoji nedaleč od svetišča kapelica patrona mornarjev sv. Miklavža, zavetnika popotnikov, ki se na vožnjah po rekah izpostavljajo nevarnim rečnim brzicam in drugim nevarnostim rečne plovbe. Krščanska cerkev je, kot je znano, s podobo sv. Miklavža želela izpodriniti in ukiniti globoko zakoreninjeno in trdoživo ljudsko vero v rečna božanstva. Ni razumljivo, kako je mogel Schmid trditi, da so oltarčki iz podpeškega apnenca, saj je bilo v prvi objavi izrecno poudarjeno, da so bili izdelani iz lokalnega kamna. S svojo trditvijo je namreč zavedel vse poznejše raziskovalce, ki niso bili pozorni, daje Knabl v svojem prvem poročilu kamnino natančno opredelil.
Schmidovo razlago je povzel Petru, ki je bil mnenja, da so bili oltarji najdeni na različnih mestih ob Savi in da so bili tisti brez najdiščnih podatkov najdeni blizu mesta, kjer so jih vzidali, iz česar je sklepal, da so torej Adsaluto častili na več točkah ob reki.22 Šašel v eni od opomb v članku o Emoni na osnovi Schmi-dovega napačnega podatka zmotno pripominja, da je trgovina s podpeškim apnencem doslej dokazljiva vse do Adsalutine kapelice nasproti Zagorja.23 Ker Knabl omenja, da mu je podatke o spomenikih - poleg tega, da jih je sam videl - posredoval znani avstrijski geolog Morlot, smemo njegovim navedbam tudi načelno brez pridržkov zaupati. Oltarčki so bili dejansko izklesani iz lokalnega kamna, temnosivega apnenca, le po barvi podobnega podpeškemu, ki so ga lomili v kamnolomih med Zidanim mostom in Lazami. Da gre nedvomno za lokalni apnenec, je potrdil tudi profesor Ramovš, ki si je v Narodnem muzeju v Ljubljani natančno ogledal tri tam shranjene žrtvenike. To je dokaz več, da gre nedvomno za lokalno zelo omejeno čaščenje božanstva, ki je bilo sicer vplivno, vendar zgolj v okviru ozkih geografskih meja najdišča - ali najdišč - oltarjev. Svetišče Schmid omenja še v članku Siidsteiermark im Altertum,24 kjer piše, da je bila domnevna boginja Savinje Adsaluta pravzaprav boginja rečnih brzic in slapov. To misel povzema tudi Orožen.25 Tloris domnevnega svetišča Schmid dvakrat objavlja s približno enakim opisom, medtem ko v besedilu zgolj omeni, da je bilo raziskano leta I9I7.26 Svetišče omenja tudi Saria,27 ki pripominja. da oltarje Adsaluti niso postavljali zgolj domačini. Na osnovi teh skopih notic ni mogoče vedeti, ali ostanki rimske oz. laten-sko-rimske (?) zgradbe, ki jo je Schmid izkopal leta 1917 in ki je žal ni mogoče rekonstruirati, v resnici pripadajo svetišču Adsalute in Savusa, prav gotovo pa je, da je nekje na tem prostoru obstajala kapelica ali manjše svetišče obeh božanstev.
K INTERPRETACIJI KULTA
Območje, kjer so bili žrtveniki najdeni, je pripadalo keltskim Tavriskom. Glede obsega tavriskijske poselitve antični literarni viri, predvsem Strabon in Plinij, niso najbolj jasni. Strabon v pogosto citiranem odlomku (IV 6,9 C 206) piše, da so zaledje severnojadranskega zaliva in zaledje Akvileje naseljevala nekatera noriška plemena in Karni, ter dodaja, da Norikom pripadajo tudi Tavriski (... tGSv 8£ Nu>pu<G)v ečcri, Kal ol TaupurKoi). V isti knjigi v naslednjem odstavku (IV 6. 10 C 207) omenja, da je bilo mogoče tovor, ki so ga pri Navportu naložili na ladje, brez truda prepeljati po Savi do Segestikc, do Panoncev in Tavriskov. Nauportus je bil tavriskijska naselbina
(VII 5,2 C 314)28 in prav tako Noreja (neloeirana), za katero Plinij piše, daje propadla (N.h. III 131). Plinij, ki našteva plemena v provinci Panoniji, omenja goro Claudius (po vsej verjetnosti Moslavačka gora ali Ivančica), pred katero so naseljeni Skordiski, za njo pa Tavriski (...mons Claudius, cuius in fronte Scordisci, in tergo Taurisci, III 148). Vrsta plemen, ki jih sicer našteva, je bila nekoč verjetno del tavriskijske zveze, ki je propadla v bojih z Burebisto. Del Tavriskov je prišel pod oblast noriškega kraljstva (... iuxtaque Carnos quondam Taurisci appel-lati nune Norici. III 133). Na osnovi omenjenih virov lahko sklepamo, da je bodočo rimsko provinco Norik ter del 10. regije in Panonije konec 4. stoletja pr. Kr. z vzhoda oz. severovzhoda naselila vrsta keltskih plemen, od katerih sta se, kot vse kaže. dve najmočnejši ljudstvi, Noriki in Tavriski, v času doseljevanja in pozneje bojevali za nadoblast nad sorodnimi in sosednjimi plemeni.-9
V delu jugovzhodnoalpskega prostora so slednji v določenem času po vsej verjetnosti premoč tudi dosegli, vendar glede na Rimu sovražno politiko - v nasprotju z Noriki, ki so z Rimljani gojili prijateljske stike - niso mogli računati na dolgotrajnejše uspehe. Novčne najdbe iz 2. polovice 1. stoletja pr. Kr. zgovorno kažejo, da je bila prej politično samostojni plemenski zvezi vsiljena noriška nadoblast. Latenske najdbe t.i. mokronoške kulturne skupine s prostranega območja osrednje in vzhodne Slovenije in severozahodne Hrvatske, od Gorjancev do Štajerske in z velikim delom Ljubljanske kotline kažejo enotno podobo,30 to ozemlje pa je hkrati identično s prostorom, kjer so bili v 1. stoletju pr. Kr. v obtoku vzhodnonoriški srebrniki.31 Glede na arheološke in glede na numizmatične najdbe je mogoče domnevati, da so bila tu naseljena plemena med seboj zelo sorodna in po vsej verjetnosti pod razmeroma enotnim vodstvom: eden od sedežev oblasti je bila gotovo tudi Celeja. Ker do Plinija viri ne navajajo drugih plemen, temveč so s tega prostora po imenu znani le Tavriski, lahko to ime upravičeno uporabita tudi arheolog in zgodovinar, ko želita etnično opredeliti mokronoško skupino. Tako morda ne bo daleč od resnice, da Adsaluto poimenujemo tavriskijsko boginjo. To se mi zdi toliko bolj primerno zato, ker so si Tavriski očitno zelo prizadevali imeli v rokah nadzor nad rečnim prometom po Ljubljanici in Savi - in Adsaluto so častili skupaj s Savusom - in s tem obvladovati trgovske poti od Akvileje in Tergesta do Panonije in obdonavskih naselbin.
Ko beremo poročilo Karla Picka o tovornem prometu po Ljubljanici in Savi, nas preseneti, kako podobno je temu, kar je o trgovini po istih rekah zapisal Strabon. Strabon, ki govori o trgovini med Italijo in vzhodom in severnimi deželami, pravi (V 1,8 C 214): Ti (namreč ilirska plemena ob Donavi) se oskrbijo z vsem, kar nudi morje, z vinom, ki ga tovorijo v lesenih sodih na vozovih |do Navporta, tam preložijo tovor na ladje: IV 6,10 C 207 in VII 5,2 C 314)], oni (namreč Rimljani) pa s sužnji, živino in kožami. Pick podobno ugotavlja: Tovorni promet je bil za prebivalstvo Kranjske skozi stoletja največjega pomena. ... trgovina pa se je razvijala na Kranjskem radi ugodne zemljepisne lege med Italijo, vzhodom in severnimi deželami. Iz Kranjske se je izvažalo poglavitno železo, živo srebro, les, platno, steklo, rešeta, vosek, med ter živina, dovažala pa so se laška in štajerska vina, laško olje ter sol od morske obali}2 Ključno naselje za nadzor nad tranzitno trgovino je bil prav gotovo Navport; Sava je tekla po sredi ozemlja Tavriskov in vse bolj se mi zdi verjetno Sašlovo mnenje, da bi mogli pri Pliniju omenjeno tavriskijsko naselbino Norejo - loponimov s tem imenom je bilo nedvomno več - enačiti z Norejo, za katero Strabon (V 1,8 C 214) piše, da je od Akvileje oddaljena ob plovni reki 1200 stadijev (ok. 222 km) in jo locirali na Vače.33 V bližini tega mesta, piše Strabon, se je Gnej Papirij Karbon neuspešno bojeval proti Cimbrom, območje pa je bilo znano po izpiranju zlata in železarstvu. Strabonovega podatka nikakor ni mogoče uskladiti z realnim stanjem in ga je potrebno tako ali drugače popraviti. Očitno gre za napačne predstave o toku rek ali za zmešnjavo v virih, zato bi morda smeli podatek o plovni reki, ki naj bi tekla od Akvileje v Norik - takšne reke namreč ni - razložiti kot podatek, ki bi se nanašal na trgovsko pot po Ljubljanici in Savi. To je bila iz pradavnine poznana trgovska pol, kar lepo ponazarja legenda o Argonavtih. Tako bi obsavska Noreja utegnila biti prav tisla, ki jo Plinij omenja kot Norejo pri Tavriskih, in ki je - bržčas zaradi bojev, ki so jih Rimljani od začetka 2. stoletja pr. Kr. vodili proti Tavriskom -
popolnoma propadla. Ta del južnega brega Save okoli zaselka Sava, kjer so bili najdeni Adsaluti in Savusu posvečeni oltarji, od Brestanice do Litije, je v rimski dobi pripadal provinci Noriku in ne Panoniji, na kar kažejo na južnem bregu Save pri Spodnjem Pijavškem nasproti Brestanice najdeni miljniki, na katerih je razdalja merjena od Celeje in ne od bližjega Nevioduna.34
Potovanje in prevažanje blaga po rekah ter kakršna koli druga izraba rečnega toka je zahtevala naklonjenost rečnih bogov, zato niti najmanj ne preseneča, daje na več mestih ob reki Savi dokumentiran kult boga te reke (št. 11-13). Bolj skrivnostno je božanstvo Adsalluta, katere vlogo bomo skušali osvetliti na podlagi obstoječe evidence. Za ime Adsalluta nimamo etimologije, ki bi nam morda pomagala razložiti bistvo tega boštva. Sodeč po prefiksu Ad- (pomensko ustreza latinskemu ad), ki je značilen za celo vrsto keltskih imen in je v noriškem imenskem gradivu dobro dokumentiran (npr. Adiatullus, Adnamatus in Adsediltis),35 bi mogli sklepati, da gre za keltsko ime, čeprav ga Krahe navaja med ilirskimi.36 medtem ko ga Mayer ni vključil v svoj leksikon ilirskih imen.37 Adsaluta je našteta med keltskimi imeni pri Holderju,38 ki jo je označil - tako kot že Knabl - kot noriško rečno boginjo, boginjo reke Savinje. Enako jo je opredelil tudi Ihm v RE39 in v kratkem prispevku, ki gaje napisal o keltskih rečnih bogovih.40 Schmidt jo je imenoval le noriško boginjo 41 Morda ni popolnoma izključeno, da bi utegnil imeti koren imena Adsalluta, ki ga Krahe sicer povezuje s toponimom Salluntum, z imenom ligurijskega ljudstva Sal(l)uvii in osebnim imenom iz Dalmacije, Sallas,42 enak ali podoben pomen kot latinska beseda salus, ki pomeni zdravje, blagostanje. Sklepanje, da bi obe besedi, latinska in podobno zveneča keltska, utegnili imeti skupen indoevropski izvor, je lahko docela napačno in prav gotovo ne more biti več kot zgolj hipoteza. Mnogo verjetneje pa je. daje rimskemu človeku ime boginje, ne glede na pravi pomen njenega imena, zbujalo določeno asociacijo - kajti podobnost z latinsko besedo salus je nesporna - in s tem misel na njene zdravilne moči. Ponekod je tudi dokumentirano, da so ob izvirih vode častili poosebljeno Blagostanje, Salus, tako npr. v Banos de Montemayor (Zephyrus 16, 1965, 5 ss) in v Banos de Valdelazura (Hispania Epigraphica 2, 1990, 71 št. 216) v Hispaniji ter morda v S. Vittore di Cingoli v peti italski regiji (Ann. epigr. 1985. 358). Kulti vode. ki je bila pogoj za življenje sleherne naselbine, in posebej še kulti zdravilnih vod - zdravilni in topli vrelci so tedanjemu človeku ob pomanjkljivo razviti in širšim plastem slabo dostopni medicinski vedi bolj kot danes nadomeščali bolnico - so bili pogosto povezani še z drugimi kulti.43
Zanimivo je, da se na nobenem od ohranjenih posvetil Adsaluti ne pojavi kakšno tavriskijsko ime, ki bi ga mogli zanesljivo pripisati domačemu peregrinemu prebivalstvu, kot npr. Diastumarus, Iblendus, Cliilo, C oma (CIL III 5144a = 11683, Retje), Atecurus, Mitto, Docnimarus (ILJug 385, Krnice), Ateloudus, Tutor, Boniata (ILIitg 365, Spodnje Dovže), Quinctus, Cata (CIL III 11681, Sava), Diastulus, Titua (CIL III 11686, Matica) in druga, ki so dokumentirana v tem delu Norika. Sklepati moramo, da je večina lokalnega prebivalstva tudi po rimski okupaciji še vedno boginjo častila na način, kakršen je bil v navadi med ljudmi pred uvedbo epigrafske prakse, torej preden je romanizacija teh predelov napredovala do te mere, da so začenjali postavljati kamnite nagrobnike in votivne spomenike z vklesanimi napisi. "Prazgodovinski" način čaščenja boginje pa v arheologiji žal ni zapustil nobenih sledov.
Ko skušamo opredelili njeno domeno, njeno vplivno območje in njen pomen, lahko iz več razlogov sklepamo, da gre za božanstvo tako ali drugače povezano z vodo.
Prvič: Svetišče ali kapelica ali kultni prostor je bil, sodeč po ohranjenih votivnih spomenikih, posvečen Adsaluti ter Adsaluti m Savusu.44 Savusa samega, kol kažejo napisi, na tem mestu niso častili, torej je bil kultni prostor v prvi vrsti namenjen čaščenju Adsalute. Nahajal seje ob bregu reke Save. blizu potoka, ki seje v začetku 19. stoletja po podatku iz franciscejskega katastra imenoval Klecin (Klezin) in se zdaj imenuje Ribnik, torej blizu sotočja dveh vod. Zakaj Knabl v povezavi z Adsaluto omenja potok Trifail,45 ni povsem jasno, saj Trboveljščica priteka v Savo na nasprotnem bregu reke.
Drugič: Boginji so bila posvetila nekajkrat postavljena v družbi z rečnim bogom Savusom (od devetih kar pet), ki je bil v
predstavah njenih častilcev očitno tesno povezan z njo in je morda imel vlogo njenega soproga: za keltsko religijo je značilno, da so bili bogovi včasih čaščeni v paru.46 Vsaj en vidik Adsa-lutine božanskosti je moral biti na nek način povezan z vodo: znano je namreč, da se keltske boginje pogosto pojavljajo kot družice bogov, pri čemer ne poosebljajo nekega različnega predstavnega sveta, temveč ženski princip istega koncepta.47
Tretjič: Enega od oltarjev, posvečenih le Adsaluti, je dal postaviti Lucij Servilij Evtih s svojimi krmarji. Beseda gubernator, krmar, ki je v epigrafiki razmeroma redka,48 se na napisih pojavlja največkrat v vojaškem kontekstu, kot funkcija v enem ali drugem od obeh vojaških brodovij. misenskega in ravenskega, in le redko v privatnem kontekstu, npr. na napisu s Krete, kjer sta omenjena krmar in lastnik ladje.49 Tukaj je beseda uporabljena očitno zunaj vojaške sfere, saj se ne navaja nobena vojaška enota, nadrejena oseba krmarjev, Lucij Servilij Evtih, pa je bil sodeč po imenski formuli, v kateri ni filiacije. kognomen pa je grški,50 več kot verjetno osvobojenec. Praenomen Lucij in gentilno ime Servilij kažeta, da je bil oproščenec bogate akvilejske družine Servilijev, od katere je ena veja dokumentirana v Navportu.51 L. Servilius Sabinus, katerega tribus Velina priča, da je bil po rodu iz Akvileje, je dal v Bistri pri Navportu na svoje stroške zgraditi Neptunu svetišče s portikom. Po vsej verjetnosti je bil akvilejski trgovec, ki je izkoriščal promet po Ljubljanici in Savi in je bil zato razumljivo častilec Neptuna. Ni povsem izključeno, da bi bil L. Servilius Evtyches njegov oproščenec, čemur časovna opredelitev napisov ne bi nasprotovala. Sabinov napis je datiran v 1. stoletje po Kr., kar bi lahko bila tudi datacija Evtihovega posvetila Adsaluti. Kot kaže množinska oblika besede gubernatores, je bil Evtih očitno lastnik ali nadzornik večjega števila trgovskih plovil, ki je ob neki priliki s svojimi krmarji v Adsalutinem svetišču postavil boginji oltar. Tako kot si je Sabin želel zagotoviti naklonjenost vodnega božanstva ob izviru Ljubljanice (v antiki Emona oz. Nauportus), se je Evtih na srednjem toku Save izročil v varstvo Adsaluti. Da sta obe osebi pripadali isti familiji, je toliko verjetneje, ker je gens Servilia, ki je sicer v severni Italiji, Hispaniji. Narbonenzijski Galiji in Dalmaciji dobro dokumentirana, v Noriku in Panoniji zelo redka. V Noriku je znan le Evtih, v Panoniji pa trije člani družine, ki so bili vsi vojaške osebe.52
V literaturi je dolgo vladalo Knablovo mnenje, daje Adsaluta boginja reke Savinje.53 Tako je menil tudi Polaschek, ki seje opiral na ustno mnenje Sarije.54 Terslenjakova misel, da bi šlo za boginjo nevarnih rečnih čeri, je bila v strokovnem svetu prezrta.55 Schmid je pozneje izrazil mnenje, da bi utegnila biti povezana z brzicami na tem odseku Save. To razlago sta povzela tudi Orožen56 in Petru, ki je bil (kot smo že omenili) mnenja, da so jo častili na več kritičnih točkah ob reki.57
Več razlogov govori proti tezi, da bi bila Adsaluta boginja reke Savinje. Reke so največkrat poosebljala moška božanstva, v rimskem imperiju so posvetila bogovom rek dosti pogosta in tudi v severnojadranskem in panonsko-obdonavskem svetu je znana vrsta posvetil rečnim bogovom, tako npr. Ezonciju (Aesontius, Inscr. Aquil. 96), Timavu (ILS 3900 = Ins. It. X 4, 318), Padu (ILS 3903), Dravu (AIJ 267 in 268), ki je bil skupaj z Danubijem čaščen v Tenju (Tenje) pri Osjeku (antični Mursi: CIL III 10263) in morda v Petovioni (Al.l 266), dalje Danubiju samemu (ILS 3911 = CIL lil 3416) in Danubiju skupaj z Jupitrom, Neptunom, Salacejo in neznanim Agavnom (CIL III 14359,27, iz Vindobone), od najbližjih pa Laburu (morda Ljubljanici: CIL III 3840) in Akvonu (Voglajni: Šašel, op. 2). Znana pa so tudi ženska božanstva, ki so poosebljala reke, tako npr. galska Sekvana, boginja reke Seine in priljubljena hispanska rečna boginja NavialNabia; a priori torej ne bi mogli izključiti, da je bila Adsaluta rečna boginja. Vendar bi bilo v tem primeru pričakovati, da bodo njeno svetišče ali njej posvečeni oltarji najdeni ob reki Savinji in ne več km proč od te reke, ob reki Savi. Savinja se v Savo izliva pri Zidanem mostu, kar je skoraj dve uri hoda od najdišča Adsalutinih oltarjev, to pa je dovolj velika razdalja, ki izključuje možnost povezave Adsalute s Savinjo. Poleg tega je treba upoštevati tudi dejstvo, da se je za redkokatero lokalno tako omejeno boginjo kot Adsaluta - gledano v okvirih celega imperija - ohranilo toliko epigralskih spomenikov kot zanjo (gotovo devet, po vsej verjetnosti pa deset, eden od oltarjev je namreč brez napisa). Zato hi tem bolj presenečalo, da se doslej ni našlo
nobeno posvetilo ob toku reke Savinje. Mislim, da lahko z največjo mero verjetnosti trdimo, da že samo to dejstvo govori proti identifikaciji Adsalute s Savinjo. Savinja je bila vsekakor pomembna plovna reka, ki je tekla skozi eno največjih tavriski-jskih naselbin Celejo; kako veliko vlogo je igrala v gospodarskem življenju mesta tudi za časa principata in pozneje in kako nevarna je bila zaradi pogostega poplavljanja, kaže posvetilo Neptunu, ki so ga dali Celejani rečnemu bogu javno postaviti (CIL III 5197). Posvetila Neptunu, tako kot drugim rečnim božanstvom, zgovorno pričajo o trgovanju po rekah. Kar tri posvetila Neptunu so znana iz Emone ob Ljubljanici (CIL III 3841, 10765, 13400: skupaj z Nimfami), kjer je dokumentirano tudi združenje čolnarjev (collegium naviculariorum, AIJ 178). Temu kolegiju je morda pripadal tudi kdo od posvetiteljev Adsalutinih in Savusovih oltarčkov. Zanimivo je, da sta še do preteklega stoletja v Ljubljani obstajala ceh malih in velikih čolnarjev.58 Dve posvetili Neptunu sta bili dalje najdeni ob Savi, eno ravno nasproti Adsalutinega svetišča, v _ Klembasu (Klempasu) pri Hrastniku (CIL III 5137) in eno pri Čatežu (CIL III 14354,22), posvečeno Neptunu Ovianu. Slednje kaže, da je Neptun pač pogosto prevzel vlogo domačih vodnih boštev.
Res je, daje Adsalutina kapelica stala na enem najnevarnejših odsekov ob Savi in nedvomno je bil njen kult povezan z nevarnostjo prehoda čez to območje, vendar se mi zdi mnenje, da bi Adsaluta konkretno poosebljala nevarne čeri na predelu Save vzhodno in zahodno od Hrastnika, oz. brzice reke na tem odseku, manj utemeljeno predvsem zato, ker je Sava imela svoje božanstvo, mogočnega boga Savusa, ki so ga, sodeč po ohranjeni epi-grafski evidenci, častili ob celotnem toku reke. Ime reke Save je omenjeno pri Strabonu (IV 6,10 C 207 in VII 5,2 C 314) in poznejših geografskih piscih in je nedvomno predkeltskega izvora.59 Savus je bil mogočen bog, katerega vplivno področje in delovanje je imelo v predstavah prebivalcev ob reki večje razsežnosti, kot bi mogli sklepati zgolj iz besedil na njemu posvečenih oltarjih. Na to kaže v Sisciji najdena, v vulgarni latinščini napisana zarotitvena ploščica (št. 13), ki jo je skupina ljudi naslovila na boga Savusa, da bi njihove nasprotnike v nekem sodnem procesu potegnil navzdol (utopil?), da bi umolknili in tako preprečil, da bi na sodišču pričali proti skupini piscev zarotitve. Natančnega prevoda napisa na ploščici ni mogoče podati, ker je besedilo zaradi številnih napak in nejasnosti mestoma nerazumljivo, vendar je glede na Hoffillerjeve in Vetterjeve pripombe k tekstu in glede na besedilo na zunanji strani ploščice, ki je kljub napakam razumljivo, smisel vendarle mogoče izluščiti. Imena nasprotnikov, ki so našteta v besedilu na notranji strani ploščice, ki ga ne navajam, so zanimiva, ker kažejo, kakšno kozmopolitsko pristaniško in trgovsko mesto je bila antična Siscija. Poleg Lucija Domecija Sekundona (L. Dometiu(s?) Secundo: čitanje imen po Hoffillerju), Lucija Larciona (Lucius Larcio) in Lucilija Valensa (Luccillius Vallens), ki so bili glede na to, da pri njihovih imenih ni pripisan njihov rodni kraj, verjetno Siscijani, so med nasprotniki omenjeni še neka oseba (čitanje imena je glede na Vetterjeve popravke negotovo) iz Cibal, Publij (?) Citronij Cikorelij (P. (?) Citroniu(s) Cicorelliu(s)) iz Narbone in Licinij Sura (Lic(i)nius Sura) iz Hispanije, morda pa so navedene še mezijske Novae (po Vetterjevem čitanju, vendar je negotovo). Očitno je šlo za skupino trgovcev, ki so skupaj z blagom, ki so ga prevažali in prodajali, potovali z ladjami, zato je razumljiv poziv njihovih nasprotnikov Savusu, naj jih potegne na dno svojih vod. Napis na ploščici je zanimiv tudi zato, ker dokazuje, da so vodo, ki je bila sicer predvsem vir življenja in plodnosti, v antiki povezovali tudi z demonskimi silami podzemnega sveta.611
NARAVA IN VPLIVNO OBMOČJE ADSALUTINEGA KULTA
Kot smo videli, ni dvoma o tem, da je bila boginja na nek način povezana z vodo, sicer njej posvečen kultni prostor, kapelica ali manjše svetišče, ne bi stal ob bregu reke blizu potoka. Poleg lega je bila čaščena tudi skupaj s Savusom in njej je oltar posvetil Lucij Servilij Evtih s svojimi krmarji. Ena od možnih razlag bi bila gotovo la, daje bila Adsaluta zavetnica toplih vrelcev, ki bi v času nastanka njenega kulta obstajali na mestu najdišča njej posvečenih oltarjev. Za obstoj toplih vrelcev doka-
zov iz moderne dobe sicer ni, pač pa ima - geološko gledano - ta predel Save primerno tektonsko strukturo, ki bi pojav toplih oz. zdravilnih vrelcev teoretično vsekakor dopuščal. To je območje, kjer se topli vrelci lahko pojavijo, pa spet izginejo. Širše področje od Medijskih toplic do Laškega in Rimskih toplic je znano po zdravilni topli vodi, najbližji topli vrelec pa je bil odkrit na nasprotnem bregu Save pri cementarni v Trbovljah.61 Izviri vode, bodisi navadne, posebej pa še termalne, so največkrat posvečeni Nimfam.62 Seneka piše, da častijo izvire mogočnih rek, postavljajo oltarje na krajih, kjer iz skritih izvirov nenadoma bruhne na dan silovita voda, predmet kultnega čaščenja so izviri tople vode, nekatera jezera so posvečena zaradi temne vode ali neskončne globine (Ep. XLI, 3: Magnorum fluminum capita ven-eramur; subila ex abdito vasti amnis eruptio aras habet; colun-tur aquarum calentium fonles, et stagna quaedam vel opacitas vel inmensa altitudo sacravit). Tako so častili Nimfe v antiki tudi v sosednjih Rimskih toplicah (CIL III 5146-5148 in 11688), kjer je eden od oltarjev posvečen tudi Zdravju (Valetudo: 5149). Zavetniki toplih vrelcev pa so bili v keltskem svetu neredko tudi bolj ali manj lokalni keltski bogovi in tudi boginje, tako npr. Coventina. ki so jo častili ob Hadrijanovem zidu v Britaniji, v postaji Brocolitia (Carrawburg: RIB št. 1523-1535) in v Hispaniji, pod imenom Cohvetena (Guitiriz in Santa Cruz de Loyo, Lugo: F. Arias Vilas, P. Le Roux, A. Tranoy, Inscriptions romaines de la province de Lugo [Pariš 1979] 80, št. 57 in 81, št. 58), ali Varna/Uvarna v Hispaniji.63
Dalje bi si bilo Adsaluto mogoče predstavljati tudi kot zavet-nico svetega gaja, ki se je raztezal do brega Save, posebej, ker so bregovi Save na omenjenem predelu dokaj nepristopni in je območje najdišča oltarjev izjemoma prijazno in lahko prehodno, kot je poudaril v svojem opisu najdišča oltarjev že Mullner. Vsekakor je morala biti Adsaluta kar najtesneje povezana z naravo in naravnimi danostmi tega prostora, te ozke in težko prehodne soteske, in sije njeno vlogo verjetno treba predstavljati kot vlogo kakšne mogočne obrežne nimfe, morda z nekaterimi potezami Diane. Za keltsko in nerimsko, z naravo tesno povezano religijo nasploh, ie značilna določena polivalentnost, ki je pač težko opredeljiva.^ Čolnarjem in splavarjem, rokodelcem in predvsem trgovcem in vsem, ki so z ladjami in čolni potovali po reki, je bila naklonjenost obrežne gospodarice takšne ali drugačne narave vsekakor pomembna.
Potovanje po Savi v smeri rečnega toka je bilo v celoti izvedljivo s plovili, vendar je bilo zaradi brzic in čeri mestoma gotovo tudi zelo nevarno. Potovanje v obratno smer pa na marsikaterem odseku, med drugim tudi na omenjenem predelu od Zidanega mosta do Zaloga, ni bilo mogoče brez vleke plovil z vprežno živino po nalašč za to napravljenih obrežnih kolovozih in v skalnate stene izsekanih poteh. Nasprotni, levi breg Save, je bil v antiki veliko gosteje naseljen od desnega in tudi komunikacijsko pomembnejši, saj je bila konfiguracija lal ugodnejša za izgradnjo večje prometnice: po njem je tekla glavna cesta, ki je povezovala Čelejo z Neviodunom in vzhodneje ležečimi obsavskimi mesti. Južna železnica, ki je to pot v nekem smislu nadomestila, je bila v prvi polovici prejšnjega stoletja prav tako zgrajena na levem bregu reke. Šele z izgradnjo železnice je bila opuščena vlečna pol na desnem bregu Save, t.i. Treppelweg, ki je bila pod nadzorstvom cesarskega urada za rečno plovbo (k. k. Navigations-Amt). Ta pot je v preteklih stoletjih omogočala vleko ladij s pomočjo vprežne živine po Savi navzgor, saj je bilo brodarjenje po reki, ki je izumrlo, ko so lela 1862 odprli hrvaško železnico Zidani most - Sisak, zelo živahno. Opisuje ga A. Planine z Broda pod Boštanjem ob Savi, doma z domačije, kjer je bila znamenita brodniška postaja. Ceste so bile v 18. in 19. stoletju tako slabe, da so bile rečne poti tem bolj pomembne, k živahni trgovini pa je posebej pripomoglo povpraševanje Tržačanov po žitu, ki so ga tovorih z ladjami od Siska do Zaloga. Žito in vino, ki so ga natovarjali v Krškem in Vidmu, sta bila najobičajnejši tovor. Pot, ki je trajala od 16 do 26 dni, je bila naporna, saj vlečna pot ob reki ni bila povsod urejena za vprežno živino in so morali na marsikakem odseku ladje vleči krepki fantje in možje. Po Savi navzdol tovor ni smel biti pretežak; trgovcem v obsavskih krajih so dovažali sladkor, kavo, olje, železo in manufakturno blago. Ugoden čas za tovorjenje je bil predvsem pomladi in jeseni, poleti ob suši je bilo često težko spraviti ladje čez nevarne čeri; vsako leto sta se razbili vsaj ena ali dve ladji.
Častno mesto na ladji je imel vedno krmar, ki jo je znal varno krmariti.65 Sodeč po posvetilu, ki gaje Lucij Servilij Evtih s svojimi krmarji postavil Adsaluti (št. 6), tudi v antiki ni bilo dosti drugače.
Verjetno je brodarjenje po Savi potekalo ob koncu prazgodovinskega in v rimskem obdobju na podoben način in vlečna pot je bila na več ali manj isti trasi v uporabi že v antiki in morda še prej.66 Pri Brestanici, nasproti katere je bilo najdenih več rimskih miljnikov, se je domnevno nahajal most čez Savo; pri Zidanem mostu so odkrili antično pristavo (villa rustica). Večje antično naselje na desnem bregu reke je bilo le pri Radečah, pomembni postaji na tej vlečni poti pa sta bila tudi zaselek Sava z Adsaluti in Savusu posvečeno kapelico in najdišče Savusu posvečenega oltarja pri Verneku, nasproti železniške postaje Kresnice. Ta pot je namreč utegnila ponekod voditi tudi čez svete gaje in svete kraje in eden teh je bil posvečen Adsaluti. Po uspešno opravljenem potovanju so ji popotniki in uporabniki teh poti v zahvalo postavljali zaobljubne oltarje, potem ko so jo poprej prosili za dobrohotnost in pomoč. Če lahko zaupamo podatkom iz neobjavljene Pečnikove arheološke karte Radeč in Zagorja, so bili v zaselku Sava najdeni poleg ostankov rimskih hiš tudi grobovi.67 Natančnejša časovna opredelitev teh grobov ni znana, ne bi pa niti najmanj presenečalo, če bi bili sočasni z razcvetom kulta Adsalute. Vsekakor je bolj verjetno kot ne, da se je v bližini svetega gaja nahajala manjša naselbina, kak v virih neizpričan Lucus Adsallutae, ki je živel od tega, da je skrbel za kapelico oz. svetišče in oskrboval ta del vlečne poti; domače prebivalstvo se je nedvomno ukvarjalo tudi s tranzitnim prometom, kar je bila po vsej verjetnosti ekonomska podlaga tega zaselka. Izkopavanja celjskega Zavoda za zaščito leta 1993 in 1994 so tudi dejansko potrdila ostanke antične naselbine.
Morda bi mogli navesti kot bližnjo paralelo k posvetilom Savusu in Adsaluti v Topuskem najdena posvetila Vidasu in Tani (Vidasus. Thana: AIJ 516-518; CIL III 3941). Topusko, v antiki morda Ad fine s, je bil že iz zgodnjega rimskega obdobja znan zdraviliški kraj s toplimi vrelci, ki leži v dolini reke Kolpe, na sotočju te reke z Glino. Paralela je posebej privlačna v luči Ihmove hipoteze, da bi utegnil bili Vidasus v kakšni povezavi s pritokom Save Valdasom, ki je omenjen pri Pliniju (N.li. 111 148): ... inde XLV Taurunum, ubi Danuvio miscetur Saus; supra influ-unt Valdasus. Urpanus, et ipsi non ignobiles 68 Vsekakor sta bila Vidasus in Thana lokalni, po vsej verjetnosti vodni božanstvi.69 Keltska rečna, vodna in druga z naravo tesno povezana božanstva so v keltskem svetu dobro dokumentirana, posebej v izrazito keltskih provincah, kot v Galiji. Hispaniji in Britaniji.70 Njihovo čaščenje je bilo med ljudstvom trdovratno zakoreninjeno in krščanska cerkev je v Hispaniji - in gotovo tudi drugod - še v pozno 7. stoletje preganjala "tiste, ki prižigajo bakle in častijo svete izvire in drevesa" (accensores faculorum et excolentes saera fontium vel arborum: 2. kanon 16. koncila v Toledu lela 693).71 Sv. Martin iz Brakare (510/520 - 579), po rodu iz Panonije, je v spisu O spreobrnitvi kmetov (De correctione rusti-corum. VIII) navedel zanimivo mitološko zgodbo, ki pojasnjuje izvor kulta vod: "Poleg teh pa mnogo tistih demonov, ki so bili pregnani iz nebes, domuje bodisi v morju, bodisi v rekah, izvirih in gozdovih. Na podoben način častijo ljudje, ki ne poznajo (pravega) boga, tudi nje skoraj kol bogove in jim prinašajo žrtve. V morju jih imenujejo Neptuna, v rekah rečne pošasti, v izvirih nimfe"... (Praeter haec autem muhi daemones ex illis, qui de caelo expulsi sunt, aut in mari, aut in Jluminibus, aut infontibus, aut in silvis praesident, quos similiter liomines ignorantes deum quasi deos colunt et sacriftcia illis offerunt. Et in mari quidem Neptun um appellant, in fluminibus lamias, in fontibus Nvmphas...). Keltska religija je bila v primerjavi z rimsko mnogo manj stereotipna, mnogo bolj osebna in animistična, mnogo bolj jo je oblikovala narava kraja kol funkcija boga,72 in skoraj vsaki od številnih keltskih ali rimsko-keltskih boginj so kljub njihovim različnim domenam verniki pripisovali tudi moč ozdravljenja in podeljevanja blagostanja in plodnosti.
Pomembnost Adsalute se nedvomno zrcali v razmeroma velikem številu njej posvečenih oltarjev ali posvetil njej in Savusu. Prav gotovo jo je častilo lokalno prebivalstvo, vendar z napisov tega ni mogoče razbrati; domačina bi utegnila bili zgolj Secundio (šl. 5) in Ocellio (št. 9), morda Lucius Servilius Eutvclies (št. 6). Sicer zbujajo imena dedikantov na ohranjenih
posvetilih vtis, da gre za člane trgovskih ali podjetniških družin, ki so izkoriščale prometne možnosti po rekah. Med takšne družine so gotovo sodili iz etruščanskega sveta izvirajoči in v Akvileji dokumentirani Caecinae (št. 7),73 po vsej verjetnosti severnoitalski Castricii in zgoraj omenjeni Servilii. Suženj Kastricija Marcela, Ocellio, je bil morda keltskega rodu - ime, ki je redko, je dokumentirano v keltskih provincah -,74 vendar je bil v teh krajih gotovo v službi gospodarja. Le-ta je bržčas pripadal isti družini Gajev Kastricijev kot C. Castricius Optatus, ki je ravno nasproti Adsalutine kapelice, v Klempasu pri Hrastniku, postavil oltar Neptunu. Družina se je v 1. ali 2. stoletju po Kr. očitno intenzivno ukvarjala s trgovino in tovorjenjem po Savi. O Antonijih je težko karkoli sklepati, ker je gentilno ime povsod zelo razširjeno, prav tako o dedikantu z napisa št. 1, za katerega ni gotovo, ali je bil Memmius ali Mammius. Cassii (št. 3) so sicer dokumentirani v večjem številu severnoitalskih, noriških in panonskih mest, vendar je zanimiva koincidenca, da je neka Cassia Clementilla posvetila oltar Neptunu in Nimfam v Emoni (CIL III 13400). Ni seveda nujno, da gre pri obeh napisih za Kasije ene družine, vendar je to vsekakor možno. Cassii so v Emoni razmeroma dobro dokumentirani. Bili so bogata in vplivna družina, kar je mogoče sklepati iz dejstva, da je eden njenih članov P. Cassius Secundus dosegel viteški stan in je bil morda celo sprejet med senatorje.75
Iz podatkov, ki nam jih omogoča analiza onomastičnega gradiva o socialnem statusu in etnični pripadnosti dedikantov, je torej razvidno, da so Adsaluti ali Savusu in Adsaluti oltarje
posvečali predvsem, lahko bi rekli, tranzitni potniki, v največji meri gotovo trgovci ali njihov personal, ki so si želeli zagotoviti naklonjenost božanstev pri plovbi po reki in ob prehodu čez obrežni sveti kraj. Če vlogo Adsalute primerjamo z vlogo Ekorne, velike zaščitnice emonske kotline,76 lahko ugotovimo nekaj bistvenih razlik. Ekorni je v Navportu postavila svetišče s portikom vsa vaška skupnost pod nadzorom obeh vaških načelnikov; v Savariji sojo z elegantno posvetilno ploščo počastili vsi Emonci, ki so v tem mestu živeli in bili med seboj povezani v močno interesno skupnost. V Emoni ji je postavil oltar P. Cassius Secundus, rimski vitez in visok vojaški funkcionar, prefekt Prve britanske ale, ki jo je zaradi uspehov v dačanski vojni, kot je omenjeno na napisu, Trajan dvakrat odlikoval.77 Ekorna je bila pomembna predrimska lokalna zavetnica, ki jo je častila vsa mestna skupnost, med posamezniki pa najvišje rimske osebnosti. Adsalutin kult se ni raztezal, vsaj glede na dosedanjo evidenco, niti na kakšno večjo mestno ali vaško naselbino, temveč je bil lokalno omejen zgolj na območje brzic od zaselka Save do Radeč, na kultno mesto ob bregu Save pri zaselku Sava in na prejkone obstoječi sveti gaj in zaselek ob njeni kapelici. Ni izključeno, daje bil ta sveti kraj neke vrste božja pot domačinom, predvsem pa je boginja bdela nad varnim prehodom pogostih popotnikov, kajti vodna pota so v prazgodovini, antiki in še dolgo v novi vek v bistveno večji meri kot danes izkoriščali za prevažanje najrazličnejših tovorov. Trgovina se je po starodavni argonavtski poti živahno odvijala tudi za časa rimskega imperija, o srečni usodi čolnarjev pa sta ob nevarni Savi odločala - tako je verjel antični človek - Savus in Adsalluta.
Lepo se zahvaljujem prof. dr. Stanetu Gabrovcu in dr. Draganu Božiču, ki sta ljubeznivo prebrala članek in ga kritično ocenila, Draganu Božiču pa še posebej za popravke v zvezi s topografskimi podatki. Za odločilno in požrtvovalno pomoč pri terenskem ogledu spomenikov se zahvaljujem Primožu Pavlinu in Andreju Semrovu, ki sta tudi fotografirala napise iz Šentjurja, Radeč in Hrastnika.
1	I. Chirassi Colombo, 1 culti locali nelle regioni alpine, Ant. Altoadr. 9, 1976, 173-206; V. Kolšek, Pregled antičnih kultov na slovenskem ozemlju (Ubersicht iiber die antiken Kulte im slovvenischen Gebiet), Arh. vest. 19, 1968, 273-286; glej tudi R. Marič, Antički kultovi u našoj zemlji (Beograd 1933) 62 (Adsaluto le omenja).
2	Glej npr. K. Wigand, Die Nutrices Augustae von Poetovio, Jh. Osterr. Arch. Inst. 18, 1915, 190-218; E. Diez, Nutrices, v: Le.vicon iconographicum mythologiae classicae VI 1 (1992) 936-938 in VI 2 (1992) 620-622; P. Petru, Cernunnos v Sloveniji (Cernunnos in Slowenien), Situla 4, 1961, 31-48; J. Šašel, Aquo, Aquonis, m., personifikacija in imensko izhodišče za potok Voglajna (Aquo, Aquonis, m., Personifizierung und Namensursprung fiir den Voglajna-Bach), Linguistica 20/2, 1980, 61-66; M. Šašel Kos, Boginja Ekorna v Emoni. Zgod. čas. 46. 1992,5-12.
3	R. Knabl, Inschriftliche Funde aus neuerer und neuester Zeit in und an den Granzen des Kronlandes Steiermark, Mitt. Hist. Ver. St. 2, 1851, 43-57 (I. Sava [Saudorfl]), risbe t. I.
4	Glej ANSI (1975) 267.
5	J. Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola I (Trbovlje 1958) 33 in op. 18; S. Brečko, Hrastnik skozi desetletja (Hrastnik 19782) 5. Na knjigo meje ljubeznivo opozoril dr. M. Jelen z Geološkega zavoda.
6	J. A. Ostrowski, Personifications of Rivers in Greek and Roman Ari (Warszawa, Krakćvv 1991) 58 in si. 60.
7	Knabl (op. 3) 47-48.
8	F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 2 (Ljubljana 1961) 174.
9//>„ 175-176.
10	P. Kandler, Inscrizioni antiche alla Sava, LTstria 2, 1847, št. 56-57, 228.
11	R. Knabl, Epigraphische Excurse, Mitt. Hist. Ver. St. 6, 1855, 163-165.
12	P. Hitzinger, Votivsteine zu Ehren der Gottin Adsalluta, Mitt. Hist. Ver. Krain 11, 1856, 70-71 (glej tudi D. Terstenjak, Adsallutae Aug. sacr. G. Caecina Faustinus, Novice 14, 1856, 62 in 66-67).
13	Brečko (op. 5) 454.
14	Orožen (op. 5) 33-34.
15	lb„ 32.
16	Brečko (op. 5) 454.
17	A. Miillner, Emona. Archaeologische Studien aus Krain (Laibach 1879). Glej tudi id., Das Heiligthum des Saus und der Adsalluta zu Saudorfl, Laibacher Zeitung 1874, št. 14, 94-95; št. 15, 102-103; št. 16, 110-111.
18	Za podatek se lepo zahvaljujem dr. L. Placerju z Geološkega zavoda.
19	W. Schmid, Romische Forschung in Osterreich 1912-1924. Die siidlichen Ostalpenliinder. Ber. Rom. Germ. Komm. 15, 1923/24, 183-184.
20	P. Kos, FMRS I 323.
21	Brečko (op. 5) 5. K svetišču prim. tudi P. Scherrer, Grah-bau - Wohnbau - Turmburg - Praetorium. Angeblich romer-zeitliche Sakralbauten und behauptete heidnisch - christliche Kullkontinuildten in Noricum. Berichte und Materialien 4, 1992, 39-41, ki dvomi v Schmidovo interpretacijo.
22	Petru (op. 2) 39-40.
23	J. Šašel, s. v. Emona, v; RE Suppl. 11 (1968) 550 op.
24	W. Schmid, Siidsteiermark im Altertum, v: Siidsteiermark. Ein Gedenkbuch (Graz 1925) 16.
25	Orožen (op. 5) 33.
26	W. Schmid, Der heilige Bezirk von Brunn bei Fehring in Steiermark, Jh. Osterr. Arch. Inst. 31, 1938, Bb. 97-98. Id., Das Eindringen der romischen Kultur in Noricum, Das Joanneum 6, 1943, 20, Abb. 16. Prim. tudi Deutsche Wacht 8, 1883, št. 58,4.
27	B. Saria, Novi napisi. Glas. Muz. dr. Slov. 18, 1937, 133.
28	M. Šašel Kos, Nauportus: antični literarni in epigrafski viri (Nauportus: Literary and Epigraphical Sources), v: Jana Horvat, Nauportus (Vrhnika) (Ljubljana 1990) 17-21 (143-148).
29	Mnenja o Tavriskih si niso povsem enotna, vendar tu ni mesto, da bi se spuščali v te probleme. Glej G. AIfoldy, Noricum (London, Boston 1974) 25-27; P. Petru, Die ostalpinen Taurisker und Latobiker, v: ANRW II 6 (1977) 473-499; J. Šašel, Lineamenti dell'espansione romana nelle Alpi Orientali e nei Balcani occidentali, Ant. Altoadr. 9, 1976, posebej 71-79 ( = Opera selecta 1992, 408-416). Id., Miniera aurifera nelle Alpi Orientali, Aquil. Nos. 45/46, 1974/75, 148-152 (= Opera selecta [1992] 538-540).
30	D. Božič, Keltska kultura u Jugoslaviji. Zapadna grupa, v: Praist. jug. zem. 5 (1987) 855-897.
31	P. Kos, The Monetarv Circulation in the Southeastern Alpine Region (ca. 300 B.C. -A.D. 1000). Situla 24 (1986) 20-24.
32	K. Pick, O čolnih na Savi in na Ljubljanici, Carniola 2, 1911. 172.
33	To mnenje je J. Šašel nekajkrat izrazil ustno, nikdar pa ga ni izdelal v članku, ker je imel zanj premalo dovolj tehtnih dokazov. K lokaciji Noreje glej sicer Alfoldy (op. 29) 47-51 in posebej op. 49 in 50 (str. 298), kjer navaja dotedanje predloge.
34	J. Šašel, v: ANSl str. 86, št. 102-104; Alfoldy (op. 29) 60.
35	F. Lochner von Hiittenbach, Die rdmerzeitlichen Personennamen der Steiermark (Graz 1989) 11-13.
36	H. Krahe, Die Sprache der lllyrier, 1, Die Quellen (Wiesbaden 1955) 50-51. V svojih zgodnejših monografijah Adsalute ne navaja: Lexikon altillyrischer Personennamen (Heidelberg 1929) in Die alten halkanillyrisclien geograpliis-clien Namen (Heidelberg 1925).
37	A. Mayer, Die Sprache der alten lllvrier 1 (Wien 1957).
38	A. Holder, Alt-celtischer Sprachscliatz I (Leipzig 1896, repr. Graz 1961)46.
39	M. Ihm, v: RE I 1 (1893) 421-422.
40	ld., Keltische Flussgottheiten, Arch.-epigr. Mitth. 19, 1896,
78.
41	K. H. Schmidt, Die Komposition in gallisclien Personennamen (Tiibingen 1957) 116.
42	Krahe (op. 36).
43	Glej za marsikakšno zanimivo misel v zvezi s kulti voda G. Susini, Culti idrici in area coloniaria: preambolo alla ricerca, v: Studi triestini di antichita in onore di Luigia AchiUea Stella (1975) 397-401 in id.. Culti salutari e delle acque: materiali antichi nella Cispadana. Studi Romagnoli 26, 1975, 321-338.
44	Alfoldy (op. 29) 60 napačno piše, da je v zaselku Za Savo stala Neptunova in Adsalutina kapelica, toda glej str. 239.
45	Knabl (op. 3) 47.
46	J. Vendryes, La religion des Celtes, v: Les religions des Celtes, des Germains et des anciens Slaves, Les religions de 1'Europe ancienne 3 (Pariš 1948) 269 ss.
47	M. J. Green, A Corpus of Religious Material from the Civilian Areas of Roman Britain. BAR Brit. Ser. 24 (1976) 21.
48	Diz. epigr. 3 (1922) 594 s. v.
49	CIL III 3.
H. Solin, Beitrdge zur Kenntnis der griechisclten Personennamen in Rom 1, Commentationes Humanarum Litterarum 48 (Helsinki 1971) 146 ss. Glej tudi Alloldy (op. 29) 129 in op. 178 (str. 324) in 179 (str. 325), ki navaja primere noriških sužnjev z grškimi imeni.
51	Šašel Kos (op. 28) 23, št. 6 in 29 (150, št. 6, 155-156).
52	A. M6csy, Die Bevolkerung von Pannonien his zu den Markomatinenkriegen (Budapest 1959) 159.
53	Ihm (op. 39 in 40); H. Dessau, ILS 3907; Holder (op. 38).
54	E. Polaschek, Noricum, v: RE XVII (1936) 1022 (v članku V. Kolšek |op. I, str. 2811 se Polascheku napačno pripisuje mnenje, da naj bi Adsaluta poosebljala zgornji tok Save).
55	Glej op. 12.
56	Glej op. 14.
57	Petru (op. 2) 39-40.
58	Pick (op. 32) 173-174.
59	Bezlaj (op. 8) 171-174.
60	C. Bruun, Water as a Cruel Element in the Roman World, v: Crudelitas. The Politics of Cruelty in the Ancicnt and
Medieval World, Medium Aevum quotidianum (Krems 1992) 74-80, posebej 79.
61	Za potrdilo moje domneve s strani strokovnjaka in za podatek o izviru v Trbovljah se lepo zahvaljujem dr. L. Placerju z Geološkega zavoda Slovenije.
62	R. Chevallier, Introduction au colloque, v: Les eaux ther-males et les cultes des eaux en Gaule et dans les provinces voisines, Caesarodunum 26 (1992) 5-27. Na splošno h kultu voda glej tudi nekoliko dolgovezno delo C. Bourgeois, Divona 1, Divinites et ex-voto du culte gallo-romain de 1'eau (Pariš 1991) passim. Prim. tudi napovedano publikacijo: II culto delle acque e la "persistenza del sacro", Mediterraneo tardoantico e medievale, Quaderni 2.
63	N. Dupre M. J. Perex Agorreta, Thermalisme et religion dans le nord de l'Hispania (des Pyrenees a 1'Ebre), v: Les eaux thermales (op. 62) 158-159, 164.
64	Prim. H. Kenner, Die Gottenvelt der Austria Romana, v: ANRW II 18,2 (1989) 960 in Šašel Kos (op. 2) 11.
65	A. Planine (priredil J. Wester), Nekdanje brodarstvo po Savi, Carniola 5, 1914, 123-136.
66	K. Deschmann, Die jiingst aufgefundenen Meilensteine aus Unter-Krain, Mitt. Zent. Komm. 13, 1887, lxxxiv-lxxxvii. K plovbi po Savi v antiki glej tudi C. Patsch, Die Saveschilfahrt in der Kaiserzeit, Jh. Osterr. Arch. Inst. 8, 1905, 139-141.
67	J. Pečnik, Beschreibung der Karte Ratschach und Sagor aus prdhistorischer Zeit (1889) št. 42: "Unter N° 42 bezeichnete romische Griiber und Hiiuser bei Sava. Es befinden sich auf den Ackern des Ribnikar und Koritnik mehrere Reste von Gebiiuden und romische Ziegeln bei Arbeiten auf dem Felde gefunden vvor-den sind. Auch mehrere Steinplatten mit Inschriften gefunden, was der Zeichen ist. das auch dort eine romische Gebaude ges-tanden hat." (sic). Podatek mi je ljubeznivo posredoval dr. D. Božič, za kar se mu lepo zahvaljujem.
68	Ihm (op. 40).
69	Glej A. Mayer, Die illyrischen Gotter Vidasus und Thana, Glotta 31,1948-1951,235-243, ki je menil, da sta bogova lokalni inačici Silvana in Diane. Za podobno mnenje glej tudi J. Fitz, v: The Archaeology of Roman Pannonia (Budapest 1980) 163, za kar pa ni prave evidence. Prim. tudi D. Rendič-Miočevič, Ilirske pretstave Silvana na kultnim slikama s područja Dalmata (Representations illyriennes de Sylvanus sur les monuments du culte dans le domaine dalmate). Glas. Zem. muz. 10, 1955, 8-9, 29, in P. F. Dorcey, The Cult of Silvanus. A Study in Roman Folk Religion, Columbia Studies in the Classical Tradition 20 (Leiden, New York, Koln 1992) 72.
70	Glej npr. Vendryes (op. 46); E. Thevenot, Le Culte des Eaux et le Culte Solaire il Entrains (Nievre), Ogam 1954,9-20; J. M. Blazquez, Le Culte des Eaux dans la Peninsule Iberique, Ogam 1957, 209-233; id., Einheimische Religionen Hispaniens in der romischen Kaiserzeit, v: ANRW II 18,1 (1986) 164-275; Green (op. 47); E. Birley, The Deities of Roman Britain, v: ANRW II 18,1 (1986)3-112.
71	Prim. Bliizquez, Le Culte des Eaux (op. 70) 231.
72	Green (op. 47) 7-8.
73	M6csy (op. 52) 152; G. Alfoldy, Die Personennamen in der romischen Provinz Dalmatia (Heidelberg 1969) 68.
74	A. M6csy et al., Nomenclator, Diss. Pann. 3/1 (1983) s. v.
75	A. in J. Šašel, Le prčfet de la Ic aile Britannique milliaire sous Trajan & Emona, Arh. vest. 28, 1977, 334-345.
76	Šašel Kos (op. 2).
77	Šašel (op. 75).
Marjeta Šašel Kos Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Gosposka 13 SI-61000 Ljubljana
Der miles torquatus Aurelius Iovinus
Gabriele WESCH-KLEIN
Izvleček
Aurelius Iovinus, veteran legije XIII gemine, je eden redkih, epigrafsko izpričanih milites torquati. Obravnavani napis (CIL III 3844) je datiran v sredino 3. st. Izraz miles torquatus označuje vojaka, ki je bil zaradi osebnih zaslug odlikovan s torquesom (ogrlico). Pripadal je rangu principales, vendar ni imel nobenega posebnega službenega položaja.
Im Lapidarium des slovvenischen Nationalmuseums in Ljubljana befindet sich der Grabstein, den der Veteran Aurelius Iovinus seiner Frau Urša errichtete (Inv.-Nr. 40). Dem Stein kommt wie vielen anderen in Ljubljana aufbewahrten epigraphischen Zeugnissen aus romischer Zeit herausragende Bedeutung zu, denn er ist einer der wenigen Tituli, die einen miles torqua-tus belegen.
Die Grabstele (159 x 60 cm; Buchstabenhohe 5,2 -2,8 cm) vvurde aus Podpečer Kalkstein gefertigt; das umrahmte Inschriftfeld vvird von einem dreieckigen Giebel bekront. In seiner Mitte befindet sich eine Rosette. Rechts und links vom Giebel ist jevveils ein nach unten schvvimmender Delphin dargestellte.1 Der Zapfen zum Einlassen des Steins ist erhalten (Abb. 1). Das Grabmal kam 1830 in Ljubljana, im Seunig'schen Garten (heute: unterer Teil der Prešeren StraBe) zutage. Offenbar diente der Stein erst in Zvveitver-vvendung als Grabmal der Aurelia Urša. Spuren der ersten Inschrift sind meines Erachtens noch partiell zu erkennen. Eine Rekonstruktion ist freilich nicht mehr moglich. Auch die unregelmiiBige Bearbeitung des zuriickgesetzten Inschriftenfeldes vveist auf sekundiire Abarbeitung hin.
Da hinsichtlich der Lesung vvie Interpretation einzelner Partien der Inschrift unterschiedliche Auf-fassungen vertreten vvurden, sei im folgenden auf den Text nochmals ausfiihrlich eingegangen.
CIL III 3844 cf. 13398 und p. 1734; ILS 2434; A. Miillner, Emona. Arcliaolonischc Sliitlien aus Krain (1879) 292 Nr. 193; V. Hoffiller, B. Saria, AIJ 1 (1938) 78 Nr. 172 mit Photo. Siehe ktlnftig die von Šašel Kos zur Zeit vorbereitete Edition der im Nationalmuseum in Ljubljana belindlichen Inschriften aus romischer Zeit.-
Abstract
Aurelius Iovinus, a veteran of the legion XIII Gemina, is one of the fevv epigraphically attested milites torauati. This inscription (CIL III 3844), dated to the mid of the 3rd century A. D, was studied in detail by the author. The expression miles torquatus denotes a soldier of the rank of the principales vvho vvas avvarded a torques for his personal merits. No specific military appoint-ment is recorded on the inscription.
D(is) i(nferis) M(anibus) / Aurelius / Iovinus / veter(anus) leg(ionis) /5 XIII gem(inae) / mil(es) torquatus / et duplarius / EMESIS SV P / Aurel(iae) Urše /10 coiugi / karisseme. 3
Schober datierte die Grabstele, offenbar aufgrund stilistischer Kriterien, in die Zeit um 200 n. Chr.4 Diese Datierung ist fiir den Text unter epigraphischen und inhaltlichen Kriterien betrachtet einige Dezennien zu friih, allerdings liiBt sich diese zeitliche Diskrepanz gut mit einer Zvveitvervvendung des Steines erkliiren. Aus historischen Ervvagungen bietet sich eine Datierung der Inschrift in die Zeit Galliens oder etvvas frii-her an. Spiitestens unter Gallien lagen offenbar Teile der legio XIII gemina in Emona und im benachbarten Poetovio.5 Aurelius Iovinus konnte mit diesen De-tachements in die Gegend von Emona gekommen und hier nach seiner Entlassung aus dem Militardienst geblieben sein. Mit einer Datierung etvva in die Mitte oder 2. Halfte des 3. Jahrhunderts stehen die Vulgaris-men des Lateins vvie das nomen gentile Aurelius und das Formular DIM in Einklang.
Bislang vvurde vviederholt angenommen, der auf ET (Zeile 7 Anfang) folgende Teil der Inschrift sei von anderer Hand als der vorhergehende eingehauen.6 Diese Annahme ist, vvie eine eingehende Autopsie zeigte, unbegrtindet.7 Die Lesung der Inschrift berei-tet, abgesehen von Zeile 8, keine Schvvierigkeiten. Am Beginn der Zeile falit ein E mit deutlich nach links ver-liingerter oberer Querhaste auf, so dali man an eine ET-Ligatur denken konnte.8 Allerdings vveist der Text sonst keine Ligaturen auf. AuBerdem ist auch die untere Querhaste, vvenn auch vveniger ausgepragt und lang, nach links fortgefuhrt. Nach links verlangerte
Querhasten weisen ebenso andere E der Inschrift auf, besonders das E am Anfang von Zeile 6. Somit mochte ich mich Mommsen, Hoffiller und Saria vvie auch Šašel Kos anschlieBen, die der Lesung E den Vorzug vor ET (in Ligatur) gaben.
Unbeschadet dieser Lesung ist der Inhalt der Zeile unklar. "EMESIS potius quam ETMESIS mihi visum est in lapide esse; quid subsit, nescio. Primus editor cogitavit de Moesia superiore, recte fortasse", urteilte Mommsen.9 - EMESIS. s(ibi) v(ivus) p(osuit) edierten Hoffiller, Saria mit der Bemerkung: "Emesis unklar" ,10 S(ibi) v(ivus) p(osuit) ist haufig auf Grab-inschriften anzutreffen und fiigt sich auf den ersten Blick gut zum Text der Inschrift. Allerdings stort das Fehlen von Worttrennern zvvischen den einzelnen Buchstaben. Worttrenner finden sich, abgesehen von den Zeilenenden, ab Zeile 2 regelmiiBig zvvischen den einzelnen Worten. In Zeile 1 sind sie sozusagen durch die groBen Abstande zvvischen den drei Buchstaben ersetzt.
Miillner griff einen alteren Vorschlag auf und hielt es, vvenn auch mit Fragezeichen, fiir moglich, Em(o-n)e(n)sis aufzulosen. Dies sahen Hoffiller und Saria fiir vvenig plausibel an. Dem ist zuzustimmen, denn einerseits sind Kontraktionen bis in die Spatzeit in der romischen Epigraphik iiuBerst selten. Anderseits ist eine Origoangabe auf einem am Heimatort selbst erstellten Stein vvenig sinnvoll und entspricht nicht der sonst zu beobachtenden Praxis. Theoretisch konnte EMESIS auf das vorhergehende mil(es) torquatus et duplarius zu beziehen und etvva eme<rit>is zu deuten sein, doch uberzeugt dies ebenfalls nicht.
Hirschfeld vervvies zur strittigen Zeile auf eine in Lambaesis zutage gekommene Inschrift, die nach Epli. Epigr. 7, 124 Nr. 402 einen Aurelius Nigrinus miles Moes. provincie Hemesi superioris bezeugt." Diese Wendung interpretierte Mommsen zu Recht "bar-bariim hominem scribere voluisse militem Moesiacum fuisse provinciae Moesiae superioris".12 Die Inschrift ist mittlervveile langst im Corpus Inscriptionum Latinarum publiziert (C/L VIII 18290). Nach dieser Edition, die sich auf die Lesung von Cagnat stiitzt, ist nicht H/EMES1, sondern M/EMESI zu lesen, vvobei zu verniuten steht, daB der Schrifthauer aufgrund eines Versehens M oder ME zvveimal auf dem Stein an-brachte. Vermutlich solite es urspriinglich nur MES1 heiBen. Die Inschrift lautet:
D(is) M(anibus) s(acrum) / Aurelius / Nigrinus / miles Moes(iacus) /5 provincie M/EMESI superio/ris stupendiolrum V vixlit annis /10 XX Aurelius / Ur sinus / fratri s/uo bene / merenti / 15 posuit.
Auch vvenn die Inschrift in etvva zeitgleich mit der Inschrift des Aurelius Iovinus aus Emona anzusehen ist,13 befriedigt sie aufgrund der verderbten Lesung MEMESl als Parallele nicht recht. Gliicklichervveise vvurde in der Nahe des Grabsteins von Aurelius Nigrinus in Lambaesis die sicherlich zeitgleiche Grabinschrift des Aurelius Mercurius gefunden,14 die, obvvohl schon 1898 publiziert, bislang nicht in die Diskussion eingebracht vvurde. Die im ubrigen nicht
im Corpus Inscriptionum Latinarum verzeichnete Inschrift gilt ebenfalls einem in Mosien geborenen Soldaten:
M. Besnier, Met. Ec.frang. Rome 18, 1898, 465 Nr. 28; vgl. Y. Le Bohec, La troisieme Legion Auguste. Et. Ant. Afr. (Pariš 1989)279 Anm. 545.
Abb. I: Grabstein der Aurelia Urša, Gattin des Aurelius Iovinus (CIL III 3844 cf. 13398 = ILS 2434). Slovvenisches Natio-nalmuseum Ljubljana, Inv.-Nr. 40.
SI. 1: Nagrobnik Aurelije Urše, žene Aurelija Jovina, Narodni muzej Ljubljana.
AV):iit)v> •
H) V/:) m v/ W i
V i. M ')M fegj
im^mmim p«;«
-immmm i
..
D(is) M(anibus) s(acrum) / Aurelius / Mercurius / mi les provl 5incie Mesis / superioris / stipendiorf um) V / vixit anni[s] / XXX Aurel(ius) /10 Mucia(nus) frat/ri suo bene / mer(enti) p(osuit) s(uo).
Die Auflosung der Inschrift folgt Le Bohec. Besnier loste hiervon abvveichend Z. 9/10: Aurel(ia) Mucia und Z. 12 Ende: p(o)s(uit) auf.
Als \veitere Parallele solite in diesem Zusammen-hang die ebenfalls in Lambaesis aufgefundene Grab-inschrift des Aurelius Celsus Ervvahnung finden. Sie ist den vorhergehenden Inschriften vviederum unge-fahr zeitgleich:15
CIL VIII 3050 cf. 18164; M. P. Speidel. Guards ofthe Roman Armies. An essa\ on the singulares ofthe provinces. Antiquitas Reihe 1, 28 (1978) 93 f. Nr. 45 mit Taf. 1 (Photo);16 vgl. Le Bohec a.a.O. 219 mit Anm. 303.
D(is) M(anibus) s(acrum) / Aur(elio) Celso eq(uiti) ex / sin(gularibus) pro(vinciae) Mes(iae) sup(erioris) in/terf(ecto) posu(erunt) Aur(elii) Estea(?) /5 et Prisfcus?) et Long(inus?) et Cl(audius) / Faustin(us?) po(suerunt) fra(tri) merito / v(ixit) an(nis) XXXVI.
Die Inschrift bietet hinsichtlich der Auflosung einige Probleme. So ist nicht zvveifelsfrei zu entschei-den, ob alle auf Aur(elii) folgenden Personen vvirklich mannlichen Geschlechts sind, doch spricht der mili-tarische Kontext fiir diese Annahme.1' Die den Stein setzenden Personen miissen keinesvvegs fratres des verstorbenen Celsus im leiblichen Sinne sein. Sie diirften vielmehr Kameraden von Celsus gevvesen sein.18 Nicht eindeutig zu kliiren ist auch, wie Zeile 3 PRO MES SVP zu verstehen ist; stammte der Verstorbene aus Obermosien oder wurde er dort getotet? Die dritte Moglichkeit, der ich gefolgt bin, besteht schlieBlich darin, die Angabe auf (equites) singulares zu beziehen und Celsus, wie Speidel vor-schlug, als eques ex singularibus provinciae Moesiae anzusehen.19
Die angefuhrten Inschriften rechtfertigen zvveifel-los die Auflosung von Zeile 8 der Inschrift aus Emona mit e Mesis (sc. provinciae) sup(erioris)?0 auch wenn die Konstruktion aus grammatikalischer Sicht unge-vvohnlich anmutet. Mesis stati Moesiis braucht dabei am vvenigsten zu storen. Seit dem ausgehenden 1. Jahrhundert n. Chr. ist auf Inschriften einfaches E stati klassisch-lateinisch OE immer vvieder anzutreffen.21 Weniger einleuchten mag der Gebrauch des Ablativs Plural Mesis = Moesiis, doch lassen sich Belege fiir die Vervvendung des Plurals Moesiae, arum beibrin-gen. Seine Erkliirung findet der Plural dabei in dem Umstand, daB Mosien in verschiedene Provinzen geteilt ist.22 Anderseits macht gerade die Existenz ver-schiedener mosischer Provinzen die sich anschlie-Bende, niihere Eingrenzung des geographischen Raums durch die Angabe des betreffenden Teils bzw. der
entsprechenden Provinz von Mosien verstiindlich. *****
Einen miles torquatus bezeugt auch eine aus Falerii Novi stammende Inschrift, die vviederum der Inschrift
aus Emona als ungefiihr zeitgleich anzusehen ist. Vermutlich ist sie einige Jahre spater entstanden:
Ann. epigr. 1982, 274; 1. Di Stefano Manzella, Suppl. It. 1 (1981) 143 f. Nr. 21 mit Photo.
D(is) M(anibus) s(acrum) / Aurelio Saturnino / militi torquato legionis / primes Italice qui vix/5sit anis XL messibus VI / diebus X militavit / annis XIIII / Aurelius Arborius I fratri bene mer/10entifecit.
Aurelius Saturninus, miles torquatus der legio I Italica, verstarb im 41. Lebensjahr. Den Grabstein errichtete sein Bruder oder Waffengefahrte Aurelius Arborius. Di Stefano Manzella vvie die Bearbeiter der Ann. epigr. vveisen die Inschrift allgemein dem 3. Jahrhundert zu.
In die Reihe der Belege fiir milites torquati gehort auch die folgende Inschrift aus Ebora (Evora, Portugal):
CIL II 115 cf. p. 805; ILER 5673 cf. p. 845; J. D'Encama?ao, Inscrigoes romanas do conventus Pacensis. Suhsidios para o estudo da romanizagao (Coimbra 1984) 443 Nr. B (mit vveiterer Literatur):
D(is) M(anibus) s(acrum) / C(aio) Antonio C(ai) f(ilio) Fla/vino Vlviro iun(iori) / liast(ato) leg(ionis) II Aug(ustae) torq(ue) /5 aur(eo) et an(nonis) dupl(is) ob virt(utem) / donato lun(ia) Verecunlda flam(inica) perp(etua) mun(icipii) Ebor(ensis) / mater fiacien-dum) c(uravit).
C. Antonius Flavinus, hastatus der in Britannien stationierten legio II Augusta, verstarb zu Lebzeiten seiner Mutter, der flaminica Iunia Verecunda. Sie lieB zur Erinnerung an ihren Sohn in ihrer Heimatge-meinde Ebora einen Grabstein errichten. Vermutlich handelte es sich um ein Kenotaph. Der Verstorbene selbst vvar Mitglied der se vir i von Ebora.
Die Inschrift vvurde von Hiibner zuniichst fiir echt angesehen,23 spater aber als Fiilschung abgetan.24 Fiir eine Fiilschung traten auch ohne \veitere Begriindung Mommsen,25 Steiner26 und Speidel27 ein. Dagegen haben Etienne28 und Maxfield-l) die Inschrift fiir echt gehalten. Nach D'Encarna^ao ist die Inschrift auf-grund ihres paliiographischen Befundes unverdach-tig.30 Verdacht hat neben der augenfiilligen Ahnlich-keit des Textes mit Vegetius31 offenbar die Formu-lierung Vlviro iun(iori) erregt. Abgesehen davon, daB die Existenz von seviri iuniores in Ebora nicht zvvin-gend auszuschlieBen ist,32 ist meines Erachtens iun. auf das folgende liast. zu beziehen und im Sinne von hastatus iunior = hastatus posterior zu deuten.33
Die drei vorgelegten Inschriften von milites tor-quati vvie die Tituli, die den geographischen Begriff Moesia in der Form MES oder iihnlich belegen, vveisen mehrere Gemeinsamkeiten auf. Es handelt sich aus-nahmslos um Grabinschriften, die Soldaten bzvv. in einem Fall der Frau eines Veteranen gevvidmet sind. Sie gehoren alle dem 3. Jahrhundert an, vvobei der Gentilname Aurelius eine Eingrenzung auf die Zeit
nach 212 erlaubt;34 anderseits sind sie wohl alle in die Zeit vor der Provinz- und Militarreform Diokletians zu setzen.
Denkt man iiber die Bedeutung des Begriffes miles torquatus nach, so drangt sich zvvangslaufig der Gedanke an die herkommlichen dona militaria auf. Doch liegen die Unterschiede klar auf der Hand.35
So vvurden als dona vergebene torques in der Regel paarvveise und zusammen mit anderen Auszeichnun-gen verliehen, auBerdem konnten bei entsprechendem AnlaB verdiente Soldaten vviederholt bedacht vverden.36 Diese Reifen vvurden ihrem Charakter als Orden entsprechend an der Riistung getragen (und dies sicher nur bei besonderen Anlassen). Dagegen trugen die milites torquati ihren Reif, den sie offenbar als singulares und einmaliges praemium erhielten, vvohl um den Hals. Nach Vegetius bestand der torques aus mas-sivem Gold,37 die als dona militaria verliehenen torques vvaren dagegen offenbar in der Regel nur mit Edelmetall iiberzogen. Sie stellten somit vveniger einen materiellen als einen ideellen Wert dar. Wurden die herkommlichen dona militaria Soldaten ver-schiedenen Ranges zuteil, so implizierte der torques von Vegetius' milites torquati deren Zugehorigkeit zu den principales und garantierte die Vorteile eines immunis. Die Inhaber eines torques bildeten eine in sich geschlossene, nach unten abgegrenzte Gruppe von Soldaten.38
Nicht zuletzt manifestiert sich der Unterschied auch in der Ausdrucksvveise. Wiihrend die Inschriften aus Emona, Falerii Novi und auch Vegetius von (milites) torquati sprechen, ist auf Inschriften des 1. und 2. Jahrhunderts von milites doniš militaribus donati die Rede.34 DaB hierzu die Auszeichnung mit torques gehorte, ist meist nur dem Dekor des Inschriftentra-gers zu entnehmen. Hinzu kommt noch, daB vvir seit der Zeit der Alleinregierung Caracallas keinen Beleg fiir die Verleihung von dona militaria im herkommlichen Sinne mehr kennen.40
In Kapitel 2,7 seiner Epitoma rei militaris gibt Vegetius nach seinem eigenen Zeugnis einen Uberblick iiber die principales des Heeres. Hiermit stellt sich die Frage, auf vvelche Zeit Kapitel 2,7 Bezug nimmt. Hieriiber sind die Ansichten geteilt. Mehrere Gelehrte, so Hoffmann, gehen davon aus, Vegetius beschreibe die militarische Ordnung seiner Zeit. Speidel schlieBlich sah Vegetius 2,7 einerseits als Beschreibung des Heeres zur Zeit des Vegetius an, vermutete aber anderseits aufgrund des Gebrauchs der Vergan-genheitsform in dem Satz torques aureus solidus vir-tutis praemium fuit, daB Vegetius' Ausfuhrungen in diesem Punkt nicht mehr fur seine eigene Zeit gelten vvurden, bzvv. eine Anderung gegenuber friiherer Zeit eingetreten sei. Speidel dachte dabei an eine Verringerung des Edelmetallgehaltes oder an die Verleihung der torques aus anderen als nur aus Griinden der virtus.4i Doch briiuchte man sich an der Perfektform nicht zu stoBen. FaBte man namlich fuit als konstatierendes Perfekt auf, so verursachte der Text keine vveiteren Probleme. Andere Forscher, so Maxfield42 und Grosse 43 beziehen das Kapitel auf die antiqua legio.44 Dagegen scheint der Eingangssatz zu
sprechen: antiqua ordinatione legionis exposita, prin-cipalium militum et, ut proprio verbo utar, principio-rum nomina ac dignitates secundum praesentes matriculas indicabo. Doch laBt sich die Frage, ob Vegetius Kapitel 2,7 den principiores der antiqua legio oder seiner eigenen Zeit vvidmete, klaren. Zur Annahme, auch Kapitel 2,7 gelte der antiqua legio, steht der zitierte Eingangssatz namlich nur dann im Widerspruch, vvenn man praesentes als reine Zeitbestimmung auffaBt und im Sinne von 'gegenwar-ti g = (heute) giiltig' versteht. Doch kann praesens ebenso1 gegenwartig' in bezug auf Ort und Zeit meinen und 'derzeit vorhanden' bedeuten. Somit erhalt der Eingangssatz folgenden Sinn: Vegetius teilt seinem Leser mit, daB er im folgenden, nachdem er die Ordnung der antiqua legio beschrieben hat, nun Titel und Rang von deren principes in eigenen Worten, auf Grundlage ihm vorliegender Verzeichnisse, beschrei-ben vvird.
Die Aufzahlung von Vegetius umfaBt ervvartungs-gemiiB im taktischen vvie im Bereich der Vervvaltung tatige Principales. Seine Auflistung beendet Vegetius, nachdem er sich zuletzt mit den armaturne und men-sores befaBte, mit folgender Darstellung: Torquati duplares, torquati simplares; torques aureus solidus virtutis praemium fuit, quem qui meruisset praeter laudem interdum duplas consequebatur annonas. Duplares, sesquiplares: duplares duas, sesquiplares unam semis consequebantur annonam. candidati duplares, candidati simplares.45 Unter den torquati sind offensichtlich die Soldaten zu verstehen, die aufgrund herausragender Leistung mit einem goldenen torques belohnt vvurden, aber keine spezifische Dienststellung, vvie etvva die zuvor genannten mensores oder die noch vor den armaturae angefiihrten tubicenes, cornicenes et bucinatores etc., innehatten.
Die Entstehungszeit des Werkes von Vegetius an sich vvar vviederholt Gegenstand von Diskussionen; der jiingste namhafte Beitrag stammt von Birley.46 Er unterzog die Thesen von Chastagnol 47 Goffart48 und anderen kritischer Priifung. Nach den Ausfuhrungen von Birley vvurde die Epitoma rei militaris in der Regierungszeit Valentinians III. abgefaBt. Selbst vvenn sich die Abfassungszeit der Epitoma des Vegetius exakt fassen liiBt, bleibt dennoch die Frage offen, seit wann es die milites torquati gab, bzvv. fiir vvelchen Zeitraum die Auflistung des Vegetius Giiltigkeit hat. Hierzu vviire eine grundlegende neue Untersuchung der Schrift notvvendig. Dies erscheint freilich nur sinn-voll, vvenn zugleich die von Vegetius ervvahnten Rangstufen und Dienststellungen anhand anderer Quellen im einzelnen untersucht vvurden.
Selbstverstiindlich vvurde die Datierung der antiqua legio des Vegetius vviederholt kontrovers diskutiert. Einigkeit vvurde nicht erzielt, doch vvird in der neueren Forschung mehrheitlich die Auffassung vertreten, daB die antiqua legio in das 3. Jahrhundert gehort. Dabei differiert die engere zeitliche Eingrenzung zvvischen Septimius Severus und dem spiiteren 3. Jahrhundert, vor der Militarreform Diokletians.49 Hierzu fUgen sich die dre i vorgestellten torquati-Inschriften aus Emona, Falerii Novi und Ebora recht gut. Sie sprechen
zvveifelsfrei dafiir, daB sich diese Personengruppe im Laufe des 3. Jahrhunderts herausbildete bzw. Bestand-teil des romischen Heeres war. Es bleibt noch zu fra-gen, vvieso gerade auf den drei vorgestellten Inschrif-ten auf die Torquesauszeichnung besonderes Gewicht gelegt vvurde. Hierzu ist zu bemerken: Die aus Ebora stammende Inschrift (C/L II 115) ist schvverlich spater als erste Halfte 3. Jahrhundert zu datieren. Demzu-folge steht sie der Zeit, in der noch dona militaria ver-liehen vvurden, sehr nahe. Es ist somit plausibel, daB die Mutter des Toten alter Tradition entsprechend die den dona militaria iihnliche Auszeichnung, niimlich den Erhalt eines torques, und die Gevviihrung von dop-peltem Sold auf dem Stein festhalten vvollte. Die beiden anderen Soldaten, Aurelius Iovinus und Aurelius Saturninus, haben keine hoheren Dienststellungen aufzuvveisen, aber beiden vvurde ein torques zuteil. Iovinus erhielt zusatzlich noch doppelten Sold. Fraglos vvurde in beiden Fallen der Status torquatus bzvv. torquatus et duplarius angegeben, da er die Betroffenen deutlich iiber die Schar der gevvohnlichen Soldaten emporhob.
Damit stellt sich die Frage, vvieso auf anderen ver-gleichbaren Inschriften derartige Angaben fehlen. Abgesehen von der gegeniiber den vorangegangenen Jahrzehnten riickliiufigen Zahl der Inschriften, die aus dem spateren 3. bzvv. 4. Jahrhundert vorhanden sind, spricht das Fehlen der Nennung derartiger Ehren dafiir, daB der Erhalt eines torques entvveder eine groBe Ausnahme vvar oder so haufig, daB er nicht eigens ervviihnt vvurde. Das Auftreten der milites torquati unter den milites principales des spiiten Heeres bei Vegetius deutet darauf hin, daB es regelmaBig eine groBere Zahl von milites torquati gab, bzvv. alle iiber diesen stehenden Soldaten selbst einen torques besaBen. Der Empfang eines torques ist somit
als eine Art Eingangsvoraussetzung fiir hohere Riinge zu verstehen.
Speidel hat darauf hingevviesen, daB draconarii offenbar regelmaBig einen torques trugen und viel-leicht aus denjenigen ausgevvahlt vvurden, die einen entsprechenden Halsreif erhalten hatten.50 Hierzu ist zu erganzen, daB auch den Tribunen allgemein ein torques zukam.51 Diverse bildliche Darstellungen des 4. Jahrhunderts und aus spaterer Zeit zeigen Soldaten, die einen torques tragen. Es handelt sich dabei offenbar um Soldaten hoheren Ranges bzvv. Angehorige der kaiserlichen Leibvvache.52 Mit anderen Worten: Der torques vvar im Gegensatz zu den alten als dona militaria vergebenen Reifen kein reines Ehrenzeichen, sondern ein Rangabzeichen, eine 'Amtsinsignie', vvelche die Zugehorigkeit zu den principales des Heeres signalisierte und die zugleich die Voraussetzung fiir den Aufstieg in hohere Chargen bildete.53 Freilich blieb die eigene Leistung die Voraussetzung fiir den Erhalt. Insofern vvar der torques vveiterhin eine Auszeichnung, die allerdings mit den alten dona militaria praktisch nichts mehr gemeinsam hatte. Anders bevvertet Speidel den torques. Er sieht ihn als Beleg dafiir an, "that during the Later Roman Empire dona militaria were stili awarded ",54
Zvvar nennt Prudentius den torques das sauciorum praemium, doch mochte ich gerade fiir das spate Heer nicht ausschlieBen, daB auch besondere Fahigkeiten und Leistungen nicht allein aufdem Schlachtfeld, sondern auch etvva auf den Gebieten Militiirvervvaltung und Logistik einem Soldaten einen torques eintragen konnten 55 So nennt Vegetius den torques das praemium virtutis. Der Begriff virtus umfaBt keinesvvegs nur Tapferkeit vor dem Feind, sondern kann allgemein Tiichtigkeit bedeuten.56
1	Zu Delphindarstellungen auf Grabsleinen siehe F. Cumont, Recherches sur le symholisme funeraire des Romains. Bibl. arch. et hist. 35 (1942) 83. 154 ff. 305.
2	Frau Dr. M. Šašel Kos, Ljubljana, danke ich herzlichst fiir ihre freundliche Hilfsbereitschaft und die Einsicht in ihre Unterlagen, die ZurverfUgungstellung eines Photos vvie die gemeinsame Aulopsie des Steines. Fiir Ratschliige danke ich Herrn Prof. G. Alfoldy, Heidelberg.
3	Ich habe bei dieser Inschrift vvie den im folgenden zitierten moglichst vvenig in den Text eingegriffen, das heitit auf Korrekturen und die Ergiinzung ausgefallener Vokale vvie Konsonanten verzichtet, um die die Inschriften priigenden Vulgarismen voli zur Geltung kommen zu lassen. Aus diesem Grund habe ich auch von einer Kennzeichnung dieser Parlien mittels sic Abstand genommen.
4	A. Schober, Die romischen Gruhsteine von Noricum und Pannonien. Sonderschr. d. Osterr. Arch. Inst. Wien 10 (1923) 21 Nr. 19, vgl. 165.
5	E. Ritterling, RE 12 (1925) 1722, vgl. 1714 f. Anm., s.v. Legio; B. Saria, RE 21 (1951) 1174 s.v. Poetovio; J. Šašel, RE Suppl. 11 (1968) 565 s.v. Emona; = ders., Opera selecta. Situla 30 (1992) 573; vgl. B. Saria, Glas. Mu:, dr. Slov. 20, 1939, 142 (slovv.). 151 (dt.).
h CIL lil 3844; AIJ l,78Nr. 172.
7 Vielmehr sind UnregelmiilSigkeiten in der Paliiographie der gesamten Inschrift gleichermatten eigen. Zum gleichen Ergebnis kam auch Šašel Kos im Zuge der Bearbeitung der Inschrift fiir die oben angezeigte Publikation.
8	Vgl. CIL III p. 1734.
9	CIL III 3844.
10	Die Auflosung von Hoffiller und Saria Ubernahm auch M. P. Speidel, Transactions and Proceedings of the American Philological Association 115, 1985, 286f. Anm. 19 = ders.. Roman Army Studies II. Mavors Roman Army Researches 8 (mit Nachtragen, 1992) 393 f. Anm. 19.
"C/Z. III 13398.
12 Ebd. und CIL VIII 18290.
11	A. Fol, Godišnik na Sofijska universitet. Filosofsko-istoričeskifakultet 62, 1968, 251 Nr. 1121 datiert die Inschrift in die Severerzeit.
14	Ebd. Nr. 1123 datiert auch diese Inschrift in die Zeit der Severer. Nach dem Photo zu urteilen, ist sie eher spater anzuset-zen.
15	Ebd. Nr. 1116 datiert diese Inschrift vvie die vorhergehen-den.
16	Kiinftig zitiert: M. P. Speidel, Guards.
17	Auch A. Fol, Godišnik na Sofijska universitet. Filosofsko-istoričeski fakultet 62, 1968, 251 Nr. 1117-1120 sieht die Genannten als Soldaten an.
18	M. P. Speidel, Guards 93 f. Zur Bedeutung von frater in Militiirinschriften siehe J. Kepartova, List v Filologicke 109, 1986, 11 ff.
19	M. P. Speidel, Guards 93; vgl. Le Bohec a.a.O. 219. - Zur Bedeutung der mit ex eingeleiteten Truppenangaben auf Soldateninschriften siehe M. A. Speidel, Ztschr. Pap. Epigr. 95, 1993,190 ff.
20	Vgl. G. Forni, II reclutamento delle legioni da Augusto a Diocleziano. Pubblicazioni della Facolta di Lettere e Filosofia della Universita di Pavia 5 (1953) 196.
21	M. Leumann, Lateinische Laut- und Formenlehre = M. Leumann, J. B. Hofmann, A. Szantyr, Lateinische Grammatik 1. Handbuch der Altertumswissenschaft II.2.1 (1977) 66 Nr. 74b. -Im iibrigen sei nur daran erinnert, daB Mosien heute im Italienischen Mesia, im Franzosischen Mesie heiBt.
22	Vgl. Sueton, Vit. 15,1: octavo imperii mense desciverunt ah eo exercitus Moesiarum atque Pannoniae und Ammianus Marcellinus 17,12,1: Pannonias Moesiarumque alteram cuneis incursare dispersis.
23	C/Z. II 115.
24	CIL II p. 805.
25	Th. Mommsen, Eph. Epigr. 4 (1881) 238 Anm. 2.
26	P. Steiner, Bonner Jb. 114/115, 1906, 73 Nr. 178, vgl. 23. 72 Nr. 168.
27	M. P. Speidel, Transactions and Proceedings of the American Philological Association 115, 1985, 287 Anm. 19 = Roman Army Studies II (wie Anm. 10) 394 Anm. 19.
28	R. Etienne, Le culte imperial dans la peninsule iberique d'Auguste a Diocletien. Bibl. d'Ec. franf. d'Ath. et de Rome 191 (1958) 254 mit Anm. 1.
29	V. A. Maxfield, The Militarv Decorations of the Roman Armv (1981) 248. 267.
30	a.a.O. Dies bestiitigt zvveifelsfrei eine Photographie der Inschrift die mir Herr Prof. D'Encarna^ao freundlichenveise zukommen lieB.
31	Vegetius 2,7. Text siehe S. 126.
32	Die in der Provinz Lusitania wie in den iibrigen spanischen Provinzen singuliire Bezeichnung des Verstorbenen als sevir iunior hatte E. Ciccotti, Rivista di Filologia e d'I stru: ione classi-ca 19, 1890/1891, 80, vgl. 70 ff. veranlaBt, die Inschrift in Einklang mit Hiibner als Fiilschung anzusehen.
33	Vgl. Etienne (Anm. 28) und D'Encarna^ao a.a.O.
34	Vgl. M. P. Speidel, Guards 94.
35	Zum Ganzen ausfiihrlich P. Steiner, Bonner Jb. 114/115, 1906,22 ff.; A. Buttner, Bonner Jb. 157, 1957, 133 ff. 152 ff. 172 ff.; Maxfield (Anm. 29) 86 ff. 239 ff.; siehe auch Le Bohec a.a.O. 68 ff.
36	Die Verleihung eines torques maior als singulares donum ist CIL III 3158 = ILS 3320 bezeugt: donatus ab Ti(berio) Caes(are) Aug(usti) fiilio) Augusto torq(ue) maiore bello Delmatico; vgl. Maxfield (Anm. 29) 88.
37	Vegetius 2,7. Text siehe S. 126.
38	Maxfield (Anm. 29) 239.
39	Siehe die Zusammensstellung der Inschriften bei P. Steiner, Bonner J b. 114/115, 1906, 47 ff.
4» Siehe P. Steiner, Bonner Jb. 114/115, 1906, 47 ff.; Maxfield (Anm. 29) 248 ff. mit weiterer Literatur.
41 M. P. Speidel, Transactions and Proceedings of the
American Philological Association 115, 1985, 287 = Roman Army Studies II (vvie Anm. 10) 394.
42	Maxfield (Anm. 29) 238 f.
43	R. Grosse, Romische Militargeschichte von Gallienus bis zum Beginn der byzantinischen Themenverfassung (1920) 233 mit Anm. 3.
44	Vollkommen kompliziert gestaltet sich das Ganze bei E. Sander, K lio 32, 1939,386 ff.; vgl. A. R. Neumann, RE Suppl. 10 (1965) 1016, s.v. Vegetius.
45	Vgl. Lydus, Mag. 1,46.
46	E. Birley, The Dating of Vegetius and the Historia Augusta, in: Bonner Historia Augusta Col!oquium 1982/83. Antiquitas, Reihe 4, Bd. 17 (1985) 57 ff. = ders., The Roman Arm\. Papers 1929-1986. Mavors Roman Army Researches 4 (1988) 58 ff.
47	A. Chastagnol. Bonner Historia Augusta Colloquium 1971. Antiquitas, Reihe 4, Bd. 11 (1974) 59 ff.
48	W. Goffart, Traditio 33, 1977, 65 ff. = ders., Rome's Fall and after (1989) 45 ff. mit add. p. 355.
49	M. Platnauer, The Life and the Reign of the Emperor Lucius Septimius Severus (1918) 171 f.; H. M. D. Parker, Class. Quart. 26, 1932, 137 ff.; E. Sander, Klio 32, 1939, 382 ff.; E. Birley, in: Actes du deuxieme Congres international d'epigra-phie grecque et latine Pariš 1952 (1953) 234 = The Roman Army (Anm. 46) 9; vgl. dens., in: Epigrapliische Studien 8 (1969) 68 = The Roman Army (Anm. 46) 26; M. Marin y Pena, Instituciones militares romanas. Enciclopedia clasica 2 (1956) 176 ff. Nr. 385 ff. und G. R. Watson, The Roman Soldier (1969) 26 f. mit 165 Anm. 55; Maxfield (Anm. 29) 249.
50	M. P. Speidel, Transactions and Proceedings of the American Philological Association 115, 1985, 285 = Roman Army Studies II (Anm. 10) 392 mit Vervveis auf Prudentius, Peristephanon 1, 64 f.: i te, signorum magistri, et vos, tribuni, absistite. / aureos auferte torques, sauciorum praemia und Ammianus Marcellinus 20,4,18 (ein hastatus et draconarius kront Julian mit dem torques).
51	Ammianus Marcellinus 29,5,20 (Tribun kront Firmus mit einem Halsreif).
52	Siehe A. Buttner, Bonner Jh. 157, 1957, 175 f.; Maxfield (Anm. 29) 252 f.
53	Vgl. A. Miiller, Philologus 64, 1905, 620; Grosse (Anm. 43) 238.
54	M. P. Speidel, Transactions and Proceedings of the American Philological Association 115, 1985, 287 = Roman Army Studies II (Anm. 10) 394; vgl. SEG 35, 1985, 1307.
55	M. P. Speidel, Transactions and Proceedings of the American Philological Association 115, 1985, 287 = Roman Army Studies II (Aiun. 10) 394.
56	Siehe etvva H. Menge, Lateinische Synonvmik, bearb. v. O. Schonberger (71988) 75 Nr. 119 Anm. 3." 100 Nr. 167. 168 Nr 298 Anm. I.
Miles torquatus Aurelius lovinus
Povzetek
V lapidariju Narodnega muzeja v Ljubljani se nahaja nagrobnik, ki gaje veteran Avrelij Jovin postavil svoji ženi Urši (inv. .št. 40). Kamnu se, podobno kot mnogim drugim v Ljubljani shranjenim epigrafskim pričevanjem iz rimskega obdobja, pripisuje poseben pomen, saj je eden redkih napisov, na katerih je omenjen miles torquatus.
Nagrobna štela je očitno šele v sekundami uporabi služila kot nagrobnik Avrelije Urše. Zdi se, da se sledovi prvega napisa še vidijo. Tudi neenakomerna obdelava poglobljenega napisnega polja kaže na sekundarno uporabo. Napis je bil večkrat objavljen (CIL III 3844 cf. 13398 in p. 1734 = lUug. 172; glej tudi novo izdajo rimskih napisov ljubljanskega Narodnega muzeja, ki jo
sedaj pripravlja Šašel Kos; besedilo glej s. 123 s tab. 1). Napis je nastal približno sredi 3. stoletja.
Nekajkrat je bilo izraženo mnenje, da je del napisa, ki sledi začetku vrstice 7 (ET) vklesala druga roka; lo je neosnovano. Težave je doslej predstavljala tudi vrstica 8. Pri tem je bilo nejasno, ali se na začetku vrstice bere E ali ET v ligaluri. Nedvomno gre za E. Vsekakor s tem še ni razjasnjeno, kako naj si EMESIS SUH razlagamo. Primerjave z drugimi, približno istočasnimi napisi (CIL VIII 18290 (besedilo s. 124); MSI. ■ Frani,. Rome 8, 1898, 465 št. 28 (besedilo s. 124-125); CIL VIII 3050 cf. 18164 (besedilo s. 125)) govorijo za rešitev e Mesis sup(enori\i.
Epigratskih vzporednic za pojasnitev naziva miles torquatus
skorajda ni. Glej še: Ann. epigr. 1982, 274 (besedilo s. 125); prim. CIL II 115 (besedilo s. 125). Obstoj milites torquqti sicer ni sporen, ker jih omenja Vegecij 2,7 (besedilo s. 126). Po našem dosedanjem vedenju so milites torquati v rimski vojski obstajali okoli srede 3. stoletja. Pri tem gre bržkone za vojake, ki so na osnovi posebnih dosežkov kot praemium prejeli torques aureus. Ta je zagotavljal svojim nosilcem pripadnost k principalom ter jim očitno istočasno omogočal napredovanje na višje položaje.
Ker so bili med vojaškimi odlikovanji, ki so jih podeljevali do Septimija Severa, tudi torkvesi, je blizu misel, da torques aureus prištevamo k dona militaria. Vendar so razlike na dlani: torques
aureus so podeljevali kot posamični predmet, medtem ko so torkvese, ki so pripadali vojaškim osebam, praviloma podeljevali paroma in skupaj z ostalimi odlikovanji. Poleg tega so bili torkvesi, ki so bili sestavni del odlikovanj, pritrjeni na oklepu (in to samo ob posebnih priložnostih), medtem ko so torques aureus nosili okoli vratu. Poleg tega s prejemom dona militaria ni bila povezana nikakršna pripadnost principalom ali določena imuniteta. K temu je treba dodati, kakor rečeno, da od časa samovlade Karakale nimamo nobenega dokaza za nadaljnji obstoj običajnih dona militaria.
Gabriele Wesch-Klein Seminar fiir Alte Geschichte Ruprecht-Karls-Universitat Marstallhof 4 D - 69117 Heidelberg
Ein romerzeitliches KeramikgefaB aus Ptuj (Pettau, Poetovio) in Slowenien mit Inschrift in unbekanntem Alphabet und epichorischer (vermutlich
keltischer) Sprache
Heiner EICHNER, Janka ISTENIČ und Milan LOVENJAK
Izvleček
Na lončku z zahodnega grobišča Poetovione, datiranem v 2. -3. st., je vpraskan napis, ki govori za samostojno pisavo, čeprav kaže nekaj značilnosti venetskega alfabeta. Zdi se, da sta zapisana osebno ime v nominativu (Artebudz) in ime božanstva v dativu (Brogdos). Obe imeni nakazujeta povezave s keltskim jezikom. Orisana je tudi historična in etnična situacija Poetovione.
Abstract
The paper discusses the discovery of an inscribed small pot from the vvestern graveyard of Poetovio. The pot is dated from the 2n<l or 3rd centuries AD. and although the inscription, which is scratched on the pot, has certain similarities with the Venetian alphabet. the script appears to be a local variant. The names men-tioned indicate a Celtic influence. The article concludes with a discussion on the likely ethnic composition of Poetovio.
Inhaltsiibersicht:
Fundumstande, Beschreibung und Datierung des Gegenstands (Istenič)
Lesung und Deutung der Inschrift (Eichner)
Zur historischen und ethnischen Situation von Poetovio (Lovenjak)
FUNDUMSTANDE, BESCHREIBUNG UND DATIERUNG DES GEGENSTANDS
Fundumstande
Bei der Durchsicht der Funde aus der fruhantiken Westnekropole von Poetovio1 im SteiermSrkischen Landesmuseum Joanneum, Abteilung fiir Vor- und Friihgeschichte in Graz,2 die zum groBten Teil am Ende des vorigen Jahrhunderts ervvorben worden sind,-* hal ein Toplchen mit einem langen Graffito unsere Aufmerksamkeit auf sich gezogen (Abb. I; 2: 2), in Schriftziigen, die uns an die venetische Schrift erinnerten. Allem Anschein nach handelt es sich dabei um ein sehr bedeutendes Denkmal von nichtlateinisch-er Schrift aus romischer Zeit.
Nach den Angaben in den lnventarbiichem des Grazer Museums i si das Topfchen mit dem Graffito (Inv.-Nr. 8202) von Martin Vnuk, einem Einvvohner von Hajdina (dt. Haidin) bei Ptuj, im Jahr 1894 beim Ausgraben von antiken Grabern auf einem Acker des Miha Stole in Spodnja Hajdina (dt. Unterhaidin) bei Ptuj, im Grab 8 gefunden worden.4 Nach dergleichen Quelle hat er auf einem Acker von Miha Stole in
Spodnja Hajdina, Parzellennummer 535, schon ein Jahr friiher gegraben, also im Jahr 1893. Hochst-wahrscheinlich hat Vnuk in den beiden Jahren auf demselben Acker gegraben.5
Die Parzelle Nr. 535 in Spodnja Hajdina (heute im Besitz von Stanko Gojčič, Spodnja Hajdina 48) liegt siidostlich des vermutlichen ostlichen Randes des fruhantiken Graberfeldes an der Sira (k nach dem antiken Celeia (Celje; vgl. Mikl-Curk 1984, 182; Curk 1990, 560-561, Punkte 10 und 11) und steht vvahrscheinlich in Verbindung mit einer Nebenstrafte.6 Das Inventarbuch unterseheidet bei der Tiitigkeit Vnuks auf dem Acker von Miha Štolc im Jahr 1894 zvvei Etappen: vom 1.7. bis 1.10. und 1.10. bis 1.12. Im Hinblick auf analoge Falle der Abgabe von Fundgegenstiinden aus Vnuks Grabungen auf anderen Ackern ist es wahrscheinlich, dass er nicht in zwei getrennten Etappen ausgegraben, sondern lediglich die Funde zweimal gesondert iiberbracht hat. Es hat den Anschein, dass er dabei des ofteren auch Grab-zusammenhange getrennt hat.
