Poezija
JOSIP OSTI
Pesmi
Z zarjavelim bajonetom iz prve svetovne vojne
Z zarjavelim bajonetom iz prve svetovne vojne pulim plevel v vrtu. Zabadam ga globoko v zemljo, kot so ga morda zabadali v trd kruh in mehko človeško meso v času, ki je že zdavnaj izbrisan iz njegovega spomina. Ko se je v njegovem nekdanjem sijaju zrcalil od strahu in negotovosti spačen lep obraz mladeniča, iz katerega na vojaškem pokopališču že desetletja rastejo tako kot on brezimne rože in plevel... Z zarjavelim bajonetom iz prve svetovne vojne pulim plevel v vrtu. ... Pulim koprivo, regrat... Ko z bajonetom naletim na medeninast tulec v zemlji, pihnem vanj, kot sem se naučil v otroštvu. Kraško tišino zmoti nenavaden zvok in nanj se odzove čuk. Čuk, ki se potem vso noč oglaša s svojim enakomernim, zloveščim glasom.
Sodobnost 2000 I 1655
Poezija
Naenkrat se vse umiri in utihne
Naenkrat se vse umiri in utihne. ... Nobenega giba in glasu okrog mene. Vidim samo fotografijo. Na njej za velikimi grmi potonik, prepolnih cvetov, prazna klop pod hruško, za njimi kamnit zid, za zidom, čeprav je sredi poletja, ledene kocke sinjega neba, na katerem stoji bel oblak ... V ušesih kot da je vosek, podoben tistemu, s katerim je Odisej svojim ljudem zamašil ušesa, sam pa se tudi brez tega izognil zavajajočemu petju siren.... Naenkrat se vse umiri in utihne. ... Šele takrat zaslišim bitje svojega in tvojega srca, ki postaja vse glasnejše. Odprem usta, toda preden ti kar koli rečem, od mojega daha zaniha pajčevina. Premakne se, zatrepeta in zašelesti listje. Iz krošnje zaprhuta jata vrabcev. Vse hitreje se začnejo premikati oblaki. Zapiha močan veter. Grozi, da bo izruval tudi največja drevesa skupaj s koreninami, in s svojim bučanjem preglasi prestrašene glasove ptic in ljudi... Naenkrat se vse umiri in utihne. ... In spet kraška tišina zasliši samo sebe.
Sodobnost 2000 I 1656
Poezija
Pogosto sva ujeta v pajčevino molka
Pogosto sva ujeta v pajčevino molka. ... Ostaneva brez besed tudi takrat, ko se najini telesi tako zbližata, da ne moreta biti bliže. Ko naju povezujeta užitek in bolečina hkrati. Ko se na najinih golih kožah znojne kaplje združijo v eno kapljo, bleščečo in slano, kot je bleščeča in slana kaplja morja in njena sestra solza.... Pogosto sva ujeta v pajčevino molka.... Takrat se najina pogleda izmikata drug drugemu. Gledava v nebo, v zemljo ... V spremenljiv oblak na nebu, v hitro žuželko v travi. V ptico, grozd, oleander ... Zagledava se globoko vase. V pokrajino spominov, sanjarij in sanj, ki naju vse bolj ločuje in oddaljuje. Tako kot se ločujejo in oddaljujejo najine preteklosti in prihodnosti od najine sedanjosti.... Pogosto sva ujeta v pajčevino molka. ... Ko naju zapustijo besede, sva angela z enim samim krilom. Drugo nama izraste šele takrat, ko se spet srečajo prsti najinih rok na hrbtu mačke, ki jo skupaj božava.
Sodobnost 2000 I 1657
Poezija
Vedno, ko začnem pisati pesmi, mi maček sede v naročje
Vedno, ko začnem pisati pesmi, mi maček sede v naročje ... Gleda me z jantarnimi očmi, na dnu katerih vidim sozvezdje vseh oči, ki sem jih kdaj koli videl v življenju in se zrcalil v njihovem vodnjaku. Oči ljudi in živali. Posebno žensk, s katerimi sem se pogovarjal tudi brez besed, v jeziku, ki ga poznajo le oči. Bodisi daje šlo za žensko, ki sem jo imel rad, ali za žensko, s katero sem se mimogrede srečal... Vedno, ko začnem pisati pesmi, mi maček sede v naročje ... Takrat preneham pisati in ga dolgo božam. Potem začne vse pogosteje mežikati in vse glasneje presti. Spremeni se v krzneno glasbeno skrinjico. Zapre oči in se še tesneje privije k meni. Kot da posluša bitje mojega srca. Tudi sam zaslišim bitje njegovega. Pogovor oči se, kot v vsaki ljubezni, spremeni v pogovor src. Njun ritem spremlja pretakanje toplote iz telesa v telo, ki ni ne človeška ne mačja, temveč nekaj več. Preprosto milina, ki greje vesolje ... Vedno, ko začnem pisati pesmi, mi maček sede v naročje ... In v njem dolgo spi. Kdaj pa kdaj, ko se zdrami iz kdo ve kakšnih sanj, me z ostrimi kremplji opraska do krvi in gre. Šele takrat lahko naprej pišem prekinjeno pesem o ljubezni in bolečini, ki jo ta povzroča.
