STOPINJE 1991 Izdalo Pomursko pastoralno področje Alfonz Korbun, Martin Poredoš, Franc Tement Uredil uredniški odbor: Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Vili Grlec - Rotunda v Selu, akvarel Zadnja stran ovitka: Zlato klasje - simbol pomurskih polj (posnetek Jože Ftičar) Ovitek oblikoval Lojze Veberič Tisk: ZZGP Pomurski tisk, GP Tiskarna, Murska Sobota STOPINJE 1991 Leto 1991 je navadno leto. Ima 365 dni, to je 52 tednov in 1 dan. Leto 1991 se začne in konča s torkom. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z rdečim večjim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom, da jih ne bi zamenjali z zapovedanimi prazniki. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, pa so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Lunine spremembe: polna luna © prvi krajec > mlaj ® zadnji krajec € Dvajsete Stopinje Dvajset let - v kratkem življenju človeka dolga doba, v življenju ljudstva komaj kratek preblisk; in vendar za povezavo med včeraj in danes in jutri velikega pomena. Ko smo leta petinštiridesetega prosili, da bi mogli glede tiska nadaljevati delo naših prednikov, nam je tedanji in še včerajšnji vsemogočni veljak rekel, da bo treba prej ugotoviti kdo smo in kaj smo, preden napišemo kakšno črko za ljudi. In petindvajset let niso mogli ugotoviti, kdo smo in kaj smo, zato smo v »svobodni, napredni« deželi molčali. Po letih molka so izšle prve Stopinje. Nebogljeno so se ozrle v svet kot droben snopič, kakor da še ne vedo, kako daleč smejo stopiti iz čisto verskega okvirja, kajti vsako drugo ustvarjanje: literarno, znanstveno, zgodovinsko, etnološko je bilo usmerjeno strogo v levo in pridržano samo izvoljenim. Po prvih negotovih korakih pa se je novorojenček vedno trdneje postavljal na noge, njegov obseg je rasel in večkrat prerasel 250 strani; vsebina se je bolj in bolj bogatila v širino in globino, čeprav vsega ni bilo mogoče tako povedati, kakor bi radi. Vseh dvajset let STOPINJE skušajo slediti resnici, kolikor jo pač človeška pamet zmore spoznati. Odkrivajo jo v naši preteklosti, ki je še v toliki meri skrita v raznih arhivih; in tudi v sedanjosti, ko smo sneli ključavnice z ust, da bodo ob spoznanju samega sebe naše korenine še globlje in trdnejše. Stopinje iščejo in odkrivajo lepoto. Lepoto naše dežele, naše domovine, našega sveta, zato ljubosumno bdijo tudi nad jezikom, nad lepoto in primernostjo njegovega izraza, da beseda ne žali in ne prizadene ne v stvarnem ne v moralnem pogledu, saj imajo namen graditi in ne rušiti, vzgajati in ne pohujševati, pohujšuje pa vsaka pristranost, vsaka laž in odobravanje zla. Stopinje se oklepajo trajnih vrednot, zato poudarjajo tudi verovanjske vrednote. Prav tako pa izražajo svojo ljubezen do vsega, kar je naše, domače, slovensko, čeprav je majhno in nebogljeno. Stopinje zajemajo predvsem naš pomurski prostor z radgonskim kotom in Slovenskim Porabjem, to našo bolečino, kjer leto za letom izgubljamo dele svojega narodnega telesa, ne da bi se poklicani za to kaj prida zmenili razen »uspelega« sestankovanja in dogovarjanja. Stopinje drezajo v to živo rano že vsa leta svojega obstoja, toda šele v zadnjem času je njihov krik prišel oblastnikom do ušes. Stopinje gredo tudi v svet in so menda v Kanadi in med drugimi našimi izseljenci bolj znane in v večjem številu izvodov prodane, kakor doma v Sloveniji na desni strani Mure. Ob dvajsetih Stopinjah se spomnimo tudi tistih pokojnih, ki so si za njihovo rojstvo in obstoj veliko prizadevali. To so med drugimi p. Pavel Berden, ki je Stopinje bogatil s pesmimi in prozo; dr. Ivan Zelko, zgodovinar; Ivan Škafar, zgodovinar; dr. Štefan Steiner, profesor. Kot prvega tehničnega vodjo se spomnimo tudi Janka Škrabana. Za njihovo prizadevanje in ljubezen do Stopinj naj jih nagradi dobri Bog, mi živi pa jim sledimo v zavzetosti in z vzgojo mladih, da ob našepi odhodu stopijo v naše stopinje. Zahvalo izražamo tudi tistim uvidevnim ljudem v Soboti in drugod, ki so izhajanje Stopinj pred dvajsetimi leti omogočili. Res je, da so nam dali samo našo pravico, toda v tistih časih je velika zasluga že to, da nam je niso odrekli. Saj pravi pismo: Blagor človeku, ki bi mogel storiti zlo, pa ga ni storil. Hvala tudi Pomurskemu tisku, da nam je v teh letih šel na roko. Posebna zahvala vsem, ki so pri Stopinjah sodelovali s svojimi literarnimi, znanstvenimi in drugimi prispevki, saj zanje ne dajemo honorarjev, ampak samo kakšen izvod Stopinj v znak zahvale in priznanja; sicer pa je tudi vse drugo delo zastonj od urejevanja do stroškov poštnine. In Stopinje v prihodnosti? - Če v koraku niste obnemogle takrat, ko »obdajale so vtrjene vas skale«, potem ne morete biti malodušne, ko si v spravi podajamo roke, čeprav še bolj od daleč in nezaupljivo, ko je Slovenija razglasila svojo samostojnost, ko živimo v času pravih in svobodnih volitev, ko vodijo našo slovensko domovino prenovitelj Kučan in kristjan Peterle z znanstvenikom Francem Bučarjem ob krmilu, ko so podrli berlinski zid in odgrnili železno zaveso, zdaj delajte, Stopinje, velike korake boljšemu in lepšemu svetu naproti! Lojze Kozar JANUAR 1991 Prosinec 1 T NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 S Bazilij Veliki in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) 3 Č Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 P Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreški, škof 5 S Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 N GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (1) Božja Beseda se je učlovečila (Jn 1, 1—18) 7 P Rajmund Penjafortski, duh. (4); Lucijan Antioh., duh. @ 8 T Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 S Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat 10 Č Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež 11 P Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat 12 S Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, muč. 13 N JEZUSOV KRST (2); Hilarij, škof; Veronika Milanska, dev. »Ti si moj ljubljeni Sin« (Mr 1, 7-11) 14 P Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 T Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 S Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. ® 17 Č Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 P Marjeta Ogrska, red.; Priska, muč. 19 S Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 20 N 2. NAVADNA (2); Fabijan in Boštjan, muč. Pečarovci Jezusovi prvi učenci (Jn 1, 35—42) 21 P Neža (Agnes, Janja), dev., muč. (3); Epifanij, škof 22 T Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj. 23 S Emerenciana, muč.; Ildefonz, škof 9 24 Č Frančišek Šaleški, škof, cerkv. uč. (3); Felicijan, muč. 25 P Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 S Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, red. ust. 27 N 3. NAVADNA (2); Angela Merici, dev. »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1, 14-20) 28 P Tomaž Akvinski, duh., cerkv. uč. (3) 29 T Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 S Martina, dev., muč.; Hijacinta (Jacinta) Marescotti © 31 Č Janez Boško, red. ust. (3); Marcela, vdova FEBRUAR 1991 Svečan 1 P Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 2 S Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana 3 N 4. NAVADNA (2); Blaž, škof, muč. Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21-28) 4 P Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 T Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 S Pavel Miki in tov., muč. (3); Amand Belgijski, škof @ 7 C Nivard, red.; Adavkt in frigijski mučenci 8 P Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha; Prešernov dan 9 S Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 N 5. NAVADNA (2); Sholastika, dev. Jezus ozdravlja bolnike (Mr 1, 29-39) 11 P Lurška Mati božja (4); Cedmon, red. 12 T Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat; Pust 13 S tt Pepelnica (1); Katarina de Ricci, red. 14 C Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč. ® 15 P t Klavdij Colombiere, red.; Georgija, dev. 16 S Julijana, muč.; Onezim, škof 17 N 1. POSTNA (1); Sedem ustanoviteljev servitov Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12-15) 18 P Simeon Jeruzalemski, škof, muč.; Flavijan, škof 19 T Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, škof 20 S Sadot in tov., muč.; Evherij, škof 21 Č Peter Damiani, škof, c. uč. (4); Maksimilijan Puljski, škof 3> 22 P f Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok. 23 S Kvatre; Polikarp, škof, cerkv. uč. (3); Dositej, menih 24 N 2. POSTNA (1); (Matija, apostol); Sergij, muč. Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2-10) 25 P Tarazij (Taras), škof; Valburga, dev. 26 T Matilda iz Hackeborna, dev.; Porfirij, škof 27 S Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, škof 28 Č Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof MAREC 1991 Sušeč i P t Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, muč. 2 S Neža Praška, dev.; Henrik Suzo, red. 3 N 3. POSTNA (1); Kunigunda, cesarica Jezus očisti tempelj (Jn 2, 13-25) 4 P Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, škof, muč. 5 T Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 S Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev. 7 Č Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof 8 P t Janez od Boga, red. ust. (4); Beata, muč. 9 S Frančiška Rimska, red. (4); Gregor Niški, škof 10 N 4. POSTNA (1); Štirideset mučencev Božji Sin - Odrešenik (Jn 3, 14-21) 11 P Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. 12 T (Gregor Veliki, papež); Doroteja (Rotija), muč. 13 S Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč. 14 Č Matilda, kraljica; Florentina, opatinja f Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 15 P 16 S Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof ® 17 N 5. POSTNA (1); Patricij, škof; Jedrt, opatinja Jezus napove svoje trpljenje (Jn 12, 20-33) 18 P Ciril Jeruzalemski, škof, c. uč. (4); Salvator, red. 19 T Jožef, mož Device Marije (1); Sibilina, dev. Cankova 20 S Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof 21 c Nikolaj Flue, pušč.; Filemon, muč. 22 p t Lea, spokornica; Katarina Genovska, spok. 23 s Turbij iz Mongroveja, škof (4); Viktorijan, muč. 24 N CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA (1) Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1-10) 25 P Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik 26 T Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 S Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. 28 Č Vel. četrtek (1); Milada Praška, dev. 29 P j-j- Vel. petek (1); Bertold, red. ust. 30 S Vel. sobota (1); Amadej IX. Savojski, knez 31 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1-9) Prehod na poletni čas APRIL 1991 Mali traven 1 P Velikonočni ponedeljek (1); Hugo Grenobeljski, šk. 2 T Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. 3 S Rihard, škof; Sikst L, papež; Agapa, muč. 4 Č Izidor Seviljski, škof, cerkv. uč. (4); Zosim, pušč. 5 P Vincenc Ferrer, duh. (4); Julijana, opatinja 6 S Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin I., papež 7 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Janez Krstnik de la Salle Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19—31) 8 P Albert, škof, muč.; Valter, opat 9 T Marija Klopajeva, svetopis. žena; Valtruda, red. 10 S Ezekiel, prerok; Apolonij in tov., muč. 11 Č Stanislav, škof, muč.; Domnij (Dujam), škof 12 P Lazar Tržaški, škof, muč.; Zenon, škof 13 S Martin L, papež; Hermenegild, muč. € 14 N 3. VELIKONOČNA (1); Lidvina, dev. Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35-48) 15 P Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 T Bernarda Lurška, dev. (3); Benedikt J. Labre, spok. 17 S Rudolf, muč.; Fortunat, škof; Vando, opat 18 Č Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč. 19 P Leon IX., papež; Ema, redovn.; Dioniz, muč. 20 S Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. 21 N 4. VELIKONOČNA (1); Anzelm, škof, c. uč. Jezus, dobri Pastir (Jn 10, 11-18) 22 P Leonid, muč.; Agapit, papež 9 23 T Jurij, muč. (4); Vojteh (Adalbert), škof, muč. Videm 24 S Fidel (Zvest) Sigmarinški, duh., muč. (4) 25 Č Marko, evangelist (2); Ermin, škof, muč. 26 P Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 S Ustanovitev OF; Hozana Kotorska, dev. (4) Rogašovci 28 N 5. VELIKONOČNA (1); Peter Chanel, duh., muč. Vinska trta in mladike (Jn 15, 1-8) 29 P Katarina Sienska, dev., c. uč. (3); Peter Veronski, muč. 30 T Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust. © MAJ 1991 Veliki traven 1 S JOŽEF DELAVEC (2); MEDNARODNI PRAZNIK DELA 2 Č Atanazij, škof, c. uč. (3); Boris, knez 3 P Filip in Jakob ml., apostola (2); Teodozij Kijevski, red. 4 S Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 N 6. VELIKONOČNA (1); Gotard, škof Jezusova zapoved ljubezni (Jn 15, 9-17) 6 P Prošnji dan; Dominik Savio, dijak; Frida 7 T Prošnji dan; Gizela, opatinja; Domicijan, škof 8 S Prošnji dan; Viktor Milanski, muč. 9 Č Gospodov vnebohod (1); Pahomij, opat; Dan zmage Bogojina 10 P Antonij, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 S Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 N 7. VELIKONOČNA (1); Leopold Mandič, duh. Naj bodo vsi eno (Jn 17, 11—19) 13 P Servacij, škof; Mucij, muč. 14 T Matija, apostol (2); Bonifacij, muč. 15 S Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet 16 Č Janez Nepomuk, duh., muč. (4); Andrej Bobola muč. 17 p Paskal Baylon, red.; Jošt, opat 18 S Janez I., papež, muč. (4); Erik, kralj 19 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Peter Celestin, papež Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19-23) 20 P Marija, Mati Cerkve (2); Bernardin Sienski, duh. 21 T Krišpin, red.; Valens, škof 22 S Renata, spok.; Marjeta (Rita) Kasijska, red. 23 Č Janez de Rossi, duh.; Evfrozinija, red. 24 P Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. 25 S Kvatre; Beda Čast., c. uč.; Gregor VIL, papež 26 N SV. TROJICA (1); Filip Neri, duh. Odranci, G. Petrovci Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16-20) M. Nedelja 27 P Avguštin Canterburyjski, škof (4); Julij, muč. 28 T German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. ® 29 S Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, dev. 30 Č REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Ivana Orleanska 31 P Obiskanje Device Marije (2); Kancijan, muč. Markovci JUNIJ 1991 Rožnik 1 S Justin, muč. (3); Pamfil, muč. 2 N 9. NAVADNA (2); Marcelin in Peter, muč. Jezus, gospod sobote (Mr 2, 23—28; 3, 1-6) 3 P Karel Lwanga in tov., muč. (3); Klotilda, kralj. 