Nach den lnventarbiichem ist zu rekonstruieren, dass die Funde aus dem Jahr 1893 auf 24 Graber aulzuteilen sind, und diejenigen aus dem Jahr 1894 auf
34 Graber. Eine engere Festlegung der Datierung ist bei 19 Grabern aus dem Jahr 1893 und bei 29 Grabern aus dem Jahr 1894 moglich. Die Zeitspanne der Griiber aus dem Jahr 1893 reicht demnach von der tiberisch-claudischen Zeit bis zum zweiten, vielleicht noch bis zum dritten oder sogar vierten Jahrhundert. Die Mehrzahl, das sind zehn Graber, stammt aus der zvveiten Halfte des ersten bis zur ersten Hiilfte des zvveiten Jahrhunderts. Im altesten Grab aus dem Jahr 1894 fand sich eine Aucissa-Fibel (Typus Feugere 22c) aus der Zeitspanne 20/10 v. Chr. bis zum Beginn der Herrschaft des Tiberius.7 Der Kernbestand der Graber des Jahres 1894 stammt aus derselben Zeit vvie die Mehrzahl der Graber aus dem Jahr 1893. VVenigstens zwei spatantike Graber zeigen, daB sich die Bestattungstiitigkeit auf diesem Acker sicherlich noch bis ins vierte Jahrhundert erstreckte.
Der Begriibnisritus ist fiir die Mehrzahl der Graber nicht bekannt, nach Bemerkungen in lnventarbiichem wissen wir aber, daB es sich sowohl um Brand-bestattungen (und zwar wahrscheinlich iibervviegend) als auch um Korperbestattungen handelt.8
Beschreibung und Datierung des Gegenstands
Das Topfchen (Inv.-Nr. 8202) ist 8,3 cm hoch und 8,1 cm breit. Der Durchmesser der Miindung betragt 6 cm, und der Durchmesser des Bodens 4,7 cm (Abb. 2: 2). Es ist auf der Topferscheibe gearbeitet, was noch besonders klar durch die nach rechts orientierte
Ahb. 1: Ptuj. Spodnja Hajdina, Ausgrabungen Vnuk 1894, Acker Miha Štolc, Grab 8: Topfchen Inv. Nr. 8202. SI. I: Ptuj, Spodnja Hajdina, izkopavanja Vnuka 1894, njiva Mihe Štolca, grob 8: lonček inv. št. 8202.
Ausgangsspirale am Boden im Inneren des Topfchens erwiesen wird. Die Oberflache ist rauh, es sind ver-einzelte groBere Locher (Porositat) und Reste eines sehr schlecht erhaltenen braunroten (Munsell 2.5 YR 4/4-6 diilI reddish brown - reddish brown) mattglatten Uberzugs erhalten. Wo der Uberzug fehlt, ist die Oberflache fleckig. Es herrscht braune Farbe vor (Munsell 7.5 YR 5/6 bright browri), die Farbgebung reicht bis graubraun (Munsell 10 YR 3-4/1-2 brownish gray, grayish yellow brown, brownish black). Es sind kleine, diinne bis maBig dichte Teilchen von Glimmer sichtbar, dazu braunrote grobe und diinne Teilchen (wahrscheinlich Konkretionen) und ein 3 mm groBes Kieselteilchen. Die Harte entspricht auf der Oberflache der dritten Stufe von Mohs Skala. Das GefaB besitzt groBe Ahnlichkeit zur haufigsten lokalen Tonware in Poetovio, unterscheidet sich von dieser aber durch die Locher auf der Oberflache. Die Inschrift vvurde nach dem Brand auf die Oberflache eingeritzt. Das Topfchen weist keine Spuren sekundaren Brennens auf.
Wegen der Einfachheit der Form des Topfchens selbst kann man es zeitlich nicht enger eingrenzen, es gehort aber eindeutig zur romisch-provinziellen Keramik. Dafiir spricht neben den Topfchen ahnlicher Form und poroser Faktur (z. B. Topfchen Inv.-Nr. 5946 und 8199 aus der westlichen Nekropole Poetovios) auch der braunrote Uberzug.
Nach dem Inventarbuch des Landesmuseums ist in demselben Grab 8 wie das Topfchen (Inv.-Nr. 8202) noch eine Firmalampe (Inv.-Nr. 8203; Abb. 2: l)9 mit offenem Kanal von ziemlich qualitatvoller Ausfiihrung (Typus Loeschcke X bzw. Buchi Xa/b) gefunden vvorden, die aber keinen Stempel aufweist. Die Keramik vveist die Eigenheiten der lokalen reduziert gebrannten Poetovionischen Keramik auf.10 Mit Riicksicht auf die generelle Datierung der Ollampen des Typus Loeschcke X bzw. Buchi X a/b ist die vorliegende Lampe dem Zeitraum des zvveiten und dritten Jahrhunderts zuzuvveisen (vgl. Leibundgut 1977, 48-49). Im \vestlichen Griiberfeld von Poetovio sind lokal hergestellte Ollampen vom Typus Buchi Xa bzw. Xa/b in das zweite und dritte Jahrhundert datiert (Istenič 1992, 74-76). Das Grab mit dem Topfchen kann daher nach der Ollampe Inv.-Nr. 8203 in das zvveite oder dritte Jahrhundert n. Chr. datiert werden.
Istenič
LESUNG UND DEUTUNG DER INSCHRIFT
Eine erste Mitteilung iiber das Topfchen mit der Inschrift vvurde dem Verfasser im Oktober 1991 von Herrn cand. phil. Milan Lovenjak (Ljubljana) und von Herm Prof. Ekkehard Weber (Wien), bei dem Herr Lovenjak derzeit als Stipendiat arbeitet, gemacht. Beide Kollegen haben ein Inventarblatt mit Fund-angaben und Umzeichnung vorgelegt und sich an den ersten Interpretationsversuchen beteiligt. Es zeigte sich sogleich, daB es sich um ein vorziiglich erhaltenes kurzes Schriftdenkmal in unbekanntem Alphabet han-
Abb. 2: Ptuj, Spodnja Hajdina, Ausgrabungen Vnuk 1894, Acker Miha Štolc, Grab 8: 1 Ollampe Inv. Nr. 8203; 2 Topfchen Inv. Nr. 8202. Ton. M. = 1:2.
SI. 2: Ptuj, Spodnja Hajdina, izkopavanja Vnuka 1894, njiva Mihe Štolca, grob 8: 1 oljenka inv. št. 8203; 2 lonček inv. št. 8202. Keramika. M. = 1:2.
delt. Die in einer alten Notiz" festgehaltene Bevver-tung "nach Zangemeister sinnlos" (es handelt sich vvohl um den verdienten Epigraphiker C. Zangemeister, der u.a. an CIL vol. IV und XIII niitarbeitete) konnte uns nicht abschrecken, da die Schrift zvvar ein neues Zeichenensemble aufvveist, die einzelnen Buchstaben sich aber im Rahmen des aus der italischen Epigraphik Bekannten halten. Die auf Anhieb erzielten Lesungen
und Interpretationen konnten im Dezember 1991 im Rahmen des Doktorandenseminars von Prof. Weber weiter ausgebaut werden. Auf unsere skeptischen Fragen zur Datierung hat Frau Dr. Istenič bei einem Besuch bereitwillig und iiberzeugend Auskunft gegeben. Das vom Joanneum freundlicherweise iiber-mittelte Topfchen hat Herr stud. phil. Ernst Gruber sorgfiiltig photographiert und Frau stud. phil. Veronika Diederen gewissenhaft gezeichnet. Spater konnte der Verf. auf das Stiick noch im Rahmen zvveier Vortrage "Neues zum Schriftgebrauch im ostkeltischen Raum" (Erstes Kolloquium deutsch-sprachiger Keltologen, Berlin, Mai 1992) und "Zur Alphabetisierung der Ostkelten" (Kolloquium St. Polten, Oktober 1992) eingehen und aus der Diskussion mit Prof. Helmut Birkhan (Wien), Prof. Kari Horst Schmidt (Bonn), Prof. Wolfgang Meid (Innsbruck), Dr. Ranko Matasović (Zagreb), sowie anderen Nutzen ziehen. Prof. Helmut Rix (Freiburg i. Br.) und Doz. Štefan Zimmer (Berlin) haben wichtige briefliche Bemerkungen beigesteuert. Frau Dr. Gertrud MoBler (Wien) hat bereitwillig Einblick in ihre unpublizierten Sammlungen von GefaBmarken bzw. Einzelbuchstaben auf Keramik aus drei Fundgebieten (Gurinaalpe bei Dellach, Magdalensberg bei Klagenfurt und Deutschlandsberg in der Steiermark; zirka 400 Belege) gevvahrt, hilfreiche Erlauterungen gegeben und Spezialliteratur iibersandt.
Es handelt sich um einen Graffito, der nach dem Brand auf die mittlere Bauchflache des 8,3 cm hohen Topfchens geritzt vvurde. DerText umfaBt eine Catena litterarum von ingesamt fiinfzehn Buchstaben. Die Schrift ist linkslaufig und vveist keine Interpunktion auf. Sehr vvahrscheinlich enthalt der Text mehr als ein Wort, fiir das ja fiinfzehn Buchstaben etvvas viel er-scheinen vviirden, er iiberschreitet also die Ein-Wort-Grenze. Durch Betrachten des Schriftzuges empfangt man den Eindruck, daB sich die Buchstaben in zvvei Gruppen gliedern lassen, namlich eine erste Gruppe von acht ungefahr gleichgroBen Buchstaben und eine zvveite Gruppe von sieben Buchstaben, die eine groBere Gestalt aufvveisen, insbesondere am Anfang.
Dieser Eindruck vvird durch die sprachliche Analyse bestatigt. Doch soli nun zuerst noch die - im vvesentlichen unproblematische - Lesung erfolgen. Die fiinfzehn Schriftzeichen bilden ein virtuelles Schrift-band von 20,3 cm Liinge, das sich um den groBten Teil des Bauchumfangs (25,5 cm) des GefaBes zieht.
Abb. 3: Umzeichnung des Schriftzuges von Veronika Diederen. SI. 3: Risba napisa (Veronika Diederen).
Bei der Bespreehung der einzelnen Schriftzeichen und ihres Lautvverts beginne ich mit den Vokalen. In Position 4 erkennt man deutlich ein e von vollig nor-maler Form, das heiBt mit rechtwinklig angesetzten, gleichlangen Querhasten, bei Abwesenheit jeglicher archaischer Ziige (d. h. weder Abschragung der Quer-hasten nach unten noch UberschieBen der Liingshaste nach unten in Form eines "Stiels" oder "Schvvanzes" treten auf). Die senkrechte Haste miBt 0,9 cm, die Querhasten messen 0,5 - 0,6 cm; die untere Haste ist leicht nach unten abschriigend, die mittlere leicht auf-strebend und parallel zur oberen geritzt.
$ 5Y 5 4 3
Abb. 4: Buchstaben Nr. 3 bis Nr. 5 mit Nr. 4: e. SI. 4: Črke št. 3 do 5; 4: e.
In Position 11 steht ein o, dessen wohl in drei Strichen geritzter Kreis noch deutlich kleiner als die Nachbarbuchstaben erscheint, wie das altem Usus entspricht. Die Linienfiihrung ist unregelmaBig, der schnige Durchmesser erreicht 1,45 cm. Diese deutlich kleinere Gestalt des o zvvischen hoheren Nachbarbuchstaben gehort zu den Charakteristika, aufgrund deren wir eine relativ friihe Ausbildung des vorliegen-den "Alphabets von Poetovio" vermuten (um die Mitte des ersten Jahrtausends vor Christus). Freilich liegt uns keine vergleichende Ubersicht iiber die Ent-wicklung des o in Alphabeten des Mittelmeer- und Balkanraumes vor, weshalb diese Vermutung nui unter groBtem Vorbehalt geiiuBert werden kann.
12 11 10
Abb. 5: Buchstaben Nr. 10 bis Nr. 12 mit Nr. 11: o. SI. 5: Črke št. 10 do 12; 11: o.
Am Ende in Position 15 sieht man die kurze Haste eines i. Autopsie ergibt, das es sich hierbei wirklich um einen Buchstaben handelt und nicht um eine zufal-lige Gestaltung des Tons. Seine Hohe betriigt 0,55 cm. DaB nicht nur das o (Nr. 11) kleiner als die Nachbarbuchstaben, sondem auch das i deutlich kiiiver als das benachbarte u ist, vvird man bei der Beurteilung des Alphabets von Poetovio in Betracht ziehen dUrfen, d.h. es konnte ein palaographisches Charakteristikum vorliegen.
15 14
Abb. 6: Buchstaben Nr. 14 bis Nr. 15 mit Nr. 15: i. SI. 6: Črki št. 14 in 15; 15: i.
In Position 6 und 14 finden vvir ein gestieltes sich ab der Mitte gabelndes u, das der gelaufigen Form des u entspricht, die sich etvva auf friihlateinischen Inschriften vvie dem Forumscippus und der Duenosinschrift findet, um 600 v. Chr. aber langsam auBer Gebrauch kommt (sieh Wachter, 1987, 67 Fn. 166). Uber das Auftreten dieser Form in spiiterer Zeit gibt es gegen-vviirtig vvohl keine umfassende Dokumentation. Fiir die Beurteilung der Genese des Alphabets von Poetovio konnte das gestielte u einmal von Bedeutung sein. Buchstabe Nr. 6 hat eine Liingshaste von 1,55 cm (Endpunkte undeutlich) und eine Querhaste von 1,05 cm; der das untere Bein bildende Teil der Liingshaste miBt 0,55 cm. Buchstabe Nr. 14 ist von sehr langgestreckter Form (Hohe 2,5 cm) und flach geritzt. Der rechte (vom Betrachter her gesehen, so auch im folgenden) Oberast miBt 1,65 cm.
7 6 5
I y 0>
15 14	13
Abb. 7a, b: Buchstaben Nr. 5 bis Nr. 7 mit Nr. 6 und Nr. 13 bis Nr. 15 mit Nr. 14: u.
SI. 7a, b: Črke št. 5 do 7 in 13 do 15; 6 in 14: u.
Am Anfang in Position 1 findet man einen Buchstaben, der fiir sich genommen ebenfalls als n angesprochen vverden konnte, und zvvar als dessen gestiir/.te Variante, die zum Beispiel auch fiir das ger-manische Runenalphabet maBgeblich gevvorden und im Venetischen gebrauchlich ist.
Da sich so aber ein Widerspruch zu den beiden anderen nichl gestiirzten und jevveils gegabelten u's ergibt, vvird man den ersten Buchstaben vielmehr als a ohne Ouerhaste ansprechen (diese Auffassung ent-nehme ich einer brieflichen Mitteilung von Prof. Helmul Rix, Freiburg). Seine rechte (senkrechte) 1 laste miBt 1,2 cm, die nach links abgehende (schrage) Haste 1, 25 cm; der untere Abstand betriigt 0,75 cm.
2 1
Abb. 8: Buchstaben Nr.l bis Nr. 2 mit Nr.l: a. SI. S: Črki št. 1 in 2; 1: a.
Wir haben also gliicklich alle fiinf Vokale AEIOU gefunden. Dabei ist die Anvvesenheit des im Nord-etruskischen ja fehlenden o einerseits von Interesse, andererseits aber auch nicht iiberraschend, denn o ist in Modellalphabeten von den Etruskern noch langere Zeit gefiihrt worden und findet sich auch bei Latinern, Faliskern, Sudpikenern, Venetern und Lepontiern. Es fehlt bekanntlich im Nationalalphabet der Umbrer, die nur u fiir beide Laute kennen und auch in dem der Osker, die ein u mit einem diakritischen Strich in der Lautung o verwenden.
An Konsonanten erkennt man in der 2. und 10. Position die im Etruskischen vveit verbreitete Form des r als stehender, geteilter Halbkreis. Diese Form ist auch im Venetischen (Rix 1992, 440 Fn. 44) und an-derweitig belegt; aus diesen Vorkommen seien hier die Belege auf dem Helm von Vače und auf dem Harigastihelm (Istenič 1985, 326 bzw. 328) ausdriick-lich erwahnt. Buchstabe Nr. 2 hat eine Langshaste von 1,3 cm und eine Breite von 0,7 cm, der weitaus groBere Buchstabe Nr. 10 hingegen eine Langsthaste von 2,3 cm und eine Breite von 1,25 cm.
r(U
3 2 1
11 10 9
Abb. 9a. b: Buchstaben Nr. I bis 3 mit Nr. 2 und Nr. 9 bis Nr. 11 mit Nr. 10: r.
SI. 9a, b: Črke št. 1 do 3 in 9 do 11; 2 in 10: r.
Auf Buchstabe Nr. 2 folgt an 3. Position eine eben-falls geliiufige Variante des Tau mit spitzwinkligem Ansatz einer kleinen Schraghaste im oberen Teil der senkrechten Haste. Die senkrechte Haste milit l,lcm, die Schraghaste 0,7 cm. Zu beachten ist, daB diese Form des Tau nicht aus dem Venetischen stammt, sie ist auch nicht phonetisch als d vviederzugeben, da dieser Lautvvert d anscheinend durch das Theta vviedergegeben vvird. Hinzuvveisen ist noch auf die Ahnlichkeit mit dem Tau an erster Stelle des Schriftzugs auf dem Helm von Vače, bei dem die
kleine Schraghaste aber links (vom Betrachter aus gesehen) an der Langshaste sitzt (Beurteilung nach unpubliziertem Foto von Ernst Gruber vom Jahr 1990).
4 3 2 1
Abb. 10: Buchstaben Nr. 1 bis Nr. 4 mit Nr. 3: t. SI. 10: Črke št. 1 do 4; 3: t.
Die ersten vier Buchstaben ergeben also die Lautung ARTE und damit ein schon anderweitig belegtes Namensvorderglied, keltisch ART(EIIIO).
Weiter erkennnt man ein Zeta an 8. Position am Wortende, dem man in gelaufiger nordetruskischer Weise den Lautwert einer Affrikate zuweisen kann. Die Hohe der auf unregelmaBigem Untergrund verkriimmt verlaufenden Langshaste betragt 1,7 cm, davon im oberen Drittel 0,6 cm, im mittleren Drittel 0,5 cm, und im unteren Drittel 0,6 cm. Der obere nach rechts abzweigende Strich miBt 0,6 cm, der untere nach links abzweigende Strich 0,8 cm. Auf die zwar leicht als Zeta identifizierbare, aber doch wohl schwer durch genau entsprechende weitere Falle zu belegende nichttriviale Buchstabenform sei ausdriicklich hinge-wiesen. Die Frage, ob in phonetischer Hinsicht tat-sachlich eine Affrikate /ts/ anzunehmen ist oder eher ein zvveites Sigma (s2), wie andervveitig im Festlandkeltischen, ist fiir uns eine cura posterior, da jedenfalls ein Dentalbuchstabe vorhergeht, also immer eine Art Affrikate herauskommt (ds oder dz). Die Transkription z ist gevvissermaBen die merkmalar-mere, neutrale Art der Wiedergabe.
9 8
Abb. 11: Buchstaben Nr. 8 bis Nr. 9 mit Nr. 8: z. SI. 11: Črki št. 8 in 9; 8: z.
An 5. und 9. Stelle erkennt man ein b, und damit ist man schon mit dem interessanten Problem der stimmhaften VerschluBlaute konfrontiert. Buchstabe Nr. 5 ist 1,7 cm hoch, die Buckel sind etwa 0,4 cm breit. Zwischen den Buckeln ist eine kleine freie Stelle. Buchstabe Nr. 9 miBt in der Hohe 2,6 cm, in der oberen Mitte 1,35 cm und in der unteren Mitte 1,25 cm. Die Buckelbreite betragt oben 0,8 cm und unten 0,55 cm.
9 8
Abb. 12a, b: Buchstaben Nr. 5 bis Nr. 6 mit Nr. 5 und Nr. 8 bis Nr. 9 mit Nr. 9: b.
SI. 12a. b: Črki št. 5 in 6 in 8 in 9; 5 in 9: b.
Wegen der Abwesenheit der Stimmtonkorrelation im Etruskischen tun sich die italischen Alphabete mit den Mediae (den stimmhaften VerschluBlauten) schvv-er. Das b ist noch am verbreitetsten und wir kennen es aus dem Lateinischen, Siidpikenischen und den Alphabeten des Oskischen und Umbrischen. Fiir das Vorgehen unserer Schriftprovinz kann uns das Venetische als Richtschnur dienen. Die Alphabete der Veneter haben die griechischen Aspiratenzeichen Plii, Tlieta und Chi zu Medien-Zeichen umgevvertet, und ' hierin ist ihnen unsere neue Schriftprovinz im Falle des (J und g offenbar gefolgt. Fiir die Versippung eines nicht aus Phi entvvickelten Labialzeichens mit Chi im Lautvvert g kann etwa auf den oberitalischen gallis-chen Eribogios-Graffito hingevviesen werden (gra-phisch: eripoxios).Wir notieren noch, dali die gepun-zte Inschrift des Helms A von Negau anscheinend dreimal das Phi in Lautgeltung eines b aufweist (Abbildung z. B. bei Istenič 1985, 327), sich also in dieser Hinsicht deutlich vom Alphabet von Poetovio unterscheidet.
An 7. und 13. Stelle finden vvir ein Them gleich d. Buchstabe Nr. 7 milit in der Hohe 1, 95 - 2, (K) cm und in der Breite 1,4 cm, Buchstabe Nr. 13 in der Hohe 2, 0 cm und in der Breite 1, 4 cm. Beide Male ist der Mittelstrich etvvas nach rechts versetzt.
7 6	13
Abb. 13: Buchstabcn Nr. 6 bis Nr. 7 mit Nr. 7 sovvie Nr. 13: Theta = d.
SI. 13: Črki št. 6 in 7: 7 in 13 : teta = d.
In formaler Hinsicht ist die Anvvesenheit des Umkreises bemerkensvvert, da dieser im Venetischen vveggefallen ist. Hinsichtlich der Identifikation darf man vvohl ohne Bedenken annehmen, daB vvirklich Theta vorliegt und nicht etvva Koppa oder gar Phi.
Zu beachten ist, daB die beiden Theta\ Nr. 7 und Nr. 13 nahezu kongruent erscheinen. Dieser Umstand konnte auf eine geiibte Hand vveisen, die hier auf unge-vvohntem Untergrund lediglich etvvas ungelenk vvirkt.
Das C H! in Position 12 hat dann also den Lautvvert g. Es tritt naturlich in der Gestalt des roten Alphabets auf, die dem Psi des blauen Alphabets gleicht. Ich erinnere etvva an venetisch MEXO = MEGO 'mich' und vveise besonders darauf hin, daB der Lautvvert g nicht auf eine Wortform vvie VHAXSTO 'ermachte' zu iibertragen ist, hier ist naturlich die stimmlose Geltung des Chi bevvahrt in einer speziellen Aussprache-modiftkation vor s (Hinvveis von Dr. Dieter Steinbauer).
Es ist notvvendig, in solchen Sonderfallen vom Prinzip der l:l-Translitteration abzugehen, vvas leider in der Fachvvelt aufgrund eines methodischen MiBverstiindnisses nicht der Fall ist. (Die gleiche Sachlage besteht etvva bei Y und VV des Gotischen). In unserem Text ist entsprechendes fiir Theta = r in Position 7 zu ervvagen.
Buchstabe Nr. 12 miBt in der Hohe 2, 1 cm und in der Breite 0, 95 cm. Die rechte Haste ist 0, 55 cm, die linke ebenfalls 0, 55 cm lang.
13 12 11
Abb. 14: Buchstaben Nr 11 bis Nr. 13 mit Nr. 12: Chi = g. SI. 14: Črke št. II do 13: 12: hi = g.
Es ergibt sich also die Lesung der Inschrift als artebudz brogdui oder arteburš brogdui.
Der Text besteht, vvie schon vorher angedeutet, offenbar aus zvvei VVortformen, von denen die erste als sigmatischer Nominativ und die zvveite entvveder als i-Genitiv, vvie er aus dem Keltischen und auch aus dem Venetischen sovvie naturlich dem jungeren Fruhlatein bekannt ist, oder als Dativ auf ui zu bestimmen ist. Solcher Dativ auf ui kann sehr gut keltisch sein, er ist itn Keltiberischen ja gut belegt, er kann aber nicht Venetisch sein, denn hier geht der Dativ auf oi aus, ebenso vvie im altesten Fruhlatein (Numasioi. Duenoi).
Fur das Formular ergeben sich mehrere Moglichkeiten:
a) Nominativ eines ldionyms mit zugehorigem ge-netivischen Vatersnamen:
Artebudz, (Sohn - schvverlich Tochter) des Brog-
duos
b)	Nominativ des Gebers mit Genetiv des Empfan-
gers:
Artebudz fiir Brogduos (i-Genetiv)
c)	Nominativ des Gebers mit Dativ des Empfan-gers:
Artebudz fiir Brogdos (ui-Dativ)
Mir scheint die dritte Moglichkeit die beste zu sein. Es stellt sich dann die weitere Frage, ob der Name im Dativ ein Menschen- oder ein Gottername ist. Wir haben bei der Diskussion in Prof. Webers Doktorandenseminar daran gedacht, den Dativ eines Gotternamens annehmen zu sollen, namlich den eines Grenzgottes zu keltisch brog Imrog 'Grenze'.
Angeregt ist diese Idee zunachst durch die veneti-sche Inschrift Lejeune 1974: Nr. 125 mit Erwahnung von termonios deivos 'Grenzgotter' (nach Lejeune im Akkusativ), sowie durch eine weitere Inschrift Lejeune 1974: Nr. 148.
Bedenkt man jedoch vveiter, daB es sich in Poetovio um einen Grabfund handelt, so wird man Dativ oder Genetiv eines Personennamens Brogdos bzw. Brogduos vielleicht vorziehen wollen. Der Sinn der Inschrift konnte also sein:
Jemand namens Artebudz (ein Mann oder eine Frau) hat einem Manne namens Brogdos den Krug mit Wegzehrung fiir das Jenseits ins Grab gestellt.
Hinsichtlich des Formulars vvird man angesichts der Vereinzelung des vorliegenden Textes nicht allzu strenge MaBstiibe anlegen. Dennoch bliebe eine solche Inschrift auffallig und sie bedarf weiterer Uberpriifung.
Wegen der Empfangerangabe im Dativ diirfte vor allem auf die auf zwei BronzegefaBen aus Grab Nr. 14 von Idrija befindliche Formel (Lejeune 1974, 306 f., Nr. 252-253) laivnai vrotai hinzuvveisen sein, die zuletzt M. Guštin (1991, 72 f.) besprochen hat. Guštin referiert, daB A. L. Prosdocimi hier eine Gottheit VROTA mit Beinamen LAIVNAI annimmt, Lejeune jedoch den Namen' der Besitzerin des GefaBes. Lejeune (1974, 307) weist selbst auf das Problem hin, daB die beiden GefiiBe in einem Miinnergrab gefunden sind. Unter diesen Umstanden wird man hier der Annahme einer Dedikation an eine Gottheit VROTA (= slav. rota 'Eid\ vgl. ai. vratd-m 'Geliibde') doch vielleicht dem Vorzug geben. Damit steht aber dann auch der entsprechenden Auffassung im Fall von Poetovio nichts mehr im Weg.
Ich mochte mit allem Vorbehalt die Sache also so sehen, daB in Poetovio eine Person (Mann oder Frau) namens Artebudz einer Gottheit namens Brogdos, die in diesem Fall als Grenzgottheit fiir die unge-schmalerte Wahrung des Erbbesitzes zustiindig sein konnte, anliiBlich des Todes eines Venvandten (ob mannlichen oder vveiblichen Geschlechts, bleibt leider unbekannt) eine in einem GefaB befindliche Opfer-spende in das betreffende Grab gestellt hat.
Was den Namens Brogdos anbelangt, so ftthlt man sich an mittelirisch brogda 'stark' erinnert (vgl. Vendryčs-Bachellery-Lambert, Dictionnaire etymolo-
gique B 95) was auf *mrogodio- zuriickgehen mag, also eine Ableitung von kelt. mrog- 'confines, Gebiet' ist. Die Bedeutung 'stark' konnte sich aus 'machtig, begiitert, mit Grundbesitz versehen' entwickelt haben. Im Falle des Ostkeltischen mag noch eine naher am Grundwort liegende Bedeutung 'grenzbezogen, Grenzgottheit' (lat. terminalis, venet, termonios) anzun-ehmen sein.
Der andere Name ist offenbar komponiert aus einem Vorderglied ARTE/I- und einem Hinterglied BUDO-, BUDI- oder auch BOUDO- monophthongiert zu BUDO-, fiir das man an das Namenglied BOUD -(Evans 1967, 156-158) erinnern kann:'Sieg, Gewinn, Vorrang'. Auch an *butst.. ware noch zu denken (vgl. altirisch bus 'Lippe', neuirisch pus).
Man wird damit rechnen, daB der Stammvokal des Vordergliedes aus o oder i abgeschvvacht und der Stammvokal des Hintergliedes synkopiert sein kann. Fiir das Vorderglied kommen vielleicht Abschvva-chung und Synkope gemeinsam in Betracht, so daB man also sogar etwa *Artio-boudo 'durch die Barengottin Artio Sieg erlangend' zugrundelegen konnte. Ervvahnt sei noch, daB sich das Keltische mit der Erhaltung von idg. kurzem *o als o vom Illyrischen abhebt, wo ein Wandel von idg. kurzem *o zu kurzem a anzunehmen ist.
Es erscheint also AnschluB der beiden Namen an keltisches VVortgut moglich, obgleich deutlich ist, daB es sich um anderweitig noch nicht belegtes Namenmaterial handelt. Beide Namen finden bislang anscheinend weder im Westkeltischen (Holder 1896-1094, Evans 1967) noch im Ostkeltischen (Hoffiller, Saria 1938; Holder 1896 -1904; Katičić 1966, 1968, 1976; Križman 1991, Šašel, Šašel 1963; Lochner 1989; man vergleiche noch Alfoldi 1977 und 1993 sowie Romer-Martijnse 1990) ein identisches Seitenstiick.
Es hat also allen Anschein, daB vorromische (ver-mutlich keltische) Stiimme auf dem Gebiet des heuti-gen Staates Slovvenien einen Weg zur Schrift gefunden haben. Zwei vveitere, ansonsten vollig unergiebige Bruchstiicke belegen vielleicht dieselbe Art von Schrift auch fiir Fornače bei Piran (Stokin 1992) an der Adriakiiste (wo allerdings auch einfach das venetische Alphabet vorliegen konnte). Wir konnen vermuten, daB sich hier etwas vvie eine neue Schriftprovinz ankiindigt, und daB es sich bei dem Fund von Ptuj jedenfalls um keinen Irrliiufer handelt, sondern um einen wohl nur vorliiufig noch alleinstehenden Zeugen aus einem groBeren Kontext. Es ergeben sich Parallelen zu anderen neuen Schriftfunden im west-keltischen (Fellmann 1991) und ostkeltischen Bereich (Kriimer 1982, Eichner 1989). Sicherlich kniipft die neu bezeugte Schrift an norditalische Vorbilder an, und insbesondere der EinfluB der benachbarten Veneter ist deutlich erkennbar. Was iibrigens neuer-dings in der Fachliteratur aufgekommene "Veneter in Pannonien (Szentlorinc)" (Harmatta 1985-1990, Lejeune 1990 und 1992) anbelangt, so handelt es sich hierbei um eine bloBe fata morgana; die von J. Harmatta und M. Lejeune angenommenen Inschriften existieren nicht (Beurteilung aufgrund von Autopsie
am 21.7. 1992 im Museum Pecs zusammen mit Prof. Wolfgang Meid und anderen Faehleuten). In dieser Richtung kann also kein Analogon zu unserem Schriftzeugnis gefunden werden.
Der Befund des Alphabets weist auf Ubernahme in nicht allzu spater Zeit (generell zur Entwicklung des Alphabets in Italien und Nachbargebieten vergleiche man Cristofani 1978, Prosdocimi 1989. Rix 1992). Nach unserer vorlaufigen Einschatzung diirfte sich das Alphabet von Poetovio schon um die Mitte des ersten Jahrtausends ausgebildet haben und aus dieser friihen Zeit auch in viel spiiteren Jahrhunderten einige archaische Ziige beibehalten haben, wie gestielte U (am Rande sei noch auf das griechische Ypsilon in Vetters. Piccottini 1986, 227, Taf. 34: 6 EYMEN(ES) hingevviesen), das kleine O und das altertumliche CHI mit FuB bzvv. Stiel nahelegen.
Beachtung verdient der im Venetischen auBerhalb von Alphabetaren ja vveggefallene, in Poetovio aber erhaltene Umkreis des Theta: die von Lejeune 1990, 640 fiir Szentlflrinc angenommene Parallele (mit allerdings eckigem Theta) ist nicht anzuerkennen. Hinsichtlich der Zeitstellung ist zu beachten, daB das iilteste venetische Schriftzeugnis von der Gurinaalpe aus der zvveiten Hiilfte des fiinften Jahrhunderts vor Christus stammt (Jablonka 1993) und daB das Negauer Helmdepot von Markus Egg auf die Zeit um 100 v. Chr. datiert vvird (Egg 19767 Egg 1986). Die Beziehungen zu Schriftfragmenten vom Magdalensberg bei Klagenfurt bleiben zu untersuchen, es fallt aber schon gleich auf, daB das Alphabet von Poetovio mit den von R. Egger so bezeichneten "ersten Proben eines norischen Alphabets" (Egger 1959, 138) nicht viel /u schaffen haben kann. Die Beziehungen zur Schrift des noch intensiver Diskussion bediirfenden Negauer Helmfundes (Reinecke 1942, Prosdocimi, Scardigli 1976) sovvie zu vveiteren verstreuten Zeugnissen venetischer Schrift in der Steiermark und in Slovvenien (Istenič 1985) bleiben ebenfalls zu untersuchen, doch vviederum springt fiirs erste die Selbstiindigkeit des Alphabets von Poetovio ins Auge. Auch vvas die von Frau Dr. Gertrud MoBler (Wien) fiir eine geplante Publikation zusammengebrachte - und mir freundlichervveise teilvveise unterbreitete -Dokumentation von Einzelbuchstaben oder schriftarti-gen Marken aus dem Bereich Gurinaalpe -Magdalensberg - Deutschlandsberg (vgl. MoBler 1961 und Hebert 1991) anbelangt, so scheint keine nahere Beziehung zum Alphabet von Poetovio zu bestehen. Besondere Beachtung vvird aber der Umstand verdi-enen, daB ein Einzelbeleg fiir eine solche Marke bzvv. fur einen solchen Buchstaben auch in einem Griiberfeld zu Poetovio zum Vorschein gekommen sein soli (laut brieflicher Mitteilung an Dr. MoBler; non vidi). Besonders auffiillig ist, daB sich diese Form einheitnischer Schrift noch bis in romische Zeit und bis ins zvveite Jahrhundert nach Christus behauptet hiitte. Aus sprachvvissenschaftlich-epigraphischer Sicht vviirde man ein solches Zeugnis spatestens fiir das I. Jh. v. oder I. Jh. n. Chr. ervvarten vvollen. (Freilich vveist mir Frau Dr. MoBler im Falle der ein-heimischen GefaBmarkentradition eine Laufzeit sogar
bis in die Spiitantike nach).
Ich vviderstehe der starken Versuchung, das Bessere zum Feind des Guten zu machen und die zahlreichen durch diesen Fund aufgevvorfenen Fragen in lang-vvierigen Untersuchungen vveiter zu sondieren. Worauf es hier ankommen soli. ist. das von Frau Dr. Istenič aus hundertjahrigem Museumsschlaf ervveckte einzi-gartige Schrift- und Sprachdenkmal den Fachkollegen unverziiglich zur vveiteren Diskussion zu unterbreiten.
Zusatz: Herr Doz. Dr. Franz Glaser vom Museum Klagenfurt informiert mich iiber anno 1977 gefundene Ziegelfragmente aus Grafenstein/Karnten aus dem 2. Jh. n. Chr., auf denen nach erstem Augenschein in romischer Kursive die bislang erste Inschrift Osterreichs in ostkeltischer Sprache (das heiBt: mit nicht ausschlieBlich onomastischem Sprachmaterial) zu vermuten sein diirfte.
Eichner
ZUR HISTORISCHEN UND ETHNISCHEN SITUATION VON POETOVIO
Die romische Stadt Poetovio, deren Name durch inschriftliche und literarische Ouellen belegt ist, ent-stand an der Stelle einer alteren Siedlung. Dies zeigt schon der Name selbst. der sicher vorromisch ist, obgleich er sich keiner bekannten Sprachgruppe ein-deutig zuordnen liiBt (s. Saria 1951, Sp. 1167 ff.). Nicht selten haben die Romer vvie hier den alteren Namen iibernommen, und so ist es auch bei drei anderen antiken Stiidten Slovveniens der Fall gevvesen (Emona. Celeia. Neviodunum). Fur vorromische Besiedlung des Stadtgebietes von Poetovio sprechen aber auch archiiologische Funde, die an verschiedenen Stellen der antiken Stadt gemacht vverden. DaB es sich nur um sparliche Reste handelt, ist Folge derTatsache, daB die antike Stadt dicht besiedelt vvar (eine GroBstadt fiir damalige Verhiiltnisse, mil Zollstation und zeitvveise Sitz des pannonischen Statthalters, Legionslager bis Trajan, von diesem zur Kolonie erhoben. vvahrscheinlich seit hadrianischer Zeit die Zollstation fiir den illyrischen Zoll; s. Saria 1951. Sp. 1170 ff. und Šašel 1978, 136 ff.) und daB die Siedlungskontinuitiit bis heute besteht.
Die Hauptursache der Entstehung einer Siedlung an dieser Stelle vvar die Uberquerung der Drau durch die ura I te BernsteinstraBe (cfr. Šašel 1978. 136). Poetovio vvurde eine Karavanenhandelsstation auf diesem Weg, auf dem schon in der Urzeit verschiedene Giiter - von Waffen bis Sklaven - kursierten. DaB Poetovio auch bei m Transport des norischen Eisens eine vvichtige Rolle spielte, konnen vvir daraus erschlieBen, daB es unter keltischer Domination in das regnum Noricum eingeschlossen vvurde (Šašel 1980, 157; nach der Annexion Noricums (vvarscheinlich im Jahre 16 v. Chr.) vvurde Poetovio dem Militiirkommando Illyricum (spater Provinz Pannonien) /ugeschlagen; (fr. Sašel 1974. 196). Der uralie Weg fuhrte romische Kaulleute schon vor der Besetzung Pannoniens in diese Gegend und blieb auch nach der romischen Okkupation die wichligste Verbindung Italiens mil
dem Donauland (Šašel 1978, 136).
Bevor vvir uns den archaologischen Uberresten der vorromischen Bevolkerung in Poetovio zuwenden, wollen wir einen Uberblick iiber die Aussage der schriftlichen Quellen geben. In dieser Hinsicht verfii-gen wir leider nur iiber eine Liste pannonischer Stamme aus dem 1. Jh. n. Chr. und iiber einige Angaben zu den keltischen Tauriskern (seit dem 3. Jh. v. Chr. in Slovvenien?). Die Liste der pannonischen Stamme ist uns bei Plinius dem Alteren iiberliefert, aber die genaue Lokalisierung derselben ist nicht ganz klar, weil erdie Stamme in alphabetischer Reihenfolge anfiihrt: Draus per Serretes, Serapillos, lasos, Andizetes, Saus per Colapianos Breucosque, populo-rum haec capita; praelerea Arviates, Azali, Amantini, Belgites, Catari, Cornacates, Eravisci, Hercuniates, Latobici, Oseriates, Varciani. mons Claudius, cuius in fronte Scordisci, in tergo Taurisci (H. N. III 147-148). Nach dieser Angabe flieBt die Drau durch das Gebiet der Serreten, Serapiller, lasen und Andizeten. Speziell in das Gebiet von Poetovio vvurden in der modernen Forschung die Serreten und die Serapiller gesetzt (Saria 1951, Sp. 1170; Mocsy 1959, 28; Petru 1977a, 478 und idem 1977b, 509; zur Vorsicht bei solchen Untersuchungen ruft Šašel 1970-1971, 312). Weil Plinius unsere einzige Quelle ist, die die beiden Stamme ervvahnt, muB dies unsicher bleiben. Ptolemaios kennt die Serreten und die Serapiller nicht niehr, zu seiner Zeit (2. Jh. n. Chr.) sind sie schon obsolet (cfr. Petru 1977a, 475).
Zu den Tauriskern, die auch in der Liste des Plinius ervvahnt sind, laBt sich mehr sagen. Dieses keltische Volk war in mehrere Zvveige gegliedert. Ein Teil von ihnen zog sich nach der Schlacht bei Telamon (im Jahr 225 v. Chr) in die Ostalpen auf das Gebiet des spateren Westpannonien zuriick. (Polybios 34, 10,10; cfr. Fitz 1975, Sp. 541 ff.; zur keltischen Penetration in die Ostalpen auch Šašel 1976,71 ff.). Mit diesen verbindet man heute die keltische Kultur Zentral- und Ostslovveniens (die Gruppe Mokronog; cfr. Božič 1987, 855 ff.). In der modernen Literatur werden die ostalpinen Taurisci verschieden beurteilt (cfr. Fitz 1975. Sp. 542,; Petru 1977a, 473 ff.). Obwohl sie bei antiken Schriftstellern (Polybius, Strabo, Plinius) immer als ein einziger Stamm betrachtet werden, steckt hinter diesem Begriff eine Gemeinschaft ver-schiedener Volker, unter denen die Taurisker eine Vorrangstellung einnahmen (Božič 1987, 855 ff. mit Auswertung der Quellen). Ilir Gebiet grenzte im Norden an das Konigreich Noricum, im Siiden an die Japoden, im Westen an die Karner und im Osten an die Pannonier und Skordisker (cfr. Fitz 1975, Sp. 542; Božič 1987, 855). Als die Ostalpen von den Romern untervvorfen vvurden, vvurde das Gebiet der Taurisker nicht Noricum, sondern lllyricum angegliedert und an mehrere civitates aufgeteilt (Fitz 1975, 543; zur Verteilung der pannonischen Stamme an civitates cfr. Šašel 1989, 68 ff.). Die Oberherrschaft der Taurisker iiber andere Stamme fand damit ihr Ende. Desvvegen ziihlt Plinius in seiner oben zitierten Liste der Bevvohner Pannoniens auf dem Gebiet, das friiher die Gemeinschaft der Taurisker bevvohnte, jetzt zum
ersten Mal Serreten, Serapiller, Jasier und Latobiker auf (Božič 1987, 857) und lokalisiert den Stamm der Taurisker nur im engeren Bereich vvestlich von mons Claudius (vvarscheinlich Moslovačka gora bzw. Ivančica).
DaB sich im Gebiet von Ptuj und im Podravje (Drauland) Kelten niederlieBen. vvird durch archiiolo-gische Funde bezeugt. Das einschlagige Material vvurde schon genauer besprochen und gevviirdigt (Pahič 1966, 271 ff.. Božič 1987. 858 ff.). In dieser Gegend sind sieben Fundstatten mit Grabern, zvvei rein keltische Siedlungen, vier vorkeltische Siedlungen mit Spiitlatenefunden und einige Fundorte von Miinzen festgestellt vvorden (Pahič 1966, 271 ff.).
Im engeren Bereich von Ptuj kennen vvir drei latenezeitliche Fundorte: Panorama, Grajski grič und Ziherlova ploščad in Rabelčja vas (Tomanič-Jevremov 1985, 390). Bei allen dreien handelt es sich um ver-hiiltnismaBig spiirliche Siedlungsiiberreste, vor allem keramische Scherben. Es sind aber auch metallene Gegenstande gefunden vvorden, die eine niihere chro-nologische Bestimmung ermoglichen (Božič 1993, 189 ff.). Die Siedlung auf der Ziherlova ploščad vvurde aufgrund einer Fibel vom Typ Motschvvil in die Stufe Mokronog II gesetzt (170-110 v. Chr.), die beiden anderen, Panorama und Grajski grič, die Hohen-siedlungen sind, miissen vvegen dort gefundener Metal lgegenstiinde in die Stufe Mokronog lila (110-30 v. Chr.) gesetzt vverden (Božič 1993, 197). In die gleiche Zeit wie die Siedlung auf der Ziherlova ploščad gehort auch der Fundort Spodnja Hajdina, wo andervveitig die Reste einer Topfervverkstatt mit Ofen ausgegraben vvurden (cfr. Tomanič-Jevremov 1985, 391). In Spodnja Hajdina vvurden auch fiinf keltische Miinzen gefunden (Kos 1977, 140; Miinzen von Ptuj 136 f.).
Weitere Zeugnisse fiir die Anvvesenheit der Kelten in Poetovio auch nach der romischen Okkupation liefert uns die Epigraphik. Wenn vvir die sogenannte norisch-pannonische Volute unberiicksichtigt lassen, vveil sie ein vveitverbreitetes Phiinomen ist (vgl. Schober 1923, 231), bleibt in erster Linie onomasti-sches Material aus Inschriften zu unserer Verfiigung. Bei einer Untersuchung der keltischen Personennamen in Slovvenien vvurde festgestellt, daB in Poetovio und Umgebung siebzehn keltische Namen auf elf Inschriften iiberliefert sind (Katičič 1966, 155 ff.). Davon stehen sieben Namen (Aisia, Calandinia Ceiuonus, Cutio, Medullia, Suadra, Tettius) auf vier Inschriften aus der Stadt selbst (CIL III 4033, 4083, 4103, 13412). Aus Spodnja Hajdina sind fiinf Namen (Adbugiona, Atnamatus, Agisus, Deuso) auf zvvei Inschriften (CIL III 10883 und AIJ 407) iiberliefert. Zu den Namen aus Poetovio vvurde auch ein keltischer Name (Amalogucro) aus einer Inschrift von Budapest gerechnet, in der als Herkunfsort des Namentragers Poetovio angegeben ist (CIL III 3577). Gegeniiber den lateinischen ist die Zahl der keltischen Namen in Poetovio gering, es muB aber betont vverden, daB der Autor bei dieser Untersuchung nur rein keltische Namen in Betracht gezogen hat, vvahrend latinisierte keltische Namen ausgeschlossen bleiben. Zu beriick-
sichtigen ist weiter das Bild der Zusammensetzung der Bevvohnerschaft von Poetovio (italische Kolonisten und Orientalen), wie es sich in den Inschriften erken-nen last.
Fiir keltische Prasenz in Poetovio zeugen auch die durch Steindenkmaler iiberlieferten Kulte. An erster Stelle miissen wir hier die Verehrung von Nutrices Augustae nennen, die vvohl mit den keltischen Matres oder Matronae vervvandt sind. Inschriftensteine und Reliefs weisen auf die Beliebtheit dieses Kultes in
Poetovio. Bemerkenswert ist dabei, daB dieser Kult auf das Gebiet von Poetovio beschrankt geblieben ist (Diez 1993).
Zu den keltischen Kulten gehort noch der Kult des mit Mars identifizierten Marmogius (CIL III4014 und Jevremov 1988, Nr. 146). Durch die Reste eines Reliefs ist vielleicht auch die keltische Pferdegottin Epona bezeugt (so Skrabar 1940, 379 f.).
Lovenjak
1	Fiir die Ubersetzung mochte ich Herrn Dr. Eichner und Herrn Lovenjak meinen aufrichtigen Dank aussprechen.
2	Die Dokumentation erfolgte in mehreren Etappen in den Jahren 1986-1989 im Rahmen der Vorbereitung meiner Dissertation. Ermoglicht wurde die Arbeit durch das groBe Verstandnis, das auBergewohnliche Entgegenkommen und die Hilfe des Leiters der Abteilung fiir Vor- und Friihgeschichte des Steiermiirkischen Landesmuseums, Dr. Erich Hudeczek und seiner Mitarbeiter, wofiir ich ihnen aufrichtig danke. Die Veroffentlichung des Griiberfeldes, die in Vorbereitung ist, wird in der Serie "Katalogi in monografije" (Kataloge und Monographien) des Narodni muzej in Ljubljana escheinen.
3	Die Nekropole vvurde vom Grazer Gymnasialprofessor Franz Ferk entdeckt, der die ersten. in den Jahren 1888 und 1889 ausgegrabenen Funde aus diesem Griiberfeld (ca. 200 Graber), dem Joanneum verehrt hat. Fischbach (1896, 4-5) berichtet, daB das Antikenkabinett dieses Museums im Jahr 1891 unter der Leitung des k.k. Konservators auszugraben begann. Aus den lnventarbiichem geht aber hervor, daB faktisch Martin Vnuk, Einheimischer von Hajdina, die Ausgrabungen durchgefiihrt hat. Im Herbst 1891 hat Dr. Anton von Premerstein bei den Ausgrabungen mitgevvirkt, und im Jahr 1891 der Kustos des Joanneums Dr. Otto Fischbach. Bis zum Jahr 1895 hat dieses Museum ca. 2000 Graber ausgegraben (Fischbach 1896, 4-5). Eine geringere Anzahl Graber hat Ferk in den Jahren 1907 und 1908 freigelegt.
In den neunziger Jahren hat hier die Museumsgesellschaft von Ptuj mit Ausgrabungen begonnen, die Prof. Franz Ferk geleitet hat. Die Funde sind in das im Jahr 1893 gegriindete Museum von Ptuj gelangt. Die Grabzusammenhange sind nicht mehr rekonstruierbar (siehe Mikl-Curk 1976). Einige Funde von Ferks Ausgrabungen aus den Jahren 1907 und 1908 befinden sich im Joanneum. Eine kleinere Anzahl Graber hat der im Jahr 1903 gegriindete Museumsverein Maribor fiir die Zvvecke seines Museums ausgegraben. Bei spiiteren Ausgrabungen sind noch mehrere Graber entdeckt vvorden, die meistens nur in Berichten in der Zeitschrift "Varstvo spomenikov" ervvahnt sind. Zitiert vverden sie von Curk 1990. Einige Graber publiziete Z. Šubic (1976).
Einzelne Fundkategorien vvaren in der Vergangenheit schon in Ubersichten fiir Pannonien und gelegentlich fiir Noricum aus-gevvertet vvorden (Ollampen: Fischbach 1896; Keramik: Bonis 1942; Fibeln: Patek 1942; Glas: Benko 1962; noriseh-pannonis-che Frauentracht: Garbsch 1965). Die Funde im Joanneum sind besonders vvichtig, vveil die Angaben in den lnventarbiichem fiir mehr als die Hiilfte der Fundgegenstiinde die Rekonstruktion von Grabensembles ermoglichen, vvas bei Funden aus diesem
Graberfeld, die sich im Pokrajinski muzej in Ptuj befinden, nicht moglich ist (vgl. Mikl-Curk 1976).
4	Bericht des Grazer Museums fiir das Jahr 1894 (Jahres-bericht 1895, 35-36) fiihrt desgleichen die Inventamummem 8202 und 8203 als Ervverbungen des Jahres 1894 an.
5	Als Alternative kann man nicht ausschlieBen, daB Vnuk im Jahr 1894 iiberhaupt nicht gegraben hat, sondem nur den Rest der Funde ubergeben hat, die im Jahr 1893 ausgegraben vvorden vvaren.
6	Dort verlief angeblich eine gepflasterte StraBe in Richtung Siiden (miindliche Information von Ivan Žižek, Pokrajinski muzej Ptuj). Iva Curk ervvahnt in ihrem neuesten Uberblick iiber die Topographie der Graberfelder Poetovios (Curk 1990) diese bzw. die Nachbarparzellen nicht.
7	Nach den lnventarbiichem befand sich in diesem Grab nur die Fibcl und irgendein Geriit, das heute versehollen ist. Wenn vvir andere Gegenstiinde aus den Grabern kennen vvurden (vvir halten es fiir sehr vvahrscheinlich, daB es sie gegeben hat), konnte es sich leicht zeigen, daB die Fibel nur ein "Altgegenstand" in einem etvvas jiingeren Grab ist. Unter den friihantiken Grabern vom Westufer von Poetovio, die das Joanneum aufbevvahrt, sind die iiltesten jedoch erst aus tiberianisch-claudischer Zeit und machen nur vveniger als 2% aller datierbaren Graber aus! Die Hauptmasse der Graber gehort der flavisehen Zeit bzvv. der zvveiten Halfte des 1. Jh. an. (Istenič 1992, 6).
8	Die Inventarbiicher ervviihnen im Hinblick auf die Graber des Štolc-Ackers aus dem Jahr 1893 die Bestattungsform nicht, hinsichtlich der Graber aus dem Jahr 1894 vvird eine dies-beziigliche Angabe nur selten gemacht: bei einem Grab ist ervvahnt, daB es sich um ein Brandgrab handelt, und bei sechs anderen, daB sie Korpergriibcr vvaren.
9	Die beiden Gegenstiinde vverden nacheinander mit gleichen Angaben inventarisiert, desvvegen erseheint die Zugehorigkeit beider zum gleichen Grab zuverliiBig (insofem das angesichts des groBen zeitlichen Abstands sovvie damaliger Ausgrabungs-gepflogenheit und Dokumentierung moglich ist).
10	Dieselben Merkmale vveist auch die Keramik der Poeto-vionisehen GefiiBen mit Stempeln LGAVP, MODF und MARIVS aus Ptuj auf, die in Hinblick auf ilire Verbreitung als Produktion von Poetovio einzustufen sind.
11	Das Topfchen hat der damalige Kustos im Joanneum Dr. Otto Fischbach inventarisiert. Die von ihm angefertigle Umzeichnung der Inschrift ist derart miBglUckt, daB Zangemeister keine Interpretationschance hatte. Erst Frau Dr. Istenič fachkundige (cfr. Istenič 1985) Umzeichnung hat die Voraussetzung zur Entzifferung geschaffen.
ALFGLDY, G. 1977, Die Personennamen in der romisehen
Provinz Noricum. - In: L'onomastique tatine, 249-265. ALFOLDY, G. 1993, Die Personennamen auf den Bleietiketten von Kalsdorf (Steiermark) in Noricum. - In: F. Heidermanns, H. Rix und E. Seebold, Sprachen und Schriften des antiken Mittelmeerraums. Festschrift fiir Jiirgen Untermann zum 65. Geburtstag, 1-32, Innsbruck. BENKĆ), A. 1962, Uvegcorpus. - Regćszeti fuzetek ser. 2/11.
BONIS, E. 1942, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien. ■ Dissertationes Panonicae 11/20.
BOŽIČ, D. 1987, Zapadna grupa. - In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba. 855-897.
BOZ1Č, D. 1993, O latenskih najdbah na območju Ptuja. - In: Ptujski arheoloSki zbornik, 189-204, Ptuj.
BUCHI, E. 1975, Lucerne del Museo di Aquileia 1, Lucerne romane con marcliio difabhrica. - Aquileia.
CRISTOFANI , M. 1978, L'alfabeto etrusco. - In: Lingue e dialelti dell'ltalia antica (= Popoli e civilta dellTtalia antica 6), 403-428, Padova.
CURK, I. 1990, Prostorska ureditev grobišč rimskega Ptuja. -Arh. vest. 41,557-580.
DIEZ, E. 1993, Magna mater oder Nutrix?. - In: Ptujski arheološki zbornik, 251-262, Ptuj.
EGG, M. 1976, Einige Bemerkungen zum Helmdepot von Negau (Sudsteiermark). - Arch. Korrhl. 6, 299-303.
EGG, M. 1986, Italische Helme. Studien zu den altereisen-zeitlichen Helmen ltaliens und der Alpen . - Monogr. Rom.-Ger. Zentmus. 11.
EGGER, R. 1959, Die Ausgrabung auf dem Magdalensberg 1952 und 1957. - Carinthia I, 149, 3-143.
EICHNER, H. 1989, Damals und heute. Probleme der ErschlieBung des Altkeltischen zu ZeuBens Zeit und in der Gegenvvart. - In: Erlanger Gedenkfeier fiir Johann Kaspar Zeuji, 9 ff., Erlangen.
EVANS, D. E. 1967, Gaulish Personal Names. - Oxford.
FELLMANN, R. 1991, Die Zinktafel von Bem-Thormebodenwald und ihre Inschrift. - Arch. d. Schw. 14, 270-273.
FEUGERE, M. 1985, Les fibules en Gaule meridionale de la conquete a la fin du Ve s. ap. J.-C. - Rev. Arch. Narb. Suppl. 12.
FISCHBACH, O. 1896, Die romischen Lampen aus Poetovio. -Miti. Hist. Ver. St. 44, 1-64.
FITZ, J. 1975, Taurisci. - In: Der kleine Pauly 5, Sp. 541-543.
GARBSCH, J. 1965, Die norisch-pannonische Frauentracht im
I.	und 2. Jahrhundert. - Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch.
II.
GUŠTIN, M. 1991, Posočje. Posočje in der jiingeren Eisenzeit. -Kat. in monogr. 27.
HARMATTA, J., 1985-1990, Venetica I, II, III. - Antik Tanulmdnyok 32, 187 ff.; 33, 104 ff.; 34, 1 ff.
HEBERT, E. 1991, Neufunde aus der Steiermark. - Specimina Nova. 281-292.
HOFFILLER V. und B. SARIA, 1938, Antike Inschriften aus Jugoslawien l, Noricum et Pannonia superior. - Zagreb.
HOLDER. A. 1896-1904, Altkeltischer Sprachschatz. - Leipzig.
ISTENIČ, J. 1985, Zapisi v venetski pisavi na Koroškem in v Sloveniji. - Zgod. čas. 39, 313-334.
ISTENIČ, J. 1992, Zahodno grobišče Poetovione. Keramični pridatki kot vir za proučevanje ekonomije antičnega mesta. -Disertacija na Univerzi v Ljubljani, Ljubljana.
JABLONKA, P. 1993, Die venetischen Inschriften und die eisen-zeitliche Besiedlung der Gurina bei Dellach im Gailtal, Karmen. - Arch. Osterr. 4/1,4 ff.
JAHRESBERICHT 1895, LXXXIII Jahresbericht des Steier-mdrkischen Landesmuseums Joanneum iiber das Jahr 1894. -Graz.
JEVREMOV, B. 1988. Vodnik po lapidariju I. - Ptuj
KAT1ČIĆ, R. 1966, Keltska osobona imena u antičkoj Sloveniji. -Arh. vest. 17, 145-168.
KATIČIĆ, R. 1968, Die einheimische Namengebung von Ig. -God. Cen. balk. isp. 6, 61 ff.
KATIČIĆ, R. 1976, Ancient Languages ofthe Balkans. - The Hague, Pariš.
KOS, P. 1977, Keltski novci Slovenije. - Situla 18.
KRAMER, W. 1982, Graffiti auf Spatlatčnekeramik aus Manching. - Germania 60, 482 ff.
KRIŽMAN, 1991, Rimska imena u Istri. Osobna imena na istarskim natpisima iz rimskog doba. - Zagreb.
LEIBUNDGUT, A. 1977, Die romischen Lampen in der Schweiz. - Bern .
LEJEUNE, M. 1974, Manuel de la langue vinite. - Heidelberg.
LEJEUNE, M. 1990, Les Vćnčtes en Pannonie. - Comptes Rendues de T Academie des Inscriptions et Belles-Lettres, 629 ff.
LEJEUNE, M., 1992, L' čpigraphie včnčte de Szentlorinc. - In: Atti dei convegni lincei 94, Čonvegno sul tema: La posizione attuale della linguistica storit a nell' ambito delle discipline linguistiche. - Roma.
LOCHNER VON HUTTENBACH, F. 1989, Die romer-zeitlichen Personnamen der Steiermark. - Graz
LOESCHCKE, S. 1919, Lampen aus Vindonissa. - Ziirich.
MIKL-CURK, I. 1976, Poetovio 1. - Kat. in monogr. 13.
MIKL-CURK, I. 1984, K podobi zahodnih grobišč rimskega Ptuja. - Čas. zgod. narod. 20, 181-185.
M0CSY, A. 1959, Die Bevolkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen. - Budapest.
MOSSLER, G. 1961, Sinnzeichen auf einheimischer Keramik. -In: Bericht iiber den V. lnternationalen Kongress fiir Vor-und Fruhgeschichte Hamburg 1958, 557-561 mit Tafel 30-32, Berlin.
PAHIČ, S. 1966, Keltske najdbe v Podravju. - Arh. vest. 17,271-336.
PAHIČ, S. 1983, Die Erforschung der RomerstraBen im nord-ostlichen Slovvenien. - Arh. vest. 34, 247-287.
PATEK, von E. 1942, Verhreitung und Herkunft der romischen Fibeltypen in Pannonien. - Diss. Pann. 11/19.
PETRU, P. 1977a, Die ostalpinen Taurisker und Latobiker. -ANRWII / 6, 473-499.
PETRU, P. 1977b, Die provinzialromische Archaologie in Slovvenien, ANRWII / 6, 500-541.
PROSDOCIMI, A. L. und P. SCARDIGLI, 1976, Negau. - In: Italia Linguistica Nuova ed Antica, Galatina.
PROSDOCIMI, A. L. 1989, La trasmissione dell'alfabeto in Etruria e nell'Italia antica: insegnamento e oralita tra maestri e allievi. - In: Atti del secondo Congresso lnternazionale Etrusco (Firenze 26 maggio - 2 giugno 1985) 1, pp. 1321-1369.
REINECKE, p. 1942, Der Negauer Helmfund. - Ber. Rom. Germ. Komm. 32, 117 ff.
RIX, H. 1992, Thesen zum Ursprung der Runenschrift. - In: Aigner-Foresti, Etrusker nordlich von Etrurien, Sondschr. Phil.-hist. KI. Osterr. Akad. Wiss. 589, 411 ff.
ROMER-MARTIJNSE, E. 1990, Romerzeitliche Etiketten aus Kalsdorf, Steiermark. - Denkschr. Phil.-hist. KI. Osterr. Akad. Wiss. 205.
SARIA, B. 1951, Poetovio. - In: Paulys Realencyclopadie der classischen Altertumswissenschaft 21,1167-1184.
SCHOBER, A. 1923, Die romischen Grahsteine von Noricum und Pannonien. - Wien.
SKRABAR, V. 1940, Ein verschollenes Eponarelief aus Poetovio. - Vj. arh. hist. dalm. 18-21, 379-380.
STOKIN, M. 1992, Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. š. v Fornačah pri Piranu. - Arh. vest. 43, 79-92.
ŠAŠEL, J. 1970-1971, Petru P., Hišaste žare Latobikov (Rezension). - Arh. vest. 21-22, 310-314.
ŠAŠ EL, J. 1974, Die Limes-Entvvicklung in Illyricum. - In: Actes du IX1' congres International d'Etudes sur les Frontieres Romaines Mamaia, 6-13 septembre 1972, 193-199, Bucure^ti, Koln, Wien.
ŠAŠEL J. 1976, Poetovio. - In: The Princeton Encyclopedia of Classical Sites, 718 ff., Princeton.
ŠAŠEL, J. 1978, Aquileia, Ravenna e Poetovio: Contatti e rap-porti. - Ant. Altoadr. 13, 135-145.
ŠAŠEL, J. 1980, Začetki Poetovione in nekaj strani iz njene zgodovine v starem veku. - Kronika 28, 157-161.
ŠAŠEL, J. 1989, Die regionale Gliederung in Pannonien. - In: Raumordnung im Romischen Reich. Zur regionalen Gliederung in den gallischen Provinzen, in Raetien, Noricum und Pannonien, 57-73, Munchen.
ŠAŠEL, A. und J. ŠAŠEL 1963, Inscriptiones Latinae quae in lugoslavia inter annos MCMXL et MCMLX repertae et editae sunt. - Situla 5.
ŠUBIC, Z. 1976, La nhropole romaine a Poetovio. - Inv. Arch. Iug. 129-138.
TOMANIČ-JEVREMOV, M. 1985, Poselitev Ptuja in njegove okolice v prazgodovini. - Ptuj. zbor. 5, 387-398.
VETTERS, M. und G. PICOTTINI 1973 bzvv. 1986, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1969-1972 bzw. 1975-1979. - Magdal.-Grabber. 13 bzvv. 15.
WACHTER, R. 1987, Altlateinisclie Inschriften. - Bern.
Rimski lonček s Ptuja z napisom v neznani pisavi in v staroselskeni, domnevno keltskem jeziku
Povzetek
Deželni muzej v Gradcu hrani lonček z dolgim grafitom v nelatinski pisavi (inv. št. 8202), kije bil vpraskan na površino po žganju. Po podatkih v inventarnih knjigah je bil skupaj z oljenko (inv. št. 8203) najden leta 1893 v grobu št. 8 na njivi Mihe Stolca na Spodnji Hajdini, skupaj s še 22 grobovi. Naslednje leto so na njivi istega lastnika na Spodnji Hajdini, pare. št. 535. odkopali 36 grobov. Grobovi iz leta 1893 in 1894 so datirani od 1.-4. st., glavnina pa sodi v drugo pol. I. do 1. pol. 2. st. Pare. št. 535 na Spodnji Hajdini leži jugovzhodno od domnevnega vzhodnega roba zahodne zgodnjeantične nekropole domnevne Petovione.
Lonček (.v/. I; 2: 2) je izdelan na lončarskem vretenu. Rjava površina z rjavosivimi lisami je hrapava in luknjičava, vidni pa so tudi ostanki rjavordečega premaza. Keramika je zelo podobna najpogostejši lokalni fakturi keramike v Petovioni, a se od nje loči po luknjičavosti površine. Lončka zaradi enostavnosti oblike ne moremo ožje časovno opredeliti, nedvomno pa sodi med provincionalnorimsko keramiko. Za to govori poleg lončkov podobne oblike in keramike z zahodnega grobišča Petovione ludi rjavordeči premaz.
Ožjo datacijo lončka omogoča oljenka tipa Buchi Xa/b brez pečata (st. 2: 1). ki je bila najdena v istem grobu. Tipološko je datirana v 2. - 3. st.
Istenič
Petnajst črk obsegajoč tekst (grafitto) se po naši razlagi glasi artebudzbrogdui. Razdelili ga je mogoče v dve besedi, namreč artebudz (lastno ime v nominativu na os) in brogdui (lastno ime v genetivu na i ali v dativu na ui). Pri obravnavi vsebine teksta smo pretehtali več možnosti in se končno odločili za branje Artebudz kol osebno ime (v nominativu, poimenovanje daroval-ca/darovalke) in Brogdos kot ime boga (po vsej priliki nekega mejnega ali področnega boga v dativu na ui). Za obe imeni obstajajo leksikalne zveze v keltskem jeziku (Arte- je mogoče povezali z besedo *arto - "medved", ali z imenom medvedje boginje Artio: -bitdz je lahko v zvezi s keltskim *boudil-"zmaga"; Brogdo- lahko povežemo z *mrog- "meja, področje"), ravno tako lahko tudi njune pregibne oblike interpretiramo kol keltske. Pričujoča varianta alfabeta kaže nekaj značilnih lastnosti venetske pisave (posebej v uporabi znaka za aspirate : theta = d. hi = g), toda v drugih ozirih (beta =b) se kaže kol samostojna pisava. S paleografskega vidika je pomembna prisotnost arhaičnih potez, ki bi kazala na nastanek tega alfabeta okrog leta 500 pr. n. št., pri čemer so v poznejših stoletjih nastajale posodobitve.
Pri tukaj prvič objavljenem spomeniku gre domnevno za prvo epigrafsko pričevanje vzhodnokeltskega jezika (poleg novčnih najdb) na področju današnje Slovenije.
Eichner
Antična Petoviona je nastala na prostoru, ki je bil poseljen že v prazgodovini. Na lo kaže že ime, ki je gotovo predrimskega izvora, čeprav ga ni mogoče zanesljivo pripisati nobeni znani jezikovni skupini. Za predrimsko naselitev samega mesta pa go-
Heiner Eichner
Institut fiir Sprachvvissenschaft der Universitiit Wien, Luegerring 1, A-I0I0 Wien
vorijo tudi arheološke najdbe. Dejstvo, da so maloštevilne, je pripisati močni naseljenosti mestnega prostora v antiki in nadaljevanju poselitve do danes.
Glavni vzrok za naselitve na tem prostoru je prehod čez Dravo, ki jo je tu prečkala že prastara jantama pot. Tudi v antiki je skozi Petoviono potekala glavna prometna zveza Italije s Podonavjem.
Pisni viri o predrimskih prebivalcih na tem področju ne povedo veliko. Plinij Starejši nam sporoča listo panonskih plemen, a žal po abecednem redu, tako da ni mogoča njihova točnejša lokacija. Nekateri avtorji so skušali na področje Ptuja locirati Serete in Serapile, za katere lahko iz Plinija razberemo, da so bivali ob Dravi. Ker ostaja Plinij edini vir, ki omenja obe plemeni, je to težko dokazati.
Iz pisnih virov izvemo več o Tavriskih. kijih tudi Plinij navaja v svoji listi. Gre za širšo keltsko skupnost, ki se deli na več vej. Ena od njih so vzhodnoalpski Tavriski, s katerimi danes povezujemo keltsko kulturo osrednje in vzhodne Slovenije (skupina Mokronog). V strokovni literaturi so bili ti Tavriski različno interpretirani, danes pa velja, da je treba pod tem pojmom razumeti skupnost različnih ljudstev, nad katerimi so imeli Tavriski prevlado. Ko so si Rimljani podvrgli vzhodne Alpe. je bilo področje, ki so ga naseljevali Tavriski, vključeno v Ilirik in razdeljeno na več civitates. To je pomenilo konec njihove prevlade, zato jih zdaj Plinij omejuje le na ožje področje zahodno od gore Mons Claudius (Moslovačka gora oz. Ivančica).
O keltski naselitvi na področju Ptuja in Podravja pričajo keltske najdbe. Na ožjem področju mesta poznamo tri naselbine, ki jih je bilo mogoče natančneje časovno opredelili na podlagi kovinskih predmetov. Tudi na Spodnji Hajdini, kjer so našli med drugim tudi obravnavani lonček z napisom, so naleteli na seliščne ostanke in lončarsko delavnico. Od tam je tudi pet keltskih novčnih najdb.
Vire za prisotnost keltskega življa na področju Ptuja ludi po rimski osvojitvi nam nudi epigrafika, predvsem onomastični material iz napisov. Pri analizi keltskih imen v Sloveniji (Katičič) se je pokazalo, da imamo s področja Ptuja in okolice sporočenih sedemnajst keltskih imen. Od tega jih je sedem na napisih iz samega mesta, pet pa z dveh napisov iz Spodnje Hajdine. Število keltskih imen je glede na latinska majhno, vendar pa je treba upoštevati, da je avtor k analizi pritegnil le čista keltska imena (ne pa ludi latiniziranih oblik) in na drugi strani sestavo prebivalcev Petovione (italski priseljenci, vzhodnjaki), ki jo sporočajo napisi.
Z rimskih napisov in reliefov so nam sporočeni tudi nekateri kulti, ki jih lahko povežemo s Kelti. Predvsem je treba omeniti kuli dojilj (Nutrices Augustae), ki jih povezujemo s keltskimi matronami (matres. matronae). Ta kult je bil zelo priljubljen in je omejen samo na področje Ptuja. II keltskim kultom prištevamo tudi kult Marmogija (Marmogius), ki ga srečamo na dveh napisih, na nekem reliefu pa gre morda za prikaz keltske boginje Epone.
Lovenjak
Janka Istenič Narodni muzej Prešernova 20 SI-61000 Ljubljana
Milan Lovenjak Cankova70 SI-69261 Cankova
Symposium iiber die spatantiken Hohenbefestigungen (Regensburg, 19. - 20. Oktober 1993)
Der Untergang des Romischen Reiches ist eng ver-bunden mit dem Siedlungsphanomen der spatantiken Hohenbefestigungen, vvelche die unruhigen Verhiilt-nisse, in denen sich der WandlungsprozeB der Antike zum Mittelalter vollzog, am deutlichsten bekunden. Zur besseren Kenntnis dieser Problematik wurde ein Symposium iiber die spatantiken Hohenbefestigungen veranstaltet. Organisiert wurde es vom Institut fiir Archiiologie des Wissenschaftlichen Forschungszent-rums der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Kiinste (ZRC SAZU) im Rahmen der Vorstellung Slovveniens (Slovvenien heute) in Regensburg, am 19. und 20. Oktober 1993. Die Anregung dazu kam vom Kuratorium Spominski park Trebče, das die Geschichte im Raum Kozje erforscht, bevvahrt und fordert, in einem kleinen Bereich Ostslovveniens, vvo bislang die zahlreichsten spatantiken Befestigungen entdeckt vvurden. Das Symposium vvurde subventio-niert vom slovvenischen Kultusministerium und dem Wissenschaftlichen Institut der Philosophischen Fa-kultiit Ljubljana. Das Thema haben vvir geographisch nicht begrenzt, denn vvir sind uns dessen bevvusst, daB es sich um eine universale Erscheinung handelt, die fiir das gesamte untergehende romische Imperium charakteristisch ist. Wir vvaren bestrebt, im Rahmen der gegebenen Moglichkeiten die kompetenten Fachleute hinzuzuziehen, die die einzelnen bedeutenderen Fund-stellen bzvv. die groBeren erforschten Bereiche in einer moglichst synthetischen Form vorzustellen vermogen. Am Symposium haben folgende Experten teilgenom-men: Joachim Werner (Miinchen), Volker Bierbrauer (Miinchen), Michael Mackensen (Miinchen), Željko Tomičić (Zagreb), Vladimir Sokol (Zagreb), Sara Santoro Bianchi (Bologna), Maurizio Buora (Udine), Gian Pietro Brogiolo (Brescia), Polydora Baker (Milano), Timotej Knific (Ljubljana) und Slavko Ciglenečki (Ljubljana).
Auf dem Symposium lag der Schvverpunkt gerade auf fachlicher Diskussion und sonstigem Austausch von Informationen. An dieser Stelle mochte ich Volker Bierbrauer meinen aufrichtigsten Dank ausspre-chen fur die gevvandte Leitung der lebhaften und lan-gen Diskussion, die den Kern der behandelten Problematik erfaBte. Eigens hervorheben mochte ich den Beitrag des verstorbenen Joachim Werner mit dem Titel "Aufgabenkreis der Spatromischen Kommission und Kooperation mit Slovvenien", in dem er das Wirken und die Resultate dieser fiir die Spiitantike so bedeutsamen Institution skizziert hat. Leider konnte er den Beitrag nicht mehr in Druck geben. Das Symposium im Rahmen der Vorstellung Slovveniens in Bayern ist in einem Punkt auch symbolisch zu betra-chten. Gerade das bayerische Team hat auf die Initiative Joachim Werners und unter der Leitung Thilo Ulberts zusammen mit den slovvenischen Kollegen unter der Leitung Peter Petrus Anfang der 7()er Jahre den slovvenischen Forschungen eine starke Anregung gegeben mit den groBangelegten Ausgrabungen auf dem Ajdovski gradeč oberhalb von Vranje und in Hrušica. Die veroffentlichten Beitrage beleuchten unter verschiedenen Gesichtspunkten das Phanomen spatantiker Hohenbefestigungen und vveisen anhand der Konfrontation heterogener Elemente in dem groBen geographischen Raum auf Umfang und Struktur der Besiedlung. Die Forschungsergebnisse vverden - vvie ich hoffe - einen bedeutenden Beitrag leisten zum Verstiindnis der schlecht bekannten Epoche in der Geschichte Europas.
Slavko CIGLENEČKI
Das Kašteli Caelius Mons (Kellmiinz an der Iller) - eine tetrarchische Festungsbaumafinahme in der Provinz Raetien*
Michael MACKENSEN
Izvleček
Povezava med napisom iz leta 281 n. š. iz Augsburga, v katerem je omenjen cesar Prob kot [restitutor pr]ovinciarum et operum [publicorum], ter izgradnjo novih vojaških utrdb v Reciji vzdolž reke Iller in na zgornji Donavi je do nedavnega izgledala verjetna. Izkopavanja med leti 1986 in 1991 na kaštelu Caelius Mons (Kellmtinz na lllerju) so odkrila trdnjavo veliko 0.86 ha, v kateri je bil, po viru Notitia Dignitatum occ. XXXV,30, sedež kohorte III Herculea Pannoniorum. Raziskana so bila vrata v trdnjavo, vogalni in vmesni stolpi ter rekonstruiran tloris. Dva neobrabljena novca, kratek čas v obtoku, sta bila najdena pod tlakom iz malte, kar kaže, da najstarejše lesene stavbe (ki so starejše kot kamnita utrdba) ne morejo biti datirane prej kol v leto 297 (faza 1). Nedolgo za tem je bila zgrajena trdnjava s kamnitim obzidjem in dvojnim obrambnim jarkom na vzhodni strani (faza 2). Kmalu, okoli 300/303, so lesene stavbe v notranjosti pogorele. Castellum Caelius Mons in trdnjave v Gundremmingenu (Biirgle). Burghofu in Einingu v provinci Reciji so utrdbe iz časa tetrarhije, zgrajene v zadnjih let i h 3. st.
Der sog. obergermaniseh-raetisehe Limes' vvar ein groBtenteils iiber Land verlaufendes, differenziertes System von aufeinander abgestimmten militarischen Einriehtungen zur Sicherung der eigentlichen linearen Reichsgrenze und zur Kontrolle der grenziiberschrei-tenden Verkehrsvvege. Unterschiedliche Ursachen und Ereignisse fiihrten nach den seit Jahrzehnten vvieder-kehrenden germanischen Einfallen in die Provinzen Raetia und Germania Superior um 259/260 n. Chr. oder in den friihen 60er Jahren des 3. Jahrhunderts zum Ende dieser mittelkaiserzeitlichen Wehranlagen.2 Vor allem die Situation entlang der ca. 180 km langen raetischen Grenze von Schirenhof bis Eining ist hier von Interesse (Abb. I). H. Schonberger rechnete -ebenso vvie schon 1934 P. Reinecke - damit, daB die im Grenzgebiet unerlaBlichen militarischen Einriehtungen noch bis 259/260 bestanden.3
* Ervveiterte Fassung eines Vortrags, der im Rahmen des vom Archaologischen Institut der Slovvenischen Akademie der Wis-senschalien (Ljubljana) organisierten Kolloquiums zu spiltan-tiken Festungcn am 19.-20. 10. 1993 in Regensburg gehalten vvurde.
Abstract
Until recently a connection vvas regarded as probable betvveen the inscription of A.D. 281 found at Augsburg, commemorating the emperor Probus as [restitutor prjovinciarum et operum [publicoriim] and the construction of nevv military fortifications in Raetia along the river Iller and the upper Danube. From 1986 to 1991 excavations vvere carried out in the castellum Caelius Mons (Kellmiinz upon Iller), a fort of 0,86 ha in size, vvhere according to the Notitia Dignitatum occ. XXXV,30 the cohors III Herculea Pannoniorum vvas garrisoned. The fort gateway as vvell as the projeeting corner- and interval-tovvers vvere investigated and a ground-plan including the topographically adjusted north- and south-vvest corners reconstructed. The evidence of tvvo unvvorn and little-circulated coins found under a mortar floor shovvs that the earliest vvooden buildings (vvhich are shovvn to be earlier than the stone fort) cannot be dated earlier than A.D. 297 (period 1). Not much later the fort vvith its stone vvall and a double diteh in front ofthe east vvall vvas constructed (period 2); fairly soon the interior vvooden buildings bumt dovvn around A.D. 300/303. Within the province of Raetia the castellum Caelius Mons and the forts at Gundremmingen (Biirgle). Burghofe and Eining are Tetrarchic fortifications built during the last years ofthe 3rd cen-tury.
Von groBer Bedeutung fiir die vvechselhafte Pro-vinzgeschichte um 260 n. Chr. ist das 1992 entdeckte, von L. Bakker jiingst vorgestellte Siegesdenkmal aus der Provinzhauptstadt Augusta Vindelicum/Augs-burg.4 Uberliefert vvird darin erstmals eine Schlacht, in der vorvviegend Soldaten der Provinz Raetia (a mili-tibus prov(inciae) Raetiae), aber auch solche aus der Germania Superior (germaniciani), unter dem Statt-halter M. Simplicinius Genialis am 24./25. April 260 einen Sieg iiber die Juthungen errangen; dabei befrei-ten sie auch mehrere tausend versehleppte Italiker.5 Schlaglichtartig beleuchtet vverden die GroBenord-nung und vor allem die schvvervviegenden Folgen der bis vveil nach Oberitalien hinein vorgetragenen germanischen Einfalle und Pliinderungsziige. Nachdriick-lich vor Augen fiihren lassen sich dadurch aber ebenso deren katastrophale Ausvvirkungen auf das unmittel-bare Grenzgebiet und die gesanite Provinz. Im Friih-jahr 260 vvaren jedenfalls die milites provinciae Raetiae - also Auxiliareinheiten und vvohl zumindest Teile der Regensburger legio III Italica - noch genii-gend schlagkraftig, um dem leils sicher berittenen
juthungischen Verband eine schwere Niederlage bei-zubringen.
Das faktische Ende des sog. raetischen Limes laBt sich auch trotz der neuen Augsburger Inschrift nicht genauer bestimmen. Als friihester Zeitpunkt fiir die von Schonberger favorisierte planmaBige Raumung der Kastelle6 - und der damals im norddanubischen Grenzgebiet iiberhaupt noch funktionierenden, zivilen staatlichen Einrichtungen7 - kommt m. E. erst die Zeit nach dem Sieg iiber die Juthungen in Frage. Fiir den Abzug des Militars aus dem norddanubischen Grenzgebiet moglichervveise noch im Verlauf des Jahres 260 (oder vielleicht erst wenig spater) spricht vor allem das Abbrechen der Miinzreihen und das nahezu vollstandi-ge Fehlen von nach 260 bis Ende des 3. Jahrhunderts gepriigten Miinzen in den meisten Kastellorten - von wenigen Ausnahmen, insbesondere in Wei6enburg, abgesehen.8
Die Begleitumstande, die mit der Aufgabe des ma-ximal 50 km tiefen, nordlich der Donau gelegenen Grenzgebiets (ca. 650 km2) verbunden waren (Abb. /), sind unbekannt. Die Griinde dafiir diirften aber wohl auf rdmischer Seite zu suchen sein: Moglicherweise waren nach den wiederholten Kampfen mit alaman-nisch-juthungischen Verbanden eine effektive Uber-wachung und Sicherung der bisherigen raetischen Grenze nicht mehr zu gewahrleisten. Zudem wiiren wohl umfangreichere InstandsetzungsmaBnahmen der militarischen Einrichtungen und der Infrastruktur erforderlich gewesen. Ebenso ist mit einer einschnei-denden Reduzierung der romischen Bevolkerung durch Flucht, Tod oder Verschleppung zu rechnen, die bisher im Grenzgebiet in Kastellvici, landlichen Siedlungen und Gutshofen gelebt hatte.9 Die Folge davon diirfte eine nicht mehr ausreichende Be-wirtschaftung der ackerbaulich und viehvvirtschaftlich ausgerichteten Gehofte gewesen sein. Damit hingen die aus der Region nicht mehr sicherzustellende Versorgung der Truppe mit Grundnahrungsmitteln,10 ein allgemeiner wirtschaftlicher Niedergang und daraus resultierend ein stark gesunkenes Steuerauf-kommen zusammen. Der Steuerertrag vviire wohl in keinern Verhiiltnis zu den fiir den militarischen Schutz des Grenzgebiets notvvendigen Kosten gestanden. Bemerkensvvert erscheint, daB der jenseits der oberen Donau gelegene Teil Raetiens "bis etwa 300 eine Art Niemandsland blieb"11 und die Region vorerst nicht durch germanische Ansiedlung genutzt wurde.
Viel zitiert wird eine als rhetorische Ubertreibung zu wertende Textstelle aus einer Lobrede auf den Caesar Constantius Chlorus vom 1. Miirz 297: "suh principe Gallieno...amissa Raetia, Noricum Panno-niaeque vastatae".12 Ob sich dies nun auf den m. E. im spiiten 3. Jahrhundert akzeptierten Verlust des norddanubischen Raetiens (Abb. I) unter Kaiser Gallienus oder aber vielleicht auf den temporaren Verlust Nordraetiens (bis zu den Alpenpiissen) an den galli-schen Gegenkaiser Postumus - der laut der Augsburger Inschrift zumindest im Jahr 260 die zeitweilige Kontrolle iiber Raetien ausiibte13 - bezieht, muB vorerst dahingestellt bleiben.
Uber die militarische Disposition entlang der
oberen Donau sowie iiber GroBe, Aufgaben und Stationierungsorte der raetischen Auxiliareinheiten wahrend der 60er und 70er Jahre des 3. Jahrhunderts geben die literarischen Quellen keine Auskunft. Die archaologischen Quellen lassen beim derzeitigen Publikationsstand auch fiir Platze wie Burghofe und Eining (Abb. 1) noch keine verlaBlichen Aussagen zu. Hingegen wird die Auswertung der raetischen Munzreihen des 3. und 4. Jahrhunderts durch P. Kos (Ljubljana) Hinweise zur Siedlungstatigkeit an der oberen Donau vvahrend der zweiten Halfte des 3. Jahrhunderts (i. e. nach 260/270 und vor 290 n. Chr.) erbringen.14
Ein von dem griechischen Historiker P. Herennius Dexippos erwahntes Vertragsverhiiltnis mit den Juthungen, das die Zahlung von Jahrgeldem bzw. die Stellung von Truppen beinhaltete,15 sorgte wohl zumindest bis in die spiiten 60er Jahre des 3. Jahrhunderts (ca. 267/268) fiir relative Ruhe an der neuen Nordgrenze Raetiens. Fiir die Jahre 267/271 sind wiederholte Alamannen- und Juthungeneinfalle bis weit nach Ober- und Mittelitalien hinein iiberliefert.16 Doch konnte erst Kaiser Aurelian den Juthungen, die nach Dexippos Raetien im Friihjahr 270 vervviistet und dann nach Oberitalien eingefallen vvaren, auf ihrem Riickweg noch auf dem rechten (raetischen) Donauufer eine empfindliche Niederlage beibringen.17 Einen vveiteren germanischen Einfall nach Raetien ervvahnt die Historia Augusta (vita Aur. 35,4) fiir das Jahr 275, derzufolge Aurelian die Vindeliker mit Erfolg von der obsidio barbarica befreite.18
Wohl 278/279 brachte Kaiser Probus den Burgundern und Vandalen eine schvvere Niederlage bei (Zosimus 1,67 f.), doch ist die Lokalisierung dieser Schlacht am Lech nicht gesichert.19 Die Historia Augusta (vita Probi 16,1) berichtet allgemein von BefriedungsmaBnahmen des Kaisers in Raetien.
Wohl aufgrund dieser wenigen Nennungen Raetiens in den schriftlichen Quellen und mangels verliiB-
Abb. I: Nordwestraetien mit dem nach 260 n. Chr. aufgegebenen norddanubischen Grenzgebiet (schraffiert).
>—~—JSchirenhof
Burghofe Fa i m in gen Burgle [Giinzburg Neu-,Ulm l, , Augsburg
|Kellmunz
rGoldberg '•Memmingen ^
Kempten-Burghalde ) Lorenzberg „ ®^Kempten-Lindenberg /Bettmauer bei kny /
»Bregenz
lich datierbarer archaologischer Befunde nahm bereits F. Wagner 1924 an, daB unter den Kaisern Claudius II. Gothieus, Aurelian und Probus eine "neue Kastellket-te" angelegt worden vvare.20 Reinecke rechnete 1929 "mit der Einrichtung neuer Grenzkastelle und der Ummauerung von Binnenlandsorten" unter Aurelian und Probus und sah in ihnen "die Erneuerer des Donaulimes"; nur fiir die "alteren Donaugarnisonen (...von Eining ffluB-abwarts)" konnte der Umbau s. E. erst unter Diokletian erfolgt sein.21 Prazisierbar schie-nen die SicherungsmaBnahmen und die Reorgani-sation der raetischen Grenze aufgrund einer 1947 in Augsburg entdeckten, allerdings nur in ihrem Mit-telteil erhaltenen Inschrift:22 In der 281 n. Chr. vom ritterlichen Statthalter [,..]inus, einem v(ir) p(erfectis-simus) a(gens) v(ices) p(raesidis) prov(inciae) Raet(iae), fiir den Kaiser gesetzten monumentalen Ehreninschrift vvird Probus als [restitutor prjovinciarum et operum [publicorum] bezeichnet. Wagner lei-tete daraus vvohl zu Recht ab, daB sich Probus auch um Raetien - selbst ohne dessen ausdruckliche Nennung -"irgendvvelche Verdienste" ervvorben haben miiBte; andererseits ging er aber davon aus, daB die Neuor-ganisation der Rhein- und Donaugrenze Ende des 3. Jahrhunderts in Angriff genommen vvurde und mehr als ein Jahrzehnt dauerte.-3
In einer grundlegenden Studie erachtete es dann H.-J. Kellner 1957 unter Berucksichtigung der unter-schiedlichen Quellengattungen als vvahrscheinlich, "die Planung und Anlage des Iller-Donau-Limes als Werk des Probus" anzusehen; doch fiigte er mit Blick auf die inschriftlich datierten tetrarchischen Befe-
stigungen am Schvveizer Hochrhein hinzu, daB "die Vollendung des Ausbaues der militarischen Grenz-verteidigung nordlich der Alpen" unter Diokletian erfolgt sei.24 Die in der Augsburger Probus-Inschrift genannten opera [...] vvurden - entgegen der auch spaterhin m. W. unvvidersprochenen Erganzung zu opera [publica] durch H. Nesselhauf25 - als "Befe-stigungsvverke" iibersetzt. Wie schon Wagner setzte sie auch Kellner in einen Zusammenhang mit Hist. Aug. vita Probi 20,2 (multa opera militari manu per-fecit).2(> Diese allgemein gehaltene Textstelle, ohne Nennung einer groBeren Region oder Provinz, laBt sich m. E. aber nicht zvvingend auf die Errichtung neuer Kastelle in Raetien beziehen. Zvvar vvurden der Historia Augusta zufolge auf Weisung des Probus offenbar viele Bauvverke durch das Militar fertig-gestellt, doch geht daraus keinesvvegs hervor, daB es sich um militarische Grenzbefestigungen handelte. Eher scheint das Gegenteil der Fall gevvesen zu sein: Dann lieBe sich der in der Historia Augusta als ervvah-nensvvert erachtete Einsatz des Militars bei zahlrei-chen Bauten besser verstehen;27 hinzu kommt, daB Grenzkastelle normalervveise im 3. Jahrhundert von Bauvexillationen, die zu diesem Zvvecke von ihren Stammeinheiten abgestellt vvaren, errichtet vvurden. Somit vvare eine Betonung durch manu militari auch iiberfliissig gevvesen.
Kellner stiitzte seine Annahme vveiterhin auf eine kleine Miinzreihe aus dem spatromischen Kašteli Caelius Mons/Kellmiinz an der Iller, vvo s. E. einige Antoniniane der Priigeperiode 259/276 dem vortetrar-chischen Geldumlauf (vor 294) angehorten.28 Die von
Abb. 2: Kellmiinz. Plateau mit Pfarrkirche St. Martin und Steilabfall nach Siiden und Siidvvesten um 1910 (nach J. Linder, Die Reste des romischen Kellmiinz [1914] Taf. 1).
Kellner aber ausdriicklich nur als wahrscheinlich angesehene Errichtung der neuen Grenzbefestigungen an Iller und oberer Donau unter Probus,29 wurde bis vor kurzem in der archaologischen Forschung weitge-hend akzeptiert.30
Zudem schien die von J. Garbsch 1966/70 durchge-fiihrte archaologische Untersuchung des Kastells Vemania/Auf der Bettmauer bei Isny, das ca. 2 km nordlich der romischen StraBe Bregenz - Kempten liegt, diese Annahme zu bestatigen.31 Das fiinfeckige, ca. 0,27 ha groBe Steinkastell mit einem Tor im Westen und rechteckigen bis quadratischen Ecktiir-men wurde auf einem spomartigen Moranenhiigel uber der Talaue der unteren Argen erbaut. Im Bereich der ostlichen Mannschaftsunterkunft, deren Kopfbau sich durch groBflachig erhaltene Mortelestriche aus-zeichnete, fand sich in einer durch den Estrich gehack-ten Grube ein Schatzfund von 387 meist pragefrischen Antoninianen des Probus;32 durch die jiingsten, in die erste Halfte des Jahres 280 datierbaren Antoniniane aus der Miinzstatte Ticinum/ Pavia33 ist fiir die Erbau-ung des Steinkastells mit Innenbebauung ein terminus antequem von 280 gesichert. K. Stribrny schlug jiingst fiir Isny auch eine Datierung in die zvveite Halfte der 70er Jahre des 3. Jahrhunderts vor.34 Dennoch scheint mir gerade die Nennung des Probus in der Augsburger
Inschrift als [restitutor prjovinciarum et operum [pub-licorum] einen Hinweis auf die Instandsetzung offent-licher Bauten, vorvviegend wohl ziviler Nutzung, in Raetien zu geben.35 Ob sich vielleicht eine Instandsetzung oder Erhohung bzw. sogar die Verstarkung der mittelkaiserzeitlichen Stadtmauer der Provinz-hauptstadt Augusta Vindelicum/Augsburg mit nach-traglich auBen angebauten Tiirmen in diesem Zusam-menhang sehen laBt, bedarf einer gesicherten archaologischen Datierung des Befundes.36 Kliirung wird hier hochstvvahrscheinlich die Bearbeitung der Befunde und Funde der neueren Stadtmauergrabungen in Augsburg durch S. Ortisi (Miinchen) bringen. Ferner ist ini Alpenvorland noch auf die Errichtung der Befestigungsmauer einer zivilen Siedlung auf dem Lorenzberg bei Epfach, dem ortsverlagerten mittelkaiserzeitlichen Abodiacum, hinzuweisen. Dort fand sich in Schichten aus der Erbauungszeit der Mauer u. a. ein pragefrischer Antoninian (279 n. Chr.) des Probus, der jedoch nur einen terminus post quem angibt.37 Ob hier moglicherweise Bemiihungen des Probus hinsichtlich einer Konsolidierung der Verhalt-nisse im raetischen Binnenland zu erkennen sind, muB dahingestellt bleiben.
Uber den bisherigen Forschungsstand hinaus-fiihrende Erkenntnisse zur Reorganisation der neuen
Abb. 3: Kellmiinz. Topographischer Ubersichtsplan mit spatromischem Kašteli Caelius Mons mit Abschnittsgraben. 1 Fundort des Miinzschatzes U.p.c/. 308).
Hennental
.Johannes-
^MKastell Kellmiinz t. Caelius Mons j
Heilige Garten
/ /
Grenze Raetiens im spaten 3. Jahrhundert sind allein von stratigraphischen Ausgrabungen in neu errichteten militarischen Befestigungen an der Iller und der oberen Donau zu ervvarten. Nicht geeignet erscheinen dagegen vveiterbestehende mittelkaiserzeitliche Zivil-siedlungen an wichtigen FernstraBen bzvv. FluBiiber-gangen wie z. B. Cambodunum/Kempten (jedoch ortsverlagert am FuB der sog. Burghalde) und Gun-tia/Giinzburg, wo im 4. Jahrhundert gleichfalls Trup-pen stationiert waren [Abb. 1). Aus diesem Grund habe ich von 1986 bis 1991 fiir die Kommission zur archaologischen Erforschung des spatromischen Raetien der Bayer. Akademie der Wissenschaften im Kašteli Caelius Mons/Kellmiinz unter Mitarbeit von A. Marx (1986/88) und A. Faber (1989/91) systema-tische Ausgrabungen durchgefiihrt.
Kellmiinz liegt etwa auf halber Strecke des ca. 70 km langen Illerabschnitts zwischen Kempten und Neu-Ulm (Abb. 1). Das Kašteli wurde auf einem 35 m hoch iiber der Iller auf einem durch die natiirlichen Gegebenheiten geschiitzten Plateau (572 u. NN.) angelegt, das nach Westen und Siidwesten steil zum FluBtal hin abfallt (Abb. 2). Durch zwei tiefe, jedoch modern verfiillte Erosionsrinnen war es im Norden vom Johannesberg sowie dem sog. Hennental und im Siiden von den sog. Heiligen Garten abgeschnitten. Die Sudvvestseite des aus tertiaren Sanden bestehen-den Plateaus, dessen FuB der Iller als Prallhang diente, war starker Erosion ausgesetzt (Abb. 3).
Die Anbindung von Caelius Mons/Kellmiinz um 300 n. Chr. an das regionale romische StraBennetz und die Streckenfiihrung der im Itinerarium Antonini iiber-lieferten Nord-Siid-StraBe von Camboduno/Kempten via Celio Monte/Kellmiinz nach Guntia/Giinzburg sind im Gelande noch vveitgehend unbekannt.38 Anzu-nehmen ist ein Verlauf im nicht hochvvassergefahrde-ten Bereich, streckenweise wohl auf dem ostlichen Illerhochufer oder gar im hiigeligen Hinterland - wie z. B. am Abschnitt Kempten - Memmingen - bzw. vielleicht im Rothtal.
Abb 4- Kellmiinz. Spatromisches Kašteli (nach J. Linder, Rom,-Germ. Kor,bi 3/6, 1910, 82, Abb. 20).
Bereits in den Jahren 1901 bis 1913 wurden groBere Teile der Wehrmauer des Kastells, vor allem an der Ost- und der Nordwestseite, von dem ortsansassigen Kaufmann und Autodidakten Roman Linder und seinen drei Sohnen im Bereich des Marktes Kellmiinz freigelegt; hervorzuheben ist der alteste Sohn, der Rechtsanvvalt Johann Linder, der auch mehrere Auf-satze zum spatromischen Kellmiinz verfaBte.39
Rekonstruiert wurde ein insbesondere auf der Siidvvestseite unregelmaBig vieleckiger GrundriB mit ca. 0,9 ha Innenfliiche (Abb. 4) 40 Die Ostmauer war mangels natiirlichen Schutzes besonders stark befe-stigt vvorden. Weder der GrundriB des Kastells mit einem einzigen Rechteckturm (Turm V) an der Siidvvestseite neben den sonst einheitlich halbrund vorspringenden Tiirmen noch derjenige der singularen Toranlage mit halbrund bzvv. beinahe U-formig vorspringenden Tortiirmen und einer schikanenartig ver-vvinkelten, durch einen inneren Torhof gefiihrten Durchfahrt in der Ostmauer (Abb. 5)41 erregten spater Widerspruch.42 Die Innenbebauung blieb im vvesent-lichen ebenso vvie ein auf der Ostseite zu vermutender Graben unbekannt.43
Aufsehenerregend vvar damals die Bergung meh-rerer qualitativ ausgezeichneter Marmorstatuen und -biisten wohl aus der Mitte und der zvveiten Halfte des 2. Jahrhunderts, die als Baumaterial im GuBmauer-fundament verschiedener Tiirme der Ostmauer vviedervervvendet vvurden. Dies gilt ebenso fiir mittelkaiserzeitliche Architektur- und Bauteile vvie Saulenschiifte und -basen sovvie Siiulen- und Pila-sterkapitelle aus Marmor, Tuff (Molassesediment) und Jurakalkstein.44 Eine Provenienz aus Kempten schloB bereits Linder m. E. zu Recht aus,45 zumal auch der in Kempten hiiufig vervvendete graue Sandstein in Kellmiinz nicht nachgevviesen ist. Die zu monumenta-len Grabdenkmiilem gehorenden Statuen, darunter ein Togatus mit Schriftrollenbundel am linken FuB und eine im Korbstuhl sitzende Frau mit SchoBhundchen, mochte man am ehesten mit der Nekropole46 eines Latifundiums in Kellmiinz oder in dessen naherer Umgebung in Verbindung bringen 47
Von E. Anthes vvurde Kellmiinz 1917 - vvohl auf-grund des unregelmaBigen Grundrisses und der an der-selben Stelle angenommenen mittelkaiserzeitlichen Siedlung - zu den befestigten Stiidten gerechnet48 Ahn-lich sah auch Kellner 1957 "die Befestigung... nicht als reines Kašteli" an, sondern ging neben einer militarischen Besatzung auch von Zivilbevolkerung innerhalb der Umvvehrung aus 49 Doch laBt sich dies in Un-kenntnis der postulierten Vorgangersiedlung und groBerer Ausschnitte der Innenbebauung des spatromischen Kastells sovvie der liindlichen Besiedlung im Grenzgebiet, d. h. im Hinterland von Kellmiinz, nicht beur-teilen.
