Fr. Gestrin: Balada o zvončkih.
293
On,  ko brba mu po glavi Mehka, blažena ročica, Zgrabi, k  ustom jo pritisne, Kje bi bila tu krivica?
Ali kaj se tti zgodi mu?  — Ne doma" poprej, ne v šoli, Ne po ustih ne nikamor Ni udarjen bil nikoli.
Zdaj  pa, kaka mu sramota, Ko strahuje sam otroke! Eno zdaj  dobi  po ustih: ,,Pravi mož ne liže roke!" -
On pa, kdo bi bil to mislil! Bolečino  in sramoto Voljno in   molče* prenaša, Moško zaduši togoto. —
,,Moški ste strašno" nerodni! Predno kteri kaj ugane! To smo ženske ' že drugače Bistroumne in pretkane!
Jutri pridite,  v nedeljo, Točno ob enajsti uri, V lepi, prazničui  obleki, Ter potrkajte na  duri.
Z materjo,  ne pozabite !
Snubit, kakor je  navada ;
Točno, da se ne  premislim ;
Z Bogom!  —Jaz ne čakam rada!"
Ona vmolkne,  kos zapoje ; Sladko  črni kos   prepeva, Pesem spremlja ga po  poti, Sladko v  srci mu odmeva.   —
*     ^    *
*
Zaletaval se je malo In se sabo je govoril; Kdor ga srečal,  si je mislil: Mož si ga je natovoril.
Svet površen in prenagel Mnogokrat krivično sodi, Kar se tudi tukaj vidi, Vendar njemu to ne škodi.
Jaz, ki vam pripovedujem, In poznam ga,  bi  se čudil, Ko bi mož, pošten in vesten, Dan in uro bil zamudil.
Josip Stritar.
Balada o zvončkih.
,_Luedolžni zvončki v solnčnatih brege"h, Ki novi Vesni  rojstni god zvonite, Sni mladi stare zemlje se mi zdite, Katere sanjala je v zimskih dneli.
Sneg še pokriva vrhe in doline,
Nad snegom topel vetrec redko piše,
In solnčni žarek od hladu trepeče;'
Morda še predno dan denašnji mine,
Na čelo smrt svoj  pečat vam zariše,
In konec bode vaše mlade sreče — —
Cemii li brišem  si oči solzeče,
Kaj  vračajo v spomin se mladi časi,
Sni mladi mi, ko zrem vas v belem krasi,
Nedolžni zvončki v solnčnatih bregčh?
Fr. Gestrin.