4 T Kvirin iz Siscije, škof, muč.; Frančišek Caracciolo, r. u. 5 S Bonifacij, škof, muč. (3); Svetko (Svetopolk), muč. @ 6 Č Norbert, škof, red. ust. (4); Bertrand Oglejski, škof 7 P Jezusovo srce (1); Ana Garzia, dev. Velika Polana 8 S Marijino srce (4); Medard, škof 9 N 10. NAVADNA (2); Efrem Sirski, diakon, c. uč. O kraljestvu, ki je razdeljeno (Mr 3, 20-35) 10 P Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovn. škof 11 T Barnaba, apostol (3); Feliks, muč. .1 2 S Janez Fakundski, red.; Adelhajda, dev. ® 13 C Anton Padovanski, red., c. uč. (3); Trifil, škof 14 P Elizej, prerok; Valerij in Rufin, muč. 15 S Vid (Vitomil), muč. (4); Germana (Mana) Cousin, dev. 16 N 11. NAVADNA (2); Frančišek Regis, duh. O gorčičnem zrnu (Mr 4, 26-34) 17 P Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 T Marko in Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof 19 S Romuald, opat (4); Nazarij, škof S 20 C Silverij, papež, muč.; Mihelina Malatesta, spok. 21 P Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzebij, škof 22 S Janez Fisher in Tomaž More, muč. (4) 23 N 12. NAVADNA (2); Agripina, dev., muč. Vihar na morju (Mr 4, 35-41) 24 P Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres Ljutomer, Razkrižje 25 T Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja, dev. 26 S Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, muč. 27 Č Ema (Hema) Krška, kneg.; Ladislav, kralj Beltinci © 28 P Irenej, škof, muč. (3); Potamijena, muč. 29 S Peter in Pavel, apostola (1); Marcel, muč. Hotiza, Radgona 30 N 13. NAVADNA (2); Prvi mučenci rimske Cerkve Jezus ozdravi Jairovo hčerko (Mr 5, 21—43) JULIJ 1991 Mali srpan 1 P Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 2 T Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. 3 S Tomaž, apostol (2); Heliodor Koprski, škof 4 Č DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4); Urh, škof 5 P Ciril in Metod, slovan, ap. (1) Radenci © 6 S Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok. 7 N 14. NAVADNA (2); Izaija, prerok Jezusa v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1—6) 8 P Kilijan, škof, muč.; Prokop, muč. 9 T Veronika Giuliani, ojpatinja; Gorkumski mučenci 10 S Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. 11 Č Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. Benedikt v Prekm. ® 12 P Mohor in Fortunat, muč. (4); Nabor in Feliks, muč. 13 S Henrik (Hinko) I., kralj (4); Evgen, škof 14 N 15. NAVADNA (2); Kamil de Lellis, duh. Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7-13) 15 P Bonaventura, šk., c. uč. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 T Karmelska Mati Božja (4); Evstahij, škof 17 S Aleš (Aleksej), spok.; Marcelina, dev. 18 C Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 'S 19 P Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev. 20 S Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 N 16. NAVADNA (2); Danijel, prerok Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30-34) 22 P DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) Kapela 23 T Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, škof 24 S Kristina, dev., muč.; Boris in Gleb, muč. 25 C Jakob st., apostol (2); Krištof (Kristo), muč. Dobrovnik 26 p Joahim in Ana, starša Device Marije (3) Bakovci ® 27 s Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Pantaleon, muč. 28 N 17. NAVADNA (2); Viktor (Zmago) I., papež Jezus nasiti pet tisoč mož (Jn 6, 1-15) 29 P Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj 30 T Peter Krizolog, škof., c. uč. (4); Angelina, kneg. 31 S Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč. AVGUST 1991 Veliki srpan 1 Č Alfonz M. Ligvorij, škof. c. uč. (3); Makabejski bratje 2 P Evzebij iz Vercellija, škof (4); Štefan, papež 3 S Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof ® 4 N 18. NAVADNA (2); Janez M. Vianney, duh. Kruh iz nebes (Jn 6, 24—35) 5 P Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj 6 T Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 1 S Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) 8 C Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. 9 P Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 S Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. © 11 N 19. NAVADNA (2); Klara (Jasna), dev. Jaz sem kruh življenja (Jn 6, 41—51) 12 P Evplij, muč.; Inocenc XI., papež 13 T Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4) 14 S Maksimiljan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh. 15 Č MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Turnišče 16 P Rok, spok.; Štefan Ogrski, kralj (4); Dokležovje, Cezanjevci 17 S Hijacint Poljski, red.; Liberat (Svobodan), opat, muč. 3 18 N 20. NAVADNA (2); Helena (Alenka), cesarica Pertoča Moje telo je res jed (Jn 6, 51-58) 19 P Janez Eudes, red. ust. (4); Ludvik Toulouški, škof 20 T Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 S Pij X., papež (3); Baldvin, kralj; Sidonij, škof 22 Č Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 23 P Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, red. 24 S Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 25 N 21. NAVADNA (2); Ludvik IX. Francoski, kralj © Gospod, h komu pojdemo (Jn 6, 60-69) 26 P Ivana Elizabeta Bichier, red. ust; Rufin, škof 27 T Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 S Avguštin, škof, c. uč. (3); Hermes, muč. 29 C Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 P Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 S Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1991 Kimavec 1 N 22. NAVADNA (2); ANGELSKA; Egidij, opat @ Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1-23) 2 P Maksima, muč.; Kastor, škof 3 T Gregor Veliki, papež (3); Mansvet, škof 4 S Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 Č Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. 6 P Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč. 7 S Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 N 23. NAVADNA (2); Marijino rojstvo Tišina ® Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31-37) 9 P Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 T Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. 11 S Prot in Hijacint, muč.; Erntruda (Erna), dev. 12 Č Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. 