Die Wehrmauer, die einen Innenraum von 98,5 x 101,5 m umschloB, vvar nur nach Osten zu nicht durch natiirliche Gegebenheiten geschiitzt. Die seit 1986 vorvviegend im aufgelassenen Friedhof der Kirche St. Martin durchgefiihrten Ausgrabungen (Abb. 6) erbrachten ein vveiteres Stiick der im Fundament 3,60 m breiten Kastellostmauer mit dem Ansatz des

KaaUU KaDmtiiu.	M~«h»
f. f i r r v nfcMMSm

siidlichen Zwischenturms T 3 {Abb. 7). Uber der Fundamentstiickung waren der GuBmauerkern bis zur 2. bzw. 3. (Quader-) Lage des Aufgehenden erhalten. In der auBeren Schale des ca. 1,80 m hohen Funda-ments waren iiber der Stiickung aus Sandsteinbruch-steinen mehrere Saulenschafte aus Jurakalkstein und dariiber groBe Bodenplatten sowie Quader aus Molas-sesedimentgestein (Tuff) verbaut worden. Festzulegen - und gegeniiber dem Linderschen Plan von 1914 (Abb. 4) korrigierbar - ist nun die Flucht der Ostmauer in Richtung Kastelltor (Abb. 5; 7).
Vom Kastelltor (Abb. 5) konnte bereits N. Walke 1959 den nordlichen Turm vor seiner endgiiltigen Zerstorung durch den StraBenbau nochmals unter-suchen. Beim Abbruch des Turmes wurde ein weiterer Marmortorso einer vveiblichen Gewandstatue gebor-gen.50 1987 vvurde der siidliche Torturm, der durch einen alten Hohlvveg und mittelalterlichen Steinraub fast vollstandig zerstort vvorden vvar, im Bereich der Friedhofsboschung nachuntersucht und teilvveise freigelegt. Erhalten hatte sich nur die Fundamentstiickung mit den seitlichen Turmrundungen und ansatzvveise die Fundamentaussparung im Turmin-neren (Abb. 8). Diese ist mit Hilfe des nordlichen Torturms als Rechteck mit einem Kreis an der auBeren oberen Ecke zu ergiinzen. Die Toranlage laBt sich mit zvvei halbrunden, 8,0 m vor die Kurtine vorspringen-den Tiinnen rekonstruieren (Abb. 7: A, B). Die beiden Tortiime vvurden sovvohl durch die Kastellmauer als auch eine 2,5 m davor, parallel verlaufende Mauer ver-bunden. Diese beiden Mauern vvaren zusatzlich durch zvvei Querbinder miteinander verbunden, die gleich-zeitig als Fundament fiir die aufgehenden inneren Wangen der Tortiirme dienten. So ergibt sich eine einzige gerade, 3,60 m breite und insgesamt 8,0 m tiefe, sicher nur teilvveise iiberdachte Tordurchfahrt mit einer Art kleinem Torhof, der mit einem vorderen und einem hinteren Tor verschlossen vvar. Zu rechnen ist vor dem vorderen zvveifliigeligen Tor zusatzlich mit einem Fallgitter (cataracta) vvie es beispielsvveise bei
dem 312/315 erbauten Briickenkopfkastell Koln-Deutz angenommen wird.51 Entsprechende Fallgitter sind auch auf den seltenen, 294 in Siscia gepragten Argentei vom Typ Virtus Militum mit der Darstellung der vier opfernden Tetrarchen vor einer Befestigung zu erkennen (Abb. 9).52
Gekliirt sind nun auch die Grundrisse des Nordost-(T 1) und Siidosteckturms (T 4) als dreiviertelkreisfor-mig, jedoch nur mit einer halbrunden Fundamentaussparung (Abb. 6; 7; 10). Die Fundamentstarke der Sudmauer, mit einer schon von Linder festgestellten Pforte, betriigt ebenso vvie im Norden ca. 1,85 m. An der Nordvvestseite ist das Mauerfundament nur 1.5 m breit. Der Abstand zvvischen den beiden erhaltenen Turmen T 9 und T 10 (auBerer Durchmesser 7,3 bzvv. 7,8 m) ist mit 20,5 m vvesentlich groBer als es die Turniabstiinde an der Ostmauer sind.
Von Bedeutung fiir die Rekonstruktion des Grund-risses ist der Nachvveis einer vvohl (frtih-)neuzeit-lichen, ca. 1,6 m breiten Ausbruchgrube der Kastell-vvestmauer (1990) an der durch neuzeitliche Geliinde-eingriffe stark gestorten Plateauvvestseite. In einer vveiteren Ausbruchgrube (1991) sind die humos verfiillten Locher der ausgebrochenen Fundamentstiickung mit der inneren Rundung und dem Scheitel eines halbrunden Turms T 8 zu erkennen (Abb. 7). So ergibt sich ein zumindest partieli symmetrisch aus-gelegter GrundriB fiir das Kašteli Caelius Mons.
Eine als Arbeitshypothese an der Siidvvestseite angenommene symmetrische Ergiinzung des Grund-risses mit einem vveiteren halbrunden Turni an der stumpfvvinklig vorgeschobenen Mauer lieB sich siid-lich von Turm T 8 nicht nachvveisen. Weder konnten Mauerfundamente noch eine entsprechende Ausbruchgrube 1991 in mehreren Schnitten und im September 1993 in einem vveiteren Schnitt parallel zum rechtecki-gen Linder-Turm V (Abb. 4; 7: T 7) festgestelll vverden. Hingegen zeigte der 4,20 x 5,25 m groBe Turm V dieselbe Mauertechnik im Fundament und Aufgehenden vvie die halbrunden Tiirme T 9 und T 10, die 1991
Abb. 5: Kellmiinz. Toranlage des spatromischen Kastells (nach J. Linder, Rdm.-Germ. Korrbl. 6/6, 1913, 83 Abb. 32).
Rčmisdios Mauervverk.
AufQeh«ndes Wauorwork. Funa»m«nt-Mnuerw«rk. Mauerw«rli sus§ebrodwn. Padllag« dos Fundnaiontes Gvsturzta MniiorWod»o
nachuntersucht wurden (Abb. 11). Zudem lieB sich 1993 zwischen T 7 und T 8 nochmals die 1,6 m breite Ausbruchgrube der Kastellvvestmauer nachweisen, die mit Turm V (= T 7) fluchtet.
So ungewohnlich der Befund des "strebepfeilerarti-gen" rechteckigen Turmes V (T 7) anmutet,53 so besteht jetzt tatsachlich kein AnlaB mehr, an seiner Gleich-zeitigkeit mit der Kastellmauer zu zweifeln. Aufgrund der substanziellen Gefiihrdung der Siidwestseite des Plateaus durch fortschreitende Erosion des Steilhangs gab man offensichtlich einer deutlich von der Gelan-dekante zuriickgenommenen, schriig vom halbrunden Turm T 8 iiber T 7 zur Siidmauer verlaufenden Kurtine den Vorzug. Moglichervveise ist an der Stelle, wo die Fluchten der Siidwestmauer mit der Siidmauer zusam-mentreffen und eine stumpfwinklige Ecke bilden, ein halbrunder Turm T 6 zu erganzen; dieser vviire aber -oder zumindest die Mauerecke - der Hangerosion zum Opfer gefallen.
Erstmals mit den fortifikatorisch erforderlichen,
halbrund vorspringenden Tiirmen vvurden die Nord-und Siidmauer versehen: Die durch Mauerreste vorge-gebenen Fluchten sovvie die GroBe der halbrunden Tiirme T 9 und T 10 bildeten die Ausgangsbasis fiir den vorliegenden Rekonstruktionsversuch (Abb. 7). Die halbrunden Tiirme T 5 und T 6 an der Siidmauer bzvv. der Siidvvestecke entsprechen, an der Ostvvest-Kastellhauptachse gespiegelt, den hypothetisch er-ganzten Tiirmen T 11 und T 12.
Die extreme Befestigung der landseitigen, auBen ca. 112 m langen Kastellostmauer mit Tor-, Zvvischen-und Ecktiirmen, die man in ungevvohnlich geringen Abstiinden von nur ca 8-10 m voneinander errichtet hatte, vvurde zusatzlich durch einen doppelten Abschnittsgraben verstarkt. Gesichert ist im Abstand von ca. 20 m ein ca. 4,5 bis maximal 6,0 m breiter und 2,5 m tiefer Spitzgraben und im Abstand von ca. 28 m ein vvohl auch ca. 6,0 m breiter Sohlgraben. Von diesen vvar der innere Graben vor dem Tor durchgezo-gen, aber durch eine Einschniirung verschmalert.
Abb. 6: Kellmiinz. Topographische Aufnahme (H. Kerscher. LfD 1983), archaologischer Befund des spatromischen Kastells (nach J. Linder 1910/1914) und Grabungsflachen 1959 und 1986-1993.
TTTr-r
HT7 v
lit 4.4 /4/)/). 7:
Grabungsgrenzen
Mauerfundament oder Aufgehendes Fundamentstuckung ausgebrochen Mauer rekonstruiert Graben
Graben rekonstruiert
cn
m
i—i
StraGe, Gasse oder AuBenbereich mit Mortelestrich
StraBe bzw. Gasse rekonstruiert Mortelestrich, darauf Brandhorizont Hypothetisches GebSude Raumfluchten rekonstruiert
Kellmiinz. Spatromisches Kašteli mit nachgewiesener Wehrmauer und rekonstruiertem Mauerverlauf; doppcltcr Abschnittsgraben vor der Ostmauer. Alteste Innenbebauung des Steinkastells (Periode 2; vgl .Abb. /6) als Mannschaftsunierkunlt mit sog. Kopfbau ergiinzt.
Entsprechend diirfte ebenso der Verlauf des auBeren Grabens eingeschniirt gewesen sein (Abb. 7).
Der mit Ausnahme der Siidwestseite symmetrische GrundriB, der die gegen 300 n. Chr. fiir fortifika-torische MaBnahmen giinstigen Gelandegegeben-heiten eines Plateaus hoch iiber der Iller ausniitzte, entspricht mit seinen InnenmaBen von 98,5 x 101,5 m (332' x 343') nahezu einem Quadrat - allerdings mit topographisch bedingt zuriickgenommener Nordvvest-und Siidvvestecke. An diesen beiden Ecken ist die Kastellmauer jeweils abgeschragt und im Norden nochmals stumpfvvinklig nach auBen vorgeschoben. Die Gesamtflache betragt 0,86 ha.
Aufgrund mittelalterlicher Zerstorungen und der Planierung neuer Bauflachen sowie der neuzeitlichen Bebauung sind die fiir Schichtbefunde im Kastell-inneren ergiebigen Fliichen auf den aufgelassenen Friedhof um St. Martin beschrankt (Abb. 6).54 Nur die iiltesten, um 300 n. Chr. datierbaren Schichten hatten sich innerhalb der Friedhofsmauem teilweise erhalten.
Abb. 8: Kellmiinz. Spatromisches Kastell. Fundamentstuckung des stldlichen Torturms mit nordlichem Rundungsansatz und vorderer Quermauer von oben (1987).
Abb. 9: Argcnteus des Maximianus Herculius, 294 in Siscia gepriigt (RIC 32a). Reverstyp Virlus Mililiim mit vier opfemden Tetrarchen vor Befestigung mit Tor mit Fallgitter (Numismat. Kabineti, Narodni muzej Ljubljana. Inv. Nr. 6980). M. = 2:1.
Vereinzelte Streufunde der Mitte und der zweiten Halfte des 4. oder des friihen 5. Jahrhunderts reprasen-tieren die jiingeren Siedlungsschichten des Kastells, die aber durch die Eintiefung von mittelalterlichen und (friih-)neuzeitlichen Grabgruben vollstiindig zerstort vvurden. Im folgenden sollen nur die altesten datierten Baubefunde (Periode 1 und 2) aus dem Bereich des ehemaligen Friedhofs St. Martin kurz vorgestellt vverden. Diese vvurden bereits durch die Mauern eines monumentalen spatromischen Steinbaus mit Apsis (Periode 3) gestort.
In Periode 1 vvaren bis 6 cm dicke MSrtelestriche fiir mehrere Raume eines groBeren, aber nur noch ausschnittsvveise erfaBbaren und funktional nicht niiher bestimmbaren Gebaudes unmittelbar auf eine graue, sandige Planierschicht uber dem anstehenden tertiaren Sand aufgebracht vvorden. Die Ausrichtung dieses in Holzbauvveise errichteten Gebaudes vvird durch ein 7,5 m langes Schvvellbalkengrabchen in Siidvvest/Nordost-Richtung festgelegt, bei dem es sich vvohl um eine AuBenvvand gehandelt haben diirfte (Abb. 12). Nachgevviesen sind Fachvverkvvande, die aus mit Kalkmortel verputzten Schilfrohrgefachen bestanden. Hervorzuheben ist die Ausstattung des Gebaudes mit einer Y-formigen Kanalheizung, deren zvvei Kanalenden die Flucht einer Raumvvand markieren (Abb. 13; 14).53 Westlich neben dem innen ca. 3,0 x 4,8 m groBen Raum ist ein schmaler, lang-rechteckiger Raum zu ergiinzen; ostlich davon vvurde in einem iiberdachten, aber vvohl nach Osten zu offe-nen Bedienungsraum die zur Kanalheizung gehorige und von auBen beheizbare Feuerungsgrube56 angelegt. Demnach miiBte sich die Breite des Gebaudes aus der Liinge des Balkengrabens mit ca. 7,5 m ergeben. Bei dem sich neben dem Praefurnium nach Osten anschlieBenden, ca. 6 m breiten Mortelestrich (Abb. 12; 13) konnte es sich um eine nicht iiberdachte AuBenflache gehandelt haben. Dies gilt ebenso fiir die unmittelbar nordvvestlich des Schwellbalkengriibchens festgestellten Estrichflachen.
Westlich davon vvurden noch zvvei Feuerstellen beobachtet, die nach derselben Nordvvest/Siidost-Flucht vvie das Gebaude mit Kanalheizung ausgerich-tet vvaren und moglichervveise zu einer Mannschafts-unterkunlt gehorten (nicht auf dem Planausschnitt Abb. 12)
Stratigraphisch gesichert sind nun zvvei 296/297 und 297 gepriigte sog. schvvere (Folles/) Nummi der Kaiser Diocletianus (RIC 31a/Miinzstatte Ticinum) und Maximianus Herculius (RIC 21 b/Miinzstiitte Karthago). Die beiden nicht abgenutzten, priige-frischen Bronzemiinzen (Abb. 15) lagen zusammen auf der antiken Oberfliiche unmittelbar unter dem hier vollstiindig erhaltenen Mortelestrich der Periode 1. Die Priigezeit der jiingsten Miinze ergibt somit den frtthestmoglichen terminus post quem fiir die Errichtung der (Holzbau-) Periode 1. Die Datierung friihestens ins Jahr 297 n. Chr. oder vvenig spiiter ist durch den archiiologischen Befund eindeutig abge-sichert.
Bemerkensvvert ist, daB das 0,30 - 0,45 m breite Balkengrabchen um 13" vom rechtvvinkligen Bebau-
ungsraster des Steinkastells abweicht. Demzufolge gehorten das Gebiiude mit Kanalheizung und die po-stulierte Mannschaftsunterkunft der Periode 1 zu einer alteren. also vorsteinkastellzeitlichen. aber friihestens 297 oder wenig spater erfolgten militarischen Nutzung des Plateaus (Abb. 12). Hierzu ist hochstvvahrschein-lich ebenso ein iilterer, leicht schriig zur Kastell-ostmauer verlaufender Spitzgraben zu rechnen, der vom inneren Spitzgraben des Steinkastells geschnitten vvurde.
Bei Gleichzeitigkeit von Befestigungsmauer und Innenbebauung der Periode 1 vvurde man um 300 n. Chr. eine Parallelitiit der Fluchten voraussetzen. Die von Osten durch das Haupttor in das Kašteli hinein-fiihrende StraBe hiitte dann als Hauptachse eines rechtvvinkligen Vermessungsrasters gedient, vvie dies dann auch in der jiingeren Periode 2 der Fall ist. Anzunehmen ist aber, daB Periode I (sog. schriige Fluchten) mit einem zvvischen zvvei natiirlichen Gelandeeinschnitten angelegten Abschnittsgraben und einem vvohl etvvas vvestlich davon aufgevvorfenen (Holz-?) Erdevvall sovvie mit verschiedenen in Holzbauvveise errichteten Gebauden nach 297 nur rela-tiv kurzen Bestand hatte. Die Gebiiude vvurden abge-brochen, der Graben verfiillt und die Baulliiche fiirdas Steinkastell (Periode 2) planiert.
Bei dem groBtenteils symmetrisch ausgelegten GrundriB des Kastells Caelius Mons ist mit einer mit-tig durch die lange Torgasse der machligen Toranlage in der Kastellostmauer in Ost-West-Richtung gelegten Hauptvermessungsachse zu rechnen (Abb. 7). Dieser entsprach auch die ca. 3,6 m breite HauptstraBe, von der im rechten Winkel nach Siiden eine ca. 1,8 m breite Gasse zu der schon von R. Linder in der Kastell-siidmauer nachgevviesenen Pforte57 fiihrte. Die schma-
le Gasse mit einem Mortelestrich als Oberfliiche respektierte aber nicht mehr den Westteil des Gebiiudes mit Kanalheizung (vgl. Abb. 12; 16), son-dern fiihrte iiber das bereits abgebrochene Gebiiude hinvveg - ein vveiteres Argument fiir die Ungleich-zeitigkeit der Holzbebauung mit den schriigen Fluchten (Periode 1) und der Kastellmauer (Periode 2). So ergibt sich in der Siidostecke des durch ein rechtvvinkliges StraBenraster strukturierten Kastells (Periode 2) eine rechteckige Bebauungsflache von 17,5 x 47,5 m (60' x 160' = 1/3 iugerum).
In dem zuganglichen Teil dieser rechteckigen Innenflache mit erhaltenen Schichtbefunden konnte ein Gebiiude untersucht vverden, das parallel zur Kastellostmauer und zu der zur Pforte in der Siidmauer verlaufenden Gasse angelegt vvorden vvar. Der in Holzbauvveise errichtete und eindeutig Nord-Siid aus-gerichtete Bau vvar ca. 6,8 m breit. Nach Westen zur Gasse hin verbreiterte er sich auf ca. 9.0 m, reichte je-doch nicht bis unmittelbar an die Gasse heran (Abb. 16). Eine Herdstelle mit Ziegelplatten, eine langrecht-eckige Vorratsgrube und eine vveitere Grube in einem abgetrennten Bereich, vvohl eine Latrine, kennzeich-nen den Gebaudeausschnitt als Wohnbereich.5x Dafiir sprechen auch die Speisereste und das Keramik-spektrum, darunter Fragmente von Sigillataschusseln mit Barbotinedekor (Niederbieber 19) und Sigillata-reibschiisseln mit Barbotinedekor auf dem Kragen (Niederbieber 21), die in die diinnen Lauthorizonte auf dem Mortelestrich dieses vvenigstens 55 m groBen, vvohl aus mehreren Raumen bestehenden Gebiiude-traktes eingetreten vvaren. Hypothetisch bleibt die An-sprache als sog. Koplbau fiir einen Offizier und die Ergiin/.ung dieses Holzgebiiudes zu einer ca. 26 m lan-gen und 6.8 m breiten Mannschaftsunterkunft mit fiinf
Abb. 10: Kellmiinz. Spatromisches Kastell. GuBmauerfundament des Nordosteckturms (vgl. Abb. 7: T I) mit lialbrunder Fundamentaus sparung von oben (1989).
oder sechs Contubernien (Abb. 7).59
Wenngleich die nahere Zweckbestimmung dieses nur ausschnittsweise erfaBten, ziegelgedeckten Holzgebaudes nicht eindeutig zu kliiren ist,60 liegt fiir die Datierung der Periode 2 ein nicht abgenutzter, 295/296 in Ticinum gepragter (Follis/) Nummus des Maxi-mianus Herculius (RIC 29b) in stratigraphischem Fundkontext vor: Die Bronzemiinze fand sich an der Unterkante des Mortelestrichs der Periode 2, der auf einer Seite noch fest anhaftete. Die Erbauung des Holzgebaudes mit Estrichen in Periode 2 ist so - zusiitz-lich zum terminus post quem der Periode 1 (297 n. Chr.) - um 300 n. Chr. zu datieren.
Das Ende der Periode 2 folgte aber schon wenig spiiter. Verursacht wurde es von einem Schadenfeuer, das sich in dem nach innen zusammengestiirzten Holzgebiiude in einer machtigen Brandschicht mit Dachziegelbruch niederschlug. Vom Brand schvver in Mitleidenschaft gezogen vvurde auch ein zungenartig an die Kastellmauer angesetzter Pfeiler. Dessen aufgeh-endes Mauervverk aus Tuffkleinquadern war durch die Hitze dunkelblaugrau verfiirbt. Diesem Pfeiler diente das Fundament der Kastellmauer als Auflager; zudem zog die Brandschicht auf die Putzkante der Kastellmauer auf. An deren Gleichzeitigkeit mit dem Holzgebiiude (Periode 2) besteht auch stratigraphisch kein Zvveifel.
Dieser Brandhorizont enthielt neben den iilteren Antoninianen der Priigeperiode 260/275 einige nicht abgenutzte (Folles/) Nummi der Kaiser Diocletianus und Maximianus Herculius. Die jiingsten Miinzen vvurden in den Jahren 300/303 gepriigt und geben somit den friihestmoglichen Zeitpunkt des Brandes an. Hervorzuheben ist, daB aufgrund dieses nicht gestorten Schichtbefundes der Periode 2 in dieser Region die
Abb. II: Kellmiinz. Spatromisches Kastell. Nordvvestseite mit halbrunden Tiirmen (vgl. Abb. 1: T 9,10) von Sudvvesten (1991).
Antoniniane der Priigeperiode 260/275 noch dem Geldumlauf des friihen 4. Jahrhunderts als Teilstiicke der (Folles/) Nummi zuzurechnen sind 61
Dieses Schadenfeuer, das die Periode 2-Holzbauten vvestlich des Zvvischenturms T 3 vemichtete (Abb. 7; 76), erfaBte und zerstorte anscheinend einen GroBteil, vvenn nicht sogar die gesamte, in Holzbauvveise er-richtete Innenbebauung des Kastells. Dafiir spricht auch die 1991 an der Nordvvestseite bei Turm T 9 (Abb. 7) festgestellte, aber bereits sekundar verlagerte Brandschuttschicht. Brandschutt mit Miinzen der ersten Tetrarchie beobachtete schon J. Linder 1912, 1914 und 1930.62 Ein Zusammenhang zvvischen dieser Brandkatastrophe und dem erst 308 n. Chr. ca. 200 m nordvvestlich des Kastells verborgenen Miinzschatz (Abb. 3) mit mehr als 1300 (Folles/) Nummi, mehreren Argentei und einem Aureus, den Kellner mit einer kurzfristigen Ausvveitung des Machtbereichs des Maxentius nach Nordraetien in Verbindung brachte,63 liiBt sich m. E. nicht herstellen.64 Zvveifelsfrei ist nur, daB die Innenbebauung des Kastells Caelius Mons, kaum fertiggestellt, bereits in den ersten Jahren des 4. Jahrhunderts vvieder abbrannte - ob durch Unacht-samkeit, Naturgevvalt oder Feindeinvvirkung muB vor-erst offenbleiben. Mit Ausnahme des nur ansatzvveise bekannten rechtvvinkligen Vermessungsrasters mit der HauptstraBe und der ersten Gasse nach Siid sovvie des Holzgebaudes im ersten Bebauungsstreifen siidlich der HauptstraBe ist von der altesten Innenbebauung des Steinkastells (Periode 2) nichts festgestellt vvorden (Abb. 7).65 Neben mehreren Mannschaftsunterkiinften in Holzbauvveise - iihnlich dem hypothetisch ergiinzten Gebiiude - ist um 300 n. Chr. ein vvahrscheinlich in Stein errichtetes Stabsgebiiude (principia), moglicher-vveise mit den Unterkunftsriiumen des Tribunen (prae-torium) kombiniert, zu postulieren.66 Dieses diirfte rela-tiv zentral am Ende der HauptstraBe hinter einer T-for-migen Kreuzung errichtet vvorden sein.67
Ob die in der Notitia Dignitatum occ. XXXV, 30 fiir Caelio bezeugte cohors tertia Herculea Panno-niorum unter dem Befehl eines tribunus auch schon um 300 n. Chr. in Kellmiinz stationiert vvar, liiBt sich nicht bevveisen. Denn die raetische Truppenliste gibt nur einen ziemlich spiiten, allerdings auch aktua-lisierten Zustand vvieder, der vviihrend der zvveiten Halfte des 4. Jahrhunderts in den Provinzen Raetia I et II erfolgte Dislokationen limitaner Truppen beriick-sichtigt.68 Aufgrund der verfiigbaren Innentliiche von 0,86 ha lieBe sich bei Mannschaftsunterkiinften (nur mit ErdgeschoB, ohne erstes Stockvverk) eine auxiliare Einheit von ca. 300 Mann unterbringen.69 Doch ist nachdriicklich darauf hinzuvveisen, daB Kalkulationen zur Truppenstiirke in Unkenntnis zumindest groB-flachiger Ausschnitte der Innenbebauung hochst spe-kulativ bleiben miissen.70
Nach einer vorliiufigen Ausvvertung der Befunde in Kellmiinz sind insbesondere die ausgezeichneten Datierungsmoglichkeiten durch prSgefrische Bron-zemiinzen der ersten Tetrarchie in stratigraphisch gesicherter Position unter den Mortelestrichen der Periode I (Abb. 15) und 2 sovvie der die Periode 2 abschlieBende Brandhorizont hervorzuheben. Die
Konsequenzen gegeniiber den bisher von Kellner als vvahrscheinlich angesehenen Vorstellungen liegen auf der Hand: Nicht schon unter Probus (276/282) ist in Caelius Mons/Kellmiinz eine erste militarische Anlage nachzuvveisen, sondern erst ungefiihr zwei Jahrzehnte spater - namlich friihestens im Jahr 297. Der Bau des Steinkastells erfolgte um 300 n. Chr., nachdem die fiir das aufvvendige Bauvorhaben notwendigen Materi-alien herbeigeschafft worden waren.
Die absolutchronologisch datierbaren archaologi-schen Befunde der Periode 2 in Kellmiinz sprechen entschieden gegen eine generell mit Probus in Zusammenhang gebrachte militarische Reorganisation und Sicherung der Reichsgrenze an Iller und oberer Donau. Letztlich ist entlang der raetischen Grenze bisher nur das ca. 23 km westlich von Kempten an der unteren Argen gelegene Kašteli Vemania bei lsny als BaumaBnahme vvahrscheinlich vviihrend der zvveiten Halfte der 70er Jahre des 3. Jahrhunderts (Phase 2 mit t.a.q. 280) im unmittelbaren, militiirisch kontrollierten Grenzgebiet nordlich der romischen StraBe Kempten -Bregenz nachgevviesen.71 Die Zivilstadt Cambodu-num/Kempten vvurde vom Lindenberg auf das vvest-liche Illerufer verlegt (Abb. 1). Doch liiBt sich dieser
Vorgang innerhalb des letzten Drittels des 3. Jahrhunderts aufgrund der, vvenig umfangreichen Munzreihe nicht genauer datieren.7- Am FuB des ca. 25 m hoch aufragenden, inselartigen Gelanderiickens, der sog. Burghalde, vvar die Siedlung durch vorge-lagerte Sumpfgebiete und einen vveiteren Illerarm geschiitzt. Fiir die Gelandestufe am WestfuB der Burghalde konnte man eine vortetrarchische Befesti-gung zum Schutz der Zivilbevolkerung in der zvveiten Halfte der 70er Jahre des 3. Jahrhunderts in Ervvagung ziehen. Dafiir liegen aber ebensovvenig vvie fiir die neu errichtete Befestigung der Zivilsiedlung Guntia/Giinz-burg an der Donau73 aussagefahige, genauer datier-bare archiiologische Befunde vor.
Aufgrund der datierbaren Stratigraphie in Kellmiinz ist nun auch nicht mehr damit zu rechnen, daB nach dem siegreichen Feldzug des Diokletian gegen die Alamannen vvohl im Herbst 28874 der (angeblich von Probus begonnene) Ausbau des sog. Rhein-Iller-Donau-Limes sofort vvieder in Angriff genommen vvurde.75 Ebensovvenig steht aber fest, daB auf der Mailiinder Kaiserkonferenz vvohl im Winter zu Beginn des Jahres 291 oder im Marz 29176 die entscheidende Vereinbarung zvvischen Diocletianus und Maximianus
Grabungsgrenzen
---Raum- u. Mauerfluchten
■i* Balkengrabchen • Pfosten
Gruben Herdstelle
MOrtelestrich, AuBenbereich Mortelestrich, darauf Brandhorizont
Abb. 12: Kellmiinz. Spiitromische vorsteinkastellzeitliche Holzbebauung (Periode 1, t.p.q. 297) und siidlicher Zvvischenlurm der Kastellostmauer.
iiber die Sicherung der Reichsgrenze durch den Neubau von Befestigungen an Rhein und Donau getroffen worden vvare.77 Dies wurde von W. EnBlin und F. Staehelin lediglich in Ervvagung gezogen,78 doch fehlt dafiir die entsprechende literarische Besta-tigung.79
Neuerdings datierte K. Stribrny aufgrund einer ver-gleichenden Analyse spatromischer Munzreihen die von P. Zenetti und G. Bersu untersuchte kleine Befestigung auf dem Biirgle bei Gundremmingen an der oberen Donau in "diokletianisch-friihtetrarchi-sche" Zeit.80 Eine Griindung des 0,16 ha groBen, auf einem langlich-ovalen Gelanderiicken errichteten Kastells auf dem Biirgle,81 "zur Mitte der 90er Jahre des 3. Jahrhunderts" hielt Stribrny nicht zuletzt aufgrund der zahlreichen schweren (Folles/) Nummi der ersten Tetrarchie fiir vvahrscheinlich (Abb. /7).82
Dies gilt s. E. aufgrund der ebenfalls sehr umfang-reichen Miinzreihe in gleicher Weise fiir das spatromische Kašteli Submuntorio/Burghofe bei Mer-tingen.83 Hinsichtlich der Identifizierung von Burg-hofe, das hoch iiber der Donau und dem Schmutter-sovvie dem Lechtal auf dem Hochterrassenrand liegt, mit dem in der Notitia Dignitatum occ. XXXV, 5. 16. 18 bezeugten Kašteli besteht Ubereinstimmung.84 Trotz zahlreicher zur spatromischen Amts- und Militartracht gehoriger, noch unveroffentlichter Kleinfunde des 4. Jahrhunderts ist aber die eigentliche Befestigung, die jiingst wieder auf dem ca. 25 x 120 m groBen Geliindesporn angenommen wurde,85 bislang im Gelande nicht lokalisierbar. Weder fiir den Verlauf der
vvohl im Hochmittelalter vollstandig abgebrochenen Wehrmauern liegen Hinvveise vor, noch ist ein nicht datierter, nur sehr schmaler Abschnittsgraben mit der tetrarchischen Befestigung in Verbindung zu brin-gen.86 Dennoch mochte man in Burghofe - auch ohne archiiologischen Befund - aufgrund der Miinzreihe von der Errichtung eines spatromischen Kastells (mit steinerner Wehrmauer) gegen 300 n. Chr. ausgehen (Abb. 17).
Hinzuvveisen ist ferner noch auf das ca. 0,15 ha groBe Kašteli Abusina/Eining, das in die Siidvvestecke des mittelkaiserzeitlichen Auxiliarkastells eingebaut und von Reinecke urspriinglich auch diokletianisch datiert vvurde.87 Wichtig fiir die Chronologie dieses an anderer Stelle ausfiihrlich diskutierten Kastells88 ist die kleine Miinzreihe aus dem gesamten Kastellbereich, die auch einige schvvere (Folles/) Nummi der ersten Tetrarchie enthalt;89 eine Datierung um 300 n. Chr. ist durchaus vvahrscheinlich.
Fiir die iibrigen, neu errichteten spatromischen Befestigungen an der oberen Donau liegen entvveder keine archaologischen Befunde oder infolge der zu kleinen Munzreihen keine hinreichend verlaBlichen Datierungen vor. Doch ist in Straubing-St. Peter aufgrund der charakteristischen Miinzreihe eine zuminde-st tetrarchische Befestigung anzunehmen.90 Ebenso darf auf dem Stadtberg von Neuburg aufgrund einiger noch nicht veroffentlichter tetrarchischer (Folles/) Nummi eine Errichtung der nur ausschnittsvveise freigelegten Kastellmauer bereits um 300 n. Chr. ver-mutet vverden.91 In Regensburg sind aufgrund des
Abb. 13: Kellmiinz. Spatromische vorsteinkastellzeitliche Bebauung mit Y-formiger Kanalheizung und Mortelestrichen (Periode 1) von oben (1988): Storung durch Mauern (Fundamentstiickung und Ausbruchgrube) eines Steingebiiudes mit Apsis (Periode 3).
Abb. 14: Kellmiinz. Spatromische vorsleinkaslellzeilliche Bebauung mit Y-formiger Kanalheizung und Feuerungsgrube (Periode I) von Westen (1988); Storung durch Mauern (Fundamentstuckung und Ausbruchgrube) eines Steingebiiudes mit Apsis (Periode 3).
Abb. 15: Kellmiinz. Pragel'rische (Folles/) Nummi unter Mortelestrich der vorsteinkastellzeitlichen Bebauung (Periode 1). I Diocletianus, 296/297 in Ticinum gepriigt (RIC 31 a); 2 Maximianus Herculius. 297 in Karthago gepriigt (RIC 2lb). M. = 1:1.
Abb. 16: Kellmiinz. Spatromisches Kastell. Steinkastellzeitliche Holzbebauung (Periode 2) mit rekonstruiertem GrundriB (sog. Kopfbau) und siidlicher Zvvischenturm der Kastellostmauer (vgl. Abb. 1: T 3).
Grabungsgrenzen
----Raum- u. Mauerfluchten
«■■■» BalkengrSbchen
Pfosten
Kanalheizung mit Feuerungsgrube Mortelestrich
Forschungsstandes keine verbindlichen Aussagen zu bauliehen Veranderungen innerhalb des mittelkaiser-zeitliehen Truppenlagers der legio III Italica, zur Truppenstiirke und zur Nutzung des Lagerareals von ca. 270/280 bis ins friihe 4. Jahrhundert (ca. 320/330) moglich.92
Zusammenfassend ist festzuhalten, daB entlang der Iller und der oberen Donau militarische Befestigungen unterschiedlicher GroBe mit machtigen VVehrmauern und nur einem Haupttor sowie mit verschiedenem, dem Gelande (und den Erfordernissen) angepaBten GrundriB auf topographisch besonders hervorgehobe-nen Plateaus, Gelanderiicken und -spornen nicht schon unter Probus (276/282), sondern offenbar erst unter der ersten Tetrarchie gegen 300 n. Chr. errichtet vvurden (Abb. 17). Diese Datierung ist fiir die Kastelle in Kellmiinz (t.p.q. 297), auf dem Biirgle und im anzunehmenden Burghofe gesichert sovvie fiir Eining vvahrscheinlich. Die Kastelle auf dem Biirgle und in Eining vveisen nur jevveils ca. 0,15 ha Innenfliiche auf, vviihrend in Kellmiinz ca. 0,86 ha zur Verfugung ste-hen. Sovveit die Innenbebauung bekannt ist bzvv. aufgrund der verfiigbaren Innenfliiche liiBt sich die GroBe der hier stationierten Einheiten von ca. 120-160 Mann - vvas der Oberlieferung der Ist-Starke auxiliarer Einheiten in der oberiigyptischen Provinz Thebais entspricht - bzvv. bis ca. 300 Mann (s. o.) approximativ kalkulieren 93
Bemerkensvvert erscheint, daB die Truppenkorper, die um 300 n. Chr. in der Provinz Raetien die neuen FluBgrenzen zu sichern und das Grenzgebiet (limes) zu
kontrollieren hatten, im Vergleich zur Soll-Starke mit-telkaiserzeitlicher Auxiliareinheiten vvesentlich kleiner vvaren. Eine deutliche numerische Zunahme der Mannschaftsstiirke auxiliarer Einheiten ist am raeti-schen Grenzabschnitt nicht zu beobachten 94 Zudem vvaren die Entfernungen der einzelnen, in der Notitia Dignitatum occ. XXXV aufgefiihrten Kastelle voneinander - nicht zuletzt vvohl aufgrund der besseren Kontrollierbarkeit der vvenigen FluBubergange -vvesentlich groBer als diejenigen am sog. raetischen Limes vviihrend der ersten Halfte des 3. Jahrhunderts.
Im Zuge der vielgeriihmten und oft zitierten tetrar-chischen BefestigungsmaBnahmen,95 die in der Nach-barprovinz Sequania in Vitudurum/Obervvinterthur fiir das Jahr 294 n. Chr. und in Tasgaetium/Burg bei Stein am (Hoch-) Rhein (Abb. 17) zumindest tetrarchisch durch Bauinschriften mit iihnlichem Formular bezeugt sind,96 vvurden in Raetien an den neuen linearen FluBgrenzen mehrere Zivilsiedlungen, sofern bis dahin noch ohne schiitzende Mauern, befestigt und dort auch militarische Einheiten stationiert. Vor allem vvurden aber Kastelle mit machtigen Wehrmauern erbaut; die von Zosimus ervvahnten Wachttiirme sind entlang der FluBgrenzen fiir diese Zeit nicht bekannt.97
Ein sog. tiefengestaffeltes Verteidigungssystem ("defence in depth") mit groBeren, im Hinterland, d. h. im nordlichen Alpenvorland an strategisch vvichtigen Pliitzen an den FernstraBen stationierten, zumindest teilberittenen Militiireinheiten liiBt sich um 300 n. Chr. nicht nachvveisen.98
Abb. 17: Nordraetien zvvischen Argen, Iller, oberer Donau und Inn mit Grenzkastellen und befestigten Zivilsiedlungen um 300 n. Chr.
■ sicher □ vvahrscheinlich	• sicher O vvahrscheinlich
Eine erste Reltungsgrabung in Kellmiinz fiihrte 1959 N. Walke fiir die Kommission zur archaologischen Erforschung des spatromischen Raetien der Bayer. Akademie der Wissenschaften (Vorsitzender Prof. Dr. J. Wemer t) durch. Systematische Ausgrabungen wurden vom Verf. von 1986-1991 im Auftrag dieser Kommission geleitet. Wiihrend der Grabungskampagnen 1986/88 assistierte A. Marx (Berlin) und 1989/91 A. Faber (Miinchen). denen fiir ihre engagierte Mitarbeit und ungeziihlte anregende und weiterfiihrende Diskussionen sehr herzlich gedankt sei, ebenso wie F.-G. Weinrich (BAdW), der die Vorlagen im Abb. 1,3,6, 7,12, 16 und 17 anfertigte, und P. Kos (Ljubljana) fiir die Vorlage von Abb. 9. Fiir die groBziigige finanzielle Unterstiitzung aller sechs Grabungskampagnen durch den Landkreis Neu-Ulm sei vor allem Landrat F.-J. Schick und Kreisheimatpfleger R. Ambs vielmals gedankt. Zu danken ist ebenso der Stiftung zur Forderung der Wissenschaften in Bayern fiir einen namhaften ZuschuB zur Grabung 1989. Vgl. Ba\. Vorgeschbl. Beih. 2, 1988, 138; ebd. 5, 1992, 116 f.; Are h. Jahr Bayern 1993, 1994, 111 ff.
1	Zum Begriff siehe A. Fabricius, RE XIII (1927) 573 f.; anders jedoch A. Oxe, Bonner Jahrb. 114, 1906, 128; B. Isaac, The meaning of the terms limes and limitanei. Jour. Rom. St. 78.
1988,	125 ff.
2	H. Schonberger. Die romischen Truppenlager der friihen und mittleren Kaiserzeit zwischen Nordsee und Inn. Ber. Rom. Germ. Komm. 66, 1985, 322 ff. bes. 418 ff. Beil. 8; L. Okamura, Alamannia devieta. Roman-German conflicts from Caracalla to the first tetrarchy (A. D. 213-305) (Michigan 1984) 243 ff. bes. 257 ff.; D. Planck (Hrsg.), Archaologie in Wiirttemberg (Stuttgart 1988) 251 ff. bes. 275 ff.; 278; H. U. Nuber. Das Ende des Obergermanisch-Raetischen Limes - eine Forschungsaufgabe, in: H. U. Nuber, K. Schmid, H. Steuer (Hrsg.), Archaologie und Geschichte des ersten Jahrtausends in Siidwestdeutschland (Sigmaringen 1990) 51 ff. bes. 54 ff.; unterschiedliche Vorstellungen bei H.-P. Kuhnen (Hrsg.), Gestiirmt - geraumt -vergessen? Der Limesfall und das Ende der Rdmerherrschaft in Siidwestdeutschland. VViirttemberg. Landesmus. Stuttgart. Arch. Slg. Fiihrer u. Bestandskat. II (Stuttgart 1992) 13 ff.. 31 ff. bes. 35 f.
-1 P. Reinecke, Germania 18, 1934. 135; Schonberger (Anm. 2)423; anders jedoch H.-J. Kellner, Germania 51, 1953, 168 ff. bes. 177; ders., Bay. Vorgeschbl. 25, 1960, 132 ff. bes. 143 f.; jiingst wieder C.-M. Hiissen, Romische Okkupation und Besiedlung des mittelraetischen Limesgebietes. Ber. Riim. Germ. Komm. 71, 1990. 21 f., der am mittelraetischen Gren/.abschnitt von einer sukzessiven Aufgabe und Reduzierung der militarischen Priisenz ausging.
4	L. Bakker, Raetien unter Postumus - das Siegesdenkmal einer Juthungenschlacht im Jahre 260 n. Chr. aus Augsburg. Germania 71, 1993, 369 ff.
5	Ebd. 375; 377.
6	Schonberger (Anm. 2) 423.
7	Vgl. dl. III 5933 (Hausen ob Lontal) mit nicht naher bekannter, von Gallienus 256/257 getragener (Bau-?) MaBnahme; dazu Schonberger (Anm. 2) 423; Planck (Anm. 2) 278; Nuber (Anm. 2) 57 f. mit Anm. 43; S. Sommer in: Planck (Anm. 2) 305 f.
8	FMRD I, 5040 (Pfiinz) Nr. 197 (270/275); 5099 (Weilienburg) Nr. 172-174 (268/275). 175. 176 (295/308); Schonberger (Anm. 2) 424: Nuber (Anm. 2) 63 f.; K. Stribrny, Romer rechts des Rheins nach 260 n. Chr. Kartierung, Strukturanalyse und Synopse sp8tr6mischer MUnzreihen zvvi-schen Koblenz und Regensburg. Ber. Rom. Germ. Komm. 70,
1989,	351 ff. bes. 401 f. Abb. 19.
9	Allg. W. Czysz in: l)ie Romer in Schwaben. Arbeitsh. Bayer. Landesamt Denkmalpflege 27 (1985) 168 Abb. 124; 179 ff: Hiissen (Anm. 3) 15 ff. bes. 22 zu Wustungsprozessen im NVeiBenburger Hinterland; Nuber (Anm. 2) 66 f.
10	Hiissen (Anm. 3) 17 Abb. 6; ferner C. S. Sommer in: Planck (Anm. 2) 281 ff. bes. 296 ff. mit Abb. I; 7; 301 f.
11	Schonberger (Anm. 2) 424.
12	Schonberger (Anm. 2) 423; Nuber (Anm. 2) 56 f.
13	Dazu Bakker (Anm. 4) 381 f.
14	P. Kos, Das spdtromische Kašteli Vemania bei lsny II. Die
Fundmiinzen. Miinch. Beitr. Vor- u. Friihgesch. (in Vorbereitung).
15	L. Schmidt, Geschichte der deutsclien Stamme bis zum Ausgang der Vdlkerwanderung. Die Westgermanen II, 1 (Miinchen 1940) 18. - Dieses Vertragsverhaltnis kann m. E. erst nach der in der Augsburger Inschrift fiir den 24./25. April 260 bezeugten Schlacht begriindet vvorden sein.
16	Schmidt (Anm. 15) 16 f.; Okamura (Anm. 2) 282 ff.; ebd. 319 allg. zur Strategie.
17	Schmidt (Anm. 15) 19: siehe auch Okamura (Anm. 2) 291
ff.
18	Schmidt (Anm. 15) 21; A. Lippold. Bay. Vorgeschbl. 49, 1984, 201 f.; ferner Hist. Aug. vita Aur. 41, 8. - Ferner H. Vetters, Jh. Osterr. Arch. lnst. 39, 1952, Beibl. 103 ff.
19	L. Schmidt, Geschichte der Wandaleir (Miinchen 1942) 9; B. Overbeck, ANRW II, 5. 2 (1976) 683; Lippold (Anm. 18) 202 Anm. 38; Okamura (Anm. 2) 316 f.
20	F. Wagner, Die Romer in Bavern (Miinchen 1924) 21; J(1928) 29; vgl. dazu auch J. Garbsch, Der spdtromische Donau-lller-Rhein-Limes. KI. Schr. Kenntnis rom. Besetzungsge-schichte Siidvvestdeutschland 6 (Stuttgart 1970) 11 f.
21	P. Reinecke, Bayer. Vorgeschichtsfreund 8, 1929, 24. - Zu Eining siehe unten S. 162 mit Anm. 87-89.
22	Ba\. Vorgeschbl. 18/19, 1951/52, 278 f.; F. Wagner. Ber. Rom. Germ. Komm. 37/38. 1956/57, 224 Nr. 30 Taf. 12. - G. Winkler, Bay. Vorgeschbl. 36, 1971, 87 Nr. 28; W. Kuhoff (Hrsg.), Quellen zur Geschichte der Alamannen. VI Inschriften und Miinzen (Sigmaringen 1984) 41 Nr. 5 Taf. 2, 2; L. Bakker in: Die Romer in Schwaben. Arbeitsh. Bayer. Landesamt Denkmalpflege 27 (1985) 261 f.; ders., Antike Welt 24/4, 1993, 276 Abb. 5.
21 F. Wagner, Das Ende der romischen Herrsehaft in Riitien. Bay. Vorgeschbl. 18/19, 1951/52, 26 ff. bes. 35 f.; ebd. 35 vvurden die opera /.../ als Festungsvverke interpretiert.
24	H.-J. Kellner. Datierungsfragen zum spatromischen Iller-Donau-Limes. Limes-Studien. in: Vortrdge 3. Internat. Limes-Kongrefi Rlieinfelden/Basel 1957. Schr. Institut Ur- u. Friihgesch. Schvveiz 14 (1959) 55 ff. bes. 57.
25	Ber. Rom. Germ. Komm. 37/38, 1956/57, 224.
26	Kellner (Anm. 24) 56; iihnlieh schon Wagner (Anm. 23) 35; ders.. Ber. Riim. Germ. Komm. 37/38, 1956/57, 224.
27	Vgl. Redevvendung manu militari auch bei der Bauinschrilt CIL lil 8031. die sich auf die Errichtung der Stadtmauer fiir die Colonia Romula (Dakien) 248 n. Chr. bezog. Ferner CIL XIII 5203; zu dieser sekundiir in einer spatromischen Befestigung ver-bauten Bauinschrilt des Jahres 260 aus Altenburg bei Brugg siehe F. Lieb, Jahresber. (les. Pro Viiulonissa 1948-1949. 22 ff.; urspriinglich bezog sich die Inschrift vvohl auf die im 2. und 3. Jh. eine Zivilsiedlung schiitzende Umvvehrung des ehemaligen Legionslagers von Vindonissa, die 260 n. Chr. instand gesetzt vvurde (murum /...mamil militari rcslituclruntj): Damit ist vvohl der VViederaufbau der Befestigungsmauer (einer Zivilsiedlung) unter Einsatz nicht naher bezeichneter Militiir(bau)einheiten gemeint. Anders aber R. Fellmann in: Stud. Militdrgrenzen Roms II Beih. Bonner Jahrb. 38 (Bonn 1977) 121 ff.; dagegen vviederum Ch. Meyer-Freuler. Das Praetorium und die Basilika von Vindonissa. Verdff. Ges. Pro Vindonissa IX (Baden 1989) 68 ff. bes. 74 ff.
28	Kellner (Anm. 24) 56; H.-J. Kellner. Das spdtromische Kellmiinz. Das obere Schvvaben 4, 1957 235 ff bes 245- 249-dazu FMRD I. 7156 Nr. 6-11.
29	Wie Anm. 28; H.-J. Kellner. Die Romer in Bavern (Miinchen 1971) 153; ders., ANRW II 5, 2 (1976) 706.
30	H. Schonberger, Jour. Rom. St. 59, 1969 179 II v Petri-kovits, Jour. Rom. St. 61. 1971, 181; Ph. Filtzinger, D. Planck, C. Cammerer (Hrsg.), Die Romei in Baden-Wiirttemberg:'(Stuttgart 1976) 97 f.; '(1986) 98 f.; B. Overbeck, ANRW 115,2(1976) 683; St. Johnson, Late Roman Fortiftcations (London 1983) 190; G. Walser, Die romischen Strafien und Meilensteine in Raetien KI. Schr Kenntnis rom. Besetzungsgeschichte Siidvvestdeutschland 29 (1983) 18; Okamura (Anin. 2) 317; dazu aber ebd. 314; Kuholl (Anm. 22) 41 Nr. 53; 104; Bakker (Anm. 22) 261; H. Schonberger, Ber. Riim. Germ. Komm. 66, 1985, 423 f.; R. Degen, Jahrb. Hist.-Antiq. Ges Graubiinden I 16, 1986, 28; W. Drack, R. Fellmann, Die Romer in der Schweiz (Stuttgart 1988)
277; Stribmy (Anm. 8) 67; W. Czysz in; Hist. Atlas Bayerisch-Schvvaben. 3. Lief. 2(Augsburg 1990) Karte III, 6 C. - Skeptisch jedoch schon G. Bersu, Die spatromische Befestigung "Biirgle" bei Gundremmingen. Miinch. Beitr. Vor- u. Friihgesch. 10 (1964) 48 f.
31	J. Garbsch, Fundber. Schwaben NF 19,1971,207 ff.; ders., Allgduer Gescltichtsfreund 73, 1973, 43 ff.; J. Garbsch, P. Kos, Das spatromische Kašteli Vemania bei lsny I. Zwei Schatzfunde des fruhen 4. Jahrhunderts. Miinch. Beitr. Vor- u. Friihgesch. 44 (1988) 11 ff.; ferner Ph. Filtzinger in: Filtzinger u.a. (Anm. 30) 348 ff.
32	Garbsch in: Garbsch, Kos (Anm. 31) 13 ff. Abb. 3, bes. 20.
33	Fiir die freundl. Mitteilung sei B. Overbeck (Miinchen) vielmals gedankt.- Anders noch Garbsch in: Garbsch, Kos (Anm. 31)20 (282/283 n. Chr.).
34	Stribrny (Anm. 8) 418 Abb. 26.
35	Vgl. dazu auch K. Dietz in: K. Dietz, U. Osterhaus, S. Rieckhoff-Pauli, K. Spindler, Regensburg zur Romerzeit (Regensburg 1979) 123 mit Ervvahnung nichtmilitarischer Aufgaben wie z. B. Entvvasserungsarbeiten, FluBkorrekturen, Briicken- und Tempelbauten durch das Heer. Vgl. Hist. Aug. vita Probi XXI, 1-2.
36	Vorbericht: L. Bakker, Arch. Jahr. Bayern 1988, 1989, 120 ff. Abb. 88; allerdings wird ebd. 121 der Turm in der Langen Gasse 11 aufgrund konstantinischer Funde spatromisch datiert.
37	Kellner (Anm. 24) 57; J. Werner (Hrsg.), Der Lorenzberg bei Epfach. Die spatromischen und friihmittelalterlichen Anlagen. Miinch. Beitr. Vor- u. Friihgesch. 8 (1969) 58; 249. -Siehe auch den sog. inneren Spitzgraben, Teil einer Befestigungsanlage, auf dem Goldberg, in dem sich ein kleiner Schatzfund (SchluBmiinze 282/283) fand; doch sind dort keine zugehorigen Befunde etwa fiir eine Holz-Erde-Mauer und andere Holzbebauung bekannt: I. Moosdorf-Ottinger, Der Goldberg bei Tiirkheim. Miinch. Beitr. Vor- u. Friihgesch. 24 (1981) 26; 128; 154.
38	Czysz (Anm. 30) Karte III, 6 C.
39	J. Linder, Kellmiinz. Ausgrabungen im romischen Kastell. Rom.-Germ. Korrbl. 3/6, 1910, 82 f.; ders., Kellmiinz. Romische Skulpturen. Rom.-Germ. Korrbl. 4/1, 1911, 1 ff.; ders., Die Toranlage des spatromischen Kastells Kellmiinz. Rom.-Germ. Korrbl. 6/6, 1913, 81 ff.; ders., Die Reste des romischen Kellmiinz an Skulpturen und Mauern nach den Grabungen der Jahre 1901 bis 1913 (Trier 1914).
40	Linder 1910 (Anm. 39) 82 Abb. 20; ders. 1914 (Anm. 39) 10 Abb.
41	Linder 1913 (Anm. 39) 81 ff. Abb. 32; ders. 1914 (Anm. 39) 12 ff. Abb.
42	Vollig verzeichnet ist die Rekonstruktion des Torgrund-risses bei H. v. Petrikovits, Jour. Rom. St. 61. 1971, 200 Abb. 30, 7; ebenso Johnson (Anm. 30) 47 Abb. 20; Kellner 1957 (Anm. 28) 237 f. Abb. I.
43	Dies gilt auch fiir die von N. Walke 1959 durchgefiihrte Notgrabung vvestlich des Kastelltors im Bereich des Rechbergrings, vvo die spatromischen Schichten groBtenteils beseitigt vvaren: N. Walke, Das Ohere Schwaben 5, 1959/60, 344 ff.; ders., Bay. Vorgeschhl. 25, 1960, 261 ff. Abb. 28.
14 Linder 1911 (Anm. 39) I ff. Abb. 1-4; ders. 1914 (Anin. 39) 3 ff. Taf. 2-8; 14-16.1; F. Wagner. Skulpturen und VVerkstiicke. ln: Kellner 1957 (Anm. 28) 274 ff. Taf. 6-8; CS1R Deutschland I, I (Raetien u. Noricum) Nr. 181-195 Taf. 55-58.
45	Linder 1914 (Anm. 39) 9.
46	1831 vvurde beim Bau des Hauses Nr. 39 (= Kirchstr. 3) eine Ume und in der Niihe eine Bronzemiinze des Nero (= FMRD I. 7156 Nr. 1) entdeckt: J. N. v. Raiser, Beitr. f. Kunst u. Alterthum im Oberdonau-Kreis 1833, 36; Kellner 1957 (Anm. 28) 243. - Aulfallig ist auch, daB die mil Grabbautcn in Vcrhindung zu hringcndcn Spolicn alle in der Kastellostmauer entdeckt vvurden; vgl. Linder 1913 (Anm. 39) 83 Abb. 32: ders. 1914 (Anm. 39) 13 Abb.
47	Kellner 1957 (Anm. 28) 242 f. rechnete allerdings mil einem inittclkaiscrzcillichcn Vicus mit Illeriibergang und einer (nicht nachgevviesenen) StraBe gen VVesten nach Rottvveil sovvie einer Vcrhindung nach Augsburg.
4,1 E. Anlhes, Ber. Rom. Germ. Komm. 10, 1917, 144 f.;
entsprechend P. Reinecke, Ba\er. Vorgeschichtsfreund 8, 1929, 29. Anders aber Linder 1914 (Anm. 39) 15.
49	Kellner 1957 (Anm. 28) 242; ders. 1971 (Anm. 29) 154.
50	N. VValke, Ba\. Vorgeschhl. 25, 1960,262 Abb. 28 Taf. 25.
51	Linder 1913 (Anm. 39) 87; ders. 1914 (Anm. 39) 18; vgl. G. Precht, Kolner Jahrb. Vor- u. Friihgesch. 13, 1972/73, 123; vgl. neuerdings auch P. Grossmann u.a., Zur romischen Befestigung von Babylon - Alt-Kairo. Arch. Anz. 1994, 272 ff. bes. 291 f. mit Abb. 9.
52	Vgl. A. Jeločnik, The Sisak Hoard of Argentei of the Earl\ Tetrarchy. Situla 3 (1961)44; 75 Taf. 1,1-2; C. H. V. Sutherland, The Roman Imperial Coinage VI (London 1967) 459 Nr. 32a.b; ferner ebd. 459 Nr. 33a.b (Typ Providentia Augg, 294/295). -Ebenso auf den GroBbronzen des Philippus 1 Arabs aus Bizya (Thrakien): R. Forrer, Germania 2, 1918, 73 Abb. 1; M. J. Priče, Numismatic Cliron. Ser. 7, 11, 1971, 122 f. Nr. 3 Taf. 24, 3; P. Bastien, Le medaillon de plomb de Lyon. Numismatique Romaine XVIII (1989) 30 f.; 45 Taf. 8, 36.
53	Zu Turm V siehe Linder 1914 (Anm. 39) 10 f. Abb. - DaB an der romischen Zeitstellung des Mauervverks kaum zu zvveifeln ist, betonte auch Kellner 1957 (Anm. 28) 239; ferner ebd. 280 Anm. 28, der bereits eine andere Bauphase in Ervvagung zog. Eine mittelkaiserzeitliche Datierung ist aufgrund der Niveaus und der Mauertechnik auszuschlieBen.
54	Um 1900/1913 vvaren hier fur R. und J. Linder keine Untersuchungen moglich.
55	Vgl. mehrere Y-formige Kanalheizungen im Kastell Vemania bei Isny: Garbsch 1973 (Anm. 31) 47 Beil.; Garbsch, Kos (Anm. 31) 13 ff. - Allg. W. Drack, Die romischen Kanalheizungen der Schvveiz. Jahrb. Schweiz. Ges. Urgesch. 11, 1988, 123 ff. bes. 135 ff.; 155 ff.
56	Vgl. L. Jacobi, Das Romerkastell Saalburg bei Homburg vor der Hohe (Homburg 1897) 248 bes. 255 f.; D. Baatz, Saalb. Jb. 36, 1979, 31 ff.
57	Linder 1910 (Anm. 39) 82 Abb. 20, E; ders. 1914 (Anm. 39) 10 f. Abb. (1,40 m breite Pforte bei E).
58	Zu mittelkaiserzeitlichen Mannschaftsunterkiinften mit sog. Kopfbau siehe D. Baatz, Kastell Hesselbach und andere Forscliungen am Odenwaldlimes. Limesforsch. 12 (1973) 38 ff.
59	Zur Reduzierung auf 5 oder 6 contuhernia pro Mannschaftsunterkunft siehe P. T. Bidvvell, Later Roman Baracks in Britain, in: V. A. Maxfield, M. J. Dobson (Hrsg.), Roman Frontier Studies 1989 (Exeter 1991) 9 ff.
6(1 Mit in Holzbauvveise errichteten Mannschaftsunterkiinften rechnete R. Linder ebenso vvie Kellner 1957 (Anm. 28) 240 f.
61	So auch Stribrny (Anm. 8) 421 zur Umlaufsdauer der 259/275 gepriigten Miinzen bis in die ersten Jahre des 4. Jhs.; ferner W. Zanier. Ba\. Vorgeschhl. 56, 1991, 136 f.
62	Linder 1913 (Anm. 39) 84; ders. 1914 (Anm. 39) 14; H.-J. Kellner, Ein Fund spatromischer Miinzen von Kellmiinz. Bav. Vorgeschhl. 20, 1954. 119 ff. bes. 127; Kellner 1957 (Anm. 28) 243; 245; 249 Nr. 15-17; 19a; FMRD I, 7156 Nr. 13-15.17.
63	Kellner 1954 (Anm. 62) 125 f.; ders. 1957 (Anm. 28) 245.
64	Anders Kellner 1954 (Anm. 62) 127, der "fur 308 eine Zerstorung und Brandkatastrophe des Kastells" annahm; ahn-lich J. Garbsch in: Die Romer in Schwaben. Arbeitsh. Bayer. Landesamt Denkmalpflege 27 (1985) 264.
Die von Linder am Turm V beobachteten Bebauungsspuren mit Pfostenlochern und kleineren Estrichflachen sind nicht naher datierbar; dazu schon Kellner 1957 (Anm. 28) 241.
66	Kellner 1957 (Anm. 28) 240 rechnete nur mit einer kleinen, aus zvvei bis drei Raumen bestehenden Unterkunft. - Zu kleinen Dienst- und Unterkunftsriiumen fiir Truppenbelehlshaber spatromischer Kastelle in Raetien siehe M. Mackensen, Die Innenbe-bauung und der Nordvorbau des spatromischen Kastells Abusina Eining. Germania 72, 1994, 479 ff. bes. 498 ff.
67	Vgl. z. B. J. Biirgi, Schaffhauser Beitr. z. Geschichte 61, 1984, 304 f. Abb. 33 (Tasgaelium/Burg bei Stein am Rhein); Drack, Fellmann (Anm. 30) 518 Abb. 483; neuerdings M. Honeisen (Hrsg.), Friihgeschichte der Region Stein am Rhein. Archdologische Forscliungen am Ausfluss des Untersees. Antiqua 26 (1993) 74 ff. bes. 83; 110 Abb. 56,59.
68	H. Castritius, Die Grenzverteidigung in Riitien und Noricum im 5. Jh. n. Chr. ln: H. Wolfram, A. Schvvarcz (Hrsg.), Die Bayern und i lire Nachbam. Denkschr. Phil-Hist. KI. Osterr.
Akad. Wiss. 179 (1985) 17 ff. bes. 24. - Zu den Grunden fur das Fehlen der Befestigungen von VeldidenaAVilten. Rostrum Nemaviae/Goldberg bei Turkheim und Sehaan in der raetischen Truppenliste der Not. Dig. oce. XXXV neuerdings Mackensen (Anm. 66). 505 ff. bes. 511.
69	Allg. R. P. Duncan-Jones, Pay and Numbers in Diocletian's Army. Chiron 8. 1978, 541 ff.; J. Jahn. Zur Entwicklung romischer Soldzalilungen von Augustus his auf Diocletian. Stud. Fundmunzen d. Antike 2 (Berlin 1984) 53 ff.
70	Dazu neuerdings Mackensen (Anm. 66) 492 ff. - Auf die von D. Hoffmann, Das spatromische Bewegungsheer und die Notitia Dignitatum. Epigraph. Stud. 7 (Dusseldorf 1969) 227 f. mit Beil. 2 fiir die Provinz Raetien - neben der legio III Italica -angenommene zweite limitane Legion. die legio III Herculea. die er hypothetisch in Kellmiinz stationierte, wird hier nicht naher eingegangen. Zweifellos kann eine ca. 1000 Mann starke Legion im ca. 0.86 ha groBen Kastell Caelius Mons selbst bei zvveistocki-gen Mannschaftsunterkiinften nicht untergebracht werden.
71	Siehe oben S. 161 mit Anm. 31-34.
72	Vgl. A. Ullrich. Das Castrum Cambodunum. Allgauer Geschichtsfreund 7, 1894, 1 f. Beil.: P. Reinecke, Rom.-Germ. Korrbl. 5/2, 1912, 23; ders., Baver. Vorgeschichtsfreund 8. 1929, 31 f.; L. Ohlenroth, 3. Grabungsbericht Uber Unter-suchungen im Bereich des spatromischen Cambodunum. Allgauer Geschichtsfreund NF 39, 1936, 105 ff.; ders., 4. Grabungsbericht iiber Untersuchungen im Bereich des spatromischen Cambodunum. Ebd. 47, 1941, 55 ff. Abb. 3-4; F. Zollhoefer, Feststellungen zur Baugeschichte der Burghalde in Kempten. Ebd. 54, 1953/54, 1 ff.; siehe die in FMRD 1, 7182 ab Nr. 1007 unter Burghalde aufgefiihrten Fundmunzen; zusam-menfassend W. Schleiermacher, Cambodunum - Kempten (Bonn 1972) 133 ff. bes. 136 ff. Abb. 79 Beil. 1; G. Weber, Das spatromische Cambodunum. In: V. Dotterweich u.a. (Hrsg.), Geschichte der Stadt Kempten (Kempten 1989) 56 ff. Abb. 26. -Allg. zu Ortsummauerungen schon bald nach 260 n. Chr. siehe Wagner (Anm. 23) 35.
73	P. Reinecke, Kleine Scliriften zur vor- und friihge-schiclitlichen Topographie Bavems (Kallmiinz/Opf. 1962) 86 ff. bes. 92 ff.; W. Czysz in: Die Romer in Schwaben. Arbeitsh. Bayer. Landesamt Denkmalpflege 27 (1985) 153 f. Abb. 110.
74	Panegyrici Lat. X (II) 9.1; Schmidt (Anm. 15) 25. - Zur Datierung siehe G. Alfoldy, Eine Diokletiansinschrift aus Lauriacum. Jh. Osterr. Arch. Inst. 47. 1964/65, Beibl. 207 ff. bes. 216 Anm. 19.
75	B. Overbeek, Geschichte des Alpenrheintals in romischer Zeit auf Grund der archdologischen Zeugnisse 1. Topographie. Fundvorlage und historische Auswertung. Miinch. Beitr. Vor- u. Friihgesch! 20 (1982) 203 Anm. 276. - Dazu auch Alloldy (Anm. 74) 216 f., der noch einen AbschluB der Bauarbeiten an der raetischen Grenze wohl im Jahr 290 in Ervviigung zog und einen Zusammenhang mit einer vom raetischen Provinzstatthalter Septimius Valentio tur Diokletian in Augsburg gesetzten Inschrift (CIL III 5810) herstellte; dagegen sprechen aber ein-deutig die archiiologischen und numismatischen Belunde (siehe unten).
76	Zur Datierung siehe W. EnBlin, RE XIV (1930) 2501; ders. REMII A 11,2(1948) 2433.
77	Darauf wies Stribrny (Anm. 8) 422 Anin. 176 hin. - Die Annahme, daB auf dieser Zusammenkunft die neue Grenz-verteidigung mit Befestigungsbauten entlang der Reichsgrenzen beschlossen worden vvare, leitete Th. Burckhardt-Biedermann, Romische Kastelle am Oberrhein aus der Zeit Diokletians. Westdtsch. Zeitschr. 25, 1906, 129 ff.; 147 ff. bes. 151 u. a. aus den BaumaBnahmen des Maximianus Herculius in der Nordostschvveiz und wohl bes. aus der 294 n. Chr. datierten Bauinschrift aus Vitudurum/Oberwinterthur und der tetrarchis-chen, nicht genauer datierbaren Bauinschrift aus Tasgaetium/Burg bei Stein am Rhein ab; vgl. auch Schmidt (Anm. 14) 25 f. und unten Anm. 96.
78	EnBlin 1930 (Anm. 76) 2501; ders. 1948 (Anm. 76) 2430; 2433 f.: F. Staehelin, Die Schwei: in romischer Zeit* (Basel 1948) 267.
79	Als Faktum jedoch festgeschrieben bei VVagner (Anm. 23) 35 f.; Garbsch (Anm. 20) 7; Kellner 1971 (Anm. 29) 156 f.; E. Schallmayer, Arch. Korrbl. 17, 1987,489.
80	Stribrny (Anm. 8) 418 ff. Abb. 26-27, bes. 420 f.; gegeniiber der von Bersu (Anm. 30) 52 ff. veroffentlichten Miinzreihe (105 Miinzen). die 1964 zu einer Datierung von ca. 335/340 (ebd. 49) fiihrte, standen Stribrny allerdings 752 Miinzen zur Verfiigung; diese erlaubten jetzt die als vvesentlich einzustufende Korrektur.
81	Vgl. neuerdings zum Biirgle Mackensen (Anm. 66) 494 f. mit Anm. 53-55; 501 Anm. 79 auch zur Identifizierung des Biirgle mit Pinianis resp. Febians/Phebianis. zum GrundriB und zur Truppenstarke.
82	Stribrny (Anm. 8) 421; eine diokletianische Datierung zog bereits Garbsch (Anm. 20) 12 fiir das Biirgle in Ervviigung. -Hinzuvveisen ist auf die in Vorbereitung befindliche Studie zum spatromischen Geldumlauf in Raetien durch P. Kos (Anm. 14), u. a. mit einer differenzierten Analyse der Miinzreihen des spa-ten 3./friihen 4. Jhs.
83	Stribrny (Anm. 8) 418 ff. Abb. 26, bes. 421; so schon Reinecke (Anm. 73) 104.
84	Reinecke (Anm. 73) 96 ff. bes. 103 f.; G. Ulbert. Die romischen Donau-Kastelle Aislingen und Burghdfe. Limesforsch. 1 (Berlin 1959) 15 ff. Abb. 2-3 Karte 2; R. Christlein, O. Braasch, Das unterirdische Bavem (Stuttgart 1982) 182 Taf. 41.
85	Christlein. Braasch (Anm. 84) 182 Abb. - Anders Reinecke (Anm. 73) 104.
86	Ostlich des schmalen Abschnittsgrabens (Christlein, Braasch |Anm. 84] 182 Abb. [8] Taf. 41) miiBte man im Abstand von ca. 10-20 m entvveder Austrocknungsmerkmale eines massiven GuBmauerfundments oder dessen Ausbruchgrube als dunkel verfarbten Graben ervvarten. - Vgl. aber CSIR Deutschland 1.1 (Raetien und Noricum) Nr. 167 Taf. 51: Die am Nordosthang des Geliindesporns gefundene Merkurstatue vvar vielleicht als Spolie in einer Festungsmauer verbaut.
87	P. Reinecke, Neue Grabungen im Kastell Eining. Rom.-Germ. Korrbl. 7/2, 1914, 17 ff. bes. 19: anders ders.. Baver. Vorgeschichtsfreund S. 1929. 27 (letzte Jahrzehnte des 3. Jhs.).
88	Mackensen (Anm. 66) 479 ff.
89	FMRD I, 2028 Nr. 39-41; ferner ebd. I, 2031 mit nicht mehr genauer lokalisierbaren Miinzen des spaten 3./friihen 4. Jhs. aus den Grabungen vor 1911, darunter naturlich auch Miinzen der ersten Tetrarchie (ebd. 2031 Nr. 201-208; 210-216: 222-224): dazu Mackensen (Anm. 66) 479 ff. mit Anm. 3.
90	Vgl. H.-J. Kellner, Jahresher. Hist. Ver. Strauhing 80, 1977/78 (1979) 73 ff. bes. 76. der in Straubing-St. Peter eine spatromische Befestigung schon im letzten Viertel des 3. Jhs. aufgrund eines Brandhorizonts als exislent ansah.
91	Die Kenntnis der noch nicht veroffentlichten neuen Fund-miinzen der LfD-Ausgrabungen 1983 und 1991/92 verdanke ich K. H. Rieder (Ingolstadt). Vgl. bisher FMRD I. 7282. - E. Keller, Das spatromische Graberfeld von Neuburg an der Donau. Materialh. bayer. Vorgesch. 40 (Kallmiinz/Opf. 1979) 13; 70 Anm. 365 nahm noch eine konstantinische Befestigung des Stadtberges an; ebenso K. II. Rieder, Sammelbl. I list. Ver. Ingolstadt 99, 1990, 18; neuerdings ders. in: K. II. Rieder, A. Tillmann (Hrsg.), Neuburg an der Donau. ArchSologie rund nm den Stadtherg (Buch a. Erlbach 1993) 101 ff.
92	Vgl. K. Schvvarz, Jahresher. Baver. Bodendenkmalpflege 13/14. 1972/73, 20 ff. bes. 42 zum Zerstorungshorizont (im Bereich des Niedermiinsters) von bald nach 270: U. Osterhaus, Baubeobaehtungen an der Via principalis im Legionslager von Regensburg. Bay. Vorgeschhl. 39. 1974. 160 ff. bes. 164 ff. - Zu einer angeblich nahezu vollstiindigen Unterbrechung der Niedermiinsier-MUnzreihe von ca. 280 bis in die 2()er Jahre des 4. Jhs. siehe Schvvarz a.a.O. 42, doch liegen sovvohl dort vvie auch in der GesamtmUnzreihe des Legionslagers (FMRD I. 3064 Nr.
110	II.: ebenso I. 3062 Nr. 85 ff.; 1. 3063 Nr. 33 ff.) zvvischen ca. 280 und 310 geprfigte Miinzen in fiir Raetien normalen Haufigkeiten vor (freundl. Hinvveis P. Kos |Ljubljana| ). Siehe ferner Th. Fischer, S. Rieckhoff-Pauli, Von den Roman zu den Hajmvaren. Stadtarchiiologie in Regensburg (Miinchen 1982) 48, die auf den Zerstorungshorizont in der Grasgassc mit Munzen des Probus und einer anschlieBenden Ziisur der noch unverSffentlichten MUnzreihe hinwiesen. - Zur Regensburger GesamtmUnzreihe nach FMRD I. 3 siehe Stribrny (Anm. 8)414 II bes. 416 t„ jedoch isi der Zeitpunkt der Aufteilung der legio
111	Italica m fUnl limitane Ableilungen und eine comitalensische
Legion kaum schon in die 90er Jahre des 3. Jhs. zu datieren; dazu Dietz (Anm. 35) 135.
93	Zur Mannschaftsstarke siehe ausfuhrlicher Mackensen (Anm. 66) 495 ff. mit Anm. 55 u. 58; P. Reinecke, Bayer. Vor-geschichtsfreund 8, 1929, 26 f. rechnete fiir Isny, Biirgle und Eining mit Truppen von je 100 Mann.
94	Bereits Reinecke a.a.O. 25 wies darauf hin, daB das spiitromische Grenzheer in Raetien schwacher war als dasjenige der mittleren Kaiserzeit. Um ein Mehrfaches zu hoch ist die von K. Dietz in: Die Romer in Schwaben. Arbeitsh. Bayer. Landesamt Denkmalpflege 27 (1985) 275 angegebene Zahl von 11000 limitanei fiir die Raetia I et II.
95	Aber nur allgemeine Angaben bei Zosimus II 34, 1; Pan-egyrici Lat. IX (IV) 18,4 (298 n. Chr.).
96	CIL XIII 5249. 5256; F. Vollmer, Inscriptiones Baivariae Romanae sive Inscriptiones Prov. Raetiae (Miinchen 1915) 57 Nr. 179; Burckhardt-Biedermann (Anm. 76) 137 f.; E. Hovvald, E. Meyer, Die romische Schweiz (Ziirich 1940) 278 Nr. 264; 318 f. Nr. 370; Staehelin (Anm. 78) 274 mit Anm. 2-3; G. Winkler, Bay. Vorgeschbl. 36, 1971, 88 Nr. 30; Drack, Fellmann (Anm. 30) 516; 518; nicht gesichert sind die Gleichzeitigkeit und die Nennung des Provinzstatthalters [praeses] Aurelius Proculus
aufgrund des schlechten Erhaltungszustandes der Inschrift aus Tasgaetium und somit die Datierung ins Jahr 294. Auf die kon-trovers diskutierte Provinzzuvveisung und Reklamierung des Aurelius Proculus fiir die Provinz Raetia resp. Sequania (vgl. Abb. 17) wird in diesem Zusammenhang nicht eingegangen.
97	Vgl. aber den in Raetien bisher singularen, ca. 15 x 15 m groBen tetrarchischen Wachtturm auf dem Goldberg: Moosdorf-Ottinger (Anm. 37) 31 ff. - Um 300 n. Chr. ist hier jedoch keine limitane Militareinheit anzunehmen, sondern kann wohl mit einem Polizeiposten gerechnet werden. - Die von Stribrny (Anm. 8) 422 zwischen den Grenzkastellen angenommenen holzernen Wachttiirme sind in Raetien fiir die Zeit um 300 n. Chr. nicht be-kannt; vgl. aber auch Johnson (Anm. 30) 172, der an der StraBe Bregenz - Kempten gegen Ende des 3. Jhs. oder im friihen 4. Jh. Wachttiirme vermutete.
98	Dazu allg. J. C. Mann, Power, force and the frontiers of the Empire. Jour. Rom. St. 69, 1979, 175 ff. bes. 180 f. - Anders jedoch jiingst wieder Stribmy (Anm. 8) 422, der bereits fiir die Zeit um 300 n. Chr. "in die Tiefe gestaffelte, mobile Einheiten, etwa in...Chur oder Fiissen und Augsburg" annahm, jedoch ohne Uberpriifung der archaologischen Befunde und ihrer Zeit-stellung.
Prol. Dr. Michael Mackensen
Institut fiir Vor-u. Friihgeschichte und Provinzialromische Archaologie der Ludwig-Maximilians-Universitat Feldmochinger Str. 7 D-80992 Miinchen
Archaologisch-historische Ergebnisse im Lichte der letzten Ausgrabungen in St. Peter in Holz/Teurnia und auf dem Hemmaberg/Iuenna
Franz GLASER
Izvleček
Avtor predstavlja najnovejše rezultate izkopavanj na Sv. Hemi in Št. Petru v Lesu (Teumia). Na prvi je posebej pomembno odkritje četrte in pete cerkve, ki ju avtor interpretira kot kultni prostor arijanske skupnosti za časa Teoderika. V drugem delu se zadrži pri problematiki ostankov zidne poslikave iz druge periode škofovske cerkve in napisu darovalca mozaika iz južne kapele pokopališke cerkve v Teurniji.
In den letzten drei Jahren erbrachten die Ausgrabungen auf dem Hemmaberg/Iuenna und in St. Peter in Holz/Teurnia Ergebnisse, die zur Diskussion von Problemen der Spatantike im Ostalpenraum beitragen.
Der Hemmaberg bei Globasnica (Karnten) ist ein 643 m hoher Vorberg der Karavvanken und liegt im Jauntal, an der antiken StraBe zvvischen den norischen Stiidten Virunum und Celeia. Am FuBe des Hem-maberges vvird die StraBenstation Iuenna lokalisiert, die vvahrscheinlich auch der spatantiken Siedlung auf dem Hemmaberg den Namen gab. Die Bezeichnung "Hemmaberg" ist erst in neuerer Zeit aufgrund eines Patrons der spatgotischen Kirche gebriiuchlich gevvor-den. In einer Urkunde des 12. Jh. heiBt der Berg "Ivnberch" und im 17. Jh. vvird er noch als Jaunberg bezeichnet (Abb. /).
SchlieBlich vvurde in den Jahren 1991-1993 eine vveitere Doppelkirchenlage mit Unterstiitzung des Fo-nds zur Forderung der vvissenschaftlichen Forschung ausgegraben. Von den fiinf spatantiken Kirchen vvurde eine Kirche am Ostrand des Gipfelplateaus am Beginn des 5. Jh. errichtet.1 Da fiir die anderen vier Kirchen ein spateres Datum, namlich der Anfang des 6. Jh. festgelegt vverden kann, ist fiir die erste, etvvas kleinere Kirche (Abb. 2: J) der Siedlungsbeginn maBgeblich, der sich aus den Funden des Griiberfeldes ergibt.2
Diese alteste Kirche (13,50 x ca. 12,35 m) ist durch Steinraub sehr stark zerstort, doch lassen sich viele Details noch erkennen bzvv. erschlieBen (Abb. 2: J). Das Gotteshaus besitzt eine einspringende Apsis, die von der Klerusbank begleitet vvird. Von beiden vvar nur die Nordhiilfte vorhanden. Vom erhohten Pres-
Abstract
The author presents the latest results from the excavation at the churches of St. Hema and St. Peter in Holz (Teumia). The site at St. Hema is seen as being of particular importance because of the discovery of the fourth and fifth churches. Finds have been interpreted as being aryan cult objects, dating from the Teoderic period. The second part of the article is devoted to a discussion of the problematic vvall paintings from the second period of the bishop's cathedral and about the inscription of a mosaic donor from the south chapel of the cemetery church at Teumia.
byterium laBt sich die Felsabarbeitung, die vertiefte Reliquiengrube und Reste des Mortelestrichbodens, im AnschluB an die Stufe der Klerusbank erkennen. Die Siid- und die Westmauer der Kirche lassen sich nur durch die Reihen der Graber erschlieBen (Abb. 2). An der Siidvvand der Apsis schlieBt ein kleiner Grabraum mit separatem ostseitigen Eingang an. An der Siid- und Westwand diirfte je eine offene holzerne Halle vorgelegt gevvesen sein, vvie die zvvei Pfeiler-fundamente an der Siidvvestecke nahelegen (Abb. 2). Nordseitig sind eine Sakristei und ein Raum mit Heizkanal angefiigt.
Nordlich der Kirche liegt eine Zisterne in den Fels eingetieft und mit Lehm und Mauervverk ausgekleidet. Urspriinglich vvar sie mit einer Bedeckung und mit einem Dach versehen, vvie es die Funde in Vranje nahelegen. Ungefahr 25 Meter ostlich der besproch-enen Kirche errichtete man auf dem auBersten Fels-sporn am Beginn des 6. Jh. eine parallele Doppel-kirchenanlage mit einem Baptisterium (Abb. 2: A, B, C). Die nordliche der beiden Kirchen diente fiir die Eucharistiefeier der Gemeinde. Die Gesamtlange des Gotteshauses mit einem Narthex and der Westseite und einer Sakristei im Osten betragt 32,20 m bei einer Breite von 9,80 m. Im Kirchensaal befand sich das erhorte Presbyterium, das ostseitig von einer freiste-henden Klerusbank abgeschlossen vvurde. Da keine Reliquiengrube vorhanden ist, kann der Standort des Altares in der Presbyteriummitte nur angenommen vverden. Den Boden des Kirchensaales bedeckte urspriinglich eine Mosaik mit einer Flache von 140 Quadratmetern.
Die siidliche Kirche (26,40 x 9,45 m) besafi nur in der Apsis einen Mosaikschmuck im Gegensatz zum Ziegelsplittestrich des ubrigen Raumes (Abb. 2: B). Die Apsis war urspriinglich durch eine Holzschranke abgetrennt, die vvahrscheinlich zvvei seitliche Zugange frei lieB. Im Scheitel der Apsis hatte eine feststellbare Grube aufgrund von Parallelen zur Aufnahme von Reliquien gedient. Dies ist auch der Grund fiir die besondere Ausstattung der Apsis und dies erklart auch, vvarum die Klerusbank mit dem Presbyterium gegen die Kirchenmitte geriickt vvurde. Vor dem Subsellium darf man sich eine Mensa vorstellen. Der Sakralbau ist demnach als Memorialkirche, fiir einen Miirtyrer aufz-ufassen.
Die siidlich anschlieBende Grabkapelle (Abb. 2: D) mit Mosaikausstattung vviederholt in verkleinerter Form den GrundriB der Memorialkirche. Die Lage der Kapelle ist ganz gezielt gevvahlt vvorden: Die Stif-terinnen sollten mdglichst nahe beim Miirtyrer begra-ben sein und mit ihm auferstehen. Ein Treppe verband die Kapelle mit der Siidkirche.
An der Westseite der Kirche leiteten ein Narthex und ein Atrium zum oktogonalen Baptisterium (Abb.
Abb. 1: Hohenschichtenplan des Hemmaberges.
2: C) iiber, in vvelchem Reste des Mosaikbelages, der quadratische Boden des eingetieften Taufbeckens und die Pfostenlocher eines holzernen Baldachins festzu-stellen vvaren.
Auf dem Hemmaberg hatte man keine Miihe gescheut, dieses Baukonzept auf einem Felssporn zu vervvirklichen. Daher ging man moglichst rationell vor und legte die Kirchen auf zvvei Ebenen mit einem Hohenunterschied von 1,00 bis 1,20 m an, um die Anschiittungshohe zu reduzieren. Fiar den Boden der siidlichen Kirche muBte ein Drittel der Fliiche aus dem Felsen gearbeitet und zvvei Drittel bis zu 1,70 m angeschiittet vverden. Die Stifterkapelle vvurde in der gleichen Weise 1,40 m tiefer angelegt. Aus diesen MaBnahmen ergibt sich, daB die gevvaltige Menge von ungefahr 200 Kubikmeter Erdmaterial fiir die Terrassen angeschiittet vverden muBten. Ungefahr 20 Meter siidvvestlich der iilteren Kirche (J) vvurde eine vveitere zeitgleiche Doppelkirchenanlage vom Beginn des 6. Jh. entdeckt.3 Die Mosaikausstattung stammt von der gleichen Werkstatt vvie jene in der ostlichen Doppelkirche.
Der siidliche Sakralbau (Abb. 2: N) stellt eine Apsi-
denkirche (29,30 x 9,55 m) dar, der an der Westseite ein Narthex mit einem Portalbau vorgelagert ist. An die Apsisvvand war innen eine Klerusbank angebaut, von welcher geringe Reste erhalten blieben. Das erhohte, groBteils zerstorte Presbyterium besaB Mo-saikschmuck: In der Apsis schmiickten Peltenmotive, im iibrigen Presbyterium Rauten und Dreiecke mit Fullornamenten den Boden. In dem Fiillornament des Blattes vernit sich die Werkstatt: Die gleiche Blatt-form wurde in der ostlichen Doppelkirche, niimlich in der Apsis, im Baptisterium und in der Grabkapelle ver-wendet.
Am Standort des einstigen Altares blieben viele Details der eingetieften Reliquiengrube erhalten. Drei vertikale Marmorplatten trugen urspriinglich die Basisplatte der Mensa, wobei die Westseite offen blieb. Dem nordlichen und siidlichen Marmorstein war an der Innenseite ein Kreuz eingemeiBelt worden. In diese ausgekleidete Grube stellte man eine Mar-morkiste. Sie war aus einem alteren Block gearbeitet vvorden, dessen Relief abgeschlagen und dafiir an drei Seiten Kreuze herausgearbeitet vvurden. Im Inneren
der Steinkiste fanden sich noch Gebeine einer Mar-tyrerin und ein silberner Fingerring vermischt mit eingefallenem Schutt.4 Die Knochen vvaren urspriinglich in einem kleinen Schrein aus Kalksandstein geborgen, dessen Fragmente in der Umgebung gefunden vvurden. An der Westseite des Loculus vvar eine fliichtig ausgemauerte Arbeitsgrube zu beobachten, die bis zur Dedikation der Kirche offen vvar. Bei der Kirchvveihe vvar niimlich der kleine Schrein in die Marmorkiste unter dem Altar gestellt, anschlieBend die Westseite abgemauert und die Arbeitsgrube zuge-schiitten vvorden. Die Bearbeitung des Reliquien-schreines deutet die Herkunft der Gebeine an (Abb. 3). Der Schrein ist vvie ein kleiner Sarkophag mit dachfor-migem Deckel gestaltet, an dessen Ecken vvie an den Langseiten Akrotere ausgeformt sind. Diese zeigen jevveils ein Kreuz, vvobei der Reliefgrund rauh belassen vvurde, da er mit rotem Stuck bedeckt vvurde. Es handelt sich um eine Technik (Chempleve-Technik), die Steineinlegearbeit nachahmen solite. Dieser Chem-pleve-Dekor ist im ostlichen Mittelmeerraum, vor allem in Syrien und Cypern im 5. und 6. Jh.
Abb. 2: Das friihchristliche Pilgerheiligtum auf dem Hemmaberg (GrundriB).
1	Sakristei
2	Klerusbank
3	Presbyterium
4	Solea
5	Narthex
6	Herdstelle
7	Reliquienloculus
8	Graber
9	Atrium 10 Piscina
I Heizkaniile eines iilleren Gebaudes J Erster Kirchenbau E Grabraum K Zisteme
		; i
.C		r" r
•		( ' 3
	ArŽi	
-m		
UD
&
Jiingere Doppelkirchenanlagen:
A Gemeindekirche B Memorialkirche C Baptisterium D Grabkapelle F Zisterne G Gebiiude H Pilgerhaus L Gebiiude M Anbau N Vierte Kirche O Fiinfte Kirche
5
h
(D
10 20 m
wohlbekannt.5 In Kleinasien, in den Balkanlandern, Spanien und Frankreich gibt es bisher nur vereinzelt Beispiele dieser Bearbeitung. Die Abschrankung des Presbyteriums wird wohl aus Holz gewesen sein, da jegliche Marmosplitter in dieser Zone fehlten. Unmittelbar neben der Siidvvestecke des Altarraumes und auBen an der Siidostecke der Kirche befand sich jeweils ein Grab von Personen, denen eine Bestattung "ad sanctos" ermoglich wurde. Weitere Stifter- oder Priestergraber kamen in der Siidvvestecke des Kir-chensaales und im Narthex zutage.
Nordlich gegeniiber dem Presbyterium befand sich der Eingang in die Sakristei, von welcher vviederum eine Tiir nach Westen in eine langgestreckte Halle fiihrte.
Unter dem Kirchenboden konnten nicht nur Estrichreste und eine Heizkanal beobachtet, sondern auch zahlreiche Kleinfunde geborgen vverden. Abge-sehen von ostmediterraner und nordafrikanischer Terra Sigillata kam hier eine alemannische Biigelfibel aus Silber mit Vergoldung zutage, die uns aufgrund ihrer Datierung einen vvertvollen Hinvveis auf die Entstehungszeit der Kirche am Beginn des 6. Jh. gibt (Abb. 4).6 Dazu kommen noch eine Hahnen- und eine Pfauenfibel, die in der Baugrube und in der Planierung an der nordlichen Sakristeimauer gefunden vvurden.
Der nordliche Sakralbau (24,20 x 13,50 m) dieser Doppelanlage ist gegen VVesten verschoben (Abb. 2: O). Die vom idealen GrundriB abvveichende Mauer-fiihrung ist durch die Hanglage bedingt. Diese Kirche ist mit einspringender Apsis und Querschiffraumen gestaltet, sodaB der GrundriB an eine Kreuzform erin-nert. Das ostliche Drittel besitzt ein erhohtes Boden-niveau, das iiber Stufen an der Nord- und Siidvvand zu erreichen vvar. Das mittlere Drittel das Presbyterium-bereiches vvar abgeschrankt und besaB am \Vestende ein Taufbecken, von dem sich noch Reste des Bodens und der Gevviinde erhalten haben. Tiefe und GroBe entspricht der Piscina im besprochenen oktogonalen Baptisterium, nur mit dem unterschied, daB hier der Zugang nur von Osten her moglich vvar. Ostlich des Taufbeckens befindet sich ein vveitgehend gestortes Grab. Aufgrund der Situation im Baptisterium von Vranje7 konnte man an ein Reliquiengrab denken, doch vvird es sich aufgrund der GroBe eher um ein
Abb. 3: Rekonstruktion des Reliquienschreines aus der vierten Kirche auf dem Hemmaberg.
Stiftergrab handeln. Weitere Graber befinden sich im siidlichen Transept, in der Siidvvestecke des Kirchen-schiffes und im Narthex, sovvie ein Kindergrab auBen an der Narthexwestwand. Der Narthex besaB das glei-che Bodenniveau wie die Halle an der Sudseite. Die geringe Raumbreite vvird fiir eine offene Vorhalle sprechen. Der Narthex vvar von Siiden her zugiinglich; von hier aus konnte man iiber eine Treppe den hoher gelegenen Kirchensaal betreten. Unter dem urspriing-lichen Bodenniveau der Apsis konnten geringe Mauer-und Heizkanalreste eines abgetragenen Wohnhauses festgestellt vverden.
Fiir die Bodenplanierungen und Terrassierungsma-Bnahmen zum Ausgleich des steilen Abhanges zvvi-schen den Kirchen vvurden ca. 200 Kubikmeter Erd-material angeschiittet.
Der vvestliche Doppelkirche vveist alle Merkmale auf, die vvir bei der ostlichen kennengelernt haben: Eucharistiefeier, Miirtyrergrab und Taufe. Der Unterschied besteht darin, daB das Martyrergrab mit dem Altar fiir die Eucharistiefeier verbunden ist. Im Gegen-satz zum alteren Gotteshaus zeugen die Doppelkirchen von einer Differenzierung in Kult und Liturgie. Fiir die zentralen Themen Eucharistiefeier, Taufe und Auf-erstehung (verbunden mit dem Miirtyrergrab) vvurde jevveils ein eigener Raum bvvz. Raumteil geschaffen.
Die errichteten Kirchenanlagen stehen in keinem Verhaltnis zum Bedarf an Sakralraumen in einer Siedlung dieser GroBenordnung. Die Errichtung dieser enormen Bauten veranlaBte den zeitvveiligen Zuzug von Bauleuten. Die Finanzierung dieses Vorhabens konnte nur iiber freies Kapital von Stiftern erfolgen, die sicherlich aus einer groBeren Region kamen. Zugleich muBte den Stiftern der Hemmaberg bedeu-tend genug erscheinen. hier Kirchen errichten zu las-
Abb. 4: Alemannische Biigelfibel, die unter dem Boden der vierten Kirche auf dem Hemmaberg gefunden vvurde.
sen und sich damit einen privilegierten Begrabnisplatz zu sichern. Vermutlich stand im Zentrum die beson-dere Verehrung eines Martyrers, ahnlich wie dies ein VVallfahrtsort in Cimitile bei Nola der Fall war, und wo Paulinus Sakralbauten errichten und vveitere Reliquien zubringen lieB.
Soweit die Graber im Kirchenkomplex ungestort vvaren, kann man sagen, daB keine Beigaben vorka-men, die auf die hervorgehobene soziale Stellung der Bestatteten hingewiesen hatten. Dadurch entgeht uns eine wertvolle Information.
Nachdem alle liturgischen und kultischen Einrichtungen am Beginn des 6. Jh. verdoppelt vvurden, muB man mit zvvei Christengemeinden rechnen. Dies vvird vor dem historischen Hintergrund verstandlich, denn ab dem Jahr 493 gehort Binnennorikum zum Ostgo-tenreich des Theoderich und geht mit dem Beginn des byzantinisch-gotischen Krieges um 536 vvieder ver-loren. Damit fallt offenbar die Errichtung der zvvei Doppelkirchenanlagen in die Zeit, als es in Noricum eine zivile und militarische Vervvaltung der Goten gab,8 die ihrem Glauben zufolge Arianer (Homoer) vvaren. Demnach vvird eine Doppelkirche von der ari-anischen Gemeinde, die andere von der katholischen Gemeinde geniitzt vvorden sein. Gerade ein gevvisses Konkurrenzverhaltnis und ein Anspruch vvird zu dieser enormen Bautiitigkeit gefiihrt haben, vvenn-gleich auch die Niihe der Sakralbauten von der allge-
mein geiibten Toleranz der Goten in diesen Fragen zeugt.9 Der Unterschied zvvischen arianischer und katholischer Liturgie ist fiir die Gestaltung der Kirchen unerheblich und daher ist vveder die eine noch die andere Doppelkirche dieser oder jener Glaubensgemeinschaft zuzuschreiben. Eine Differenzierung der beiden Doppelkirchenanlagen aufgrund der Bestattungen ist vvegen der fehlenden Beifunde nicht moglich. Gerade Angehorige der militarischen und zivilen Vervvaltung der Goten vvaren unter den Stiftern zu suchen.
Einen zusatzlichen Bauaufvvand bedeutet die Hang-lage der Gotteshauser, vvahrend das schone ebene Plateau nicht mit Kirchen verbaut vvurde. Auf diesem Plateau befand sich vvahrscheinlich vvenigstens bis um 400 n. Chr. der heilige Bezirk der einheimischen Gottheit Iouenat. Dies vvird auch die Ursache gevvesen sein, daB die erste Kirche an den Rand des Plateaus geriickt vvurde. Nach dem Verbot des Heidentums (erstmals unter Theodosius) fiel das Areal ehemaligen Tempellandes nicht den Christengemeinden, sondern der offentlichen Hand, dem Fiskus, zu.10 Aus der Situation auf dem Hemmaberg konnen vvir schlieBen, daB die Stifter das Areal des ehemaligen heidnischen Heiligtums nicht kaufen konnten und daher mit der Errichtung der Kirchen auf das Hanggelande ausvvei-chen muBten. Mit dem Kauf des Grundes ervvarben sie auch Wohnbauten, die griindlich abgetragen und deren Baumaterial in den Sakralbauten vvieder vervvendet
Abb. 5: a) Malereifragment eines lebensgroBen Gesichtes aus der spatantiken Bischofskirche (2. Bauperiode) in Teurnia. b) Rekon struktion des Gesichtes von J. Rapoldi.
vvurden. Anscheinend hat die zustiindige Vervvaltungs-behorde vveder der arianischen noch der katholischen Christengemeinde das Areal des ehemaligen heidni-schen Heiligtums iiberlassen.
In St. Peter in Holz (Gem. Lendorf) sind zvvei spa-tantike Kirchen bekannt, die Bischofskirche seit 1985 und die sogenannte Friedhofskirche seit 1910; die letztgenannte liegt auBerhalb der Stadtmauern von Teumia.11
Die Bischofskirche und das zugehorige Hospitium vvurden mit Unterstiitzung des Fonds zur Forderung der vvissenschaftlichen Forschung ausgegraben. Die Ergebnisse vvurden bereits in Vorberichten kurz dar-gelegt. Es soli daher nur ein Detail der zvveiten Bau-periode nochmals besprochen vverden, zu vvelchem nicht zutreffende Aussagen vorliegen. Es handelt sich um spiitantike Malereireste, die hochst selten in der Austria Romana sind. Im Grabungsbericht sind in der Abbildung die Fragmente richtig angepaBt vvieder-gegeben vvorden.1- Pillinger hat jedoch fiir ihre Rekonstruktion eine Anordnung zugrunde gelegt, die nicht den Bruchkanten entspricht.13 Wesentlich fiir eine Rekonstruktion ist aber auch die Feststellung, um vvelchen Teil des Gesichtes es sich handelt. Die richtig zusammengesetzten Fragmente zeigen niimlich das rechte Auge (und nicht das linke Auge) mit Brauen-bogen und Nasenvvurzel. iiber der Stirn ist eine vveiBe Kopfbedeckung und ein Diadem erkennbar. Der groBte Edelstein des Diadems befindet sich demnach genau iiber der Nasenvvurzel (Abb. 5).
Die bislang gegebene Deutung faBte die vveiBe Kopfbedeckung als Schleier auf und rekonstruierte das Diadem in Analogie zu jenem, das die Kaiserin Theo-dora auf den bekannten Wandmosaiken in S. Vitale in Ravenna triigt. In der Folge vvurde die Malerei als Mariendarstellung gedeutet und als maBgeblicher Vergleich dafiir die Apsismosaiken in der Eufrasius-basilika in Poreč/Parentium herangezogen, obvvohl natiirlich auch dort Maria vvie auf den meisten Darstellungen des 5. und (i. Jahrhunderts kein Diadem triigt, sondern eine Haube mit ubergezogenem Schleier.
