Kompiliral je iz Rutarja in Grudna vse, kar je dobil v njunih knjigah o Primorski, in podal tako pregledno čitanko zgodovinskih dogodkov od pradobe do francoske ere. Naročnikom, ki jih prošlost rodne zemlje zanima, je s to knjigo gotovo ustregel.                                     (Konec prih.) — Joža Lovrenci č.
SRBSKO-HRVATSKA   DELA
Anton Bonifačič: Pjesme. 1926. Str. 118.
Izrazit sodobni lirik s tem duhovnim obrazom: suženj moderne civilizacije, analitik svojega jaza, pesimistično obtožujoč, vendar pa nikak izkoreninjenec, saj preveva vse njegove pesmi večni refren — odjek njegove domovine na dalmatinskem otočju. Tako se prepaja evropski dinamizem z regijonalistično poezijo, kar dokazujejo tudi vzporedno se menjajoči izrazi« «blues, jazz, radio, reflektor sa drednota, Melbourne, Vancouvre, Queensland — Trsat, Vis, Krk, Bakar, Sv. Andrej, Gospa od Trsata, Sv. Ante Padovanski,» itd. Ta vzporednost se izraža tudi iz motivov: Analitičnemu «Pilotu» odpeva «Majska pobožnost», metaforični «Radio» je diametralno nasproten «Molitvi BI. Djevici za mornare», subjektivistični «Mjesečini» in raskrajajočemu «Pustolovu» od-pevata «Jadranska barkarola» in «Šentonika». Ob «Mornarjevi izpovedi», «Ma-trosu velegrada» in «Antipodih» sem se spomnil snovno in oblikovno sorodnih pesmi ameriških lirikov, ki jim je Whitman vtisnil neizbrisno znamenje. Stilno je Bonifačič tipičen sedanjik: verz je skrajno lapidaren, brzojavno oster, kovinsko suh in brezbarven, samo enkrat se pojavi slaboten odjek romantike, v «Plavih obalah», ki pa so po metafori tudi naslonjene na pokrajinarstvo. Osnoven karakter pesnikovega duha je trojnolik: analitičen («Sam vučem po stubama svoga Ja, grčim u pesti prošlost i maštam»), emersonsko prispodoben («Pjesnici su listonoše, koji čitaju zatvorena pisma iz oblaka, stvari i snova, i oslobodaju sakrite tajne») in metafizičen («U paučinastoj mreži pjevam labudi pjev od poroda do smrti, Bog je pauk, što se igra.»).
Knjigo smemo prištevati k najboljšim zbirkam moderne srbsko-hrvatske lirike.                                                                                            Miran Jarc.
Nikola Mirkovič: Zora u duši. Beograd. Izdan je S. B. Cvijanoviča, 1927. Str. 40.
Lična zbirka liričnih pesmi, ki jih odlikujejo iskrenost, emocijonalnost in oblikovna sladkost z nastrojem. Pesmi so po večini refleksivno dočutne (Život, Večni pot, Psalm patnje, ...) ali pa so muzikalni paralelizmi (Peer Gvnt), ki pa izzovejo v čitatelju ugoden odmev. Tudi pokrajina se prelije v godbo, ki jo označujejo temnejši toni razočaranja in breznadejstva.
Idejno spada Mirkovič v generacijo predvojne moderne lirike, dasi je marsikateri izraz že privzel iz sodobnega doživljanja. Kot posebno uspelo smatram «Srebrno pesem», kjer je pesnik oživil gorski svet v solnčavi z drzno prispodobo: božanske vojske, ki se z blestečim kopjem spušča nizdol, da se razlije po dolini.
Zbirko zaključuje « Večerna pesem», ki se je v njej iskalec sprostil v verz «Svuda je srcu mome ostao sunčev trag...» in podčrtal zmagovitost radosti, ki ga je rešila iz temot v «zoro u duši».                                  Miran Jarc.
KRONIKA
DOMAČI   PREGLED
Svetosavski hram v Beogradu. — Vsakemu obiskovalcu Beograda je že padlo v oči, da to prestolniško mesto nima niti ene večje in monumentalnejše
190