13 P Janez Zlatousti, škof, c. uč. (3); Evlogij, škof 14 S Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Črensovci, Križevci 15 N 24. NAVADNA (2); Žalostna Mati božja (Dolores) 3 Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27-35) 16 P Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč. (3) 17 T Robert Bellarmino, škof, c. uč. (4); Lambert, škof, muč. 18 S Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč. 19 Č Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodat, red. 20 P Korejski mučenci (3); Suzana, muč. 21 S Kvatre; Matej (Matevž), apostol in evangelist (2) 22 N 25. NAVADNA (2); Tomaž Villanovski, škof Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30-37) 23 P Paternij (Domagoj), škof, muč.; Lin, papež © 24 T Pacifik, red.; Gerard, škof 25 S Avrelija (Zlata), dev.; Sergij Radoneški, škof 26 Č Kozma in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 P Vincenc Pavelski, duh. (3); Hiltruda, dev. 28 S Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. (4) 29 N 26. NAVADNA (2); Mihael, Gabrijel in Rafael Veržej Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38^8) Vrnitev na sončni čas 30 P Hieronim, duh., c. uč. (3); Zofija, spok. OKTOBER 1991 Vinotok 1 T Terezija Deteta Jezusa (3); Remigij, škof e 2 S Angeli varuhi (3); Legerij, škof 3 C Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 P Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 S Marcelin, škof; Flavija, muč. 6 N 27. NAVADNA (2);ROŽNOVENSKA; Bruno, red. ust. Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2-16) 7 P Rožnovenska Mati božja (3); Marko I., papež $ 8 T Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 S Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 C Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. IIP Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof 12 S Maksimiljan Celjski, škof (4); Serafin, red. 13 N 28. NAVADNA (2); Edvard, kralj Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17—30) 14 P Kalist I., papež, muč. (4); Gavdencij, škof, muč. 15 T Terezija (Zinka) Velika, dev., c. uč. (3) 3 16 S Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok (4); Gal, opat 17 Č Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof 18 P Luka, evangelist (2); Julijan, muč. 19 S Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Vendelin, opat Jezus o lastnostih apostolov (Mr 10, 35—45) 21 P Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat 22 T Marija Saloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 S Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna, škof © 24 C Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč. 25 P Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 S Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof 27 N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (2); Frumencij, škof Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46—52) 28 P Simon in Juda Tadej, apostola (2); Cirila, muč. 29 T Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, dev. 30 S Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red. 31 C Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, muč. NOVEMBER 1991 Listopad 1 2 P S VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muč. Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč. 3 N 31. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Viktorin Ptujski, škof Največja zapoved (Mr 12, 28-34) 4 P Karel Boromejski, škof (3); Vital in Agrikola, muč. 5 T Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 S Lenart (Narte), opat; Sever, škof, muč. ® 7 Č Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 P Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 S Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 N 32. NAVADNA (2); Leon Veliki, papež, c. uč. Dar uboge vdove (Mr 12, 38-44) 11 P Martin iz Toursa, škof (3); Menas, pušč. Martjanci, Kobilje 12 T Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3); Kunibert, škof 13 S Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec 14 Č Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc O’Toole, škof > 15 P Albert Veliki, škof, c. uč. (4); Leopold, knez 16 S Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat 17 N 33. NAVADNA (2); Elizabeta Ogrska, red. Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24—32) 18 P Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, pr. 19 T Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 20 S Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 C Marijino darovanje (3); Gelazij L, papež 22 p Cecilija (Cilka), dev. muč. (3); Maver, škof, muč. 23 s Klemen L, papež, muč.; Kolumban, opat (4) 24 N JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA (1) Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18, 33-37) 25 P Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 T Leonard Portomavriški, red,; Valerijan Oglejski, škof 27 S Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, red. 28 C Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof 29 p DAN REPUBLIKE; Saturnin, muč. 30 s Andrej, apostol (2), zavetnik mariborske škofije DECEMBER 1991 Gruden INI. ADVENTNA (1); Natalija (Božena), spok. Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33-37) 2 P Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 T Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč. 4 S Janez Damaščan, duh., c. uč. (4); Barbara, dev., muč. 5 Č Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 P Nikolaj (Miklavž), škof (4) Dolenci, Sobota ® 7 S Ambrož, škof, c. uč. (3); Agaton, muč. 8 N 2. ADVENTNA (1); Brezmadežno spočetje D. Marije Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1, 1-8) 9 P Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 T Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena 11S Damaz I., papež (4); Danijel Stilit, pušč. 12 Č Ivana Frančiška Santalska, red. (4); Amalija, muč. 13 P Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 S Janez od Križa, duh., c. uč. (3); Spiridion (Dušan), škof $ 15 N 3. ADVENTNA (1); Kristina (Krista), dev. Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 6—8, 19-28) 16 P Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 T Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust. 18 S Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof 19 Č Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 P Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opat 21 S Kvatre; Peter Kanizij, duh., c. uč. (4) ® 22 N 4. ADVENTNA (1); Demetrij, muč. Angel oznani Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26—38) 23 P Janez Kancij, duh., c. uč. (4); Viktorija, dev., muč. 24 T Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 S BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 26 Č Štefan, prvi mučenec (2); Zosim, papež 27 P Janez Evangelist, apostol (2); Fabiola, spok. 28 S Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč. g 29 N SV. DRUŽINA (2); Tomaž Becket, škof, muč. Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22^0) 30 P Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof 31 T Silvester L, papež (4); Melanija, opatinja ZAPISKI 17 ZAPISKI 18 Cvetoči poganjki Stopinj Sprva si seme, ljubezen sejavčeva, da te poseje, da te pozabi... Potem si pšenica, zrela za igro z vetrom in s kosci. Potem si nekomu vsakdanji kruh! Tone Kuntner Kako zelo sem vam hvaležen za vse dobro, plemenito, kar ste posejali v letih Stopinj. Kako zelo sem vam hvaležen za slednjo besedo, izpisano na tisočerih stopinjah; slednja je orošena z ljubeznijo do naših ljudi, do zemlje, do svobode, do Mure in Rabe, do Dolinskega in Ravenskega. Škof dr. Jožef Smej, prof. dr. Vilko Novak, msgr. Franc Puncer, msgr. Lojze Kozar, župnik, pisatelj in glavni urednik Stopinj! Ko sedaj mislim na vas in sklicujem v ta hip vse rojake, doma in po svetu, ki so jim bile drage Vaše Stopinje, me zaposluje Cankarjeva misel: »Kamorkoli si se napotil, koderkoli hodiš, sejal si in seješ cekine ljubezni na trdo cesto, na goli kamen, da bo vzklilo sijajno, drugim radost, tebi večno zasluženje!