Bevor die Malerei gedeutet vvird, muB z.uerst gek-lart vverden, um vvelche Kopfbedeckung es sich iiber-haupt handelt. Welche Kopfbedeckung reicht bis knapp iiber den Augenbrauenbogen? Das sind die Hauben von Frauen in byzantinischerTracht, die bis in den Alpenraum nachvveisbar ist, vvie Martin gezeigt hat.14 Daher konnen vvir an dem Teurnienser Fragment eine vveiBe Haube erkennen, die auch unter einem far-bigen Schleier getragen vverden kann. Da aber die Haube bis iiber das rechte Scheitelbein reicht, ist ein Schleier auszuschlieBen. Aus dem Haubenrest auf dem rechten Scheitelbein im Verhiiltnis zum Auge, kann auf eine leichte Drehung des Kopfes zur linken Schulter geschlossen vverden.15 Damit i si nicht nur die leichte Bevvegung, sondern auch Haube und Diadem mit der letzten Hofdame in gefolge der Kaiser Theo-dora auf den genannten ravennatischen Mosaiken ver-gleichbar.16 Daher konnen vvir vorerst nur sagen, daB eine Frau in kostbarer hofischer Tracht dargestellt vvar.
Das zvveite Gesichtsfragment (Abb. 6) vvurde von
Pillinger in der Rekonstruktion den "Lokalheiligen bzvv. Stiftern, Bischoffen etc." neben der thronenden Muttergottes zugeordnet.17 Bevor man einen Vergleich zieht. miissen die GroBenverhiiltnisse der beiden Gesichter gekliirt sein. Das oben besprochene Fragment gehort zu einer lebensgroBen Darstellung mit einer Kopfhohe von ca. 22,5 cm, vviihrend das zvveite Gesichtsfragment nur eine Gesamthohe von 9,5 cm aufvveist. Offensichtlich triigt auch dieser Kopf eine Haube. Der Vergleich mit den Mosaiken der Apsishalbkuppel in Poreč ist daher nicht moglich, da dort Heilige, Engel und Kirchenstifter nur unvvesent-lich von Maria in der GroBe abvveichen. Einen ver-gleichbaren GroBenunterschied gibt es dagegen in den Mosaiken der Apsisvvand in Poreč, niimlich in der Darstellung "Heimsuchung Maria." Hier entspricht die Kopfhohe der Dienerinfigur nur der Halfte der KopfgroBen von Maria und Elisabeth.18 Die Dienerin besitzt vvie beini Teurnienser Fragment keinen Nim-bus. Erst vvenn alle Fragmente sorgsam untersucht sind, vvird man sich einer Interpretation auf der Basis fundierter Beobachtungen niihern konnen.
Nach den bisherigen Ergebnissen ist die erste Bauperiode der Bischofskirche in der ersten Halfte des 5. Jh. anzusetzen. Nach einem Brand in der ersten Halfte des 6. Jh. vvird die Kirche vergroBert und mit einem Trikonchos ausgestatlet.19 Fiir die Datierung
Abb. 6: Malereifragmente eines unterlebensgroBen Gesichtes aus der spatantiken Bischofskirche (2. Bauperiode) in Teumia.
der zvveiten Bauperiode ist die Form des Diadems auf dem oben beschriebenen Freskenfragment maBgeb-lich. Der Dekor der Schrankenplatten der ersten Bischofskirche liiBt sich mit den Reliefarbeiten der Friedhofskirche vergleichen, vvenn man von den Tierdarstellungen absieht.20 Fiir die Einordnung der vollig gleichartigen Saulchenkapitelle in beiden Kirchen ist maBgeblich, ob ein derartiger Typus in der ersten Bauperiode der Bischofskirche vorkam odererst in der zvveiten vviedervervvendet vvurde. Der identische Kapitelltypus kommt mit unterschiedlicher Datierung in Aquielia und Iulia Concordia vor.21 Die gleichartige Ausfiihrung der Werkstiicke vvie in Teumia konnte einen unmittelbaren Zusammenhang vermuten lassen.
Es ist jedoch zu hoffen, daB die geplanten Grabungen Hinvveise auf die Errichtungszeit der Friedhofskirche bringen vverden. Fiir die Beniitzungszeit konnte eine kreuzformige GtirtelschlieBe aus einem Grab vvestlich der Kirche einen Hinvveis geben, da diese nach einer Parallele an das Ende des 6. Jh. oder an den Beginn des 7. Jh. zu datieren ist.22
Der zuletzt unternommene Versuch. die Friedhofskirche aufgrund gesetzlicher Bestimmungen zu datieren, beruht auf einem MiBverstiindnis.23 Im Ge-setzeserlaB des Jahres 427 vverden nicht allgemein christliche Symbole verboten, sondern nur die Ver-vvendung des Kreuzes (signum salvatoris Christi). Wie die sorgfiiltige Studie Brandenburgs gezeigt hat, sind aber auch keine datierenden Kriterien abzuleiten.24
Ein vveiteres Thema, das zuletzt diskutiert vvurde, ist die Stifterinschrift des Mosaiks in der siidlichen Reliquienkapelle der Friedhofskirche: Urs(u)s v(ir) s(pectabilis) /cum conli(u)g(e) sita Ursina / pro(v)oto sus(cepto) / fecerunt h(a)ec. Bislang vvurde die Abkiir-zung des Titels VS stets als vir spectabilis aufgelost, so auch von Wolfram.25 Pillinger hat nun vorgeschlagen, dieses VS als vir sacer oder sanctus / sanctissimus aufzulosen und beruft sich dabei auf die Grabinschrift des Censorius in Trient.26 Rogger bemerkt zur Cen-sorius-Inschrift, daB VS ublichervveise mit vir spectabilis aufgelost vvird.27 Fiir eine mogliche abvveich-ende Auflosung als vir sanctus kann Rogger nur die "spiite Epoche" und den "heiligen Ort" anfuhren, also Argumente, die vom epigraphischen Standpunkt nicht zvvingend sind. Wiihrend Pillinger vir sanctus als Bezeichnung fiir einen Bischof halt, meint Rogger, daB dieser Ausdruck vornehmlich Klerikern zukom-men. Belege vverden von den beiden Autoren keine angefiihrt.
Schermaier setzt sich mit dem Rangpradikat vir spectabilis auseinander und meint analog zu Rogger, daB die Auffindung an einem "heiligen Ort" eher fiir eine Aullosung als vir sanctus sovvohl im Mosaik von Teurnia als auch auf einem Silberreliquiar in Grado spriichen.28 Auf jener ovalen Silberpyxis vverden in der ersten Zeile die fUnf M;irtyrer genannt, deren Reli-quien im Behiilter sind.29 In der zvveiten Zeile sind die Stifter genannt, die ihr Gelubde erfUllten. Dies zu betonen isi vvichtig, vveil Egger und Rickert irrtiimlich den Stifter Laurentius als sanctus und Schermaier den Niceforus als sanctus bezeichnet haben.30 Daher seien die Inschriften hier angefiihrt:
1.	San(c)tus Cantius san(ctus Can)tianus sancta Cantianilla san(c)tus Quirinus san(c)tus Latinus.
2.	S. Laurentius v(ir) s(pectabilis) Ioannis v(ir) s(pectabilis) Niceforus san(c)tis reddedid botum.
In der Gegeniiberstellung der beiden Inschriften zeigt sich, daB das Attribut des Martyrers, namlich sanctus, jevveils ausgeschrieben vvird, vviihrend die Titel der Stifter abgekiirzt vverden. Gerne vvurde man naturlich erfahren, vvelcher Art das Geliibde vvar, das die vornehmen Stifter den Heiligen eingelost haben, und in vvelchem Verhaltnis sie zueinander standen.
Sinnvoll ist es, zvvischen Eigen- und Fremdtitulie-rung zu unterscheiden und damit Stifterinschrift und (nicht selbst gesetzte) Grabinschrift getrennt zu betra-chten. Im AnschluB daran kann man die beiden Gruppen miteinander vergleichen.
Wenn vvir die groBartigen Apsismosaiken in der Basilika von Parentium/Poreč heranziehen, so sehen vvir, daB dem Bildnis des Kirchenstifters "Eufrasius ep(i)s(copus)" beigeschrieben ist. Wenn der Bischof auch selbstbevvuat in der bandformig umlaufenden Stifterinschrift seine umfangreichen BaumaBnahmen und die besondere Ausstattung der Kirche selbstbe-vvuBt herausstreicht, so bezeichnet er sich doch schlicht als sacerdus (sic!).31
Nicht minder stolz vervveist der Bischof Elias (Haelias) auf seine durchgefiihrten Bau- und Ausstat-tungsarbeiten in der Kirche S. Eufemia in Grado.32 In der Bauinschrift vvird er praesul beatus genannt. Obvvohl es vom VersmaB her moglich vviire, vvird hier nicht der Begriff sanctus vervvendet. In einer vveiteren Inschrift bezeichnet sich Elias als episcopus Aqui-leiensis. Im Vergleich dazu zeigt die Inschrift des Hof-beamten Laurentius, daB er seinem Namen den Titel v(ir) c(larissimus) und die Bezeichnung seines Amtes palatinus folgen liiBt.33 Gerade die zahlreichen Mo-saikinschriften in den Basiliken von Grado und Poreč geben die Moglichkeit zu Vergleichen und zeigen ein differenziertes Bild. Werfen vvir einen Blick auf Grabinschriften in den benachbarten Regionen: Auch die verstorbenen Bischofe Gaudentius in Prebold (Slovvenien), Marcianus in Grado und Abundius in Conio vverden jevveils als episcopus bezeichnet.34
Bei der Durchsicht der Inschriften fiillt auf, daB sich die Kleriker stets mit ihrem Amt bezeichnen; und das gilt nicht nur fiir die Bischofe. Selbst in Grabinschriften ist die Angabe des kirchlichen Amtes vvichtig und iiblich. Das Amt ist es, das Stifter oder Verstorbene gleicherniaBen hervorhebt und von dessen sozialer Stellung Kenntnis gibt. Die Kennzeichnung der sozia-len Stellung und der Bedeutung fiir die Gemeinde sind die maBgeblichen Faktoren fiir die Inschrift und nicht der "heilige Ort", an dem sie angebracht vvird, oder gar die "spiite Epoche", in der sie entstand.
Die Stifter vvollten daher auch den Leser nicht im Unklaren iiber das Amt oder den Titel lassen. Jene Stifter, die ungenannt bleiben vvollten, fanden eigene Formulierungen.35
Es bleibt noch daran zu erinnern, daB selbst Miir-tyrer oder Heilige in den Inschriften nicht immer das Atribut "sanctus" erhalten. Der Miirtyrer Maurus in
Parentium vvird in der Grabinschrift nach erfolgter Translation "episcopus et confessor" gennannt.36 Der Diakon Nonnosus in Molzbichl vvird bei der Bestattung seiner Reliquien in der Inschrift schlicht als Diener Christi bezeichnet, vvie er sich auch bei Lebzeiten hatte nennen konnen.37 Also nicht einmal in diesem Fall vvar sanctus gebrauchlich.
Da der "heilige Ort" oder die "spate Epoche" nicht als sachliche Argumente gelten konenn, gibt es mit Blick auf epigraphisches Material auch fiir die Mosaikinschrift in Teurnia keinen AnlaB, den Titel VS anders als vir spectabilis aufzulosen.
Im Jahr 1993 vvurden Ausgrabungen vvestlich der Friedhofskirche durchgefiihrt. Die Gebaude in diesem Bereich ordnete Egger "klassischer Zeit" zu, die "in christlicher Zeit demoliert vvurden, um dem Friedhof Platz zu machen."38 Diese Bauten besitzen allerdings
1	F. Glaser, Das friihchristliche Pilgerheiligtum auf dem Hemmaberg (1991); Ders., Rimska naselbina Juena in zgod-njekrščanske cerkve na sv. Hemi (1989); Ders., Die Ausgrabung der vierten und Entdeckung der fiinften Kirche auf dem Hemmaberg, Carinlhia 1 182, 1992, 19 ff.: Ders., Eine vveit-ere Doppelkirchenanlage auf dem Hemmaberg und die Frage ihrer Interpretation, Carinthia I 183, 1993, 165 ff.
2	U. Kersting, Spatantike und Friihmittelalter in Karmen
(Dissertation, Bonn 1993) 202 f.
ein Mauervverk mit Erdmortel, vvie vvir dies von den spatantiken Hausern innerhalb der Stadtmauern ken-nen (Abb. 7). Der von Egger angegrabene Raum (11,40 x 7,05 m) vveist stellenvveise eine Mauerhohe von 1,70 m auf. Uber die Art der Zerstorung konnen noch keine Aussagen gemacht vverden. Das zeitliche Verhaltnis der Bauvverke zu den Grabern ist noch nicht bekannt, da bislang nur das oben zitierte Grab Beifunde aufvvies.39 Im Bereich der ergrabenen Flache sind die Bestattungen reihenvveise vorgenommen vvorden, vvobei die Grabeinfassungen unterschiedlich ge-staltet vvaren: Sie bestehen aus einfachen Steinsetzun-gen, oder aus Steinplatten mit auBerer Bruchstein-packung. Wenn es gelingt, bei vveiteren Grabungen die Gebaude in ihrer Funktion zu erfassen, vvird sich die Bedeutung der Kirche extra muros in den verschiede-nen Zeitspannen besser charakterisieren lassen.
3	Glaser (Anm. 1 Carinthia I 183) 165 ff.
4	Laut Auskunft von Univ. Doz. Dr. M. Teschler, Natur-historisches Museum Wien, vvar die Frau aufgrund einer Wirbelverletzung und der Calusbildung geliihmt. VVeiters zeigt das Skelett einen verheilten Schlusselbeinbruch.
5	Glaser (Anm. 1 Carinthia I 182) 24 ff; Ders., in: Lebendige Altertumswissenschaft. Festgabe zur Vollendung des 70. Lebensjahres von H. Vetters (1985) 286 ff., 288, Anm. 1 und 2 mit Literatur zur Champleve-Technik.
Abb. 7: Spatantike Friedhofskirche in Teurnia und die Lage der Graber unter Vervvendung des Planeš von R. Egger.
6	S. Schretter, Fibeln von Hemmaberg: Ausgrabungen 1990-1992, Carinthia I 183, 1993, 187 ff.
7	P. Petru, Th. Ulbert, Vranje pri Sevnici. Starokršćanske cerkve na Ajdovskem gradcu, Kat. in monogr. 12 (1975) 57 ff.
8	H. Wolfram, Die Goten (3. Aufl. 1990) 316; R. Bratož, Das Christentum in Slovvenien in der Spatantike, in: Kulturhis-torisehe und archaologische Probleme des Siidostalpenraumes in der Spatantike (1985) 36.
9	Glaser (Anm. 1 Carinthia I 183) 180 ff.; L. Eizenhofer, I. Pahl, J. Pinell, Textus liturgiarum occidentalium, in: Prex eucharistica. Textus e variis liturgiis antiquoribus seleeti (1968) 422 mit vveiterer Literatur zur arianisehen Liturgie. Daher trifft die Auffassung R. Pillingers, Mitt. zur friihehrist. Arch. Osterr. 5, 1993, 13, daB die arianisehe Liturgie unbekannt vvare, nicht zu.
10	A. Demandt, Die Spatantike. Romische Geschichte von Diocletian bis Justinian 284 - 565 n. Chr. (1989) 450; Glaser (Anm. 1 Carinthia I 182) 45.
11	F. Glaser, Teurnia: Romerstadt und Bischofssitz (1992) 80 ff., 94 ff.
12	F. Glaser, Carinthia I 177, 1987, 68, Abb. 3.
13	R. Pillinger, Mitt. friihehrist. Arch. Osterr. 5, 1993, 8 und Abb. 31.
14	M. Martin, Arch. Schweiz 11, 1988, 172 ff.
15	Auf dem Mosaik mit der Darstellung der Kaiserin Theodora in S. Vitale in Ravenna vollfiihrt die auBerst rechte Hofdame eine leichte Kopfvvendung zur linken Schulter. Sie tragt Haube und Diadem. Vgl. Abb. bei: F. van der Meer, Die Urspriinge christlicher Kunst (1982) 144, Abb. 81.
'6 Wie Anm. 15.
17	Pillinger (Anm. 13)8.
18	M. Prelog, Die Euphrasiusbasilika von Poreč (1986) 26.
19	Glaser (Anm. 11) 94 ff.; Ders., Teurnia - metropolis Norici. Ein fruhchristlicher Bischofssitz (1987); Ders., Carinthia I 175, 1985, 77 ff.; Ders., Carinthia I 176, 1986, 109 ff.; Ders., Carinthia 1 177, 1987, 63 ff.; Ders., Carinthia I 179, 1989,73 ff.; Ders., Carinthia I 180, 1990, 89 ff.
Der folgende Versuch, die zvveite Bauperiode der Bischofskirche von Teurnia zu erkliiren, gesehah abseits bekannter liter-ariseher Tatsachen. Pillinger (Anm. 13) 8: "Die zweite 'Bauphase' (d.h. die Vergrdfierung nach einem Brand) konnte nach dem Ruckzug (vielleicht vor den Goten) aus der Ebene etwa gleichzeitig mit der Auflassung der Kirche extra muros (Ende des fiinften oder Anfang des sechsten Jahrhunderts) erfolgt sein." Im angefiihrten Zeitraum gehort Noricum zum Gotenreich des Theoderich. Die gotisehe Herrschaft iiber die Provinz Binnennorikum dauert mehr als vier Jahrzehnte, namlich von der Ermordung Odoakers im Jahre 493 bis zum Beginn des byzanti-niseh-gotisehen Krieges. Daraus ist zu schlieBen, daB Teurnia als metropolis Norici ein Sitz der zivilen und militarischen Vervvaltung der Goten vvar. Der Vervvaltungssitz befand sich naturlich innerhalb der Stadtmauern.
Damit ist es vollig absurd, von einem Ruckzug vor den Goten zu sprechen. Wer soli sich zuriickgezogen haben?
AuBerdem vvird auch der tatsachliche archaologische Befund unrichtig vviedergegeben. Die erste einsehiffige Bischofskirche geht durch Brand zugrunde und vvird beim Wiederaufbau gleichzeitig vergroBert. Die Kirche extra muros vvird jedoch nicht aufgelassen, sondern geht aufgrund der Beschreibung Eggers durch Brand zugrunde und vvird nicht vvieder aufgebaut. Eine Inteipretation darf daher die angefiihrten Fakten nicht umgehen.
2(5 Petru, Ulbert (Anm. 7) 66, Anm. 118. Datierung der Schrankenplatten um 500 n. Chr., Tierdarstellungen auch im 5. Jh.
21	A. Tagliaferri, Corpus della scultura altomedievale 10: Le diocesi di Aquileia e Grado (1981) Nr. 218-220; G. Dei Fogolari, in: lulia Concordia dalT eta Romana ali' eta moderna (1978) 196 f., Abb. 140.
22	U. G. Ibler, Studien zum Kontinuitatsproblem am Obergang von der Antike zum Mittelalter in Nord- und Westjugoslawien (Dissertation, Bonn 1991) 38 f.
23	R. Pillinger, Carinthia I 179, 1989, 84. Hier muB es richtig heiBen: Codex Iustinianus 1,8.
24	H. Brandenburg, Rom. Quartalschr. 69, 1969, 74 ff.
25	H. Wolfram, Die Geburt Mitteleuropas (1987) 73 f.
26	R. Pillinger, Carinthia I 179,1989, 85 f., Anm. 20. Der von ihr zitierte "wohl heste Spezialist fiir friihchristliche Epigraphik, A. Ferrua", hat allerdings in Zusammenhang mit der Censoriusinschriften eine Auflosung als vir sanctus in Betracht gezogen, aber nicht eine solche als virsacer. Pillinger (Anm. 13) 7 f.
271. Rogger, Studi Trentini di Scienze Storiche 54/1, 1975,21.
28	J. M. Schermaier, Die friihchristlichen Inschriften Oster-reichs (Dipl. Arbeit Universitiit Wien 1993) 31.
29	H. Buschhausen, Die spatromischen Metallscrinia und friihchristlichen Reliquiare (1971) 246 ff., Abb. 9 Nr. B, Taf. 55.
30	R. Egger, Friihchristliche Kirchenbauten im siidlichen Noricum (1916) 51; F. Rickert, Tesserae, in: Festschrift fiir Josef Engemann (1991) 94; J. M. Schermaier (vvie Anm. 28).
31	Prelog (Anm. 18) 21; G. Cuscito, L. Galli, Parenzo (1976)
61.
32	Realle.vikon zur byzantinischen Kunst 2 (1971) 918 f. s. v. Grado (Brusin).
33	S. Tavano, Grado (1976) 89 f.; G. Brusin, Aquileia e Grado (1964)247.
34	Prebold: R. Egger, Mitteilungen des Vereins klassischer Philologen in Wien 4, 1927, 3 ff.; V. Hoffiller, B. Saria, AIJ (1938) 9 f. Grado: Reallexikon (Anm. 31) 920. Como: CIL V 5402.
35	G. Cuscito, L. Galli, Parenzo (1976) 82; S. Tavano, Grado (1976) 87.
36	Cuscito (Anm. 34) 52 f.
37	Cuscito (Anm. 34) 52 f.
38	R. Egger, Friihchristliche Kirchenbauten im siidlichen Noricum (1916) 46.
39	Ibler (Anm. 22) 119 ff., Anm. 26.
Dr. Franz Glaser Landesmuseum ftlr Kiirnten Museumgasse 2 A-9021 Klagenfurt
Udine romana - altomedievale e la grezza terracotta del castello di Udine
Maurizio BUORA e Minam FASANO
Izvleček
Avtor opisuje arheološko podobo Vidma (Udine) in rezultate starejših in sodobnih raziskovanj v njem. Arheološke ostaline dokumentirajo življenje v rimski dobi od konca 1. st. pr. Kr. dalje in posebej kontinuiteto vse od konca 2. st. po Kr. do zgod-njesrednjeveškega obdobja in nato do današnjih dni. M. Fasano kaže na ozko povezanost med drobci grobe lončenine izkopanih na gradu v Vidmu s tistimi iz izkopavanj v Invillinu ter analogije v drugem gradivu iz Furlanije in Slovenije.
Abstract
M. Buora describes archaeological images of Udine. the result of both past and present research. Archaeological remains indicate evidence for Roman occupation commencing at the end of the lsl century BC and continuing through to the end of the 2nd century AD. There is also evidence from the early medieval period through to the modem day.
M. Fasano has identified similarities betvveen coarse ware pottery excavated from the castle at Udine and thal recovered from the excavation at Invillino. There are also analogies with other material from the Veneto and Slovenia.
A partire dal XVI sec., quando era grandissima in Italia la hrama tli nohili e citta di presentarsi come dis-cendenti dai Romani, si cercarono ansiosamente le prove di un'origine romana tli Udine.1 Con il passare degli anni pareva strano che alla riconosciuta supre-mazia moderna sul resto del Friuli non fosse corrispos-ta analoga posizione tli prestigio nei lontani secoli. Nel Settecenlo si giunse perfino a creare documenti falsi, come false epigrafi, per dimostrare 1'origine romana.2 Nt)n era ritenuto sufficiente, allora, che la citta dopo Grado e Cividale si fosse dichiarata all'inizio del Cinquecento come la terza Ac/uileia nova.1' All'ecces-so di entusiasmo parve succedere in seguito una sorta tli rassegnazione. Nel 1983, con gran pompa si celebio il millenario della prima men/ione scritta del nome tli Udine (U tinum).4 Dopo soli tlue anni si pot, provare che 1'abitato moderno copre 1'estensione tlel piu vasto castelliere tlel Friuli e che 1'insediamento presenta una continuita dalla fine del II millennio a.C. ai giorni nos-tri.
IL RIllSO DI ELEMENTI ANTICIII
Le registra/ioni tli rinvenimenti effettuate nel Settecenlo si riferiscono anche a resti protostorici, che allora non furono presi in considerazione. Talvolta, specie per quanto riguarda epigrafi o altro materiale lapideo, possiamo sospettare che questo derivi dalla pratica tlel riuso, che ebbe molta fortuna nel tardo peri odo longohardo e carolingio.5 Anche nel XII e XII sec.
continuo questa pratica, per cui non siamo sicuri, ma possiamo sospettare che qualche pezzo romano provenga da Aquileia in uno tli questi tlue momenti.
SCAVI RECENTI SUL COLLE DEL CASTELLO
Nel corso dell'ultimo decennio la citta tli Udine e 1'immediato territorio hanno beneficiato di scavi occa-sionali e programmatici, evento che mai prima si era verificato. Essi, per varie ragioni, hanno prodotto risultati di grande interesse per la storia della citta e anche per la storia del Friuli, oltre che per una migliore comprensione delle vicende dell'agro tli Aquileia.
Gli scavi effettuati tra 1986 e 1989 hanno portato alla individuazione in una parte marginale del piazzale tlel castello tli Udine tli tlue casette tli epoca tardoro-mana. La prima (casetta A) si trovava nell'area a nord della chiesa tli S. Maria. Della seconda si e potuta indi-viduare solo la presenza, al tli sotto di tint) scalone rinascimentale, nell'angolo NE dell'atrio del castello tli Udine (casetta B). La casetta A aveva forma rettan-golare, con muri in pietre legate con malta;6 1'interno aveva un'ampia cucina-soggiorno verso sud. II pavi-niento di questo vano era formato da numerosi strati tli hattuto, uno sopra Talim. II piu recente, rimasto in uso fino almeno fino alla fine tlel VI sec. era dotato tli un focolare a quarto tli cerchio nell'angolo NE, mentre i I terzultimo, utilizzato nel V sec., aveva una piccola fossa tli cottura a meta della parete W, al cui interno si e recuperata ceramica. Nei diversi strati abbondava
materiale di epoche precedenti, per lo piu del IV sec. A nord della casetta A si trovava una vasta fossa di scari-co, nella sua parte inferiore scavata entro un vasto deposito della tarda eta del bronzo.7 Lavori edilizi che si attribuiscono al XIII secolo8 risultavano avere in parte sconvolto sia la fossa di scarico tardoromana sia gli strati inferiori del bronzo, portando alla sommita, in giacitura secondaria, parte del materiale antico. Elenchiamo ora i principali rinvenimenti ordinati cronologicamente, escludendo il materiale della tarda eta del bronzo e quello dal pieno medioevo in poi.9 In appendice si presenta lo studio sulla ceramica grezza elaborato da M. Fasano.
IM sec. a.C.
Gli scavi degli ultimi anni hanno aumentato il numero degli indizi che consentono di ipotizzare una qualche modesta forma di frequentazione alla fine del II e nel I sec. a.C., nel colle e nell'area urbana. Non pare che il colle avesse allora una qualche funzione speciale.
Nel corso degli scavi sul colle del castello si e recu-perata una dracma venetica, alquanto rovinata ma apparentemente del tipo 8B della classificazione del Pautasso, che si attribuisce alla fine del II sec. a.C. o al piu tardi al principio del I sec. a.C.10 II rinvenimento non ha il supporto di ceramica coeva, peraltro pare dif-ficile che la moneta potesse avere una circolazione nel periodo imperiale. Ad essa si puč affiancare una moneta del tipo "a globetti", largamente diffusa nell'area renana nella prima meta del I sec. a.C., rinvenuta circa un secolo fa nell'area dinanzi al Duomo." Molto probabilmente allo stesso periodo si possono attribuire alcuni frammenti residuali di anfore del lipo Lamboglia 2, per quanto la loro presenza sia attestata in altri contesti regionali fino all'eta augustea.12 Un altro modesto indizio di frequentazione nell' estremo periodo LtD e offerto dal rinvenimento di un bicchiere a pareti sottili, del tipo repubblicano, rinvenuto in via Mercatovecchio, a ovest del colle del castello, nel corso del 1989, insieme con un frammento di ciotola che presenta una decorazione interna ed esterna e pare del tipo lateniano. Va ricordato che un simile frammento di ciotola, con identico impasto, si rinvenne nell'US 1100 della villa rustica di Pavia di Udine, chiusa appunto nel tardo periodo augusteo.13 Segue un modesto frammento di piatto in ceramica a vernice nera, che non sembra comunque essere posteriore al periodo augusteo. Alla stessa epoca appartengono due fibule, una del tipo Jezerine rinvenuta nel corso degli scavi effettuati in pia/.za Venerio, in occasione della costruzione di un parcheggio sotterraneo14 e un'altra del tipo A 65, variante C, rinvenuta alla fine dell'Ottocento in un sepolcreto a sud della citt&.15
III sec. d. C.
1 vecchi rinvenimenti dal secolo scorso alla prima meta del Novecento comprendono alcune monete (in
genere registrate con relativa cura) di Agrippa, di Tiberio, almeno due di Claudio e poi una di Adriano, di Marco Aurelio e Lucilla.16 Ovviamente la circolazione di alcune di queste monete pote prolungarsi anche di molto dopo la data della coniazione. Va aggiunto che talora le notizie sono imprecise e non esenti dal rischio di reduplicazioni.17
Sembra riferirsi al I sec. d. C. il frammento di late-rizio rinvenuto nel settecento con il marchio C. APRI PETRONI EPIDIAN.18 E' questo l'unico frammento di laterizio bollato rinvenuto sul colle, che ha restituito in piu occasioni anche tegoloni interi e numerosi frammenti di embrici.
Da segnalare che gli oggetti scavati sia nell'ambito della casetta A sia nell'area della casetta B sembrano farsi piu numerosi dalla fine del II sec. d. C.
IIII e il III sec. d. C.
Per quanto riguarda la casetta A appartengono al II e III sec. alcuni oggetti metallici, tra cui alcune fibule.
Appartiene forse ancora al II secolo un anello con alcuni segni incisi nel castone (tav. 1:17), rinvenuto nella parte superiore di una fossa di scarico che si trovava immediatamente a nord della casetta A.19
Parrebbe non dover superare l'eta severiana la grande fibula del tipo A 73 (tav. /. I). Gli studiosi ritengono che il tipo compaia a partire dai decenni finali del I sec. d. C. Negli ultimi anni sono state rese note numerose forme di transizione, quali A 69/73 o A 70/73 che confermano come nel II sec. d. C. ci sia una evoluzione con molte reciproche influenze nei vari tipi delle K. p. F. La nostra fibula e stata rinvenuta sotto il pavimento in battuto, presso un bel sesterzio di Otacilia Severa. La lamina di appoggio, di grande for-mato, e rettangolare e si prolunga in un cappuccio altrettanto largo con margine esterno arrotondato, teso a coprire gran parte della molla. La testa, semicircolare (carattere che sembra tipico del II sec.) ha un'appendice fortemente ripiegata all'indietro, quasi a toccare il disco mediano con profilo carenato. La staffa lunga e triangolare presenta quattro minuscoli forellini. L'andamento della lamina di appoggio, la chiusura dei forellini della staffa e la presenza di un piccolo nodino sul bottone terminale portano a una datazione all'avan-zato II sec. Si tratta di un esemplare certo di pregio, uno dei piu tardi tra la quindicina di esemplari noti dall'agro di Aquileia.20 Non anteriore all'avanzato II sec. e una fibula simile, con piede rettangolare molto sviluppato (tav. 1: 19).
Alla fine del lio all'inizio del III appartiene una fibula del tipo Jobst 13 C, del vasto gruppo delle "Kniefibeln" che, al di fuori di Aquileia, risulta atte-stato da una quindicina di esemplari in tutto il Friuli.
Una fibula con cavaliere a cavallo (tav. 1:8) appare del tutto simile ad altra, recentemente pubblicata, da Ragogna.-1 AU'elenco dei rinvenimenti offerto da S. Pettann, neH'arlicolo čitalo, va aggiunto un altro esemplare dai magazzini del museo di Aquileia. Va notata la notevole concentrazione nell'agro di fibule di questo tipo, che risultano documentate, probabilmente
nel corso del III sec., in un ambito molto ampio, che si estende in zone lontane, come ad es. Carnuntunfl2 o la Germania o 1'attuale Belgrado.23
La fibula a trombetta (tav. 1: 2) appartiene a un tipo, con numerosissime varianti, che pare prediletto specialmente in ambito provinciale. E' nota una grande varieta di forme che traggono ispirazione dalla "trombetta" celtica e dalle possibili combinazioni del motivo.24 Per quanto riguarda il Friuli si puo ricordare una fibula di questo vasto gruppo, rinvenuta nell'ambito della villa urbana sottostante 1'aula nord della basilica di Aquileia.25 11 rinvenimento di Udine trova esatto confronto con altro esemplare proveniente da una villa rustica presso Crauglio,26 prodotto dalla medesima matrice (tav. 1: 3). Piuttosto e da osservare che 1'esemplare udinese risulta privo del fer-mardiglione nella parte posteriore: al suo posto si trova un perno, probabilmente inserito in un secondo tempo. Occorre pensare che lo stesso modello potesse essere utilizzato e come fibula e come ornamento di cintura o altro oppure (il che sembra piu probabile) che nella lunga vita dell'oggetto dal colle del castello di Udine esso sia stato sottoposto a restauro e quindi abbia in parte modificato la propria destinazione d'uso.
I pochi frammenti di sigillata chiara rinvenuti nell'ambito delle due casette, specialmente in cor-rispondenza della casetta B, studiati da P. M. Prottel, mostrano come questa ceramica arrivasse a Udine nei decenni finali del II sec. A partire da questa data sembra certa 1'occupazione continuativa del colle.
Un bel sesterzio di Otacilia Severa, alquanto con-sumato, dovette rimanere per secoli in circolazione, dato che venne rinvenuto al di sotto del pavimento piu recente dei livelli di battuto stratificati nella cucina-soggiorno della casetta a nord della pieve.
IIIV sec. e la prima meta del V sec.
Tra i vecchi rinvenimenti effettuati alla sommita del colle si ricordano quattro monete coniate alla meta e nel terzo quarto del secolo, precisamente una di Costanzo II, una di Costanzo Gallo, una di Magnenzic e la quarta di Graziano.27 Anche gli scavi degli anni Ottanta hanno restituito numerose monete tardoan-tiche, ancora inedite. Nell'ambito della casetta A si b rinvenuto un centenionale di Costantino del tipo GLO-RIA EXERCITVS insieme con altre sei malamente leggibili, databili genericamente al IV sec., tra cui una con al retro la raffigurazione delle due Vittorie (VIC-TORIAE LAETAE PRINC PERP). Una, piu piccola, che sembra attribuibile al principio del V sec. b stata rinvenuta nell'ultimo strato della fossa di scarico verso la Časa della Contadinanza, nella parte a nord dello scavo, mentre due monete dello stesso periodo, ma bruciate, sono state rinvenute nello strato di abban-dono della casetta A. In prossimitil della casetta B si b trovalo un centenionale di Costantino e altro centenionale del IV sec. e parte di una piccola monetina della fine del IV odell'iniziodel V. Monete del IV sec. sono state rinvenute nel corso di lavori edilizi anche nel versante meridionale del colle.28 In perfetta sincro-
nia con le monete rinvenute nel secolo scorso si collo-cano due "Zvviebelknoppfibeln" rinvenute rispettiva-mente nel corso dei recenti scavi nell'ambito della casetta A (fibula del tipo 2 C - tav. 1: 11)29 altro esemplare del tipo 3/4 A (tav. 1: 18), databile intorno alla meta del IV in corrispondenza della casetta B. Una terza fibula del tipo 3/4 A venne rinvenuta nel secolo scorso nell'ambito di quella che ritengo essere una piccola necropoli rurale, nell'area meridionale della citta (tav. 1: 10).30
Le fibule del tipo 3/4 A al momento sembrano note solo in una decina di esemplari, di cui il 70 % proviene da Aquileia. Degli altri uno viene da Invillino e un secondo da Udine. Per quanto riguarda le fibule del tipo 3/4 B su una cinquantina di esemplari noti in regione circa l'ottanta per cento viene parimenti da Aquileia e dagli immediati dintorni. Stante la rarita di queste fibule al di fuori della citta di Aquileia e delle ville poste lungo il tracciato deli' Annia e nella parte terminale della Postumia, verso Trieste si comprendera che 1'insediamento di Udine sembra aver avuto almeno dalla meta del IV sec. un qualche significato in relazione al presidio delle strade di comunicazione. A questo proposito risulta di particolare interesse il rinvenimento di una fibula con quattro teste di cavallo (tav. /: 9) che trova un confronto con analogo rinvenimento a Tysens-St. Hyppolit e pare un tipico prodotto della citta di Burgenae.3I La carta di distribuzione attesta una continuita di collegamenti tra questa parte d'Italia, e 1'insediamento sopra il colle in particolare, e 1'area balcanica in questo periodo. Genericamente al IV sec. o alla prima meta del V si puo datare una fibula ad arco laminare appiattito, decorato con X incise, che richiama le fibule del tipo "mit umschlagenen Fuss (tav. 1:20). La presenza di un circoletto nella parte anteriore fa inserire la nostra fibula in un gruppo che sembra avere specialmente diffusione in ambito ger-manico e appare presente sporadicamente altrove.32 Non fa meraviglia il fatto che si trovi una fibula di origine germanica nel territorio di Aquileia, dal momento che nella stessa Aquileia sono attestate piu fibule del pieno IV di chiara origine germanica tra cui un bell'esemplare della fine del IV o dell'inizio del V che il VVerner attribui alla possibile presenza di laeti di origine germanica della citta.33
Da vari elementi, specialmente fibule, e possibile ipotizzare una presenza militare, che non sappiamo di quale entitii e con quale durata, sulla cima del colle. La presenza militare pote essere un fenomeno intermit-tente, forse ripetutosi piu volte anche a distanza di molto tempo e forse da mettere in relazione piu con la possibile presenza di militari anche nell'ambito delle ville rustiche di pianura piu che con insediamenti a carattere difensivo di collina o di montagna. A soste-gno di questa ipotesi si possono citare due frecce a tre alette, rinvenute in un contesto poco sicuro nei pressi della casetta A, appartenenti a un tipo che sembra attestato nell'avanzato IV sec. ma risulta diffuso fino al VI (tav. I: 6,7).34 Un piccolo resto osseo di cavallo, probabilmente di un animale usato nella cavalleria, forse usato come cibo per gli abitanti del colle, si inserisce poi in questa linea interpretativa.35
Gli scavi hanno offerto ampi elementi per quanto riguarda il IV sec. cui ci riportano genericamente numerosi frammenti di anfore e anforotti36 e di ceramica grezza, ma soprattutto l'abbondanza di monete, la ceramica africana37 e alcuni oggetti di bronzo. Forse alla fine di questa epoca si devono datare alcuni piedi di calice in vetro del tipo I a della classificazione del Bierbrauer, datati genericamente tra IV e VI sec. (due sono riprodotti alla tav. 1: 4,5).38 Peraltro i nostri pezzi si rinvennero privi di connessioni stratigrafiche risolutive.
Non e possibile arrivare a una datazione piu precisa del III-IV sec. per un manico di "Blechkanne", trovato nello strato di abbandono della casetta B.39
E' attribuibile al V sec. il contesto rinvenuto entro e intorno a una piccola fossetta di cottura scavata nel pavimento, che conteneva un piccolo spatheion gia sottoposto all'azione del fuoco, un'olla e numerosi semi di cereali.
L'orizzonte della cultura materiale del IV e del V sec. non diverge da quanto conosciamo da altri siti, in particolare Invillino. Anche a Udine sembra presente tutto il repertorio delle forme ceramiche della grezza terracotta.
I resti ossei ci informano su quella che era una tipi-ca economia rurale, basata sull'allevamento del maiale, con la gallina e soprattutto gli ovini e i buoi come bestie ušate per ralimentazione. L'alimen-tazione si avvaleva anche di ghiande e castagne, rin-venute presso il piano di lavoro della fucina. Del resto era ben nota la presenza del castagno anche nella parte del medio Friuli in epoca tardoantica.40
Dalla meta del V sec. alla meta del VI sec.
Rinvenimenti fortuiti del secolo scorso permisero la scoperta, in un sito che purtroppo ora non appare piu localizzabile con precisione, di almeno una tomba di dama della nobilta gota nei dintorni della citta di Udine, in direzione di Cividale.41 Da qui proviene una fibula che il Bierbrauer defim di tipo Udine e dato all'ultimo decennio del V sec 42 Piu che pensare a Milano o a Trento o ancora ad Aquileia, ove la nobilta gota sembra perfettamente integrata nella realta locale, almeno a giudicare dalla posizione delle tombe rin-venute43 viene in mente la situazione di Dravlje, presso Lubiana, ove fu scavato il ciniitero della nobilta gota collocato a qualche distanza dalla citta romana 44
Non molti, ma significativi sono gli oggetti riferibili a questo periodo dal colle. Alcuni sono frutto di rinvenimenti antichi e altri di scavi recenti.
Proviene dagli scavi recenti una fibula con testa tri -angolare e tre nodini, del tipo cosi detto "Voltago" e propria della popolazione autoctona, rinvenuta al di sotto di una deposizione nell'area della casetta A del castello (tav. 1: 13).45 Allo stesso orizzonte cronologi-co appartiene anche una fibula in ferro (tav. 1: 21) che appare morfologicamente vicina al tipo Gurina-Grepault e trova diffusione nell'arco alpino orientale e in Spagna.46
Nel secolo scorso, durante la demolizione di una
antica torre che doveva sorgere su fondazioni altome-dievali, al di fuori del tracciato delle mura medievali, appena a pochi metri dall'area di scavo, si registro il rinvenimento di una moneta d'oro di Giustiniano, oggi purtroppo scomparsa.47 Allo stesso periodo va attribuita una fibbia rotonda, di un tipo che pare avere specialmente una diffusione altoadriatica ed era probabilmente prodotto delle officine aquileiesi in epoca bizantina (tav. 7/12). Si tratta di una fibbia "con protu-beranze" cui appartengono almeno quattro esemplari: due del museo di Aquileia, uno dalla pieve di S.Giorgio di Nogaro e il quarto da Udine. Tali fibbie si datano con tutta probabilita al VI sec. sulla base anche di somiglianze con altre fibbie, leggermente diverse, di un tipo che e stato definito "veneto- romagnolo" e cor-rispondono, cronologicamente, all'uso di fibbie "con croce iscritta nel cerchio" da parte di popolazione autoctona del Friuli e dell'arco alpino orientale.48 In questo contesto si comprende anche la presenza di alcuni frammenti di anfora del tipo "cisterna di Samos" che paiono utilizzati per i rifornimenti di vino pregiato diretti dall'isola di Samos alle truppe bizan-tine, anche dell'area altoadriatica 49
E' probabile che nel periodo bizantino funzionasse nella stanza di mezzo della časa un piccolo mulino domestico, che utilizzava una macina di tipo romano. La parte inferiore fu trovata intatta in situ, mentre di quella superiore si rinvenne solo un piccolo frammento nell'area di scavo. Ai lavori domestici che presumi-bilmente venivano effettuati all'interno di questa casetta appartiene una fusaiola di tipo piatto, che ben corrisponde ai tipi in uso nel periodo bizantino.
Nella stanza posta piu a nord (interrotta nel periodo rinascimentale dopo il 1511 dalla costru/.ione di un butto o scarico a fondo perduto per la časa che allora venne costruita proprio sulle fondazioni tardoantiche) funzionava una piccola fucina che era alquanto rialza-ta dal pavimento e si avvaleva di un piano in tegoloni. Proprio al di sopra di questa e nelle immediate vici-nanze si rinvennero alcuni strumenti di ferro (una falce, alcune lame etc.) che evidentemente venivano rifiniti in loco. 11 rinvenimento di questi strumenti, trovati immersi nel vasto strato di bruciato, fa com-prendere che 1'abbandono della časa fu dovuto a cause improvvise e traumatiche, come un incendio. Si ha un significativo confronto con il sito di Belmonte, in Piemonte, ove in un vano quadrato di m b di lato si rinvenne una fucina del periodo altomedievale. Per quan-to riguarda 1'arco alpino orientale possiamo ricordare il ripostiglio di ferri trovato a Bosco S. Primo, sul Carso Triestino, interrato non prima della fine del IV sec.50
Nella fossa di scarico, tra il materiale rivoltato da successivi interventi medievali per la costru/.ione di un accesso che portava a una piccola posterla, si rinvenne una tibula raffigurante un cervo, di un tipo molto amato presso la popolazione latina.51 E' degno di nota il fatto che nell'area della časa, ma specialmente entro la fossa di scarico posta a nord si siano trovati resti di palcht di cervo, certamente raccolti per piccole lavo-raziom domestiche. La lavorazione dell'osso č docu-mentata anche nei secoli successivi nell'area del piaz-
zale: nel corso di scavi effettuati nel 1970 si rinvenne un osso di grande animale (bue?) con la tipica serie di fori circolari che i tedeschi definiscono "paternoster", spia della produzione di bottoni o di grani per la coro-na del rosario.52
II periodo longobardo
Al periodo longobardo vanno ascritti due piccoli frammenti di ceramica stampigliata. A questo periodo appartengono altri rinvenimenti, tra cui una fibbietta rettangolare in oro rinvenuta entro lo stato di bruciato che copriva tutta l'area dell'edificio. Essa trova con-fronti con altri rinvenimenti italiani, come ad es. un simile esemplare da Reggio Emilia.53 Appartengono a questo periodo anche i frammenti di due pettini in osso (tav. 1: 15,16), che appaiono morfologicamente affini ad altri esemplari del periodo longobardo rinvenuti in regione, ancora a Invillino e ad es. a Romans d'Isonzo.54
In un periodo imprecisato, comunque limitato alla fine del VI o all'inizio del VII sec. la časa venne abbandonata e su di essa si depositarono resti anche organici che originarono un potente strato di "dark soil". Questo venne poi bucato dalle sepolture piu antiche che vennero a disporsi in prossimita dell'edificio sacro. E' possibile che la chiesa, che dall'XI sec. e nota come la pieve di Udine, intitolata a S. Maria Assunta, sia stata fondata gia nel V-VI sec. II titolo e forse databile al V sec.55 I resti archeologici rinvenuti ali'interno appartengono in minima parte al VI sec. e soprattutto all'avanzato VIII sec., piu precisamente al periodo liutprandeo.56
Va osservato che anche Udine ovvero la sua imme-diata periferia, nella parte meridionale, fu interessata da uno degli insediamenti longobardi "della prima generazione" precisamente in localita Cussignacco.57 Le ricerche e gli scavi degli ultimi anni hanno eviden-ziato 1'utilizzo nel periodo longobardo di numerose ville rustiche del territorio e come insediamenti e come aree sepolcrali. Ci6 e provato sia da parte longobarda, per quanto riguarda la prima generazione, sia in generale, da parte della popolazione autoctona o longobarda per un periodo piu tardo, ascrivibile al secondo terzo o alla seconda meti del VII sec.58 Per la citta di Udine in particolare si devono ricordare altre piccole necropoli del periodo longobardo, con accertata presenza di guerrieri (probabilmente sul luogo di ville rustiche o presso necropoli tardoromane) nell'area urbana attuale.59
Buora
I risultati che qui si espongono derivano dall'analisi di alcune centinaia di frammenti recuperati durante gli scavi effettuati sul colle del castello di Udine nell'ambito della casetta A negli anni 1986-1987 e 1989; tra questi 178 frammenti appartengono a catini e a olle. Un solo recipiente b stalo ricostruito per intero. Nel compiere la classificazione degli orli si 6 fatto riferimento al puntuale studio del Bierbrauer per la "Hauskeramik" di Ibligo-Invillino60 e a quello piu
recente dello stesso autore.61 In base al contesto il materiale che qui si prende in esame si data tra il IV e la fine del VI o al piu tardi 1'inizio del VII sec.
LE FORME
Coppe e catini
Sulla base della classificazione sopra ricordata si sono potuti contare 96 frammenti di orli appartenenti a coppe e catini, suddivisi nelle forme I a, I b, I c, I d e I h.
Forma I a
E'la forma in assoluto rappresentata dal maggior numero di esemplari sul colle del castello, in quanto comprende gli orli di ben 71 diversi esemplari carat-terizzati da orio generalmente non distinto, piatto, solo raramente obliquo. I diametri sono compresi prevalen-temente tra i 16 e i 22 cm, ma non mancano esemplari che raggiungono i 39-40 cm. Ben 57 sono i frammenti che presentano una porzione di parete incisa con una decorazione a onde che si intuisce estesa a una vasta superficie. I motivi decorativi si possono raggruppare in due tipi fondamentali: una sola onda racchiusa tra due linee parallele o doppia fascia di onde; il fondo puo essere liscio o decorato a linee verticali e/o oriz-zontali. Tali motivi decorativi richiamano quelli degli analoghi esemplari di Invillino (tav. 2) 62
Forma I b
Le 7 coppe appartenenti a questa forma sono carat-terizzate da un orlo carenato, mentre il labbro permane piatto e orizzontale; i diametri variano da 14 a 32 cm Tre frammenti sono decorati con fasce di motivi ad onde, uno a bande di linee verticali. Anche per essi il repertorio decorativo rimanda a quanto si riscontra negli esemplari di Invillino (tav. 2).63
Forma I c
Vi appartengono gli orli di 9 coppe. Esse presentano tutte 1'orlo diritto con un bordo ingrossato in maniera piu o meno accentuata sia internamente che esternamente; il labbro e sempre piatto. Le dimensioni dei diametri non sono inferiori a 24 cm; 5 sono i frammenti decorati con fasci di motivi a onde (tav. 2).
Forma I d
Sono solo 4 i piccoli e grandi catini caratterizzati dall'orlo appena introverso con il bordo ingrossato internamente; il labbro e piatto o convesso. II diametri variano da 11 a 29 cm; 2 frammenti presentano una decorazione con fasce di motivi a onde. Tale decorazione a Invillino b considerata come occasionale, ma l'esiguo numero dei frammenti udinesi non permette considerazioni valide (tav. 2).64
Forma 1 /?
Le coppe appartenenti a questa forma ("kleine Schalen") hanno pareti sottili e gli orli presentano un bordo leggermente ingrossato con un labbro piuttosto assottigliato. Gli esemplari riconoscibili sono cinque, con diametri variabili da 15 a 22 cm Un unico frammento e decorato dalla consueta fascia di linee ondu-late (tav. 2).
Olle
Alla categoria vascolare delle olle sono stati attribuiti i restanti 77 frammenti che, in base alla clas-sificazione proposta dal Bierbrauer, sono stati riconosciuti come appartenenti alle forme III al, III a2, III a3, III b, III cl, III c2, III dl, III d2, III d3 e III d4.
Forma III al
La caratteristica generale degli orli di questo tipo e di essere ampiamente esoversi, tanto che le olle di forma III al vengono definite anche "con orio a tesa". 11 bordo, semplice, e aggettante e orizzontale; il labbro, piatto, e verticale rispetto al bordo. Si riconoscono dodici frammenti diversi, con diametri per lo piu com-presi tra 15 e 20 cm, come ad Invillino. Come per gli esemplari carnici, anche a Udine e preponderante il numero di olle prive di decorazione; solo due frammenti infatti presentano porzioni di spalla con doppia linea ondulata incisa.65 Preme sottolineare tuttavia che i frammenti udinesi spesso sono talmente piccoli che non permettono di sapere se la spalla o il corpo dell'olla fossero decorati. Anche in questo caso le informazioni sulla presenza o meno di motivi decora-tivi sono puramente indicative (tav. 2).
Forma III a2
E' la forma di olla piu frequente in assoluto tra tutte quelle attestate sul colle del castello di Udine. Tale predominanza rispecchia la situazione di Invillino; anche le misure dei diametri si attestano, come la, soprattutto intorno ai 14 cm, con punte piu rare che raggiungono i 26.66 Come nella forma precedente, gli orli sono esovers; ma la gola č meno profonda; il bordo, semplice, e leggermente obliquo; il labbro e di regola piatto. Sette frammenti presentano una decorazione incisa sulla spalla con la consueta linea ondulata singola o raccolta in fasce (tav. 2).
Forma III a3
Possiede orli sempre esoversi ma il bordo, semplice, e posto in senso chiaramente obliquo; anche il labbro e tagliato obliquamente o e leggermente arro-tondato. La distinzione rispetto alla forma precedente rimane talvolta incerta. La percentuale degli esemplari udinesi - solo sei - e notevolmente piu bassa rispetto a quanto si registra a Invillino, mentre trova riscontro la dimensione piu comune per i diametri, che e di 14 cm. Anche ad Udine i frammenti sembrano riconducibili
ad esemplari apparentemente privi di decorazione (tav.
Forma 111 b
Vi appartengono ben dieci olle simili alle forme III al e III a2 propriamente dette; ne differiscono solo per una evidente solcatura lungo il labbro, che in alcuni esemplari appare bifido. I diametri della bocca, come ad Invillino, sono compresi tra 14 e 18 cm e solo rara-mente sono maggiori. Tre frammenti presentano deco-razioni simili a quelle descritte per la forma III a: linee ondulate e/o fasce di trattini obliqui (tav. 2).68
Forma 111 cl
Le olle di questa forma presentano un breve orio esoverso, con un bordo ispessito ed arrotondato, leggermente sporto. Vi appartengono due soli frammenti, rispettivamente di 14 e 16 cm di diametro; uno solo e decorato con una linea ondulata sulla spalla (tav. 2).
Forma III c2
Un solo frammento di olla sembra appartenere a questa forma, che ha un orio esoverso, mentre il bordo, ispessito e arrotondato, e sagomato esternamente e comincia ad assumere una forma leggermente allunga-ta, a mandorla. II diametro misura 16 cm (tav. 2).
Forma 1U dl
Sotto la forma III d sono classificati tutti gli orli penduli, suddivisi nelle quattro varianti presenti anche ad Invillino. II loro numero complessivo tuttavia e notevolmente inferiore rispetto a quello delle olle di forma III a (15 esemplari rispetto a 55), con una percentuale del 27 % di differenza, la medesima rilevata tra le olle di forma III a e lil d di Invillino.69 La forma III dl si denota per il bordo che e appiattito superior-mente, mentre aH'estremita inferiore e ispessito e sagomato, sempre pendulo; il labbro e di regola piatto e posto verticalmente. A Udine sono note solo tre olle di 12, 20 e 25 cm di diametro. Non c'e nulla da dire sulle decorazioni, poiche non ci sono rimasti frammenti con una porzione notevole di parete (tav. 2).
Forma III d2
Le caratteristiche principali degli orli di questa forma sono simili a quelle della forma precedente; si differenziano per il bordo che superiormente non e posto in senso orizzontale, ma cade obliquamente; il labbro, pendulo, ž verticale, piatto o appena arrotondato. I sei frammenti noti appartengono ad olle di diametro compreso tra 16 e 20 cm (tav. 2).
Forma III d3
A Udine pare testimoniata da un unico frammento di orio esoverso e con il bordo pendulo come nelle due varianti precedenti; la differenza sta esclusivamente nel fatto che il bordo ha un profilo ohliquo anche esternamente. II diametro misura 20 cm (tav. 2).
Forma 111 d4
E' 1'ultima forma attestata sul colle del castello di Udine che abbia trovato paralleli in esemplari di Invillino. Vi appartengono cinque orli che presentano le caratteristiche comuni a questo gruppo, affini ai profili delle forme III d3. La differenza, piu sottile, con-siste nella sagomatura pendula che e meno evidente, appena accennata e il labbro e arrotondato. I diametri, come negli esemplari carnici, sono di dimensioni pic-cole/medie con misure comprese tra 12 e 17 cm (tav. 2)70
In seguito al confronto effettuato sui due gruppi delle olle e dei catini del castello di Udine e di Invillino, sono emerse evidenti e numerose affinita formali e numeriche che possono essere ritenute utili indici di riferimento cronologico. Si e gia notato, paragonando le singole forme, come siano soprattutto i catini la e le olle del gruppo III a - con le loro varianti - a mostrare la maggior presenza di motivi decorativi. Questi tuttavia, come in Carnia, si riducono a linee ondulate o singole raccolte in due fasce. Piu raramente si alternano alle onde decorazioni incise a bande di trattini orizzontali e/o verticali. Un ulteriore elemento di concordanza e dato dalle dimensioni dei catini e delle olle, i cui diametri sono confrontabili all'interno dei singoli gruppi sia di Udine che di Invillino. Tuttavia 1'elemento di confronto determinante e dato dalla presenza e dalla frequenza delle diverse forme nei periodi distinti dal Bierbrauer.71 Appare subito evidente in entrambe i siti la preponderanza delle olle di forma III a rispetto a tutte le olle dei rimanenti gruppi (il 70 % a Invillino; il 66,4 % a Udine). All'interno del gruppo, inoltre, predominano le olle con orio a tesa della variante a2, che si caratterizzano pertanto come le pentole piu diffuse a Udine e a Invillino.
Le olle di forma III a caratterizzano il periodo II di Invillino (dalla meta del IV alla prima meta del V sec. d.C.) ove mancano pero le forme che il Bierbrauer ritiene piu significative per il periodo III. In quest'ulti-ma fase, infatti, che va dalla meta del V secolo alla seconda meta del VII d.C. mentre continuano a pre-dominare le forme III a, compaiono le forme III b, III c e soprattutto le forme III d, che si presentano anche ben differenziate al loro interno nelle varianti 1-2-3-4. II panorama offerto dalle olle udinesi sembra rispec-chiare questa medesima situazione, in cui la forma III a2 e affiancata dai nuovi tipi quali la III b e tutte le varianti della III d. II confronto b analogo prendendo in considerazione il gruppo dei catini, che a Udine ripro-pongono lo spettro di forme e soprattutto di presenze giit emerse ad Invillino sempre nel periodo compreso tra la metit del V e la seconda meta del VII sec. d.C.
Passando ora molto brevemente in rassegna i siti friulani che negli ultimi anni hanno restituito ceramica grezza, si possono compiere alcune osservazioni che paiono avvalorare la cronologia proposta per il materiale udinese. Sembrano infatti ricondurre al medesimo orizzonte cronologico, successivo alla meta del V sec., le olle e il catino rinvenuti nella necropoli longobarda di Romans d'Isonzo (GO). Le olle in parti-
colare sono assegnabili alla forma III d4 di Invillino e vengono datate in base ai confronti effettuati ad un momento compreso dal V fino al VI/VII secolo.72
Gli scavi condotti nell'abside della chiesetta di S. Giorgio di Nogaro (UD) hanno portato al rinvenimen-to di olle appartenenti alle forme III a2 e III d2 di Invillino, associate ad olle piu tarde del tipo III f2, le quali ultime sono testimoniate con abbondanza nel periodo III individuato ad Invillino dal Bierbrauer. Analogamente i catini di forma I a e I b, documentati ad Invillino gia dalla meta del IV sec., a S. Giorgio di Nogaro sono affiancati dai catini di forma I e, I f e I g, i quali compaiono esclusivamente a partire dal periodo III di Invillino. Ulteriori confronti di materiale portano ad una proposta cronologica della ceramica grezza di S. Giorgio di Nogaro ad un periodo limitato tra il VI e il VII sec. d.C.73
Dagli scavi effettuati nelle ville romane di Vidulis e di Coseano (UD) facenti parte dell'agro aquileiese, si ottengono ulteriori conferme: le numerose olle ed i catini ritrovati, grazie anche al confronto con materiali austriaci e sloveni, sembrano databili al III e al IV sec. Cio contrassegna un livello di vita elevato, nei due siti, in quel periodo. L'autrice sembra assegnare le forme tardo-antiche al periodo di lento abbandono delle due ville, che a Vidulis e stato attribuito alla fine del IV e a Coseano dopo la meta del V.74 Osserviamo che le poche olle confrontabili con quelle carniche di Invillino appartengono alle forme che, pur presenti gia nel IV sec., ebbero vita piu lunga, quali la III a3, la III b, la III cela III dl.
Appare meno definibile cronologicamente la situazione presentata dalla ceramica grezza ritrovata nell'area a est del foro di Aquileia durante gli scavi del 1988. Qui infatti il materiale e scarso e piuttosto etero-geneo ed appartiene a olle che sono confrontabili con forme che coprono un lungo arco di tempo, dal I sec. a. C. al lll-IV sec. d.C. Due olle del tipo di Vidulis e di Invillino sono assegnate rispettivamente fino agli inizi del IV secolo e dal V alla seconda meta del VII; un catino ad una data "relativamente tarda".75
Non e chiaramente risolvibile infine la situazione prospettata dalla ceramica grezza proveniente dal castello tardoantico di Vrh Brsta presso Logatec, in Slovenia. Le numerose olle ivi rinvenute sembrano per la maggior parte assimilabili alle forme del gruppo III a e soprattutto del gruppo III d di Invillino, con le loro varianti. I vetri, le fibule, le monete ad esse associate portano ad una datazione circoscritta alla seconda meta del III- fine del IV secolo d.C.
Solo ulteriori pubblicazioni di materiale e nuovi studi permetteranno meglio di circoscrivere periodi e aree di circolazione delle medesime forme. Per il tema che ci siamo assegnati e per evidenti ragioni crono-logiche, risultano molto stretti i legami tra la ceramica grezza di Udine e quella di Invillino. Lo stesso non si pu6 dire per le ville rustiche del territorio (evidente-mente in fase di collasso o da tempo abbandonate) e per i centri costieri, per cui mancano adeguati scavi e pubblicazioni di materiali per il periodo successivo al V sec.
Fasano
1	Una sintesi delle vicende in Di Caporiacco 1977, 41-43.
2	Ibid., 44-48.
3	Bergamini, Buora 1990, 70.
4	Riportato nel documento di donazione di Ottone II al Patriarca di Aquileia, datato 11 giugno 983 (Bergamini, Buora 1990, 33).
5	Per tale tendenza, in ambito locale, rimando a quanto ho gia scritto in Ant. Altoadr. 38, 1992.
6	Tale prassi e stata riscontrata comunemente in Aquileia per 1'epoca romana e altomedievale, come provano anche gli scavi recenti e dimostrano ad abundantiam gli edifici delle basiliche cristiane. Lo stesso fenomeno e stato riscontrato a Zuglio (gentile informazione della dott. Vitri circa gli scavi del 1993). Risulta pertanto molto strana la presenza di piccole čase con muri a secco a Invillino, messa in evidenza in Bierbrauer 1987.
7Informazioni preliminari sui materiali piu antichi in Vitri et al. 1991,86-91.
8Bergamini, Buora 1990, 44-45.
9 Per la parte medievale e rinascimentale cenni in Bergamini. Buora 1990, passim e Termini Storti 1988.
10Citata in Buora 1987, c. 336 e Bergamini, Buora 1990, 19. Per il tipo cfr. Pautasso 1966 = 1991.
"Buora 1989, 168.
12	II rinvenimento in regione che si riferisce al periodo piu recente (appunto in eta augustea) risulta, al momento, quello se-gnalato da Maggi 1992.
13	Sugli elementi che portano a una datazione a questa epoca si vedano Cassani 1991 e Buora 1992.
14	La parte medievale e rinascimentale e edita in AA. VV., Ceramiche rinascimentali a Udine. Cenni sulla parte romana in Vitri et al. 1991 cit., 115-118.
15	Buora, Candussio, Demetz 1990, c. 90.
16	Cfr. Di Caporiacco 1977,44-54.
17	Si veda quanto scrive lo stesso Di Caporiacco 1977, 50.
18	CIL V, 8110, 116: per un aggiornamento sulle aree di diffusione e sulla problematica del bollo si veda AA. VV., / laterizi di eta romana nell'area nordadriatica, in particolare gli indici tematici (p. 252 s.v. Epidiana).
19	La forma corrisponde a quella di esemplari datati al II sec., cfr. ad es. un anello del Kunstgevverbemuseum di Colonia (Chadour, Joppien 1985. n. 74, 63) e un altro da Ptuj (Mihovilič 1979, tav. 1: 38). Altri due anelli con numeri incisi sul castone si conservano nel museo di Aquileia (cfr. Instrumenta inscripta. p. 60, nn. 125-126).
2l,Ho in preparazione uno studio suM'argomento.
21	Pettarin 1992.
22	Per Carnuntum rimane fondamentale Patek 1942.
23	Per Belgrado si veda Bojovič 1983.
24	Tra le numerose trattazioni dell'argomento si segnala Jobst 1975, 119-120.
25	Sch. Centro Reg. di Catalogazione di Villa Manin di Passariano (UD), n. 29.375.
26	L'esemplare, inedito, si conserva nel Museo di Udine.
27	Costanzo II (Di Caporiacco 1977, 48, fig. 100), Costanzo Gallo e Graziano (lbid., 51), Costanzo (?) e Magnenzio (Ibid.. 54).
28	Buora !990d.
29	Per questa e altre determinazioni tipologiche e crono-logiche seguo quanto proposto da Prottel 1989.
30	Una proposta in questo senso in Bergamini, Buora 1990,
20-
3lAi"23 esemplari citati in Buora I992a va affinuto un altro da Buciumi (Miclea-Florescu 1980, 95, n. 235), gentilmente seg-nalatomi da D. Božič.
32Puo apparire simile a Patek 1942, tav. VI, 10, occorre pero ricordare un esemplare affine da Invillino (Bierbrauer 1987, 142, e tav. 46: 7).
33	Sviluppo 1'argomento (su cui per primo Werner 1958) in Buora 1994.
34	1 problemi di caraltere generale sono sviluppati in Buora 1992c. L'argomento, per la Slovenia, č trattato da ultimo in Knilic 1993.
35L'argomento 6 trattato ampiamente in Riedel 1994.
36Le tavole dei lipi presenti (determinati da P. Artliur) con le percentuali relative al numero dei frammenti e al loro peso, sono
riportate in Buora 1990b, 52-53.
37	Per le forme presenti si veda la tavola riportata nell'artico-lo citato alla nota n. 36.
38	Bierbrauer 1987, 271-280. Ulteriore discussione in un con-tributo di R. Curina in Curina et al. 1990, 191-193. Sulla base di un riesame della bibliografia effettuato in occasione dello scavo di una necropoli del VII sec. a Lovaria e con riferimento ai rinvenimenti del Monte Barro, sarei propenso a datare la massiccia presenza degli "Stengelglaser" al periodo dal V sec. in poi.
39	Esso verra pubblicato, insieme con altro materiale del genere, da G. Cassani nel volume di Aqtiil. Nos. relativo all'anno 1994.
40	Sulla persistenza del castagno nella toponomastica presso Udine vedi Desinan 1986. 181.
41	Di Caporiacco 1977, 14-16.
42	Bierbrauer 1975,328-332.
43	Per Trento esiste una sintesi aggiornata in Cavada 1994.
44	Slabe 1975.
45	Per il tipo Voltago e la sua diffusione si veda Bierbrauer 1987, 162 e ulteriori precisazioni in Bierbrauer 1992, 42 e tav. 9 a p. 51.
46Tipo e area di diffusione in Bierbrauer 1987, 164-165.
47	Di Caporiacco 1977, 50-51.
48	Ne tratto in Buora 1992d.
49	La sintesi piu recente sull'argomento si trova in Arthur 1990.
50	S i veda Messina 1986.
51	Tra le numerose fibule del genere ricordiamo ad es. Patek 1942, tav. 21: 11 (Carnuntum) e tav. 21: 12 (Poetovio), altri esempi in Matouschek, Novvak 1985-1986, 208-209, con testo alle 114-120.
52	Per altri rinvenimenti del genere a Udine, ma del periodo rinascimentale, si veda Vitri 1990. Per i problemi generale del tipo e della lavorazione si rimanda a Oexle 1986,455-462 e 484-485.
53Analoga fibbietta in oro dalla localita "II Monte" presso Montecchio, cfr. Sturmann, Ciccone 1977, 23 e tav. 14: 3.
54	Es. Longobardi a Romans d'Isonzo, nel corredo della tomba 91 (datata per motivi stratigrafici a un periodo posteriore alla fine del VI sec.) oltre che nei corredi di numerose altre tombe datate genericamente al VI-V11 sec.
55	Mor 1979, 665 ("tra il IV e il V secolo, con piu frequenza in uuest'ultimo").
56	Una messa a punto ragionata in Bergamini, Buora 1990, 28-31.
"Bierbrauer 1991,25.
58Significativi, a questo proposito, gli scavi nell'ambito del territorio di Lovaria, una decina di chilometri a sud di Udine. effettuati nel 1992 e 1993 e 1994 e in corso di pubblicazione da parle di chi scrive.
•<i9 Brozzi 1975,63.
«> Bierbrauer 1987.
Bierbrauer 1990.
« Cfr. Bierbrauer 1990, 58.
63	Bierbrauer 1990.
64	Bierbrauer 1990, 60.
65	Bierbrauer 1990,61.
6h Bierbrauer 1990, 62.
67	Bierbrauer 1990, 62.
68	Bierbrauer 1900, 62-64.
69	Bierbrauer 1990, 68, tab. I
70	Bierbrauer 1990, 69.
71	Bierbrauer 1987.207-224; Id. 1990.67-68.
Longobardi a Romans d'Isonzo, 38-40 tav II
73	Fasano 1992,69-72.
74	Rupel 1988. cc. 115-119 e tavv. alle cc. 149-164.
75	Rupel 1991.
76	Le ben, Šubic, 1990, 313-354, tavv. 10-12.
AA. V V. 1993, Ceramiche rinascimentali a Udine. - Cal. e monogr. arch. dei Civ. mus. di Udine 3. AA V V. 1993, / laterizi di en) romana nell'area nordadriatica. -Cat. e monogr. arch. dei Civ. mus. di Udine 3.
AA. VV. 1993, Haterizi di eta romana nell'area nordadriatica. -Cat. e monogr. arch. dei Civ, mus. di Udine 3.
ARTHUR, P. 1990, Anfore dall'alto Adriatico e il problema del Samos cistern type. - Aquil. Nos. 61, 281-296.
BERGAM1NI, G. e M. BUORA 1990, II castello di Udine. -Udine.
BIERBRAUER, V. 1974, Die ostgotische Grab-und-Schatzfunde in Italien. - Biblioteca di Studi Medievali 7.
BIERBRAUER, V. 1987, Invillino- Ibligo in Friaul I, Die romische Siedlung und das spatantik-friihmittelalterliche Castrum. - Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 33.
BIERBRAUER, V. 1990, La ceramica grezza di Ibligo-Invillino in Friuli e i suoi paralleli nell'arco alpino centrale e orientale (secc. IV-VII d.C.). - Arch. Med. 17, 57-84.
BIERBRAUER, V. 1991, L'occupazione dell'Italia da parte dei Longobardi vista dall'archeologo. - In: AA. VV. /talia longobardo, 11-54, Venezia.
BIERBRAUER, V. 1992, Zwei romanische Biigelfibeltypen des 6. und 7. Jahrhunderts im mittleren Alpenraum. Ein Beitrag zur Kontinuitiits-und Siedlungsgeschichte. - In: Festschrift zum 50 jahrigen Bestehen des Institutes fiir Ur-und Friihgeschichte der Leopold-Franzens-Universitdt Inns-bruck.Vnivforsch. z. priihist. Arch., 37-74.
BOJOVIC, D. 1983, Die romischen Fiheln aus Singidunum. -Beograd.
BROZZI, M. 1975, II ducato longobardo del Friuli. - Udine.
BRUSIN, G. 1991-1993, Inscriptiones Aquileiae I-III. - Udine.
BUORA, M. 1987, Udine - Scavi sul colle del castello. - Aquil. Nos. 58,. 335-342.
BUORA, M. 1989, Appunti sulla circolazione monetaria dell'agro di Aquileia nell'eta repubblicana. - Ant. Altoadr. 35, 151- 178.
BUORA , M. 1990a, Reperti archeologici di recente rinvenimen-to databili tra V e VIII sec. e loro significato per la storia del popolamento in Friuli. - Arch. Med. 17, 85-110.
BUORA, M. 1990b, Viabilita e insediamenti nell'antico Friuli. Un problema di continuit&. - In: AA. VV., La Venelia nell'area padano-danubiana. Le vie di comunicazione, 41-57, Padova.
BUORA , M. 1990c, Udine - Osservazioni effettuate nell'area dell'atrio del castello. - Aquil. Nos. 61, 359-362.
BUORA, M. !990d, Udine - Lavori edilizi in corrispondenza del civico n. 7 di via Manin. - Aquil. Nos. 61, 362- 367.
BUORA. M. 1992a, Note on the diffusion of swastika fibulae vvith horse-head decorations in the Late Roman Period. - Ar h. vest. 43. 105-110.
BUORA, M. 1992b, I Patriarchi di Aquileia e la sopravvivenza della cultura materiale dell'antichita. - Ant. Altoadr. 38, 265-279.
BUORA, M. 1992c, Punte di freccia a tre alette dal Friuli e dai territori contermini. - Civiltd padana 3, 59-78.
BUORA, M. I992d, Reperti tardo-romani. - In: AA. VV., In ecclesia divi Georgii, 91-93, Udine.
BUORA, M. 1994, Fibeln germanischen-Ursprungs im Archii-ologischen Museum Aquileia. - Germania 72, 2, 606-611.
BUORA, M., A. CANDUSSIO e S. DEMETZ 1990, Fibule "ad arpa" o del tipo Almgren 65 dal Friuli-Venezia Giulia. -Aquil. Nos. 61, 77-94.
CASSANI, G. 1991, La ceramica dcll'US I UM) della villa di Pavia di Udine. Relazione preliminare sulla rozza terracotta. -Quad. Friul. Arch. 1,89-102.
CAVADA, E. 1994, Trento in cli gota. - In: AA. VV., / Goti, 224-227, Milano.
CHADOUR, A. B. e R. JOPP1EN 1985, Schmuck 11, Fingerringe. - Kataloge des Kunstgevverbemuseum Koln 10.
C1GLENEČKI, S. 1987, Hdlienhefestigungen aus der Zeit vom .1. bis 6. Jli. im Ostalpenraum. - Dela I. razr. SAZU 31
CURINA. G.. P. FARELLO, S. GEL1CHI, P. NOVARA, e M. L. STOPPIONI 1990, Contesti tardo-antichi e altomedievali dal sito di Villa Clelia (Imola, Bologna). - Arch. Med. 17, 121-234.
DES1NAN, C. C. 1986, II bosco e 1'albero nella toponomastica friulana. - In: AA. VV., Foreste, uomo, economia nel Friuli Venezia Giulia. 179-196, Udine.
DI CAPORIACCO, G. 1977, Udine e il suo territorio dalla preistoria alla latinita. - Udine.
FASANO, M. 1992, II vasellame in ceramica grezza dalla chiesa di S. Giorgio di Nogaro. - In: AA. VV., In ecclesia divi Georgii, 69-77, Udine.
JOBST, W. 1975, Die romische Fibeln aus Lauriacum. -Forschungen in Lauriacum 10.
KNIFIC, T. 1993, Hunski Sledovi v Sloveniji?. - In: Ptujski arheološki zbornik, 521-542, Ptuj.
LEBEN, F. e Z. ŠUBIC 1990, Poznoantični kastel Vrh Brsta pri Martinj Hribu na Logaški planoti. - Ar h. vest. 41, 313-354.
Longobardi a Romans d'Isonzo. ltinerario attraverso le tombe altomedievali, cat. della mostra a cura di F. Maselli Scotti, Feletto Umberto, 1989.
MAGGI, P. 1992, La carta archeologica. - In: Alla scoperta di un territorio 2, Topografia romana del Comune di Palazzolo dello Stella, s. d., 18-20.
MATOUSCHEK, J. e H. NOWAK 1985-1986, Unpublizierte Tierfibeln und Fibeln mit theriomorphen Gestaltungs-elementen aus Osterreischen Privatsammlungen. - Rom. Osterr. 13-14, 101-222.
MESSINA, A. 1986, Ripostiglio di ferri tardoromani dal Carso triestino. - Alti Mem. Soc. Istr. Arch. St. Pat. 34, 5-20.
MICLEA, I. e R. FLORESCU 1980, Daco-Romanii.
MIHOVILIĆ, K. 1979, Prstenje i naušnice rimskog doba Slovenije. - Arh vest. 30, 223-242.
MOR, C. G. 1979, Problematica plebanale della "pertica" di Aquileia. - Ant. Altoadr. 15, 663-683.
OEXLE, J. 1986, Wurfel-und Paternosterhersteller im Mittelalter, cat. della mostra, 455-462. - Koln.
PATEK, E. 1942, Verbreitung und Herkunft der romischen Fibeltypen in Pannonien. - Diss. Pann. 11/19.
PAUTASSO, A. 1966 = 1991, Le monete preromane dell'Italia settentrionale. - Varese (rist. anast. Aosta).
PETTAR1N, S. 1992, Una fibula configurata da Ragogna (Udine). - Aquil. Nos. 61, 273-280.
PROTTEL, P. M. 1988, Zur Chronologie der Zvvie-belknopffibeln. - Jh. Rom. Germ. Zentmus. 35, 347-372.
R1EDEL, A. 1993, Tierknochenfunde aus den Ausgrabungen im Bereich des Schlosses von Udine (Friaul). - Aquil. Nos. 64, 69-106.
RUPEL, L. 1988, Aspetti della ceramica comune romana in Friuli: materiali da Vidulis e Coseano. - Aquil. Nos. 59, 105-168.
RUPEL, L. 1991, Ceramica comune. - In: AA. VV., Scavi ad Aquileia /, L'area a est del foro. Rapporto degli scavi 1988, 145-162, Roma.
SLABE, M. 1975, Dravlje, grobišče iz časov preseljevanja ljudstev. - Situla 16.
STURMANN CICCONE, C. 1977, Reperti longobardi e del periodo longobardo della provincia di Reggio Emilia. -Reggio Emilia.
TAGLIAFERRI, A. 1981, Le diocesi di Aquileia e Grado. - In: Corpus della scultura altomedievale 10.
TERMINI STORT1, A. R. 1988, Una fornace rinascimentale sul colle del Castello di Udine. - Aquil. Nos. 59, 265-276.
VITRI, S. 1990, Udine - Borgo S. Cristoforo. Indagini a seguito di lavori di urbanizzazione. - Aquil. Nos. 61, 369-371.
VITRI, S„ M. LAVARONE, E. BORGNA, S. PETTARIN e M. BUORA 1991, Udine dalPeti del bronzo ad eta altomedievale. - Ant. Altoadr. 37, 71-122.
WERNER, J. 1958, Kriegergraber aus der ersten Halfte des 5. Jh. zvvischen Schelde und Weser. - Bonner Jb. 158, 372-413.
Murizio Buora
Civici Musei e Gallerie di Storia e Arte
Castello
1-33100 Udine
Miriam Fasano
Via Monaslero Maggiore
I- 33043 Cividale del Friuli
Tav. I: Materiali rinvenuti negli scavi di Udine (nn. 1,2,4-21) e da una villa rusticadi Crauglio (n. 3). 1-3. 8-1 V 17-20 bronzo; 4-5 vetro; 6,7,21 ferro; 14-16 osso. Scala = 1:2.
Tav. 2: Tipi della grezza terracotta presenti sul colle del castello di Udine, secondo la classificazione del Bierbrauer. Scala = 1:2
Societa ed economia dei castelli tardo-antichi: un modello archeologico
Gian Pietro BROGIOLO
Izvleček
Avtor obravnava različne aspekte poselitve poznoantičnih kastelov v severni Italiji. Zadrži se posebej na najdišču Monte Barro nad Comskim jezerom, kjer tečejo od leta 1986 dalje velika sistematična raziskovanja. Podrobneje prikaže obrambni sistem, različne stanovanjske zgradbe in umesti najdišče v kontekst sočasnih utrdb. Postojanka Monte Barro se z dosedaj znanimi najdbami uvršča med najpomembnejše v alpskem območju.
Abstract
The author discusses different ideas on the late roman hill-forts of the north Italian region. Particular attention is paid to the site of Monte Barro above lake Como, which can now be seen to be one of the most important fortresses in the alpine region and where systematic excavation has continued since 1986. The sys-tem of fortification is discussed in detail, as the finds. Finally the site is discussed vvith relation to other forts in the region.
Questo contributo costituisce la sezione centrale di uno studio sni castelli tardo-antichi altomedievali in Italia settentrionale. La prima parte, dedicata ad una classificazione preliminare, viene pubblicata negli atti del convegno di Pontignano 1992; la terza negli atti del colloquio italo-spagnolo di Pontignano-Montelupo 1993.
Lo studio delle fortificazioni tardoantiche altomedievali pone una serie di problemi dal punto di vista interpretativo. Mentre un insediamento segue una nor-male evoluzione in rapporto alla stratificazione sociale degli abitanti, alle sue caratteristiche economiche ed alla cultura predominante, un castello riassume in se molti elementi di "instabilita".
La sua fondazione, infatti, non tiene conto, a dif-ferenza di un vicus romano o da un villa del Bassomedioevo, della potenzialita economica del ler-ritorio in cui viene inserito.
Pud essere il prodotto di una pianificazione strategi-ca regionale, come nel caso dei Claustra Alpium Iitliarum o del Tractus I talim' čina Alpes (Clemente 1968, 1980; Christie 1991) o di una piu generica atlen-zione da parte de 11'autori t ^ centrale per le necessita difensive, situazione che ritroviamo, ad esempio, nelle prescri/.ioni, raccolte dalle Variae di Cassiodorio rela-tivamente ai castelli di Vernica (Cassiodorus, Var., III, 48) e Tortona (I, 17), costruiti, come č noto, dalle comunitit locali di Goli e Romani, sotto la guida di un funzionario pubblico. Puo essere stato realizzato per iniziativa privata, favorita o non ostacolata dall'autoritž centrale, come nel caso dei castelli, prob-abilmente dei rifugi collettivi, costruiti a spesc di un
ecclesiastico (ad es. quello eretto all'inizio del VI sec. dal vescovo Onorato a Novara, di cui ci parla Ennodio, o quello di Laino fondato nel 556, per iniziativa e a spese di Marcelliano suddiacono della chiesa milanese (Monneret de Villard 1912, n. 4) o delle fortezze di uso personale, come quella che il goto Teodato aveva fatto erigere in un'isola del lago di Bolsena o 1'altra, presso Verona, utilizzata da Marciano durante la guerra greco-gotica ( cfr. Settia in stampa).
Complessa era dunque la stratificazione sociale di chi utilizzava questi castelli, dal momento che nella maggiornaza dei časi, si potevano ritrovare fianco a fianco, per un uso temporaneo o continuato, un pre-sidio militare e la popolazione rurale del circon-dario.Una spia di questa stratificazione puo essere colta negli schemi urbanistici, nella qualita e nella tipologia degli edifici.
L'organizzazione dell'abitato riflette ovviamente la funzionalita, un presidio militare tendera a proporre, secondo schemi che rientrano nei modelli di fortifi-cazione della Tarda Antichita, una distribuzione rego-lare di edifici lungo le mura, come in alcuni esempi sloveni; un abitato distribuira invece gli edifici sull'intera superficie interna; un rifugio temporaneo ha necessita di spazi per gli uomini e gli animali, piu che di čase. Una fondazione dovuta ad un'autorita sara probabilmente pianificata, con edifici che adottano standard tipologici e costruttivi di buon livello realiz-zati da maestranze specializzate, come nel caso di Monte Barro; un castello sorto per iniziativa locale avra edifici piu modesti, salvo que!li di culto, come a Invillino ed a Idro. La presenza di un'autorita sara seg-
nalata da un edificio posto in una posizione privilegia-ta che si distingue nettamente rispetto agli altri, come nella cossidetta casatorre di Castelseprio e nel palazzetto di Monte Barro.
La dicotomia centro militare-rifugio si riflettera anche sulla struttura economica dell'abitato. Approvvigionamenti esterni prevarrano negli insedia-menti militari: a) da un hinterland regionale nella pia-nura padana, ove sono possibili, nella Tarda Antichita, regolari rifornimenti dell'annona o, con 1'arrivo delle popolazioni germaniche, i sussidi dovuti all'isti-tuzione della tertia o requisizioni occasionali ; b) da territori d'oltremare per presidi bizantini, come par-rebbe doversi desumere dai manufatti di S. Antonino di Perti (Bonora, Fossati, Murialdo 1984; Castiglioni et al. 1992) e dai siti bizantini dell'Abruzzo (Staffa, Pellegrini 1993).
Rifornimenti locali saranno la norma nel caso dei rifugi, che prefigurano 1'incanevamento dei castelli di eta comunale.Produzioni realizzate alFinterno e nell'area immediatamente circostante il castello stesso, che in tal modo viene ad assumere la connotazione di un coevo insediamento non protetto, come nel caso delle attivita artigianali documentate ad Invillino.
LA CONDIZIONE GIURIDICA
Per la Tarda Antichita e assai arduo definire la con-dizione giuridica delle fortificazioni testimoniate dalle fonti. Possiamo ipotizzare che gli insediamenti autoc-toni di origine romana fossero dei vici, come e
arguibile per Idro (Brogiolo 1980). Per quelli di nuova fondazione, solo dove troviamo testimoniata la presenza di un'autorita, un come s, possiamo presumere che 1'insediamento fosse inquadrato in una nuova organiz-zazione di tipo militare D'altra parte, la possibile com-mistione, fin daH'origine, o per evoluzione successiva, di funzioni militari e di rifugio di popolazione civile rende plausibile differenze di condizione per strutture difensive simili quanto a struttura materiale.
Per l'Alto Medioevo, e talora difficile stabilire a quando risalga la condizione giuridica di civitas (vale a dire di centro amministrativo-giudiziario, governato da un duca o da un giudice, con giurisdizione su un distretto dipendente) che i piu importanti di questi cas-tra hanno in eta longobarda. E' infatti ben possibile che questa condizione sia stata acquisita per due motivi concomitanti: la concentrazione di popolazione favorita dalle dimensioni (tre-cinque ettari) e 1'esser divenuti, assieme a molte citta di antica fondazione, sedi privilegiate dell'insediamento longobardo. Ad attirare gli invasori nei castra di Castelseprio, Sirmione, Garda, Monselice, e presumibilmente anche in molti altri, dovevano essere piu fattori: 1'importanza strategica, la struttura sociale dei longobardi (una sola fara poteva assicurare il controllo di un centro tutto sommato di modeste dimensioni se paragonato alle citta preesistenti), la presenza di beni fiscali. Quest'ultimo elemento, se non e il risultato della con-quista, potrebbe peraltro suggerire una condizione pubblica dei castra anteriore alla conquista. Nel qual caso, avremmo un pesante indizio di una fondazione da parte dell'autorita statale.
Fig. 1: Monte Barro. Articolazione dell'insediamento.
Quello che 1'archeologia potrebbe cogliere (uso il condizionale, in quanto mancano ricerche esaustive su castelli di eta longobarda e ci dobbiamo percio accon-tentare di ricostruzioni parziali, seppur attendibili) e la crescita della struttura urbana nel corso dell'altome-dioevo. I segni caratterizzanti sono la presenza di un ridotto difensivo, definito castrum nelle fonti, distinto dalla civitas, come a Sirmione, Garda, Monselice (Brogiolo 1989); 1' addensamento della popolazione alFinterno, fenomeno ben evidente a Castelseprio; la formazione di sobborgli, come a Castelseprio; la fondazione di chiese e monasteri, soprattutto a partire dali'VIII secolo, ancora una volta a Castelseprio, Isola comacina, Sirmione, Monselice; e sul piano sociale, 1'emergere di una classe sociale dominante, testimoni-ata dalle sepolture privilegiate a Castelseprio, o dalla documentazione scritta a Sirmione.
Nonostante questa evoluzione, i castra-civitates non riuscirono a resistere alla ripresa, a partire dali'eta car-olingia, dell'egemonia delle citta di antica fondazione. Di alcuni, ricordati alla fine del VII secolo dall'Ano-nimo ravennate (Prosilia, Susonia, Trinctonia, Theodoricopolis ecc.), non vi e piu traccia nella documentazione posteriore. La maggior parte si ridurra a vicus o scomparira, spesso a seguito di distruzione vio-lenta, nell'eta comunale.
ASPETTI ARCHEOLOGICI DELLA
STRUTTURA SOCIALE ED ECONOMICA
Vi e chi ha sostenuto (vedi le riserve di Bierbrauer 1990 rispetto alla classificazione di Ciglenečki 1987 e le posizioni ancor piu radicali di Settia in stampa) 1'impossibilita di interpretare, sulla base di dati arche-ologici, la struttura sociale ed economica dei castelli. Questo puo essere vero nella situazione attuale della ricerca archeologica in Italia settentrionale, dove mancano non solo scavi estesi, ma, per alcune regioni, anche un semplice censimento sistematico.
II mio parere č invece che, avendo per riferimento un modello interpretativo generale dell'evidenza archeologica e dati esaurienti, sia possibile ricostruirla e da questa dedurne la funzionalita dell'insediamento.
I parametri su cui fondare un modello interpretativo attengono alla topografia (ubicazione, sistema di dife-sa, urbanistica), all'edilizia (tipi, materiali, tecnologie e tecniche), alla cultura materiale (suppellettili d'uso domestico, oggetti di uso personale), all'ideologia (luoghi di culto e di sepoltura, manufatti di particolare significato), alla produzione (agricoltura, allevamento, raccolta, caccia, artigianato occasionale o continuati-vo). Molti concetti che li definiscono sono ormai acquisiti da tempo dalla storiografia archeologica, altri sono stati introdotti solo piu recentemente nello studio degli insediamenti.
Per verificarne Fefficacia interpretativa, fc indis-pensabile ovviamente disporre di una quantita di dati raccolti in modo omogeneo e scanditi per fasi crono-logiche il piu possibile ristrette. Condizione questa che si verifica piCt facilmente in quei siti che hanno avuto una breve durata.
Un buon campione, per la dimensione dell'area sca-vata e per la cronologia compresa tra V e meta VI secolo, costituisce il sito di Monte Barro. investigato a partire dal 1986 (Brogiolo 1991).
Otto campagne di scavo, per complessivi 15 mesi con una media di 25 scavatori, hanno messo in luce 1200 m di cinta con tre torri scavate, nove edifici di cui sette integralmente indagati su una superficie di poco meno di 2000 mq, un'area di cortile di 600 mq ca.
Le indagini hanno riguardato quasi esclusiavmente due dei tre dei settori nei quali si puo articolare il com-plesso insediamento; la destinazione attuale del terzo non consente infatti di condurvi ricerche di ampia por-tata.
Ubicazione
11 Barro e una montagna isolata (quota 922) a sud del ramo orientale del lago di Como. Ai suoi piedi, sul lato meridionale correva il percorso pedemontano tra Bergamo e Como, su quello orientale era lambita dal fiume Adda, navigabile fino alle rapide di Calusco.
Un altro vasto castello, anch'esso di fondazione tar-doantica (Monte Brianza) sovrastava, discosto da Barro una decina di km, il percorso meridionale della Bergamo-Como. La posizione in prossimita di assi viari importanti e un primo elemento da tenere in con-siderazione.
Sistema difensivo e organizzazione delPabitato
II Barro e naturalmente protetto da versanti scosce-si a nord ed a est; verso ovest, ad una quota compresa tra i 600 ed i 650 m s.l.m., il dislivello e frenato da alcune ampie terrazze pianeggianti, al di sotto delle quali riprendono ripidi strapiombi con pendenza quasi verticale. In quest'area, si sviluppava, su una superficie di ca. otto ettari, 1'abitato. Piu accessibile, ma sempre con notevole gradiente, e invece il versante meridionale, il solo ad essere difeso con una cortina contin-ua provvista di torri, che inglobava una superficie di una ventina di ettari. II muro terminava ad est in cor-rispondenza di un versante naturalmente protetto, mentre sul lato opposto si dipartiva un saliente che andava a circoscrivere, in prossimita dello spartiacque, un ridotto difensivo, corripondente all'area occupata in eta rinascimentale da una nuova fortificazione e poi da un eremo. Al suo interno, vi erano edifici e una chiesa dedicata a S. Vittore, un santo che denota una chiara dipendenza da Milano. E' anche possibile, dal momento che non b stata individuata altrove, che attorno alla chiesa vi fosse la principale area cimiteri-ale.
L'area protetta, da mura e da strapiombi, ha dunque un'estensione complessiva di una trentina di ettari ca., occupati da declivi, ora in gran parte boschivi, ma almeno in parte, in antico spogli di vegetazione e adat-ti quindi ad un pascolo di ovicaprini. Solo un ettaro di terreno pianeggiante era disponibile per pratiche agri-cole.Lo sviluppo abnorme dell'insediamento, che non ha confronti in altri castelli norditaliani, e la sua arti-colazione in tre settori funzionalmente distinti, pone
problemi interpretativi che hanno sortito pareri opposti da parte degli studiosi (Vismara 1990, Settia in stampa). Sembrerebbero infatti da scartare: a) un'esclusiva funzione militare (l'ampiezza dell'abitato ed i reperti relativi lo escludono); b) un'esclusiva funzione di rifugio (lo sviluppo delle mura sul lato oppos-to rispetto all'abitato e la presenza di un ridotto difen-sivo che ricorda quelli analoghi di alcune citta, di cui ho fatto cenno nella prima parte di questo contributo, mi paiono consistenti argomenti a sfavore); c) una funzione di sbarramento, in quanto 1'apparato fortificato-rio protegge solo la montagna e non il transito ai suoi piedi.
Prima di avanzare una congettura motivata. occorre prendere in considerazione altri aspetti, in primo luogo l'edilizia che ci consente di definire 1'organizzazione delTinsediamento e di ipotizzarne le modalita di fondazione.
Edilizia
I terrazzamenti occidentali potevano ospitare tutt'al piu una dozzina di edifici di dimensioni medie di questi nove sono stati individuati. Un terrazzo, sito in posizione centrale era occupato da un solo grande edi-ficio esteso su una superficie di 1700 mq; su altri due ne insistevano rispettivamente tre e non meno di cinque; in un quarto ve ne era uno soltanto. Tra un edi-ficio e 1'altro vi erano ampi cortili, utilizzati per dis-carica di rifiuti domestici. Tutti erano a due piani, con piante variabili da un unico vano (due časi) a tre vani con portico (quattro esempi).
Costruiti con pietra del Barro, avevano coperture in laterizi e carpenteria per lo piu in legno di castagno (presente anch'esso nella zona). La solidita e 1'omo-geneita delle costruzioni attesta 1'impiego di maes-tranze di buon livello, quali peraltro si potevano reperire senza difficolta anche in ambito rurale. Le
Fig. 2: Monte Barro. Distribu/.ione degli edifici nell'abitato.
trasformazioni in corso d'uso denunciano invece una maggiore poverta tecnologica e alcune murature sono state innalzate da mani inesperte. Chi uso gli edifici aveva indubbiamente un livello di cultura materiale inferiore rispetto a chi lo costrui.
II grande edificio, che si stacca nettamente per dimensioni dagli altri, era verosimilmente abitato da un personaggio di rango elevato; occupava 1'ala nord, dove in un ambiente centrale al piano superiore era appesa una corona pensile, simbolo di potere di chi era il capo dell'intero insediamento; anche gli altri reperti qui rinvenuti (gioielli, due speroni da cavaliere) e, come ci dira Polydora Baker, anche una piu ricca ali-mentazione sono caratteristiche che corroborano ques-ta ipotesi. Nei corpi di fabbrica laterali vivevano invece, in piccoli ambienti realizzati con tramezze lignee, persone di rango inferiore, probabilmente servi.
E' al momento impossibile ipotizzare la condizione giuridica delle persone che vivevano negli altri edifici, solo possiamo dire che la qualita edilizia porta ad escludere che si trattasse di servi.
Manufatti
I manufatti ci permettono di definire le aree di approvvigionamento cui gli abitanti attingevano e di chiarirne la cultura materiale. Occorre peraltro dis-tinguere tra suppellettili d'uso domestico e oggetti di omamento.
Le prime sono prodotte quasi esclusivamente in ambito regionale, salvo alcuni vetri ed un numero esiguo di contenitori e piatti di provenienza africana. Questo h un dato comune per il territorio lombardo tra seconda meta V e VI secolo, indizio della rarefazione dei commerci a lunga distanza.
Gli oggetti di ornamento, oltre a quelli testimonianti lo status symbol di cui si č detto, comprendono anelli, braccialetti, fibbie e fibule, tutti rigorosamente inquadrabili nella cultura materiale tardoromana. E' anche da rilevare la totale assenza di armi, inusuale per un sito fortificato.
Almeno per questo aspetto, il nostro insediamento non differiva da quelli coevi; costituisce invece un'eccezione, rispetto almeno all'area transpadana, la disponibilita di denaro, in particolare in eta gota, testi-monita da 20 monete, rinvenute in differenti edifici e quindi non imputabili alla dispersione di un tesoretto.
CONCLUSIONI
L'esame comparato dei reperti orienta verso queste conclusioni:
L L'insediamento venne progettato e realizzato con un notevole dispendio di risorse; questa constatazione, unitamente alla posizione nelle immediate vicinanze di una citta come Milano suggerisce che 1'iniziativa sia stata avviata dalle massime autoritži dello stato;
2. Tale origine si riflette nella struttura gerarchica dell'insediamento, osservabile: (a) nella tripartizione areale che converge sul ridotto centrale fortificato, nel
quale trovava posto la chiesa e dove potremmo sospettare alloggiasse un presidio militare; (b) negli edifici, alfinterno dei quali si distingue per dimensioni ed articolazione simmetrica il palazzetto ad ali; (c) nei manufatti e nei reperti faunistici, rinvenuti al suo interno, materiali che evidenziano una maggior qualifi-cazione nella cultura e nell'alimentazione dell'ala nobile rispetto a quella laterale, occupata da persone di bassa condizione (servi?); (d) nel simbolo di potere (la corona) appesa al soffitto del vano centrale, riferibile ad un personaggio di alto rango, verosimilmente il capo dell'insediamento;
3.	L'analisi dei manufatti denota peraltro che chi viveva nell'abitato era di cultura tardoromana e, come tale, non si distingueva dalle popolazioni del territorio ciscostante; i reperti faunistici confermano che era direttamente coinvolto neH'allevamento del bestiame, attivita che poteva essere svolta in parte nei 300 ettari ca dei versanti della montagna, in parte nell'hinter-land. Non essendovi spazio, sulle pendici del Barro, che per attivita agricole sussidiarie, se ne deve dedurre che i prodotti dovevano essere raccolti altrove. Vi e inoltre una certa evidenza che le derrate agricole prodotte direttamente venissero integrate con approvvigionamenti.
4.	Sono documentate soltanto attivita artigianali episodiche; non da queste doveva pertanto provenire la relativa ricchezza degli abitanti, testimoniata dall'inusuale rinvenimento di monete, in particolare per il periodo 525-543; 1'ipotesi piu probabile e che costituissero un pagamento per servizi resi;
5.	Possiamo a questo punto avanzare un'ipotesi che dia ragione dello scopo di un insediamento fortificato cosi complesso e ammettere che esso coniugasse tre differenti esigenze, tra loro correlate: (a) un rifugio per le popolazioni locali su un'area di 8 ettari ca., direttamente coinvolte nel progetto pianificato di difesa; (b)
Fig. 3: Monte Barro. Planimetria del grande edificio nella sua fase originaria.
un presidio militare, probabilmente residente nel ridotto delTEremo, agli ordini di un personaggio di alto rango, che risiedeva nel palazzetto; (c) un'area fortifi-cata di 25 ettari ca. sui versanti meridionali, utilizz-abile in caso di un lungo assedio, per ammassare besti-ame.
Queste caratteristiche rispondono assai bene alle esigenze strategiche dei castelli di V-VI secolo, quali quelli, costruiti da Goti e Romani, di cui ci informa Cassiodoro (Var., I, 17; III, 38); fu solo dalla peculiare morfologia che il castello di Monte Barro derivo una struttura insediativa inconsueta.