Sodobnost 2000 I 1658
Poezija
Je bil to sen kresne noči
Je bil to sen kresne noči? ... Večkrat sva se potna, pokrita s črnimi rjuhami, tako kot je ponoči črno vse okrog naju, prebudila iz rahlega spanca in se pogovarjala o podgani, ki je vso noč glodala gredo v kleti pod posteljo. ... Je bil to sen kresne noči? ... Ko se je zdanilo in sva se zbudila kot že tolikokrat, ne vedoč, ali v sanjah ali v resnici, sem na polici s knjigami ob vzglavju zagledal naslovnico knjige s Shakespearjevimi igrami, na kateri je bila risba njegovega nikdar videnega obraza, ki je podoben obrazu velike podgane. Z majhnimi podganjimi očmi in z dolgimi podganjimi brki... Je bil to sen kresne noči? ... Čez dan se nisva pogovarjala o pretekli noči. Molče sva spila jutranjo kavo. Zajtrkovala, kosila, večerjala. Nisi omenjala podgane. Shakespearja nisem omenjal. Nisem vedel, kaj pričakuješ od naslednje noči. Vedel sem le, da bom spet sanjal pesem, ki bo, kot toliko mojih otrok, umrla, preden se bo rodila.
Sodobnost 2000 I 1659
Poezija
Po pomladanskem dežju
Po pomladanskem dežju, ki je prenehal prav takrat, ko sem prebral pesem Li Jia, ki se končuje z verzi: »Sonce se kaže, megla se počasi umika. Verjamem, da se bo danes vreme polepšalo«, je iz z dežjem umitega rožnega vrta predme stopila žaba. Krastača. Čeprav so jo v pravljicah opisali kot grdo, se mi je zazdela lepa in sem jo poljubil. Ni se spremenila v lepotico. Ostala je takšna, kot je bila. Nisem bil ne vesel ne žalosten. Tako kot nisem bil ne žejen ne lačen, ko sem v otroštvu bosonog stal na pragu naše sarajevske hiše in jedel sneg, ki je čez noč zasul mesto, in so se puste, neprehodne ulice svetlikale pravljično in hkrati zastrašujoče.
Pridi, ljubezen, brž v vrt
Pridi, ljubezen, brž v vrt... Preden bo senca oblaka spremenila njegovo podobo. In bo izginil blišč cvetočih rož in zorečih sadežev, ki sem jih sadil in vzgajal zate ... Sončnica bo sklonila glavo in se, tako kot midva po dolgem molčečem zrenju drug v drugega, zaman pričakujoč odgovor na nezastavljeno vprašanje, slepa zazrla vase. Potemnel bo sij oljčnih srebrnikov. In v tvojih, mojih in mačjih očeh ne bo odsevalo zlato sonce ... Pridi, ljubezen, brž v vrt... Preden bo senca oblaka spremenila njegovo podobo ... Kajti potem ne bo v njem in najinem življenju nič več, kot je bilo prej.
Sodobnost 2000 I 1660
Poezija
Spet cvetijo perunike na pesnikovem grobu
Spet cvetijo perunike na pesnikovem grobu ... Modrooke perunike, ki sva jih iz najinega vrta vsako pomlad prinašala na grob prezgodaj umrlega pesnika, ki bo ostal, tako kot njegove pesmi, večno mlad. Na vaško pokopališče, kjer tudi na naju čaka grob. Grob, ki sva ga dobila skupaj s kupljeno hišo ljubezni. Tisto, ki pride z zrelimi leti. Ko se človek zave lepote in hkrati minljivosti življenja. Predvsem pa lepote in minljivosti vsakega edino večnega trenutka ... Vonja rože, ki seje zbudila in šele spregledala. Žarkov sonca na zahodu, ki se neboleče zabadajo v oči kot sulice na slikah srednjeveških slikarjev v razgaljeno telo svetega Sebastijana. Pisane pahljače razširjenih peruti detla, ki leti z enega na drugo drevo ... Spet cvetijo perunike na pesnikovem grobu ... Njegove pesmi živijo, čeprav ga ni več, tako kot naju, ki se sprehajava do vaškega pokopališča in lastnega groba v njem, kmalu ne bo več. In zaradi tega nisva ne žalostna ne vesela. Samo močneje objeta sva.
Sodobnost 2000 I 1661
Poezija
Bila sva tudi na Heglovem grobu
Bila sva tudi na Heglovem grobu ... Vsi, tudi tisti, ki z njim ne soglašajo, trdijo, da je bil zelo moder. Temu ne oporekam. Celo verjamem, da je bil tako moder, da bi se danes velikega dela te modrosti, po kateri se ga bodo mnogi še dolgo spominjali, brez pomisleka odrekel za en sam poljub tiste, ki jo je imel rad. Posebno ob lastnem grobu, ob katerem sva se midva poželjivo objemala in poljubljala. Da ne rečem, kaj bi šele dal, da bi mogla potem, v tem soparnem berlinskem dnevu, popiti vrč mrzlega piva, v vrtu gostilne za zidom pokopališča, pred hišo, v kateri je živel Bertold Brecht, ki na istem pokopališču, pod modrim nebom z debelo peno belih oblakov, leži ravno tako žejen in lačen življenja.
Sodobnost 2000 I 1662
Poezija
Naenkat se zablešči sredi vrta
Naenkrat se zablešči sredi vrta ... Blešči se čudovito. Kot da je velikanska kresnica, opita z vonjem rožmarina, sivke, žajblja in mete, tudi po svitu pozabila ugasniti svetilko svojega srca. Kot da je pav ob polnočnem sprehajanju po vrtu za seboj pustil najlepše pero iz repa in se v njem zrcali oko zaljubljenega dekleta. Kot da je na zelen travnik med vijolice in marjetice pod razcvetelo magnolijo padla zvezda in se pred jutranjo zarjo pozabila vrniti na nebo ... Naenkrat se zablešči sredi vrta .. Blešči se čudovito ... In ta svetloba zasenči lepoto vseh rož v vrtu. Vse dokler sonce ne zaide in pred seboj ne zagledam črepinje steklenice. Podobne tisti, s katero sem se kot otrok porezal.
Sodobnost 2000 I 1663