« Trdo pot ste ubirali, sprva hudo težavno, a čas je govoril za vas. Nikoli, nikoli vam ne bom dovolj hvaležen - tako kakor slednji bralec Stopinj - za vse skromne in velike besede, izpisane na straneh tega vsakoletnega knjižnega daru. Ob letu, ki se izteka, ob letu, ki se poraja, so nam Stopinje postale kot vsakdanji kruh, težko pričakovan, s slastjo bran. Kdorkoli bo poslej hotel pravično in pošteno odstirati brazde, ki so vodile na ozare obetavnejše prihodnosti, h koordinatam današnjega trenutka, k bolj sproščenemu obdobju oblikovanja podobe slovenskega človeka in naroda, posebno tega med Muro in Rabo, bo tudi Stopinjam moral pripisati lep delež. Tudi Stopinje so v nekem kriznem trenutku neprizaneseljivo opozorile pomursko in prekmursko ljudstvo, da moremo v tretje tisočletje vstopiti v skupnost narodov le na način s krščanstvom požlahtnjenega življenja. Po brezdušnih ujmah, po težkih preizkušnjah povojnih let na tako majhnem koščku evropske celine, med Muro in Rabo, prisegamo spet na slovenskega človeka, naroda in njegove kulture. Z duhom te vizije je bil orošen dragocen knjižni zaklad Stopinj. Te prisrčne in prijateljske besede sem namenil vam vsem - škof, profesor, oba župnika -, ki ste pomurskega duha vgrajevali v duhovno stavbo slovenskega naroda! V imenu bralcev in sodelavcev Stopinj hvala! 19 A prav posebej sem namenil te besede - srce jih je govorilo - Vam, gospod Kozar, ob Vašem OSMEM KRIŽU, z blagoslovom odrešenjskega križa potrjenem. Kako zelo sem Vam hvaležen za vsakoletno vztrajno, pogumno in zanosno pripravo Stopinj! Bog bodi vekomaj zahvaljen - za Vas. Ostanite še dolgo z nami, s svojimi rojaki, bralci in sodelavci. S prijateljskim pozdravom Jože Zadravec urednik Družine sourednik Stopinj Ljubljana, 18. september 1990 Vilko Novak, Jožef Smej, Lojze Kozar 20 Vilko Novak Lojzetu Kozarju ob osemdesetletnici Zašel si v goščavo še TI osemdesetletnikov! Prijatelj predragi, Martinec, hvaležno TI misel naša želi: BOG ŽIVI TE! Veselimo s Teboj se, da v letih častitih bilo Ti je dano slaviti, odkrivati naše Goričko in našo mladino, bolečine dni današnjih, govoriti stotisočem duš in src, krepiti jih v mraku, kot Si vzdržal sam sedemdeset dni in sedemdeset noči ledenih v moderni puščavi XX. veka, mučenje Neronov sodobnih s pastmi zasliševanj, strahovanj, krivičnih obtožb, zasramovanj. Poveličal si Trojico Sveto s svetiščem Plečnikove šole, s podobami na presno - molitev, pričevanje slikarja Kregarja... Vsa Slovenija veseli se Tvojih del, v zamejstvu in tujini, onstran mdrij in prijatelji nešteti Tvoje se ljubezni veselimo: Bog TE živi, Lojze dragi! 21 Jože Smej Premišljevalna molitev ob berilih (Nedeljska in praznična berila iz SZ od prve postne nedelje do velike noči, leto B) Postavi se v božjo pričujočnost. Preberi iz Svetega pisma celoten odlomek. Prosi Svetega Duha za razsvetljenje. Ustavi se ob misli, ki te je ob branju najbolj prevzela. Pogovor srca z Bogom. Izberi si besedo, ki te bo med dnevom (ali tednom) spomnila na dober sklep. »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln in primeren za vsako dobro delo« (2 Tim 3, 16-17). 1. postna nedelja (1 Mz 9, 8-15) Bog je rekel Noetu in njegovim sinovom: »Glejte, sklenem zavezo z vami in vašim zarodom za vami... To je znamenje zaveze; Svojo mavrico postavim v oblake... in ne bo več vode za potop, da bi pokončal živa bitja.« Postni čas ima dvojno nalogo: spomni nas na krst in nas s spokornimi deli ter posebej z zakramentom sprave pripravlja na obhajanje velikonočne skrivnosti. Vesoljni potop je podoba krsta: voda je ladjo dvigala, nosila in Noeta ter njegove v njej rešila. To spričujejo tudi stare slike v rimskih katakombah. Noetova rešitev označuje krst, rešitev duše, za katero Bog skrbi, da v ladji Cerkve najde rešenje. S krstom sem torej vse bolj kakor Noe rešen po vodi, ne na ladji iz lesa, ampak na lesu Gospodovega križa, po njegovi smrti in vstajenju. Tehnični napredek je silno povzdignil človekovo moč. V dobrih osmih urah prideš v Ameriko. Kaj se tam zgodi, lahko po evroviziji še isto uro zvemo mi... Toda človek zaradi tega ni nič bolj srečen. Strah pred katastrofo je zmeraj pred durmi: uničenje sveta z jedrskim orožjem; epidemija bolezni, proti katerim ni zdravila; ekološka smrt, umiranje narave... Vera v Boga, zaveza z Bogom pri krstu in obnavljanje te zaveze z zakramentom pokore in evharistije, vse' to nas sicer ne bo obvarovalo telesne smrti, naredilo pa bo iz nas nove ljudi. Bog je zvest in ostane zvest njim, ki se držijo njegove zaveze. Zaveza je kakor prstan, ki si ga zamenjata ženin in nevesta pri poroki. Bog se v Svetem pismu imenuje ženin božjega ljudstva. Jezus Kristus je ženin Cerkve. Zato prevzema odgovornost za tvojo srečo, krščanska duša, saj si njegova nevesta: »Tvoja sreča naj te več ne skrbi. Jaz prevzemam odgovornsot zanjo!« 2. postna nedelja (1 Mz 22, 1-2. 9a. 10-13. 15-18) Tiste dni je Bog skušal Abrahama: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš in ga daruj v žgalno daritev!« Zamislimo si, da je med nami katehumen, mlad fant, ki se pripravlja na krst in hoče spoznati edinega, živega in pravega Boga. Ko sliši, da Bog zapove očetu, naj zakolje svojega edinega sina in naj mu ga daruje v žgalni dar, mar ta fant ne bo vzkliknil: »Hvala lepa za takšnega Boga! Ta vaš Bog je grozen, strašen, krvoločen...« Toda to svetopisemsko zgodbo moramo prav razumeti. Izraelci - božje ljudstvo stare zaveze - so prišli v kanaansko deželo, kjer so pogani darovali Molohu človeške žrtve. In žal! Tudi izvoljeno ljudstvo, Judovi sinovi so delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Postavili so si gnusobo (Moloha) in v dolini Hinom zažigali svoje 22 sinove in hčere v ognju, česar Bog ni zapovedal in mu niti na misel ni prišlo kaj takega (prim. Jer 7, 30-31). Da bi torej izvoljeno ljudstvo lahko opravičilo svoje oltarje, na katerih so darovali živali namesto človeških žrtev z razliko od poganskih kanaanskih svetišč, kjer so darovali otroke, je svetopisemski pisatelj po navdihu Svetega Duha zapisal Abrahamovo zgodbo. Bog noče človeških žrtev, marveč njih odkup: »Glej oven, njega daruj namesto sina!« Vendar v Abrahamovi ali Izakovi daritvi vidijo sv. očetje podobo Jezusove daritve. »Bog lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse« (Rim 8, 32). Skrivnost vseh skrivnosti. »Ker je Jezus ljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13, 1). O Bog, to je ljubezen, ko te ubogam s takšno pripravljenostjo kakor Abraham, četudi se mi para srce. To je ljubezen, ko takoj in brez pridržka žrtvujem, kar imam naj dražjega... 3. postna nedelja (2 Mz 20, 1-17) Tiste dni je Bog govoril vse te besede: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog... Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga... Pomni, da boš posvečeval moj dan! Spoštuj očeta in mater! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi!« Dekalog (deset zapovedi, deset besed) je v stari zavezi dvakrat naveden, v 2. in 5. Mojzesovi knjigi. Deset zapovedi je na dve kamniti tabli napisal prst božji. Tabli sta bili božje delo in pisava je bila božja pisava, vrezana v tabli (2 Mz 31, 18; 32, 16). Tako zapovedi konec koncev niso nič drugega kakor le izraz tiste postave ljubezni - do Boga in do bližnjega - ki jo je Bog že pri stvarjenju zapisal v človekovo srce, a jo je človek kmalu pozabil in zmaličil. Zapovedi prve table (prve 3 zapovedi) začrtajo mejo med edinim, živim in pravim Bogom ter bogovi, maliki, ki so delo človeških rok: »Usta imajo, pa ne govorijo, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo« (Ps 115, 5-6). Tako zapovedi prve table hkrati ostro začrtajo mejo med vero izvoljenega ljudstva in med verstvi poganskih ljudstev. Zapovedi druge table (ostalih 7 zapovedi) varujejo družino, osnovno celico vsake družbe (spoštuj očeta...), varujejo pravico bližnjega do življenja (ne ubijaj), do žene (ne prešuštvuj), do časti in lastnine. Dekalog, ki je srce mojzesovskega zakona, ohrani svojo veljavo tudi v novi zavezi. Kristus dopolni deset zapovedi z evangeljskimi sveti in blagri. Premisli: Bog dekaloga ni dal zaradi sebe. V svoji notranji večni slavi on ničesar ne dobiva od spolnjevanja zapovedi. Pač pa spolnjevanje božjih zapovedi osrečuje človeka in omogoča srečno življenje vsake skupnosti. Dekalog je zapisan v ednini. Vsak posameznik jih je dolžan osebno spolnjevati. Bog govori vsakemu posamič, tebi in meni. Naš odgovor na deka-log (na deset besed) naj bo isti kakor apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6, 68). Spolnjevanje dekaloga je pot v večno življenje, kršitev do konca pa je pot v večno smrt, pot v pogubo. 23 4. postna nedelja (2 Krn 36, 14-16. 19-23) Tiste dni so vsi poglavarji duhovnikov in ljudstvo kopičili nezvestobo na nezvestobo... Božje poslance, preroke so zaničevali in zasramovali, dokler ni Gospodova jeza na ta narod tako vzkipela, da so prišli Kaldejci, zažgali božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in prebivalce odvedli v ujetništvo. Ko se je spolnilo 70 let, je Gospod obudil perzijskega kralja Čira, rešitelja. Iz Kroniških knjig malo beremo v besednem bogoslužju. Kroniške knjige namreč ponavljajo dogodke iz drugih zgodovinskih svetopisemskih knjig. Na temelju obljub, danih Davidu, govorijo Kroniške knjige o idealnem božjem kraljestvu, zato namigujejo na Mesijo. Pričujoči odlomek ima tri dele: 1. nezvestoba ljudstva 2. božja sodba, jun./jul. 587 (tempelj in mesto porušena, babilonsko ujetništvo) 3. rešitev po Čiru, perzijskem kralju. Cir (Kir) je podoba obljubljenega Odrešenika, Mesije. Pri Izaiju je Cir omenjen kot »božji pastir« (44, 28) in kot »Gospodov maziljenec« (45, 1). Naj je odrešenjska zgodovina še tako mračna (kopičenje nezvestobe na nezvestobo, razdejanje templja in svetega mesta, ujetništvo) in naj je temu podobna tudi zgodovina posameznega človeka, vendar zadnje besede nima božja sodba, ampak božje usmiljenje. Če Bog kaznuje, noče človeka pokončati, marveč poklicati ga k spreobrnjenju in pokori. Kolikor bolj pustim, da v meni zavladajo strasti, toliko bolj se zapiram božji besedi, odklanjam božje poslance, ponarejam resnico, dušim glas vesti. Velika milost je, če božjo »kazen« sprejmem kot opomin k pokori. Premisli: Danes te kliče Bog k pokori: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src... Drug drugega spodbujajmo, dokler še lahko rečemo DANES« (Heb 3, 7 sl.). 5. postna nedelja (Jer 31, 31—34) Pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem z Izraelovo in Judovo hišo novo zavezo... Svojo postavo položim v njihovo notranjost in jo zapišem v njihovo srce; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo... Vsi me bodo poznali od najmanjšega do največjega... Njihovo krivdo odpuščam in njihovih grehov se več ne spominjam. Ta odlomek iz preroka Jeremija je srčika njegovega preroškega oznanjevanja. Odlomek ima tri dele: 1. Napoved nove zaveze; 2. v čem obstaja ta nova zaveza; 3. učinki nove zaveze. Nova zaveza je napovedana vsemu ljudstvu. Njeno bistvo je v tem, da ne bo zapisana v kamnite plošče, marveč v srce. Bog sam bo človekov notranji učitelj. Vsakdo, če le hoče, ga bo lahko spoznal. Človekova krivda bo izbrisana, njegovi grehi odpuščeni. Bog je sklenil zavezo z Noetom, z Abrahamom, z božjim ljudstvom na Sinaju. Vse te zaveze so podoba krstne zaveze. Krst je novo stvarjenje. Kristjan je preustvarjen v novega človeka, postane božji prijatelj, božji otrok. S krstom preidemo v novo razmerje s presveto Trojico: postanemo otroci nebeškega Očeta, bratje in sestre Božjega Sina, svetišče Svetega Duha. Krst nas včleni v Cerkev. Kristus po nas izvršuje svojo trojno službo: učeniško, posvečevalno in vodstveno. 24 »Čestitajmo si in se zahvaljujmo za to, da s krstom nismo postali samo kristjani, ampak Kristus. Bratje, ali razumete? Ali se zavedate milosti, ki nam jo je Bog izkazal? Če je on glava, smo mi udje. To je celi človek.: on in mi« (sv. Avguštin). Na krstni dan smo bili združeni s Kristusom. Iz njega se izliva božje življenje v nas, dokler ostanemo v milosti. Z velikim grehom pa se ta zveza prekine. Treba je prejeti zakrament pokore, sprave, da se božja milost spet izlije v nas kakor iz žive trte v mladiko. AUT VITIS AUT IGNIS, so ponavljali cerkveni očetje. Ali živa mladika vinske trte ali mrtev les za ogenj. Druge izbire ni! Sv. Jožef, mož Device Marije (2 Sam 7, 4-5a. 12—14a. 16) Tiste dni je bila Natanu sporočena Gospodova beseda: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom določil tvojega telesnega sina za tvojega naslednika in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin. Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke. Tvoj prestol bo utrjen na veke.« Pričujoči odlomek je važna mesijanska prerokba, zato jo najdemo večkrat v besednem bogoslužju: na 4. adventno nedeljo v letu B, na bedenji dan pred božičem pri jutranji maši, v sredo tretjega navadnega tedna (leto II.), na Jožefovo in na Marijine praznike. Kralj David hoče za skrinjo zaveze pozidati tempelj. Bog pa mu po preroku Natanu to prepove. Bog ne potrebuje templja iz kamna, tudi noče, da bi ga častili samo na enem kraju. Bolj pomembno kakor zidanje templja je obstoj Davidove kraljevske dinastije, iz katere bo izšel Mesija. Natanova prerokba je zgrajena na nasprotju: Ni David tisti, ki bo zgradil hišo (tempelj) Gospodu, marveč Gospod bo Davidu naredil hišo, vladarsko rodovino, kraljestvo, ki bo večno. V tem kratkem svetopisemskem odlomku, ki obsega le 6 vrstic, je kar trikrat poudarjeno, da bo Davidovo kraljestvo obstajalo na veke. Prerokba se je torej v vsej polnosti uresničila v Jezusu Kristusu in v zvezi z njim tudi v svetem Jožefu. Čeprav Jožef ni bil telesni oče Jezusa Kristusa, je pred ljudmi in postavo veljal za njegovega očeta. Iz Kristusovega rodovnika - tako po Mateju kakor po Luku -razberemo, da je bil Jezus zakoniti dedič Jožefov, torej zakoniti potomec Davidov. Kar je rodila Marija, je pripadalo tudi Jožefu, ker je bil njen zakoniti mož. Sv. Frančišek Šaleški to razloži s prispodobo: Kar rodi gospodarjevo polje, pripada gospodarju, ne glede na to, ali je zrno posejal sam ali ga je prinesla kaka ptica. Tako je Jezus pripadal Jožefu. Prek sv. Jožefa so se torej z učlovečenim Božjim Sinom izpolnile vse Očetove obljube o kraljevskem potomcu in kraljevanju na veke. Ker je sv. Jožef na zemlji predstavljal nebeškega Očeta, mu je bil Jezus pokoren. Zdi se, da to poslušnost ohrani Jezus tudi v nebesih. Zato zavzema sv. Jožef važno mesto v Cerkvi. V veliki družini vernikov nadaljuje delo tihega in skrbnega varuha, ki ga je začel v mali nazareški družini. Cerkev ga časti in se mu priporoča kot svojemu zaščitniku. Sv. Terezija Avilska pravi: »Ne spominjam se, da bi kdaj česa prosila sv. Jožefa, pa bi mi on ne bil dal. Če pa kdaj moja želja ni bila prava, mi je dal kaj boljšega, kot sem ga prosila. Kdor noče verjeti mojim besedam, naj sam poizkusi!