BIERBRAUER. V. 1990. Relazione conclusiva al seminario Insediamenti fortificati tardoromani e altomedievali nell'arco alpino. - Arch. Med. 17, 43-56. BONORA, E., A. FOSSAT1 e G. MURIALDO, 1984, II "častnim Pertice'. Notizie preliminari sulle campagne di scavo 1982 e 1983 in localita Sant'Antonino, Finale Ligure Savona. -Arch. Med. 11.215-242. BROGIOLO, G. P. 1980, II villaggio di eta romana di Castel Antico a Idro. Nota preliminare di scavo (1980). - In: AA.VV., Adame valsabhino, 186-195, Brescia. BROGIOLO, G. P. 1989, Civitas. chiese e monasteri. - In: Brogiolo. G. P.. S. Lusuardi Siena e P. Sisino, Ricerche su Sirmione longobarda. 13-64, Firenze. BROGIOLO, G. P. 1991, Gli scavi. - In: Archeologia a Monte
Barro. 11 grande edificio e le torri. 19-57, Lecco. CASSIODORUS, Variae. Corpus Christianorum ser. lat. 95 (1973).
CASTIGLIONI , E., G. CUPPELLI. C. FALCETTI. F. FER-RETT1, A. FOSSATI. R. GIOVINAZZO. G. MURIALDO. T. MANNONI, P. PALAZZ1, M. PANIZA, L. PARODI, R. RICCI e G. V1CINO 1992. 11 "castrum" tardo-antico di S. Antonino di Perti, Finale Ligure (Savona): terze notizie pre-
liminari sulle campagne di scavo 1982-1991.-Arch. Med. 19, 279-368.
CHRISTIE. N. 1991. The Alps as a frontier (A.D. 168-774). -Jour. rom. arch. 4, 410-430.
CIGLENEČKI, S. 1987, Hohenbefestigungen aus der zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum. - Dela 1. razr. SAZU 31.
CLEMENTE. G. 1968. La Notitia Dignitatum. - Cagliari.
CLEMENTE. G. 1980, La Notitia Dignitatum. - ln: II passaggio dal mondo antico al Medioevo. Da Teodosio a S. Gregorio Magno, (1977), Roma.
MONNERET DE VILLARD. 1912, Iscrizioni cristiane della provincia di Como anteriori al secolo XI. - Rivista Archeologica della Provincia di Como 65-66. 1 ss.
SETTIA, A. A. in stampa, Le fortificazioni dei Goli. - In: Italia. Atti convegno Milano 1992.
STAFFA. R. e W. PELLEGRINI 1993, Dall'Egitto copto all Abruzzo bizantino. I Bizantini in Abruzzo (secc. Vl-Vll). -Teramo.
VISMARA. G. 1990, L'alto Medioevo. - In: Vismara, G.. A. Cavanna e P. Vismara, Ticino medievale. Storia di una terra lombarda, Locarno.
Gian Pietro Brogiolo Via Ronchi 22 1-25080 Polpenazze (BZ)
Faunal Remains, Socio-economy and Site Function at Monte Barro
Polydora BAKER
I/.vleček
Analizirane živalske ostanke, ki so jih pridobili pri izkopavanju velike zgradbe na najdišču Monte Barro v letih 1987 in 1988. so uporabili, da bi identificirali gospodarske dejavnosti, prehrano in oskrbo s hrano, vzrejo živine in aspekte, povezane s socialnim položajem prebivalcev naselja. Ti podatki so bili uporabljeni za razumevanje odnosov med naselbino, lokalnim prebivalstvom in okolnim teritorijem, kot tudi za označitev funkcije najdišča.
Abstract
Analysis of the faunal remains recovered during the excava-tions of the large habitation, Structure I, in 1987 and 1988 at the site of Monte Barro, was undertaken in order to identify the eco-nomic activities, diet and food provisioning systems, livestock raising practices and aspects related to the social status of the site inhabitants. These data are used to understand the relationships between settlement, local populations and surrounding territory as well as to define the settlement function.
Faunal analysis may provide data on diet, stockrais-ing, food procurement systems (including market exchange, import/export) ali of which in turn may indicate the degree to vvhich a settlement is self reliant, involved in the local economy or dependant on sup-plies from further afield or from a central supply sys-tem. The use of faunal data for defining subsistence and economy in historic periods has been undertaken by many scholars in Britain and Northern Europe (Bourdillon 1992; Randsborg 1991), less synthesis and model building has been attempted for Southern Europe (Cartledge 1979; Clark 1987).
Analysis of the faunal remains recovered during the excavations of the large habitation, Structure I, in 1987 and 1988 at the site of Monte Barro, was undertaken in order to identify the economic activities, diet and food provisioning systems, livestock raising practices and aspects related to the social status of the site inhabitants (Baker 1991 a, 1991b). These data are used to understand the relationships betvveen settlement, local populations and surrounding territory as well as to define the settlement function.
The faunal remains vvere recovered from occupa-tion layers, hearths and refuse surfaces in the North and East wings of Structure 1. Many of the remains exhibit butchery and defleshing marks which suggests that these are the refuse of meals although some mate-rials such as antler may have been obtained primarily for craft activity. The species, age and sex distribu-tions as vvell as body part representation vvere studied in order to obtain information on the above mentioned aspects.
The interpretation of faunal evidence is very com-plex, not only due to differences in recovery tech-niques on site but also to problems of sample size, postdepositional destruction and differential preserva-tion. The synthesis of analyses undertaken by different researchers is even more arduous due to the use of different analytical methodologies. In this presentation, the theoretical and methodological problems of zooar-chaeology are not described as these have been repeat-ed in previous discussions (eg. Baker, Clark 1993).
GENERAL CHARACTERISTICS OF DIET
Various quantification methods were used to evalu-ate the economic and dietary importance of the ani-mals exploited by the Monte Barro inhabitants and to make comparisons betvveen different areas vvithin the site. The objective is not to provide absolute numbers of livestock or calculations of nieat supply but to indicate the relative proportions in vvhich the nieat from the different livestock may have been consumed and the use of livestock for secondary products or traction, hence the relative importance of the various species in the site economy.
More than 80% of the bones and bone fragments come from domestic livestock. A similar importance for domestic species has been noted in other areas of the site, excavated in recent years. The reliance on domestic mammal species at Monte Barro is typical of Late Roman and Early Medieval subsistence including that of the castra. Exploitation strategies or procure-
ment systems, hovvever, differ between sites and may provide clues as to the relationship between settlement, local populations and surrounding territory.
Swine remains are the most frequently represented and meat calculations also suggest a primary role for this species. Ovicaprids are less vvell represented and appear to have been less important in terms of meat production. They may hovvever have served other pur-poses as vvould suggest not only the age distributions but also secondary evidence sueh as the presence of spindle vvhorls. Cattle although less frequent than svvine or ovicaprids in terms of numbers of fragments, may have provided 40-50% of the meat supply. The presence of remains of immature and subadult animals suggests a specific role in the meat supply at Monte Barro. The identification of older animals as vvell reveals a diversified stockraising regime. Poultry vvould have varied the diet regularly but vvould not have rivalled the larger animals for meat production. Differential destruetion ofthe smaller and more fragile bird elements and recovery bias inerease the difficulty in interpreting the economic importance of fovvl and small avian species.
Game is almost completely absent from the faunal repertory; in contrast, fish and vvildfovvl vvere exploit-ed, vvhether through direct activity or indirect procure-ment. These resources vvould have varied the diet but do not appear to have constituted an important staple. Interpretation of the remains must also take into con-sideration factors sueh as social status, sueh resources being perhaps reserved for specific sectors of the site population (see belovv). In addition to fresh meat, salt-ed or smoked meat may have been consumed. Salt pork vvas an important staple in Northern Italy during the Roman and Early Medieval period (Applebaum 1987, 511; Lecce 1956). Hovvever, deboned meat vvould leave no trace in the archaeological record.
STOCK RAISING ANI) MEAT SUPPLY
The calculated frequencies for domestic livestock indicate only the ratios in vvhich the animals vvere slaughtered, not the original herd struetures. Some clues pertaining to stock raising strategies may be provided by the age and sex ratio.
Age distribution
At Monte Barro, pigs vvere killed at a very young age and at optimal ages for meat value. Domestic svvine is the only species raised exclusively for its meat and byproducts (bristles may also have been used). The majority of svvine at Monte Barro vvere slaughtered vvhen immature, before the fusion of the late-fus-ing epiphyses and eruption or vvear of the third molar. The sex ratio indicates a majority of male canines. One old sovv is represented in the collection and it is likely that this animal vvas kept for breeding. The concentration of ages vvould seem to indicate the intensive slaughtering of young male animals or the importation of a specific set of animals on the hoof (or carcasses).
hovvever the presence of neonate animals and older individuals suggests aetive involvment in svvine raising.
The ovicaprid remains reveal a stock raising strate-gy based on meat production and to a lesser degree on the supply of secondary produets. Most of the ovicaprids vvere killed in their third year (modem age sequences) but a number of younger individuals (juve-niles, animals of under one and tvvo years) and some animals older than three years vvere also slaughtered. Obviously vvool could have been exploited from immature and subadult animals and milk from young females.
Cattle vvere raised for meat (immature/subadult animals) and traetion or milk production as revealed by the remains of one or more animals older than 42-48 months. Although the remains of a calf and immature stock vvere recovered, the bones and teeth of animals older than 18 months vvere more frequently identified than those of young animals.
The presence of domestic livestock of various age groups, including juvenile, immature and adult animals, suggests that stockraising vvas undertaken by the site inhabitants in the vicinity of the settlement. Certainly, the environment vvould have been ideal for intensive svvine raising (see belovv). The raising of large flocks of ovicaprids or herds of cattle may have been iimited by the amount of available pasture hovvever diserete numbers could have been raised in the vicinity ofthe settlement as suggested by similar aetiv-ities in the recent past. Stockraising on Monte Barro does not preclude the possibility that some animals vvere brought on hoof to the site and then slaughtered.
Element distribution
The element distribution for each species supports the hypothesis of in situ slaughtering and processing; elements from ali bodyparts (including eranial fragments and extremity bones) for ali species vvere recovered. As in most sites eranial elements, teeth and extremity bones are present in large numbers due to the fragility of the former and the overrepresentation in the mammalian skeleton of the latter. Limb bones are vvell represented and there does not seem to be a discrepancy betvveen the numbers of fore and hind limbs nor betvveen the upper and lovver portions of each of these. The slight difference betvveen the upper and lovver limbs of svvine (upper limb - scapula and humerus) might suggest an additional supply of meat portions; the small sample hovvever hinders a more secure interpretation. The presence of ali elements suggests that vvhole carcasses vvere butehered and dis-tributed vvithin the sile.
SETTLEMENT ANI) TERRH ()RY
Although the environment may not be the defining factor in subsistence choices and stockraising strategies (Clark 1987) and, as noted above , the "economic
potential" of the site territory may have been of sec-ondary importance in the location, in particular, of military settlements (Brogiolo 1994), the Monte Barro evidence suggests exploitation of the local environ-mental conditions for immediate subsistence require-ments rather than for commercial purposes.
The environment in the vicinity of Monte Barro would have been ideal for the raising of domestic svvine "allo stato brado" (in a semi-wild state). Palaeobotanical analyses indicate the preponderance of chestnut and beech as vvell as the presence of oak (Somaini 1988, 94; Castelletti, Castiglioni 1991). The importance of this forest cover in the raising of domestic svvine is widely documented in medieval accounts (Montanari 1979, 1988; Fumagalli 1988). Svvine vvere traditionally raised follovving a free range technique and hence vvould have been the best adapted livestock for meat production in the site vicinity. The areal extent of pasture for the raising of sheep or goat may have been limited in comparison to that of vvooded areas. The mountainous environment, although rugged,was probably adequate for the raising of small numbers of cattle.
Hunting appears to have been limited to the occa-sional capture of hare or elimination of pests such as foxes, both of vvhich vvould have found suitable habi-tats on Monte Barro. Tvvo remains of large game vvere recovered including a canine vvhich may have belonged to a vvild boar and a shed antler rack. The occasional foray to the lovv lying marshy areas for fish-ing or hunting vvildfovvl may also have provided the occasional opportunity to collect such materials. Deer remains appear in lovv frequency at tvvo other castra, S. Antonino and Invillino, in Northern Italy but at neither site does this species represent an important food source. In fact a large number of the remains consist of antler fragments, including parts of shed racks (cfr. Baker 1993).
The lakes and marshes in proximity of Monte Barro vvere exploited for fishing and limited hunting of vvildfovvl. A variety of fish species, including pike, trout, eel and cyprinids, vvas available in the rivers and lakes at the base of the mountain. The identified bird species vvould also have been available in the immediate acquatic habitats (goose and tufted ducks).
The very lovv frequency of vvild mammal bones recovered at Monte Barro, ali from the North vving, indicates that these vvere of little economic importance. Although hunting is said to have been a com-moii activity of ali social classes during the Early Medieval period (cfr. Montanari 1979, 1988; Fumgalli 1988; Ma/./.i 1991, ecc.; summarised and critically discussed in Baker 1993), little evidence of this activity vvas recovered al Monte Barro. There may have been litile interesi in hunting expeditions. Alternatively, access to the local territory may have been limited to the immediate inarsh and lake areas. Finally, given the land requirements of large and medium si/.e game (red deer, roe deer) (cfr. Reichelt, Gaetani 1982), the avail-ability of such fauna in the surrounding spaces may have been limited.
SOCIAL STATUS: A COMPARISON OF THE EAST AND NORTH WINGS
The faunal remains recovered during excavation at Monte Barro suggests differential access to foodprod-ucts betvveen the inhabitants of the East and North vvings of Structure 1. This evidence supports the con-clusions based on architectural, artifactual and palaeobotanical evidence.
Although domestic stock formed the basis of the meat diet in both vvings the quantity and quality of each product appears to differ betvveen the East and North vvings. The meat of young svvine vvas consumed in both vvings but proportionately more pork vvas eaten in the North vving than in the East. Sheep or goat meat vvas consumed in equal or lovver proportion to pork in the East vving and bodyparts of inferior quality are rep-resented in greater proportion in the East vving than in the North. Beef may have provided half of the meat supply in both vvings but again, the quality of the food eaten in the North vving vvas superior to that in the East vving. The contribution of fish and fovvl appears to have been greater in the North vving hovvever recovery techniques may have biased the collections. While sieving vvas undertaken during excavation of the North vving, this technique vvas not used during that of the East vving. Systematic sieving in recent years, in other areas of the site (Area C), indicates that most fish remains are recovered in sieves. Quantification of the faunal remains recovered in 1993 vvill allovv us to eval-uate the potential recovery bias that operates during trovvelling. The initial impression is that, despite the use of fine recovery techniques in Area C, birds and fish are underrepresented in comparison to the North vving of Structure I.
The palaeobotanical analysis indicates that the plant foods consumed in the North vving vvere of betterqual-ity and more varied than those eaten in the East vving (Castelletti, Castiglioni 1991). For example a variety of grains including bread vvheat, peach pits and a fevv grapeseeds vvere recovered in the North vving vvhereas an inferior vvheat, einkorn vvas recovered in the East vving and peach vvas absent in this area.
The faunal remains support the hypothesis of ahier-archical social structure at Monte Barro. Access to meat of better quality and to a more varied diet vvas the privilege of the North vving inhabitants, the elite of the Monte Barro community. The East vving probably housed persons of lovver rank such as enlisted men or servants vvho vvere provided less dietary variety and meat of inferior quality. These preliminary conclu-sions vvill be verified once the faunal material from other areas of the site have been studied.
DISCUSSION
The age and element distributions of the animals represented in the Monte Barro collection suggest that the site inhabitants vvere engaged in stockraising and that although domestic animals vvere raised and used for a variety of purposes, Clark's "generalised strate-
gy" (1987, 13), meat production was probably the main objective. The slaughtering of ovicaprids and svvine appear to have concentrated on particular age groups but vvould also have occurred vvhen need dic-tated. This is also revealed by the remains of cattle vvhich include bones of juvenile, immature and older individuals. This evidence indicates participation in stockraising and full use of the environmental charac-teristics of the area.
Although the Monte Barro inhabitants raised a vari-ety of livestock near the settlement, it is not certain vvhether they vvere completely self-sufficient in meat and animal products. According to Somaini (1988, 97), at least part of the non-meat food provisions vvould have been imported to the settlement due to the lack of arable land in the immediate vicinity ofthe site. Perhaps a supply of preserved meat from a central sup-ply system supplemented the provisions of the Monte Barro community. Differentiation betvveen animals raised by the site inhabitants and those that vvere bought or obtained through tribute is problematic. This might be evidenced by a tighter age distribution for ali species (i.e. absence of very young or old animals). Active involvment in subsistence activities indicates that rather than being hosted by the local population and dependent on a centralised distribution system, this community vvas to a large degree autonomous, a necessity perhaps in times of conflict and siege.
Comparison of this site may be made to the results obtained from tvvo sites similarly identified as castra, Invillino-Ibligo (Storck and von den Driesch 1987) and S. Antonino di Perti (Giovinazzo 1992). Monte Barro, S. Antonino and Invillino appear to have ali been involved in some form of rural econoniy as indi-cated by the species diversity, element distribution, age and sex (to a more limited degree) ratios at each site. The patterns noted in other sites sueh as Ponte Nepesino (Clark 1984) and Gubbio (Barker 1987, this site is of a much later period), indicate that it is possible to differentiate betvveen self-sufficiency and exter-nal supply. The evidence from Invillino suggests a site
economy based on the production of secondary goods, agricultural activity, secondary meat supplies (stye raised pork) and exploitation of local and distant natural areas for vvild resources. S. Antonino differs from this in that meat production appears to have been the main purpose of stock raising. Little evidence of hunt-ing vvas recovered but some marine products vvere used. Hovvever tentative the follovving suggestion, Monte Barro differs slightly from both of these in that a broader strategy vvas praetised. Stock vvere raised for meat and to a lesser degree for secondary products. Hovvever, reproduetion (stock replenishment), sec-ondary products and traetion vvere integrated vvith meat supply. Exploitation of the immediate territory vvas undertaken but not further afield. Supplies of agricultural produce may have been imported.
The use of faunal data is a promising avenue of research for the elaboration of socio-economic models for different settlement types (cfr. Baker, Clark 1993; Zeder 1991). At present, hovvever, synthesing and modelling of this data is hampered by a number of problems:
-	the application of different recovery techniques betvveen and vvithin settlements
-	the recovery of samples vvhich vary greatly in size
-	the use of different analytical methodologies -different interpretive approaches
-	the inadequate publication of methods, ravv data and results
These are factors that may be controlled by archae-ologists and zooarchaeologists. Perhaps a more serious problem is the need for fme-tuning of available methods sueh as the identification of age and sex distribu-tions and a better understanding of taphonomic processes. Both of these fields are the subject of active research in Britain and Europe and as the development of nevv techniques and approaches proceeds, the con-tribution of zooarchaeology to our understanding of the economy and role of various settlement types vvill also inerease.
APPLEBAUM, A. 1987, Animal Husbandry. - In: The Roman World, 504-551, London , Nevv York.
BAKER, P. 1991 a, La fauna. - In: Archeologia a Monte Barro. II grande edificio e le torri, 153-167, Lecco.
BAKER, P. 1991 b, Subsistence in Northern ltaly during the fifth and sixth centuries A.D. Analysis of the Monte Barro Faunal Collection, Unpublished Masters Thesis, Trent University. -Pelerborough, Canada.
BAKER, P. 1993, Le role de la chasse comme moven de subsistence durant le haut Moyen Age dans le nord de 1'ltalie: une comparaison des sources zooarcheologiques et historiques, Anthropozoologica.
BAKER, P. and G. CLARK 1993, Zooarehaeology and economy in Medieval Italy: a critieal revievv of the current stale of research. - Arch. Med. in press.
BARKER, G. 1987, La fauna. - In: La Rocca Posteriore sul Monte Ingino di Gubbio (Campagne di scavo 1975-1977), 277-312, Florence.
BOURDILLON, J. 1992, Changes in animal provisioning from Middle Saxon to Lale Saxon Southampton. - In: Urbanistu I. Medieval Europe, 1992 Reprinted papers, 127-132, York.
BROGIOLO. G. P. 1994, Societa ed economia dei castelli tardo-
antichi : un modello archeologico. - Arh. vest. 45, 187-192. CASTELLETTI, L. and E. CASTIC.LION1 1991, Resti vegetali. - In: Archeologia a Monte Barro. II grande edificio e le torri, 69-203, Lecco.
CARTELEDGE, J. 1979, Faunal Studies in Northern ltaly. Unpublished Masters dissertation, University of Shcftleld. -Sheffield, England. CLARK, G. 1984, La fauna. - In: II Castello di Ponte Nepesino e il confine settentrionale del Ducato di Roma, by F. Cameron. G. Clark, R. Jackson, C. Johns, S. Philpot, T. Potter, J. Sheperd, M. Stone and D. NVhitehouse, 127-142, Arch. Med. 11,63-147.
CLARK, G. 1987, Stock economies in Medieval !taly: a critical revievv of the archaezoological evidence, Arch. Med. 14, 7-26.
FUMAGA1.L1, V. 1988, La Pietra Viva. - Bologna. GIOVINAZZO, R. 1992, Uno studio preliminare dei reperti osle-ologic. - In: AA.VV., II "Castrum" tardo-antico di S. Antonino di Perti, Finale Ligure (Savona): terze notizie pre-liminari sulle campagne di scavo 1982-1991 339-354, Arch. Med. 19,279-368.
LECCE, M. 1956, La vita economica dell'ltalia durante la dom-inazione dei Goti nelle Variae di Cassiodoro. - Economia e Storia 3(4), 354-408.
MAZZI, M. S. 1991, Vita materiale e četi subalterni nel Medioevo. - Allessandria.
MONTANARI, M. 1979, L'alimentazione contadina nell'alto Medioevo. - Napoli.
MONTANARI, M. 1988, Alimentazione e cultura nel Medioevo. - Roma, Bari.
RANDSBORG, K. 1991, The First Millenium AD in Europe and the Mediterranean. - Cambridge.
REICHELT, H. and A. GAETANI 1982, Laltra zootecnia. -Bologna.
SOMAINI, A. 1988, Probabili aspetti della vegetazione oloceni-ca Briantea dedotti dall'analisi dei carboni. Laurea thesis, Universita degli Studi di Milano. - Milano.
STORCK, M. and A. von den DRIESCH 1987, Tierknochenfunde aus Invillino-Ibligo in Friaul/Italien. - In: V. Bierbrauer, Invillino-Ibligo in Friaul I. Die romische Siedlung und das spatantik-friihmittelalterliche castrum, 453-484. Miinch. Beitr. Vor -u. Friihgesch. 33, 1987.
ZEDER, D. 1991, Feeding Cities. - New York.
Polydora Baker
Institute of archaeology UCL
31-34 Gordon Sq.
GB-London WC1H 10PY
Das spatantike Kastrum auf dem Kuzelin bei Donja Glavnica
Vladimir SOKOL
Izvleček
V tekstu so podani izsledki dosedanjih raziskovanj na višinski utrdbi Kuzelin. Avtor najprej predstavlja arheološka sloja, ki nakazujeta poselitev pred poznoantičnim obdobjem. To sta žarnogrobiščni in latenski sloj. Zatem daje okvirno periodizacijo antičnih in poznoantičnih faz življenja na Kuzelinu in sumaren prikaz arheoloških najdb v vsaki od njih, s posebnim poudarkom na III. fazi, ki je najmočneje zastopana. Zaključuje z zadnjo, kratkotrajno obnovo kastruma v obdobju langobardske prevlade v Panoniji Saviji. ob koncu katere je bil le-ta porušen v zadnji tretjini 6. st.
Abstract
The recent results of an excavation at the hillfort of Kuzelin are presented. The author initially presents Late Bronze Age and La Tene settlement. before continuing with a general description of the later phases of the site and vvhal it tells us about life at Kuzelin at the time, including evidence for post-Roman occupa-tion in the late 5lh century. There is a summary of the finds recovered from each phase of the fort's occupation. vvith a particular emphasis on the third phase. The article concludes vvith the brief re-occupation of the fort during the Langobardic period in Pannonia Savia culminating in its destruction in the final third of the 6lh century AD.
Das spatantike Kastrum unbekannten Ursprungsna-mens, auf dem Hiigel Kuzelin in der Niihe von Zagreb (Abb. /), befindet sich auf der Kote 511. Der Kataster-karte nach gehort es dem Dorf Donja Glavnica, \viihrend vom Siidwesten Blaguša und Siidosten Moravče in Richtung Kuzelin hinstreben. Alle drei Dorfer sind mittelalterlichen Ursprungs; sie vverden zum ersten Mal in Jahren 1217 und 1334 bezeugt.1 Sie sind, natiirlich, friiher gegriindet worden. In der unmit-telbaren Umgebung dieser Dorfer konnten bisher ins-gesamt fiinf romische villae rusticae und Siedlungen entweder festgestellt oder untersucht werden, die zwischen 2. und 4. Jh. nach Christi Geburt datiert wer-den konnen.2 Die gefundenen Miinzen stammen aus 3.-4. Jh. (Gordian-Valens) und "klassische" Formen dieser Zeit spiegeln sich unter den keramischen Funden.In Moravče \vurden stratigraphisch unter villae rusticae zvvei bronzezeitliche Fundorte entdeckt: Košnica - mittlere Bronzezeit (Hiigelgraberkultur) und Draščica - spate Bronzezeit (Urnenfelderkultur).4 In den \Valdern um die Dorfer Blaguša und Glavnica befinden sich zvvei spatmittelalterliche Holzkastelle, die seit dem 13. Jh. bezeugt sind; in den historischen Ouellen findet man zugleich verschiedene Angaben iiber Kastellanen tinti ihre Untertanen.5 Die Dokumente aus dem 13. Jh. fiihren Angaben iiber den
Die Umzeichnungen haben Dragica Knific Lunder und Tamara Korošec nach den Vorlagen von Anđelka Fortuna und Krešimir Rončevič angefertigt. Fotos: Vladimir Sokol.
Feudalbesitz "terra Cozolyn vocata" (1279) an, erwah-nen iiberdies im Jahre 13286 "castrum antiquum Paganorum." Die iiltere Geschichtsschreibung setzt diese Fundstelle in die Niihe von Planina Donja,7 aber vom Autor durchgefiihrte Rekognoszierung hat ge-zeigt, daB das angegebene "castrum antiquum Paganorum" und Kuzelin ein und derselbe Ort sind. Diese Tatsache hat die zeitgenossische Geschichtsschreibung anerkannt.8 Die Ausgrabungen wurden im Jahre 1975 begonnen und dauern, mit kiirzeren Unterbrech-ungen, bis heutzutage an (Abb. 2). Diese, schon im Mittelalter "alte heidnische Stadt"9 wurde in der Feudalperiode nicht erneuert, vvesvvegen sie bis heute, vom Ackerbau abgesehen, fast unberiihrt geblieben ist.
Das Leben begann auf diesem 511 m hohen Hiigel in spiiterer Phase der Urnenfelderkultur, etwa um 10./8. Jh. v. Chr.10 An keramischen und Bronzefunden reiche Kulturschichten (Armringe, Nadeln, Scheiben-knopfe ti.a.) und iiberreste der Hiiuser zeugen von miichtigen Siedlungen, denen Kuzelin als Zufluchtsort cliente, und zugleich von deren grolkn landwirtschaft-lichen Ressourcen.11
Abgesehen von vvenigen hallstattzeitlichen Funden wird Kuzelin als Refugium erst in der Latiinezeit wie-der erneuert, in dem 2. und 1. Jh. v. Chr.12 Die Kelten, hochstvvahrscheinlich die in den Geschichtsquellen angefiihrten Taurisker13 (Strabon u.a.), von auf-steigendem Rom (I. Hfilfte des 2. Jh.) und einstiirzen-den Kimbern bedroht (das Jahr I 13), haben die vorge-
schichtliche Befestigung mittels starken Fortifika-tionen und Aufbau ostlichen Walls rekonstruiert. Sil-berne und bronzene Miinzen, Fibeln, glaserne Arrn-bander, Bronzeanhanger, einige Hausboden, Graphit-tonkeramik mit groben Netzmustern und mit feiner Politur verzierte, auf sehnelldrehender Topferscheibe hergestellte Keramik zeugen von Tatigkeiten dieser Bevolkerung zur angegebenen Zeit.14
Um das Ende des 1. Jh. liiBt die politische und militarische Macht der Taurisker nach. Um das Jahr 50 v. Chr. fiihrten jenseits der Donau im Biindnis mit nord-pannonischen Boiern Krieg gegen Daker und vvurden so heftig niedergeschlagen, daB sie sich nie vvieder er-holen konnten. In dem Zeitraum von 35-33 v. Chr. riickt Octavian ins vvestliche Pannonien bis zur Linie Carnuntum-Poetovio-Siscia-Burnum, einschlieBlich die Zagreb Region, vor. Die Eroberungen fortsetzend, besetzten die Romer 16/15 v. Chr. das Noricum, vvomit die Taurisker und ihre Befestigung auf dem Kuzelin-Hiigel in den romischen Staat eingefiihrt vvor-den sind. Die Taurisker vverden allmiihlich unter Romanisierung verschvvinden, und die materielle und geistliche Kultur der Neuen Ara, die vvir auf vielen Fundstellen des Sesveter Vorgebirges neben Zagreb entdeckt haben (villae rusticae, Thermen, Brandgriib-erfelder, StraBen u.a.), triigt schon alle Merkmale der friihkaiserzeitlichen Periode.15
Die "Pax Romana" setzt ein, Zeit des grossen Auf-schvvungs. Hunderte neue Stiidte vverden errichtet.
zahlreiche neue, nebst allen friiheren traditionellen entstandene Verkehrsvvege durchschneiden das Impe-rium, villae rusticae vverden auf neuen, unberiihrten Raumfliichen ausgebaut, grosse Hafen vverden auf den Seekiisten und FluBufern angelegt - somit auch auf den Savaufern. Kuzelin nimmt fast zvvei Jahrhunderte lang an zeitgenossischen Ereignissen nicht teil. Uberrasch-end vvird dieser Frieden in Frage gestellt: Quaden und Markomannen bedrohen Grenzen der Nordprovinzen. Wie damals, vvird Kuzelin vvieder zum letzten Zufluchtsort der Angegriffenen. Villae rusticae in heutigen Blaguša (1), Donja Glavnica (2, eine mit Thermen) und Moravče (2) vverden zu dieser Zeit schon errichtet vvorden sein. Dies ist die kleinste Zahl bisher bekannter villae rusticae und vvir konnen das Dasein noch einer in benachbartem Jasenovac und zvvei siidlich von Kašina vermuten (Abb. /). Bevvohner dieser, etvva zehn landvvirtschaftlicher Grundbesitze mit den dazugehorenden Gebiiuden, aufgestellt im Kreis von vveniger als 10 km (neben noch heute vvichtigem PaB Laz), haben am Ende des 2. Jh. erste, sozusagen "moderne" Erneuerung der Kuzelin-Befestigung finanziert.
KUZELIN - PHASE 1
Die erste Kuzelin-Bauphase, also des romischen Kastrums, vvird am besten mittels numismatischer
Abb. I: Lage des Kastrums Kuzelin im Verhaltnis zu villae rusticae in der naheren Umgebung.
Funde bestimmt, weil die Kulturschicht viel zu diinn ist, um von spateren leichl unterschieden werden zu konnen. Es handelt sich um Miinzen: 2 St. (ein Sesterz und ein Dupondius) der Annia Galeria Faustina (die iiltere) ziemlich guter Qualitat und ein Dupondius der Annia Galeria Faustina (die Jiingere) ausgezeichneter Pragungsqualitat von ganz diinner Patina iiberzogen. Der Dupondius war ganz bestimmt nicht sehr lange im Umlauf, eher er unter die Erde geraten ist. Es vvurden auch 5-6 fast unlesbare, abgegriffene Sesterze Trajans und Hadrians gefunden, die hochstvvahrscheinlich in letzten Jahrzehnten des 2. Jh. unter die Erde geraten sind. Am Ende dieser Gruppe steht eine mittelgut erhaltene Silbermiinze des Septimius Severus aus dem iibergang des 2. ins 3. Jh. Aus der 2. Hiilfte des 2. Jh. stammt eine auf der Siidseite des Kastrums gefundene kriiftig profilierte Fibel (Taf. 1: l).16 KurzgefaBt, die erste groBe, romische Erneuerung Kuzelins begann mit den Fortifikationsarbeiten zur Zeit Mark Aurels nach dem Jahr 166. Als er iiber die Donau setzte,17 vvurden die Feinde nordlich des Limes zur Ruhe gebracht und das Leben setzte bald den iiblichen Lauf vvieder fort.
Referenzlokalitat: Aquae Iasae (Varaždinske Toplice), 35 km nordostlich; 1953-1990 Ausgrabungen der urbanen Zone (etwa 7000-8000 m2); Phase 1, I.-2. Jh.: Funde der lokalen und importierten friihkaiserzeit-lichen Keramik, Glas, Miinzen; die Schicht der zer-storten Architektur konnte mit den Markomannen-kriegen in Verbindung gesetzt vverden. Gorenc, Vikič (Anm. 24) 18-21.
KUZELIN - PHASE 2
Die niichste, zvveite Erneuerungsphase beginnt zur Zeit groBer Ereignisse in der 2. Hiilfte des 3. Jh. Die Barbaren, vornehmlich Goten, belagern Ostgrenze des Imperiums. Erneuerungsschicht dieser Phase ist viel dicker, Kuzelin wurde viel liinger bevvohnt. Dem-zufolge finden wir in dieser Schicht neben numisma-tischen Funden auch andere Elemente der materiellen Kultur: keramische Funde, Hausiiberreste, utilitare Metallgegenstande. Das Munzvvesen besteht haupt-sachlich aus Antoninianen der Gallienus und Salonina (ziemlich zahlreich), Claudius II. Gothicus und Aure-
Abb. 2: Kuzelin bei Donja Glavnica. GrundriB der Befestigung mit der eingezeichneten Befestigungsmauer und den Ausgrabungsfeldern (Stand 1989). M. = 1:500.
lian (beide konnten oft geborgen vverden). Nach Aurelian vvird der Umlauf unterbrochen - Miinzen kommen als Funde nicht mehr vor. Zu dieser Zeit vverden auf der Siidseite des oberen Festungsplateaus hochst-vvahrscheinlich Wohnobjekte mit Boden aus Quadrat-ziegeln errichtet. Es scheint, als ob in dem letzten Drittel des 3. Jh. diese strategische Befestigung zum zvveiten Mal erneuert vvird. Die Befestigung ruht auf dem Hiigel, auf der "Wasserscheide" zvvischen zvvei heuti-gen Regionen Kroatiens: Posavina (Tal des Savaflus-ses) und Hrvatsko Zagorje.
Diesen unsicheren Zeiten folgt eine kurze Zeit-spanne zu Beginn des 4. Jh., aus derer nur einige Miinzen (Maxentius) stammen.
Referenzlokalitat: Aquae Iasae (Varaždinske Toplice), 35 km nordostlich; 1953-1990 Ausgrabungen der urbanen Zone; Phase 2, Ende des 2. Jh. - zvveite Hiilfte des 3. Jh.: Erneuerung des Kapitols und des Forums; die Schicht mit der zerstorten Architektur kann mit den Einstiirzen der Goten in der zvveiten Hiilfte des 3. Jh. in Verbindung gesetzt vverden. Gorenc, Vikić (Anm. 24) 12, 15.
KlIZELIN - PHASE 3
Dritte Phase ist zugleich die Hauptphase der antiken Besiedlung des Kuzelin-Hiigels und ist durch zahlreiche Funde aus dem letzten Viertel des 4. und 1. Hiilfte des 5. Jh. belegt. Diese Phase beginnt sovvohl mit einer ergiebigen Miinzreihe der Kaiser Valen-tinian, Valens, Gratian, Theodosius, Arcadius und Ho-norius, als auch mit mehreren giinzlich abgegriffenen kleinen Miinzen. Eine statistische Analyse hat gezeigt, daB mehr als 2/3 der romischen Miinzen vom Kuzelin gerade dieser Zeitspanne zukommt. In dritter Phase erlebte Kuzelin auch vvesentliche Funktionsveran-derungen als Verteidigungsobjekt: bisher vvar Kuzelin eine lokale Befestigung, scheinbar mit holzernen Mauern. Von damals an vvird er zur regionalen Befestigung auf bedeutendem interprovinzialem Weg, der den Siiden und Norden des Imperiums verband. Meilenstein des Maximinus Thrax aus der I. Hiilfte des 3. Jh. vvurde siidlich von Kuzelin, auf derTrasse in Richtung Andautonia (siidlich der Sava)18 gefunden und konnte von einem Verkehrsvveg in Richtung Siscia und Salona zeugen. Es ist sicher, daB sich diese StraBe im Norden in Richtung Poetovio und Carnuntum fortsetzte. Dies ist zugleich der kUrzeste Weg, den Diokletian aus Spalatum bei Salona nach Carnuntum hfitte nehmen konnen, um die Tetrarchen zu treffen. Scheinbar vvird ab Ende des 4. oder in der 1. Hiilfte des 5. Jh. in Kuzelin eine Besatzung zur Bevvachung dieser StraBe stationiert.19 Diese Strecke konnte schon damals eine der vvichtigsten, oder sogar die vvichtigste Verk-ehrsader zvvischen dem Donauraum und Mittelmeer sein. Auf der Westseite der StraBe vvurde neuerlich eine neue Fundstelle antiker Architektur entdeckt, die der Bauvveise nach - eine Mauer mit groBen Ziegel-bruchstiicken im Mortel - in Spatantike entstehen hiitte konnen,20 vvas man aber durch zukiinftige Ausgrabungen noch niiher untersuchen soli. Also, eventuelle Errichtung noch eines Kastells im Westen vom PaB Laz
Abb. 3: Kuzelin bei Donja Glavnica. Die Innenfronl der Befe-stigungsmauer.
Abb. 4: Kuzelin bei Donja Glavnica. Beigaben des Frauengrabes, das neben der Befesligungsmauer im Siedlungsinneren entdeckt vvurde. 1,2 Bronze und Glas; 3-6 Bronze. M. = 1:1.
und Kuzelin-Hiigel konnte von zusatzlichem Schutz obengenannter Strecke und ihrer schnell steigender strategischer Bedeutung zeugen, was wiederum mit Ereignissen am Ostlimes in der 1. Halfte des 5. Jh. in Verbindung gebracht vverden kann. Dies wird durch verschiedene Funde bezeugt, wie z.B. eine mehrmals reparierte romische Offiziersgiirtelschnalle (Taf. 1: 12), mehrere Giirtelbeschlage (Taf. 1: 10,11) usw. Diese auBeren Zeichen der militarischen Rangstufen und Ausstattung sind von zahlreichen Waffenfunden begleitet: Messer (Taf. 2: 7-11), bipyramidale, mas-sive Pfeilspitzen (Taf. 2: 1-6), Lanzenspitzen, Ortband einer langeren Schneide, Gerollsteine fiir Schleuder usw.
Militarisierung dieses Refugiums ist im 4. Jh. von groGen Fortifikationsarbeiten begleitet. Auf der ostlic-hen, niedrigeren Halfte des Kastrums wird in dem let-zten Drittel des 4. Jh. eine steinerne Verteidigungs-mauer in einer Lange von etwa 200 m errichtet (Abb. 3). Auf der siidvvestlichen Seite, oberhalb des groBen, felsigen Abhangs bleibt die Palisadenvvand bestehen. Ostliche Befestigung wird gerade in der iibergangs-zone, zwischen dem Abhang und Plateau, ohne einen Turm, aufgebaut; archaologische Untersuchungen der Wallinnenseite haben auch keine Turmiiberreste ans Licht gebracht, obvvohl Holztiirme nicht auszuschli-eBen sind.
Es vviire jetzt interessant, die Ausgrabungen des Kastrums von Veliki Korinj unvveit Ljubljana zu ervviihnen, weil man dort gemauerte Tiirme, aber keine Befestigungsmauer21 gefunden hat. W;ihrend der Ausgrabungen auf dem Kuzelin wurde in dem mittleren Drittel des Kastrums, neben der Mauer und zwischen zwei Hausbodeniiberresten ein Einzelgrab ervvachsen-er Frau gefunden. Die Verstorbene wurde mit 2 Ohr-ringen (Abb. 4: 1,2), 4 Armreifen (Abb. 4: 3-6) auf der linken Hand, einer Miinze Valens und keramischen! GefaB ausgestattet.22 Diese einzigartige Bestattung im Stadtinneren konnte unmittelbare auBerliche Gefahr bezeugen, da uns kaiserliches Verbot der Bestattung innerhalb der Siedlungen bekannt ist. Der Brief Hieronymus bespricht gerade diese tragischen Ereig-nisse in Pannonien Ende des 4. Jh., erziihlt von "Zerstorungen und schon zwanzig Jahre lang flieBen-dem romischem Blut".23 Regelrechtes Begrabnis und Miinzen von Arcadius, Honorius und andere kleinere aus dem 5. Jh. konnten vielleicht die Annahme, das Kastrum Kuzelin vvurde zu diesen Zeiten verteidigt, bekraftigen. Man kann iiberreste der Zugangsrampe noch heute erkennen. Die Rampe verlief von der recht-en auf die linke Seite hinzu, so daB die Verteidiger von der Mauer hinweg die rechte, unbeschiitzte Seite des Gegners angreifen konnten. Auf der Innenseite des Tores vvurde eine kleinere Flache archiiologisch unter-sucht, vvo man mehrere, typologisch vervvandte Pfeilspitzen gefunden hat. Gesamtflache des Refugiums schenkte den Archiiologen etvva 30 Pfeilspitzen, alle desselben bipyramidalen Typs, mit quadratischem Querschnitt (Liinge 8-12 cm, Taf. 2: 1-6).
Der Innenseite der Befestigungsmauer entlang konnten bisher mehrere etvva 4 x 4 m groBe FuBboden der Wohnobjekte geborgen vverden. iiltere FuBboden vvur-
den aus einer Mischung der vveiBen, gegossenen Kalk-masse und des feinen Aggregates angefertigt. Man findet diese FuBboden im Befestigungsinneren auf der relativen Hohe der Ankniipfung ervveiterten Unterbaus bzw. des Mauersockels an die eigentliche Mauer. Der andere Typ kam genauso auf der Ostseite des Kastrums ans Licht. Dieser Boden vvurde auf iihnliche Art und Weise angefertigt, d.h. Mischung der Kalkmasse und feinen Aggregates (Bachkies), aber unter Zugabe von fein gemahlenen Ziegeln. So erhielt die ganze Masse eine rotlich braune Farbe. Diesen Typ findet man aus Sicherheitsgriinden etvva 3/4 m von der Verteidigungsmauer entfernt, vvas ihn chronologisch relativ jiinger machen vvurde. Es konnten keine Spuren sovvohl steinerner oder Ziegelmauern der Wohn-objekte, als auch Lehmbevvurfs oder Flechtvverks geborgen vverden - dies vviirde auf VVandflachen aus gez-immerten Balken vveisen, den in benachbarten Varaždinske Toplice (Aquae Iasae) entdeckten antiken Wohnobjekten ahnlich.24 Vorlaufige Analyse der Funde, einschlieBlich numismatischer, deutet aber auf keinen groBen chronologischen Unterschied zvvischen den beiden beschriebenen Hausbodentypen hin. Es ist jedenfalls interessant, daB man auf dieser Seite des Kastrums keine Boden aus quadratischen Ziegeln fand. Sovvohl die bisher geborgenen Architekturele-mente als auch die Form der Erdoberflache vveisen keine Spuren einer Wasserzisterne auf. Diese Erschei-nung scheint fiir spater entstandene Kastra charakteris-tisch zu sein.25
Diese vvichtigste Phase ist auch durch zahlreiche bevvegliche Funde sehr gut dargestellt. Neben ervviihn-ter Frauenbestattung konnten noch mehrere Funde geborgen vverden, die fiir Nekropolen und Siedlungen der zvveiten Halfte des 4. und ersten Halfte des 5. Jh. charakteristisch sind: Arm- und Fingerringe mit zoomorph gestalteten Enden, Fingerringe aus Silber und Bronze mit Gemmen und Zvviebelknopffibeln in verschiedenen GroBen (auch reparierte) (Taf. 1: 2,3).26 Aus dieser iibergangsperiode vvurden auch diin-nvvandige flache Gliiser, gelegentlich mit applizierten kobaltblauen Tropfchen, gefunden (kleine Tropfen sind gruppiert, die groBeren kommen selbstiindig vor, Taf. 1: 17,18).27 Die eisernen Gegenstiinde sind sehr gut erhalten, dank der Bodenbeschaffenheit (Humus, zerbrochener Schiefer) und dem an Mangan reichen Limonit (bis zu 9%2S - die Analysen sind noch im Gange), den man in benachbartem Gebirge finden kann. Es handelt sich um Schlosser (Taf. 2: 13) und Schliissel, Tiir- oder Holzdeckelgriffe (unbefestigte und befestigte), groBe Keile verschiedener Formen fiir Holzbalken und -bretter oder Mobel, eisernes Werkzeug, vvie z.B. Holzbohrer, MeiBel, Steinspitzen, Pfrieme, Nadeln, Kerbgeriite; Ackergeriite vvie z. B. Hacken (Taf. J: 17), Sense, Sensenring. Wir vveisen hier noch drei Pflugeisen vor, die in Zimmerecke einer villa rustica am Fuae des Kastrums gefunden vvorden sind; dies ist ein oft vorkommender Fund in Pannonien, der ein Kompleti bilden konnte.29 Man fand auch Knochengegenstande, beispielsvveise Kamme, Ziernadeln, Zierplattchen, Messergriffe, seltsame Pfrieme. Aus dieser Zeit stammen auch iiberreste eines
j
I . imsiMmm

Abb. 5: Kuzelin bei Donja Glavnica. Bronzene Blechkanne aus der Siedlung.
Abb. 6: Kuzelin bei Donja Glavnica. Eiserne awarische Pfeilspitze aus der Siedlung. M. = 1:1.
romischen Prunkvvagens, ein iiuBerst seltener Fund in Pannonien.30 Und gerade in dieser Periode kommen die keramischen Funde am oftesten vor (Taf. 4). Es handelt sich vor allem um kleinere Becher mit Bleiglasur und einer Reihe senkrecht eingeritzter Linien, hohe Kriige mit ebenfalls bleierner Glasur, flache Schiisseln und Teller. Weiters findet man auch FuBnapfe mit Glasur, Topfdeckel aus mit Kalzit ver--mischtem Ton, einfache Schiisseln mit und ohne
Wellenlinienverzierung usvv.31 Von chronologischem Standpunkt aus ist ein Fund iiuBerst vvichtig. Es ist eine Kanne aus ausgehammertem Bronzeblech, mit ange-lotetem Boden und repariertem Hals, auf dem einst ein Henkel befestigt war. Solche Kannen sind uns schon aus Cibalae, Siscia. Carnuntum usw. bekannt und vverden in den Zeitraum vom 3. bis in die 1. Halfte des 5. Jh. (Abb. 5) datiert.32
Referemlokalitat: Aquae Iasae (Varaždinske Toplice), 35 km nordostlich; 1953-1990 Ausgrabungen der urbanen Zone; Phase 3, Konstantin der GroBe (eine Inschrift iiber die Erneuerung ervvahnt die Brand-zerstorung) - Ende des 4. Jh.: viel Keramik- und Glas-bruchstiicke, Miinzen: die Zerstorungsschicht kann in die Zeit der Auseinandersetzungen zvvischen Theo-dosius und Magnus Maximus um Poetovio datiert vverden. Gorenc, Vikić (Anm. 24) 16, 22.
Nach den Einstiirzen der Hunnen finden die Geschichtsereignisse vvieder ihre Ruhe in diesem Teil Pannoniens. Zur Zeit Odoakers, Theoderichs und Wiederherstellung von Byzanz um 537/8 blieb die Provinz Savia auBerhalb in Alpen/Donauraum und syrmisch-niederpannonischen Gebieten vorherrschen-den kriegerischen Ereignisse. Die Langobarden ge-vvinnen vertragsgemiiB dieses Gebiet im Jahre 546/7, so daB organisiertes spiitantikes Leben in der Umge-bung Kuzelins erst nach 568, als die Langobarden nach Italien vveitergezogen sind, eine Wende erleben vvird.33 Das Leben auf dem Kuzelin vvurde damals ganz kurz und zum letzten Mal vviederhergestellt. Der friihavvarische, "besonders zugedachte" Pfeil (Abb. 6) vvurde auf den schvviichst verteidigten Punkt der alten Kuzelin-Befestigung abgeschossen. Pannonien befin-det sich an der Schvvelle "einer zvvei Jahrhunderte lan-gen, dunklen Periode." Die karolingisch-kroatische Koalition vvird erst 796-800, nach langvvierigen kriegerischen Auseinandersetzungen (Annales Regni Francorum; De Administrando Imperio C. 30) eine neue politische Ordnung einbringen konnen: Illyricum des Kaisers Augustus - Pannonien und Dalmatien -stellt fiir die Kroaten den Rahmen neuer Heimat dar. Der 69. Imperator nach Augustus hatte sich mit dem Preis einverstanden erkliirt; der Westen errichtete vvieder die ostliche Grenze. Unlangst haben vvir auf dem nie vvieder erneuerten Kuzelingebiet34 Spuren heidnischer Ortsnamen der altslavvischen Religion erster Generation der Kroaten entdeckt.
1	1.. Dobronić, Topografija zemljišnih posjeda zagrebačkog kaptola prema izvorima Xlll. i XIV. stoljeća, Kad JAZU 286, 1952,215; dies.. Po starom Moravču (1979) 23.
2	V. Sokol, Područje sjeverozapadne Hrvatske u razdoblju između 400. i 800. godine (velika seoba naroda); Antička nalazišta, in: 40 godina arheoloških istraživanja u sjeverozapadnoj Hrvatskoj (1986) 54-60, 112, 120, 122.
1 V. Sokol, Najnovija arheološka istraživanja u Prigorju, in: Arheološka istraživanja u Zagrebu i njegovoj okolici. Izd. Hrv. arh. dr. 6 (1981) 180, 182; ders. (Anm. 2).
4	V. Sokol, Grob br. 7 kulture žarnih polja iz Moravča kod Sesveta (Zagreb), Arh. vest. 39-40, 1988-1989, 430.
5	Dobronić 1979 (Anm. 1)73-75.
6	Dobronić 1952 (Anm. I) 216, 217.
7	V. Klaić, "Castrum antiquum Paganorum", Vjes. Hrv. arh. dr. 7, 1903-1904, 10-14.
8	Dobronić 1952 (Anm. 1) 218; Sokol (Anm. 3) 184; N. Klaić, Medvedgrad (mi) 23, 24.
9	Es ist interessant, daB von den alteren Einvvohnern der Donja Glavnica fiir den Berg Kuzelin noch heutzutage gerade dieser Namen gebraucht vvird (Hinvveis Stjepan Kralj).
10	Sokol (Anm. 4) 429.
'1 Im Radius 8 km vom Kuzelin vvurden beiderseits der antiken StraBe Siscia-Aquae Iasae bisher insgesamt acht villae rusticae festgestellt (Abb. /), einige davon sehr groB, wie in Durdekovec (Gradišće) und Vurnovec (Crkvišće): V. Sokol, in: Registar arheoloških nalaza i nalazišta sjeverozapadne Hrvatske (1990) 599, 600, 604, 611, 612, 618, 620, 623; noch mindestens fiinf vverden vermutet, V. Sokol, Nekropola kulture žarnih polja u Moravču, in:........ Izd. Hrv. arh. dr. 17 (im Druck).
12	V. Sokol, Keltski novci na Kuzelinu, Muz. vjes. 17, 1994 (im Druck).
13	D. Božič, Keltska kultura u Jugoslaviji. Zapadna grupa, in: Praist.jug. zem. 5 (1987) 855, 856.
14	Sokol (Anm. 2) 59, 85, 87, 156.
15	Ib., 112, 114, 116, 120, 122.
16	R. Koščević, Antičke fibule s područja Siska (1980) 20-23.
17	N. A. Maškin, lstorija starog Rima (1968) 402,403.
18	J. Klemene, Archaeologische Karte von Jugoslavien: Blatt Zagreb (1938)23.
19	V. Sokol, Doba izmedju antike i ranoga srednjeg vijeka na području Zagreba, in: Zbornik Mimara. Starohrvatska spomenička baština (1994, im Druck).
2« Ib.
21 S. Ciglenečki, Potek alternativne ceste Siscija-Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času 4. do 6. stoletja, Arh. vest. 36, 1985, 266-270.
22	Sokol (Anm. 2) 130, 156.
23	Sv. Jeronim, Izabrane poslanice. Ep. LX, 16 (1990) 139.
24	M. Gorenc, B. Vikić, Varaždinske Toplice - Aquae Iasae (Varaždinske Toplice 1980) 18-20.
25	S. Ciglenečki, Hdhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum. Dela 1. razr. SAZU 31 (1987) 168-169.
26	Sokol (Anm. 2) 130, 156.
27	V. Sokol, Arheološki radovi na lokalitetu Kuzelin (1990 g.). Muz. vjes. 15, 1992, 27.
28	Mineraloški vodič po Medvednici, (1986) 27.
29	E. B. Thomas, Romische Villen in Pannonien (1964) Taf.
85.
30	M. Seper, Rimska kola iz Poljanca kod Ludbrega, Arh. rad. raspr. 2, 1962, 335 ff„ t. 1-3; A. Kiss, Das romerzeitliche Wagengrab von Kozarmislenv, Regeszeti fiizetek, ser. II, 25 (1989) 83-85.
31	V. Jurkić, Antička i kasnoantička nekropola Burle kod Medulina, in: Arheološka istraživanja u Istri i Hrvatskom pri-morju. Izd. Hrv. arh. dr. 11/2 (1986) 167 ff„ si. 21; M. Strmčnik Gulič, Jurišna vas, Var. spom. 34, 1992. 230, t. 1; B. Marušič, Novi nalazi kasnoantičkih kostumih grobova u južnoj Istri i na otoku Cresu, H ist. Arch. 4/1, 1973, 72.
32	J. Brunšmid, Colonia Aurelia Cibalae, Vjes. Hrv. arh. dr. 6. 1902, 153, 154, si. 83; ders., in: Corolla memoriae losepho Brunšmid dicata, Izd. Hrv. arh. dr. 4 (1979) 91, 92, si. 83; E. B. Bonis, Der kaiserzeitliche Bronzefund von Zomba, Fol. Arch. 34, 1983. 108-110, Abb. 11; Germanen. Hunnen und Awaren, Ausstellungskatalog (1987) 335, Nr. 9, Taf. 42; VII,9; M. Bolla, Riv. Arch. Ant. Prov. Dioc. Como 161, 1979, 37; dies., Not. Chios. Monast. Magg. 43-44, 1989, 95 ff„ tav. 46-59 (Hinvveis Dragan Božič, Ljubljana).
33	P. Diaconus, Historia Langobardorum (1988) 65, 79.
34	Sokol (Anm. 19).
Prof. Vladimir Sokol Muzej Prigorja-Sesvete Trg D. Domjaniča 5 H R-41260 Sesvete-Zagreb
Taf. I: Kuzelin bei Donja Glavnica, Siedlungsfunde. 1-5,9-12, 15,16 Bronze; 6-8,13,14 Eisen; 17,18 Glas; 19Ton.M.= 1:2.
Taf. .i: Kuzelin bci Donja Glavnica, Siedlungsfunde. AI los Eiscn. M. 1-16 = 1:2; 17 = 1:4.
Vranje near Sevnica: A Late Roman Settlement in the Light of Certain
Pottery Finds
Timotej KNIFIC
Izvleček
Avlor predstavlja raziskovanja naselbine Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici v Sloveniji. V prvem delu podaja zgodovino raziskav najdišča, v drugem pa se posveča problematiki langobardske, zgodnjebizantinske in lokalne grobe poznoantične lončenine v Sloveniji. Na osnovi teh najdb posredno osvetljuje zgodovinsko ozadje, ki je botrovalo premenam v naselbini.
Abstract
This article presents the results of exeavations at the settlement of Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica in Slovenia. The first section discusses the history of research at this site, whilst the second section considers Lombard, Early Byzantine and local late Roman pottery in Slovenia. The historical back-ground of the settlement is indirectly illuminated through these finds.
I.
Approximately twenty upland settlements, dated to the 5'" and 6th centuries AD, have been found in Slovenia in the last 25 years. Their remains, located on naturally defensible hilltops, extend from the Vipava valley in the west to Kozjansko in the east (Fig. /). The majority of these settlements are stili poorly researched, knovvn in most cases from the characteris-tic configurations of the land and from stray finds, vvhilst extensive arehaeological excavation has only rarely been undertaken (Ciglenečki 1987). The most important of these sites (in terms of the extent of exca-vation) is that of Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, vvhich has been conserved as an arehaeological park (Fig. 2; Knific 1991, 19-23).
Ajdovski gradeč is an elongated hill above the val-ley of the Vranje stream. The settlement is hidden behind Veliki vrh in the middle of a fertile region, and is only 4 km from the formerly navigable river Sava
The history of research and the more recent diseoveries at Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica was presented by the author at the archacological conference on "Late Roman Upland Fortifications", held in October 1993 in Regensburg, Germany. I have extended this paper for publication in Arheološki vestnik, mainly in the second section vvhich discusses certain pottery. The dravvings (HI. 1-7, and Figs. I. 3. 4. 15, 17) were made by Dragica Knific Lunder (Institute of Archaeology, ZRC SAZU, Ljubljana), the photographs by Tomaž Lauko (National Museum, Ljubljana; HI. H-12. Fin. /6), Boris Vičič (Regional Office for the Protection of the Natural and Cultural Heritage, Ljubljana, Figs. 5-10). and T. Knific (Figs. 2,11-14). The article was translated inlo English by Dr. Philip Mason (Office for the
(Fig. 3). Local people had already diseovered a Roman sarcophagus, composed of two earlier stone urns, on the hill in 1811 (Suppantschitsch 1818, 130-135). As finds once again came to light as a result of the aetivi-ties of treasure hunters tovvards the end of the 19lh cen-tury, the conservator Emanuel Riedl intervened and undertook the first archaeological excavations at Ajdovski gradeč from 1901 to 1905 (Riedl, Cuntz 1910). Inscriptions and many small finds were diseovered, and they also partially excavated the foundations of stone-wa!led struetures and plotted the course of the defensive wall around the settlement.
The image of Ajdovski gradeč vvas essentially changed and supplemented only after 1970, when new excavations by the National Museum of Ljubljana began. The excavations continued with some interrup-tions up to 1990. They were led by the direetor of the Museum, Dr. Peter Petru, up to 1983, after which the excavations vvere led by the author (Knific 1986). Valuable cooperation was provided in the first years
Protection of the Natural and Cultural Heritage, Novo mesto) and proof-read by Barbara Smith-Demo (Zagreb). The material -often stili unpublished - was made available to me by my col-leagues Alma Bavdek (Museum of the Karst Region, Postojna), Polona Bitenc, Dr. Janka Istenič, and Eva Kocuvan (ali from the National Museum, Ljubljana), Dr. Slavko Ciglenečki and Dr. Jana Horvat (bolh from the Institute of Archaeology, ZRC SAZU. Ljubljana), Radovan Cunja (Regional Museum. Koper), Irena Mimik Prezelj (Department of Archaeology, Faculty of Arts, Ljubljana), Darja Pirkmajer (Regional Museum, Celje), Milan Sagadin (Office for the Preservation of the Natural and Cultural Heritage, Kranj) and Boris Vičič (mentioned above). I would like to thank ali of them for their efforts and for access to the material.
by a team from the Institut fiir Vor- und Friih-geschichte in Munich under the direction of Dr. Thilo Ulbert (Petru. Ulbert 1975). The excavations were paralleled by conservation work from the very start, so that ali discovered architectural remains have been preserved.
Each phase of excavation was concentrated on indi-vidual settlement units. In 1970-72, this was the eccle-siastical complex and cemetery. The ecclesiastical complex was located in the highest part of the settlement and was composed of two double-naved church-es and a baptistery (Fig. 4: 1-3; Ulbert 1975). The upper church had a semicircular apse, and the lower church had a semicircular bench for the priests. A cemetery vvith 41 inhumation graves from 5,h and 6lh centuries was located on an easily accessible saddle belovv Ajdovski gradeč (Fig. 4: 13; Bachran 1975).
Similar ecclesiastical complexes are rare in the eastern Alpine regions: the only other example in
Slovenia is that at Kučar above Podzemelj in Bela Krajina (Ciglenečki 1986). Analogies for the lovver church with its free-standing priest's bench are much more numerous (Bierbrauer 1988, 46 ff.).
The next archaeological campaign - in 1974 - was concerned with the excavation of two houses. The first house (called house A), located near the upper church, was distinctive, as is shown by the arrangement of the rooms and the rich finds; it was interpreted as probably having been an episcopal residence (Fig. 4: 5; Petru 1979). The house had four rooms and was almost 18 m long and 9 m wide. Certain finds from this house were exceptional, such as a loom-weight in the shape of the goddess Luna, a bronze bowl, stamped pottery (cat. A 1, 2), small amphorae called spatheia (cat. D 1. 3,4), a marble mortar and a silver pin, but domestic artifacts were quantitatively dominant. particularly simple ves-sels (cat. C 2) mainly in the form of pots and bowls (Knific 1979. 732 ff.).
Fig. I: Map of (partially excavated and published) upland settlements of the 5lh and 6lh centuries in Slovenia: I - Sv. Katarina above Nova Gorica (Svoljšak 1990), 2 - Sv. Pavel above Vrtovin (Svoljšak 1985), 3 - Tonovcov grad near Kobarid (Ciglenečki 1994), 4 -Ajdna above Potoki (Leben. Valič 1978; Sagadin 1987). 5 - Sv. Jakob above Preddvor (Valič 1990), 6 -Trnje near Škofja Loka (Ciglenečki 1987, 89), 7 - Gora sv. Lovrenca above Polhov Gradec (Petru 1967 a; Slabe 1980), 8 - Križna gora near Lož (Urleb 1974, 63-65. 69-71. app. 1: Ciglenečki 1987. 82), 9 - Limberk above Velika Račna (Ciglenečki 1985, 261-263), 10 - Korinjski hrib above Veliki Korinj (Ciglenečki 1985), 11 - Vipota above Pečovnik (Ciglenečki. Pirkmajer 1987; Ciglenečki 1993), 12 - Rifnik near Šentjur (Bolta 1981). 13 Gradišče at Zbelovska gora (Ciglenečki 1992. 81-85). 14 Tinje above Loka near Zusem (Ciglenečki 1982; Ciglenečki 1984. 315. 326). 15 - Vranja peč near Lipni dol (Ciglenečki 1992, 53-55). 16 - Gradec above Prapretno (Ciglenečki 1981; Ciglenečki 1984), 17 - Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (Petru. Ulbert 1975; Knific 1979; Petru 1979; Ulbert 1979). 18 -Svete gore above Bistrica ob Sotli (Korošec, Korošec 1978; Korošec 1978), 19 - Zidani Gaber al Gorjanci (Petru 1967, Ciglenečki I987a). 20 - Kučar above Podzemelj (Ciglenečki 1986).
The second house (B), with a single room and an entrance vvindbreak, was built on the \vestern slope (Fig. 4: 7; Ulbert 1979). The house contained wealthy finds, most of which had been excavated in 1901-1905 (Riedl, Cuntz 1910, 3 ff„ T. 2; Knific 1979, 743 ff.).
The 1977-78 excavations concentrated on the vvater cistern (Fig. 4: 4). This reservoir was stili visible a hundred years ago (Rutar 1891, 208): "There is a square well, 5 x 4 m. in the hillfort, in which tliere is always water tliat does not dry up even in the worst drought. This well might be very deep. hut it is lialf filledwith ruhhle." When rediseovered in 1974, it was completely filled with stone. When the debris had been removed to a depth of 2.5 m, water appeared amongst the stones. A 15'" or 161'1 century hoard was found just above its surface by the northern vvall: an iron sword, 123 cm long, with a pottery vessel beside it. Well-pre-served sections of the vvooden roof construction and elements of worked wood from the surface above the cistern vvere found in the water amongst the stones (Fig. 5; Knific 1991, 19-23, 103-104): beams and shingles as well as planks. The analyzed vvood samples are dominated by common oak and related species, and often fir. A trough, hollovved from a single piece of oak, lay amongst them (Fig. 6). It vvas 1.5 m long with a drainage hole in the bottom.
Worked stone, two altars and fragments of mortu-ary arehiteeture, also lay amongst the smaller stones
and wood. One shows four deceased individuals, the second a seribe, and the third vvas part of an inseription (Petru 1980). The stone monuments had been brought to Ajdovski gradeč from some Roman cemetery in the valley and vvere used in construction (Šašel 1975).
The remains of the vvooden platform above the cistern lay right at the bottom of the cistern (Fig. 7): a cover vvitli its opening, a ladder (the rungs hazel, the side pieces birch), the vvooden plank enclosure of the vvell opening, and a piece of roof ridge capping, made from half a thin tree trunk (Fig. ti). Many vvedges of birch vvere also found, as vvell as a pulley vvheel of birch, bucket bases of yew, alder and fir, a bucket hoop of juniper, and a vvooden distaff and horn spindle-vvhorl (Knific 1991,22-23).
The dimensions of the vvater cistern vvere 5.40 x 4.00 m and it vvas cut 6 m deep into the bedrock. The cistern had 60 cm thick vvalls. They vvere built of stone and hard mortar mixed vvith crushed tile. The vvalls vvere smoothed and polished on the inner surface and vvere vvater-proof. The cistern vvas damaged by fire at some point, as vvere the other buildings in settlement. The original surface vvas seraped during its reconstruc-tion and replastered and polished.
The cistern had a capacity of 100,000 litres of vvater. Rainvvater vvas collected in il from the sur-rounding shingle-covered roofs. A vvooden platform of thick planks, cut from half a tree trunk, stood above the
/r,,, 2: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, a fortified upland settlement, conserved as an archaeological park.
cistern. There was a ca. 1 x 0.5 m opening with a cover betvveen the planking. A wooden trough stood on the platform. The walls above the platform were narrower and covered by a four-planed roof. The roof beams were grooved longitudinally for the attachment of shingles, which were cut diagonally at one end for this purpose.
The water cistern was located on the edge of the set-tlement, as a part of the defensive wall. Therefore, the construction above the cistern has been interpreted as a defensive tower. the lloor levels of which were acces-sible by ladder. Support for such an interpretation would come from tvvo Slovenian sites. The first is Korinjski nrib above Veliki Korinj. vvhere apart from a
church, five defensive tovvers were excavated. one of which had a water cistern at its base (Ciglenečki 1985, 256, Fig. 4). The other site is Sv. Pavel above Vrtovin in the Vipava valley: a high water tower stili stands below the prominent settlement (Osmuk 1982). As can be seen in the cases of Ajdna above Potoki (Leben. Valič 1978, 539) and Rifnik near Šentjur (Bolta 1981, 9), water cisterns vvere the second most important component of 5lh-6th century upland settlements after churches.
The third component was dwelling structures. These were the main subject of our excavations in 1980-82: tvvo houses next to the four-roomed house A (suggested episcopal residence) were excavated at this
Fig. 3: The position of Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (Map 1:5000).
time. A stone-built house C stood to the east of it with a regular plan and a central room, measuring almost 10 x 8.5 m. (Fig. 4: 8). A courtyard on the northern side and a small annex on the south vvere also part of this house. The remains of a vvall in the centre of the central room and different floor levels suggest that the room vvas probably divided (Fig. 9). A paving proba-bly covered only the half nearest to house A, the other half being floored with beaten earth. A stone quern vvas found here in situ. The house was built parallel to and only half a metre from house A.
Excavation proved that this had not been the first building at this location. The stone-built strueture was exactly superimposed on the plan of an earlier vvooden house. The outline of the earlier building was recorded by vvooden posts driven deep into the ground. The oval pit in the centre used for storage could also have been
a part of the earlier house (Fig. 9), vvhilst the two other later pits vvere probably created by digging for sand to be used during the construction of the new house. The pits vvere filled vvith finds, mostly pottery from the end of the 4lh century and the first decades of the 5th cen-tury.
A large quantity of animal bones vvere scattered throughout ali the houses. As vvas determined by Dr. Joachim Boessneck, 97.5% vvere from domestic ani-mals. The majority vvere the bones of small ruminants, i.e. sheep and goats, pig bones vvere the next most common, and cattle bones vvere third. In reality, con-sidering the vveight of cattle, mainly beef vvas con-sumed. The diet vvas enriched vvith chickens and pigeons. The most common vvild animals vvere deer, follovved by vvild pig. The list is rounded off by roe deer, rabbit and beaver. Many river fish vvere eaten.
Fig. 4: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, the plan of the settlement: 1 - the upper church; 2 - tlic lower church; 3 - the baptistery; 4 - the vvater cistern: 5 - a house. the putative episeopal residence (A); 6 - the building vvith central heating (D); 7. 8, 9 - houses (B, C, E); 10 - a house (G) and the rampart; U - a dvvelling extension (F): 12 - a defensive tovver: 13 - the cemetery: 14-19 - unexcavated struetures.
particular carp species, but also wall-eye or barbel, a fish similar to bleak (Leuciscus virgo), and even a type of salmon over a metre in length.
A rectangular building with a single room (house D; 6 x 7 m) was different from ali other houses {Fig. 4: 6). It vvas placed in such a manner that it formed a small square in the centre of the settlement together with the upper church and house A (Fig. 10). Its small size, the scarcity of finds and a central heating system differen-tiated it from the other houses. The house was built of stone vvith a floor of lime mortar. Channels for central heating, covered with stone slabs, ran under the floor. The frequent renovation of the heating system shows that they vvere not very competent in this technology: the channels leaked before they were completed, the furnace opening was rebuilt twice, and the right-angled channels were later connected with diagonal channels. These efforts to service the central heating system shows that they definitely required a warm room without smoke and soot. This together with the absence of the usual finds characteristic of dwelling houses, and the small size of this building located in the centre of the settlement, would suggest that special valuables were kept here, possibly manuscripts and cloth.
In 1985 and 1986, research was concentrated on the defensive system, built to protect the settlement. The defensive tower on the eastern slope was excavated (Fig. 4: 12), along vvith tvvo houses built on the very edge of the settlement (Fig. 4: 9,10). The remains of
the tovver vvere exceptional in terms of the solidity and thickness of the vvalls that protected a rectangular room less than 4 m2; the outer vvall vvas 1 m thick (Fig. 11).
House E on the eastern slope, vvhose northern vvall vvas attached to the line of the defensive rampart, had three rooms (Fig. 4: 9). An irregularly rectangular room and a triangular extension to the external vvall of the settlement, to vvhich the house was generally adapted, vvere excavated (Fig. 12). Apart from finds of a domestic nature. many tools vvere also found - an avvl. a knife, vvhetstones, and savvs - hence this house may have belonged to a craftsman. A deer antler, the ravv material for the production of spindle-vvhorls and combs. vvas found amongst the tools. One such spin-dle-whorl, produced vvith a lathe, fell into the vvater cistern along vvith a vvooden distaff, vvhilst hom combs vvere found throughout the settlement.
The original house B vvas later enlarged vvith an annex, vvhich vvas excavated in 1985-1986 and desig-nated house F (Fig. 4: 11,5). It contained a quern and many characteristic domestic pottery vessels (cat. C 1, 4,5).
House G on the vvestem ridge vvas poorly pre-served, although its narrovv plan can nonetheless be discerned (Fig. 4: 10,14). Domestic objects vvere mainly found in this humble house. Simple handmade pottery, vvhich vvas not found elsevvhere in the settlement, vvas also found amongst the plentiful domestic pottery (cat. 6, 7). The structure adjoins the defensive
Fig. 5: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, the vvooden remains of the roof and well platform in the vvater cistern.
Fig. 6: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, the oak trough in the vvater cistern.
wall of the settlement, vvhich has step-like foundations here because the steep nature of the terrain.
The defensive vvall continues from this house along the northern slope, vvhere it can be traced through the configuration of the land, although more extensive research has not yet been undertaken. The last excava-tion, vvhich took place in 1990 to the vvest of the upper church, did not yield the expected results in this respect. Many other areas requiring excavation remain. Such a project is planned to begin after the publication of a nevv study about Ajdovski gradeč, cur-rently being prepared. This project vvould include the continued excavation of the craftsman's house E (Fig. 4: 14), the large house in the middle of the eastern slope (Fig. 4: 15), the already partially excavated defensive tovver nearby (Fig. 4: 16), and the defensive vvall and structures betvveen house B and house G on the vvestem slope (Fig. 4: 17). Other buildings far along the vvestem ridge can be seen from their outlines (Fig. 4: 18,19).
II.
The tvvo vessels vvith stamped decoration from house A at Ajdovski gradeč above Vranje (cat. A 1, 2;
Pl. 1: 1,2; 8: 1,2) vvere not the first examples of such pottery to be discovered in Slovenia (Fig. 15). A fragment from Vratolom near Zidani Gaber at Gorjanci vvas found in 1887 (cat. A 5; Pl. 1: 6; 9:4), vvhilst only a little later, part of a beaker vvas found in the large Migration Period cemetery at Kranj (cat. A 14; Pl. 2: 8; 9: 11). The latter has been published several times (Schmid 1939, 8, Fig. 15; Ložar 1939, 185, T. 18; 12; Werner 1962, T. 18; 2; Simoni 1977-1978, 223 ff„ T. 3; 6; Stare 1980, 80, T. 125; 13). The fragment found during the excavation of the Early Slavic cemetery near the parish church in Kranj in 1953 remained unnoticed (cat. A 7; Pl. 2: 9), unlike the beaker from grave 86 at Rifnik near Šentjur (cat. A 7; P1.2.1; 8:4), vvhich immediately attracted much attention (Bolta 1970-1971, 135, Fig. 8). At this point comprehensive studies of the stamped pottery from vvestern Pannonia (Werner 1962, 54 ff.) and Italy (Hessen 1968) had been published. An analysis of the pottery finds from the territory of now former Yugoslavia vvas also undertaken shortly aftervvards (Simoni 1977-1978, 214 ff.).
Follovving the finds from Vranje in 1974, the col-lection of pottery vvith stamped impressions from Slovenia has slowly grovvn vvith examples from Rifnik near Šentjur (cat. A 6, 8-13; Pl. 1: 7; 2: 2-7; 8: 3; 9: 5-
Fig. 7: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, vvooden artifacts at the bottom of the vvater cistern.
10 a-f), and Ajdovski gradeč above Vranje (cat. A 3,4; Pl. 1: 3-5; 9: 1-3), whilst there are also two new frag-ments from settlement strata in Kranj, i.e. the Late Roman civitas Carnium (cat. A 16, 17; Pl. 2: 10,11; 9: 12,13).
The pottery vvith stamped decoration from Slove-nian sites is divided into jugs, tlasks and beakers. The jug from Ajdovski gradeč above Vranje probably - on the grounds of analogies from Kapolnasnyek, Testona and Carpianello (Werner 1962, 55 ff., T. 17: 1; 19: 5; Hessen 1968, 22 ff., Fig. 2, T. 1: 12; 3: 87) - had a spout for pouring liquid (cat. A 1; Pl. 1: 1; 8: 1). The jug, vvhich is markedly spherical in shape, has a notice-ably thickened base rather than a flat one, so that even if the vessel were to tip. it would always return to its original position because of the weighted base. As the full vessel was undoubtedly too heavy for its ribbon handle, which could easily break off, the spherical form was ideally suited for pouring liquids, since the vessel need only be slightly tilted on the edge of a shelf to pour liquid into a beaker below (Knific 1979, 742).
Two vessels have been identified as tlasks. The first is a typical purse-shaped llask with an everted rim from Ajdovski gradeč above Vranje (cat. A 2; Pl. 1: 2; 8: 2); it is of high quality production and together vvith the jug represents a luxurious drinking set. The second flask. vvhich vvas partially reconstructed from numer-ous fragments found spittered through the occupation layer at Rifnik above Šentjur, has a simple appearance and oval form, made of clay vvith fine inclusions of crushed pottery (cat. A 13; Pl. 2: 7; 9: 10 a-f). Considering its reconstructed dimensions, the rim sherd from Rifnik above Šentjur may also have been part of a flask (cat A 9; Pl. 2: 3; 9: 6), as this fragment is related to the Vranje flask in terms of the quality of vvorkmanship.
Tvvo beaker variants appear in Slovenia. The first contains examples that imitate the purse-shaped flasks, but are smaller (Hessen 1968, 29; variant A): the only complete example comes from the Rifnik cemetery (cat. A 7; Pl. 2: 1; 8: 4), vvhilst tvvo partial beakers, vvhich are sufficiently vvell-preserved for the purse shape to be recognizable, come from the Rifnik settlement (cat. A 8; Pl. 2: 2; 9: 5) and the Kranj cemetery
Fig. S: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, the cistern cover vvith an opening for taking vvater and a segment of roof ridge capping at the bottom of the vvater cistern.
(cat. A 14; Pl. 2: 8; 9. 11). Analogies for these can be found in beakers from the sites of Velke Pavlovce and Cividale-Gallo; this pottery is characteristic of the Lombard Pannonian period (Werner 1962, 55, T. 18: 4; 19: 9; Bierbrauer 1990, 80, Fig. 14: 1,2). The other variant is represented by a beaker from the Rifnik settlement, vvith a poorly marked rim of the neck, vvhere the diameter of the beaker is smallest (cat. A 6; Pl. 2: 7; 8: 3); it can be compared vvith the beaker from Calvisano in Italy (Hessen 1968, 29; T. 26: 86; variant B). The decorated fields - of horizontal bands and hanging triangles - are filled vvith the impressions of hatched stamps of various shapes: crosses, rectangles, rhomboids, circles and palmettes. The most frequent combinations are rectangles vvith rhomboids and crosses vvith rhomboids, vvhilst circles and palmettes appear only tvvice {Pl. 3 and 4). Stamp-decorated pot-tery in vvestern Pannonia and Italy is usually consid-ered to be related to the Lombards, as is pottery vvith a burnished lattice or hatched decoration (Werner 1962, 58 ff.; Hessen 1968, 26).
The first fragments of this pottery found in Slovenia (Fig. 15) vvere discovered in 1941-1943 in the exca-vated settlement strata at Rifnik (cat. B 5, 9; Pl. 3: 5; 10: 5), although only the bovvl fragments from Kranj attracted great attention (cat. B 10: Pl. 4: 2; 8: 6). Nevv fragments vvere discovered at Rifnik during later archaeological excavations (cat. B 6-8; Pl. 3: 6-8; 10: 6-8), and they vvere joined by finds from Ajdovski gradeč above Vranje (cat. B 1,2; Pl. 3: 1,2; 10: 1,2), and Tinje above Loka near Žusem (cat. B 3. 4; PL 3: 3.4; 8: 5). Fragments of a bovvl decorated in such a manner have recently been found during excavations in the tovvn centre of Kranj near Kieselstein Castle, a point from vvhich it vvas possible to control the cross-ing of the river Sava. This vvas important to the civitas Carnium, as is indirectly indicated by the cemeteries at Lajh (Stare 1980) and near the church of St Martin (Sagadin 1988), vvhich vvere located direct!y across from each other on opposite banks of the river.
Pottery vvith burnished lattice or hatched decoration from Slovenia is represented by bovvls and small han-dled jugs. The bovvls vvere biconical in shape, vvheel-turned, vvith a dark, burnished surface and decoration on the vvidest part (cat. B 4, 9-11; Pl. 3:4; 4: I -6; 8: 6; 10: 3-4, 9-11). Similar bovvls, bul vvith more marked
Fig. 9: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house C.
profilation and ringed bases, from Lombard graves at Baumgarten, Poysdorf and Hohenau in Lower Austria and from the Germanic grave at Podbaba near Prague, were already included into a specific group of pottery, which is dated to the early 6th century (Werner 1962, 58-59, T. 22: 1-3,5). When several similar vessels were found in a pottery kiln at Ternitz near Neunkirchen in Lovver Austria, this pottery type was the subject of specific study (Friesinger, Kerchler 1981). These vessels apparently spread in the first third of the 6th century, after the Lombards moved in 505 AD across the Danube from Rugiland to Feld (according to Paul the Deacon), in the district of Tulln, vvhere such pottery was native to the Roman popula-tion; it also appeared later in local variants north of the Danube as vvell (Friesinger, Kerchler 1981, 262-263). The examples from Tinje above Loka (cat. B 4; PL 3: 4; 10: 3) and Kranj (cat'. B 10, 11; Pl. 4: 2-6; 8: 6; 10: 9-11) are stylistically most similar to the examples from Erperesdorf and Nikitsch in Austria, although the latter lack hatched decoration (Friesinger, Kerchler 1981, 262, Fig. 44: 3,4). Vessels vvith burnished decoration from Slovenia are dated to the Lombard Pannonian phase, and the tvvo biconical vessels from Kranj (cat. B 10, 11; Pl. 4: 2-6; 8: 6; 10: 9-11) can be understood as the vvesternmost examples of this group. The rim of a small vessel. possibly a beaker, from Ajdovski gradeč above Vranje (cat. B 2; Pl. 3: 2; 10: 2) is probably also from this period. In contrast, the small handled jug from Tinje above Loka (cat. B 3; PL 3: 3; 8: 5) has an Italian analogy from the site of Vestone (Hessen 1968, 28-29, T. 23: 84).
Hovvever, in an analysis of pottery vvith burnished decoration, it is necessary to take into account the fact that pottery decorated in this manner, and particularly the single-handled jugs, vvas vvidespread as early as the 4,h and 5,h centuries (Friesinger, Kerchler 1981, 235 ff.). A fragment from Rifnik (cat. B 5; PL 3: 5; 10: 5) might have belonged to such an "old" jug. A fragment of a bovvl from house C at Ajdovski gradeč above Vranje (cat. B 1; P L 3: 1; 10: 1) is dated to the end of the 41'1 and the first decades of the 5th centuries; according to the excavator Boris Vičič, it vvas found in the earlier refuse pit, and thus it need not be connected vvith the Lombards. This problem is stili largely unre-
Fig. 10: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, the house vvilh heating channels (D).
solved vvith regard to the Slovenian material, as is also shovvn by a one-handled jug vvith burnished decoration (Fig. 16) found in the cemetery of Roman Neviodunum (Drnovo), vvhere the latest finds extend only to the first decades of the 5th century (Petru, Petru 1987, 48, 80. T. 50: 7; cf. Ciglenečki 1993a, 509, T. 3: 3).
Pottery connected vvith the Lombards is scarce in comparison vvith the abundant local or domestic pot-tery. Such proportions are apparent at Ajdovski gradeč above Vranje and at the other upland settlements in Slovenia. Local pottery has been considered to a certain extent in the presentation of fortified elevated settlements, such as Ajdovski gradeč above Vranje (Knific 1979), Rifnik near Šentjur (Bolta 1980), Korinjski hrib above Veliki Korinj (Ciglenečki 1985), Vipota near Celje (Ciglenečki, Pirkmajer 1987) and especially in connection vvith the discoveries at Gradec near Prapretno (Ciglenečki 1981, 423-427) and Tinje above Loka nearZusem (Ciglenečki 1984).
Although certain differences are noticeable among the domestic pottery from different sites, it is nonethe-less easy to recognize, similar and characteristic. Pots and bovvls vvith everted rims are the most common forms. The coarse, mottled surface is frequently undecorated (examples from Ajdovski gradeč above Vranje: cat. C 1, 2, Pl. 5: 1,2; 11: 1,2). The main dec-orative elements are small horizontal grooves and wavy lines (examples from Ajdovski gradeč above Vranje: cat. C 3,4; Pl. 5: 3,4; 11:3,4). The dimensions of the vessels are extremely variable: the largest exam-ple is 27.5 cm high. vvhilst the smallest, a beaker, bare-ly reaches 4.7 cm (cat. C 5; PL 5: 5; 11: 5). Hand-throvvn products, such as the pots from house G (cat. C 6, 7; Pl. 5: 6,7; 11: 6,7), are rare.
Apart from pottery connected vvith the Lombards, and the predominant local, domestic pottery, excava-tion of the houses at Ajdovski gradeč above Vranje also produced small early Byzantine amphorae, the so-called spatheia (cat. D 1-8; Pl. 6: 1-9; 7: 1; 12: 1,2). The first spatheion vvas found in 1901-1905, north of the upper church (Riedl, Cuntz 1910, 12, Fig. 20). They have also been found at other upland settlements in Slovenia (Fig. 15), such as Križna gora near Lož (cat. D 12. 14, 15; Pl. 7: 5,7,8). Korinjski hrib above Veliki Korinj (cat. D 9, 10; PL 7: 2,3), Rifnik above
Fig. 11: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, the defensive tovver on the eastem slope.
Šentjur (cat. D 11, 13; Pl. 7:4; 6:6; 12:4), and recent-ly in Koper, where an almost complete spatheion has been excavated (cat. D 17; Pl. 7: 10; 12: 5), whilst the excavator Radovan Cunja has stated that another six rims and ten bases of small amphorae were found in the occupation layers. One rim fragment, vvhich prob-ably belongs to such an amphora. vvas found in the settlement strata at Carnium (cat. D 16; Pl. 7: 9).
A comprehensive analysis of spatheia has been given by Michael Mackensen in the publication of material from the Byzantine castellum at Sadovec in Bulgaria; he classified these amphorae to the Benghazi Late Roman 8a/Keay XXVI/Scorpan XVI S type (Mackensen 1992,245 ff.). Its characteristics include a slender body, hard firing, brick red to brovvnish colour, frequently vvith a yellowish surface. They may have tvvo handles or none. The rim diameter is 5.5 cm-7.5 cm, the greatest diameter is 10 cm-12 cm, the height is 40-45 cm, vvhilst the lovver end is 3-4 cm long. They originated in the eastern Mediterranean and vvere in use in the 6th and the first half of the 7th centuries, vvhich is particularly true of Early Byzantine utiliza-tion of them in castella and fortified elevated settle-ments (Mackensen 1992, 247. 251).
These characteristics are also valid for the examples from Slovenia, vvith the exception of the example from Koper (cat. B 17; Pl. 7: 10; 12: 5), vvhich has a more slender body, is light brovvn, vvith a rim diameter of 6.4 cm, a body diameter of 8.4 cm, a height of 43.2 cm, a 7 cm long conical base and a capacity of 0.7 litres. The remainder have the follovving dimensions: rims from 6.7 cm to 7.65 cm, diameters from 11.5 to II .9 cm, heights from 40.5 cm to 44.8 cm, and capacities from 1.6 to 1.9 litres. As the individual small amphorae discovered in the settlement strata of sites in Slovenia vvere almost always only preserved in fragments, it is clear that spatheia vvere in fact utilized into the very latest period of the fortified elevated settlements, thus to the end of the 6th century, vvhen these settlements vvere abandoned one after the other. This vvas possibly not relevant at Carnium (Kranj), and vvas definitely not the čase at Justinopolis (Koper), vvhere settlement con-tinued.
Fig. 12: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, a house (E) vvith a triangular extension.
The elevated fortified settlement at Ajdovski gradeč above Vranje vvith its strictly planned layout, in vvhich a central position vvas accorded to an ecclesiastical complex, vvould indicate that its inhabitants vvere spir-itually influenced by Christianity. The small finds mostly belong to the Late Roman world, in vvhich the Romanized natives in this and other related settlements attempted to lead an independent existence, removed from the large towns and main roads. The pottery vvith stamped decoration and vvith burnished hatched decoration refers indirectly to the political authority that the Lombards, then newly arrived in Pannonia and later the conquerors of Italy, exercised over the country, vvhilst the spatheia on the other hand indicate the continued existence of at least trade links vvith the Early Byzantine Mediterranean vvorld.
CATALOGUE
(Abbreviations: D. or d. = diameter, h. = height. inv. no. = inven-tory number)
A. 1'otterv with Stamped Impressions
1.	Jug: Pl. 1: I; H: 1. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house A. room I; excavated in 1974. Well-cleaned clay, fired brick red (individual fragments of the jug vvere fired a grey colour). The surface of the spherical jug is burnished. A black slip or coating remains in several places. The jug is decorated vvith hatched stamp impressions in five bands (from top to bot-tom): 1. rectangles; 2. and 3. small rhomboids: 4. large rhomboids; 5. small rhomboids. The decorated zone is interrupted by the base of the handle, vvhich vvas not found. There is a horizontal channel above the decorated zone and a rib belovv the rim. The rim is everted, thickened and cut straight. D. rim: 10.4 cm; d. jug: 20.1 cm; h.: 18.1 cm. Narodni muzej, Ljubljana (NM Lj), inv. no. R 11706. Lit.: Knific 1979, 753, Fig. 49.
2.	Flask: Pl. 1: 2; S: 2. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house A. room II; excavated 1974. Refined clay, fired yellow-brown. The exterior is burnished and covered vvith a transparent coating. The purse-shaped llask is decorated vvith
Fig. 13: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, dvvelling extension (house F).
stamped impressions in four bands (from top to bottom): 1. cross-es; 2. and 3. small hatched rhomboids; 4. hatched rectangles; belovv this zone, there are nine pendant triangles, made up of deeply impressed rhomboids. There is a horizontal rib above the decorative zone. The rim is everted and the edge is not preserved. Preserved d. rim 7.7 cm; d. base 7.2 cm; h.: 16.1 cm. NM Lj, inv. no. R 11705. Lit.: Knific 1979, 734-735, Fig. 48.
3.	Two fragments of a beaker: Pl. 1: 3,4; 9: 1,2. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, on the terrace north of the upper church; excavated 1990. Clay mixed with fine-grained sand; fired dark grey. The surface is burnished, but rough. The beaker was decorated with a band of hatched rectangles and at least three bands of hatched rhomboids. Dimensions of the fragments: 3.4 x 2.2 cm and 2.7 x 2.5 cm. NM Lj, temp. no. 90/136. Lit.: unpublished.
4.	Rim sherd of a beaker: Pl. 1: 5; 9: 3. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house C; excavated 1981. Refined clay, fired brovvn. The surface is burnished. A band of stamped hatched rectangles, with at least one band of hatched rhomboids belovv, circled the neck. Dimensions of the fragment: 5.1 x 2.25 cm. NM LJ, inv. no. R 11992. Lit.: unpublished.
5.	Part of the body of a vessel: Pl. I: 6; 9: 4. Site: Vratolom near Zidani Gaber in Gorjanci; excavated 1887. Refined clay, fired red-brown. The surface is burnished. Tvvo sherds are preserved. Stamped decoration in five bands: I. crosses; 2.-4. hatched rhomboids; 5. crosses. Dimensions: 7.0 x 5.35 cm. NM Lj, inv. no. R 2750. Lit.: Petru 1967,436, T. 1: J, 2.
6.	Beaker: Pl. 1: 7; 8: 3. Site: Rifnik near Šentjur, house 3; excavated 1976. Refined clay, fired light brovvn. The surface of the purse-shaped beaker is burnished. The stamped decoration circles the shoulder of the beaker in three bands: 1. hatched cir-cles; 2. and 3. hatched palmettes. D. rim (reconstructed): 4.5 cm; d. beaker: 8.65 cm; d. base: 5.1 cm; h.: 7.4 cm. PM Ce, inv. no. 593. Lit.: Bolta 1981, 22, T. 22: 51; 34: 14.
7.	Beaker: Pl. 2: 1; 8: 4. Site: Rifnik near Šentjur, grave 86; excavated 1967. Refined clay; fired gray-black. The surface is burnished vvith remains of a shiny dark coating on the neck. The purse-shaped beaker is decorated vvith tvvo rovvs of stamped hatched circles and ten pendant triangles, composed of stamped hatched rhomboids. The rim is everted. D. rim: 8.0 cm; d. beaker: 10.9 cm; d. base: 6.4 cm; h.: 10.9 cm. Pokrajinski muzej (Regional Museum), Celje (PM Ce), inv. no. 401. Lit.: Bolta 1981, 36, T. 15: 12; 34: 18.
8.	Part of the rim and body of a beaker: Pl. 2: 2; 9: 5. Site: Rifnik near Šentjur, in front of the entrance to house 3; excavat-ed 1985. Refined clay, exterior grey vvith traces of a dark coating, interior brown-grey, core fired light brovvn. The surface is burnished and decorated vvith seven bands of deeply stamped rhomboids. The rim is everted. Dimensions: 8.1 x 6.6 cm. PM Ce, inv. no. 1574. Lit.: Pirkmajer 1986, 284, Fig. 59.
9.	Part of a flask rim (?): Pl. 2: 3; 9: 6. Site: Rifnik near Šentjur, near the prehistoric houses; excavated 1985. Refined clay, grog tempered; fired yellow-brown to dark grey. The surface is burnished. The stamped decoration consists of a band of hatched rectangles vvith a band of hatched rhomboids belovv it. A horizontal rib above the decorated zone. Everted rim. Dimensions: 4.5 x 4.4 cm. PM Ce, inv. no. 1573. Lit.: unpublished.	.„ .,
10.	Part of the body of a vessel: Pl. 2:4; 9:7. Site: Rilnik near Šentjur, near the prehistoric houses; excavated 1985. Refined clay, grog tempered, fired grey. Surface burnished. The stamped decoration consists of a rovv of hatched rectangles and tvvo bands of hatched rhomboids. Dimensions: 3.55 x 3.2 cm. PM Ce, inv. no. 1570. Lit.: unpublished.
11.	Part of the body of a vessel: Pl. 2:5; 9:8. Site: Rifnik near Šentjur, near the prehistoric houses; excavated 1985. Refined clay, surface grey, core grey to brovvn. Surface burnished. The stamped decoration consists of a band of hatched rectangles and three bands of vvorn hatched (?) rhomboids. Dimensions: 3.4 x 2.95 cm. PM Ce, inv. no. 1571. Lit.: unpublished.
12.	Part of the body of a vessel: Pl. 2: 6; 9:9. Site: Rifnik near Šentjur, near the prehistoric houses; excavated 1985. Refined clay, fired grey. Surface burnished. The stamped decoration consists of a section of a pendant triangle composed of hatched rhomboids. Dimensions: 3.25 x 3.25 cm. PM Ce, inv. no. 1572. Lit.: unpublished.
13.	Fragment of a flask: Pl. 2: 7; 9: 10 a-f. Site: Rifnik near Šentjur, betvveen houses 3 and 4; excavated 1977. Refined clay, grog tempered; exterior dark grey, interior light brovvn. The exte-rior surface is divided by tvvo horizontal ribs vvith the stamped decoration in the zone betvveen them: tvvo upper bands of crosses, belovv vvhich are pendant triangles of hatched rhomboids. D. (reconstructed) flask: 14.3 cm; d. base 8.0 cm. PM Ce, inv. no. 766-769,988, 1059. Lit.: Bolta 1981, 22, T. 23: 1-7.
14.	Part of a beaker: Pl. 2: 8; 9. 11. Site: Lajh at Kranj, ceme-tery, excavated 1901. Refined clay, fired dark grey. Surface burnished. A fragment of the body vvith the transition to the neck and to the base of the beaker preserved. It vvas decorated vvith a band of hatched rectangles and vvith pendant triangles, composed of stamped hatched rhomboids. Dimensions of the largest fragment: 7.1 x 4.6 cm. NM Lj, inv. no. R 3727. Lit.: Schmid 1939, 8, Fig. 15.
15.	Fragment of a vessel: Pl. 2: 9. Site: Kranj parish church, south side; excavated 1953. Description and dravving after docu-mentation in the NM Lj. Refined clay; fired a reddish colour. The vessel vvas decorated vvith three horizontal grooves and a band of hatched rectangles above and belovv them. Dimensions: 4.0 x 3.0 cm. The fragment, vvhich should be in the Gorenjski muzej in Kranj (GM Kr), is missing. Lit.: Gabrovec 1966, 250, T. 7: 22.
16.	Fragment of a vessel: Pl. 2: 10; 9: 12. Site: Kieselstein Castle in Kranj, betvveen trench 3 and 4; excavated 1989. Refined clay; surface fired black, core red. Decorated vvith stamped hatched rectangles. Dimensions: 2.4 x 2.3 cm. Temp. location: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine (Office for the Protection of the Natural and Cultural Heritage), Kranj (ZVNKD Kr). Lit.: unpublished.
17.	Fragment of a vessel: Pl. 2: 11; 9: 13. Site: Kieselstein Castle in Kranj, betvveen trench 3 and 4; excavated 1989. Refined clay; surface fired black, core grey. Surface burnished. Three vis-ible bands of stamped decoration: 1. and 2. hatched palmettes; 3. hatched circles. Dimensions: 3.75 x 2.25 cm. Temp. location: ZVNKD Kr. Lit.: unpublished.
B. Potterv vvith Burnished Lattice Pattern Decoration
1.	Vessel rim: Pl. 3: 1; 10: 1. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house C; excavated 1980-82. Refined clay; brovvn grey fracture. Exterior burnished a shiny black and decorated vvith burnished diagonal lines. Dimensions of the sherd: 3.95 x 3.25 cm; theoretical d. rim: 11.9 cm. NM Lj, inv. no. R 11875. Lit.: unpublished.
2.	Beaker rim (?): Pl. 3: 2; 10: 2. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house C; excavated 1981. Refined clay; dark grey fracture. Exterior and interior burnished to a glossy black. The beaker vvas decorated vvith a lattice pattern of burnished diagonal lines. Dimensions: 2.7 x 2.6 cm. NM Lj, inv. no. R 11991. Lit: unpublished.
3.	Small jug: Pl. 3: 3; 8: 5. Site: Tinje above Loka near Žusem, excavated 1980-81. Refined clay; fired grey to black. Surface burnished and covered vvith a shiny coating. There is a
Fig. 14: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, a house (G) and the rampart on the vvestem slope.
lattice pattern of diagonal burnished lines on the shoulder of the one-handled jug. There is a vvide band of dark burnishing belovv it. from vvhich narrovv vertical burnished bands set at regular intervals extend to the base. D. everted rim: 4.25 cm; d. jug: 7.55 cm; d. base: 5.2 cm; h.: 10.9 cm. PM Ce, inv. no. 1581. Lit.: Ciglenečki 1984, 326. Fig. 7: 78.
4.	Bovvl rim: Pl. 3: 4; 10: 3. Site: Tinje above Loka near Žusem, house C; excavated 1980. Refined clay; fired grey. Exterior burnished dark grey; bovvl shoulder decorated vvith a lattice pattern of burnished diagonal lines. Dimensions of the fragment: 6.1 x 4.55 cm. Everted rim. Temp. location: Inštitut za arheologijo. Znanstveno raziskovalnega centra SAZU (Institute of Archaeology, Scientific Research Centre, Slovenian Academy of Arts and S'ciences), Ljubljana (IzA ZRC SAZU Lj). Lit.: Ciglenečki 1984, 326, Fig. 7: 77.
5.	Part of a jug (?): Pl. 3: 5; 10: 5. Site: Rifnik near Šentjur; Schmid's excavations 1941-1943. Refined clay; fired grey. Exterior burnished. dark grey and decorated vvith a lattice pattern of burnished diagonal lines. Tvvo horizontal grooves belovv it. Preserved h.: 11.2cm.PMCe. inv.no. 1241. Lit.: Bolta 1981,29. T. 18: 12.
6.	Fragment of a vessel: Pl. 3: 6; 10: 6. Site: Rifnik near Šentjur, prehistoric house 6; excavated 1957. Refined clay; fired grey. Exterior burnished, dark grey and decorated vvith a lattice pattern of burnished diagonal lines. Tvvo horizontal grooves belovv it. Dimensions of the sherd: 5.3 x 5.2 cm. PM Ce, inv. no. 2665. Lit.: Bolta 1981, 28, T. 27: 32.
7.	Vessel sherd: Pl. 3: 7; 10: 7. Site: Rifnik near Šentjur, betvveen houses 3 and 4; excavated 1977. Refined clay; fired grey. Surface burnished. The vessel vvas decorated vvith three horizontal grooves and a lattice pattern of burnished diagonal
lines. Dimensions of the sherd: 3.3 x 3.2 cm. PM Ce, inv. no. 1053. Lit.: Bolta 1981, 23, T. 23: 72.
8.	Fragment of a vessel: Pl. 3: 8; 10: 8. Site: Rifnik near Šentjur, prehistoric house 6; excavated 1957. Refined clay; fired grey. Exterior burnished and decorated vvith a lattice pattern of burnished diagonal lines. Sherd dimensions: 3.8 x 2.9 cm. PM Ce, inv. no. 2664. Lit.: Bolta 1981, 28; T. 27: 23.
9.	Part of a vessel: Pl. 4: 1; 10: 4. Sile: Rifnik near |entjur, Schmid's house 6: excavated 1941-43. Refined elay: light brovvn fracture. Surface burnished, dark grey. exterior shiny. It is decorated vvith tvvo horizontal grooves and an incised lattice pattern of diagonal lines. D. (reconstructed) vessel: 12.0 cm; h. fragment: 10.3 cm. PM Ce, inv. no. 1149. Lit.: Bolta 1981, 29. T. 27: 73; 34: 13.
10.	Fragments of a bovv l: Pl. 4: 2; 8: 6. Site: Tovvn Hali in Kranj; excavated 1965. Refined clay; core fired grey. Surface burnished. black. The bovvl shoulder is decorated vvith a lattice pattern of burnished diagonal lines. (A. Valič assigned the fragments to a single bovvl in the first publication, and to tvvo bovvls in the second). The vessel has been reconstructed (as are the dimensions, apart from the height); D. everted rim: 19.6 cm: d. bovvl: 21.2 cm; d. base: 11.8 cm; h.: 9.4 cm. Lit.: Valič 1967; Valič 1970-1971.
11.	Fragments of a bovvl: Pl. 3: 3-6: 10: 9-11. Site: Kieselstein Castle in Kranj, betvveen trench 3 and 4: excavated 1989. Refined clay; core fired grey. Surface burnished, black. The shoulder of the bovvl vvas decorated vvith a lattice pattern of burnished diagonal lines. A band of a similar decoration extends vertically from the shoulder to the everted rim. D. (reconstructed) rim: 16.0 cm; d. bovvl: 22.0 cm; dimensions of the largest fragment: 7.6 x 6.55 cm. Lit.: unpublished.
Fig. 15: A map of Slovenian sites vvith pottery vvith stamped impressions (calalogue A), pottery vvith burnished lattice pattern decoration (B) and small amphorae (D).
C. Local Potterv
1.	Pot: Pl. 5: 1: 11: 1. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house F; excavated 1985. The clay is densely tem-pered vvith sand and fired grey to brovvn. The surface is rough and mottled. Asymmetrical. The rim is everted. D. reconstructed rim: 18.5 cm; d. pot: 22.8 cm; d. base: 13.5 cm; h.: 21.2 cm. NM Lj, temp. inv. no. 85/6. Lit.: unpublished.
2.	Bovvl: Pl. 5: 2; 11: 2. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house A, room 11; excavated 1974. Clay tempered vvith fine grained sand. The rough surface is grey-brown, the fracture grey. The rim is everted. D. rim: 15.1 cm; d. bovvl: 13.1 cm; d. base: 7.9 cm; h.: 6.8 cm. NM Lj, inv. no. R 11723. Lit.: Knific 1979, 736, Fig. 66.
3.	Pot: Pl. 5: 3; 11: 3. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house G; excavated 1985 and 1986. Clay tempered vvith sand; fired black to light brovvn. The surface is rough and mottled, and the exterior has fine horizontal grooving. Three wavy lines decorate the shoulder. The rim is everted. D. rim: 23.5 cm: d. pot: 25.3 cm; d. base: 14.9 cm; h.: 27.5 cm. NM Lj, inv. no. R 14643. Lit.: unpublished.
4.	Bovvl: Pl. 5: 4; 11: 4. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house F; excavated 1985. Clay tempered vvith sand; fired brovvn. The surface is rough. partly mottled, vvith horizontal grooving and a single wavy line on the exterior. The rim is everted. D. rim: 17.6 cm; d. bovvl: 17.4 cm; d. base: 13.1 cm; h.: 7.8 cm. NM Lj. temp. inv. no. 85/15. Lit.: unpublished.
5.	Beaker: Pl. 5: 5; II: 5. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house F; excavated 1985. Clay tempered vvith sand; fired brovvn. Rough surface. D. rim: 5.1 cm; d. beaker: 6.2 cm; d. base: 3.9 cm; h.: 4.7 cm. NM Lj, temp. no. 85/23. Lit.: unpublished.
6.	Pot: Pl. 5: 6; 11: 6. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house G; excavated 1984. Clay tempered vvith sand, surface rough and mottled, dark grey to light brovvn. The spherical pot vvas hand-throvvn. The rim is everted and the base hemispherical. D. rim: 11.9 cm; d. pot: 14.9 cm; d. base: 10.1 cm; h.: 12.5 cm. NM Lj, inv. no. R 14502. Lit.: unpublished.
Fig. 16: Drnovo near Krško, a jug vvith a handle and burnished decoration (NM Lj, inv. no. R 1237).
7. Pol: Pl. 5: 7; 11: 7. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house G; excavated 1986. Clay tempered vvith sand, surface rough and mottled, dark grey to light brovvn. The cylindrical pot vvas hand-throvvn. The rim is everted. D. rim: 15.8 cm; d. pot: 14.4 cm; d. base: 10.5 cm; h.: 19.7 cm. NM Lj, inv. no. R 14641. Lit.: unpublished.
D. Small Amphorae (Spatheia)
1.	Amphora: Pl. 6: 1; 12: 1. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house A, room II; excavated 1974. Refined clay, fired grey. The surface is smoothed, the rim collared, the base conical. D. rim: 6.8 cm; d. amphora: 11.9 cm; h.: 44.8 cm. NM Lj, inv. no. R 11709. Lit.: Knific 1979, 735, Fig. 52.
2.	Amphora fragments: PL 6: 2-4. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, betvveen the upper church and house D; excavated 1980. Refined clay, exterior yellow-grey, interior fired brick red. Handle, shoulder vvith handle attachment, and part of the body. Dimensions of the largest fragment: 6.75 x 3.9 cm. NM Lj, inv. no. R 15694. Lit.: unpublished.
3.	Amphora: Pl. 6: 5. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house A, room II; excavated 1974. Refined clay, fired grey. The surface is smoothed. the base conical; the rim and part of the neck are missing. D.: 11.5 cm; preserved h.: 40.7 cm. NM Lj, inv. no. R 11711. Lit.: Knific 1979, 735, Fig. 54.
4.	Amphora: Pl. 6: 6; 12: 2. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house B; excavated 1974. Refined clay; fired yellow-grey, core brick red. The surface is smoothed, collared rim, tvvo handles, conical base. D. rim: 7.6 cm; d. amphora: 11.9 cm; h.: 42.8 cm. NM Lj, inv. no. R 11819. Lit.: Knific 1979, 746, Fig. 159.
5.	Amphora rim: PL 6:7. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, betvveen house A and house D; excavated 1980. Refined clay; fired grey. The rim vvas collared, the handle bases are visible. Dimensions: 4.9 x 3.9 cm. NM Lj, inv. no. R 15745. Lit.: unpublished.
Fig. 17: Drnovo near Krško, a dravving of the handled jug vvith burnished decoration (NM Lj, inv. no. R 1237).
6.	Amphora fragments: PL 6: 8. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house C; excavation 1980-82. Refined clay; fired reddish yellow. The surface is smoothed; part of the body and base of the amphora are preserved. Height of the largest sherd: 7.8 cm. NM Lj, inv. no. R 12010. Lit.: unpublished.
7.	Amphora fragment: Pl. 6: 9. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house A. room I; excavated 1974. Refined clay; fired yellow-grey. The surface is smoothed: the shoulder and part of the amphora body are preserved. D.: 10.5 cm; preserved h.: 17.8 cm. NM Lj, inv. no. R 11710. Lit.: Knific 1979, 735, Fig. 53.
8.	Amphora: Pl. 7: 1; 12: 3. Site: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica, house G; excavated 1986. Refined clay: surface yellow-grey, interior fired brick red. The surface is smoothed, collared rim. both handles are missing, the base is conical; the amphora is slightly flattened. D. rim: 7.3 cm; d. amphora: 11.6 cm; h.: 41.0 cm. NM Lj, inv. no. R 14648. Lit.: unpublished.
9.	Amphora rim: PL 7: 2. Site: Korinjski hrib above Veliki Korinj; excavation 1982-83. Fired grey-red. D. rim: 7.0 cm; h. sherd: 5.6 cm. Temp. location: IzA ZRC SAZU, Ljubljana. Lit.: Ciglenečki 1985, 260, T. 5: 66.
10.	Amphora base: PL 7: 3. Site: Korinjski hrib above Veliki Korinj; excavation 1982-83. Fired grey red. H.: 5.7 cm. Temp. location: IzA ZRC SAZU, Ljubljana. Lit.: Ciglenečki 1985, 260, T. 5: 67.
11.	Amphora rim: Pl. 7: 4. Site: Rifnik near Šentjur. between the church and the vvater cistern; excavated 1977. Fired brick red. H.: 3.3 cm. PM Ce, inv. no. 1056. Lit.: Bolta 1981,21, T. 21: 90.
12.	Fragments of an amphora: PL 7: 5. Site: Križna gora near
Lož, settlement. trench 1; excavated 1962. Refined clay; fired grey. The surface is smoothed. the rim is collared, the handles are merely indicated. D. rim: 6.5 cm; h. of the largest fragment: 22.1 cm. Notranjski muzej (Museum of Inner Carniola), Postojna (NM Po), inv. no. 1410 R. Lit.: Urleb 1974, 69, T. 40: 10.
13.	Amphora: PL 7: 6; 12: 4. Site: Rifnik near Šentjur, house 3; excavated 1976. Refined clay; fired brown-grey. The surface is smoothed, collared rim, tvvo handles (one missing, reconstructed), conical base. D. rim: 7.65 cm: d. amphora: 11.5 cm; h.: 40.5 cm. PM Ce, inv.no. 637. Lit.: Bolta 1981. 22, T. 22:46; 34: 2.
14.	Amphora rim: Pl. 7:1. Site: Križna gora near Lož. settlement, trench 1; excavated 1961. Refined clay, fired grey. Surface smoothed, collared rim. one handle preserved. D. rim: 6.7 cm; preserved h.: 7.9 cm; NM Po. inv. no. 1150 R. Lit.: Urleb 1974, 70, T. 40: 13.
15.	Amphora fragment: PL 7: 8. Site: Križna gora near Lož, settlement, trench 1; excavated 1962. Refined clay; fired light brovvn. Surface smoothed. The lovver part of one handle and part of the body are preserved. Dimensions: 6.0 x 4.9 cm. NM Po. inv. no. 1410 R. Lit.: Urleb 1974, 69, T. 40: 10.
16.	Amphora rim: Pl. 7: 9. Site: Grad Kieselstein in Kranj, trench 4; excavated 1989. Refined clay; fired brick red. Collared rim. Preserved d.: 7.3 cm: h.: 3.6 cm. Temp. location: ZVNKD Kr. Lit.: unpublished.
17.	Amphora: PL 7: 10; 12: 5. Site: Koper, Kapucinski vrt; excavation 1986-87. Refined clay, tempered vvith fine sand; fired light brovvn. Surface smoothed, but rough, collared rim, tvvo handles (one missing, reconstructed), base conical. D. rim: 6.4 cm; h.: 43.2 cm. Pokrajinski muzej (Regional Museum). Koper. Lit.: Cunja 1989.28, no. 20.
BACHRAN, W. 1975, Das Griiberfeld. - In: Petru P. and T. Ulbert, Vranje pri Sevnici. - Kat. in monogr. 12, 99-115.
BIERBRAUER. V. 1987, Invillino-lbligo in Friaul 1. Die romis-che Siedlung mul das spdtantik-friihmittelalterliche Častnim. - Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 33.
BOLTA, L. 1970-1971, Poznoanlično grobišče na Rifniku pri Šentjurju. - Ar h. vest. 21-22, 127-140.
BOLTA, L. 1981, Rifnik pri Šentjurju. Poznoantična naselbina in grobišče. - Kat. in monogr. 19.
CIGLENEČKI. S. 1981. Rezultati prvih raziskovanj na Gradcu pri Prapretnem. - Ar h. vest. 32,417-453.
CIGLENEČKI. S. 1982, Tinje nad Loko pri Žusmu in problem raziskovanja slovanskih naselbin v Sloveniji. - Ar h. vest. 33, 179-188.
CIGLENEČKI, S. 1984, Die Keramik des 4. - 6. Jahrhunderts von Gradec, Tinje und Korinjski hrib, Slovvenien. - Arcli. Austr. 68, 313-350.
CIGLENEČKI, S. 1985, Potek alternativne ceste Siscija-Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času 4. do 6. stoletja. - Arli. vest. 36, 255-276.
CIGLENEČKI, S. 1986, Zgodnjekrščansko središče na Kučarju v Beli Kraj ini. - In: Arheološka istraživanja na karlovačkom i sisačkom području. - Izd. Hrv. arh. dr. 10, 137-150.
CIGLENEČKI, S. 1987, Hohenbefestigungen aus der Zeit vom .i. bis 6. .111. im Ostalpenraum. - Dela 1. razr. SAZU 31
CIGLENEČKI, S. I987a, Zidani gaber nad Mihovim. - Arh preg. 28, 143.
CIGLENEČKI, S. 1992, Polis Norikdn. Poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami. - Podsreda.
CIGLENEČKI. S. 1993, Zgodnjekrščanske najdbe z Vipote nad Pečovnikom. - Arh. vest. 44, 213-220.
CIGLENEČKI, S. 1993a, Arheološki sledovi zatona antične Petovione. - In: Ptujski arheološki zbornik. 505-517, Ptuj.
CIGLENEČKI, S. 1994, Poznoantična naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. - Kronika 42, 1-14.
CIGLENEČKI, S. and D. P1RKMAJER, 1987, Zatočišče poslednjih Celjanov na Vipoti. - Arh. vest. 38, 217-236.
CUNJA, R. 1989, Koper med Kimom in Benetkami. Capodistria tra Roma e Venezia. - Koper.
FR1ESINGER, H. and H. KERCHLER, 1981, Topferofen der Volkervvanderungszeit in NiederOsterreich. Lin Beitrag /ur
volkervvanderungzeitlichen Keramik (2. Halfte 4.-6. Jahrhun-dert) in Niederosterreich, Oberosterreich und dem Burgen-land. - Arch. Austr. 65, 193-266.
GABROVEC, S. 1966. Latensko obdobje na Gorenjskem. - Arh. vest. 17, 243-262.
HESSEN, O. 1968, Die langobardisclie Keramik aus Italien. -Wiesbaden.
KNIFIC, T. 1979, Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe z Ajdovskega gradca (leto 1974). - Arh. vest. 30, 732-763.
KNIFIC. T. 1986, Ajdovski gradeč pri Sevnici, poznoantična naselbina. -Arh. preg. 27, 105-107.
KNIFIC, T. 1991, Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. - In: Pismo brez pisave. 11-32, Ljubljana.
KOROŠEC, P. 1978, Svete Gore nad Sotlo v času zatona antike. -Arh. vest. 29,519-528.
KOROŠEC, P. and J. KOROŠEC Jr„ 1978, Arheološke raziskave na Svetili Gorah ob Sotli v letu 1974. - Arh. vest. 29, 432-454.
LEBEN, F. and A. VALIČ, 1978, Ajdna. - Arh. vest. 29, 532-543.
LOŽAR, R. 1939, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji. - Glas. Muz. dr. Slov. 20. 180-225.
MACKENSEN. M. 1992, Amphoren und Spatheia von Gole-manovo Kale. In: S. Uenze, Die Spdtantiken Befestigungen von Sadovec. - Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 43, 239-254.
OSMUK, N. 1982, Konservacija rimskega vodnega stolpa Sv. Pavel pri Vrtovinu v Vipavski dolini. - Var. sponi. 24, 31-41.
PETRU, P. I967a. Zgodnjesrednjeveška naselbina na Pol-hograjski gori nad Polhovim gradcem. - Arh. vest. 18. 453-461.
PETRU, P. 1979, Stavba A (episkopij) na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. -Arh. vest. 30, 726-731.
PETRU, P. 1980, Upodobitev pisarja na reliefu iz Ajdovskega gradca pri Sevnici. - Linguistica 20, 49-59.
PETRU, S. and P. PETRU, 1978, Neviodunum (Drnovo pri Krškem). - Kal. in monogr. 15.
PETRU, P. and T. ULBERT, 1975, Vranje pri Sevnici. Starokričanske cerkve na Ajdovskem gradcu. - Kal. in monogr. 12.
PETRU, S. 1967, Nekaj zgodnjesrednjeveških najdb iz Gorjancev. - Arh. vest. 18, 435-452.
PIRKMAJER, D. 1986, Rifnik. - Var. spom. 28, 283-284.
RIEDL, E. and O. CUNTZ, 1910, Uranje in Steiermark, romis-che Bauten und Grabmaler. - Jb. Altkde 3, 1909, 1-34.
RUTAR, S. 1891, Prazgodovinske in rimske izkopanine po Slovenskem 1. 1890. - In: Let. Mat slov., 182-209.
SAGADIN, M. 1988, Kranj - križišče Iskra. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev in staroslovanskega obdobja. - Kat. in monogr. 24.
SAGADIN, M. 1987, Ajdna nad Potoki. Poznoantično naselje. -Arh.preg. 28, 123-124.
SCHMID, W. 1939, Kranj v davnini. - In: J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 3-8, Kranj
SIMONI, K. 1977-1978, Dva priloga istraživanju germanskih nalaza seobe naroda u Jugoslaviji. - V je s. Arh. muz. Zag. 10-11,209-233.
SLABE, M. 1980, Polhograjska gora. - Kult. in nar. spom. Slov. 103.
STARE, V. 1980, Kranj, nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. - Kat. in monogr. 18.
SUPPANTSCHITSCH, J. A. 1818, Ausflug von Cilli nach Lichtenwald. - Cilli.
SVOLJŠAK, D. 1985, Sv. Pavel nad Vrtovinom. Rezultati sondiranj leta 1966. -Arh. vest. 36, 195-236.
SVOLJŠAK, D. 1990, Sv. Katarina nad Novo Gorico. Arheološka podoba. - Gor. let. 17, 33-55.
ŠAŠEL, J. 1975, Napisi. - In: Petru P. and T. Ulbert, Vranje pri Sevnici. - Kat. in monogr. 12, 133-148.
ULBERT, T. 1975, Die kirchliche Baukomplex auf dem HUgel von Vranje. - In: Petru P. and T. Ulbert, Vranje pri Sevnici. -Kat. in monogr. 12, 21-72.
ULBERT, T. 1979, Vranje bei Sevnica. Siedlungsgeschichtliche Untersuchungen. - Arh. vest. 30, 695-714.
URLEB, M. 1974, Križna gora pri Ložu. Halštatska nekropola. -Kat. in monogr. 11.
VALIČ, A. 1967, Prezentacija staroslovanskih grobov na mestu odkritja. - Var. spom. 11, 13-17.
VALIČ, A. 1970-1971, Keramični posodi iz časa preseljevanja narodov v Kranju. - Arh. vest. 21-22, 288-292.
VALIČ, A. 1990, Poznoantično najdišče sv. Jakob nad Potočami pri Preddvoru. - Arh. vest. 41,431-438.
WERNER, J. 1962, Die Langobarden in Pannonien. Beitrage zur Kenntnis der langobardischen Bodenfunde vor 568. -Abhandlungen der Bayerische Akademie der Wissenschaf-ten, Phil.-hist. Klasse N. F. 55. - Munchen.
Dr. Timotej Knific Narodni muzej Prešernova 20 SI - 61000 Ljubljana
Pl. I: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (1-5), Vratolom at Gorjanci (6), Rilnik near Šentjur (7). Ali pottery. Scale = 1:2.
H. 2: Rifnik near Šentjur (1-7), Lajh at Kranj (8), the parish church in Kranj (9), Kieselstein Castle at Kranj (10, 11). Ali pottery. Scale = 1:2.
Pl. 3: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (1, 2), Tinje above Loka near Žusem (3, 4), Rifnik near Šentjur (5-8). Ali pottery. Scale =1:2.
I'l. 4: Rif nik near Šentjur (1), the Town Hali in Kranj (2), Kieselstein Castle in Kranj (3-6). Ali pottery. Scale = 1:2.
Pl. 7: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (I), Korinjski hrib above Veliki Korinj (2, 3), Rifnik near Šentiur (4 6) Križna nora near Lož (5, 7, 8), Kieselstein Castle in Kranj (9), Koper (10). Ali pottery. Scale = 1:3.

si/on i 3 ^mM ill//IIM|(l 11 i

» * v tU ** VI.
i MM M v\
tinpiut
»mm
Pl. N: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (1,2), Rifnik near Šentjur (3,4), Tinje above Loka near Žusem (5), the Tovvn Hali in Kranj (6). Ali pottery.
'KrJ (aS^S'08 (' "3)- Vra,0l°m "	«>• -	(5-10 a-f). Lajh a, Kranj (H).
Pl. 10: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (1,2), Tinje above Loka near Žusem (3), Rifnik near Šentjur (4-8), Kieselstein Castle al Kranj (9-11). Ali pottcry.
Pl. 12: Ajdovski gradeč above Vranje near Sevnica (1-3), Rifnik near Šentjur (4), Koper (5). Ali pottery.






Hohenbefestigungen als Siedlungsgrundeinheit der Spatantike in Slowenien
Slavko CIGLENEČKI
Izvleček
Avtor daje pregled raziskav poznoantičnih višinskih utrdb v Sloveniji s poudarkom na izsledkih zadnjih dvajsetih let. V časovnem zaporedju kaže uporabo višinskih utrdb od 3. do 6. st. in znotraj dveh časovno ostreje zamejenih skupin razprostira pisan spekter različnih tipov, ki jih je danes mogoče evidentirati. Posebej obravnava mlajšo, sicer dosti homogeno skupino stalno poseljenih utrdb iz 5. in 6. st., znotraj katere se nakazujejo določene vsebinske razlike.
Abstract
The author presents an overview of research on the late Roman hillforts of Slovenia with a particular concentration on the results of work over the last 20 years. The use of hillforts is discussed in chronological order from the 3rd to the 6,h centuries AD. As vvell as existing as a tightly defined chronological group. different types of fort can be recognised. The author particulariy discusses the late hillforts, a homogenous group of permanently settled forts from the 5,h-6lh centuries AD.
UBERSICHT UBKR DIE FORSCHUNGEN
Wir slovvenischen Archiiologen haben uns in den Jahren von 1970 bis 1990 intensiv mit der Erforschung spiitantiker Befestigungen beschaftigt.1 Den Anstoli dazu gab uns nicht nur die beschleunigte Erforschung slawischer Reste nach dem zvveiten Weltkrieg, wobei sich das Problem des Altsassensubstrats und seiner Kontinuitat noch verstiirkter in den Vordergund driingte, sondern auch einige Fundstatten, die auf-grund ihrer Bedeutung und ihrer gut erhaltenen Reste den wissenschaftlichen Erkenntnisdrang heraus-forderten (Ajdovski Gradec oberhalb von Vranje, Rifnik bei Šentjur, Hrušica bei Podkraj). Gerade die deutschslovvenischen Ausgrabungen in Jahren 1970-74, die auf Anregung von Herr Prof. Joachim Werner durchgefiihrt vvurden, und bedeutende, teils iiber-raschende Resultate erbrachten, gaben den Erfor-schungen spatantiken Siedlungen in Slovvenien einen neuen Aufschwung (vgl. Petru, Ulbert 1975; Ulbert 1979a; Ulbert 1981).
So konnten wir zu den nur vier spatantiken Zufluchtsstatten, die 1939 bekannt waren und von B. Saria in seinem Versuch einer Synthese der romischen Militargeschichte im slovvenischen Gebiet angeflihrt vvurden, zahlreiche neue oder nur neu erkannte Anlagen hinzufUgen, die ftir ein vetlieftes Studium dieser Anlagen und der Probleme des vorslavvischen Substrats, das mit ihnen in enger Verbindung steht, einene guten Ausgangspunkt bieten (Saria 1939, 148).
Es ist Zeit, aus den bisherigen Erforschungen die ersten Schlilsse zu ziehen, die nicht nur eine Ausvvahl
der bisherigen Bestrebungen sein sollten, sondern vor allem ein Wegweiser fiir die folgenden Forschungs-tiitigkeiten und die Richtungen, die vvir bei unseren zukiinftigen Uberlegungen einschlagen sollten.
Im Gegensatz zu alteren Erforschungen, wo die Arbeit nur auf systematische Untersuchungen bedeu-tenderer Fundstatten begrenzt vvar und danach die Resultate auf die iibrigen, vveniger bekannten appliziert vvurden, sind vvir am Institut fiir Archiiologie seit 1975 bestrebt. in unseren Erforschungen den groBtmoglichen Bereich zu erfassen, vvobei vvir aus-nahmslos alle Zufluchtsstatten zu evidentieren und uns anzuschauen suchen. Auch sind vvir bemiiht, das Bild, das vvir uns davon machen konnten, mit Sondagen und Ausgrabungen einzelner charakteristischer Befe-stigungstypen zu vervollstfindigen.2
Von den bisher evidentierten spatantiken Befestigungen, denen vvir auch einige der zum erstenmal schon in zvveite Hiilfte des 3. Jh.s besiedelten zugeord-net haben, gibt es 85. Mit dem uns zur Verfiigung ste-henden Material konnen vvir auch schon 30 Befe-stigungsanlagen bestiitigen, die in der zvveiten Hiilfte des 5. und im 6. Jh. besiedelt vvaren. Das ergibt natiir-lich schon eine Zahl, die im Bereich Slovveniens die Siedlungstendenzen in der Spatantike abzeichnet und in Verbindung mit ahnlichen, andersvvo liegenden Anlagen schon die ersten allgemein gultigen Schlilsse zuUfit.
In dieser Ubersicht vverde ich mich mit einigen zvvar schon vielfach angedeuteten Problemen befassen, die aber in groliem AusmaB noch nicht gelost sind, ob-vvohl sie den Ausgangspunkt darstellen fiir ein vvei-
teres vertieftes Studium dieser Problematik: mit der Typologie, Chronologie und der regionalen Verteilung der Hohenbefestigungen. Ich werde nur die slovveni-schen Anlagen behandeln, die ich am besten kenne, vvenngleich diese Fragen in einem viel weiteren Bereich aktuell sind und in der Literatur zum Teil schon angedeutet und partiell schon beantvvortet vvur-den (vgl. Jantsch 1938; Mikulčić 1982; Mikulčič 1986; Gunjača 1986, 124 ff, insbesondere 130 f).
Grundlegende tvpologische und chronologische Determinanten spatantiker Hohenbefestigungen
Schon zu Beginn meiner Erforschungen, als ich anhand zahlreicher Landesaufnahmen einige, durch-aus unbekannte, iibersehene oder in Vergessenheit geratene Befestigungen feststellte, zeigte sich, daB ihr Erscheinungsbild iiuBerst vielfiiltig ist. In der slowenischen Archiiologie vertrat man nitmi ich lange Zeit die Auffassung, es handle sich um einen ein-heitlichen Befestigungstyp, der hauptsachlich den Charakter einer Zufluchtsstatte hiitte (Šašel 1972, 5; Petru 1972, 357; Petru 1982, 306 f). Geschaffen wurde sogar eine Art kiinstlicher, dem Durchschnitt entspre-chenderTyp von Befestigungen bzw. Zufluchtsstatten oder Refugien, der vor allem auf der Erkenntnis der zwei damals am besten bekannten Befestigungen basierte, denen von Ajdovski Gradec und Rifnik (Šašel 1980, 14). Viele neue Fundstatten zeigen, daB dies nicht der Fall ist.
Spiitantike Hohenbefestigungen konnen wir nicht allgemein behandeln, sondern eine jede fiir sich hat ihre eigene Physiognomie; sie ervveisen sich aufgrund der iiuBerst komplexen geschichtlichen Situation, der natiirlichen Gegebenheiten ihrer Umgebung, der Fiihigkeit ihrer Erbauer, der Entstehungszeit und vvahrscheinlich noch vvegen anderer Bediengungen als nicht uniformierte Schopfungen und unterscheiden sich in vielem voneinander. In dieser Menge von Fundstatten, die in groBem AusmaB noch wenig be-kannt sind, einen gemeinsamen Nenner zu finden, ist schwer. Doch zeichnen sich gevvisse Gesetzmii-Bigkeiten ab und es vviire sinnvoll, sie eingehender zu untersuchen. Das tatsachliche Siedlungsbild wird erst dann bekannt sein, wenn es uns gelingen wird, die griindlicher erforschten einzelnen Befestigungstypen durch verschiedene Epochen hindurch zu identifizieren.
Die typologische Generalisierung der Hohenan-lagen hat zwar unser Verstandnis vom spatantiken Besiedlungsbild vereinfacht, gleichzeitig aber auch die ganze Dynamik des historischen Hintergrundes und die gegenseitige Abhangigkeit von den kriegspoliti-schen Ereignissen und den geographischen Gegebenheiten in diesem e\ponierten Bereich verschleiert. Besonders problematisch war die Bestimmung de-shalb, vveil wir keine gleichzeitige groBere Siedlung in der Ebene entdeckt haben, von vvo die Einvvohner in den Hohenbefestigungen Zuflucht gesucht hatten.
Weniger bekannte Befestigungstypen wurden, was meines Ermessens unbedingt hervorgehoben werden muli, gerade deshalb nicht erforscht, vveil sie fiir
Ausgrabungen nicht attraktiv genug vvaren, vveil von diesen Fundstatten nur vvenige und bescheidene Gegenstiinde bekannt vvaren. Zu Ausgrabungen haben vvir uns am haufigsten dort entschlossen, vvo eine reiche Kulturschicht und architektonische Reste inte-
Abb. 2: GradiSče bei Dunaj. Kleinfunde. 1-11 Bronzc; 12 Eisen; 13-14 Blei. M. = 1:2.
ressantere Resultate versprachen, dadurch haben wir bewuBt die Fundstatten gemieden, deren Erforschung nur den Charakter eines voriibergehenden Zufluchts-ortes aufgezeigt hiitte (die Feststellung gilt nicht nur fiir Slovvenien und die Spiitantike!).
Den ersten Versuch einer typologischen Aufteilung spalantiker Befestigungen habe ich 1979 publiziert (Ciglenečki 1979). Ich habe ihn neun Jahre spiiter griindlich modifiziert, als die Zahl der Zufluchtsstatten in Slovvenien merklich angestiegen war, ebenso wares moglich zahlreiche andere Befestigungen im Bereich zvvischen Makedonien und Deutschland zum Ver-gleich heran/.uziehen (Ciglenečki 1987a, 109-120). Die Mehrzahl der Typen, die ich damals bestimmt habe, erscheint auch nach neueren Erforschungen sinnvoll. ErgSnzen kann man sie durch einzelne neue Fundstatten, die bestimmte Befestigungstypen naher definieren.
Des ofteren habe ich auf die typologische Gliederung hingewiesen, weil in der Literatur diese -
so verschiedenartigen - Anlagen hiiufig gleichgesetzt vverden. Im Hinblick auf ihre Lage sind natiirlich Hohensiedlungen Zutluchtsstiitten, doch handelt es sich um eine einmalige Flucht aus den Tiilern auf die schon natiirlich geschiitzten Berge. Im iibrigen haben wir bei der Mehrzahl eine stiindige Siedlung fest-gestellt, bei der die Dauer durch die spezifische geo-graphisch und militarisch-politisch bedingte Situation bestimmt vvurde.
Genauere Angaben lassen sich iiber die Anfange der Benutzung dieser Zulluchtstiitten machen, und mancherorts kann man die Dauer der einzelnen Siedlungsvvellen begrenzen. Dabei lehne ich mich vor allem an die aufschluBreicheren Metallgegenstande, an vollstiindige Hortfunde und Architektur, insbeson-dere Kirchen.1
Unterscheiden kann man mehrere Stufen der Besiedlung bzw. des Gebrauchs der Befestigungen, dennoch sind zwei Gruppen sehr ausgepriigt und entscheidend: die iiltere umfaBt die Zeit von der zvveit-
en Halfte des 3. Jh.s und reicht iiber das 4. Jh. hinaus, mancherorts noch in die erste Halfte des 5. Jh.s, die jiingere umfaBt dagegen die in der zvveiten Halfte des 5. und im 6. Jh. errichteten Befestigungen.
Die altere Befestigungsgruppe
Neben den klar definierten militarischen Befestigungen des Typs la und lb (die Typen zitiere ich nach Ciglenečki 1987a, 109-120), wie Hrušica, Gradišče in Vrhnika, Gradišče bei Zalog, Ptujski grad (Pettauer SchloB), Gradišče oberhalb von Motnik, Jaršč oberhalb von Honi (bei Rakovnik), Gradišče oberhalb von Pivka (bei Naklo), Gradišče nad Sotesko bei Jesenice, Gradišče bei Velike Malence, Gradišče bei Martinj hrib, Turnovšče bei Vrhnika diirften wir die Priisenz von kleineren militarischen Abteilungen auch auf dem Gradišče bei Dunaj (Ciglenečki 1992a, 25-27), auf den Svete gore oberhalb von Bistrica ob Sotli (Korošec 1978, 522), auf dem Gradišče auf der Zbelovska gora (Ciglenečki 1992a , 81-85) annehmen, die aber noch nicht genauer erforscht sind und als solche vor allem durch Gegenstiinde militarischen Charakters bestimmt werden. Zu diesen konnte man im Hinblick auf die strategische Lage und die Entdeckung der Militiirkasse auch Čentur z ah len (Jeločnik 1973,78).
Die Mehrzahl der Militaranlagen wurde Ende des 4. Jh.s aufgegeben (Hrušica, Gradišče in Vrhnika, Turnovšče bei Vrhnika, Gradišče bei Martinj hrib); unklar bleibt, ob es durch die Aufgabe der StraBen-trasse bedingt war, entlang deren sie errichtet wurden, oder durch ihre schlechtere Verteidigungsmoglichkeit, denn sie vvurden alle auf niedrigeren Anhohen erbaut. Eine Ausnahme bildet die Befestigung Gradišče bei Velike Malence, deren Spiitphase iiuBerst schlecht bekannt ist und in vielem fraglich erscheint (ANSI251; Ciglenečki I987a, 100). Ein anderes, vollig neues Konzept der Kriegsfiihrung und Verteidigung der einzelnen Bereiche diktierte die Errichtung spezifi-scher und groBtenteils andersvvo lozierter Befestigungen.
Neben den militarischen Befestigungen sind fiir den ersten zeitlichen Horizont Befestigungen charakteris-tisch, bei denen der Zufluchtscharakter hervorgehoben ist und teils provisorische, vorwiegend aus Holz beste-hende Gebiiude festgestellt wurden. Wenn vvir das Siedlungsbild der alteren Gruppe analysieren, wird uns deutlich, daB die Hohenbefestigungen damals groBtenteils nur Zufluchtsstatten darstellen, vveil die Funde in den romischen Stadten und den Landvillen das Leben im Flachland ziemlich gut dokumentieren; des ofteren hat es den Anschein, als ob besonders die Stiidte eine gevvisse Hochbliite erlebt hiitten. Natiirlich sind zu vvenig planmaBig erforschte romische rurale Komplexe bekannt, die eine genauere Analyse ermoglichen vvurden. Von den besser bekannten seien genannt: Radvanje (Strmčnik-Gulič 1990 139-141), Betnava (Strmčnik-Gulič 1986a, 47-56), Zloganje (Breščak 1989, 203-206), Orešje (Mlinar 1965, 64-74), Slovenska Bistrica (Gebiiude A) (Pahič 1978, 138-140), vvo man durch eine minutiose Analyse des
Kleinmaterials und der Miinzen einen Einblick bekommen vvird in das Schvvanken ihrer Besiedlung und damit indirekt in die Hiiufigkeit und Dauer der Benutzung der Refugien.
Die Refugien vvurden groBtenteils errichtet in der Niihe der vvichtigsten Verkehrsverbindungen. der Stiidte und der im Flachland gelegenen Siedlungs-kerne. groBtenteils auf prahistorischen Ringvviillen. In dieser Gruppe, die unter allen anderen Anlagentypen am schlechtesten bekannt ist, kam es zu keinen groBen Veriinderungen. Der ersten (4.a), zahlenmiiBig am stiirksten vertretenen Gruppe (nur natiirlich geschiitzte Befestigungen oder ohne zusatzliche Sicherung benutzte alte prahistorische Ringvviille) durften vvir neben den schon bekannten noch Kunkel unterhalb von Vrhtrebnje und Sv. Ana oberhalb von Vrhpeč (Dular et al. 1991, 69-76; 76-81) und Rudna bei Rudnica (Ciglenečki 1991) zuordnen. Systematisch angelegte Sondierungen vorgeschichtlicher Ringvviille in Dolenjsko deuten darauf hin, daB sich diese Gruppe erheblich vergroBern vvird.4
In der Gruppe von Zufluchtsstatten (4.c.), die Befestigungen mit zahlreichen Terrassen charakterisieren, vvurden einige neue entdeckt, die eine gute Erganzung darstellen zu der vorher nur angedeuteten Gruppe. Neben den schon zuvor bekannten Hom oberhalb von Sora, Mareček bei Podmolnik und Veliki vrh bei Hrenova durften vvir hierzu noch Ivank oberhalb von Šmartno im Tuhinj (Sagadin 1989, 250) und Molnik oberhalb von Podmolnik (Puš 1984, 134) zahlen. Auf dem Ivank vvurden im Profil eines Fahrvveges auch Spuren einer Hiitte entdeckt, die eine durchaus provisorische, nur kurze Zeit benutzte kleine Wohnstatte darstellt.
Der Umfang der Gruppe. die ich 1987 als Typ 4d bezeichnet habe. also die mit einer Befestigungsmauer
Ahh. Ajdovščina oberhalb von Rodik. GrundriU der Siedlung (nach Slapšak).
umgebenen, solider gebauten Fliehburgen, hat im Gegensatz zu den anderen etwas abgenommen. Der Ančnikovo Gradišče bei Jurišna vas gehort den letzten systematischen Erforschungen zufolge eher in die Gruppe der Siedlungen, denn an der Befestigungs-mauer auf der einen Seite der Siedlung vvurden Spuren von langer bevvohnten gemauerten Bauvverken mit starker Besiedlungsschicht entdeckt (Strmčnik-Gulič 1986b, 113-114; Strmčnik-Gulič 1991, 218-220; Strmčnik-Gulič 1992, 226-230). Gerade bei dieser Fund-stiitte kann man auf die Relativitat der einzelnen Kate-gorien hinvveisen, insbesondere auf die flieBende Grenze zvvischen den fiir kiirzere Zeit bevvohnten, mit gemauerten Bauvverken ausgestatteten Siedlungen und den fiir liingere Zeit genutzten Zufluchtsstatten.
In der Gruppe der Fliehburgen mit einer Schutz-mauer und einer Kirche im Zentrum (4e) miiBte im Hinblick auf die Uberpriifung bestehender Quellen das Ptujski grad (Pettauer SchloB), die einzige derartige slovvenische Fundstatte, in Frage gestellt vverden. Besonders fraglich scheint das Kirchengebiiude zu sein, auf dem man schon Ende des 4. Jh.s einen Burgus errichtet hat (Ciglenečki 1993, 506).
Genauer bestimmen liiBt sich schon der Anfang der Benutzung von Zufluchtstiitten in der zvveiten Halfte des 3. Jh.s. In einer gesonderten Abhandlung habe ich dies bei der Fundstatte Veliki vrh oberhalb von Osredek pri Podsredi gezeigt (Ciglenečki 1990a); bestatigt
vvird es auch durch Angaben von Sv. Marjeta bei Libna (Guštin 1976, 14 und 16) und vor allem vom Kuzelin im kroatischen Prigorje (Sokol 1994). Auf die Zeit der Errichtung der Schutzmauer um 270 deuten Erforschungen in Ajdovščina (Osmuk 1990, 189-190).
Im 4. Jh. gab es sicherlich mehr Besiedlungsvvellen, vvovon zahlreiche erhaltene Gegenstande zeugen, die man schon zur Zeit ihres Gebrauchs verloren hat, und viele Miinzen. Jedoch ist der genaue Anfang und die Dauer der Aufenthalte - besonders im Hinblick auf die Tatsache, daB die Miinzen aus dem 4. Jh. in den Befestigungen haufig noch viel spater gebraucht vvurden - schvver zu bestimmen. Als Beispiel konnen vvir den Hortfund von dem Fliehburg Rudna bei Rudnica (Ciglenečki 1991) anfiihren, er stellt einen Bevveis dar fiir eine Flucht zur Zeit Valentinians und fallt zusam-men mit zahlreichen anderen Gegenstiinden dieser Epoche in mehreren anderen Zufluchtsstatten. Hierzu konnten vvir auch Dunaj bei Jereka (ANS1 167) ziihlen, wo einzelne spatantike Funde entdeckt vvurden; die Miinzenhortfunde in dessen unmittelbarer Niihe deuten allerdings auf die Zeit von Theodosius dem GroBen. Die Analyse der Miinzen in den Anlagen, die spater nicht mehr besiedelt vvaren, vvird uns aller Voraussicht nach ein genaueres Bild von der Hiiufigkeit des Gebrauchs der Hohenbefestigungen im 4. Jh. vermitteln.5
Desgleichen gibt es einige Objekte, vvo vvir auf eine Ereignisdichte Ende des 4. Jh.s und Anfang des 5. Jh.s
Ahh. 4: Gradec bei Prapretno. Grundriti der Siedlung.
Abb. 5: Gradec bei Prapretno. 1-16 Bronze; 17-18 Blei. M. = 1:2.
schlieBen durften. Eine Analyse der Miinzen in spiiter nicht mehr besiedelten Anlagen wird uns auch hierein genaueres Bild der Haufigkeit der Benutzung von Hohenbefestigungen im 4. Jh. vermitteln. Die weniger bekannten Militaranlagen wie Gradišče bei Dunaj, Svete gore oberhalb von Bistrica ob Sotli, Gradišče auf der Zbelovska gora und Tonovcov grad bei Kobarid weisen schon auf die Tendenz der Verlagerung von Befestigungen aus den Flachlandbereichen, vvo die Befestigungen in relativ niedriger Hohe standen, auf viel hohere Berge. Allem Anschein nach kam es zu dieser Verlagerung in der zvveiten Halfte des 4. Jh.s bzvv., vvas noch vvahrscheinlicher ist, Ende des 4. Jh.s.
VVegen mangelnder Erforschung bleibt eine genauere zeitliche Bestimmung der Dauer der Benutzung von Zufluchtsstatten offen, vvesvvegen man immer noch nicht feststellen kann, ob einige Anlagen der alteren Gruppe langer benutzt vvurden. Einzelne Merkmale (Hom oberhalb von Sora) bestatigen diese Annahme.
Zu den Ausnahmen innerhalb des geniigend deut-lichen Besiedlungsbildes (Militaranlagen, Flachsied-lungen, Zufluchtsstatten auf Bergen) konnen nur die Siedlungen mit gemauerten Bauvverken Brinjeva gora oberhalb von Zreče (Pahič 1980; Pahič 1981) und Ajdovščina oberhalb von Rodik (Slapšak 1978) ge-
0	20 m
1	■ J
Abh. 6/ Ajdna oberhalb von Potoki. Grundrili der Siedlung (naeh Valič).
zahlt vverden, die aber noch zu vvenig bekannt sind, um etwas mehr iiber den Charakter beider Siedlungen sagen zu konnen. Zu diesen beiden gesellen sich im Hinblick auf die iilteren Angaben und Landesauf-nahmen die Fundorte Gradišče bei Doljni Zemon bei Ilirska Bistrica (ANSI 151-152) und Sv. Pavel oberhalb von Planina (ANSI 121). Allen gemein ist die Lage in der Nahe vvichtiger Verkehrsverbindungen.
Die jiingere Befesligungsgruppe
ln der zvveiten Hiilfte des 5. Jh.s und im gesamten 6. Jh. zeigt sich ein ganz und gar veriindertes Besied-lungsbild. In groBerer Zahl kommen stSndig besiedelte Hohensiedlungen vor, die fiir die spatantike Besied-lung am typischsten sinil (Typ 3a und 3b) (Rifnik, Gradec bei Prapretno, Tinje oberhalb von Loka pri Žusmu, Ajdna oberhalb von Potoki, Polhograjska gora bei Polhov Gradec, St. Pavel oberhalb von Vrtovin). Bezeichnend i si die Errichtung in den Bereichen, die von den wichtigsten Verkehrsverbindungen entfernt waren, die wohl durchdachte, natiirlich geschiitzte Lage und das gan/. oder teilweise bebaute Siedlungs-
innere mit Wohngebauden und einer friihchristlichen Kirche im Siedlungskern. Dieser charakteristischsten Gruppe haben wir in letzter Zeit noch Tonovcov grad bei Kobarid (Ciglenečki 1994) zugeordnet, das zu den groBten und besterhaltenen Siedlungen gehort. Es ste-hen allerdings auch noch andere in Aussicht. Als gesonderte Gruppe betrachte ich die sakralen Mit-telpunkte (Typ 3c), wovon wir die groBten und typolo-gisch evidentesten auf dem Kučar oberhalb von Podzemelj ausgegraben haben. Hierzu gehort auch Ajdovski gradeč oberhalb von Vranje, das mit einem kleinen, aber ganzheitlichen Kirchenkomplex die spiiteste Form eines sakralen Mittelpunktes darstellt, vvoran sich - wie neuere Ausgrabungen zeigen - ein Siedlungsteil angeschlossen hat (Knific 1994).
Eine besondere Reihe von Anlagen innerhalb der spiiten Gruppe bilden die gut datierten Befestigungen, bei denen die strategische Lage von Bedeutung war, sie hatten auch einen iihnlich konzipierten GrundriB. In der Einteilung von 1987 habe ich sie vereinfacht als spiite Militiiranlagen bezeichnet (Typ 2), um damit die strategische Bedeutung im Vergleich zu den iibrigen gleichzeitigen Befestigungen hervorzuheben. Da die Klassifizierung dieser Gruppe von Anlagen in den bisherigen Diskussionen am meisten in Frage gestellt und ihre Zuordnung zu den militarischen Befestigungen bislang zu vvenig argumentiert vvurde, ist es notvvendig, ihre Problematik von neuem zu beleuch-ten.6
Die Bezeichnung "militarische Befestigungen", die den Anlagen des 3. und 4. Jh.s durchaus entspricht, scheint fiir die aus der zvveiten Hiilfte des 5. und dem 6. Jh. unangebracht, vveil man nicht von einem klar profilierten Typ militarischer Anlagen im klassischen Sinne und nicht einmal von den regularen mi-litarischen Formationen (auBer der byzantinischen) sprechen kann, die sie errichtet und benutzt haben kdn-nten. Es handelt sich eher um Siedlungen, die mit der Absicht errichtet vvurden, einzelne strategisch vvich-tige Stellen, Bereiche und Verkehrsverbindungen zu kontrollieren und zu bevvachen. Besiedelt vvurden sie von den Altsassen. kiirzere Zeit von den Byzantinern und verschiedenen germanischen Gruppen. Das be-stiitigen einige darin entdeckte Funde, expli/.it genug sind auch die Anfiihrungen in den Quellen (vgl. Prokop, De belin Gothico III, 33, 10). Zvveifelsohne konnten die Kontroli- und Schutzfunktion alle gut gesicherten Hohensiedlungen erfiillen, die an vvichti-gen strategischen Stellen loziert vvaren (z.B. Rifnik, Svete gore oberhalb von Bistrica ob Sotli, Sv. Pavel oberhalb von Vrtovin, Tonovcov grad bei Kobarid). Doch kommt neben den angefiihrten ein besonderer Befestigungstyp vor, der sich im Konzept des Grund-risses von ihnen deutlich unterscheidet. Ihn kenn-/eichnen eine verstarkte Verteidigungsfunktion des Befestigungsareals durch Verteidigungsturme, Besied-lungsspuren im lnneren ubervviegend an der Belesti-gungsmauer und im Zentrum eine einfache friih-christliche Kirche, auch mit Baptisterium. Dercharakte-ristischste Vertreter dieses Typs in Slovvenien und im Bereich des vvestlichen lllyricums ist die Anlage Korinjski hrib oberhalb von Veliki Korinj, vvo vvir die
Abb. 7: Ajdna oberhalb von Potoki. Kleinfunde. I -5, 7-8 Bronze; 6 Silbcr; 9-12 Eisen; 13 Eisen und Blei. M.= 1:2.
Reste von fiinf Ttirmen ausgegraben haben, im In-neren hingegen eine einfache Kirche mit Baptisterium. Andere Gebiiude im zentralen Teil sind nicht zu ervvarten, denn er ist im ganzen mit Felsen ausgefiillt. So ist das GrundriBkonzept im ganzen deutlich. Nach eingehender Untersuchung der Oberflachenfunde und Ruinen an anderen Orten haben wir iihnliche Anlagen noch auf dem Limberk bei Velika Račna, dem Zidani gaber oberhalb von Mihovo und der Križna gora bei Podlož festgestellt. Analogien aus anderen Bereichen des Imperiums zeigen, daB es sich um einen ziemlich vveit verbreiteten und charakteristischen Typ friih-byzantinischer Kastelle handelt, denn solche Grun-drisse sind gut erhalten auf den dalmatinischen Inseln (Gunjača 1986, 124-134; Tomičič 1988-1989, 29-53; Brusić 1989, 11-119) und in Makedonien (Mikulčić 1982, 58 ff); einige iihnliche - nur vvurden sie im
Flachland errichtet und deren Verteidigungsmauern hatten eine regelmaBigere Form - vvurden in Eisener Tor (Đerdap) am obermoesischen Limes ausgegraben (Janković 1981; Kondić 1984, 131-161). In den groBtenteils schon im 3. oder 4. Jh. erbauten Kastellen vvurden nur die Verteidigungsturme emeuert, die Schutz-mauern erhoht und verstiirkt und im lnneren fruhchristliche Kirchen von ahnlichen Grundrissen und Dtmensionen errichtet, vvie sie in Slovvenien auf dem Korinjski hrib, dem Zidani gaber und dem Limberk entdeckt vvurden. Von groBter Wichtigkeit erscheint in Slovvenien in diesem Zusammenhang die vor kurzem entdeckte Befestigung Gradec bei Velika Strmica. Besonders ihre Lage am schattigen Steilhang m einer kuhlen Schlucht, die /um VVohnen nicht geetgnet ist, deutet auf die betoni strategische Rolle der Anlage, vvodurch die spezielle ZvveckmiiBigkeit
derartiger Befestigungen bestiitigt vvird.
Im Hinblick auf die Haufigkeit der stiindigbevvohn-ten Siedlungen ist die stark reduzierte Zahl der Zufluchtstatten verstandlich. Nach den sparlichen Angaben vviirde Hom oberhalb von Sora hypothetisch zu diesen gehoren. Zu ervvarten vviiren vor al leni solche Zufluchtsstatten, deren dazugehcirende Siedlungen sich in nachster Niihe befanden (vgl. Donačka gora, Ciglenečki 1992a, 28-30).
Beim Versuch der chronologischen Bestimmung der Anlagen vveisen diese Gruppen einige Elemente auf, die mit Sicherheit auf eine Benut/.ung Ende des 5. Jh.s und zu Beginn des 6. Jh.s hinvveisen, vvie z.B. einige vorzuglich erhaltene ostgotische Priigungen (Tinje, Gradec bei Velika Strmica, Gradec bei Prapretno, Ajdna, Puštal oberhalb von Trnje, Tonovcov grad bei Kobarid).8 Zu diesen konimen charakteristischere, gut erhaltene Gegenstiinde hinzu (z.B. Vogelfibel, Fibeln des Typs Gurina), desvvegen diirften vvir bei einigen Festungen die Entstehung des gesamten Organismus schon in der Zeit Theoderichs ansetzen und nicht erst in der Zeit von Justinians Reconquiste. Natiirlich gibt es nicht geniigend Anhaltspunkte fiir die Behauptung, es hiitten sich liier nur ostgotische Besatzungen aufgehalten, denn das konnten vor allem freigelegte Griiber bestiitigen. Den Funden und der Lage nach zu beurteilen diirften an einigen Orten groBere Siedlungen, vorvviegend roma-
nischen Charakters, gebaut vvorden sein, die allerdings kleinere germanische oder (und) byzantinische Besatzungen hatten (Rifnik, Tonovcov grad).
Im Hinblick auf den Plan der Befestigungen und dem Konzept der Verteilung entlang vvichtiger Verkehrsverbindungen diirften vvir mit Recht auch Befestigungen aus der Zeit von Justinians Reconquiste ervvarten. Doch ermoglichen die fiirs erste abgeschlos-senen Fundkomplexe keine verliiBliche Unterschei-dung zvvischen den Befestigungen aus der Zeit Theoderichs und der Justinians.
Von der Aufgabe der Befestigungen, spricht indi-rekt ein Teil gut bestimmter Funde, die vor Ende des 6. Jh.s abbrechen, vviihrend in den direkten schriftlichen Quel!en die Ervvahnung der Avvareneinfiille davon Zeugnis ablegen. In unmittelbarer Niihe der groBten Konzentration unserer spatantiken Befestigungen im Hinterland Celeias vvurde auf dem Kuzelin (Sokol 1994) eine avvarische Pfeilspitze gefunden, die man mit Sicherheit mit diesen Ereignissen in Zusam-menhang bringen konnte. Die Mehrzahl dreikantiger und anderer Pfeilspitzen, die vvir an Befestigungs-mauern und Tlirmen in Slovvenien gefunden haben, zeugen zvvar indirekt von Belagerungen, doch kann man die Angreifer ethnisch nicht genauer bestimmen (Knific 1993, 525-530).
Es ist auch vvichtig einen klaren Standpunkt zu beziehen hinsichtlich der Thesen iiber eine ununter-
brochene Besiedlung der Mehrzahl der Hohenbefestigungen von der zvveiten Halfte des 4. Jh.s bis zum Ende des 6. Jh.s, die in Slovvenien in einigen friiheren Uberblicken vertreten vvurde. doch scheint es dafiir nicht geniigend Argumente zu geben (z.B. Petru 1978a, 362; Sašel 1980, 14). Einerseits horen gerade die Fundorte, vvo die Gebaude aus dem 4. Jh. stammen, in der ersten bzvv. zvveiten Halfte des 5. Jh.s auf zu beste-hen (Brinjeva gora, Ajdovščina oberhalb von Rodik) andererseits bevveisen die bislang auf dem Ajdovski gradeč oberhalb von Vranje ausgegrabenen Gebaude mit stichhaltigen Funden im Siedlungsinneren. daB es sich um spiitere Bauvverke handelt (Petru 1979, 726-731; Knific 1979, 732-763; Vičič 1983, 71-77).
Eine der vvichtigsten Fragen, die mit der Problematik der Genese der heutigen Bevvohner Slovve-niens in engem Zusammenhang stehen, ist die Konti-nuitat spiitantiker Hohenbefestigungen. In letzter Zeit haben vvir einige Elemente entdeckt, die fiir eine solche These sprechen (Tinje, Ajdna, Gradišče oberhalb von Bašelj, Hom oberhalb von Sora. Tonovcov grad. Gradišče auf der Zbelovska gora), doch miissen in diesen Fundstatten noch langfristige systematische
Abb. 9. Tonovcov grad bei Kobarid. GrundriB der Siedlung.
Erforschungen durchgefiihrt vverden, um zu relevanten Schliissen zu gelangen. Durch das Fehlen von chrono-logisch stichhaltigen Funden des 7. und 8. Jh.s ist es nicht moglich, auf die Intensitiit der Benutzung von Hohenanlagen zu schlieBen. Eine zeitlich besser bes-timmbare Benutzung ist in der ersten Halfte des 9. Jh.s moglich. vvohin die Mehrzahl der bisher festgestellten spiiten Funde datiert vverden (Ciglenečki 1992b, 53-59).
anordnung uni) konzentration der
hohenbefestigungen
Obvvohl das gesamte Slovvenien topographisch noch nicht systematisch erforscht ist, sind einige Teile dennoch gut ergriindet. Hervorstehend ist der Bereich im Hinterland Celeias, vvo eine systematische Topo-graphie schon vollstiindig durchgefiihrt vvurde.9 Ahn-lich verhiilt es sich mit dem hiigeligen Teil von Poeto-vios ager.10 Kartiert haben vvir in beiden Gebieten alle Funde, die man ins 6. Jh. einordnen kanu. Das Bild. das sich so ergibt. ist erstaunlich. Mit Ausnahme der
Befestigung Sv. Radegunda bei Sv. Radegunda (Ciglenečki 1987d) und des fruhchristlichen Grabsteins aus Prebold (Egger 1927) liegen alle mit Sicherheit erfaBten Anlagen dieser Zeit im Bereich zvvischen der Savinja, Sava und Sotla. Folglich ist es moglich, Eggers Spekulation einer Polis Norikon, die er in Anbetracht der strategischen Lage in Celeias und Poetovios Ager loziert hat, durch die oben angefiihrten Fliisse und die beiden wichtigeren StraBen in Richtung Italien begrenzen. (Egger 1929, 146-152; Ciglenečki 1992a, 3-4).
Obgleich diese Stiitten iibervviegend einen defensi-ven Charakterhatten, vvares den Besatzungen moglich von dort die beiden HauptstraBen zu kontrollieren und sich bei Gefahr in die Tiefe der weiten Wiilder von Rudnica und Bohor zuriickzuziehen, in Bereiche, die
auch in spiiterer Zeit ein ideales Versteck bieten. Auch vvurden in den groBeren Befestigungen Elemente gefunden, die auf germanische Prasenz hindeuten, vvas fiir die oben bestimmte Lage der Polis Norikon spricht.
Andersvvo ist das Gebiet schlecht erforscht, vvesvve-gen derartige Analysen nicht moglich sind. Man miiBte nur noch auf die Bela Krajina hinvveisen, vvo sich desgleichen ein Bereich von Anlagen abseits der vvichtigeren Verbindungsvvege abzeichnet.11 Die iibri-gen Befestigungen - die allem Anschein nach mi-litarischen Charakter haben - stehen mit TransitstraBen in Verbindung (Korinjski hrib u.a.). Daraus ergibt sich in der zvveiten Hiilfte des 5. und im 6. Jh. folgendes Besiedlungsbild: durch Befestigungen gut gesicherte StraBen und in sicheren, meist abgelegenen Bereichen liegende Siedlungen der Zivilbevolkerung.
Abh. 10: Kučar oberhalb von Podzemelj. GrundriB des Kirchenkomplexes.
VERZEICHNIS DER IN TEXT ERWAHNTEN SLOWENISCHEN FUNDPLATZE UND WICHTIGSTE LITERATUR
Ajdna oberhalb von Potoki (Leben. Valič 1978; Valič 1981;
Ciglenečki 1987a, 85-86: Sagadin 1989) Ajdovski Gradec oberhalb von Vranje (Petru, Ulbert 1975; Petru
1979; Ulbert 1979a; Knific 1979; Vičič 1983; Knific 1994) Ajdovščina (Osmuk 1990)
Ajdovščina oberhalb von Rodik (Slapšak 1978; Slapšak 1986) Ančnikovo Gradišče bei Jurišna vas (Strmčnik-Gulič 1986b;
Strmčnik-Gulič 1991; Strmčnik-Gulič 1992) Betnava (Strmčnik-Gulič 1986a)
Brinjeva gora oberhalb von Zreče (Pahič 1980; Pahič 1981; Kos
1986, 208-209) Čentur (Jeločnik 1973) Donačka gora (Ciglenečki 1992a, 28-30) Dunaj beUereka (ANSI 1975,167) Gradec bei Prapretno (Ciglenečki 1992a, 34-39) Gradec bei Velika Strmica (unpubliziert) Gradec oberhalb von Mihovo (Breščak 1990a) Gradišče auf der Zbelovska gora (Ciglenečki 1992a, 81-85; (Ciglenečki 1992b,56)
Gradišče bei Doljni Zemon bei Ilirska Bistrica (ANSI 1975, 152) Gradišče bei Dunaj (Ciglenečki 1992a, 25-27) Gradišče bei Martinj Hrib (Leben. Šubic 1990) Gradišče bei Velike Malence (Saria 1929; Ciglenečki 1987a, 99-100)
Gradišče bei Zalog (Miki Curk 1986) Gradišče in Vrhnika (Horvat 1990)
Gradišče oberhalb von Bašelj (Ciglenečki 1987a, 69; Ciglenečki 1992b, 58)
Gradišče oberhalb von Motnik (Ciglenečki 1987a, 48-49) Gradišče oberhalb von Pivka bei Naklo (Valič 1968) Gradišče oberhalb von Soteska bei Jesenice (Ciglenečki 1987a, 87)
Hom oberhalb von Sora (Ciglenečki 1987a, 87; Ciglenečki
1992b, 58) Hrušica bei Podkraj ^Ulbert 1981) Ivank oberhalb von Šmartno v Tuhinju (Sagadin 1989) Jaršč oberhalb von Hom bei Rakovnik (Vuga 1993) Kincelj oberhalb von Trbinc (Ciglenečki 1987a, 99; Dular el al. 1991,90-93)
Korinjski hrib oberhalb von Veliki Korinj (Ciglenečki 1985) Kozmac bei Gojače (Harej 1988-1989) Križna gora bei Podlož (Urleb 1968)
Abb. II: Korinjski hrib oberhalb von Veliki Korinj. GrundriB der Befestigung.
Kučar oberhalb von Podzemelj (Ciglenečki 1986)
Kunkel unterhalb von Vrhtrebnje (Dular et al. 1991, 69-76;
Limberk bei Velika Račna (Ciglenečki 1985)
Log (Šumenje) bei Podturn (Breščak 1990b)
Mareček bei Podmolnik (Puš 1990)
Molnik oberhalb von Podmolnik (Puš 1984)
Orešje (Mlinar 1965)
Polhograjska gora bei Polhov Gradec (Slabe 1989) Prebold (Egger 1927)
Ptujski grad (Pettauer SchloB) (Klemene 1950; Ciglenečki 1993, 506)
Puštal oberhalb von Trnje (Ciglenečki 1987a, 89; Ciglenečki
1987b, 283, Anm. 67) Radvanje (Strmčnik-Gulič 1990)
Rifnik bei Šentjur (Bolta 1973-1974; Bolta 1978; Bolta 1981)
Rudna bei Rudnica (Ciglenečki 1991)
Slovenska Bistrica (Pahič 1978, 138-140)
Sv. Pavel oberhalb von Vrtovin (Svoljšak 1985)
Sv. Ana oberhalb von Vrhpeč (Dular el al. 1991, 76-81)
Sv. Duh in Črnomelj (Mason 1992)
Sv. Jakob oberhalb von Potoče (Valič 1990)
Sv. Katarina (Kekec) oberhalb von Nova Gorica (Svoljšak,
Knific 1976, 21 und 59) Sv. Lovrenc oberhalb von Bašelj (Ciglenečki 1987a, 69) Sv. Marjeta bei Libna (Guštin 1976, 14 und 16) Sv. Pavel oberhalb von Planina (ANSI 121) Sv. Radegunda bei Sv. Radegunda (Ciglenečki 1987d) Svete gore oberhalb von Bistrica ob Sotli (Korošec 1978, 522) Tinje oberhalb von Loka pri Žusmu (Ciglenečki 1982; Ciglenečki 1984; Ciglenečki 1992a, 71-80; Ciglenečki 1992b, 53-59)
Tonovcov grad bei Kobarid (Ciglenečki 1994)
Turnovšče bei Vrhnika (Slabe 1979)
Veliki vrh bei Hrenova (Ciglenečki 1987a, 36)
Veliki vrh oberhalb von Osredek pri Podsredi (Ciglenečki 1990a)
Vipota oberhalb von Pečovnik (Ciglenečki, Pirkmajer 1987;
Ciglenečki 1994) Zidani gaber oberhalb von Mihovo (Ciglenečki I987d;
Ciglenečki 1990b) Zloganje bei Škocjan (Breščak 1989)
1 Einige vvichtigere Uberblicke: Petru 1969; Šašel 1970; Petru 1972; Slabe 1975; Svoljšak. Knific 1976; Slabe 1978; Petru 1978; Petru I978b; Ulbert 1979a; Ciglenečki 1979; Petru 1982; Valič 1982; Bierbrauer 1984; Kos 1986; Slabe 1985; Bratož 1986; Truhlar 1986; Ciglenečki I987a; Ciglenečki I987b; Slabe 1989; Ciglenečki I990a; Valič 1991; Ciglenečki I992a; Ciglenečki 1992b. Zur Illustrierung noch einige Angaben, die auf den Forschungsumfang hindeuten. Systematisch ausgegraben vvurde im gan/.en bisher nur die Anlage Kučar oberhalb von Podzemelj, umfangreichere systematische Forschungen vvurden durchgefUhrt auf dem Rifnik, Vranje, der Polhograjska gora, dem Korinjski hrib, Rodik, in Jurišna vas, Hrušica, Sv. Pavel oberhalb von Vrtovin, auf den Svete gore oberhalb von Bistrica ob Sotli und dem Tinje. Desgleichen vvurden kleinere Sondierungen und grUndliche Landesaufnahmen durchgefUhrt an mehreren Orten: Trbinc, Limberk, Gradec bei Prapretno, Log (Šumenje) bei Podturn, Gradišče oberhalb von Bašelj, Sv. Jakob oberhalb von Potoče, Mareček bei Podmolnik, Križna gora bei Podlož, Molnik oberhalb von Sosiro, Sv. Lovrenc oberhalb von Bašelj, Gradišče oberhalb von Soteska. Tonovcov grad bei Kobarid, Sv. Katarina (Kekec) oberhalb von Nova Gorica, Vipota oberhalb von Pečovnik, Kozmac bei Gojače, Zidani gaber oberhalb von Mihovo und Gradec oberhalb von Mihovo. Zu diesen syslemati-schen Untersuchungen kamen in letzter Zeit noch zahlreiche Funde hinzu, die von Metallsuchern entdeckt vvurden. Es gelang uns, vvenigstens mit einigen solehen Kontakt aufzunehmen, daB vvir die Mehr/ahl der Funde, die vvir in Erfahrung gebracht hat-ten, in die geodtUischen Aufnahmen der Fundorte eintragen konnten.
Al>l>. 12: Zidani gaber oberhalb von Mihovo. GrundriB der Bcfestigung.
Mil einer reprasentaliven Auswahl des Malerials von den vvichtigeren Fundstatten haben vvir versucht, einen Einblick zu geben in die lntensitat und Oualitat der Bevolkerungsdiehte in den Befestigungen. Beriicksichtigt vvurden dabei iiberall nur die Funde aus dem Siedlungsareal und nicht auch die aus den Grabern auBerhalb der Fortifikationsmauer. Ebenso haben vvir auf eine Darstellung bedeutsamerer Keramikstucke verzichtet, da sie in der Mehrzahl chronologisch noch nicht eindeutig be-stimmt vverden konnen. Nicht beriicksichtigt vvurden auch die Miinzen, die zvvar in einigen Fiillen das zeitliche Bild hiitten ver-vollstandigen konnen; aber auf Grund der Tatsache, dali sie in den Fundstatten des ofteren in spiiterer Zeit benutzt vvurden, haben vvir deren Miteinbeziehung nicht fur sinnvoll erachtet.
Fur die behandelte Problematik vvar von groBem Nutzen das Studium analoger Befestigungen und analogen Materials in Bonn. das mir die Humboldt-Stiftung ermoglicht hat. An dieser Stelle mochte ich mich aufrichtig bedanken bei Dragica Knific Lunder fur die Zeichnungen des Materials sovvie bei Sneža Tecco Hvala und Andreja Dolenc Vičič fur die Zeichnungen der Plane.
2 Die Erforschungen der spatantiken Besiedlung sind schon seit 1975 in Gang. Die bislang erbrachten Resultate sind bis 1985 gesammelt bei Ciglenečki I987a. Zu diesen kommen in neuerer Zeit hinzu noch die Erforschungen auf dem Zidani gaber oberhalb von Mihovo, dem Veliki vrh oberhalb von Osredek pri Podsredi, der Rudna oberhalb von Rudnica, der Vipota oberhalb von Pečovnik, auf dem Kunkel unterhalb von Vrhtrebnje, auf der Sv. Ana oberhalb von Vrhpeč, dem Kincelj oberhalb von Trbinc sovvie zahlreiche Rekognoszierungen aller Gebiete Slovveniens.
1 Eine chronologische Bestimmung bedeutet lur mich schon allein die Prasenz von Kirchen in der einfachsten, bescheidensten Form.
4 Das Projekt "Befestigte priihistorische Siedlungen in Dolenjsko" vvird durchgeftlhrt vom Institut fiir Archaologie des Wissenschaftlichen Forschungszentrums der Slovvenischen Akademie der Wissenschaften und KUnste (/.RC SAZU) unter der Leitung von Janez Dular und in Zusammenarbeit mit den Archiiologen des Nationalmuseunis in Ljubljana und des Amtes fiir die Pflege des Natur- und Kulturerbes aus Novo mesto
ANSI 1975, Arheološka najdišča Slovenije. - Ljubljana.
BIERBRAUER, V. 1984, Jugoslavvien seit dem Beginn der Volkervanderung bis /ur slavvischen Landnahme: die Synthese auf dem Hintergrund von Migrations-und Landnahmevo-rgangen. - In: Jugoslawien. Integrationsprobleme in Geschi-chte und Gegenwart. Beitr. d. Siidosteuropaarbeitskreises tlcr Deutschen Forschungsgemeinschaft zum V. Iniernalionalen Siidosteuropa-Kongrefi der Associalion d'Etudes (In Sud-Esl Europien, Belgrad 1984,49-97.
BOLTA, L. 1973-1974, Starokršćanski baziliki v poznoantični naselbini na Rifniku. - Celj. zbor., 309-324.
BOl.TA, L. 1978, /?//«/it-Provinzialr6mische Siedlung und Graberfeld. - In: Problemi seobe naroda u Karpatskoj kotlini, 49-56, Novi Sad.
BOLTA. L. 1981, Rifnik pri Šentjurju. - Kat. in monogr. 19.
(Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta). Das Projekt lault seit 1988.
5	Die Analyse einiger grolierer Anlagen hat schon Peter Kos durchgefuhrt (Kos 1986, 195-217). der damals allerdings eine verhaltnismaBig geringe Anzahl von Munzen zur Verfugung hatte. Bedeutsam erseheint die Analyse der Munzen von der Brinjeva gora (Kos 1986. 208-209), vvo sich nach dem Beginn der Benutzung der Befestigungen im 3. Jh. vvieder eine geringe Versorgung mit Munzen im 4. Jahrzehnt des 4. Jh.s abzeichnet; die lntensitat steigt rapide an in den Jahren von 364-378. Auf jeden Fali ist das Fehlen von Munzen aus der ersten Halfte des 4. Jh.s (mit Ausnahme von Čentur) und eine Versorgung-sintensivierung schon gegen Mitte des Jahrhunderts und vor allem spater in der Zeit Valentinians bezeichnend.
6	FUr die Diskussionsbeitrage bin ich insbesondere meinem Kollegen Volker Bierbrauer aus Miinchen sehr dankbar.
7	Gradec bei Velika Strmica (die Veroffentlichung der Fundstatte bereite ich mit meinem Kollegen Dragan Božič im Arh.vest. 46 vor). Die Befestigung ist im GrundriL! identiseh mit der Anlage Korinjski hrib, nur sind die Dimensionen kleiner (ca. 50 x 25 m).
K FUr die Angaben bedanke ich mich bei Peler Kos vom Numismatischen Kabineti des Nationalmuseums in Ljubljana.
9 Die Topographie vvurde durchgefiihrt von den Archiiologen des Institutes fiir Archaologie des Wissenschaftlichen Forschungszentrums der Slovvenischen Akademie der NVissenschaften und Kunste (ZRC SAZU), des Regionalmuseums (Pokrajinski muzej) in Celje und des Amtes fur die Pflege des Natur- und Kulturerbes (Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine) in Celje.
1,1 Topographisch vvurde dieser Bereich untersucht von den Archiiologen: Stanko Pahič, Iva Curk. Mira Strmčnik und Ivan Tušek.
11 Zu den bisher bekannten Befestigungen dUrfen vvir noch Sv. Duh in Črnomelj (Mason 1992) als ausgesprochen grolie spiil-antike Siedlung hin/uzahlen, die bis /um Beginn des 7. Jh.s iiber-dauert und vielleicht noch O/.alj im benachbarlen Teil Kroatiens (Čučkovič 1992).
BRATOŽ, R. 1986, Razvoj organizacije zgodnjekrščanske cerkve na ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja. - /vod čas 40. 363-395.
BREŠČAK, D. 1989, Antična hiša v Zloganju. - Lilmid 7 203-206.
BREŠČAK, D. 1990a, Gradec nad Mihovim, Novo mesto. In: Arheolo/lka najdišča Dolenjske, 105-106, Novo mesto
BRESČAK. 1). 1990b, Šumeje, Trebnje. In: Arheološka najdišču Dolenjske. III, Novo mesto.
BRUSIC, Z. 1989, Kasnoantička utvrđenja na otocima Rabu i Krku. In: Arheološka istraživanju na otocima Krku, Rabu i Pagu i u Hrvatskom primorju. Izd. Hrv. arh. dr. 13, I I l-l 18.
CIGLENEČKI, S. 1975, Kasnoantično utrjeno naselje Gradec pri Prapretnem. - Arh. vest. 26, 259-267.
CIGLENEČKI, S. 1979, Kastel, utrjeno naselje ali refugij?. -Arh. vest. 30,459-472,
CIGLENEČKI, S. 1981, Rezultati prve raziskovalne akcije na Gradcu pri Prapretnem. - Arh. vest. 32,417-453.
CIGLENEČKI, S. 1982, Tinje nad Loko pri Žusmu in problem raziskovanja slovanskih naselbin v Sloveniji. - Arh. vest. 33, 179-188.
CIGLENEČKI, S. 1983, Die Eisenvverkzeuge aus den befes-tigten Hohensiedlungen Slovveniens aus der Volkervvanderun-gszeit. - Balcanoslavica 10,45-54.
CIGLENEČKI, S. 1984, Die Keramik des 4.-6. Jahrhunderts von Gradec, Tinje und Korinjski hrib, Slovvenien. - Arch. Austr. 68, 313-328.
CIGLENEČKI, S. 1985, Potek alternativne ceste Siscija-Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času 4. do 6. stoletja. Preliminarno poročilo o raziskovanjih Korinjskega hriba in rekognosciranjih zahodne Dolenjske. -Arh. vest. 36, 255-284.
CIGLENEČKI, S. 1986, Zgodnjekrščansko središče na Kučarju v Beli krajini. - In: Arheološka istraživanja na karlovačkom i sisačkom području, Izd. Hrv. arh. dr. 10, 137-150.
CIGLENEČKI, S. 1987a, Hohenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum. - Dela 1. razr. SAZU 31.
CIGLENEČKI, S. 1987b, Das Weiterleben der Spatantike bis zum Auftauchen der Slavven in Slovvenien. - In: Die Volker Siidosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert, Siidosteuropa -Jahrbuch 17,265-286.
CIGLENEČKI, S. 1987c, Radegunda. - Var. spom. 29, 280.
CIGLENEČKI, S. 1987d, Zidani gaber nad Mihovim. - Arh. preg. 28, 143.
CIGLENEČKI, S. 1990a, K problemu datacije nastanka rim-skodobnih višinskih utrdb v jugovzhodnoalpskem prostoru. -Arh. ve«. 41, 147-176
CIGLENEČKI, S. 1990b, Zidani gaber, Novo mesto. - In: Arheološka najdišča Dolenjske, 113-116, Novo mesto.
CIGLENEČKI, S. 1990c, Poselitvena podoba ob zatonu antike. -Traditiones 19, 33-37.
CIGLENEČKI, S. 1990d, Le fortificazioni di altura delPepoca tardo-antica in Slovenia. - Arch. Med. 17, 17-19.
CIGLENEČKI, S. 1991, Poznorimski depo z Rudne pri Rudnici. - Arh. vest. 42, 225-232.
CIGLENEČKI, S. 1992a, Polis Norikon, Poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami. - Podsreda.
CIGLENEČKI, S. 1992b, Tracce di un insediamento tardo (VI-IX sec.) nei sili della tarda antichita in Slovenia. -In: II territo-rio tra tardoantico e altomedioevo. Metodi di indagine e risul-tati, Bibl. Arch. med., 53-59.
CIGLENEČKI. S. 1993, Arheološki sledovi zatona antične Petovione. - In: Ptujski arheološki zbornik, 505-520, Ptuj.
CIGLENEČKI, S. 1994, Poznoantična naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. - Kronika 42/1, 1-14.
CIGLENEČKI, S. und D. PIRKMAJER 1987, Zatočišče poslednjih Celjanov na Vipoti. - Arh. vest. 38, 217-236.
ČUČKOVIČ, L. 1992, Ozalj. Zaštitna arheološka izkopavanja 1992. godine. - Obav. Hrv. arh. dr. 24/3, 49-51.
DULAR. J. et al. 1991, Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini. - Arh. vest. 42, 65-198.
EGGER. R. 1927, Eine altchristliche Bischofsinschrift. - Min. des Ver. klas. Phil. in Wien 4, 3-7.
EGGER, R. 1929, Ausgrabungen in Feistritz a.d. Drau, Oberkarnten. Der Hiigel bei Duel. - Jh. Osterr. Arch. Inst. 25,
190 ff.
GUNJAČA, Z. 1986, Kasnoantička fortifikacijska arhitektura na istočnojadranskom priobalju i otocima. - Materijali 22, 124-136.
GUŠTIN, M. 1976, Libna. - Pos. muz. Brež. 3.
HAREJ, Z. 1988-1989, Kozmac pri Gojačah - prazgodovinsko in poznorimsko gradišče. - Zbornik goriškega muzeja 15/16, 3-
HORVAT, J. 1990, Nauportus (Vrhnika). - Dela I. razr. SAZU 33, 74-77.
JANKOVIĆ, D. 1981, Podunavski deo oblasti Akvisa u VI i početkom VII veka. - Arheološki institut. Grada 5.
JANTSCH, F. 1938, Die spatantiken und langobardischen Burgen in Karmen. - Miti. Antlir. Ges. Wien 68, 337-390.
Maksencija in tetrarhije. - Situla 12.
KLEMENC, J. 1950, Ptujski grad v kasni antiki. - Dela 1. razr. SAZU 4.
KNIFIC, T. 1979, Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe z Ajdovskega gradca (leto 1974). - Arh. vest. 30, 732-385.
KNIFIC, T. 1993, Hunski sledovi v Sloveniji?. - In: Ptujski arheološki zbornik, 521-542, Ptuj.
KNIFIC, T. 1994, Vranje near Sevnica: A Late Roman Settlement in the Light of Certain Pottery Finds. - Arh. vest. 45, 211 -237.
KONDIC, V. 1984, Les formes des fortifications protobyzan-tines dans la region des Portes de Fer. - In: Villes et peuplement dans L'illyricum protobyzantin, Coll. de 1'Ec. fran^. de Rome 77, 131-161.
KOROŠEC, P. 1978, Svete gore nad Sotlo v času zatona antike. - Arh. vest. 29, 519-527.
KOS, P. 1981, Neue langobardische Viertelsiliquen. - Germania 59/1,97-103.
KOS, P. 1986, The monetar\ circulation in the southeastern Alpine Region ca. 300 B.C. - A.D.1000. - Situla 24, 133-224.
LEBEN F. und Z. ŠUBIC 1990, Poznoantični kastel Vrh Brsta pri Martinj hribu na Logaški planoti. - Arh. vest. 41, 313-354.
LEBEN, F. und A. VALIČ 1978, Ajdna. -Arh. vest. 29,532-545.
MASON, Ph. 1992, 43, Črnomelj, Črnomelj, Sv. Duh. - Var. spom. 34, 203-204.
M1KL CURK, I. 1986. Rimski kastel v Zalogu pri Ljubljani. -Arh. vest. 37, 227-235 .
MIKULČIČ, I. 1982, Staro Skopje so okolnite tvrdi ni. - Skopje.
MIKULČIČ, I. 1986, Spatantike Fortifikationen in der S.R. Makedonien. - Corso Cidt. Arte rav. biz. 33, 253-277.
MLINAR, I. 1965, Iz rimskega ozidja v Krajini. - Čas. zgod. narod. 1,64-74.
OSMUK, N. 1990, Obzidje rimske utrdbe Castra v Ajdovščini. -Arh. vest. 41, 183-198.
PAHIČ, S. 1978, Najdbe z rimske ceste Slovenska Bistrica -Pragersko. - Arh. vest. 29, 129-289.
PAHIČ, S. 1980, Prvi podatki o grobi hišni lončenini z Brinjeve gore. -Arh. vest. 31,89-132.
PAHIČ, S. 1981, Brinjeva gora 1953. -Arh. vest. 32,71-143.
PETRU, P. 1967, Zgodnjesrednjeveška naselbina na Polhograj-ski gori nad Polhovim Gradcem. - Arh. vest. 18, 453-461.
PETRU, P. 1969, Najnovija istraživanja Julijskih Alpa. - Osj. zbor. 12,5-24.
PETRU, P. 1972, Novejše arheološke raziskave Claustra Alpium Iuliarum in kasnoantičnih utrdb v Sloveniji. - Arh. vest. 23, 343-366.
PETRU, P. 1978a, Poznoantična poselitev Slovenije. - Arh. vest. 29, 359-367.
PETRU, P. I978b, Kontinuiteta in diskontinuiteta naselitve v prehodnem obdobju iz kasne antike v zgodnji srednji vek. -Zgod. čas. 32, 221-232.
PETRU, P. 1979, Stavba A (episkopij?) na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. - Arh. vest. 30, 726-731.
PETRU, P. 1982, Arheološki oris poznoantične poselitve Slovenije. - Zgod. čas. 36, 295-310.
PETRU, P. und T. ULBERT 1975, Vranje pri Sevnici. Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu. - Kat. in monogr. 12.
PUŠ, J. 1984, Prazgodovinski Molnik. -Arh. vest. 35, 134-162.
PUŠ, J. 1990, Mareček - višinska postojanka in refugij. - Arh. vest. 41, 365-374.
SAGADIN, M. 1987, Ajdna nad Potoki. Poznoantično naselje. -Arh. preg. 28, 123-124.
SAGADIN, M. 1989, Ivank nad Šmartnim v Tuhinjski dolini. -Var. spom. 31, 250.
SARIA, B. 1929, Začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Vel. Malenci. - Glas. Muz. dr. Slov. 10, 11-17.
SARIA, B. 1939, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi. Glas. Muz. dr. Slov. 20, 115-151.
SLABE, M. 1975, Dravlje. Grobišče iz časov preseljevanja ljudstev. - Situla 16.
SLABE, M. 1978, Govorica arheoloških ostalin o času selitve ljudstev na Slovenskem. - Arh. vest. 29, 379-391.
SLABE, M. 1979, Nova podoba arheološkega območja Tumovšče nad Vrhniko. - Var. spom. 22, 123-144.
SLABE, M. 1985. In šele nato se naselijo Slovani. - Dolenj. zbor. 61-73.
SLABE, M. 1989, O naselbinski strukturi ob zatonu antike na slovenskem (5. - 6. stol.). - Lihnid 7, 213-217.
SLAPŠAK. B. 1978, Rodik-Ajdovščina. - Arh. vest. 29,546-547.
SLAPŠAK, B. 1985. Ajdovščina nad Rodikom. Prazgodovinsko in antično naselje. - Arh. preg. 26, 135-136.
SOKOL, V. 1994. - Das spatantike Kastrum auf dem Kuzelin bei Donja Glavnica. - Arh. vest. 45, 199-209.
STRMČNIK-GULIČ, M. 1986a, Najnovejši podatki o rimskih ostalinah pri Betnavi. - Cas. zgod. narod. 22,47-56.
STRMČNIK-GULIČ, M. 1986b, Jurišna vas/Ančnikovo gradišče. Poznoantično naselje. - Arh. preg. 27, 113-114.
STRMČNIK-GULIČ, M. 1990. Podoba antične poselitve med vzhodnim Pohorjem in Dravo. -Arh. vest. 41, 135-146.
STRMČNIK-GULIČ, M. 1991, Jurišna vas - Ančnikovo gradišče. - Var. spom. 33, 218-220.
STRMČNIK-GULIČ, M. 1992, 115, Jurišna vas, Slovenska Bistrica, Ančnikovo gradišče. - Var. spom. 34, 226-230.
SVOLJŠAK, D. und T. KNIFIC 1976, Vipavska dolina. - Situla 17.
SVOLJŠAK, D. 1985. Sv. Pavel nad Vrtovinom. Rezultati sondiranj leta 1966. - Arh. vest. 36, 195-236.
ŠAŠEL. J. 1972, Problem naseljevanja vzhodno-alpskih Slovanov. - Kronika 20, 3-6.
ŠAŠEL. J. 1980, Zur Historischen ethnographie des mittleren Donauraums. - In: Die Volker an der mittleren und unteren Donau imfiinften und sechsten Jahrhundert, Denkschr. Phil.-hist. KI. Osterr. Akad. Wiss. 145, 13-17.
TOMIČIČ, Ž. 1988-1989, Arheološka svjedočanstva o rano-bizantskom vojnom graditeljstvu na sjevernojadranskim otoci-
ma. - Pni. Odj. arh. 5-6, 29-53.
TRUHLAR. F. 1986, Rimske utrjene postojanke v Sloveniji. -Arh. vest. 37, 297-305.
ULBERT, T. 1979, Vranje bei Sevnica. Siedlungsgeschichtliche Untersuchungen. - Arh. vest. 30, 695-725.
ULBERT, T. 1979a, Zur Siedlungskontinuitat im sudostlichen Alpenraum (vom 2. bis 6. Jahrhundert n. Chr.) Dargestellt am Beispiel von Vranje (ehem. Untersteiermark). - Vor. Forsch. 25, 141-157.
ULBERT, T. 1981, Ad Pirum (Hrušica). - Miinch. Beitr. z. Vor-u. Friihgesh. 31.
URLEB. M. 1968, Križna gora in okolica v antiki. - Arh. vest. 19, 473-484.
URLEB. M. 1974. Križna gora pri Ložu. Halštatska nekropola. -Kat. in monogr. 11.
VALIČ, A. 1968, Gradišče nad Pivko pri Naklem. - Arh. vest. 19, 485-508.
VALIČ, A. 1981. Ajdna nad Potoki. - Var. spom. 23, 266-269.
VALIČ, A. 1990. Poznoantično najdišče sv. Jakob nad Potočami pri Preddvoru. - Arh. vest. 41,431-438.
VALIČ. A. 1991, Poznoantični relikti v staroslovanskem okolju Gorenjske in Kranja. - In: Pod zvonom sv. Kancijana, 24-30, Kranj.
V1ČIČ, B. 1983. Die Geriite von Ajdovski Gradec oberhalb Vranje bei Sevnica. - Balcanoslavica 10, 71-77.
VUGA. D. 1993, Jaršč pri Homu nad Šentrupertom. - In: Župnija Šentrupert. Zgodovinske osnove 1393-1993, 125-128, Šentrupert.
Dr. Slavko Ciglenečki Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Gosposka 13 SI-61000 Ljubljana
Taf. 2: Brinjeva gora oberhalb von Zreče. Kleinfunde I -7 Bronze; X-15 Eisen; I 6 Blei. M. = 1:2.
Tuf. .1: Gradišče auf der Zbelovska gora. Kleinfunde. 1-13, 19-24 Bronze; 14,15,17 vergoldete Bron/.e, 16, 18 Eisen. M. = 1:2.
Taf. 4: Rifnik bei Šentjur. Kleinfunde. 1-8,10,12-14 Bronze; 9,11 Silber, 15-17 Eisen. M. = 1:2.
Tuf. 6: Tonovcov grad bei Kobarid. Kleinfunde. 1-14,16-19,22 Bronze; 15 vergoldete Bronze; 20 21 23 Ei
Taf. H: Ajdovski Gradec oberhalb von Vranje. Kleinfunde. 1-6, 8-10 Bronze; 7, 11-16 Eisen M =
Taf. 9: Korinjski hrib oberhalb von Veliki Korinj. Kleinfunde. 1-4,8-10,12-13,15-16 Bronze; 7,17-22 Eisen, 23-24 Blei; 5,14 Silber; 6 vergoldetes Silber M. = 1:2.
Tuf. 10a: Limberk bei Velika Račna. Kleinfunde. 1-13 Bronze; 14-15,17-18 Eisen; 16 Silber und Glas- 19-20 Blei Taf. 10b: Hom oberhalb von Sora. Kleinfunde. 1-2 Silber; 3 Bronze; 4 Eisen. M. = 1:2.
Taj. II Polhograjska gora hci Polhov Gradec. Klcinfundc. 1-6,8-13 Bronze; 7,14-17 Eisen. M. = 1:2.
Tuf. 12: Zidani gaber oberhalb von Mihovo. Kleinfunde. 1-9 Bronze; 10-17 Eisen. M. = 1:2.
Joachim Werner (1909-1994)
V začetku letošnjega leta je umrl nemški arheolog Joachim Werner, najpomembnejši evropski raziskovalec obdobja preseljevanja ljudstev, znanstvenik izredne erudicije, ki je soustvarjal arheologijo zgodnjega srednjega veka celih 60 let na prostranem prostoru med Irsko in Japonsko.
Že njegova disertacija iz leta 1938 (Miinzdatirte austrasische Grabfunde) je pomenila pomemben korak naprej v poznavanju zgodnjesrednjeveškega obdobja tako metodološko kot vsebinsko in jo pogosto citirajo še danes. Njegova bibliografija znaša 324 enot, med katerimi je nekaj izredno pomembnih monografij in številni članki v katerih je z njemu lastno prodornostjo, neverjetnim spominom in ostrimi opažanji znal odkrivati zakonitosti ali pa tudi povsem nove vidike v kompleksni, a skopo dokumentirani problematiki. Pri njegovem delu se zdi pomembno podčrtati dejstvo, da izsledke njegovih raziskovanj spreminjajo le redke novejše najdbe, saj je vedno pisal tako temeljito in kritično, da po mnogih letih večini njegovih člankov ni moč veliko dodati ali bistveno spremeniti. Tak primer je tudi za nas pomembna monografija o Langobardih, kjer je njegova interpretacija dogajanj, ki se dotikajo našega prostora, še danes veljavna; podobo je mogoče ilustrirati le z množico novih odkritij, ki v času pisanja knjige še niso bila znana.
Leta 1946 je prevzel stolico v Miinchnu in v času do upokojitve vzgojil množico arheologov, ki nosijo pečat njegove šole in zasedajo danes vodilna mesta v nemških institucijah pa tudi drugod. Značilna zanj je bila njegova širina, ki ni dopuščala zapiranja v sodobne politične okvire, inje zato svojim študentom naložil dela, ki so presegala nemške državne meje.
Na Bavarski akademiji je leta 1957 ustanovil Komisijo za arheološko raziskovanje poznorimske Recije, majhen, a zelo pomemben raziskovalni inštitut, ki se ni posvečal zgolj v svojem imenu nakazanim problemom, ampak je pritegnil v svoj delokrog sodelavce iz različnih dežel in jim omogočil izdajo za stroko pomembnih del, ki so ponesla v svet ime majhne institucije. Njegova zasluga je, da je znal poiskati primerne ljudi in jim stal ob strani toliko časa, da so od sebe dali najboljše. Tako so v seriji, ki nosi skromen naslov Miinchner Beitriige zur Vor- und Friihgeschichte, izšla nekatera temeljna dela, ki bodo še dolgo nepogrešljiva sestavina evropske arheologije. V tej seriji je izšla objava nemškega dela izkopavanj poznorimske utrdbe Hrušica, kot edini Slovenec pa je v njej sodeloval numizmatik Peter Kos. Marsikdo se ob teh zglednih publikacijah ne zaveda, kakšna energija, znanje in volja je botrovala njihovemu nastanku, vse od izbora avtorja, recenzentov pa do končne redak-
cije. Tako je še pred kratkim pripovedoval, kako se trudi, da bi v seriji izšlo Mikulčičevo delo o poznoan-tičnih utrdbah Makedonije, ker je sam ob obiskih v tej deželi spoznal bogastvo poznoantične Makedonije in predano delo I. Mikulčiča.
Našteti vse njegove počastitve, ki jih je rad, a zasluženo sprejemal, bi vzelo preveč prostora. Omenimo le, da je bil član osmih akademij, trinajstih učenih združb in nosilec različnih drugih visokih počastitev in odlikovanj. Pričujoči zapis nima namena razčlenjevati njegovega celotnega znanstvenega dela, ki je izredno obsežno in zaobjema več arheoloških področij, vse od poznolatenskega obdobja, preko problemov Germanov v rimski dobi pa do časa preseljevanja ljudstev, ki mu je posvetil največ pozornosti. Poskušal bom pokazati le nekaj njegovih vezi s Slovenijo.
Prvič je bil tu kot nemški štipendist in udeleženec arheološkega kongresa leta 1936. Rad seje spominjal, kako je udeležence takratne ekskurzije na meji med Jugoslavijo in Italijo, malo pred Hrušico, pričakal Giovanni Brusin, kako je prvič videl Ajdovščino in Vipavsko dolino, ki ga je vsega prevzela. Kasneje je bil v tesni zvezi z izkopavalci Bleda, kjer je tekla debata o problematiki staroselcev in slovanskih priseljencev, leta 1970 pa je vzpodbudil skupna slovensko-nemška izkopavanja dveh ključnih poznoantičnih točk, Ajdovskega gradca nad Vranjem in Hrušice. V ravnatelju Narodnega muzeja Petru Petruju je našel ustreznega dinamičnega sogovornika in tako so stekla prva velika sistematična raziskovanja poznoantičnih utrdb v Sloveniji. Kljub temu, da so skupne raziskave čez nekaj let prenehale, je nemška ekipa pod vodstvom T. Ulberta hitro in dobro objavila svoj del izkopavanj na Hrušici in prispevala pomemben del v publikaciji o raziskavah zgodnjekrščanskega kompleksa na Ajdovskem gradcu. S tem sta imeni obeh imenitnih slovenskih najdišč ponovno zablesteli v evropski strokovni literaturi in sta od takrat dalje upoštevani kot pomembni referenčni točki. Pomen teh akcij je bil tudi v tem, da so spodbudile intenzivno raziskovanje poznoantičnega obdobja v Sloveniji, ki je bilo prej slabo znano. Werner je tudi poznejše slovenske raziskave pozorno spremljal in skupaj z nami obiskal številne poznoantične utrdbe. Upal bi si trditi, da je poznal naša najdišča mnogo bolje kot večina drugih arheoloških kolegov, saj se je prav on dobro zavedal, kakšne interpretativne možnosti ponujajo dobro ohranjene utrdbe na tako izpostavljenem ozemlju, kot je slovensko.
Poznal je kar nekaj generacij arheologov po vsem svetu, med našimi kolegi pa je pogosto omenjal Balduina Sario, Jožeta Kastelica, Petra Petruja in pose-
bej Jara Šašla, katerega je izredno cenil in njegova dela pri svojih raziskavah vedno upošteval.
Zelo sije želel udeležiti se simpozija ob 1600 letnici bitke pri Fluviu Frigidu, posebej še zato. ker ga je kot severnjaka fascinirala Vipavska dolina, prva znanilka Mediterana na poti proti jugu. Nekoč, ob začetku slovensko-nemških izkopavanj, se je celo ubadal z mislijo, da bi uredil velik mednarodni arheološki inštitut v Vipavskem križu.
Zadnjič smo se srečali na simpoziju oktobra 1993 v Regensburgu, kjer je že nekako v slutnji prihajajočega konca strnil zgodovino Komisije za arheološko
raziskovanje poznorimske Recije in še posebej podčrtal sodelovanje s slovenskimi kolegi pri raziskavi Vranja in Hrušice. Telesno je bil sicer že nekoliko onemogel, duhovno pa svež kot vedno in pripravljen ob ostri diskusiji in kozarcu vina vztrajati pozno v noč. S svojim znanjem in prepričanjem, da lahko zmagujejo le argumenti stroke, jo je znal vedno usmeriti k bistvu stvari. In morda bomo prav to po njegovem odhodu najbolj pogrešali.
Slavko CIGLENEČKI
Howard Comfort (1904-1993)
Hovvard Comford je bil od 1932 do 1969 predavatelj in profesor za klasične študije na Haverford Collegeu v Pennsylvaniji. Doktoriral je 1929 z obravnavo sigilatne zbirke ameriške akademije v Rimu na univerzu Priceton. Tudi začetniki v rimski arheologiji zanj vedo zaradi temeljnega članka o teri sigilati v RE, članka, ki ustrezno informira še danes. Tisti, ki se pa s sigilato več ukvarjamo, pa neprestano rabimo kaj iz njegove bogate bibliografije, zlasti pa ne moremo pogrešati kataloga žigov na italski sigilati: Oxe, Comfort Corpus vasorum aretinorum (Antiquitas III4, 1968). To zbirko zaradi obilice novih podatkov zdaj sicer dograjujejo, Comfortovega deleža pa iz nje čas, enako kot Oxejevega, ne moremo zbrisati.
Velik vpliv na raziskovanje rimske keramike in na strokovno in osebnostno rast raziskovalcev pa je imel tudi kot ustanovitelj in dolgoletni predsednik združenja Rei cretariae Romanae fautores. Tu je deloval namreč tudi s svojimi človeškimi kvalitetami. Z vse se je zanimal. Z velikim žarom je iskal po svoji domovini in Stephena Dysona celo navdušil, ko se je pokazalo nekaj možnosti, da bi Smithsonian podprl tudi zavarovalne raziskave v Ptuju. In iskreno žal mu je bilo, ker zvezde velike politike temu projektu niso bile naklonjene. S prisrčnim veseljem je 1973 vodil kongres RCRF v Ljubljani, organizacijsko mojstrovino Petra Petruja in Ljudmile Plesničar Gec. In ni mogel prehvaliti pripravljenosti naše revije in njenega ured-
ništva, da so prevzeli v 26. letniku v objavo gradivo s tega kongresa. Svoje predavanje na tem kongresu (Arh. vest. 26, 1975, 158 ss) je začel z za njegovo sproščenost in poštenost tako značilnim stavkom, nad katerim bi se morali večkrat zamisliti. Dejal je namreč, da vsakdo, ki piše, napiše tudi mnogo zmot, ali kot je rekel on, "neumnosti". Tudi našemu strokovnemu delu je namenjal mnogo pozornosti. Našel je Slovenca, da mu je iz obdelav ptujskega gradiva prevajal zanimive pasuse. Obema emonskima katalogoma je namenil obsežno kronološko analizo, katere rokopis je avtoricama takoj poslal in spet pozorno sprejel ustrezne in potrebne korekture, ki smo jih predlagali na podlagi drugih spoznanj pri nas in na Štalenskem vrhu.