« 25 Cvetna nedelja (Iz 50, 4-7) Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci... Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil. Svoj hrbet sem dal na voljo njim, ki so me bili, svoje lice njim, ki so mi pulili brado, svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom... Cvetna nedelja se imenuje tudi nedelja Gospodovega trpljenja. Jezus se je vedno upiral vsaki javni manifestaciji. Ko ga je ljudstvo hotelo postaviti za kralja, se je skril (Jn 6, 15). Šele sedaj, ko gre v smrt, dovoli, da ga javno okličejo za Mesija, ker bo ravno s svojo smrtjo postal Odrešenik, kralj in zmagovalec. Svoje kraljevsko dostojanstvo bo razglasil pred sodiščem rimskega upravitelja, dovolil bo, da napis o kralju Judov pritrdijo na križ. Prej omenjeni odlomek je vzet iz tretjega speva Gospodovega služabnika. Drugi del Izaijeve knjige ima štiri značilne speve, ki jih imenujemo »spevi Gospodovega služabnika«. V tem ponižnem služabniku, ki ga je napovedal neznani prerok proti koncu babilonskega pregnanstva, so prvi kristjani gledali Jezusa iz Nazareta (Apd 8, 28 sl.). Prerokova beseda: »Svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom«, nam prikliče v spomin Gospodovo trpljenje. »Nato so mu pljuvali v obraz in ga bili s pestmi« (Mt 26, 67). »Pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi« (Mt 27, 30). Duhovnika so poklicali k bolnici, ki jo je razjedal rak. Duhovnik jo skuša tolažiti, ona pa mu reče: »Nikar se ne trudite, moja tolažba je tam!« Z očmi je pokazala na razpelo na steni. V romanu Kuga polaga pisatelj Camus zdravniku na jezik očitek, da krščanstvo skuša bolnike le tolažiti, namesto da bi jim dejansko pomagalo: »Vi se trudite, da bi zlo razložili, jaz pa ga poskušam zdraviti.« In vendar ima prav Simone Weil, ko pravi: »Neprekosljiva veličina krščanstva ni v tem, da bi imelo sredstvo proti trpljenju, temveč v tem, da nam daje moč, da trpljenje nosimo.« Misel čez teden: Gospod, mojo voljo, četudi je uporna, obrni k sebi, da ne boš tožil s psalmistom: »Kakšna korist bo iz moje prelite krvi?« (Ps 30, 10). Gospodovo Oznanjenje, 25. marec, v letu 1991 veliki ponedeljek (Iz 42, 1-7) To govori Gospod: Glej moj služabnik, moj izvoljeni, nad katerim imam veselje. Dal sem nanj svojega duha, da bo oznanil narodom pravico. Ne bo vpil, ne bo hrupa delal. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne bo pogasil: po resnici bo pravico oznanjal... Odlomek je vzet iz Prvega speva o Gospodovem služabniku. Vse to se je v vsej polnosti izpolnilo v Jezusu Kristusu. Pri krstu je prišel nadenj Sveti Duh in zaslišal se je glas iz nebes: Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje. Jezusov ponižni in skromni nastop, ki je bil v očitnem nasprotju s farizejsko ošabnostjo, daje evangelistu Mateju povod, da pokaže, kako se je na Jezusu izpolnila prerokba o božjem služabniku (Mt 12, 16-21). Ko sta apostola Jakob in Janez videla, da prebivalci samarijske vasi Jezusu niso hoteli dati prenočišča, sta rekla: Gospod, ali hočeš, da prikličeva kakor nekoč Elija ogenj z neba in jih pokonča? je Jezus odvrnil: Nikar! Hotel je reči: Nekaj dobrega je tudi v Samarijanih, nekaj luči, nekaj tlečega stenja... Med zadnjim koncilom se neki škof iz Latinske Amerike ni čutil dovolj izobraženega, da bi mogel presojati različne teološke struje, ki so o njih razpravljali na koncilu. Zato se je vselej pridružil tistim, ki so nastopali z največjo krotkostjo. 26 Krotkost je sad Svetega Duha. Ob oznanjenju je bilo Mariji povedano, da bo njen Sin zasedel Davidov prestol in bo kraljeval. Marija je ohranila to vero, tudi potem ko je v Jezusu gledala ponižnega in krotkega Gospodovega služabnika. Njena vera v Sina Odrešenika se ni zamajala niti takrat, ko je namesto Davidovega prestola imel križ za svoj prestol... »Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci,« je bilo rečeno o Gospodovem služabniku v berilu na cvetno nedeljo. Da bi znali tudi mi kot Marija prisluhniti božji besedi, ki nam govori tudi po preizkušnjah, da lahko na svojem telesu dopolnjujemo, kar manjka Kristusovim bridkostim. Iz nenatisnjene knjige Učitelj: »Ljudje so se naučili brati tiskane knjige. Pozabili pa so na umetnost branja nenatisnjenih knjig.« Učenci: »Daj nam za zgled kako nenatisnjeno knjigo.« Učitelj: »Pesmi ptic, brenčanje žuželk, vse to oznanja resnico. Trave in cvetlice pa kažejo pot. Prisluhnite! Glejte! Tako se bere!« (A. de Mello, Minuta modrosti, str. 60) Iz te nenatisnjene knjige so brali tudi mladi iz Gornje Radgone, ki so pri Svetem križu nad Belimi vodami opravljali duhovne vaje. Nekaj njihovih spoznanj oz. molitev: Gospod, hodim. Stoletna drevesa se sklanjajo nadme, poslušajo moje korake in mi šepetajo pesem tišine. Mah se ugreza pod nogami, šelesteče listje prosi, da zabredem vanj, kakor v valove. Ptice me pozdravljajo, čeprav sem jih zmotil v njihovi preprostosti življenja. Gospod, hodim. Ni več ptic, ni več dreves. Samo kamen in stena. Hladna in mračna. Trda. Neprijazna. Ampak le na videz. Ko se ji približam, začutim njeno dušo. Kamnito sicer, ampak dušo. Pogreznem se vanjo in skupaj zmagava. Gospod, stojim. Stojim v luči, v morju luči, v morju idealizma, upanja in neizpolnjenih želja. Stojim na vrhu. Gospod, stojiva na vrhu. Ves čas sva bila dva. Med množico ljudi, na žitnih poljih, pod krošnjami dreves, v steni pri spoznavanju njene duše. Ti si bil ob meni. Ti si ob meni. Ivan Tudi cvet, pa čeprav je še tako droben, je božji dar. Bog ga je ustvaril z enako ljubeznijo kakor človeka. Človek pa velikokrat prezira ta droben cvet. Ne more ga sprejeti kot svojega brata. A tudi najmanjši cvet omogoča človeku življenje. A kaj nam mar droben cvet! Brezbrižno ga pohodimo. Za nas je pomembno le veliko. Pozabljamo pa, da je vse veliko sestavljeno iz majhnih delov. Lidija 27 Že zjutraj sem občudovala meglo. Zdela se mi je kakor globoko mlečno morje. Iz tega morja so štrleli le vrhovi bližnjih hribov. Megla je postajala vedno gostejša in vse bolj je zakrivala sonce, ki jo je hotelo popiti. A vseeno je zmagalo sonce. Tudi naše življenje velikokrat zakriva megla. Megla pa izgine, če dopustimo, da nas obsije žarek božjega sonca. Barbara Prisluhnila sem zemlji, ki je tožila: »Človek me izkorišča in zastruplja. Uničuje mene in tudi sebe. A jaz mu vseeno dajem hrano. Kaj pa človek daje meni? Bog, ustvaril si me, da dajem drugim hrano. Daj, da bom to nalogo zmogla še dolgo opravljati. Naj človek spozna, da sem mu mati in naj me vzljubi.