V poslednjih letih se je ob koncih kongresov poslavljal že s solzami. Ko je želel oditi z aktivnega predsedniškega mesta (častni predsednik je ostal do smrti), je trmasto ponavljal stavek "It's time for a change." Življenje in čas neusmiljeno prinašata spremembe sama po sebi. A kanček grenkobe ostaja ob spremembah; ko nastaja novo redkokdaj ohranimo vse dobro iz preteklosti. S tem zapisom želim ohraniti nekaj spomina na tisti prispevek Hovvarda Comforta tudi naši arheologiji, ki ga ni moč razbrati v njegovih besedilih.
Iva MIKL CURK
Jiri Rihovsky: Die Axte, Beile, Meifiel und Hammer in Mahren. Prahistorische Bronzefunde 9/17, Franz Steiner Verlag, Stuttgart 1992. 310 strani, 94 tabel.
V	sedemnajstem zvezku devetega oddelka serije Prazgodovinske bronaste najdbe (PBF) avtor J. Rihovsky predstavlja bakrene in bronaste sekire, dleta (zasekače) in kladiva z Mo-ravskega. S tega ozemlja je obravnavanih 1378 izdelkov, med njimi je 322 kosov prvič dokumentiranih in objavljenih. Domala polovica tega blaga so posamične najdbe, med drugimi predna-čijo sekire iz depojskih kompletov, v manjšini pa sta grobiššni in naselbinski inventar.
V	uvodnem poglavju (str. 1-20) avtor opiše zgodovino raziskovanj do leta 1985, predstavi tipološko delitev obravnavanih orodij z dvatisočletno kronologijo od starejše bakrene dobe skozi bronastodobne kulturne stopnje do vključno poznega obdobja kulture žarnih grobišč in tolmači še izvor ter razširjenost posameznih zvrsti proizvodov. Te strani so za splošno strokovno znanje priporočljivo branje, vse druge kulturno-kronološke in tipološke značilnosti do morfoloških potankosti pa so po utemeljeni češki šoli z indeksi in kraticami zapleteno razčlenjene v naslednjem obsežnem poglavju.
Gradivo (Fundstoff) je za poznavalca ondotne prazgodovinske metalurške dejavnosti osnovno in poglavitno poglavje, je kulturno in kronološko opredeljeno ter grafično dokumentirano (str. 21-291). Med tem gradivom avtor razlikuje posebej bakrene in bronaste izdelke, jih razvršča in deli na številne skupine z različnimi tipi. Vsak posamezni tip je s podrobnimi variantami tekoče oštevilčen z imenom najdišča, z vsemi osnovnimi podatki o predmetu in njegovo relativno kronološko opredelitvijo, z grafično tabelarno dokumentacijo in s citirano literaturo pod črto na odgovarjajočih straneh.
Med bakrene sekire na uho (Axt) je avtor razvrstil kladivaste sekire (Hammeraxt), dvorezne sekalnike (zweischneidige Ha-ckenaxt), enoramne sekire (einarmige Axt) in sekire s temensko ploščico (Nackenscheibenaxt). Bronaste sekire na uho so redkejše, so pač metalurški proizvod poznobronastodobnih kulturnih izžarevanj na prehodu v tuljavasto nasaditev. To so enoramne sekire, pa tudi takšne s pahljačastim temenom (Nackenfacheraxt) ali glavičastim temenom (Nackenknaufaxt) in še z različno oblikovano temensko ploščico.
Druga zvrst bakrenih in bronastih sekir so brez ušesa za nasaditev (Beil). S posameznimi skupinami, tipi in variantami si sledijo: bakrene ploščate sekire in bronaste sekire z robniki (Randleistenbeil), bronaste sekire z zavihki (Absatzbeil) pa plavutaste in tulaste sekire (Lappenbeil, Tullenbeil).
Tudi bakrena in bronasta dleta oz. zasekače (Meiliel) je avtor z moravskih najdišč razvrstil po enakih tipoloških kriterijih kot sekire. Tako razlikuje ploščata orodja z robniki in zavihki, pa še tulasta, polnoročajna ter paličasta dleta.
Kladiva so razvrščena v tri skupine: štirirobna z ušesom, tulasta, in iz sekir predelana kladiva oz. tolkači.
Knjigo avtor zaključuje z abecednim registrom obravnavanih najdišč z oznakami koordinat krajev na priloženi karti razširjenosti, z navedbo strani obravnavanega predmeta med tekstom in s tekočo številko najdbe na tablah. Zadnji dve tabli (93 in 94) sta razpredelnici: prva prikazuje zapovrstnost kulturnih stopanj od bakrene do železne dobe na Moravskem v okviru srednjeevropske relativne kronologije, druga pa relativno kronološko mesto posameznih zvrsti bakrenih in bronastih sekir, dlet in kladiv na Moravskem od bakrene do železne dobe.
Predstavljena publikacija načrtno dopolnjuje vrzel kataloške obdelave bakreno in bronastodobnih sekir in podobnih metalurških izdelkov, saj je s tem zvezkom domala zapolnjen ves srednjeevropski prostor. Kot bela lisa pri tej zasnovi izstopa bivše jugoslovansko ozemlje. Morda se bo ohrabril nekdo, ki bo svetu v tej obliki predstavil tovrstno prazgodovinsko dejavnost na Slovenskem. Ni je toliko, je pa raznovrstna in za jugovzhodni alpski prostor bogata prazgodovinska dediščina.
Bernhard Overbeck: Geschichte des Alpenrheintals in romischer Zeit auf Grund der archaologischen Zeugnisse Teil I, Topographie, Fundvorlage und historische Auswertung (v sodelovanju z Ludvvigom Paulijem), Miinchner Beitrage zur Vor- und Fruhgeschichte 20, Munchen 1982. 269 strani, 71 slik, 45 tabel, 14 tabel. Teil II, Die Fundmiinzen der romischen Zeit im Alpenrheintal und Umgehung, Miinchner Beitrage zur Vor- und FrUhgeschichte 21, Munchen 1973. 233 strani, 12 kart. C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, Munchen.
Avtor B. Overbeck je želel na geografsko zaključenem področju povezati pričevanja numizmatičnih najdb in arheološko topografskih raziskav v sintezo zgodovinskega dogajanja. Obdelal je območje alpske doline Rena med prelazom Biindner na jugu in izlivom Rena v Bodensko jezero, torej predel, ki danes obsega del avstrijskega Vorarlberga, kneževino Liechtenstein ter dele švicarskih kantonov Graubunden in St. Gallen. V rimskem času je področje sodilo v južni del province Recije. Tod sta ležali dve pomembnejši središči: Brigantium (Bregenz) in Curia (Chur). Po dolini zgornjega Rena potekajo važne prometne zveze med Italijo in deželami severno od Alp.
V	prvi knjigi je predstavljen katalog najdišč. Pri vsakem najdišču so podani topografski opis s pregledno karto in dobrimi fotografijami, zgodovina raziskav, opis gradbenih ostalin ter katalog drobnih najdb. Med drobnimi najdbami so najbolj izpovedni novci, katerih katalog najdemo v drugi knjigi in se navezuje na topografijo v prvi knjigi. Druge drobne najdbe je Overbeck upošteval le toliko, kolikor so pomembne za časovno, kulturno ali geografsko opredelitev najdišč. Katalog drobnih najdb spremljajo risbe. Na koncu so o vsakem najdišču sintetično povzete ugotovitve.
V	drugem delu prve knjige je Overbeck zbrano gradivo kulturno zgodovinsko izvrednotil. Pri tem je uporabljal tako zgodovinske kot arheološke vire. Med viri imajo največjo težo numizmatične najdbe.
Pred rimsko zasedbo je bila alpska renska dolina prehodno območje med keltskimi plemeni na severu, keltsko-lepontskimi na jugu ter notranjealpskimi Reti. V nasprotju s srednjelatenskim obdobjem, je bila poznolatenska poselitev odkrita na višinskih točkah, kar kaže na podobne razmere kot v poznoantičnem času. Overbeck se je posvetil tudi trem predrimskim zakladom (Lauterach, Bruggen, Burvagn) in pokazal, da se jih ne da neposredno povezati z zgodovinskimi dogodki. Rimska zasedba v letu 15 pr. Kr. ni opazna v arheološkem gradivu. Sledovi avgustejskodobne poselitve so redki. Po rimski zasedbi je močno narasel pomen prometnih poti v smeri sever - jug. Od Tiberijevega do Klavdijevega časa je bila v Bregenzu vojaška postojanka, vojaške najdbe 1. st. so znane tudi iz Chura. Leto 68/69 predstavlja mejnik, v katerem je pogorel Bregenz in verjetno tudi nekatera manjša naselja. Romanizacija je bila v 1. st. še zelo počasna, saj ni znanih zgodnjerimskih vil. Šele v 2. st. so nastale vile po italskih vzorih. V času alamanskih vpadov v 3. st. ugotavlja Overbeck s pomočjo novčnih zakladov krizne razmere v letih 270/271, 280/283 in 288. Nižinska naselja kažejo sledove rušenja, na višinskih točkah nastanejo kratkotrajna pribežališča. Kasneje postanejo višinska naselja stalna ter so postavljena v značilnih zavetnih, utrjenih legah, vendar blizu starejših naselbinskih jeder in z dobrim pregledom nad prometnimi potmi. V Valentinijanovem času nadzoruje promet vojaški kastel v Schaanu.
B. Overbeck je opravil veliko in pomembno delo. s tem da je natančno zbrano in obdelano arheološko gradivo zaključil s sintezo, ki daje pomembe rezultate o zgodovinskem razvoju in poselitvi. Hkrati pa je odprl številna nova vprašanja, ki kličejo pa nadaljnih raziskavah.
.lana HORVAT
France I.FBFN
J. C. Mann: Legionar) Recruitment and Veteran Settelment During the Principate. Institute of Archeology, Occasional Publication No. 7. University of London. 1983. 184 strani, 1 preglednica, 33 tabel, preglednih seznamov legij, rekrutiranja, premestitev in veteranskih naselij v posameznih deželah
V prvem poglavju nas avtor podrobno seznani z načinom rekrutiranja in ustanavljanja veteranskih naselij v času pozne republike in objavlja seznam le-teh v Italiji za časa od Cezarja do Avgusta. Sledi pregled po posameznih provincah: Siciliji, Španiji, Galiji, obdonavskih deželah. Grčiji, Mali Aziji. Siriji in severni Afriki. Za nas je posebej pomembno sicer kratko poglavje o Iliriku, kjer spregovori o Saloni, Epidauru in Naroni, ki niso bila veteranska naselja, kot je to bila Emona.
Drugo poglavje je pregled legijskega rekrutiranja in ustanavljanja veteranskih kolonij v principatu. Najprej posveti poglavje Afriki v času do leta 69, v tlavijskemu in trajanskemu času, ter nazadnje obdobju od Hadrijana do smrti Maksimina Tračana. Ugotovitve podpre s pregledno tabelo. Sledijo ostale province. V tretjem poglavju je avtor pripravil študijo razvoja legijskega rekrutiranja in ustanavljanja veteranskih kolonij v času principa-ta, ločeno v julijsko-klavdijskem, flavijskem in trajanskeni, ter obdobju od hadrijanskega do dioklecijanovega časa. To je tudi najpomebnejše poglavje, ki je vredno pozornosti slehernega arheologa, ki se kakorkoli ukvarja s provincijalno rimsko arheologijo.
Dodatek je poizkus datacije posvetilnega napisa iz Lambaze, ki gaje obravnaval že J. Marcillet-Jaubert, v članku Le legat de Numidie A. Iulius Pompilius Piso T Vibius Laevillus ...Atus Berencianus v Arheološkem vestniku 28, 1977, str. 349-350.
Tekstu sledijo pregledne tabele rekrutiranja, veteranskih naselij in premikov enot po posameznih pokrajinah.
Posebej pomebna je tabela 33, časovna razpredelnica premikov in stacioniran) posameznih oddelkov do leta 230. Na tej tabeli lahko hitro dobimo časovni in prostorski vpogled v premike legij v celotnem cesarstvu. Za nas vsekakor zanimiva legija XV Appolinaris, ki jo po bivanju v Emoni verjetno zatečemo v Savariji in šele od klavdijeve vladavine dalje v Karnuntu, kar so jasno pokazala tudi tamkajšnja izkopavanja. Sledi izčrpen seznam uporabljene literature, ki je lahko izvrstna pomoč ljudem, ki se sicer ne ukvarjajo s preučevanjem vojaške zgodovine, pač pa jo pri svojem delu morajo poznati. In prav ta misel velja tudi za to izvrstno delo, ki ga bralcem predstavljam.
Verena V1DR1H PERKO
Katrin Roth-Kubi: Die scheibengedrehte Gebrauchs-keramik vom Runden Berg. Serija Der Runde Berg bei Urach. Jan Thorbecke Verlag Sigmarin-gen, Heidelberg 1991. 223 strani, 8 kart, 1 barvna priloga.
Izkopavanja iz Runde Berga so dala številne pomembne podatke o alamanskih in merovinških zgodnjih naselbinah in utrdbah. Njihov pobudnik je bil V. Milojčič v letu 1967 in je obenem vzpodbudil kulturno zgodovinske analize in študije, ki so sedaj pomemben doprinos k poznavanju zgodnjega srednjega veka. Vodil je tudi izkopavanja vse do svoje prezgodnje smrti 1978. Pripravil je prvih pet publikacij, po smrti ustanovitelja Kommision fur Alamanische Altertumskunde pa sta izšla še dva zvezka.
Keramiko, izdelano na vretenu, izkopano v letih 1967-72, je obdelala znana švicarska keramologinja Katrin Roth-Rubi. Arheometrične študije je prevzel G. Schneider z delovno skupino iz Freien Universitaet Berlin, kjer so opravili vse ostale mineraloške in petrografske raziskave. Izsledki so bili izjemno uspešni, saj so raziskovalci skupaj dokazali, da se je, v nasprotju z dosedanjimi trditvami, ohranila rimskodobna tradicija lončarskih delavnic še po padcu imperija.
Domnevo je prva sprožila K. Roth-Rubi, ki je opazila, da so med oblikami poznoantične, na vretenu izdelane keramike posamezne oblike, ki nedvomno sodijo v merovinško dobo, glina pa ima značilnosti najdišča iz alamanskega ozemlja. Lončarske delavnice so izdelovale enake izdelke tudi po koncu prve nasel-
binske faze, torej še po zasedbi Frankov ob prehodu 5. v 6. st. To pomembno spoznanje pa prinaša povsem nov pogled v kontinuiteto antike v zgodnji srednji vek v alamanskem prostoru.
Roth-Rubijeva je na začetek poglavja o keramiki postavila 10 barvnih fotografij tipičnih finih prerezov fragmentov ustij keramičnih posod, ki že z minimalno 1,5 ali 2 kratno povečavo nudijo hitro in izčrpno informacijo o opaznih razlikah v glini posameznih faktur, ki temeljijo na barvi jedra, površine, gostoti in velikosti vključkov, ter poroznosti mase. Fotografijam je avtorica dodala kratek jedrnat opis z najvažnejšimi podatki.
Roth-Rubi nato razloži metodo dela; vso grobo keramiko je razdelila na štiri glavne skupine, glede na postopek žganja, površino, premaz in sredico ter vrsto, velikost in gostoto primesi. Toda ta koncept ni pokazal razlik med poznoantično in meroviškodobno keramiko, zato je postopek spremenila.
Gradivo je razdelila po izkopavalnih segmentih, ga v prvi fazi zrisala, nato pa zelo pragmatično, makroskopsko sortirala glede na barvo gline in strukturo preloma.
Iz tega je izluščila 9 skupin, ki so se med seboj z lahkoto ločevale, namesto posameznih opisov je uporabljala le oznake Q 1 - 9 (Qualitaetsgruppe) pri posameznih odlomkih, kar je silno olajšalo in časovno skrajšalo postopek dela, obenem pa tudi omogočilo pregled. Oblikovna analiza je namreč pokazala silno reven inventar in majhno variabilnost.
Tako je hitro dosegla pričakovano olajšanje delovnega postopka in pridobila preglednost (obdelala je 1500 odlomkov) nad gradivom, upala pa je tudi. da bo rezultat pokazal posamezne lončarske delavnice, kar so na koncu petrografske analize potrdile.
Analiza forme temelji izključno na analizi ustij posodja, poslužila pa se je Unversagtove klasifikacije. Poimenovanje je prevzela zaradi šifriranja in ne kot paralele. Tako je dobila šest glavnih oblik (Alzei 27, 33/32, 29, 17/18, 30 in melnice), variacij je malo in prav tako skoraj ni odstopanj. Oblike so prikazane na str. 16.
Pomembna je trditev, da ni kuhinjsko posodje nikoli toliko standarizirano, da bi ga lahko zreducirali na prototipe. Prehodi med posameznimi formami pa so tekoči.
Pri množinskem pregledu natančno pove način sortiranja, saj so zbirali le ustja in ročaje, dna pa so le prešteli. Za fino razdelitev pa je upoševala le ustja posod. Najštevilnejši so bili lonci z žlebom za pokrov, z izvihanim ustjem, krožniki, sledijo vrči in ročke, ki jih je štela skupaj, in nazadnje melnice.
Razvojne tendence je avtorica vključila v poglavje o datiranju.
Mnenje, da se tradicija rimskodobnega lončarstva pri Alamanih nadaljuje, je že staro, vendar so ga pozneje potisnili na stran, češ, da je mlajše posodje prihajalo kot import z leve, rimske strani Rena. Vse te analize so delali tipološko, ne pa tudi fakturno, kar je šele odkrilo pravi izvor.
Devet fakturnih grup je torej hipotetično izhajalo iz devetih keramičnih delavnic. Toda takoj je postalo jasno, da so razlike v glini nastale le zaradi različnega postopka žganja. Torej je glina imela enotni izvor, tako rimskodobna, kot alamanska. Pri tem je bilo zelo pomebno dejstvo, da so ležale delavnice na levem bregu Rena več kol 100 km daleč, kar bi pomenilo monopolizacijo trga, nepredstavljivo za antiko, saj je import kuhinjskega posodja izjema. Petrografske analize gline so pokazale dve izvorni grupi gline, ki se križata s kvalitetnimi skupinami posodja z Runde Berga, obe glini pa sta značilni za območje Uracha in okolico. Kemično petrografske analize vrtene keramike so se razlikovale od ročno izdelane keramike, verjetno so uporabljali različna nahajališča.
Tako je raziskovalka prišla do izjemno pomebnega rezultata, da so delavnice i/, okolice Uracha uporabljale forme in stilni razvoj, ki ga sicer opazimo le v rimskodobnem lončarstvu in so torej obvladovali postopke priprave gline, oblikovanja na vretenu in žganja enako kot v rimskih provincah.
Za potrditev rezultatov je avtorica poiskala referenčne kontrolne najdbe z zanesljivo kronologijo, kol npr. z grobišča Krefe d-Gellep, naselbinskih plasti Trier Altbachtal in drugih. Skušala je odgovorili na vprašanje, ali naselbina še živi v 7. si. ali so tu le se nekatere oblike, in če so, ugotoviti katere. Izpeljala je razvoj posameznih form, ter dobila zelo pomembne rezultate, ki vedno znova kažejo redukcijo finih elementov razčlenjenosti.
Gradivo sega od konca 3. st. do začetka 6., in od srede 7. do 10. st. Ugotovitve slonijo na analizah drobnega gradiva, stekla in kovinskih najdb, ter fine keramike. Cilj raziskave, določiti grobo keramiko posameznih naselbinskih faz, je pokazal, da se je keramika 4. st. komaj izločila, največ je bilo oblik 5. st., kar je ravno obratnosorazmerno s kovinskimi najdbami. Presenečenje pa je bilo, da ima večina tipov nadaljevanje v srednjem veku. kar ni bilo omejeno le na formo keramičnih posod, temveč tudi na fakture. Tabela tipov jasno pokaže, da ni hiatusa med naselbinskimi fazami.
V	drugem delu knjige so predstavljene kemično mineraloške raziskave delovne skupine arheometrične skupine iz univerze v Berlinu pod vodstvom G. Schneider in A. Rother. Raziskave so bile narejene, da bi poizkusili določiti izvor na vreteno narejene alanskodobne keramike, ki jo je na podlagi oblikovne nalize K. Roth-Rubi in analogij datirala od pozne antike do 10. st. Keramika kaže le malo oblik, je oranžno do sivo žgana, vrtena na hitrem kolesu in se približuje izgledu t. i. Mayener tipa.
Prostoročno izdelana almanska keramika je bila pretežno lokalni izdelek inje pri analizah služila za kontrolno skupino.
S kemičnimi analizami so merili prisotnost elementov, njihovo koncentracijo in jih primerjali z uporabo statistične metode. Dodana pustila in skupine so določili še s pomočjo polarizira-jočega mikroskopa, uporabili so tudi rentgensko fluorescenčno analizo.
Tehnični postopki so izčrpno opisani.
Ugotovili so obstoj večjega števila delavnic. Fakturne skupine, temelječe na makroskopskih opazovanjih se niso ujele s kemičnim mineraloškim grupiranjem, pa tudi ne z ocenami temperature žganja. Tako torej razlike ne temelje na različnem postopku žganja ali v resnici drugačni glini. Domnevno oksi-dacijsko žgano posodje je bilo najverjetneje v fazi ohlajevanja reoksidirano, kar da oranžne tone površine s sivim jedrom. Ostali odtenki pa so odvisni od množine železovih spojin in višine temperature žganja.
Silno zanimivi so tudi izsledki rentgenografičnih faznih analiz, ki nam pojasnijo tehnični postopek in nato razložijo posamezne faze žganja. Analiza bazira na raziskavi mineralov, ki razpadajo pri določenih temperaturah. Kalcit in apnenec raz-padeta pri 700 do 850 °C. Ob tem je pomembna atmosfera, čas žganja in debelina zrn; muskovit in ilit razpadeta nad 850 do 900° C, bolj grobe sljude pa celo na 1000° C. Sledijo rezultati raziskav, ki nam povedo, kako je bila katera skupina keramike žgana.
Poglavje je izredno poučno za arheologa!
V	zaključku pa so rezultati analiz ovrednoteni na arheološki ravni. Prostoročna keramika ima lokalne sestavine, tako glino jeder kot pustila, ki izhajajo iz okolice najdišča. Isti izsledki veljajo za vse keramične grupe vrtenc keramike. Keramika je bila žgana pri temperaturi okoli 900 °C, ena od skupin pa celo preko 1000. Trda lupina, ki se pogosto pojavlja na površini, izpričuje hitro žganje na visoki temperaturi.
Poglavje je opremljeno z mnogimi razpredelnicami in preglednimi tabelami, ki pojasnujejo dobljene rezultate, poleg pa je tudi 10 kart najdišč.
Knjiga je vzoren primer uspešne in smiselne keramološke raziskave, ki gradi s klasično arheološko metodo (izhaja iz analize forme, preverjene na datiranih analogijah, kjer si delo smiselno lajša s tvorbo fakturnih skupin na makroskopskih opazovanjih), šele nato pa dobljene rezultate preverja z arheometričnimi metodami. In kar je najvažnejše, tako dobljene rezultate med seboj kritično primerja in končno ovrednoti.
Arheometrične raziskave so dandanašnji velika moda in prevečkrat se dogaja, da jih opravljajo brez pravega cilja in kar je še slabše, opuščajo nujno potrebne predhodne klasične arheološke raziskave keramike. To preprosto pomeni, da mnogi uporabijo arheometrične raziskave misleč, da jim bodo premostile in nadomestile pomanjkljivo znanje, mukoma in dolgotrajno pridobivano s klasičnimi arheološkimi metodami dela. K. Roth-Rubi je nedvomno in jasno pokazala, da morajo arheometrične raziskave slediti arheološkim spoznanjem in jih podkrepiti ali pa zavreči, nikoli pa jih ne morejo nadomestiti. Še tako dobra in natančna mikroskopska analiza in še tako drag računalniški program nam ne bo pomagal rešili največjega problema provincialno rimske keramologije.
Tisoči in stotisoči odlomkov keramike, ki ležijo v naših muzejih, potrebujejo veščo roko in izurjeno oko arheologa, ki na podlagi dovolj dobrih formalnih in stratigrafskih analogij (dostopnih v številni literaturi), izbere primerno metodo dela, ki se mora prilagajati vsakokrat znova: najdišču, značaju in množini gradiva in celo razmeram v depoju ali skladišču. Brez trdnega arheološkega znanja bodo tudi zelo drage analize dragih aparatur v množici izvorno, oblikovno, namembno in fakturno povsem različne antične keramike - zgrešile cilj.
Knjiga K. Roth-Rubi je učni primerek smiselnega raziskovanja in dopolnjevanja obeh metod dela, kjer je tudi jasno začrtana meja kompetenc. Arheolog ne poskuša nadomestiti kemika ali geologa, niti ne precenjuje njunega deleža raziskav, temveč le preizkusi ali dopolni (vedno to tudi ne gre) metodo svojega dela.
Redkokdaj imamo priložnost dobiti v roke tako dobro ke-ramološko delo, kot je pričujoča knjiga, kajti največkrat so kemične, geološke in druge tehnične analize sicer opravljene in objavljene zaradi samega sodobnega videza, niso pa niti interpretirane, kaj šele ovrednotene ob arheoloških metodah dela.
Delo nam brez zadržkov pove, da leži problem antične keramologije v metodi dela, ki mora biti dovolj pregledna, enostavna in poceni, da bo lahko zajela tisoče odlomkov, obenem pa bo preverljiva (to je tudi osnovna definicija znanosti) tudi z arheometričnimi analizami.
Verena V1DR1H PERKO
Anfore romane a Padova, a cura di Stefania Pesavento Mattioli, Materiali d'archeologia 1. Dipartimento di Scienze dell'Antichita-Universita di Padova. Modena 1992. 205 strani, črnobelih fotografij na 22 straneh.
V	kratkem uvodu predstavita B. M. Scarfi in E. B. Bernardoni naraščajoče zanimanje za amfore po I. 1966, koje F. Zevi dopolnil Dresslovo klasifikacijo iz konca prejšnjega stoletja. To zanimanje je plod velike potrebe po preučevanju, ki so ga povzročile številne najdbe antičnih brodolomov s tovori amfor, na drugi strani pa odkritja mnogih depozitov, kjer je odrabljena embalaža za tekoče prehrambene izdelke sekundarno uporabljena bodisi kot drenaža, ali celo za melioracijo obdelovalne zemlje. S študijem teh najdb je uspelo pojasniti mnoga do nedavnega nerešena vprašanja razvoja oblik, izvornih centrov in vsebine oz. namembnosti tovrstnega keramičnega posodja.
V	depojih padskih muzejev hranijo veliko število amfor skoraj brez najdiščnih podatkov, izkopanih od konca prejšnjega stoletja dalje, poleg tega pa so prišle na dan tudi izredno bogate najdbe ob številnih gradbenih posegih tamkajšnjega zavoda med leti 1950 in 1988 in jih hrani Soprintendenza Archeologica del Veneto. To gradivo je obdelala skupina arheologov pod vodstvom S. Pesavento Mattioli iz arheološkega oddelka univerze v Padovi.
Pričujoči zvezek je prvi iz načrtovane serije, ki naj bi predstavila tudi ostalo bogato arheološko gradivo.
S. Pesavento Mattioli na začetku navede besede M. T. Cipriano in M. B. Carre, ki sta v nedavnih izčrpnih raziskavah zgodnjih amfor ugotovili, kako zelo potrebno je sistematično objavljanje severno italijanskih depojev, kar bi v prvi vrsti omogočilo vpogled v rimsko gospodarstvo tega področja. Gradivo je bilo izkopano na mestnih in podeželskih področjih, predstavljenih na najdiščni karti s topografskim orisom, ki dopolnjuje Arheološko karto Italije.
Tipološke analize najdb so pripravile avtorice S. Pesavento, S. Cipriano in P. Pastore. Njihova študija obsega poznorepub-likansko in zgodnjecesarsko gradivo. Namenoma pa izpuščajo, kar se ne pojavlja v mestnih depozitih, to so zgodnje oblike grekoitalskih amfor in posod z ravnim dnom, ter afriške amfore. Osem oblik amfor dopolnjuje Dresslovo tipološko razpredelnico oblik Lamboglia 2, Pompei 6, brindizijske amfore, pozno-rodoške, Dressel 6B, z lijakastim vratom (Portorecanati) in amfore BeltrenD b.
Pri tipološki obravnavi avtorice kratko in pregledno predstavijo posodje za vino (Dressel I, Lamboglia 2, Dressel 2-4, Dressel 6A in poznorodoške amfore), za olje so uporabljali
brindizijske amfore in Dressel 6B, med posodje za garam pa prištevajo oblike Dressel 7-11, medtem ko so za suho sadje služile Dressel 21-22. Z neznano vsebino pa so na tržišče prihajale amfore z lijakastim vratom.
Pri vsakem tipu je predstavljeno najprej stanje raziskav, temeljna in najnovejša literatura in kritična obravnava odprtih problemov in nekaterih rešitev. Tako naprimer smiselnost in upravičenost razdelitve Dressel 1, na variante A. B in C.
Posebej dragocen je kratek kritični pregled amfore imenovane Lamboglia 2 z navedbo najnovejše literature.
Za vinske amfore Dressel 2-4 velja, da so nastale pod močnim grškim vplivom in so na istem področju, včasih celo v istih delavnicah nadomestile starejšo obliko Dressel 1, po sredi 1. st. pr. n. š. Velika množina tega posodja daje misliti na prevažanje grškega vina v dolijih, ter njihovo poznejše pretakanje v amfore v italskih pristaniščih. Njihova glavna izvorna področja so južni Lacij in Kampanija, pa tudi Puglia. Kot možni proizvodni center navajajo tudi Istro, vendar ne upoštevajo nedavnih petrografskih ugotovitev, ki jih objavlja T. Bezeczky v knjigi Roman Amphorae from the Amber Rout in Western Pannonia, 1987.
Pregledna je predstavitev raziskovanj oblike amfor Dressel 6A, komaj zadostna za pozno rodoške.
Pomemben prispevek sta poglavji o brindizijskih, ki so bile embalaža za olje iz Apulije, v resnici pa so jih izdelovali v mnogih centrih vzdolž vse južno jadranske obale od konca 2. do konca 1. st. pr. n. š.
Po M. B. Carre je povzeta trditev, da je za amforo Dressel 6B še najbolj dokazana istrska provenienca in njena najbolj znana vsebina je olje. Posoda oblike Dressel 6B se pojavlja od srede 1. st. pr. n. š. dalje, izdelovali pa so jo tudi v mnogih sevemojad-ranskih delavnicah in uporabljali za tovorjenje in hranjenje raznovrstnih izdelkov. Temu posodju so posvečali veliko pozornosti zaradi epigrafskih podatkov, med njimi posebej žigom Lajkanija Basa in njegovim delavnicam v Fažani in Loronju, ki so po smrti lastnika prešle v imperialno last. Zadnje amfore te oblike se pojavljajo pod Hadrijanom.
Običajne amfore za garam so Dressel 7-11, ki jih konec I. st. n. š. nadomestijo oblike Beltran I1B in Dressel 38-39.
Med zaželenimi prehrambenimi izdelki je bilo tudi suho in v med vloženo sadje; marelice, fige, slive itd. Na trg so ga privažali v amforah Dressel 21-22, izdelki lončarskih delavnic Lacija in Kampanije, znani pa so tudi njihovi španski posnetki. Preplavljale so tržišče v I. st. n. š., sodeč po stratigraliji izkopanin v Ostii, njihova proizvodnja pa usahne v prvih desetletjih 2. st.
Pomemben in izčrpen je prispevek o amforah z lijakastim ustjem (v literaturi tudi znan pod imenom tip Portorecanati), ki oblikovno izhaja iz amlore Dressel 6B in so jo izdelovale številne delavnice v Cisalpini, zagotovo pa so povezane tudi z istrskimi centri. Najbrž smemo domnevati tako kol za obliko 6B večnamenskost, pogosto pa najdbe dokazujejo, da so služile za shranjevanje olja.
Med embalažnim posodjem I. st. n. š. se pojavljajo tudi oblike amfor Dressel 25, ki so manj raziskane, vendar se na podlagi epigrafskih podatkov domneva egejski izvor. Čemu so bile namenjene, žal ni pojasnjeno.
Poglavje je opremljeno z jedrnato navedeno literaturo, posebej dragocen je vpogled v številne najnovejše objave amforične-ga gradiva v Italiji.
Sledijo po poglavjih predstavljeni depoziti; S. Cipriano objavlja depozit iz Piazza de Gaspcri, P. Pastore gradivo iz različnih najdišč, ki ga hrani Soprintendenza Archeologica per il Veneto, S. Cipriano in S. Mazzoechin sta obdelali gradivo rečnega pristanišča.
Predstavitve gradiva so enotno zasnovane, poleg običajnih arheoloških izkopavalnih in najdiščnih podatkov so poglavja o kronologiji in interpretaciji najdb, sestavi depozita (zelo pomembno poglavje!), sledi epigrafski aparat razdeljen po oblikah amfor. V zaključni razpravi so rezultati moderno predstavljeni z grafi. Katalog je dobro pregleden, opremljen z vsemi izpovednimi makroskopskimi podatki in izborom risb obravnavanega gradiva. Risbe (celih amfor so v merilu 1:10, odlomkov 1:4, napisov in žigov 1:2) so zagotovo zadovoljive, ne pa enotne (izstopata tabeli 24 in 25), vendar ne dosegajo nivoja, ki smo ga vajeni iz nekaterih dobro poznanih italijanskih publikacij izpred dvajsetih let;
npr. zvezki Ostia, Luni itd. Publikacija je opremljena s 155 odličnimi čmobelimi fotografijami.
Zaključke je povzela S. Pesavento Mattioli, kjer primerja izsledke pričujoče objave s podobnimi v italijanskem prostoru. Nakaže tudi nekatere probleme, ki so se z dobljenimi rezultati odprli, npr. vprašanje izdelovanja garuma v jadranskem prostoru, (npr. istrski garam, ki ga omenja Kasijodor, Plinij poroča o dalmatinskem muria) in s tem povezano vprašanje proizvodnje amfor Dressel 6B et similis.
V prvem dodatku objavlja S. Pesavento Mattioli že objavljene žige padovanskih amfor. v drugem pa še neobjavljene. V tretjem dodatnem poglavju ista avtorica povzame rezultate s pomočjo pregledne tabele, ki izhaja iz Heinzmannove standardizacije.
Spoznanja in pomanjkljivosti so predstavljena v skupnem 4. poglavju.
Sledi izčrpen seznam uporabljene bibliografije.
Delo je zelo pomemben doprinos k poznavanju ekonomike poznorepublikanske in zgodnjecesarske Cisalpine, predvsem pa nudi jasen vpogled v nekatere doslej le nakazane probleme proizvodnje amfor Lamboglia 2, Dressel 6B in tipa z lijakastim vratom. Delo je veliko več kot le kataloška objava doslej nepoznanih depozitov Padove, kar je bil njegov poglavitni namen. Knjiga je tudi jasen oris stanja raziskav gradiva, ki je tudi v našem prostoru skoraj povsem neobjavljeno (izjema je delo T. Bezeczkega, ki pa objavlja le del amforičnega gradiva) in neraziskano, pa vendar temeljnega pomena za razumevanje zgod-njeeesarskih gospodarskih razmer na slovenskih tleh, kar je delo nedvoumno dokazalo za raziskani prostor.
Delo je kljub soavtorstvu uravnoteženo in interpretacija kataloških, formalno-klasifikacijskih in epigrafskih izsledkov enakovredno dopolnjujoča, kar pri podobnih delih mnogokrat pogrešamo. Knjiga je zaradi geografske bližine obravnavanega področja velikega pomena za raziskave amforičnega gradiva pri nas.
Vcrcmi VI DRI H PERKO
Kugippe: Vic tle saint Severin. lntroduction, texte latin, tra-duction. notes et index par Philippe Regerat. Sources Chrćtiennes No. 374. Les Editions du Cerf, Pariš 1991. 326 str.
Francoska komentirana izdaja Evgipijevega življenja sv. Severina je sestavljena iz uvodne študije (str. 7-144), izvirnega latinskega besedila s francoskim prevodom in opombami (str. 145-297) ter indeksov s historično karto na koncu (298-323). Knjiga prinaša prvi fransocki komentiran prevod teksta z uvodno študijo, ki temelji na avtorjevi sorbonski disertaciji iz leta 1978 (prim. R. Bratož, Arh. vest. 30, 1979,586-587).
Uvodno študijo sestavlja šest poglavij in bibliografija. V prvem poglavju (str. 8-15) avtor predstavi Evgipija in njegov čas. Izpostavili bomo nekaj glavnih avtorjevih poudarkov in opredelitev ob spornih vprašanjih ter navedli nekaj dopolnilne literature zadnjih desetih let, ki je avtor v nekaterih primerih (čas izdaje po 1990) ni mogel upoštevati. Regerat zastopa mnenje, da Evgipij Severina osebno ni poznal, daje bil rojen okrog leta 467 in daje šele po Severinovi smrti (482) stopil v meniško skupnost, se udeležil preselitve v Italijo in kol opat v Lukulanu umrl med leti 533 (zadnje datirano Evgipijevo pismo) in 543/4 (zadnja letnica, ki temelji na Kasiodorovi oznaki Evgipija kot že pokojnega, je sporna v toliko, ker datiranje nastanka Kasiodorovih "In-stituliones" ni zanesljivo in variira za skoraj dve desetletji, med zgornjo letnico in 562). Evgipijevo zadrževanje v meniški skup-nosti na provansalskem otoku Lerinum je po avtorjevem mnenju nedokazljivo. Avtor prikazuje intelektualni in kultni milje luku lanskega samostana / nadvse pomembno knjižnico, ne spušča pa se v analizo političnih dogodkov v morebitne Evgipijeve vloge oziroma opredelitve ob teh dogodkih.1 Smiselno zaokroženo poglavje zaključuje kratka predstavitev obeh drugih Evgipijevih del, ki sla izrazito kompilativni, obsežnih ekscerptov iz del. sv. Avguština in krajših meniških pravil (14 si.). Poudarimo naj, da slednja kot vir za poznavanje Severinove meniške skupnosti še niso bila dovolj upoštevana, dasi je stičnih mest med Seve-rinovimi napotki menihom v Noriku in Evgipijevimi "pravili"
samostanskega življenja meniške skupnosti v Lukulanu pri Neaplju precej.2
V poglavju "Vita Severini" (16-54) obravnava Regerat nastanek in kompozicijo spisa, vprašanje virov, literarne zvrsti, namena, jezika in stila, posebej vprašanje biblijskih vplivov. Avtor na koncu predstavi zgodovino teksta, rokopisno izročilo in starejše edicije. Ob upoštevanju dosedanjih analiz podaja avtor prepričljivo in poglobljeno sliko nastanka jezikovne, stilistične in literarne oblike teksta in opredeljuje njegovo mesto v književnosti pozne antike. Zelo precizno in prepričljivo izvajanje bi mogli dopolniti z navedbami nekaj novejše literature in z novejšo ugotovitvijo, da se je Evgipij po vsej verjetnosti zgledoval tudi po Livijevi zgodovini in da je pri kompoziciji spisa in njegovi razčlenitvi v poglavju upošteval simboliko števila 46. Vse to bi kazalo na Evgipijevo širšo izobrazbo, ki bi celo presegala okvire krščanske književnosti.-1 K zgodovini teksta (str. 45 ss) naj dodamo, da so nekatere epizode (zlasti 7. poglavje življenjepisa z opisom srečanja med Severinom in Odoakrom, v manjši meri tudi 40.. 43 in 44. poglavje) povzemali kot važne dogodke iz zgodovine 5. stoletja, nekateri srednjeveški avtorji univerzalnih in lokalnih kronik.4
Tretje poglavje (str. 55-71) prinaša obravnavo zgodovine Norika z uvodnim kratkim prikazom od nastanka province do Severinove dobe (55-59) in bolj podrobno obravnavo konca rimske oblasti v provinci ter posebej odnosa med Rugijci in Romani. Prikaz je korekten, opis obrambnih, gospodarskih in družbenih razmer ter razvoja odnosov z Rugijci je zelo izčrpen in poglobljen. Pri uvodnem prikazu bi veljalo poudariti spremembo vzhodne meje Norika (Poetoviona je spadala v pozni antiki v Norik; v tem pomenu je napačna tudi karta na str. 323) in upoštevati nekaj novejše literature, ki poglablja interpretacijo Vite Severini 4, 2-5 (vojaška enota v Faviani) in 20, 1 (vojaška enota v Batavi in njen konec), ter upoštevati novejša dogajanja v kontinuiteti romanstav po letu 488.5
Poglavji 4 in 5 (72-102) sta posvečeni prikazu Severina, ki se v spisu prikazuje vseskozi z vrsto svetniških atributov, od epizode do epizode pa nastopa kot karizmatik, prerok in čudodelnik. Regerat je doslej najbolj poglobljeno prikazal Severina kot človeka ostre askeze v duhu vzhodnih eremitov in predstavil Severinovo duhovnost, ki temelji na duhovnosti vzhodnega meništva (najbolj mu je v tem podoben puščavnik Antonij), po drugi strani pa z odprtostjo in aktivnim poseganjem v življenje vsebuje poteze zahodnih asketov in cerkvenih politikov. Med zahodnimi svetniki mu je vsekakor najbližji Martin Tourski, ki je bil prav tako kot Severin asket, prerok, čudodelnik in borec za pravovernost. Prikaz Severina kot politične osebnosti, kot voditelja Romanov (str. 90 ss), ki prihaja v večplastne, mestoma kočljive odnose do menihov, do lokalne duhovščine, lokalnega prebivalstva, sosednjih germanskih kraljev in drugih pripadnikov kraljevske družine, ki vzdržuje stike z Italijo, tako z Odoakrom kot z opozicijo'proti njemu, je odlično zadet. Regerat zavrača kot neutemeljeno tezo F. Lotterja o Severinu kot visokem državnem dostojanstveniku, ki naj bi ga Evgipij spričo specifičnih namenov spisa prikazal kot asketa. Pri tem Regerat ne navaja argumentov, ki bi v diskusiji pred desetletjem ne bili že upoštevani.6 Spričo dejstva, da so bili pri dosedanji diskusiji o vsebini termina "inlustris" v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku pritegnjeni predvsem literarni viri. se odpirajo le še možnosti pritegnitve zgodnjekrščanskih in sploh poznoantičnih napisov. Lotterjeva izhodiščna teza, da izraz "inlustris" ob imenu nosilca v razdobju od srede 5. do konca 7. st. lahko pomeni samo visokega državnega dostojanstvenika (in ne v splošnem pomenu znanega, znamenitega in slavnega človeka), je tudi po Rćgeratovem mnenju prešibko utemeljena, da bi na njeni podlagi mogli nanovo interpretirati Severinovo osebnost.
Zadnje poglavje uvodne študije je posvečenu prikazu krščanstva v Noriku (103-136). Prikaz je korekten, kjer avtor uporablja kot vir le Severinov življenjepis, pomanjkljiv pa na tistih mestih, kjer so pritegnjeni tudi drugi, zlasti arheološki viri. Avtor upošteva litaraturo do leta 1982, zalo ne pridejo do izraza nova spoznanja v zvezi s "Passio Floriani",7 ne upošteva Viktorina iz Petovione in zgodovine krščanske skupnosii v Petovioni v 4. st., ki je edina v Noriku prišla pod vpliv arijaniz-ma,K ne upošteva novih spoznani v zvezi z "rušenji" poganskih templjev okrog leta 400'' in novih spoznanj o razvoju cerkvene
organizacije.10 Od pomembnih virov za zgodovino krščanstva v Noriku nista upoštevana napis škofa Gavdencija iz Št. Pavla pri Preboldu in napis diakona Nonosa iz Molzbichla. Zadnja imenska omemba noriškega škofa se nanaša na sinodo v Maranu leta 590 (z udeležbo škofa Janeza iz Celeje) in ne na gradeško sinodo dobro desetletje pred tem. Prav tako je v novejšihraziskavah omajana predstava o specifičnosti "alpsko-oglejske" cerkvene arhitekture." Upoštevanje dognanj zgodnjekrščanske arheologije na področju Norika ni ažurno, avtor ne navaja pomembnih novejših odkritij, kot so škofijska cerkev v Teurniji, nove cerkve na sv. Hemi in odkritja na celjskem območju.12
Izbrana bibliografija (141-144) sega do leta 1982. Obogatiti bi jo mogli z nekaj novejšimi edicijami in večjimi študijami.13 Sledi edicija teksta s francoskim prevodom in opombami. Opombe k tekstu na posameznih mestih prinašajo več kot tri desetletja star Nollov komentar, zlasti pri obravnavi pojmov in tem, ki se nanašajo na zgodnje krščanstvo. V opombah navedeno literaturo bi mogli obogatiti z nekaterimi novejšimi prispevki.14 Indeksi biblijskih citatov in biblijskih aluzij (doslej najpopolnejši), osebno, geografsko in analitično kazalo ter končno kazalo Severinovih pridevkov (doslej najbolj popolno) predstavlja koristen zaključek knjige.
Regeratova edicija Evgipijevega življenja sv. Severina predstavlja pomemben dosežek in napredek v Severinovih študijah. Kot najboljše dele knjige moremo oceniti tiste, v katerih avtor obravnava literarni in jezikovni vidik spisa, v katerih analizira Severinovo osebnost in predstavlja značilnosti Severinovega meništva. Zaradi neupoštevanja nekaterih pomembnih novejših najdb in izsledkov je manj prepričljiva podoba krščanstva v Noriku. Nekaj drobnih tiskovnih in stvarnih napak15 nebistveno zmanjšuje vrednost delu, ki ga moremo označiti kot enega temeljnih v Severinovih študijah.
1	K prikazu kulturne vloge lukulanskega samostana in zlasti njegovih zvez (Rim, Vivarium, Afrika, južna Španija) gl. poleg literature, ki jo navaja Regerat, tudi J. Fontaine, Les relations cul-turelles entre l'Italie byzantine et 1'Espagne visigothique: La presence d'Eugippius dans la bibliotheque de Seville, Esludios clasicos 26/2, 1984,9-26. K razširjenosti Evgipijevih ekscerptov iz Avguštinovih del tudi P. I. Fransen, D'Eugippius a Bede le Včnčrable. A propos de leurs florileges augustiniens, Revue Bćnedictine 103, 1987, 187-194. K vprašanju politične opredelitve Evgipija prim. R. Bratož, v: Evgipij, življenje sv. Severina (Ljubljana 1982) 11 ss oziroma Severinus von Noricum und seine Zeit (Wien 1983) 7 ss; z deloma drugačnimi zaključki M. Pavan, II Lucullanum e i rapporti romano-barbarici v: Hesliasis. Studi di tarda antichita offerti a S. Calderone 1, Studi tardoantichi (Messina 1986) 105-125.
2	Prim. R. Bratož, Severinus von Noricum 28, op. 100.
3	K jeziku, stilu in literarni podobi Vite Severina gl. tudi A. Quacquarelli, La vita saneti Severini di Eugippio: elopeia e sen-tenze, An/. Altoadr. 9, 1976, 347-374; H. Schmeja, Zur Latinitat der Vila Saneti Severini des Eugippius, Innshrucker Beitrdge zur Kultur»'issenschaft 33, 1983, 425-436; Th. Nusslein, v: Eugippius, Vita saneti Severini. Mit einer Einluhrung, uberset-zungshilfen, Erlaulerungen und einem Anhang herausg. v. Th. Nusslein (Bamberg 1985) passim, in (v kontekstu poznoantične hagiografije); M. Van Uytfanghe, Heiligenverehrung II (Hagiographie), v: Reallexikon fiir Antike und Christentum 14 (1988) 150-183, zlasti 164. Na neverjetno odvisnost Evgipija od Livija pri opisu epizode pohoda čez Alpe (Vila Severini 29 oz. Livij 21, 36, 5-8) in na simboličen pomen števila 46 je opozoril W. Berschin, Livius und Eugippius. Ein Vergleich zvveier Schildcrungcn des Alpenubergangs, Der Altsprachliche Unterriclit 31/4, 1988, 37-46 (oz. Biographie und Epochenstil im lateinisehen Mitielalter I (Stuttgart 1986, 174-188).
4	Sigebertus Gemblacensis, Chronica a. 473 in a. 479
(Patrologia Latina 160, 90 A in 91 A, iz Vite Sev. 7 in 40);
Frutolf-Ekkehard, Chronicon universale, a. 476 (Patrologia
Latina 154, 777 B); Olto iz Freisinga, Chronica 4, 30
(Monumenta Germaniae historica Scriplores 20, 211, pri čemer
Severina enači z ravenskim škofom Severom iz 4. stol.);
Gottfried iz Viterba, Pantheon sive memoriae saeculorum, a.
476 (Patrologia Lalina 198,902 A-B, z enako napako kol Otto iz
Freisinga); Albertus Miliolus, Chronica 57 (Monumenta Germaniae historia Scriptores 31,612); Annales Admuntenses a. 453 (Monumenta Germaniae historica Scriptores 9, 570); Annales sancti Rudherti Salisburgenses a. 453, Ali in 491 (Monumenta Germaniae historica Scriptores 9, 766). Prim. R. Bratož, Poročila srednjeveških piscev o antični zgodovini prostora med Sirmijem in Oglejem, Zgod. čas. 47, 1993, 185-214, zlasti 199-202; 205.
5	K vprašanju vzhodne meje Norika v 5. stol. prim. J. Šašel, Opera selecta, (Ljubljana 1992) 750-753 (= Vortrage und For-schungen 25 (1979) 129 ss); k vprašanju interpretacije dogodkov v Faviani (Vita Severini 4, 2 ss.) gl. H. Wolff, Kritische Bemer-kungen zum Sakularen Severin, Ostbairische Grenzmarken 24 (1982) 28 ss.; k vprašanju interpretacije Vite Severini 20, 1, prim. R. A. Markus, The end od the Roman empire: a note on Eugippius, Vita Sancti Severini 20, Nottingham Medieval Sludies 26 (1982) 1-7; k vprašanju razmer v Noriku v dobi zatona rimske oblasti prim. I. Weiler, Eugippius und der Untergang des Romischen Reiches, Romisches Osterreich 11-12 (1983-1984) 351-375; k vprašanju kontinuitete romanstva po letu 488 gl. nazadnje P. Wiesinger, Antik-romanische Kontinuitiiten im Donauraum von Ober- und Niederosterreich am Beispiel der Gewaser-, Berg- und Siedlungsnamen, v: TypenderEthnogenese unter besonderer Berucksichtigung der Ba\ern 1, Denkschr. Phil.-hist. KI. Osterr. Akad. Wiss. 201 (Wien'l990) 292-320; H. Wolff, Die Kontinuitiit stadtischen Lebens in den nordlichen Grenzprovinzen des romischen Reiches und das Ende der Antike, v: Die Sladt in Oberitalien und in den nordwestlichen Provinzen des Romischen Reiches, Kolner Forschungen 4 (1991) 287-318.
6	K diskusiji prim. zlasti H. Wolff, Kritische Bemerkungen zum sakularen Severin Ostbairische Grenzmarken 24 (1982) 24-51; isti, Ein Konsular und hoher Reichsbeamter im Monchsgevvand? Nachtrag zu Friedrich Lotters Severinsbild, Ostbairische Grenzmarken 25 (1983) 298-318; R. Bratož, Severinus von Noricum und seine Zeit (Wien 1983) 18 ss.; F. Lotter, Inlustrissimus vir oder "einfacher" Monch? Zur Kontroverse um den heiligen Severin, Ostbairische Grenzmarken 25 (1983) 281-297; isti, Zur Interpretation hagiographischer Quellen. Das Beispiel der "Vita Severini" des Eugippius, Mittelateinisches Jahrbuch 19 (1984) 37-62.
7	Prim. H. Wolff, Die Anfange des Christentums in Ostraetien, Ufernoricum und Nordwestpannonien: Bemerkungen zum Regenwunder und zum hI. Florian, Ostbairische Grenzmarken 31 (1989) 27-45.
8	R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode (Ljubljana 1986) 276 ss.; Isti, Das Christentum in Slowenien in der Spatantike, v: Kulturliistorische und archaologische Probleme des Siidostalpenraumes in der Spatantike (Wien, Graz, Koln 1985) 36 si.
9	R. Pillinger, Christenverfolgung und "Tempelsturm" in der Austria Romana, Schriften des Inst.f. Osterreichkunde 48 (Wien 1986) 5-17 (slov. verzija: Preganjanja kristjanov in uničevanje templjev na ozemlju Avstrije v rimski dobi, Zi;<></. čas. 39 (1985) 173-183).
10	H. Berg, Bischofe und Bischofssitze in Ostalpen- und Donauraum von 4. bis zum 8. Jahrhundert, v: Die Bavern und ihreNachbarn I (Wien 1985)61-108.
11	Prim. F. Glaser, Bischolssitz, Pilgerheiligtum und Kloster im spiitantiken Noricum Are li. Osterr. I, 1-2 (Mitt. Osterr. Arbeitsgem. Ur- Friihgesch. 40), 7-19, zlasti 17 ss.; isti, Das fruhchristliche Pilgerheiligtum aufdem Hemmaberg (Klagenfurl 1991) 95 ss.; isti, iiber das Christentum im Alpen-Adria-Raum nach arehaologisehen Zeugnissen, v: Katantanien und der Alpen-Adria-Raum im Fruhmittelalter (Wien, Koln, Weimar 1993) 235-258.
12	Prim. R. Pillinger, Neue Ausgrabungen und Befunde fruhchristlicher Denkmaler in Osterreich (1974-1986), \:Actes du Xle congr. intern. d'arclieol. cliret., Collection de 1'Ecole Franc, de Rome 123 (1989) 2089-2124; za južni Norik R. Bratož, The development of the early Christian research in Slovenia and Istria betvveen 1976 and 1986, prav lam, 2345-2388 (oba prispevka s podrobno bibliografijo); posebej za sv. Hemo nazadnje F. Glaser, Das fruhchristliche Pilgerheiligtum aufdem llemmaberg
(Klagenfurt 1991).
11 Omenimo naj dve nemški izdaji teksta: Eugippius, Vita sancti Severini,... von Th. Niisslein (Bamberg 1985, kot v op. 3); isti avtorje pripravil tudi kratko dvojezično izdajo (Eugippius, Vita sancti Severini - Das Leben des heiligen Severin, Stuttgart 1986). Od avtorjev pomembnejših prispevkov po 1. 1983 naj bodo omenjeni le: R. Zinnhobler, Der heilige Severin. Sein Leben und seine Verehrung (Linz 1983); P. Stockmeier, Severin von Noricum. Ein Riickblick auf das 1500. Gediichtnisjahr, Zeitschrift fiir Kirchengeschichte 94 (1983) 357-364: H. Wolff (gl. op. 6); W. Berschin (op. 3).
14	Na primer gesla Alemannen, Attila, Burg, Donau, Eugippius itd., v: Realle.xikon der Germanischen Altertums-kunde; k vprašanju Germanov v Severinovi dobi gl. F. Lotter, Die germanischen Stammesverbande im Umkreis des Ost-alpinen-Mitteldonau-Raunies nach der literarisehen iiberliefer-ung zum Zeitalter Severins, v: Die Bavern und ilire Nachbarn I (Wien 1985) 29-59; H. Wolfram, Die Geburt Mitteleuropas (Wien 1987) 27 ss. Gl. tudi K. Niederwimmer, Zu Eugippius Vita s. Severini c. 43, Grazer Beitrage 11 (1984) 165-177.
15	Na str. 10 op. 11 pravilno "im Frankenreich...n. 34" (namesto "in Frankenreich...n. 4"); na str. 13 "kataskeues" (namesto "kataskenes"); na str. 23 pravilno "ch. 32" (in ne "ch. 12" kot poglavje v spisu, ki govori o Odoakru); na str. 55 pravilno "Drnovo" (in ne Dernovo); na str. 109 letnica 374 (in ne 373 kot leto, koje Ambrozij postal milanski škof); na str. 146 op. 1 pravilno "Eugippius" (namesto Eugippe); na str. 224 op. 2 citirani napis, na katerem se omenja "Columba virgo" (CIL V 1822, ni iz Norika, temveč iz Furlanije.
Rajko BRATOŽ
Knud Paasch Almar: Inscriptiones latinac. Eine illustrierte Einfiihrung in die lateinisehe Epigraphik. Odense University Classical Sludies vol. 14. Odense University Press 1990. 568 strani, 261 fotografij v tekstu.
Namen pričujočega Slikovnega uvoda v latinsko epigrafiko je po avtorjevih besedah vzpodbudili širši krog izobražencev k študiju latinskih napisov. Knjiga ne izvira izpod peresa kakega znamenitega imena med epigrafiki, kakor smo bili dosedaj navajeni, kadar je šlo za epigrafske priročnike, temveč je delo gimnazijskega profesorja, ki mu študij latinskih napisov ni glavni poklic. Morda je prav zaradi tega knjiga pridobila na jasnosti in nazornosti. Avtor recimo ne uporablja opomb, izbor literature se omejuje na bistveno, izbor napisov zajema karakteristične primere.
Predštudije je pisec ob podpori danske Akademije opravil v Rimu, poleg tega je potoval po Italiji in Nemčiji. Š slikovnim materialom ni zajel celotnega imperija, temveč se je omejil predvsem na Afriko in zahodne province. Največ obravnavanih napisov je iz Rima.
Knjigo bi lahko razdelili na nekaj večjih enot, ki sicer niso posebej vidno ločene. V prvem delu (sir. 9-108) avtor razloži razvoj abecede, tipe pisav, rimski številski sistem, ligature, ločila, okrajšave (sigla) in v obsežnejšem poglavju rimsko nomenklaturo - imenski sistem. Tukaj vključi tudi podpoglavje o navajanju volilnega okrožja in izvora (tribus. patria. dornus in domi-cilittm) oseb, ki nastopajo na napisih.
V drugem delu (sir.' 109 do 381) so napisi obravnavani po vrstah: posebej nagrobniki, počastitveni, religiozni in gradbeni napisi, nato akti in zakoni, cesarski napisi, napisi osvobojencev in sužnjev zaposlenih v cesarski upravi, vojaški napisi in drugo.
Oba dela bogatijo odlične fotografije k posameznemu poglavju ustrezno izbranih napisov, katerim je dodan spremni tekst. I'a poteka neodvisno od glavnega besedila in vsebuje prepis napisa v kapitalkah z dopolnitvami v kurzivi, komentar, okoliščine nastanka napisa, posebnosti in datacijo napisa. Vsak napis ima svojo številko, tako daje mogoče poiskati njegovo najvažnejšo publikacijo v konkordančni listi obravnavanih napisov (str. 501 -513). Če je določen napis omenjen tudi v kakem poznejšem poglavju, je označen s to zaporedno številko.
K posameznim poglavjem je dodan izbor bistvenejše literature, s katero si bralec lahko pomaga naprej. Poleg pomembnejših starejših del najdemo tukaj tudi najnovejšo literaturo k posameznim problemom, kar je še posebej dragoceno.
Tretji del knjige (str. 383 do 513) uvaja poglavje o paleografiji. Avtor je razvoj latinske abecede na epigrafskih dokumentih razdelil na štiri glavne razvojne stopnje (Hauptperioden). V prvo sodijo najstarejši ohranjeni napisi do 3. stoletja pr. n. št., v drugo od tod do konca republike, v tretjo napisi iz zgodnjece-sarskega obdobja do konca drugega stoletja in v zadnjo napisi od tod do propada imperija. V kaligrafskem pogledu je bil dosežen višek v tretji stopnji, od avgustejske dobe do sredine drugega stoletja. V tretjem stoletju je tudi pri napisih čutiti kvalitativni upad.
Poglavju o paleografiji sledi obravnava kriterijev za časovno opredelitev napisov in njeni problemi. To poglavje je nekak sklepni del knjige, v katerem avtor ponovno opozori na elemente, ki jih je že obdelal v prejšnjih poglavjih, a so bistvenega pomena za datiranje napisov. Izpostavi predvsem epigrafske kriterije za datiranje napisov, v zunanje, kakor vrsta spomenika, material, tehnična izvedba, okras, arheološki kontekst, se ne spušča. Obravnava pa časovno opredeljive formule, ki nastopajo na napisih, posebnosti v razvoju alfabeta, posamezne uradne nazive imenovanih, razvoj imenske formule, razvoj jezika in drugo kar lahko pomaga pri datiranju napisov.
Sledi indeks posameznih rimskih cesarjev z navedbo bistvenejših datumov iz njihovega življenja. Tako je najprej k vsakemu podan fas vladanja, razvoj njegove imenske formule in kronologija posameznih uradnih funkcij (imperator, consul, tri-bunicia potestas, etc.), z navedbo njihovega obnavljanja (itera-tio), kar je še posebej važno za datiranje napisov. Na koncu so navedena imena cesarskih žena in otrok, v kolikor so bila znana.
Kar sledi, bi lahko označili kot spremni del knjige. Najprej so tu karte. Na prvi je prikazan na dveh straneh celotni rimski imperij v času zgodnjega cesarstva (od Augusta do Trajana), sledijo karte posameznih delov imperija (Galija, rimska Afrika, Iberski polotok, rimske province v Podonavju, Germanija, zgor-njegermansko-recijski limes, Britanija v rimskem obdobju) in karta Male Azije z mesti ustanovljenimi v času helenizma. Na karte se vsebinsko navezuje tabela rimskih provinc razdeljenih glede na njihovo upravo (senatske, cesarske), s stanjem leta 14 in 211 po n. št.
Kot obvezen del vsakega epigrafskega priročnika je tudi tukaj obsežen izbor okrajšav. Sledi konkordanca napisov obravnavanih v knjigi (gre predvsem za napise iz CIL, ILS, ILLLRP, AE), v knjigi uporabljene kratice zbirk napisov, časopisov, porofil etc., navedba drugih priročnikov in učbenikov za epigrafiko, epigrafskih bibliografij, po katerih se bralec lahko orientira naprej, Časopisov in porofil kjer se objavljajo napisi. Navedene so tudi splošne zbirke napisov, posamezni zvezki CIL-a, izbor napisnih korpusov posameznih dežel in dodatna literatura.
Za lažjo orientacijo po obravnavanih napisih služi tabela na str. 540-549. Tukaj je najprej številka napisa v knjigi, nato stran, kjer je obravnavan, njegova glavna objava-korpus, najdišče in današnje nahajališče.
Posebno koristno je stvarno kazalo posameznih pojmov obravnavanih v knjigi.
Ob današnji epigrafski produkciji je pisanje priročnika, ki naj bi zajel vse vidike latinske epigrafike tvegan poskus. Avtorju bi lahko očitali, da ne omenja lega ali onega, da je spregledal to ali ono knjigo. Vendar pa ni bil njegov namen izdelati popolno strokovno publikacijo, v kateri bi se lahko znašel le izveden epi-grafik. Želel je predvsem popularizirati vedo o rimskih napisih, za katero se že od Mommsenovega časa zdi, da je pridržana le redkim izbrancem.
Milan LOVENJAK
Johannes Baptista Brusin: Inscriptiones Aquileiae. Pubblicazioni della Deputazione di Storia patria per il Friuli 20. Pars prima. Udine 1991, Pars altera: 1992, Pars tertia: 1993. Skupaj 3570 napisov na 1407 straneh, številne fotografije.
Končno so pred nami tri knjige akvilejskih napisov - kdo, ki se ukvarja z jugovzhodnim alpskim prostorom, Podonavjem in Balkanom, prostorom, na katerega je ustanovitev Akvileje tako usodno vplivala in katerega romanizacije si brez obstoja tega rimskega mesta sploh ne moremo predstavljati, bi si želel kaj lepšega? To je nedvomno monumentalno, v latinščini napisano delo, ki je bilo, kot vse kaže, namenjeno za serijo Inscriptiones Italiae, vendar v tej seriji ni bilo objavljeno. Brusin, eden najboljših poznavalcev zgodovine in starožitnosti Ogleja, je v ta korpus vložil leta in leta svojega dela in prostega časa; zbral je nad 3500 napisov in zanje oskrbel tudi fotografije ali risbe. Knjige so velikega formata, vezane v platno in tiskane na najboljšem papirju - pravi založniški podvig!
Delo je razdeljeno na republikanske napise, na spomenike, posvečene božanstvom, na vladarske napise, na napise višjih in nižjih državnih uradnikov, na vojaške napise, na municipalne epigrafske spomenike in na nagrobnike in fragmente. Vsak spomenik je natančno opisan, opisu sledijo bibliografski podatki, nato besedilo napisa s fotografijo in komentar, ki največkrat ne stremi po tem, da bi bil izčrpen, temveč obsega predvsem najnujnejše opombe. Na začetku prve knjige je kratko uvodno poglavje, v katerem je pojasnjeno, da je Brusinovo delo po njegovi smrti izšlo na željo dedičev v nespremenjeni obliki, založila ga je Deputazione di Storia patria per il Friuli, delo pa je za tisk zelo požrtvovalno oskrbel M. Buora, ki je sestavil tudi epigrafske indekse.
V tretji knjigi je objavljeno opozorilo bralcu, ki ga je napisal C. Zaccaria (na straneh 1255 - 1259) in ki je za razumevanje in pravilno uporabo knjig neobhodno potrebno. V njem je razloženo, da so Brusinovi dediči vztrajali pri tem, da se v rokopisu ničesar ne spreminja, kar je za delo žal usodno, saj Brusin sam rokopisa ni niti popolnoma končal, niti ga ni nikoli revidiral. Podatki o napisih so zato zelo neenakomerni, pri nekaterih spomenikih niso bili ažurirani celo štirideset let in več, komentar k napisom pa je s tega vidika še posebej nezanesljiv, saj se rezultati v stroki včasih celo letno spreminjajo. Določeni podatki v zvezi s spomeniki niso točni, saj seje spomenik bodisi naknadno izgubil, bodisi se kje drugje hrani, pa ne ena ne druga sprememba nista bili zabeleženi, neredko je kakšen podatek netočen iz drugih razlogov. Problematično je predvsem to, da ni mogoče vedeti, v katerih primerih so podatki zanesljivi in v katerih ne. Drug pereč problem te publikacije so fotografije, ki presenetljivo pogosto niso dovolj jasne in kvalitetne. Iz tega razloga delo ne ustreza niti kriterijem dobrega epigrafskega fotografskega albuma akvilejskih spomenikov, kar bi že samo na sebi v veliki meri odtehtalo naštete pomanjkljivosti.
In vendar je treba poudariti, da so vsi ti važni napisi odslej zahvaljujoč razumevanju in pieteti Deputazione di Storia patria objavljeni in dostopni strokovni javnosti. Čeprav tu in tam čitanje besedil v podrobnostih ni pravilno, so napisi vendarle pred nami, skrbno pripravljeni indeksi - oskrbel jih je M. Buora -, pa so neprecenljivo delovno orodje, brez katerega si še zdaj, ko knjige uporabljamo le nekaj mesecev, težko predstavljamo kakršnokoli epigrafsko študijo, vezano na prostor, ki gaje v antiki obvladovala Akvileja. Glede na pomisleke, izražene ob izidu zadnjega zvezka akvilejskih napisov, bi bilo smiselno - in tako je na tržaški univerzi tudi že načrtovano -, da bi publikacija predstavljala osnovo za bodoče epigrafske študije, h katerim bi se pritegnilo večje število sodelavcev. Te študije, v katerih bi bili epigrafski spomeniki tematsko razporejeni, bi v obliki snopičev lahko razmeroma redno izhajale. Tudi to ni majhno poslanstvo Brusinovih lako težko pričakovanih akvilejskih napisov.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Supplementa Italica, Nuova serie 10. Časa editrice Quasar. Roma 1992, 283 str., številne fotografije.
Projekt Supplementa Italica, ki ga vodita M. Guarducci in S. Panciera, je dočakal že 10. zvezek, kar za serijo vsekakor pomeni zelo lep uspeh in hkrati nenadomestljiv doprinos k latinski epi-grafiki italskih regij. V knjigi so objavljeni novi napisi naslednjih antičnih mest: iz 8. regije Emilije iz Foruma Popili in Foruma Livi, avtorica obeh prispevkov je F. Cenerini; iz 9. regije Ligurije iz Haste (avtorja G. Mennella in E. Zanda) in iz Albintimilija avtorja G. Mennelle.
Več kot polovico zvezka obsegajo novi napisi Tergesta in upravnega območja mesta, ki jih je objavil in komentiral C. Zaccaria. To poglavje je za nas daleč najvažnejše, ne zaradi obsega, temveč predvsem zato, ker obsega vrsto napisov iz slovenske Istre in s Krasa, do koder se je raztezal tergestinski ager. Zaccarijevi novi tergestinski epigrafski spomeniki, čeprav objavlja le 49 novih napisov, predstavljajo pravo monografijo v monografiji (144 str.). Začenja se s seznamom korpusnih epigrafskih del, ki jih novi napisi dopoljnjujejo, sledi izčrpna bibliografija, ki je s predznaki k vsakemu citatu (citati so sicer razvrščeni abecedno) razdeljena na dva dela: s + so označena dela, ki vsebujejo epigrafske novosti, z - tiste študije, ki prispevajo le k zgodovini mesta in agra, ne prinašajo pa epigrafskega gradiva. Sledi poglavje, v katerem avtor dodaja, popravlja, oz. na novo ovrednoti zgodovinsko in arheološko gradivo za zgodovino Tergesta in njegovega zaledja. To poglavje je morda najvažnejše od vseh, saj v njem obravnava z vseh vidikov zgodovino prostora Tergesta od samih začetkov naseljenosti tega območja do zgodnjega srednjega veka. Začenja z jezikovno analizo imena Tergeste, katerega koren pomeni trg, in ki je verjetno predindo-evropsko, prevzeto v venetščino in prek nje posredovano poznejšim rodovom. Z obdobjem Venetov začenja zgodovina tega prostora dobivati konkretnejše obrise. V virih, Strabonu in Pliniju je naselbina označena kot karnijska, do česar je po vsej verjetnosti prišlo po zlomu kraljestva Histrov leta 177 pr. Kr., ko so se v ta prostor med Venete in Karne kot klin naselili Kami. Le-ti se v vojnah z Rimljani omenjajo ob pohodu Sempronija Tuditana 129 pr. Kr. proti Tavriskom, Kamom, Histrom in Japodom, nad Karni je 115 pr. Kr. slavil triumf Emilij Skavrus. Japodi so Tergeste napadli 52 pr. Kr.; v Oktavijanovi vojni v severozahodnem Iliriku je bilo v Tergestu nedvomno osredotočeno rimsko vojaštvo. V tem času je bilo mesto gotovo že kolonija, kar je sicer sporno. Zaccaria k problemu ne zavzema stališča, navaja le različne datacijske predloge in možnosti za nastanek kolonije v Tergestu.
To je silno zanimiva problematika, saj odpira vprašanje vzhodne meje Cisalpine v Cezarjevem času, za katero J. Šašel domneva, da je še obsegala Ljubljansko kotlino, ki naj bi odtlej ves čas pripadala Italiji in ne Panoniji, potem ko je bila le-ta ustanovljena kot provinca. Zaccaria se do tega mnenja ne opredeli. Enako se ne opredeli do problema skrivnostnega municipija, omenjenega na fragmentarnem npisu iz Jelerij (Elleri), za katerega sta npr. J. Šašel in A. Frschetti domnevala, da se nanaša na Egido (zdaj Koper).
Zaccaria nadalje v uvodni študiji zgoščeno obravnava tudi arheološke ostaline Tergesta in njegovo urbano podobo, probleme meja agra, obstoja vladarskih posesti v Istri in probleme pozne antike in zgodnjega krščanstva. Njegova izvajanja ponazarja zemljevid antičnih lokalitet in zemljevida Trsta ter okolice z vnešenimi številkami krajev, kjer so bili najdeni epigrafski spomeniki. Avtor tudi navaja seznam teh krajev s citati tam najdenih napisnih kamnov, pri čemer je treba poudariti, da si je v nasprotju z marsikaterim od italijanskih kolegov prizadeval za dvojezičnost, ki pa sicer ni dosledna in ni vedno korektna.
Obširni del knjige vsebuje popravke in dopolnitve k že objavljenim napisom, medtem ko je novim besedilom posvečena le slaba tretjina dela. Med temi sta najvažnejša oba nova napisa iz Jelerij (Elleri), na katerih se omenja na enem municipij (Egida?, Tergeste?, Akvileja?), na drugem lex lata. Zanimivi so sakralni spomeniki (vsem bogovom in Penatom, Liberu, lokalni istrski boginji Sentoni), ostanek napisa na bazi za kip, s fragmentarno kariero tergestinskega viteza Kvinta Baiena Blasijana. Na enem od novih napisov se omenja vojak 20. legije iz Bononije, Gaj
Velicij, ki je prišel v Tergeste še v času pred letom 10 po Kr., ko je bila legija iz Ilirika prestavljena v Spodnjo Germanijo. Epigrafski del se zaključuje z mozaičnimi donatorskimi napisi iz bazilike v Via della Madonna del Mare v Trstu in z analitičnimi indeksi.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Vanna Vedaldi Iasbez: La Venetia orientale e 1'Histria. Le fonti letterarie greche e tatine fino alla caduta dell'impero Romano d'Occidente. Studi e ricerche sulla Gallia Cisalpina 5. Quasar, Roma 1994. 526 str.
Knjiga Vedaldijeve o grških in latinskih literarnih virih za vzhodno Venecijo in Histrijo, ki je peti zvezek za naš prostor zelo pomembne nove zbirke Studi e ricerche sulla Galia Cisalpina (izdajata jo G. Bandelli in M. Verzar-Bass), je plod avtoričinega dolgoletnega dela; koliko truda je vloženega v tovrstno študijo, lahko presoja predvsem tisti, ki se tudi sam ukvarja z izvrednotenjem literarnih virov in ve, kako zamudno in polno pasti je to delo, v katerem se znanje filologa kombinira z znanjem antičnega zgodovinarja in arheologa in je dopolnjeno z epigrafskimi, numizmatičnimi, jezikoslovnimi in drugimi študijami.
Najstarejše vire za ta prostor je pred kratkim izdala C. Voltanova (Le fonti letterarie per la storia delta Venetia et Histria. I: da Omero a Strabone, Venezia 1989). Z delom Vedaldijeve se rezultati Voltanove ne podvajajo, ker je Vedaldijeva snov razdelila na popolnoma drugačen način kot Voltanova. Njena knjiga želi sicer podati vse literarne vire za omenjeni prostor od najstarejših do 5. stoletja po Kr. - čeprav so smiselno zajeti tudi nekateri poznejši, ker obravnavajo zgodnejše obdobje, tako npr. anonimni ravenski geograf, Guido, Zonara, Pavel Diakon, vendar ne obravnava vira za virom kronološko. Snov je avtorica razdelila na geografske pojme vzhodne Venecije in Histrije in obravnavala vsakega kot neke vrste geslo v leksikonu: zaradi preglednosti se je pri razvrstitvi držala abecednega reda.
Snov samo je razdelila na pet delov: Geografa fisica della Venetia orientale e delt'Histria; Coronimi; Etnici; Centri abi-tati; Itinerari: mansiones, mutationes, stationes, knjiga pa ima še obsežno uvodno poglavje, v katerem je sežeto prikazana zgodovina in arheologija tega prostora od prvih sledov naseljevanja do konca rimskega obdobja, s posebnim poudarkom na vprašanju severovzhodne meje Italije in literarnih virih, od katerih sta najvažnejša Strabon in Plinij. Nato obravnava po vrsti gore in doline, reke in jezera, zalive in rte ter otoke. Sledita obe deželi: Karnija in Histrija, imena ljudstev, imena mest, vasi in naselbin ter postaje, znane iz itinerarijev. Knjigo končujejo seznam izdaj literarnih virov, iz katerih so bili ustrezni odlomki vzeti, stvarno kazalo virov in zelo izčrpna bibliografija.V primerih, ko se gesla deloma prekrivajo, npr. primer Tergeste in Karni, je ustrezen citat in extenso naveden ob tistem geslu, kjer je organsko bolj na mestu, ob drugem pa je citat naveden v skrajšani obliki. Avtorica citate iz antičnih avtorjev navaja iz najboljših izdaj, ob upoštevanju tekstnokritičnega izročila in se odloča za najustreznejše čitanje variae lectiones. Poudarek dela pa je na stvarnnem komentarju, ki je dodan vsakemu od obravnavanih gesel. Tu je nakopičeno široko znanje, ki se odraža tudi v seznamu uporabljene literature. Ne bi bilo mogoče, da kaj ne bi bilo spuščenega, saj je razpon tematike dela od prazgodovinskega obdobja, ki ga, npr., odslikavajo Strabonovi vil i, do pozne antike - in tega delu nikakor ne moremo očitati. Nekajkrat pa lahko zasledimo, da je v komentarju literatura sicer navedena, ni pa morda vsakokrat ustrezno izvrednotena in avtorica ostaja pri tradicionalnih mnenjih, oz. ne zavzame stališča do novejših pogledov, ki ponujajo nove rešitve. Tako npr. v primeru, ko analizira problem severovzhodne meje Italije, čemur posveti posebno poglavje, ne upošteva, oz. ne zavzema stališča k mnenju J. Šašla, da bi območje Ljubljanske kotline od Cezarjevega časa dalje pripadalo Cisalpini (za kar se je sicer zavzemal že
Mommsen). Vedaldijeva to območje postavlja v Ilirik, kamor naj bi dolgo spadalo tudi Tergeste, oz. nato v Panonijo, do Hadrijana, ko naj bi bila Emona priključena Italiji. Vendar tega v nadaljnjem sama ne upošteva in tudi pri drugih geslih (npr. Fluvio Frigido) Emono omenja kot mesto v Panoniji. Dejansko so ti problemi še deloma sporni, vendar nihče še ni navedel protiargumentov!
V knjigi je obravnavana cela vrsta geografskih pojmov, ki so danes v Sloveniji, tako npr. Carvanca, Ad Pirum, Alpes Iuliae, Albion, Aesontius, Formio, Frigidus, Rundikti, Subokrini, Agida, Capris, Piranon, Castra in vrsta manjših poštnih postaj, da omenim le nekatera imena. K vsem toponimom, goram, rekam, ljudstvom imamo, zahvaljujoč avtorici, zbrane vse vire, v katerih so omenjeni, ter njen komentar, v katerem sicer včasih pogrešamo to in ono mnenje, ki je bilo z geslom v zvezi že zapisano, vendar, kot rečeno, podati izčrpen komentarje pri tako vsestranskem in zahtevnem delu takorekoč nemogoče. Avtorica je že v uvodu poudarila, da daje vsa imena v italijanski obliki, slovenska, oz. hrvaška imena stojijo na drugem mestu, ker seveda ni korektno. Napake v pravopisu slovenskih imen so neznatne, kar je v tujih delih zelo redko.
Marsikdo bo razočaran, da se Vedaldijeva namenoma ni odločila za prevode odlomkov, ker ni želela povečati obsega knjige. Glede na to, da v zadnjem času tudi Journal of Roman Studies zahteva, da mora biti vsak daljši citat iz latinščine in grščine obvezno preveden - kar pač odraža splošen padec znanja obeh klasičnih jezikov -, je to gotovo velika škoda. Enako nam je žal, da ni zemljevidov. Ce povzamemo: to je knjiga, ki jo mora nujno uporabljati vsak, ki se ukvarja z zgodovino ali arheologijo našega prostora.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Franz Glaser: Das friihchristliche Pilgerheiligtum auf dem Hemmaberg. Aus Forschung und Kunst 26. Klagenfurt 1991. 203 strani, 167 slik. 7 načrtov tlorisov in 34 načrtov profilov.
Sv. Hema, ena izmed najlepših poznoantičnih naselbin na Koroškem in hkrati najpomembnejši zgodnjekrščanski kompleks v Avstriji, je dobila svojo znanstveno monografijo. Avtor Franz Glaser je v njej temeljito in s številnimi analizami umestil to zgodnjekrščansko središče v prostor in čas. Kljub temu, da je pred kratkim presenetilo odkritje dveh novih cerkvenih stavb na Sv. Hemi, ki v monografiji nista zajeli, pa se je zdela objava obsežnega in dovolj zaključenega kompleksa smiselna.
Prve raziskave je na hribu opravil v letih 1906 do 1908 notar Hans NVinkler iz Slovenj Gradca. Izkopal je dele zidovja in velike kose zgodnjekrščanskih mozaikov, kar je še posebej pritegnilo pozornost arheologov. Izsledke je leta 1916 objavil Rudolf Egger v svojem znamenitem delu o zgodnjekrščanskih cerkvah v južnem Noriku. Leta 1978 je začel izkopavati na Sv. Hemi Franz Glaser, raziskovanja pa se bolj ali manj intenzivno nadaljujejo še danes. Za razumevanje problematike je potrebno predstaviti kratek pregled dosedanjih izsledkov.
V utrjeni poznoantični višinski naselbini so dosedaj v vzhodnem delu izkopali več zgradb. Na vzhodnem robu zgornjega platoja leži severna cerkev, pravokotna, 21,8 x 8,5 m velika dvorana z narteksom. V privzdignjenem prezbiteriju je klop za duhovnike in pred njo prostor za oltarno mizo, nanj pa se je navezovala solea, pridvignjen hodnik, ki je segal v sredo cerkve. Sodeč po drobcih marmorja je prezbiterij obdajala marmorna ograda. Tla v cerkvi so bila pokrita z mozaikom, ki je deloma ohranjen danes na ogled v muzeju v Globasnici. Na vzhodni strani cerkve je bila zgrajena manjša zakristija, ki pa zavzema le polovično širino stene. Ob severni steni je bil postavljen vodni zbiralnik s poševnim podom. Lega in izvedba sta brez primerjave v krogu sorodnih jugovzhodnoalpskih postojank.
Druga, nižje ležeča južna cerkev, je prav tako pravokotna zgradba, dolžine 16,8 m s 3,9 m globoko apsido in narteksom. Mozaik je bil najden le v apsidi. Zanimiva je lega klopi za duhovnike, ki je bila pomaknjena precej pred apsido. Sredi apside je jama, ki jo Glaser tolmači kot prostor za relikvije. Prezbiterij je bil za ca 20 cm dvignjen nad tla ladje. Na južni
strani se na cerkev navezuje manjša grobna kapela, ki v tlorisu ponavlja obliko južne cerkve, tla pa so bila okrašena z mozaiki. Na zunanji strani je bila kapela členjena z lizenami. V predelu med apsido cerkve in grobno kapelo sta bila dva groba.
Oktogonalni baptisterij leži zahodno od južne cerkve inje bil z njo povezan z atrijem, ki je imel streho na treh straneh. V sredini baptisterija je pravokotni obris piscine, nad njim pa se je nekoč dvigal baldahin na štirih lesenih opornikih. Glede na leta 1906 najdeno kamnito talno ploščo v piscini, Glaser sklepa, da gre za poznejšo vgradnjo heksagonalnega bazena.
Naslednjo cerkev, ki leži zahodno od obeh cerkva, je v začetku Glaser tolmačil kot grobno kapelo orientirano S-J. Nadaljnja izkopavanja so pokazala, da gre za V-Z orientirano zgradijo, pri kateri sta bili južna in zahodna stena uničeni. Glede na grobove ob južni in zahodni steni je bilo mogoče rekonstruirati njen tloris: tako naj bi dolžina znašala ca 17 m, širina 8,2 m, apsida pa naj bi bila globoka 3,05 m. Dva že prej izkopana - domnevno stanovanjska - prostora sta se sedaj izkazala kot pripadajoča cerkvi in tako v zvezi s kultnimi opravili. Posebej preseneča obstoj kanala centralnega ogrevanja v enem izmed obeh. Vprašanje narteksa ni rešeno; Glaser domneva, da je, podobno kot je to slučaj pri zgornji cerkvi na Vranju, na južni strani. Zahodna cerkev izpričuje postopno rast kompleksa. Glede na širino platoja, kjer je bila zgrajena, domneva Glaser njeno zgodnejšo časovno postavitev v času, ko je njena velikost zadoščala » za tamkajšnjo krščansko skupnost. Ugotavlja, da ima vse značilnosti, ki jih sicer kažeta severna in južna cerkev skupaj. Torej so različne funkcije poznejših zgradb bile združene prej v starejši cerkvi. S 64 m2 prostora za vernike je zahodna cerkev skoraj enkrat manjša kot severna; prav tako tudi tu manjka mozaik. Ker sodi naselbini pripadajoče grobišče na začetek 5. st., domneva Glaser nastanek zahodne starejše cerkve v tem obdobju.
Odkritih je bilo več stanovanjskih poslopij, izmed katerih je potrebno izpostaviti stavbo H. Ta ima dva manjša in en večji prostor, ki je bil v celoti ogrevan. Prostor H2 najdbe opredeljujejo kot kuhinjo, zato Glaser v sosednji 145 m2 veliki dvorani HI domneva, da je jedilnica. Prostor H3 ni imel specifičnih najdb, glede na lesena tla je bila lahko njegova namembnost stanovanjska ali gospodarska.
Glaser je temeljito razčlenil odkrite mozaike in motive, izvedene v njih, ter prišel do zaključka, da jih je mogoče - v nasprotju z Eggerjem, ki jih je stavil v čas pred sredino 5. st.- datirati v začetek 6. st. Poudariti je treba, da datacija bazira izključno na stilni analizi mozaičnega gradiva.
Glaser se v monografiji dolgo zadrži pri tipologiji noriških cerkva, ki jo najdbe s Sv. Heme korigirajo in dopolnjujejo. Pridružuje se T. Ulbertu, ki je že pri obravnavi Ajdovskega gradca nad Vranjem kritiziral dotedanjo tipološko razdelitev cerkva, ki jo je uveljavil Egger, razvijali pa Noll, Picottini in Meniš, predvsem glede na izoblikovanost vzhodnega zaključka in lego duhovniške klopi. Meni, da ne gre za časovno sosledje različnih tipov ampak drugačno kultno namembnost.
Izpostavil je problem memorialnih cerkva in kulta relikvij v noriškem prostoru ter kritično izvrednotil dosedaj znane primere. Posebej je preveril tiste, kjer ležijo relikvije v apsidi, kot je to primer pri južni cerkvi Sv. Heme, in izbral značilne elemente, ki označujejo takšno lego relikvij. Z analogijami je tako uspel dokazati, da smemo ostanek jame v apsidi južne cerkve tolmačiti kot jamo za relikviarij. Obširno dokumentira hitro širjenje miselnosti o privilegiranosti tistih, ki so pokopani v bližini mučencev ali samo dela njihovih ostankov. V obeh grobovih južne cerkve domneva zaradi odličnega položaja, da so ostanki dveh vernic, ki sta bili zaslužni za njeno izgradnjo.
Glede na statične izračune je avtor poskušal rekonstruirati višine zidov stavb, obliko streh in siceršnji izgled zgradb. Rekonstrukcija se zdi dovolj prepričljiva.
Za tistega, ki se - ali se še bo - ukvarjal s problematiko dvojnih bazilik, poda Glaser obsežen in kritičen pregled dosedanjih teorij, ki omogoča spremljati interpretacijo fenomena, ki je nastopal v velikem delu zgodnjekrščanskega sveta. Iz sodobnejših del je mogoče povzeti, da ni enotnega obrazca za razumevanje pojava. Posebej se mi zdi potrebno podčrtati Delvoyevo mnenje, da so bili za postavitev dvojnih bazilik odločilni različni vzroki in da je napaka številnih interpretov, da posplošujejo določeni model na vse tovrstne spomenike.
V	opombi je zanimiv Glaserjev namig o vprašljivosti poznoantične datacije ostalin na Grazerkoglu, kot smo jo poznali doslej. Omenja najdbi dveh romanskih svečnikov s tega najdišča, ki sta ostala doslej neopažena in bi utegnila pojasniti sicer slabo odkopane in nenavadne arhitekturne ostaline.
Ob koncu poglavja, v katerem je opredelil namembnost posameznih zgradb, Glaser poskusi razložiti celotno postojanko na Sv. Hemi. Egger je namreč najdišče označil kot škofovski sedež, predvsem zaradi konsignatorija. Temu se je pridružila večina drugih. Odlomek iz opisa življenja Theodorosa iz Sykeona v katerem je omenjeno, da so ob skromnem romarskem svetišču zgradili novo in večje, da bi sprejeli množico romarjev, se zdi Glaserju dovolj prepričljiv, da si podobno situacija zamišlja tudi na Sv. Hemi. Posebej še zaradi z mozaikom okrašene apside južne cerkve in jame za relikviarij v njej. Razlog za novogradnje na hribu vidi v nabavi pomembnih relikvij, najverjetneje na Vzhodu ali v Milanu.
V	naslednjem večjem poglavju se Glaser posveča teorijam o noriških cerkvenih zgradbah oziroma cerkvah vzhodnoalpskega območja. Pokaže na izhodišče razglabljanj o razvoju cerkva v Eggerjevem prepričanju, da gre za samostojen razvoj sakralnih zgradb na zahodu, neodvisno od orienta.
V	daljši analizi pregleda Menisovo argumentacijo o "alpsko-akvilejskem" tipu cerkva in jo opredeli kot neprepričljivo. Dokazal je - po mojem mnenju argumentirano - da ni mogoče govoriti o enem alpsko-akvilejskem tipu. kateremu bi botrovala zgolj Akvileja.
Izraža domnevo, daje bila v škofovskih mestih krstna liturgija povezana s škofovsko cerkvijo (cerkev za mašo) in misli podobno kot Christern, da gre za t.i. "episkopalne baptisterije", medtem ko naj bi bile na deželi krstilnice odrejene cerkvi z relikvijami (memorialni baptisteriji).
Priročna je njegova preglednica dimenzij zgodnjekrščanskih cerkva, dimenzij njihove notranje razdelitve in klopi za duhovščino. Raziskovanja ilustrirajo številne fotografije, risbe in rekonstrukcije, v dodatku pa tlorisi in profili, ki omogočajo verificiranje posameznih elementov in študij celote.
Njegova interpretacija kompleksa na Sv. Hemi se zdi dovolj pretehtana, čeprav ima nekatere šibke točke. Vendar bo o tem smiselno podrobneje diskutirati, ko bo odkopan ves cerkveni kompleks (pred nedavnim so odkrili še dve cerkvi) in objavljen z drobnim gradivom ter grobiščem vred. Zato želim na tem mestu opozoriti le na nekatere nedorečenosti, pomanjkljivosti pa tudi zgolj možnosti drugačne interpretacije, ki se pojavljajo pri obdelavi tako obsežne in zahtevne problematike.
Velika pomanjkljivost dela je. da niso objavljene drobne najdbe, ki bi omogočale celovito interpretacijo raziskanih zgradb. Tako se moramo naslanjati na Glaserjeve ocene količine in kvalitete najdb, verjeti zapisanim datacijam in ostalim elementom, ki arheologu pomagajo celovito določiti čas in značaj postojanke. Upam, da bo to gradivo priključeno vsaj obdelavi naslednjih kultnih zgradb.
Druga pripomba se nanaša na smiselnost interpretacije celotnega kompleksa prej, kot je poznana vsaj v obrisih celovita podoba naselbine. Velikost hranjenega areala na Sv. Hemi dopušča obstoj velike naselbine, ki pa je danes praktično neznana.
Ko Glaser zavrača Eggerjevo domnevo o Sv. Hemi kot škofovski rezidenci, ugotavlja, da le-ta ni bila potrebna, saj je po njegovem obstojala že v Virunumu. Vendar se zdi majhen kapitel pilastra, ki je bil dosedaj tam najden, preskromna opora za takšno domnevo, pa tudi sicer v ravninskem nezavarovanem svetu, kjer mesto leži, ni bila ugotovljena naselbinska plast iz 6. st. Po analogijah z Emono. Petoviono, Celejo in Neviodunumom vidimo, da ni mogoče brez argumentov dokazovati trditev o poselitvi v 6. st. ali celo o obstoju škofovskega sedeža v njih. Gre za nerazumevanje naselbinske slike, ki je v 6. st. - kamor sodi večina stavb - popolnoma drugačna, kot v času od 1.- 4. st. in delno še v 5. st. Nekateri kljub odsotnosti zanesljivih dokazov, ne morejo sprejeti dejstva, da je prišlo v obravnavanem času do radikalne spremembe naselbinske slike in preselitve prebivalstva iz mest v višinske utrdbe. V večini vidijo zgolj začasna pribežališča, zato se oprijemajo poznih omemb škofov iz posameznih mest, ne glede na dejstvo, da viri ne poročajo, kje so v tistem času školje. rezidirali. Zato se mi zdi na tem mestu smiselno opozoriti na nekatere pozne utrjene višinske naselbine v Makedoniji in Srbiji,
med katerimi izstopata Caričin grad z episkopalnim kompleksom (domnevna Justiniana prima) in utrdba Čučer v Makedoniji s številnimi in lepo okrašenimi cerkvami.
V	zvezi z romarsko namembnostjo kompleksa se zdi sporna Glaserjeva opredelitev funkcij prostorov v poslopju H. Strinjam se z razlago prostora H2 kot kuhinje, ne pa tudi velike dvorane HI kot obednice za romarje. Na Kučarju, kjer smo povsem soroden prostor raziskali, so bile najdbe izredno skromne. Predvsem je treba podčrtati pomanjkanje keramike. Funkcijo je zato težko opredeliti, z gotovostjo lahko rečem le, da to ni bila jedilnica! Povsem podobna je situacija v edinem ogrevanem prostoru zraven cerkva na Vranju. Kot značilnost velikih romarskih svetišč omenja Glaser reprezentativnost. To do neke meje velja za Sv. Hemo (toda pomislimo tudi na s slamo ali skodlami krite strehe), nikakor pa ne za Kučar ali Vranje. Pri obeh so bile ograje prezbiterija lesene, manjka kamnita notranja oprema in mozaiki.
Glede Kučarja in njegove romarske namembnosti le toliko; nedvomno so sem prihajali verniki iz Bele krajine in morda še od kod, kot sem to označil že v prvi obravnavi kučarskih najdb. Vendar se mi zdi upravičeno vprašanje ali imamo opravka z romarskim središčem, če ljudje pešačijo nekaj kilometrov do svoje cerkve. Marsikje se to dogaja še danes. In kje naj bi se ti romarji zadrževali? Na Kučarju so sledovi izredno skromni. V celotnem arealu okoli stavb so sondiranja pokazala izjemno malo keramike, katere sledovi pa bi morali biti prisotni, če so se romarji tam zadrževali dalj časa in v večjem številu.
Glaser izključuje za Sv. Hemo, Kučar in Vranje možnost obstoja škofovskega bivališča. Obenem pa ne daje nikakršnega napotila, kje naj bi ta bivališča po sredi 5. st. v južnem delu Norika, ob relativno dobro znani naselbinski sliki, iskali. Ali morda v cerkvah, ki so mnogo manjše in v eni zgradbi združujejo vse funkcije (Rifnik, Ajdna Duel, Ulrichsberg, Jerberk, Tscheltschnikkogel in morda Skocjan)? Obe stavbi dvojne cerkve na Sv. Hemi (in podobno tudi obe kasneje odkriti) sledita nekemu modulu, ki se v manj razkošni obliki kaže na Kučarju in v pomanjšani varianti na Vranju. Sorodne so tudi cerkve na Lavantu. Skoraj po pravilu pa gre le za en takšen kompleks na posameznem mestnem teritoriju. Zelo težko si predstavljam le skromne cerkve kot romarske destinacije in povrhu vsega v pretežno zakotnih in odmaknjenih krajih.
V	kronološki shemi cerkva se zdi problematična datacija zahodne cerkve v začetek 5. st. Če poselitev Sv. Heme primerjamo z nekaterimi že delno raziskanimi postojankami v Sloveniji (npr. Brinjeva gora in Rodik) vidimo, da bi bilo mogoče nekatere stavbe pripisati naselbini iz 4. st. in prvi polovici 5. st., ki je imela pripadajoče grobišče. Vendar pa na teh naselbinah dosedaj ni bila odkrita cerkev. Ker material s Sv. Heme ni objavljen, ni jasno, kam časovno sega poslopje, ki se izgublja pod zidovi zahodne cerkve.
Kljub navedenim pomislekom in možnostim drugačne interpretacije pa je delo velikega pomena za vzhodnoalpsko območje v poznoantičnem obdobju. Številne analogije iz bližnjih kol t uči i oddaljenih zgodnjekrščanskih najdišč ter liturgične posebnosti izpričujejo Glaserjevo odlično poznavanje problematike, tako da se zdi njegovo podajanje v velikem delu utemeljeno. Posebej važni sla njegovi obširno dokumentirani spoznanji, da tipologija cerkva na osnovi tlorisov ni smiselna in njegova trditev, da lega klopi ločeno pred apsido ni pogojena s časom izgradnje ampak s kultnimi potrebami.
Delo lahko označim kol pomemben in tehten prispevek k zgodnjekrščanski arheologiji Norika, ki ne opredeljuje samo cerkvenega kompleksa na Sv. Hemi, ampak pojasnjuje številne nedorečenosti in nejasnosti znotraj celotne skupine noriških cerkva in deloma širše. Predstavlja odlično, kritično utemeljeno izhodišče za nadaljnja raziskovanja zgodnjekrščanske arhitekture, kjer pa bo problem celovite interpretacije mogoče reševati šele takrat, ko bo raziskano in objavljeno večje število zgodnjekrščanskih objektov.
Slavko CIGLENEČKI
Castelraimondo. Scavi 1988-1990. I - Lo scavo. A cura di Sara Santoro Bianchi. Cataloghi e monografie archeologiche dei Civici musei di Udine, Roma 1992, 1-426, 150 slik.
Pred kratkim je izšlo v seriji arheoloških katalogov in monografij muzeja v Vidmu zajetno delo o utrjeni višinski naselbini Castelraimondo, nam dosedaj slabo znanem najdišču, ki se dviga v bližini Tilmenta. nad naseljem Forgaria, ca. 30 km severozahodno od Vidma (Udine).
Najdišče je znano že od leta 1879, ko so našli tu prve keltske novce. Sporadični, predvsem pri različnih črnih izkopih pridobljeni predmeti so večkrat opozarjali na postojanko in širili spekter najdb. Tako je 1985 začel z izkopavanji arhitekt Fabio Piuzzi, leta 1988 pa je akcija prerasla v sistematično zastavljen projekt celovite raziskave utrjene naselbine, ki ga je prevzel Arheološki inštitut Univerze v Bologni, pod vodstvom Sare Santoro Bianchi.
Povzemimo na kratko izsledke izkopavanj. Na nižjem hribovskem grebenu v dolžini 400 m in širini 20-120 m so našli različne naselbinske sledove. Iz grebena izstopajo trije vrhovi, ki dosegajo višino 428,441 in 447 m. Zahodni vrh je eponim, srednji pa nosi značilen arheološki toponim Pustota. Vrhovi so med seboj ločeni z jarki, ki so bili deloma umetno poglobljeni. Pri izkopavanjih so ugotovili naselitev v štirih večjih časovnih obdobjih (predrimsko, rimsko, porimsko in srednjeveško), ki pa jih je Sara Santoro Bianchi v osrednjem delu publikacije (I risul-tati dello scavo in Schema interpretativo della stratigrafia peri-odizzata) razčlenila v 7 faz.
V	začetni fazi (l.a.), ki zajema 4. - I. st. pr.n.š., so bile zgrajene umetne terase, večkrat podprte z zidovi brez malte in hiša v sektorju V. Ta je bila pravokotna, z majhnim vhodnim koridorjem in v notranjosti predeljena. Na ognjišču so našli keramiko, ki datira v začetek 3. st. pr.n.š. Temelji so bili iz suhega zidu, nadgradnja lesena. Kamnite strukture krožne oblike v notranjosti stavbe povezujejo z ritualom ob postavitvi hiše. Našli so tudi kosti neonatov.
V	naslednji fazi (2.a.) je bila zgrajena še druga prazgodovinska stavba (lV), ki je bila deloma vsekana v skalo, na robu strmin pa zgrajeno obzidje v tehniki, ki spominja na murrus gallicus ter stolp s pilastri in kontrafori. Avtorica ugotavlja, da ta postojanka ni bila le preprost, z obzidjem utrjen vrh hriba, ampak gre za mnogo kompleksnejšo artikulacijo, morda s postopnimi razširitvami in več utrjenimi pasovi. Kot tudi drugje v Evropi so bile defenzivne strukture omejene le na nevralgične točke zavarovanega naselja. Zid je bil debel 2,4 - 2,8 m.
V	fazi 3.a. (25 pr.n.š. - 270 p.n.š.) je nastal stolp, ki ga najdbe in tehnika gradnje dobro opredeljujejo v zgodnjerimsko obdobje. Zidovi so bili zelo solidno grajeni, z veliko malte, kritina je bila opečnata. Stolp je bil kvadratne oblike s stranicami, dolgimi po 5,9 m. Stal je na dominantni poziciji, dobro viden z vseh strani.
V	njem domnevajo prisotnost beneftciarjev, ki naj bi kontrolirali okolico. Prav tako so ugotovili močno zvišano število najdb, predvsem amfor na širšem področju, tako daje mogoče sklepati na nekak trgovski center. Takrat so obnovili tudi hišo v sektorju
V	in jo prekrili z opeko. Avtorica domneva, da jo je poseljevalo staro, domorodno prebivalstvo, saj so ohranili ritus pokopa neonatov v hiši.
V	drugi polovici drugega stoletja je bil v stolpu opravljen manjši poseg. Glede na odkrite novce bi ga smeli povezati z utrditvijo Alp za časa Marka Avrelija in Lucija Vera po vdoru Markomanov. Stolp naj hi sodil v sistem utrjenih točk, ki so jih takrat postavili vzdolž pomembnih cest.
Za začetek 3. st. se avtorici zdi še najustrezneje - čeprav • morda ne povsem adekvatno - označiti bivalno enoto na Castelraimondu kot burgus, povezan z varstvom cest in naperjen tudi proti roparskim skupinam. Pomembnejšo cezuro je mogoče zaznati okoli leta 275, ko sta bili poškodovani poslopji na sektorju V in IV ter stolp. Dogodek je dobro datiran z novci Quintilla, Florina in Proba. Dobro se vključuje v celo serijo najdišč alpskega območja, ki so delila z njim podobno usodo.
V	naslednji (4.a.) fazi strateško pomembnost Castelraimonda potrjuje dejstvo, da so stavbe kmalu obnovili. Deloma so spremenili razpored prostorov, kot kritina pa je bila znova uporabljena opeka. Po primerjavi v refugiji, ki se pojavijo po avtoričinem
mnenju v času Alarika, se zdi Castelraimondo drugačen, da ima bolj vojaške značilnosti. Domneva, da je bil vojaško aktiven skozi vse 4. st. in porušen okoli leta 430, s čimer je bilo zaključeno dolgo obdobje poselitve. Dogodek je moral imeti vojaški značaj, prišlo pa je tudi do velikega požara, ki je uničil velik del zgradb. Ta datum sovpada z opustitvijo Emone in Iulia Carnica, krizo v Akvileji, uničenjem rimskih stavb na Invillinu, opustitvijo vil rustik v furlanski nižini. Glede na obseg korenin, ki so prodrle v ruševine, domneva S. Santoro Bianchi, da naj bi naselbina ne bila opuščena več kot 30 let. Ta podatek je prepričljiv, saj so opravili veliko radiokarbonskih analiz (npr. tudi korenin, ki so se v določeni fazi razrasle nad ruševinami) in dobili veliko kvalitetnih podatkov, ki v konfrontaciji z najdenim gradivom dajejo natančno kronološko sliko.
Ponovna naselitev v fazi 5.a. kaže skromne dimenzije. Deloma so uporabili ruševine starejših zgradb in jih v skromni obliki usposobili za bivanje. Avtorica spozna Castelraimondo tudi v sintagmi submontana castella pri Venantiu Fortunatu, nagiba pa se k mnenju, da je bila v tej fazi funkcija najdišča še najbližja pojmu refugija. Pri tem se priklanja domnevi, da mora imeti refugij lesene hiše ob zidu in v sredini kultno poslopje, kar pa ne odgovarja široki paleti pribežališč, ki jih danes že poznamo. Cerkev na Castelraimondu ni bila najdena, pač pa avtorica na najvišji točki, v ruševinah stolpa A, vidi luknjo za kol, v katero naj bi bil zapičen lesen križ. V enega izmed kamnov, ki obdajajo to luknjo, je bil namreč vrezan križ. Ugotavlja, da tudi v tej fazi, kljub močni plasti in pestrim najdbam, ni mogoče zaslediti nelatinskega prebivalstva.
Naselbina na Castelraimondu je vztrajala skozi celotno 6. st. in del 7. st. Proti koncu slednjega naj bi potres porušil zgradbo v sektorju V.
V fazi 6.a., ki jo avtorica omejuje z letnicama 650 - 950, je bila zgrajena nova stavba, ki je bila v celoti lesena. Tudi dobro grajeni stolp na sektorju IV je takrat še vedno nudil zavetišče. Zunaj njega sta bila najdena dva otroška grobova. Težko pa je povezati zatočišče na hribu z vdori Madžarov v 10. st. Problem je predvsem v tem, da so bile redke najdbe odkrite izven zaključenih kontekstov in jih ni mogoče povsem natančno datirati. Srednjeveški grad, znan iz zgodovinskih virov, se omenja med 13. in 14. st. Ta sicer na terenu še ni zanesljivo lociran, vendar so našli v sektorjih 1 in II precejšnjo množino srednjeveške keramike in kovinskih izdelkov iz 13. in 14. st. Prav tako so pod naselbino izkopali ostanke cerkve sv. Agneze, katere začetek izkopanine in zgodovinski viri uvrščajo v 13. st.
Ta sintetični pregled, ki upošteva izsledke izkopavanj in jih hkrati vključuje v zgodovinsko podobo, predstavlja jedro celotnega dela, dodane pa so še številne druge analize in študije. Preglejmo le naslove, saj zaradi omejitve prostora ni mogoče podrobneje obravnavati vsakega izmed njih. M. P. Guermandi, Archeologia quantitativa e spaziale, applicazioni informatiche, metodologie classificatorie, ricerche archeometriche: la speri-mentazione come strumento per 1'interpretazione in pa L'analisi quantitativa attraverso le elaborazioni grafiche; C. Zaccaria, L'arco alpino orientale nell'eta romana; M. Buora, 1 dati archeo-logici sul popolamento del settore alpino in epoca romana; G. Brizzi, La presenza militare romana nell'area alpina orientale; F. Griffoni, Techniche edilizie in pietra, terra e legno nell'arco alpino orientale: un primo quadro di riferimento; T. Mantovani, Alcune note sulle torri di guardia nel mondo romano; C.A. Aceorsi, M. Bandini Mazzanti, L. Forlani, M. Marchesini, Primi dali sul paesaggio vegetale a Castelraimondo di Forgaria in eta preromana, romana e postromana; G. Giusberti. Resti schelelrici di leti umani a Castelraimondo; M. G. Tibiletti Bruno, II fram-mento iscritto C01836; G. P. Droli, II quadro geologico; F. Piuzzi, Ricognizione di superficie rilievo topografico; A. Salomoni, Datazioni con C14 dei campioni provenienti dagli scavi di Castelraimondo; A. Failla, Sintesi delle analisi chimice -mineralogiche su due campioni di suolo nero, provenienti di Castelraimondo; A. Pratelli, 1 disegni dello scavo.
Poleg opisa posameznih sektorjev izkopavanj, ki predstavljajo temeljni del publikacije in so timsko delo, velja omeniti predvsem nekaj arheoloških in historičnih pregledov (Zaccaria, Buora, Brizzi) in metodološki del, kjer so prikazani različni računalniški programi, ki so jih uporabili pri izvedbi izkopavanj in s katerimi so uspeli uskladiti vso zahtevno dokumentacijo in
omogočili zainteresiranim posameznikom takojšen dostop do vseh podatkov. Toda o rezultatih bo mogoče soditi šele po objavi drugega dela, kjer bo predstavljeno gradivo in njegovo ovrednotenje.
K delu. ki predstavlja pomemben korak naprej v raziskovanju poznoantičnih utrdb v vzhodnoalpskem območju, pa imam tudi nekaj kritičnih pripomb. Najprej se mi zdi neustrezna sama zasnova publikacije. V začetnem delu so zgodovinski podatki, ki nekako predestinirajo arheološke izsledke, ki bodo v velikem delu podani šele v naslednji knjigi, čeprav so v tekstu deloma že anticipirani. Skratka, vrstni red je obrnjen. Logično bi bilo pričakovati najprej vse podatke, ki jih je mogoče dobiti z arheološkimi metodami in interdiscipinarnim pristopom, verificiranje in konfrontacijo izsledkov z zgodovinskimi podatki pa na zaključku, kakor tudi na osnovi tega izpeljani regionalni sintetični pregled. Posebej se to odraža v osrednjem prispevku S. Santoro Bianchi, kjer se oba nivoja podatkov neprestano izmenjujeta.
Avtorica izpeljuje svoje interpretacije predvsem iz obravnavanega najdišča in že raziskanega in objavljenega Invillina, zato njej refugij pomeni le - tako kot je bilo to nedavno še pri nas -skromneje grajeno naselbino s cerkvijo na sredi. Ne pozna ali vsaj ne upošteva pa skupine pribežališč, ki se dobro nakazujejo npr. v Sloveniji (Šumenje, Hom nad Soro, Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi, Rudna nad Rudnico, Vrhtrebnje, Ivank v Tuhinjski dolini itd.), ugotovljeni pa so bili seveda tudi drugod (Makedonija, Srbija, Bosna, Hrvaška, Nemčija idr.). Tudi v Italiji. Zaradi skromnih najdb so refugiji slabo znani, čemur pa je krivo dejstvo, da se večina raziskovalcev ukvarja samo z dobro znanimi in v glavnem bogatejšimi najdišči, manjka pa sistematična topografija in preverjanje v manjšem obsegu poseljenih najdišč. To za Furlanijo nakazuje že pomembno delo 1 castelli del Friuli, delo Tita Miottija, kjer je zbranih in predstavljenih precej tovrstnih utrdb, ki pa bi jih bilo potrebno kritično preveriti. Izhodišče torej obstaja, italijanske kolege pa čaka še dolgotrajno in naporno preverjanje različnih skromnih podatkov, ki bo šele odrazilo resničen tipološki obseg poznoantičnih utrdb, od katerih poznamo sedaj v severni Italije le tiste pomembnejše in trajneje naseljene (poleg že omenjenih še Castel Udine, Castelazzo di Doberdob, Nimis, Monte Barro, Castelseprio itd.).
Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, daje bilo v Furlaniji še veliko podobnih in tudi precej imenitnejših najdišč, ki so omenjena v virih, danes pa deloma ali v celoti pozidana (Gemona, Artegna), uničena (Osoppo) ali neraziskana.
Zanimiva je konfrontacija z najdišči v širšem vzhodnoalpskem prostoru in še posebej v Sloveniji. Potrjuje se kronološka shema višinskih postojank, na kakršno večkrat zade-nemo pri naših raziskovanjih. Manjka predvsem zgodnje-bronastodobna faza. obdobje pozne KŽG. vse druge časovne stopnje pa odlično sovpadajo z že raziskanimi postojankami. Faza iz časa takoj po markomanskih vpadih v Sloveniji na višinskih utrdbah še ni potrjena, čeprav je bila že domnevana. Ujema se faza iz druge polovice 3. st., ki se je imenitno pokazala na najdiščih Veliki vrh, Libna in pri nedavnih izkopavanjih v Ajdovščini. Prav tako faza poselitve v drugi polovici 4. st.. katere konec so na Castelraimondu uspeli dosti zanesljivo omejiti s približno letnico 430. To sovpada pri nas sicer z opustitvijo mest, predvsem Emone in Celeje, nismo pa uspeli tako natančno določiti tega datuma na višinskih utrdbah, kjer precej gradiva vedno znova potrjuje vojaško prisotnost na nekaterih že uveljavljenih (Rodik, Brin jeva gora) a tudi manj raziskanih postojankah (Gradišče pri Dunaju, Zbelovska gora). Preseneča skromna poselitev in zelo revna arhitektura v drugi polovici 5. in celotnem 6. st. Ravno ta časovna stopnja je pri naših najpomembnejših naselbinah najbolje znana in kaže pravcata majhna mesteca na višinah. Posebej dragocena je primerjava s poselitvijo v 9. st., ki se pri nas že nekaj časa nakazuje, a je še nikjer nismo uspeli zadovoljivo raziskati. Omenimo le Gradišče nad Bašljem, Tinje nad Loko pri Žusmu, Ajdno, Zbelovsko goro, Tonovcov grad. Prav spoznanje o skromnih kvantitativnih pokazateljih te poselitve bo moralo usmerjati naša bodoča raziskovanja, da bi ob upoštevanju vseh mogočih aspektov raziskav in sodobnih tehnik uspeli izslediti značaj in trajanje poselitve.
Na koncu se mi zdi pomembno podčrtati veliko ekspedi-tivnost ter prizadevanje avtorice in njenega tirna, da jim je uspe-
lo v zelo kratkem času objaviti kompleksno problematiko najdišča in številne nearheološke analize, ki so jih pri delu uporabili in v mnogočem podpirajo njene izsledke oziroma osvetljujejo najdišče še iz povsem drugih zornih kotov. Nestrpno pričakujemo seveda drugi del, kjer bo objavljeno izkopano gradivo, saj bo šele takrat mogoče podati končno oceno in dobiti zaokroženo predstavo življenja na tej nekoliko nenavadni utrjeni naselbini.
Najdišče postaja referenčna točka za številne slovenske poznoantične naselbine, katerim je blizu tako geografsko kot tudi po svoji kronološki strukturiranosti.
Slavko CIGLENEČKI
I. Holl, N. Paradi: Das mittelalterliche DorfSarvalv, Fontes archaeologiei Hungariae, Akademiai kiado, Budapest 1982, 144 strani, 174 slikovnih prilog, dodatek J. Matolcsi: Tierknoch-enfunde von Sarva!y aus dem 15.-16. Jahrhundert, 22 strani, 11 slikovnih prilog.
V letih od 1969 do 1974 sta avtorja izkopavala ob severozahodnem obrežju Blatnega jezera srednjeveško mesto Sarvaly. Izkopavnih je bilo 14 hiš in kovačnica. Hiše so se razlikovale med drugim tudi po številu prostorov (dva do pet), običajno so imele črno kuhinjo, nekatere pa tudi vinsko klet. Objekti so datirani v prvo polovico 16. stoletja. Uničeni so bili ob turških vpadih v to pokrajino, a še prej, preden sojo li dokončno zavzeli.
Izkopavanja, ki so bila ena prvih sistematičnih srednjeveških naselbinskih raziskav na Madžarskem, so dala dober vpogled v takratno socialno in gospodarsko življenje prebivalcev.
Oba raziskovalca, N. Paradi in I. Holl sta tudi avtorja posameznih sestavkov v tej knjigi. Začenja N. Paradi z naselbinsko geografijo in srednjeveško zgodovino Sarvalyja in okolice. Potek in metode izkopavanj je predstavil I. Holl. Rezultate izkopavanj dajeta oba avtorja, od izsledkov izkopavanj cerkve, ki izvira iz 12. stoletja in sojo dvakrat predelovali in širili, materialne kulture iz naselbinskih plasti (železni in ostali metalni predmeti, orožje, ostanki noše, steklo, keramika), datacije, vrednotenje arhitektomskih ostankov (kleti, hiše, peči) do gospodarske in družbene slike vasi in njene strukture. Določeni so tudi rastlinski ostanki (rž, proso, leča, grah, pšenica). Dodana je študija J. Matolcsija o živalskih ostankih. Najbolj številni so ostanki od domačih živali: goveda, domačega prašiča, kokoši, konja, ovce, psa, od divjih pa: jelena, srne, fazana, poljskega zajca itd.
Kljub temu, da delo ni najnovejše, je lahko deloma vzor za publiciranje kompleksnih rezultatov srednjeveških naselbinskih izkopavanj pri nas, ki jih je od konca 60-let kar nekaj: Otok pri Dobravi (Gutenvverth), ki ima veliko vzporednic z omenjeno naselbino, predvsem pa cela vrsta gradov (če omenimo samo Celjskega in Ljubljanskega, kjer izkopavanja še potekajo), vendar so objave samo parcialne.
Irena SIVEC
Klica M aneva: Srednovekoven nakit od Makedonija. Kulturno istorisko nasledstvo na Republika Makedonija Republički zavod za zaštita na spomenite na kulturata, Skopje 1992, 279 str.
Pred nami je velika monografija, ki zajema srednjeveški nakit, ki so ga odkrili ali zbrali do leta 1989/90 na ozemlju Makedonije. Delo sta recenzirala dr. I. Mikulčič in dr. Vera B11 rakova-G rozdanov. I/ predgovora je razvidno, da delo temelji na avtoričini doktorski disertaciji Srednjevekoven nakit S K Makedonije, ki jo je zagovarjala leta 1990 na Filozofski fakulteti v Skopju pred komisijo profesorjev: I. Mikulčič, B. Aleksova, C. G rozdanov, V. Bitrakova-Grozdanov in T. Tomoski.
Gradivo, ki ga je E. Maneva predstavila in obdelala, sodi v materialno kulturo, nastalo v razdobju od 6. do 14. st. in ki se
nahaja v številnih muzejih in zbirkah Makedonije in Srbije; v dobršni meri gaje zbrala tudi zaradi uvidevnosti vseh ustanov in njihovih predstojnikov. Pri obdelavi so ji pomagali z nasveti in podatki številni strokovnjaki in znanstveniki doma in v tujini. Kljub vsem naporom je v knjigi, razen manjšega števila najdb, gradivo dokaj neenakomerno predstavljeno. Ker je najpogosteje dobljeno z nesistematičnim raziskovanjem, je nezadovoljivo dokumentirano, v literaturi pomanjkljivo predstavljeno, marsikatera najdba se je bila med tem izgubila ali je propadla. Del najdb, ki je pridobljen s sistmatičnimi izkopavanji, pa ni v celoti objavljen (npr. Sv. Erazem pri Ohridu in dr.).
Delo je razdeljeno na več poglavij in ta na več odstavkov in podostavkov. Predgovoru sledi v 1. poglavju uvod s pomembnimi odstavki: Pregled na istoriskite priliki v Makedoniji (VII. -XIV.), dopolnjen z Osvrt na arheološkata slika na mekedon-skovniot nakit vo Makedonija, Kratok pregled na istraženosta na srednovekovniot nakit vo Makedonija in Srednovekoven nakit (Osnovni obeležja i problemi. Metodologija na istražuvanje).
V	II. poglavju obravnava tipologijo. Tu avtorica uporablja klasično obdelavo z obravnavo posameznega tipa nakita; in razdeli predmete na: okrasje za obleke in opremo, naglavno okrasje, ovratno okrasje in nakit za roke. Sklepu sledi kratek povzetek v angleščini.
V	III. poglavju poda kataloški pregled najdišč in najdb ter celoten slikovni prikaz uporabljenega gradiva.
IV. poglavje obsega krajšave in seznam uporabljene literature, V. pa register najdišč, plemen, oseb. avtorjev itd. Priložena sta tudi dva zemljevida: prvi kaže najdišča gradiva in drugi srednjeveška mesta na območju Makedonije. Sledi kronološka razpredelnica gradiva, razdeljena po posameznih tipih, ter 106 tabel s predmeti, ki dopolnjujejo slike med besedilom. Avtorica skuša s posameznimi primeri pokazati izvor oblike in kontinuiteto določenih tipov nakita od naselitve Slovanov do srednjeveškega turškega obdobja (15.-18. st.), če zanje obstajajo arheološke najdbe. Pri tem poudarja, da pri številnih vprašanjih zaradi relativnosti sklepanj ni uporabila uveljavljene statistične metode in številčnega kartiranja najdb. Opozarja, da so kljub prizadevanjem, da bi zajela splošno problematiko, ki jo zastavlja gradivo, ostale marsikatere reči nedorečene in mnogi problemi nepojasnjeni, ker je za posamezna obdobja premalo najdb. Temu so pripomogla tudi preskopa finančna sredstva za raziskave in obdelavo gradiva, predvsem za uporabo interdisciplinarnih analiz, ki bi zagotovo omogočile bolj oprijemljive sklepe, kot npr. ugotavljanje centrov, kjer so v določenih obdobjih izdelovali določen nakit, produktivnost posamezne delavnice in pod. Navzlic ugotovitvam, zlasti v zvezi z zgodovinskimi dogodki in drugimi pojavi, je pri vrednotenju kulturne in časovne vrednosti posameznega tipa nakita ali okrasja dala avtorici najzanesljivejše podatke prav tipologija. Ker slednja ni obravnavana po kulturnih skupinah, kažejo posamezni tipi številne variante oblikovanja, ki so nastale v dolgem časovnem razdobju pod različnimi političnimi, gospodarskimi in kulturnimi vplivi.
Na splošno avtorica celotno gradivo deli kronološko, ne glede na kulturno pripadnost, na tri etape, med katerimi I. zajema čas 7. in 8. st., II. čas 9. do 12. st. in III. čas poznosrednjeveškega obdobja 13. in 14. st. z večjim številom faz in podlaz, tj. obdobje kulturne dejavnosti od slovanske naselitve do turške dominacije nad obravnavanimi ozemlji.
Avtorica začenja tipologijo z obravnavo fibul, ki veljajo med nakitnimi in okrasnimi predmeti za najstarejše zgodnjesred-njeveške tipe. Mednje sodita dva osnovna tipa, ki v bistvu spadata k dvema kronološkima fazama. Gre za tip fibule z masko na nogi. To obliko okrasja uvrščajo na območje Rusije k skupini Martinovka, ki jo etnično pripisujejo pripadnikom slovanskega plemena Antov. V Makedoniji se ta skupina pojavlja samo z omenjenim tipom fibule. Njune najdbe sodijo po Wernerjevi tipološki lestvici k oblikam IC, 111 11H in po analogiji z drugih najdišč jih avtorica datira na konec 6. in v 7. st. Čeprav so to slučajne najdbe, je prepričana, da ga' najverjetneje za dele (kot drugod tudi tu) grobnih inventarjev nežganih pokopov. Imetniki fibul naj bi bili člani višje družbene plasti tega slovanskega plemena.
K drugemu tipu prisoja avtorica velike železne in bronaste ločne fibule, ki kulturno skupaj z drugimi lipi nakita in okrasja sodijo h Komani-Kruje skupini. Njene najdbe so zaenkrat najbolj
zgoščene na najdiščih zahodne Makedonije, tj. v širši okolici Ohridskega jezera (od tu se naposredno navezujejo na enake pojave v severni in srednji Albaniji), znane pa so tudi na vzhodnih ozemljih. Čeprav je za skupino iz Makedonije znano majhno število grobnih celot, avtorica po posameznih dokumentiranih inventarjih s sistematsko raziskanih nekropol (gr. št. 17, št. 23 in št. 46 z nekropole na sv. Erazmu pri Ohridu), sklepa, da so ločne fibule s pašnimi okovi in nekaterimi drugimi tipi okrasja značilne za ženske inventarje.
Pri interpretaciji gradiva prihaja avtorica do nekaterih zanimivih sklepov. Tako ugotavlja, da je treba izvor fibule z navzgor zavihano nogo iskati že v latenu. Skozi stoletja antike (Bizanca) se v različnih variantah obdrži vse do postjustini-janskega obdobja. Podobno preobrazbo naj bi po Manevi ta tip fibule doživel ne samo na območju širjenja te skupine, ampak tudi na zelo širokem območju od spodnjega Podonavja -Romunije, Bolgarije - do Makedonije.
Kot najstarejšo varianto tega tipa nakita označuje najdbe iz Karataša pri Prilepu (če te res izhajajo s tega najdišča), s katero začrtuje najvzhodnejšo mejo širjenja v Makedoniji.(26) Za razliko od J. Wernerja, ki je določil zahodno mejo širjenja Komani-Kruje skupine s črto od Alphiona na Krfu do Mijele pri Virpazarju in od Nopcse ter delno tudi od Anamalija, Spahiu, ki se omejujejo v glavnem na ozko ozemlje Albanije, jo Maneva postavlja preko Stona na Pelješcu do severne Dalmacije.
Tretja oblika, ki se sicer na ozemlju Makedonije pojavlja samo z enim primerkom, je okrogla fibula z nekropole Sv. Erazma. Avtorica jo povezuje z znanimi okroglimi fibulami iz Panonije, te so prisotne tudi na Albanskih tleh, čeprav nekoliko nenavadne oblike. Obravnavana oblika sodi v isti čas kot prejšnja, medtem ko ima tip antično-bizantinske značilnosti. Agraft(5 kosov) iz Varoši I pri Prilepu predstavljajo zakladno najdbo, ki je bila datirana v čas 12. in 13. st. Fragment podobnega tipa spe-njalnega nakita je najden tudi v Demir Kapiji. Po umetnostnih upodobitvah in arhivskih virih, po tehnikah in načinu izdelave teh bogato okrašenih primerkih, ki v bistvu predstavljajo hierarhične oznake tedanje družbene ureditve, jih avtorica izpelje iz okroglih ploščatih fibul. Datira jih v 14. st. Predmeti naj bi bili zakopani po avtoričinem mnenju zaradi prihoda Turkov v kraje okoli Prilepa.
Pašne spone s pritrjevalnim okovjem ali brez njega ter z različnimi pašnimi in drugimi obeski, obravnava avtorica brez časovne in kulturne delitve od 7. do 14. st. Med temi se najzgodnejši tipi vežejo na skupino Komani-Kruje; njihovim nosilcem pripisuje, sodeč po grobnih inventarjih, poseben, bržkone socialni, pomen. O tipih ali variantah pašne opreme mlajših obdobij ima Maneva več podatkov po slikovnih upodobitvah kot iz arheoloških najdb. Tudi ta tip okrasja, meni avtorica, ne predstavlja nove oblike, ker ga je v bistvu mogoče spremljali ne le od časa preseljevanja narodov, koje bil značilen za nomadska azijska ljudstva, marveč je bil v rabi od prazgodovine dalje, le da se pod vplivi spremenjenih družbenih razmer, navad in etničnih oznak nosilcev, na makedonskem prostoru po 8. stol začasno izgubi. Njegov ponovni pojav je za razliko od drugih kulturnih skupin (dalmatinsko-hrvatske v času od 9. do 12. st., v Srbiji od 11. do 12. ali v Bolgariji od 11. do 13. st.), mogoče postaviti v čas od 10. do 12. ali v 14. st., in najverjetneje se navezuje na zunanje vplive, kljub temu, da nekateri primerki kažejo določeno kontinuiteto s starejšimi pojavi. Najzgodnejše pojavljanje okrašenih pasov predstavlja Komani-Kruje skupina 7. in 8. si. Ti so bili v rimskem obdobju, pozneje pa bizantinskem, značilni predvsem za vojaške osebe in predstavnike višje družbe. Pri slednjih so bile pašne garniture, kot kažejo najdbe, tudi iz zlata (Malaja Pereščepina).
Na makedonskem ozemlju so bile pašne garniture v rabi pogosto v 7. in 8. st. Najdene so bile v moških, ženskih in otroških inventarjih, medtem ko so bili v naslednjih stoletjih pasovi redkejši in preprostejši. S spremembo prebivalstva in s splošno spremembo ekonomsko-družbene strukture nosilcev kulture, so v naslednjih stoletjih nastale nove razmere. Če so se pasovi v obravnavanem mlajšem obdobju pojavljali, sodeč po slikovnih virih, so bili to centure-bragerium, panterea-paniarela ali binda, izdelani iz svile ali usnja z okovjem iz srebra ali zlala. Ob dejstvu, da so bili, sodeč po pisanih in slikovnih virih, dodeljevanj plemstvu (despot Jovan Oliver iz Lesnova, sevast Jovan iz
Prošeka, knez Psački, Ostoja Rajakovič - sorodnik kralja Marka in dr.), so predstavljali oznake feudalstva. V 2. pol. 14. in 15. st. so se pasovi iz drugih materialov začeli ločevati na srbske, madžarske in bosanske.
V	precej dolgem odstavku posveča Maneva posebno pozornost gumbom, ki se na mekedonskem prostoru pojavljajo kot priveski na ogrlicah, pogosteje pa kot spenjalni pripomoček neki vrsti srajce pri moških, ženskih in otroških oblačilih, najpogosteje pa so bili namenjeni za spenjanje pasu, obutve in podobno; datira jih od 10. do 11. st., nekatere od 10. do 14. st. Izdelani so iz bakra, brona ali drugih legur in v različnih oblikah, bili pa so v širši rabi. medtem ko so redki primerki izdelani v filigranski tehniki iz srebra in so označevali družbeni stan nosilca. Najzgodnejši gumbi pa kažejo določene sorodnosti z gumbi iz belobrdskega kroga.
V	odstavku o naglavnem nakitu avtorica loči diademe, vence in coje. Za razliko od diadema, ki se v posameznih kulturnih krogih sosednjih področij pojavljajo dokaj zgodaj, jih v Makedoniji v zgodnjem obdobju ni; po najdbah sodeč, naj bi se pojavili šele v 14. st. in in so se lahko v določeni družbeni plasti odražali do 20. st. Enako sklepa o naglavnih vencih in določenih pokrivalih. ki so se razvila iz svečeniških pokrival - kamilavk in se imenujejo coje. Vsi trije tipi naglavnega okrasja in pokrival so bili v Makedoniji zelo v rabi; nastali pa naj bi pod vplivom Bizanca.
Sledi zelo dolg odstavek (38-62) o uhanih in obeskih, ki jih avtorica glede na posamezne detajle razvršča v 27 skupin. Ti ušesni okraski predstavljajo najštevilnejši nakit v makedonskem prostoru.
V	prvo skupino uvršča luničaste uhane brez obeskov, ali z njimi, ki so lahko okrogli, zvezdasti ali drugačne oblike. Tudi Maneva, tako kot drugi avtorji, vidi izvor te oblike, ki je bila zelo dolgo v rabi, v vzhodnem Mediteranu. Ker se je pojavil ta tip uhana iz zlata že v 4. st. v Makedoniji (gr. št. 42, otok Golem Grad na Prespi), avtorica meni, da je lahko nastal na makedonskem prostoru tudi uhan Komani-Kruje skupine iz 7. st., kot bolj cenen izdelek po luksuznih predlogah. Istočasno ugotavlja, daje bila v tej skupini najbolj priljubljena varianta z zvezdastim priveskom, oblika, ki je bila zelo razširjena od srednje Evrope do Sicilije. Meni tudi. da je pojav takega uhana na tako velikem ozeml ju (Ukrajina, južna Rusija, Panonija, Spodnje Podonavje in srednja Evropa) mogoče tolmačiti z veliko migracijo njegovih nosilcev; nastala naj bi, sodeč po novcih, v posameznih zakladih (Zemljanski Vrbovok. Priseaka), okoli 680. leta. Samo dejstvo odpira več dodatnih vprašanj, med drugim tudi: ali se ta, že kot posnemana oblika iz omenjenih severnih pokrajin, ne pojavlja v Komani-Kruje skupini, ali pa se morda njihov nastanek neposredno veže na ozemlje Makedonije, kjer gre za posnemanje zlatih uhanov bizantinskega izvora iz 7. st. v delavnicah posameznih bizantinskih središč? Neglede na nedorečenosti meni, da je bil ta lip nakita zelo priljubljen pri Slovanih.
Pri tej obliki uhana razločuje na ozemlju Makedonije pet variant: I. uhan brez priveska, z votlimi jagodami na robovih (Nad Selo v vasi Orovik), 2. uhan, podoben prvemu, le da ima filigranski privesek v obliki košarice na spodnjem robu lunule (Sv. Erazem pri Ohridu, "Ciganski Grobište" v Radolištu pri Strugi), 3. uhan z zvezdastim priveskom (Sv. Erazem), 4. ulit uhan z lunulo s tremi rogli in zlitim priveskom v obliki jagode, 5. uhan z enako lunulo. le da ima vdet podolgovat privesek na dnu (oba Sv. Erazem). Zadnja varianta je v Bolgariji datirana v 8. in 9. st. v skeletnih in žganih pokopih.
V	2. skupino uvršča uhan s tremi jagodami, izmed katerih je srednja okrašena s filigranom in z zanko obešena na obroč. Glede na to, da avtorica nima paralele niti podatkov za njegovo dataci-jo, primerja motiv priveska s priveskom, ki je podoben jagodam na ogrlici iz groba v Tril ju in na nekaterih prstanih iz 10. in I I. st.
3.	skupino ušesnega okrasja sestavljajo navadni nesklenjeni obroči z ravno odrezanimi konci, z zanko in kaveljčkom in S-zanko. Čeprav se ti uhani pojavljajo množično in so brez. podatkov za datacijo, jim je mogoče slediti do 12. st. Za tretjo varianto obročkov išče Maneva izvor v Panoniji in v karpatskem bazenu, kjer sodijo v čas 10.. II. in celo 12. st. Za nekatere primere je značilno, da se včasih pojavljajo z vdelo jagodo na obroču.
4.	skupino naj bi predstavljali obroči iz dveh tordiranih žic.
Svoje korenine imajo v antiki in jih v zgodnjem srednjem veku datirajo v 9. in najpozneje na zač. 10. st. (Dalmacija), medtem ko v Makedoniji predstavljajo nakit razvitega srednjega veka (Demir Kapija).
5.	skupina zajema obroče z enim teriformno oblikovanim koncem, ki asocira na glavo kače iz zgodnjebizantinskega obdobja (5.-6. st.).
6.	skupino predstavlja uhan, ki ima en konec ulit v obliki krpastega lista; na srednjem Balkanu je datiran v 12. in 13., v Srbiji v 16. (Braničevo. Vinča) in 14. do 16. st. (Saška cerkev v Novem Brdu), medtem ko so znani primerki iz Sv. Nikolaja pri Kuršumliji iz konca 12. in zač. 13. st. ter tudi iz 16. st. Slikovni viri prikazujejo ta tip uhana iz 14. in 15. st.. tj. poznem srednjem veku kot folklorni nakit turškega obdobja.
7.	skupina šteje neznatno število uhanov s spiralno navitim ■ priveskom. Avtorica jih opredeljuje skupaj z S-obročki kot nakit
podonavskega izvora, ki prehaja v severno Srbijo in Bolgarijo. Različne lokalne variante naj bi predstavljale domač izdelek. V Albaniji se pojavljajo na nekropolah Komani-Kruje skupine, medtem ko so na Moravskem in Madžarskem primerki datirani v 10. st., v Sloveniji od 9. do 11. st., na Poljskem pa do 13. st. Na najdiščih Makedonije je njihov pojav dokazan že v 8. st. (Gradište v Debreštu) in tudi v 9. st. (Dulica pri Delčevu) in so analogni s tistimi iz Albanije (Dalmaces, Bukel. Mati, Sarda, Kruje, Lješ itd.). Kot evolutivno varianto iz 12. in 13. stoletja šteje obliko, ki ima na enem navzdol zvitem koncu vdet spiralno zvit tulec.
V 8. skupino so uvrščeni uhani s tremi "kolenci". Ti imajo tri majhne polne jagode vdete na obroč iz dokaj tanke žice, ki je speta s kaveljčkom in zanko (Bresto-Burlatica pri Viničanih. "Cigansko Grobište" v Radolištu idr.) Na Hrvaškem je ta tip uhana datiran od 9. do 11. st., v Korintu v 11., v Vojvodini pa od 9. do 12. st.; v Albaniji se pojavlja na nekropolah iz 6. do 11. st.
Med uhane 9. skupine uvršča avtorica več variant uhanov z vdetimi (enim, dvema ali več različnimi) priveski. Sem spada uhan, ki ima na jagodi-privesku še dodatne obeske v obliki kratkih nizov jagod, ali ima jagodo, pritrjeno na vsaki strani obroča z obvitimi zavojčki tanke žice (v Korintu datirana v 12.-13. st.); sledi varianta z obročkom, ki ima na uhanu obešeno jagodo ali kak drug amorfen bronast obesek. Obroč je pri tej varianti lahko tudi tordiran, medtem ko je obesek sestavljen in dveh ali več jagod. Ta tip uhana se pojavlja že v 6. in 7. st., čeprav je bil v splošni rabi šele od 9. do 12. st. ali celo do 13. st. Zunaj Makedonije je bolj znan z eno jagodo, manj pa z dvema jagodama (v dalmatinsko-hrvatskem krogu). Izvor je bizantinsko zlatarstvo.
Med uhane z eno jagodo izloča v posebno 10. skupino primerke s sfernim, elipsoidnim ali bikoničnim dodatkom nad jagodo, ki je lahko votla, okrašena s filigranom, polno ulita ali ažurirana. Vse te variante so bolj ali manj datirane v 11. in 12. st.. čeprav predstavljajo posemezne bržkone lokalne izdelke (Sv. Jovan, vas Kosel, Crvenica pri Ohridu) in so datirane v 10. st. Najbližje paralele imajo v primerkih z ozemlja Bolgarije in Srbije.
tudi uhani 11. skupine s tremi jagodami so po mnenju avtorice tip, ki je bil v rabi na zelo širokem ozemlju (poleg Bosne in Hercegovine na Češkem in Slovaškem, Poljskem, v Rusiji idr.). Nekatere variante sodijo v čas 9. in 10. st.. druge 10. in II. st. in se obdržijo še v 13. in 14. in celo 16. st.
Ločeno 12. skupino uhanov tvori tokajski lip uhana. Ima značilen privesek v obliki večje bikonične, z granulacijo okrašene jagode. Ta varianta naj bi nastala pod vplivom Bizanca ali Crnomorskih delavnic. Osnovo za datiranje makedonskih pojavov v 10. in 11. si. daje Manevi zaklad iz Tokaja, čeprav bi ti primeri lahko sodili najkasneje v 12. st., v Bolgariji pa v 14. si. V sredo tega stoletja sodi v Makedoniji tudi slučajna najdba / Markove Kule (Varoš, Prilep).
Sledi 13. skupina z uhani z dvema stranskima in dvema na sredini spodnjega loka vdetima jagodama. Ta tip, ki ima svoj izvor v bizantinskih predlogah, je bil kol domač izdelek številčno zelo razširjen v dalmatinsko-hrvaškem krogu in se s posameznimi najdbami pojavlja tudi na ozemlju Evrope; značilen je tudi za področje Srbije od 9. do srede 11. si.
Med pojave 14. skupine uvršča avtorica uhane s štirimi jagodami, pri katerih je med spodnjo jagodo in obročem spliralno zvit
vložek iz dveh tordiranih filigranskih žic. Uhani so, tako kot drugod, tudi v Makedoniji datirani od 10. do 11. st.
15. skupino naj bi predstavljali uhani, ki po obliki spadajo med skupino grozdastih uhanov in uhanov s štirimi jagodami; datirani so od 9. do 11. st.
K 16. skupini pripisuje obliko uhana z vdetim litim priveskom, ki je sestavljen iz več jagod in je značilen za Moravsko, Srbsko Podonavje in Bolgarijo od 9. do. 11. st.
17.	skupino tvorijo uhani grozdaste oblike, ki imajo izvor v bizantinskem zlatarstvu, razvoj pa v vzhodnem Mediteranu; značilen je za Panonijo, Češko, Slovaško, Madžarsko in Balkan, kjer ga v splošnem imenujejo belobrdski tip. Najstarejši primerki tega tipa, izdelanega iz plemenite kovine v 8. st., naj bi bili trilj-ski primerki ter primerki z ozemlja Dalmacije, ki so datirani v 9. st. V uliti tehniki so iz 10. in 11. st. Istočasno sodijo v Makedonijo grozdasti uhani, izdelani v granulirani tehniki ("Gradišta" v Debreštu, Prilep) tako kot uliti (Kutlina v Velmeju pri Ohridu).
18.	skupino predstavljajo uhani grozdastega tipa, pri katerih je zgornji grozdek zamenjan z lunulo. Datirani so tako kot drugod v 10. in 11. st.
Med uhane 19. skupine uvršča avtorica varianto, ki ima privesek v obliki stožca, sestavljenega iz zvitkaste ukrivljene žice, datirano v 11. in 12. st. (Izjemo predstavlja srebrni par iz Demir Kapije - gr. št. 336, ki je po njenem mnenju bržkone importiran). Druga varianta zajema dve podvarianti, in sicer I. s tenko žico obvitim spodnjim delom obroča in 2. z na obroček večkrat obvito raztegnjeno spiralno žico. Obe varianti obravnava Maneva, sodeč po primerih iz Makedonije, kot en tip uhana. Zanje vidi analogijo v t.i. Keszthelski - ketlaški kulturi, in po Lj. Karamanu povezuje primerke iz Dalmacije s karantansko-ket-laškim krogom (!). Obe varianti se pojavljata na zelo širokem prostoru (Srbije, Rusije, Poljske, Češke, Slovaške, Avstrije, Romunije in Grčije). Po najdbah iz Herakleje meni, da makedonski sodita v 12. st. Kot 3. varianta je opredeljen uhan z enako sestavljenim priveskom, le da je ta vdet na vertikalno zvit konec obroča, inje datiran od konca 12. in zlasti v 13. st. s tem, da gaje mogoče postavit tudi v čas od 12. do 14. st. Ohranil naj bi se kol narodni nakit še v turškem obdobju. V podvrsto te variante šteje uhan, ki ima na vertikalno zvitem koncu obroča obešen tulec iz spiralno zvite žice in na katerega je lahko še vdeta votla okrašena ali neokrašena jagoda. To je nakit poznosrednjeveškega obdobja.
V 20. skupino je uvrščen uhan s t.i. tipa "kurbinovo". Sestavljen je iz dveh delov: spodnjega, podkvasto zvitega ulitega širokega traku, ki je na vseh zunanjih straneh različno okrašen. V zgornjem delu je lok iz tanjše žice, ki je na privesku pritrjen s šarnirjem. Po B. Aleksovi prevzema avtorica delitev tega tipa po načinu ornamentiranja na štiri variante, in sicer uhan: I. uhan, pri katerem je privesek na zunanji strani okrašen s prečnimi plastičnimi rebri, na dnu pa je v obliki križa, 2. uhan ima namesto križa podaljšek s plastičnimi bradavicami, 3. uhan ima podkvast privesek, ki je na zunanji strani okrašen s filigransko žico ali z granuliranimi nizi, 4. variante uhana po Aleksovi, avtorica ne navaja, ker ni objavljena. Medtem ko so primerki 3. variante izdelani iz srebra, so pri 4. iz srebra in železa. Po posameznih grobnih celotah z novci se ta tip pojavlja v 14. in 15. st. in je značilen za področje južne Makedonije. Čeprav nekateri avtorji vidijo v teh variantah tudi različne časovne pojave, so po mnenju Maneve na ozemlju Makedonije sočasni. V Srbiji naj bi bili v rabi v 16. ali celo v 19. st. Nekateri primerki so nošeni na ogrlicah okoli vratu (Labino, Ohrid) in so poslali nakit za širok krog odjemalcev.
Tip z okroglim priveskom tvori 21. skupino uhanov, ki jo viri omenjajo kot "cerchelli rotundi sclavici". Velikosti so različne in okrašenost tudi. Pojavljajo se pogosto z drugimi tipi uhanov istega časa. Po likovnih in etnoloških virih ter po arheoloških podatkih so v Makedoniji prisotni kol nakit od 10. do 18. st. Avtorica loči po posameznih detajlih pet variant: I. z ravnim, 2. z blagim, 3. s polkrožno izrazito usločenim, 4. z globokim, skoraj krožnim in 5. s trikotnim vrezom v zgornji rob priveska. Taje z lokom uhana spet s šarnirjem iz z zanko. Najden je v zakladih (Orizari pri Ohridu), v uničenih grobnih inventarjih (Kratovo) in v sistematično raziskanih grobiščih (Sv. Nikola, Varoš, Prilep, Demir Kapija). Večji del je okrašen v različnih tehnikah in pred-
stavlja dragocen nakit.
V	22. skupino je avtorica uvrstila votle uhane, po obliki podobne čolničastemu tipu. Ta oblika je zelo razširjena v Makedoniji in Srbiji. Ločuje več variant in podvrst. Za razliko od drugih avtorjev k 1. varianti makedonskih primerov uvršča Maneva tip zelo bogato okrašenega uhana z lokom, spetim s šarnirjem in majhno zanko. Avtorji domnevajo, da je bil uhan bizantinske princese-kraljice Marije Paleolog; zato ga uvrščajo na konec 14. in zač. 15. st.; splošna faktura uhana govori, daje bil last ugledne osebe iz višje družbene plasti. Ta oblika je zelo pogosto posnemana v bolj cenenih tehnikah, pri katerih je privesek zlepljen iz dveh polovic z lokom na šarnir. Posamezni primerki iz grobnih celot so datirani z novci v 15. st., t.j. turško obdobje.
Med uhane 2. variante spada dokaj nenavaden tip (Mokrino, gr. št. 3, Morodvis, gr. št. 105). tj. tip luničastih uhanov, ki je bil pogosto v rabi od 14. do 16. st., po njem posnemani pa se obdržijo do 19. st. V Bolgariji so značilni za 12. st., posnemani pa se obdržijo do 20. st.
23. skupino tvori t.i. žarkasti tip, ki je značilen za področje centralnega Balkana, toda ne v čistih bizantinskih pokrajinah. V osnovi ta oblika spada k luničastemu tipu, pri katerem so ob zunanjem robu dodani različni žarkasto razporejeni dodatki, z vkovanimi biseri ali poldragimi kamni, s filigranom in granu-lacijo. Med ostalim so še dodatno okrašeni tudi z različnimi liki (orel). Tudi tu se je lok spenjal s šarnirjem. Po slikovnih virih in po zakladih iz Bolgarije jih avtorica datira v čas 14. in 15. st., bolj barokizirane oblike pa v 16. st. Po likovnih virih sodeč spadajo ti primerki med nakit višje družbene plasti.
V	24. skupino so uvrščeni dokaj maloštevilni uhani, ki imajo na zgornjem usločenem loku priveska izdelano živalsko glavo. Najdbe sodijo v 13. in v 14. st. Posamezni bolj rustični, uliti primerki so celo iz 15. st. ali iz zgodnjega turškega obdobja.
Uhani z obešenimi obeski na spodnjem robu priveska so uvrščeni v 25. skupino. Ker je ta oblika zelo priljubljena v antičnem obdobju, avtorica sklepa, da so lahko služili kot predloge za uhane v srednjem veku in turškem obdobju (15.-18. st.). Tudi pri tej obliki loči več variant, pri katerih gre: 1. za uhan z dolgovisečimi obeski, pritrjenimi z obročkom na srčast privesek, ki se na vrhu konča z biserom, kamnom ali s stekleno jagodo, 2. za uhan z dolgimi obeski, sestavljenimi iz maloštevilnega niza jagod, ki so pri nošenju segali do ramen. Ta oblika predstavlja narodni nakit v času turškega srednjega veka.
V	26. skupino je uvrščen sestavljen tip uhana, ki ima na privesku z jagodo na dnu pritrjeno okrašeno ploskev iz tanjše srebrne pločevine. Nastal naj bi v lokalnih delavnicah Kosova in Metohija v 15. st. Ornamentika na ploskvi kaže avtohtono lokalno tradicijo.
S 27. skupino Maneva zaključuje opis tega tipa nakita z uhani, izdelanimi iz navadne ukrivljene žice, na kateri je z obročkom pritrjen rombično oblikovan obesek. Obesek je lahko okrašen ali pa ne. Predstavljal naj bi folklorni nakit pri vseh slovanskih plemenih predvsem v času od 15. do 19. st. Na ozemlju Makedonije se pojavlja v večjem številu.
Ovratni nakit Maneva deli na:
a)	torkvese, ki naj bi imeli izvor v latenskem obdobju; predstavljali so določene insignije, predvsem kot signum milites. Slovani naj bi jih prevzeli s posredovanjem Bizanca in jih uporabljali od 10. do 13. st. v ketlaški (sic !), belobrdski in dal-matinsko-hrvaški skupini. Na ozemlju Makedonije se pojavljajo v Komani-Kruje skupini (7.-8. st.) v ženskih inventarjih. Avtorji jih delijo po posameznih detajlih v štiri variante. Analogije se kažejo s primerki, ki se pojavljajo v Albaniji in severni Dalmaciji:
b)	nize, sestavljene iz medaljonov in novcev, ki na makedonskem ozemlju niso najdeni;
c)	ogrlice - nize iz steklenih in kovinskih jagod in drugih priveskov (kavri polži, millefiori jagode, votli ali polni priveski, križi idr.). Po obširnem naštevanju kulturnih skupin, v katerih se pojavljajo, je gotovo, da so značilne za južnoslovansko skupino v času od 10.-12. st. (belobrdska skupina) in tudi od 19.-20. st. (zlasti kavri polži) za ženske in otroške inventarje. V Makedoniji se tak ovratni nakit zelo zgodaj pojavi v inventarjih Komani-Kruje skupine, medtem koje znanih iz obdobja od 9. do I. pol. 11. st. le nekaj primerkov, sestavljenih iz steklenih jagod. Večje
število tega nakita so odkrili v inventarjih nekropole v Demir Kapiji (12 kosov), ki je pri posameznih avtorjih različno datiran in sicer: od 10. do 15., od 9. do 10. in od 14. do 15. st.
Kovinske verižice, znane iz grškega in rimskega obdobja ter iz avarskega (8. st.), staroogrskega (8. in 9. st.) in bolgarskega časa (10. in 11. st.), so bile v rabi pri različnih narodih (Grčije, juž. Evrope, Kavkaza, Avganistana) skoraj do danes. Avtorica se glede na nekatere pojave sprašuje, kako so jih sploh nosili, tj. okoli vratu (Labino pri Ohridu), obešene na kite las ali pa so služile za obešanje uhanov. Posamezne najdbe brez najdiščnih podatkov kažejo, da so bile verižice z vdetimi uhani pritrjene ob straneh naglavnega pokrivala. Po uhanih z okroglim priveskom so datirane v 16. in 17. st.
Nakit za roke Maneva deli na zapestnice-obročke in prstane. Uvodoma obširno pojasnjuje pomen zapestnice (nakit, amulet, talisman proti določenim boleznim in za podvezovanje dolgih rokavov - Rusalke), ki jih niso nosili le na zapestju, temveč tudi na drugih delih rok. Po slikovnih upodobitvah so bile ne samo ženski in otroški atribut, ampak tudi moški. V inventarjih se pojavljajo z enim ali več primerki na eni in na obeh rokah. Značilne so za kulture vzhoda in kulture, ki sprejemajo njihove vplive. Izdelane so iz kovin (med katerimi so redko uporabljene plemenite) in stekla. Njihova ornamentika je raznolika, toda shematizirana in zato kronološko atipična. Avtorica jih razvršča v šest skupin po morfoloških lastnostih, obliki in tehnološko-tehnični značilnosti, in sicer:
1.	skupino tvorijo široke, pozlačene srebrne trakaste zapestnice z dvema šarnirjema. bogato okrašene v tehniki granulacije in filigrana. So del dragocenega zaklada iz Varoš-Prilepa. Datirane so v 14. st. Zanimiv je detajl, ki opozarja, da meri notranji premer 6.0 - 6.3 cm. Podobne zapestnice se pojavljajo v Kijevski Rusiji, Povolški Bolgariji in Romuniji od 12. do 15. st.
2.	skupino tvorijo trakaste zapestnice z enim šarnirjem, izdelane iz cenejše kovine in okrašene z geometrijskimi motivi v tehniki vreza in punciranja; imitirajo dragocene predloge. Časovno sodijo v 10. do 12. st.
V	3. skupino sodijo nesklenjene zapestnice iz tanjše bronaste ali bakrene pločevine, ulite v enodelni kalup ali kovane, včasih izdelane v kombinaciji obeh. Konca sta lahko ošiljena, zaobljena, različno razširjena ali zaključena v obliki kačje glave. Okrašene so z različnimi linarnimi vrezi ali s punciranimi, graviranimi, žigosanimi (puncirani krožci) geometrijskimi, pogosto kačjimi motivi, katerih arhaični izvor je Daljni Vzhod (slike s prikazom alanske princese kot bizantinske vladarice 11, st.) V (o skupino so tudi uvrščene srebrne filigranske zapestnice in zapestnice z granulacijo.
4.	skupino tvorijo ulite ali kovane zapestnice s polkrožnim, krožnim, kvadratnim, trikotnim in nepravilnim presekom z oši-Ijenima, ravno odrezanima, s kovanjem sploščenima in kačasto oblikovanima koncema. Enako kot zapestnice prejšnje skupine se tudi te pojavljajo v velikem številu. Okrašene so z različnimi motivi, med katerimi prevladujejo kačji. Posamezni primerki s trapezasto kovanima koncema posnemajo bogate zapestnice iz 14. st.
5.	skupina zajema iz več žic prepletene zapestnice z razširjenima koncema, ki so bogato okrašene z granulacijo in filigranom. Po najdbah v Kijevski Rusiji in sosednjih ozemljih je gotovo, da sodijo v 11. in 12. st. Srebrna varianta, najdena v zakladih Varoš-Prilep, Dragiževo pri Trnovu (Bolgarija) ter nekatere najdbe v Romuniji in Srbiji so iz 13. in 14. st. in izhajajo iz bizantinske zlatarske delavnice.
6.	skupino sestavljajo zapestnice iz štirih med seboj spletenih žic s pentljasto oblikovanima koncema. Ta oblika naj bi bila značilna za vsa vzhodna slovanska plemena. Na ozemlju Srbije, Bolgarije in Makedonije se pojavlja varianta iz po dveh med seboj prepletenih, večinoma bronastih žic. Nosili so jih na eni ali obeh rokah z drugimi tipi zapestnic. V Makedoniji so datirane v II. in 12. st., medtem ko so drugod v rabi še v 14. st.
V	7. skupino spadajo steklene zapestnice ali obroči, ki se pojavljajo na ozemlju Makedonije v zelo različnih oblikah in v velikem številu. Nastale so pod bizantinskim vplivom ali so bile importirane kol antična dediščina, ki je zajela širok prostor vzhodnega Balkana (Srbijo, Makedonijo, Kosovo, Grčijo, Bolgarijo, juž. in sev. Albanijo), Romunijo, Rusijo in črnomorsko ozemlje. V Grčiji so znane od rimskega časa do 11.
st., v Makedoniji v II. in 12. st. Značilne so za otroške in odrasle ženske inventarje in so jih nosili na zapestju ali nadlakti, po zgodovinskih virih pa tudi na gležnjih, kar ni arheološko potrjeno. Za obročke z majhnim premerom (1-3 cm) avtorica meni. da so jih nosili kot obsenčne obročke ali podobno. V Srbiji se pojavljajo v pokopih na mestnih grobiščih. Obroče so nosili ponavadi na levem zapestju enako kot v Makedoniji in Bolgariji, kjer se pojavljajo v 12. in 13. st., in sicer po osem kosov na obeh rokah, te pa razporejene po podlakti in nadlakti.
Obroči so narejeni iz traku steklene paste z zlepljenima koncema. in imajo okrogel, polkroglast, trikoten, ploščat, konkaven ali konveksen presek. Pogosto so profilirani z globokimi vzdolžnimi kanelurami. Izdelani so v več zelenih ali modrih niansah stekla ali iz vijoličaste, rjave, neprozome rdeče, sive, polprozorne zelene barve stekla. Poleg neokrašenih gladkih in tordiranih obročkov so posamezni brušeni, okrašeni z vodoravnimi ali različnimi plastičnimi črtastimi ali bradavičastimi vdolbinami, z aplikacijami vegetativnih in zoomorfnih likov ter z napisi v eni ali več barvah. Čeprav te najdbe iz Grčije in Bolgarije niso v celoti obdelane in objavljene, avtorica loči za Makedonijo več skupin lokalnih variant:
1.	je skupina monokromnega vlečnega stekla iz 11. in 12. st.;
2.	skupina je iz enobarvne svetle (11. do. 14. st.) ter raznobarvne in modre steklene paste (konec K), do 14. st.). Nenavaden je primerek z grobišča pri cerkvi sv. Nikolaja v Varoš-Prilepu z inkrustiranimi belimi, rumenimi in zelenimi segmenti na črni podlagi.
3.	skupino tvorijo slikane zapestnice z različnimi motivi v svetlih odtenkih na temni podlagi. Nosile so se na zapestju in nadlaktu.
V 4. ločeno skupino postavlja avtorica obroče, ki so se nosili - sodeč po notranjem premeru - izključno na nadlakti. Najdeni so v več najdiščih med ženskim inventarjem skupaj z zapestnicami od konca 12. in 13. st. dalje. (Navada nošenja obročev na nadlakti je prišla z Vzhoda pred turškim vdorom v te kraje).
Prstani sodijo med najštevilnejši srednjeveški nakit Makedonije, ki je potrjen z arheološkimi najdbami, bolj redko s slikovnimi upodobitvami (78-94). Zaradi eklektičnosti in konzervativnosti oblik jih ni mogoče bolj natančno krajevno in kronološko opredeliti. Najdeni so v moških, ženskih in otroških inventarjih od enega do deset prstanov na eni roki. V grobovih Makedonije so zaenkrat najdeni le kot nakit prstov na roki. Kot drugod so imeli tudi tu v stoletjih apotropejsko-magični, simbolični in drugačen pomen. Prstane z makedonskih najdišč deli avtorica po morfoloških specifičnostih na štiri skupine takole:
1.	skupina zajema prstane v obliki navadnega obroča, pri katerem loči: a) trakasto oblikovane, enako debele in široke, znane od anlike dalje. Okrašeni so z različnimi motivi. Datira jih od 6. do II. st. Od teh odstopa le sklenjen prstan iz 10. ali II. st. z nekropole "Grobišta", Varoš-Prilep, z močnimi prečnimi kanelurami. Analogije za te prstane je našla med najdbami iz Korinta: in b) prstane, oblikovane iz spiralno navite žice (gr. št. 3 "Grnče"-"Strea". Pepelište negotinsko, Palikuram Rosoman, Stobi itd.).
2.	skupino predstavlja več tipov prstanov s poudarjeno in okrašeno glavo in rameni, in sicer:
1.	tip je prstan z rahlo naznačeno konusno ali piramidalno glavo, zlito z obročem, iz 12. in 13. st. Pojavlja se v številnih variantah, izmed katerih izstopajo prstani, izdelani iz stekla.
2.	je enak lip, le da je izdelan iz brona in posnema bogato okrašene antične prstane. Čeprav se pojavlja na zelo širokem območju, se močno loči od podobnih prstanov sosednjih zahodnih kulturnih krogov. Nekateri primerki so okrašeni z različnimi motivi in so datirani na konec 12. in v I. pol. 13. st.
3.	tip je enake oblike, ima pa poleg glave okrašena tudi ramena s prečnimi kanelurami. Prstani so datirani v K), in II. si. Primerki s kristogramom na glavi gredo v prid domnevi, da so iz 6. st.
4.	ločen tip tvorijo iz brona ali bakra uliti prstani z glavo iz treh delov, izmed katerih je del rombična ploskev, obdana na obeh straneh s tremi granulijami, oblika je znana že iz antike. Za razliko od srbskih pojavov, ki so iz 9. in K). sl„ naj bi bil datiran na konec K), in zač. 11, st.
5.	lip predstavljajo prstani s konusom ali kalotasto glavo. Maneva jih datira po V.S. Jovanoviču v 10. do zač. 12. si. Po
njem našteva primere, ki se pojavljajo v Romuniji, Ukrajini in na Češkem in Slovaškem od konca 10. do zač. 12. st. Na ozemlju Makedonije se, za razliko od teh, pojavljajo prstani samo z eno kaloto, okrašeni pa so z različnimi motivi.
Ločeno kategorijo naj bi predstavljali prstani z vkovanim vložkom. Na ozemlju Mekedonije je tak prstan podoben 4. tipu, le da ima v rombičnem srednjem delu vkovan bel kamen (gr. št. 45, cerkev sv. Dimitrija, Varoš-Prilep) kot na antičnih primerkih.
6. tip prstanov z vkovanimi okrasnimi steklenimi vložki v cilindrični okov se v Makedoniji pojavi v zgodnjem bizantinskem obdobju (6. in 7. st.); kot posnetek so v 10. in 11. st. narejeni iz pozlačenega brona in okrašeni v tehniki granulacije in fasetiranja. V grobi izdelavi in v dokaj osiromašeni obliki se obdržijo še v 12. in 13. st.
3. skupino sestavljajo trakasti prstani z razširjeno glavo, okrašeno z linearnimi motivi. Pojavljajo se v različnih oblikah, med katerimi avtorica loči tri kategorije:
1)	nesklenjeni prstani iz tanke pločevine z okroglo, ovalno, pravokotno ali nekoliko drugače razširjeno glavo, okrašeno z vrezi ali vbodi;
2)	sklenjeni, polno uliti prstani z zravnano in okrašeno glavo
in
3)	prstani, pri katerih je glava naknadno pritrjena na obroč. Trakasti prstani se pojavljajo z antropomorfnimi in zoomorfnimi liki, vrezanimi na glavi, značilnimi za čas Komnenov. Prstane z linearnimi motivi, s punciranimi krogi in drugačnimi motivi avtorica postavlja v čas. 2. pol. 12., 13. in 14. st., s posebej poudarjeno glavo pa na konec 10. do zač. 14. st. Na splošno sodijo prstani z ornamentiko, ki imitira tehniko filigrana in granulacije, med polluksuzne izdelke. Motivi imajo magično-apotropejski pomen in so abstraktni, simbolično krščanski, celo apotropejsko profilastični, ali pa realistični. Posamezne oblike se zadržujejo kot etnične oznake v turškem obdobju.
3) V to kategorijo postavlja avtorica masivno izdelane prstane s posebej okrašeno glavo, ki je profilirana enako kot obroč. Ti prstani so iz poznosrednjeveškega in zgodnjeturškega obdobja (13. -14. st.). Poleg eklektične oblike, pomešane s starejšimi vplivi, so spoznavni tudi drugačni (orijentalski), ki jim dajejo veliko raznolikost, obliko in ornamentiko, tako da predstavlja skoraj vsak kos ločen tip ali varianto. Zato avtorica te prstane ne razvršča po materialu, iz katerega so izdelani, marveč obravnava le tiste, ki so nosilci določenih tendenc pri načinu oblikovanja in oranamentiranja glave in obroča.
Tako so za 12. st. značilni prstani z okroglo, komaj nakazano glavo, označeno samo z neznatno odebelitvijo v obliki obrnjenega konusa, za 15. st. prstani s konusno oblikovano glavo skupaj z vratom, za 13. in 14. st. pa z nekoliko višjim ali visoko potegnjenim vratom. V istem času so značilni tudi prstani z razširjenim širokim, včasih perforiranim vratom in glavo, oblikovano v šestlistno rozeto. Pri slednjih je obroč lahko heksagonalen. V 15. st. je bil priljubljen tip prstana z elipsasto glavo, vrezanim napisom ali arabesko, v 16. in 17. st. pa s srčasto oblikovano glavo z monogramom ali s kako kompozicijo. Posebnost predstavlja svečan prstan z "mizasto" oblikovano glavo iz Kratova iz 16. st. (oblika, ki bo zelo priljubljena v 17. in v 18. st. na srednjevzhod-nem Balkanu), za katerega so znani prototipi iz 14. st. Maneva domneva, da so bile delavnice za izdelavo tega tipa bržkone v Črni gori, čeprav ne odklanja možnosti, da so ga izdelovali tudi v Makedoniji in Bolgariji.
Ne le oblike posameznih detajlov na prstanih, temveč tudi ornamentika določa njihove posebnosti. Inspirirale so jih novonastale okoliščine, stili, likovna umetnost, literatura, mentaliteta, verska vnema in samozavest; zelo pogosto je bilo možno po naštetih lastnostih identificirati nositelja, kot npr. s pečatnimi prstani.
Zanimivo je, da se npr. motiv dvoglavega orla pojavlja v času Komnenov, pri Palcologih dobi heraldični pomen, in kasneje postane emblem Nemanjičev. Od teh ga prevzamejo posamezni srbski fevdalci. Okrasi v obliki posameznih likov (lilije, lev) na prstanih prodirajo v Makedonijo ludi pod evropskimi vplivi.
V 5. skupino so uvrščeni prstani z monogrami in napisi, ki so bolj ali manj čitljivi. Poleg zapisov se včasih pojavi krislogram, lik svetnika z napisom, samo napis v treh vsiah v gjurgjinskih pismenkah (Demir Kapija), nekateri s prolllastično vsebino v grščini (z ohridskega območja). Prstani le skupine sodijo v čas od
10. st. dalje in gotovo prihajajo iz Grčije.
V	zaključnem delu Maneva najprej kratko povzame podatke prvih poglavij; poudari dejstvo, da sloni uporabljena kronološka razdelitev nakitnih najdb na treh etapah zgodovinskih dogodkov: prvi zgodnjesrednjeveški etapi (7.-8. st.), z gradivom iz kulture Martinovka in Komani-Kruje, ki je povezana s prodorom ljudstev na ozemlje Makedonije, kamor najprej pridejo pripadniki plemen Antov, za njimi v 2. pol. 7. st. pa etnos Sermeniamov.
V	drugi etapi naj bi prišlo zaradi politične situacije (tematske ureditve pokrajin, množičnega pokristjanjevanja) do preoblikovanja materialne kulture pod vplivi različnih silnic z zahoda od 2. pol. 9. do konca 10. st. (dalmatinsko-hrvatskih, ketla-ških) in od konca 10. do zač. 12. st. (belobrdskih). Za slednje navaja avtorica vse do sedaj znane ugotovitve v zvezi s širjenjem teh prvin, čeprav se, kot sama poudarja, ne pojavljajo na tem prostoru v svoji klasični obliki.
V	tretji etapi je prišlo na področju materilne kulture do bistvenih sprememb. Te naj bi izzvale v času od 11. do 12. st. pripojitev večjega dela makedonskega ozemlja srbski državi, do 13. st., ko prehaja to ozemlje pod nadoblast različnih drugih držav. Nadaljna obravnava teh sprememb ni potrebna, ker je razvidna iz odstavka o tipologiji.
Iz obsežnega prikaza gradiva je razvidno, daje Maneva skrbno zbrala ves srednjeveški nakit in okrasje, ki ji je bil na razpolago v makedonskem prostoru, in ga sistematično obdelala za razliko od posameznih obdelav nekaterih najdišč, ki so v znanstveni literaturi večinoma samo kataloško predstavljena. Gradivo poznega srednjega veka je bilo obravnavano tudi s slogovno-estetskega aspekta. Kljub vsemu trudu, ki gaje avtorica vložila v delo, se porajajo določeni pomisleki o načinu obdelave gradiva. Če zanemarimo predmete iz avtoričine razpredelnice iz 3. etape, v kateri so na različne načine zbrani posamezni eksponati, ki niso prav značilni za klasično makedonsko zlatarsko umetnostno obrt ter ne odražajo enotne kulturne podobe, se je treba ustaviti na nekaterih momentih, povezanih z zgodnjim srednjim vekom.
Predvsem pogrešamo, da nista nakit in okrasje predstavljena na klasičen način, ki ga uporablja zgodnjesrednjeveška arheologija, tj. po zaprtih grobnih celotah, ki so znane. Tako bi bila bolj nazorno prikazana razvojna kontinuiteta kulture posameznih prvin in prehoda iz ene kulturne skupine v drugo, kar je skušala avtorica pri navajanju izhodišč za posamezne oblike podrobno prikazati. Resda pogosto pri obravnavi določenega tipa navaja njegovo kulturno pripadnost, ne posreči pa se ji dokazati, v kakšnem kontekstu se ti okrasni predmeti pojavljajo. Razen tega bi gotovo tudi zemljevid o širjenju posamezne kulturne skupine pripomogel k večji preglednosti kultur, ki si na tem prostoru sledijo. Razen komparacij manjka bolj poglobljena obravnava posameznih vprašanj. Med take gotovo sodi vprašanje o tem, v kakšnem medsebojnem odnosu so najdbe obeh faz 1. etape že glede na nekatere pojave s posameznih najdišč v Makedoniji (fragment fibule 1. tipa na grobišču sv. Erazma v spremstvu Komani-Kruje prvin ter fibula istega tipa in vrča značilna za Komani-Kruje skupino iz "Bresta" v Viničanih), iz južne Rusije fibule 1. tipa z uhani z zvezdastim priveskom (V. V. Sedov, Vostočnije Siavjane v V1-XI1I vv„ T. 4: 1,4,5, 10, T. 5: 6,7,12,20 ali T. 7) in končno nekatere najdbe na romunskem območju (Welt der Slawen, 126 s. in zemljevid na str. 127). Znano je, da so se v Romuniji pojavili uhani z zvezdastim priveskom v 6. st. in da so imeli dolg razvoj (M. Comsa, Quelques donnees concernant les rapports des territoires nord-danubiens avec Byzance aux Vle-VIII siecle. Revue des etudes sud-est europeennes 9/3, 1971, 377 ss.). S tem bi med drugim avtorica našla verjetno rešitev za svoje vprašanje, ali je nastal ta tip uhana na ozemlju Makedonije ali pa je bila oblika prevzeta od drugod. Hkrati z vrsto primerjav avtorica omenja za posamezne tipe ludi datacijo, ki so jo določili posamezni avtorji za enake ali podobne pojave na drugih najdiščih zunaj Makedonije. Manjka avtoričina bolj kritična presoja pri sprejemanju nekaterih sklepov. Na primer pri omenjanju kulturnih povezav s pojavi v Makedoniji v zvezi z dalmatinsko-hrvaškim krogom, avtorica postavlja najdbe iz Trilja - po Karamanu - v 8. st„ ne da bi upoštevali novejšo časovno opredelitev (R. Jurič, Srednjovjekovni nakit Istre i Dalmacije, v: ArheotoSka istraživanja it Istri i Hrvatskom primorju. Izd. Hrv. arh. dr. 11/2, 1987, 263 s.) in kakšne možnosti za datacijo sploh nudijo zlatniki cesarja Konstantina V. Kopronima kol oboi v
grobovih (V. Delonga, Bizantinski novac u zbirci Muzeja hrvatskih arheoloških spomenika u Splitu, Starohrv. pros. 11, 1981, 205 s. in opom. 30. Z. Vinski, O nalazima karoninških mačeva u Jugoslaviji. Ibidem 26), ne glede na to, da med drugim najdbe iz Trilja ne sodijo k prvinam kulture hrvatsko-dal-matinskega kroga (Glej B. Dostal, Das Vordringen der grofimahrischen materiellen Kultur in die Nachbarlander, Magna Moravia, Praha 1965, 380 in 384. Itd., itd.). Med ostalim so časovne opredelitve za najdbe iz Korinta v znanstveni literaturi večkrat ovržene.
Pri naštevanju kulture, h kateri se posamezni tipi nakita prištevajo, moramo omeniti, da uhan tipa 20, čeprav se pojavlja med gradivom z nekropole v Kottlachu, ne sodi h ketlaški (?) kulturi, kot to, po Karamanu, omenja avtorica. Ravno tako niso za to skupino značilni torkvesi. kakor tudi ne za dalmatinsko-hrvatsko skupino.
Kljub tem pripombam je knjiga E. Maneve nedvomno velika pridobitev za arheologijo srednjega veka. Z njeno obdelavo smo spoznali, da je prostor Makedonije, kljub nekaterim komaj zaznavnim podobnostim pri nakaterih tipih nakita ali okrasja z zahodnimi kulturnimi krogi, tesno povezan s kulturnimi dejanji, ki so v srednjem veku dominirali nad celotnim ozemljem vzhodnega dela Balkana. Iz razprave je razvidno, daje glavno vlogo pri oblikovanju kulture tega dela Balkana imel Bizanc. Posredniki so bili obrtniki, ki so se urili in oblikovali na tem območju in bili pod njegovim estetskim ter oblikovnim vplivom, obogatenim z močno miselnostjo antike in ki so prenašali in hkrati ohranjali pri življenju mnoge stare prvine, ki so še živele na prostoru zunaj bizantinskih meja.
Paola KOROŠEC
Bela Miklds Szoke, Ringa Krv, Robert Miiller, Laszlo Vandor: Die Karolingerzeit im unteren Zalatal. Graberfelder und Siedlungsreste von Garabonc I-1I und Zalaszabar-Dezsosziget. Antaeus, Communicationes Ex Instituto Arehaeologico Academiae Scientiarum Hungaricae 21. Archaologisches Institut der UAW. Budapest 1992. 591 strani, 107 tabel, 2 karti, 42 slik.
Porečje reke Zale sodi v žalsko župnijo, pokrajino, ki se razprostira na jugozahodnem delu republike Madžarske in meji na Republiko Slovenijo, v ožjem pogledu na pokrajino ob Muri. Poglavitna značilnost te pokrajine je veliko Balatonsko jezero, katerega sestavni del je tudi Mali Balaton (Kiss Balaton). Pokrajina je postala arheološko zanimiva že v 80-ih letih 19. st., po izkopavanjih v samem mestu Keszthely (Lipp 1884), in po arheoloških raziskavah v Zalavaru - Blatenskem kostelu v 40-ih letih 20. st. (Sos 1963), ki so trajala vse do smrti arheologinje A. S6s v letu 1. 1993, la je velik del svojega življenja posvetila prav raziskovanju tega območja.
Temelj boljšega poznavanja arheološke preteklosti pokrajine ob Zali predstavlja prvi zvezek Arheološke topografije Madžarske in zajema področje Keszthelya in Tapolce s širšo okolico (Bakay, Kalicz, Sagi 1966).
V	arheološkem raziskovanju porečja reke Zale in Malega Balatona je bilo prelomno leto 1970, ko so se pričela velika vodna-regulaeijska dela, vzporedno z njimi pa je potekalo rekognosci-ranje terena. Tedaj so potekala intenzivna arheološka izkopavanja na potencialnih arheoloških lokacijah naselij, kastelov, cerkva in grobišč, preden bi jih spel zalila voda ali prekrili umetni nasipi.
V	spodnjem loku Zale je bilo izkopanih 18 večjih, pa tudi več manjših najdišč iz raznih arheoloških obdobij (Sieben Jahrtausende am Balaton 1989 - z ostalo literaturo). Tako je bilo med leti 1980 in 1985 raziskano skoraj 50.000 nv površine.
Pred nami je publikacija, zanimiva ludi za slovenske arheologe, predvsem za tiste, ki se znanstveno ukvarjajo s slovanskim obdobjem. Gre namreč za objavo treh grobišč iz spodnjega toka reke Zale: Garabonc I—11 in Zalaszabar-Dez.s6sz.iget iz 19. st. Vsebina knjige je razdeljena na več poglavij. V začetku so razložene okrajšave časopisov s podrobno navedbo uporabljene literature.
Bčla Miklos Sz6"ke, avtor grobišča Garabonc 1-11. uvodoma
poda zgodovinsko sliko prostora spodnjega toka Zale, ki jo spremlja register karolinških najdišč in grobišč. Iz karte razprostranjenosti je razvidno, daje na majhnem območju, predvsem v okolici Blatenskega kostela - Zalavara, lociranih kar 41 arheoloških najdišč. In vsa so okvirno datirana v 9. st.
V	naslednjem poglavju, namenjenem grobišču Garabonc I in II, iz zgodovine raziskav izvemo, da je bilo grobišče odkrito v 80-ih letih z izkopavanji v večih fazah. Leži na velikem, rahlo padajočem amorfnem otoku med krajema Balatonmagyarod in Garabonc. Podobno geografsko lego imajo tudi bližnja grobišča, kot sta Kehida (7.-9. st.) in grobišče Pusztaszentlaszlo (10. -11. st.). Grobišči Garabonc I -11 sta sorazmerno majhni in spadata v skupino t.i. krajevnih - vaških grobišč. Na obeh grobiščih je bilo odkritih skupaj 122 grobov.
Kar se tiče načina pokopa, je analitično obdelana globina in velikost grobov ter oblika grobne jame. Izvedena je tudi primerjava globine pokopov iz raznih drugih, toda podobnih grobišč s Češke, Avstrije in Madžarske. Posebno poglavje je namenjeno grobovom in dvojnim pokopom, kakor tudi položaju pokopov na grobišču.
V	enajstih grobovih so bili odkriti pridatki v obliki hrane (kosti goveda, kokoši, svinje, lupine jajc) in pijače. Posebno mesto v tekstu ima tudi keramika. Obravnavana je lega posod v grobu, grupiranje keramike na grobišču, tehnološke značilnosti keramike, ornament, pečati oz. znamenja na dnu posod, namizna keramika ter vedra in srpi.
Avtor je posebej analiziral železne nože. Obdelal je njihovo lego v grobovih in jih primerjal z noži s podobnih grobišč Avstrije. Češke in Madžarske. Od ostalih pridatkov v grobovih je nemale pozornosti namenjeno tudi prstanom - loči ščitaste in prstane s punktiranim oglavjem - in gumbom.
Med najpomembnejše najdbe s celotnega grobišča gotovo sodi meč z nožnico iz moškega groba Garabonc I 55. Glavič meča ima kroglasti zaključek in se sestoji iz dveh polkrogel Za najbližjo paralelo meča iz Garabonca velja primerek iz Čierny Broda (Vizkelet). Meč je datiran v čas konca 8. in prve polovice 9. st., po mnenju avtorja pa bi naj bil delo bizantinskih delavnic. Bradasta sekira (Bartaxt) je znana iz groba 1 49. Omenjen lip sekire ima zelo širok časovni razpon, tj. od sredine 8. st. do sredine 10. st. V grobovih Garabonc I 22, 37 in 75 so bile najdene ludi puščice, ki pripadajo različnim tipom.
Par železnih ostrog z ušesci prihaja iz groba I 70. Ostroga ima z zakovico pritrjen trn, na ušescih ostroge je kovinski del s tremi zakovicami za jermen. Deli železne garniture za zapenjanje ostrog so sestavljeni iz jezička v obliki črke U s štirimi zakovicami na vrhu, dveh pašnih spon in pentlje. Avtorju ni uspelo najti primerne analogije za ostrogi izGarabonca, čeprav jih je iskal počeli Evropi. Primerjave pa dela z ostrogami iz grobišč dalmatinske Hrvaške (Nin - Ždrijac). Podobno velja tudi za garnituro za pripenjanje ostroge. Pri obravnavi moških grobov velja omeniti še pašne spone in torbe - mošnje, v katerih so bili največkrat kresilo, žepni nož, brusni kamen, šilo in novci. Pri pridatkih, značilnih za ženske grobove pisec obravnava več vrst nakita. Nedvomno veljajo za najpomembnejše razni lipi uhanov. Ti so: preprosti uhani z odprtim koncem, uhani z ob strani zavito žico, uhani s spiralnim obeskom, uhani s pentljo, uhani z jagodo, uhani s pločevinastim trapezastim obeskom in uhani z grozdastim priveskom. Sem sodijo ludi ovratnice iz različnih peri in jagod, kakor tudi razni ostali predmeti (koščeni eiuiji, vretenca).
Zelo zanimiva je antropološka analiza prebivalcev grobišča Garabonc 1-11, kije bila narejena na podlagi "penrose" razločkov in je bila uspešna za grobišče Garabonc 1. Analiza kaže na možnosti zelo ozke genetske povezave s prebivalci ptujskega grobišča. Ob tem je zveza s ptujskim grobiščem interpretirana kot hipoteza, da se je del prebivalcev Garabonc 1 ob koncu 9. stol. preselil na Ptuj, ti priseljenci pa naj bi bili predhodniki poznejših prebivalcev Ptuja.
Glavno vez avarsko-slovanskega prebivalstva na področju severozahodne Madžarske vidi pisec v Dudlebih, ki naj bi jih'v začetku 7. stol. Avari v svojem vojnem pohodu proti Antom naselili kot vojne ujetnike v Karpatski kotlini.
Za prebivalce Garabonca II pa ne najdemo pravih analogij v Karpatski kotlini, ampak na področju evrazijskih ljudstev iz. stepske srednje Azije (kazahstanski Saki, Sarmati).
Z arheološkega aspekta avtor meni, da najdbe na grobišču
Garabonc 1 in II kažejo bolj na zvezo s Karpatsko kotlino, kot pa z obdonavskim prostorom.
Na podlagi arheoloških in antropoloških podatkov avtor poskuša odgovoriti, kakšno službo so opravljali posamezniki. Moški so opravljali predvsem vojaško službo, o čemer priča orožje v grobovih in tudi poškodbe na delih telesa (lobanji), ker so pri več osebkih vidni udarci sekir in raznega drugega orožja.
Za grobišče Garabonc II je to nekoliko težje določiti, čeprav so tukaj odkrite frakture in udarci na lobanjah in delih teles z raznim orožjem.
Biokemični pogled na obe grobišči je opravil Imre Lengyel. Pri tej raziskavi gre za rekonstrukcijo sorodstvenih zvez in rodovnika pokopanih. Na grobiču Garabonc I bi naj živele 4 generacije, na grobišču Garabonc II tri, s četrto generacijo se namreč grobišče konča.
Avtor grobišči Garabonc I in II datira okvirno v 9. st., vendar meni, da grobišči nikakor nista nastali pred letom 840, torej pred prihodom Pribine v Zalavar.
Opozori pa tudi na to, da za časa frankovsko-avarskih vojn, torej ob koncu 8. in v začetku 9. st., pride do spremembe politične moči v karpatski kotlini in do etničnih sprememb v prebivalstvu ter do naselitve novih manjših skupin. Tako je med obema velikima arheološkima materialnima skupinama, na eni strani avarskim kaganatom in na drugi vzhodno frankovskim, nastala vrzel.
Ta seje velikokrat zapolnjevala npr. s poznejšimi datacijami avarskega materiala ali pa z zgodnejšimi datacijami najdb iz vzhodnofrankovskega obrobnega področja. Oba datacijska poskusa metodološko nista popolna in sta v osnovi zgrešena v absolutnih kronoloških izhodiščih.
Sicer pa je časovni razpon na prehodu iz 8. v 9. st. vse do sredine 9. st. znan kot "Blatnica-Mikulčice" ali "predketlaški (Vor-Kottlach) horizont", ali pa kot "kulturna skupina s keramiko". V bistvu pa je ta faza organsko povezana s poznoavarsko kulturo, zato jo lahko obravnavamo po mnenju avtorja samostojno. Avtor predlaga za to obdobje termin "končna avarska faza" (endawarische Phase).
V porečju reke Zale in njeni okolici je znanih več grobišč (Zalakomar, Kehida, Sojtor, Vors), ki sodijo v čas "končne avarske faze", kar se kaže zlasti v tvarnih ostalinah, strukturi grobišč in načinu pokopa.
Na grobišču Garabonc I—11 gre po mnenju avtorja za mešanje avarskih in karolinških elementov, čeprav so karolinški elementi prevladujoči. Skupna uporaba (mešanje) obeh kultur pa je pripeljala do kvalitativno nove "karolinške kulture" (v vzhodnih Alpah poznane kot horizont Kottlach I).
Na začetku 9. st. zajame prostor spodnjega toka reke Zale "proces zahodizacije" (Vervvestlichungsprozess). Leta 840 je bila ustanovljena vzhodnofrankovska grofija pod vodstvom Pribine in Koclja. Raznolikost kultur na novo priseljenih ljudstev je obogatilo kulturno paleto tega prostora z obilico novih impulzov, kar je imelo za posledico nastanek neke vrste "mešane kulture". Ta raznolikost se zrcali predvsem v jugovzhodnoevropskih elementih (donavsko-bolgarskih), kol je npr. deformirana lobanja iz gr. Garabonc I 14, kresilo iz gr. Garabonc 1 73, uhan s preprostim grozdastim obeskom, meč... Pisec meni, daje bil t.i. "bizantinsko-orientalski kulturni krog" dolgo časa prikazan kot produkt moravske kneževine in je služil kot model za širjenje Velikomoravskega kraljestva. Večje število nakitnih in uporabnih predmetov na grobiščih okrog "nikoli moravske" cerkve v Mosaburg-Zalavaru in drugih Zalavar-Vdrsziget, Zalavar-Rćcćskut, Zalaszahar-Borjuallassziget, nam jasno potrjuje družbeno, ne pa cinično (moravsko) pogojenost lega arheološkega gradiva.
Velik del publikacije zajema kalalog grobišča Garabonc I-Il. in sicer za vsako grobišče posebej. Nekaj strani pa je avtor namenil tudi naselbinskim ostankom (jame), ki so bili odkriti na grobišču.
Tretje grobišče s spodnjega žalskega področja je Zalaszabar-Deszć'sziget, katerega avtorje Robert Muller. Na začetku razprave avtor oriše zgodovino raziskovanj tega grobišča, ki leži na polju, imenovanem Dezs6' otok. Pri rekognosciranju terena so bili najdeni fragmenti keramike z ornamentom valovnice in fragmenti bronastodobnc keramike. Sondiranja so bila pozitivna in odkriti so bili grobovi, pri enem skeletu pa keramična posoda, datirana v 9. st. V letih 1982-83 je bilo izkopanih 82 grobov in 21 nasel-
binskih ostankov (v obliki jam). V nadaljevanju razprave avtor posebej analizira grobno jamo, njeno globino in orientacijo grobov. Od načina pokopa pa pokop v krsti.
Posebej analizira lego skeletov, kot je npr. položaj rok in nog pri pokojniku, pa skrčen pokop, trebušni pokop in poškodovane ter dvojne pokope.
Na grobišču Dezsosziget je zelo majhno število grobov, ki imajo pridatke. Kar dve četrtini grobov je brez pridatkov. O poganskem načinu pokopa nam pričajo grobovi, v katerih so bili odkriti pridatki v obliki hrane in pijače. Živalske kosti so bile odkrite v dveh grobovih (grob 59 in grob 68), ostanki lupin jajc pa v grobu 1 in 6. Vredno je omeniti še grob 62, ob lobanji je bil odkrit živalski sekalec. Avtor ta pojav povezuje kot sredstvo za obrambo pred uroki in je pogost pri šamanih.
Prav tako so keramične najdbe zelo redke in so znane le v štirih grobovih. Sicer pa njihove forme močno spominjajo na keramiko iz poznoavarskega obdobja.
Posebno poglavje v razpravi je namenjeno noši s pridatki in uporabnim predmetom, ki so znani le iz 15 grobov. Med nakitni-mi predmeti prevladujejo uhani, kot so: uhan s spodaj razširjenim spiralnim obeskom, uhan z zavitim koncem, uhani z ob strani navito žico in luničasti uhan z zvezdastim obeskom. Od nakita pa so pogoste tudi perle (rumene-okrogle ali cilindrične oblike iz stek-iene paste). Od uporabnih predmetov pa se pojavljajo steklena gumba, koščena etuija za igle, vretenci, šilo, kresilo in kresilni kamen.
Med pomembnejše najdbe iz grobišča Dezsosziget sodi nedvomno predmet iz roga (koščena solnica), ornamentiran s prizorom živali, pod katero je motiv križa. Po mnenju avtorja so podobni predmeti znani že na avarskih grobiščih, določene oblike teh predmetov pa naj bi prevzeli tudi Slovani 9. in 10. st.
Sledijo zaključne misli o grobišču Dezsosziget. Avtor na osnovi koščenega predmeta in luničastosrpastega uhana z zvezdastim priveskom grobišče časovno postavlja med grobišči Sopronkohida in grobišče v Pitlnu, torej v 9. st. Zanimivo je, da antropološke raziskave niso dale pravih rezultatov za etnično opredelitev prebivalstva na grobišču Dezso'sziget. Način pokopa in arheološko gradivo pričajo, da ne gre za prej živeče Avare, ampak za slovanski živelj, ki se je naselil v bližini upravnega središča Mosaburg/Zalavar. Na grobišču naj bi začeli pokopavati med leti 840-850, pa vse do začetka 10. st.
Sledi katalog grobišča in obravnava naselbinskih ostankov iz Dezso'szigeta s katalogom.
Knjigo zaključi Kinga Ery z vzorno opravljeno antropološko analizo grobišč Garabonc I—11 in Zalaszabar-Dezso'sziget.
Publikacija torej obravnava probleme in gradivo z grobišč, ki je znano na slovanskih grobiščih predvsem v severovzhodni Sloveniji. Oba avtorja, tako Szćke B. Miklos kot R. Muller, v svojih razpravah nista upoštevala tipičnih slovenskih grobišč, ki sodijo v njun časovni okvir, kot so: Turnišče pri Ptuju, deloma Ptujski grad, Brezje pri Zrečah in Spodnji Duplek. Ta grobišča sodijo po analogijah predmetov vsekakor v okvir panonskega kulturnega kroga in se pojavljajo na področjih, ki mejijo na Panonsko nižino.
Objava treh grobišč iz spodnjega toka reke Zale je vsekakor pomembna za raziskovalce slovenskega prostora na prehodu iz 8. v 9. st. To je obdobje propada velikega avarskega kaganata in verjetno novih migracij v Panonski nižini, ki niso zajela samo slovanskega življa s severa in severozahoda, ampak tudi plemena iz karpatskega bazena, torej z jugovzhoda.
V celoti gledano je delo vzorno opravljeno, zlasti zanimivi pa so antropološki in genetski aspekti, kakor ludi analiza arheološkega gradiva, pri čemer je dan večji poudarek jugovzhodnemu panonskemu področju (donavsko bolgarskemu), kot pa moravskemu.
Delo torej, ki ga ne kaže prezreti.
BAKAY, K., N. KAL1CZ in K. SAGI 1966, Veszprim megye
rćgeszeti topografiuja. A keszthelyi es lapolcai jar as. -
Magyarorszag regeszeti lopografiaja 1. LIPP, V. 1884, A keszthelyi sirmezok.
SĆS, A. 1963, Die Ausgrabungen Gčza Fehčrs in Zalavar. - Air h.
Hung. 41.
Sieben Jahrtausende am Balaton. 1989. - Razstavni katalog.
Branko KERMAN
Thomas Fischer: Das bajuwarische Reihengriiberfeld von Staubing. Studien zur Friihgeschichte im bayerischen Donauraum. - Kataloge der Priihistorischen Staatssammlung 26, Kallmiinz 1993, 236 str., 68 tabel. 3 priloge, 21 slik.
Dediščina R. Christleina se zdi neizčrpna. Tako kot njegovi nemški kolegi še vedno niso povsem použili vseh idej, ki jih je natrosil v kratkem življenju, tako še vedno izhajajo objave izkopavanj, ki jih je opravil. Ni lahko objavljati tujega gradiva, še bolj zoprno je pobijati tuje ideje. To nalogo je zaupal H. Dannheimer Thomasu Fischerju. ki jo je v času svojega službovanja v Prahistorische Staatssammlung strokovno korektno in človeško etično odlično opravil. Izdelek leži pred nami.
Merovinška grobišča z več sto grobovi že dolgo niso nobena redkost in Staubing blizu Regensburga s svojimi 165 raziskanimi grobovi ne bi bil nič posebnega, če ne bi ležal le kilometer in pol od VVeltenburga. kraja sporno najstarejšega samostana na Bavarskem, če ne bi bilo na njem za tisti čas senzacionalnega odkritja lesene cerkve, če ne bi bilo zlatega križa v gr. 76 in če ne bi bilo R. Christleina, ki je postavil razlago: daje cerkev iz okoli 600 in s tem najstarejša iz severnega predalpskega prostora, da jo je postavila premožna plemenitaška rodbina, morda romanskega izvora, ki bi po svoji moči lahko bila tudi ustanoviteljica samostana NVeltenburg, okrog katerega tečejo neskončni spori, kdaj je bil ustanovljen.
Fischerjeva naloga je bila še težja tudi zato. ker je bil velik del grobišča uničen v preko 100 let dolgem pridobivanju peska in je moral torej izhajati pri analizah samo iz dela nekdanje celote. Ohranjeni grobovi segajo v čas od konca 6. st. in nedoločljivo daleč v 8. st., saj so že brez pridatkov in s tem časovno teže opredeljivi. S prikazom poteka razvoja grobišča in spreminjanja pogrebnih navad je Fischer prepričljivo dokazal obstoj cerkve šele v zadnjem obdobju trajanja grobišča, torej najprej v drugi polovici 7. stoletja. Prav tako je skušal dokazati, predvsem s tem, da ni posebnega, ločenega, plemiškega grobišča, da je sicer obstajala boljša rodbina, ki pa še zdaleč ni bila tako imenitna, da bi bila lahko ustanoviteljica bližnjega samostana Weltenburg. To bi mu lahko kar verjeli, seveda pa se lahko vprašamo, ali so predlagana merila, ki v veliki meri še vedno slonijo tudi na Christleinovi delitvi pridatkov na štiri družbene skupine, dovolj dobra, da bi z njimi zajeli družbeno členitev pokojnikov. Ne nazadnje tudi zato, ker najnovejša preverjanja modela štirih skupin kažejo, da gre v resnici v precejšnji meri za časovne in ne družbene stopnje (raziskave Anke Burzler. Munchen). Skratka, vprašanje, ali sploh in če da, kako arheološki sledovi odražajo nekdanje družbeno plastenje. je v veliki meri šele na začetku reševanja. Ne nazadnje zato, ker se arheologija še vedno ni izvila iz obveznih spon tipološko - kronoloških proučevanj.
Prav poseben pomen pa ima obravnavana knjiga zaradi avtorjeve želje odgovoriti na vprašanje obstoja romanskih staroselcev. Čeprav na primeru Staubinga odgovora ni mogel dati. ker zanj v 7. st. še ni izdelanih meril, pa je zaradi širine in globine, s katero se je lotil problema, naredil mnogo več. Prikazal je poselitev osrednje Bavarske v antiki, pozni antiki, zbral sledove in dokaze preživetja številnih staroselskih skupin daleč v merovinško obdobje in predstavil model bajuvarske etnogeneze, ki je mnogo-kulturen, mnogoetničen in zelo postopen in trenutno najbolje ustreza doslej odkritim virom in njihovemu kontekstu. Vzorčni primer mu je najdišče Straubing vzhodno od Regensburga, ki je znamenito že iz predhodnih poročil, vsa strokovna javnost pa nestrpno čaka na celovito objavo (ki jo pripravlja II. Geisler). Ta je nekako takle: okoli 4(M) naselitev germanskih federatov češkega porekla v tamkajšnji utrdbi in severno od Donave izven ozemlja imperija. Sožitje z romanskimi staroselci. Po propadu rimske države, preselitev iz utrdbe v plodno ravnino in nato sta-pljanje z novodošlimi germanskimi plemeni (Goti, Langobardi, Alamani...). Fischer je podrobno proučil tudi ostanke lončenine in z veliko verjetnostjo domneva obstoj romanskih delavnic, ki so delale za nove germanske naročnike še v 6. stoletju. S področja osrednje Bavarske se v 6. si. Bavarci postopoma razseljujejo proli jugu in vzhodu.
Fischerjeva knjiga je predvsem pri vprašanju. romanskih stroselcev, bajuvarske etnogeneze zastavljena problemsko široko in daje ideje, ki jih bo stroka prežvekovala še dolgo. Tudi zato ni
samo še en katalog še enega grobišča, ki bo dalo še en kamenček v mozaik našega (ne)poznavanja preteklosti.
Andrej PLETERSKI
Barbara Johannson - Meery: Karolingerzeitliche Flecht-werksteine aus dem Herzogtum Baiern und aus Bayerisch-Schwaben. - Kataloge der Priihistorischen Staatssammlung 27, Kallmiinz 1993, 125 str., 8 str. slikovnih prilog ter številne neoznačene risbe in fotografije med besedilom.
Razumevanje zgodovine vzhodnoalpskega prostora je močno odvisno od poznavanja zgodovine sosednjih ozemelj. Zato je vsako nadregionalno delo še toliko zanimivejše. Slovenske kamne s pleteninastim okrasom je pred dobrim desetletjem problemsko obdelal M. Sagadin (Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji. - Zbornik za umetnostno zgodovino 17, 1981, str. 33 - 65). Sedaj lahko tej razpravi priložimo delo o tovrstnih predmetih s področja Avstrije, Južne Tirolske in Bavarske.
Avtorica, kije delo zastavila kot doktorat, gaje po sili razmer zaključila kot magisterij na Umetnostnozgodovinskem inštitutu univerze v Miinchnu leta 1982. Katalog zato ne obsega mlajših najdb (npr. iz Molzbichla, Herreninsla na Chiemseeju. Bene-diktbeurena. St. Benedikta v Sandau itd.). Kljub temu seje zaradi monografske preglednosti zdelo izdajatelju H. Dannheimerju. daje vredno objave, ki jo je omogočil v seriji Katalogov muzeja, ki mu načeluje - Prahistorische Staatssammlung v Miinchnu.
V kratkih uvodnih poglavjih je zgoščeno opredeljen pojem kamnov s pletenino, njihova funkcija in razprostranjenost. Stanje raziskav podaja teorije o nastanku in širitvi tega pojava, kjer avtorica na koncu soglaša z mnenjem, da ta način okraševanja izvira iz antičnega rimskega izročila, ki je prispel v Italijo preko Španije in južne Francije kol posledica arabskih osvajanj. Zlasti v severni Italiji je v 8. st. doživela ta umetnost velik razcvet in se odtod širila na sosednja področja.
Drugi del stanja raziskav je vprašanje časovne opredelitve. Zanjo so pomembna opora podatki arheoloških izkopavanj in pisanih virov. Ker na ozemlju, ki ga delo obravnava, na kamnih ni napisov, ki bi jih datirali, avtorica tega dragocenega načina vpenjanja v čas ne omenja. Ob tem mimogrede postaja povsem očitno, da kakršnakoli resna obravnava kamnov s pletenino ni mogoča brez poznavanja hrvaških najdb, ki so izjemne po številu, raznolikosti in vpetosti v različne kontekste.
Poleg kontekstualnega načina datiranja stroka poskuša doseči isli namen s tipološko metodo. Avtorica predstavlja dve. ki se nanašata na čas 8. in 9. stoletja. Prva je razvoj načina okrasa, kot jo je v osnovi postavil R. Kautzsch že leta 1939 in dopolnil 1958 H. Fillitz. Drugi način, ki kot vzrok razlikovanja upošteva tehnično izvedbo kamnov, so postavili 1976 italijanski raziskovalci. Oba načina je avtorica upoštevala pri izdelavi svojega kataloga lastnosti, s katerimi je mogoče opisati kamne.
Pretežni del knjige obsega katalog kamnov, ki so opisani mersko, oblikovno, po lastnostih okrasa in izdelave ter zelo kratko tudi povzetek konteksta najdbe s časovno opredelitvijo po literaturi. Vsak kamen je fotografiran in narisan. Navedeni so podatki o najdišču in bistvena literatura. Zajeti so ludi nekateri še neobjavljeni kamni. Katalog tako predstavlja dobro izhodišče za nadaljnje analize in na tej stopnji poznavanja problema, bi ga bilo mogoče izboljšati le z bolj dokumentarnim jezikom, torej z manj literarnim načinom opisovanja. Vendar je to okolnost, ki pozornega bralca ne bo ovirala.
S tem se delo konča. Ni analitičnega dela, ki bi iz predloženega gradiva skušal iztisniti uporabno informacijo in preveriti, v kolikšni meri so tipološka izhodišča ustrezna. Ker trenutno približno isli prostor in islo gradivo (izpopolnjeno z novimi najdbami) obdeluje koroški zgodovinar in arheolog K. Karpf. lahko pričakujemo del. ki v obravnavani knjigi še manjka. Ob napovedanih monografijah, ki jih pripravljajo hrvaški kolegi, pa bo vzpostavljen lok preko našega ozemlja, ki bo omogočil preskok v poznavanju tega dela preteklosti.
Andrej PLETERSKI