« Petra Megla. Ljudje je ne maramo, ker se v njej čutimo izgubljene. Z meglo nas obdaja tudi utesnjenost, ker ne vidimo cilja, ne vidimo poti. Tudi mi večkrat zaidemo v meglo. To je takrat, kadar nočemo videti drugih ljudi, katerim bi lahko pomagali. Gospod, pomagaj mi, da se bo tudi taka megla dvignila in bom jasno videl svojega brata ter mu pomagal. Stanko Mene je navdihnilo suho drevo. Toda to suho drevo je zbralo toliko življenjske moči, da so na koncu suhih vej pognale zelene iglice. Mrtvo drevo je oživelo. To drevo nas uči upati, vztrajati v preizkušnjah, boriti se, ljubiti življenje. Barbara Opazovala sem bršljan. Tako kot bršljan k soncu, se mi vzpenjamo k Bogu. Potrebno pa je upanje. Na tej poti večkrat omagamo. Zasužnjuje nas greh, zato postanemo kakor bolni, suhi list. Naš cilj je Kristus, zato bodimo kakor bršljan. Vzpenjajmo se k Bogu, pa čeprav nas ovira trnje. Hvala ti, Gospod, da si mi dal spoznati skalo, po kateri se vzpenja bršljan. Sonja Gledal sem roso. Kakor bi gledal bisere v travi. Počutil sem se kakor kralj v svoji zakladnici. Simon Narava. To čudo, ki nas nenehno obdaja. Drevo, droben cvet v travi, mravlja, košček prsti, kamen. Vse to je narava, delo božjih rok. Dobri Bog, ustvaril si naravo, vanjo pa si postavil človeka in mu zaupal vse stvarstvo, vse lepote in vse skrivnosti. Toda človek nima časa, da bi gledal lepoto, da bi odkrival skrivnosti, da bi se veselil čudovitih božjih del. Dobri Bog, hvala ti za naravo, saj je le ta edina, kamor se človek lahko zateče pred vsakdanjimi skrbmi, kjer skuša pozabiti na težave in se rešiti okov modernega časa, katerega sužnji smo vsi. Sabina Ko sem prispela na hrib, sem opazila majhno vijoličasto cvetlico. Odprt je bil le en cvet, dva se šele razvijata. Ta roža je še polna življenjske moči. Opazila pa sem tudi umirajoče rože, take, ki jih je utrgala roka, ki ne ljubi življenja. Taki smo tudi mi ljudje. Nekateri polni življenjskih moči, drugi strti, obupani, brez življenja. Gospod, pomagaj nam, da bomo vedno polni življenjskih moči. Martina 28 Dr. A. Trstenjak Ob stoletnici rojstva našega filozofa Franceta Vebra Letošnji mednarodni kolokvij o Vebru, že tretji po vrsti, je bil v organizaciji petnajstletnega jubileja mariborske univerze obenem z občino avstrijske Radgone, Bad Radkersburg. Zaslugo za organizacijo teh mednarodnih simpozijev o Vebru ima predvsem naš rojak s Potrne, dr. Wolfgang Gombocz, docent za filozofijo na filozofski fakulteti graške univerze. Razveseljivo je, da stoletnica Vebrovega rojstva ni šla neopazno ne mimo slovenske ne mimo mednarodne javnosti. Ponovno rečem, da gre glavna zahvala za vse to Gomboczu, ki je skupaj z filozofskim društvom v Ljubljani, na čelu s predsednikom dr. Matjažem Potrčem, vse to organiziral. Ironija pa je v tem, da je Gombocz v svoji že prej publicirani razpravi imenoval Vebrovo Knjigo o Bogu z njegovimi dokazi za bivanje božje »bolni meinongizem«, kranker Meinongismus. Stoji namreč na stališču, da je Veber zanj vedno isti, da je torej še vedno predmetni teoretik in mu ne priznava kakšne bistvene spremembe in filozofskega napredka v samostojnega misleca. Kolikor bi namreč bil Veber tudi v svoji tretji razvojni fazi, ko se mu je posrečil prehod v realno stvarnost, še vedno na stališču predmetne teorije, bi imel Gombocz prav, da bi bila taka pot do realnosti nemogoča. Toda Veber se je v svoji tretji razvojni stopnji, v svoji filozofiji realne stvarnosti, ki je nepredmetna in onstran predmetnosti, razvil v samostojnega filozofa s samostojnim filozofskim sistemom, v katerem se na več mestih izrecno distancira od Meinongove predmetne teorije. Veber kot filozof torej ni vedno isti, od Meinongovega učenca je kot predmetni teoretik prešel leta 1930 v filozofijo osebnosti ali nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu, prek te pa končno v tretjo fazo, ki jo po njegovi knjigi Vprašanje stvarnosti, ki je izšla pri Slovenski akademiji znanosti leta 1939, lahko imenujemo filozofijo stvarnosti ali tudi filozofijo bitja. On sam jo imenuje empirično antologijo, ki pa ima po našem mnenju že primesi eksistencialne filozofije, saj po njegovem do realne biti ne pridemo po predočevanju (to bi bila predmetna teorija), temveč po zadevanju ali v slabem primeru po zgrešitvi stvarnosti, kjer mu je kriterij med zadetostjo in zgrešitvijo stvarnosti odpor, na katerega človek v svojem gledanju na stvarnost zadene. Prav to poslednje pa diši po eksistencializmu. Veber kot filozof je prešel tri stopnje svojega razvoja, čeprav z neko logično doslednostjo svoje miselnosti, kot filozof torej ni vedno isti. Nasprotno lahko trdi samo tisti, ki Vebrove filozofije ni do konca spremljal in jo pozna samo enostransko, ali pa v svoji enostranski usmerjenosti Vebru ne priznava samostojne poti v filozofijo, ki se oddaljuje od Meinonga. Res pa je nekaj, Veber je kot osebnost vedno isti, z visoko razvitim moralnim čutom in vestnostjo, vedno dosleden s samim seboj, nikoli osebnostno razklan. Lahko bi samo rekli, da je bil vse življenje vse preveč skromen, kakor da je razodeval občutek manjvrednosti, saj je celo s svojimi študenti govoril tako spoštljivo, kakor da je on njihov učenec, ne profesor. Ta njegov čut neke vrste družbene skromnosti, da ne rečem manjvrednosti, se je v njem močno stopnjeval in zgostil res upravičeno v čut manjvrednosti, ko so ga vrgli z univerze, mu vzeli materialno podlago življenja, in ga črtali iz akademije znanosti in mu s tem vzeli akademsko čast in tako napravili pred družbo manjvred 29 nega. Če pomislimo pri vsem tem, da je bil prisiljen h kulturnemu molku, da ni smel nič pod svojim imenom publicirati, da tudi drugi avtorji njega niso smeli imenovati, da se je malone vsakdo bal z njim govoriti, potem si lahko mislimo, kako je bil pod tako strahovlado in javnim mnenjem osebnostno do konca potlačen. Zato ni bil zmožen ničesar več ustvariti niti ni upal še dalje razvijati svojih misli iz tretje razvojne faze; saj se je dobro zavedal, da so se ga znebili z univerze zato, ker je veljal za teističnega filozofa, kar je bilo v komunistični vladavini docela prepovedano, da so bili torej politični razlogi tako imenovanega političnega kolabo-racionizma z nacizmom za takratne oblastnike dobrodošla pretveza, s katero so se ga lahko znebili. Tu je tudi iskati razlog, zakaj je Veber po drugi svetovni vojski vedno omenjal samo svojo zvezo z Meinongovo predmetno teorijo, kar se mu je zdelo še vendarle tudi zanje sprejemljivo, medtem ko si ni upal ničesar povedati iz svoje zakladnice zadnjih deset let po letu 1930. Pa še tu se je motil; marksistično usmerjeni ideologi so zavračali tudi Meinongovo predmetno teorijo, v kateri so videli samo idealizem in buržujsko miselnost. Če bi dr. Gombocz imel vse to pred očmi, bi ne bil tako neumorno brskal za še ne objavljeno Vebrovo znanstveno zapuščino. Mi smo vedeli, da te ni; in kar je, so le drobci, ki niso omembe vredni. Veber je bil v letih po drugi svetovni vojni samo še senca samega sebe. Zato je zgrešeno, če skušajo v nemščini izdati te povojne drobce Vebrovih misli, ker bodo podali samo Vebrovo senco, nikakor pa ne prave podobe Vebra filozofa. Edino pravilno bi bilo, če se že zanimajo zanj in za njegovo filozofijo in bi jo radi predstavili nemškemu znanstvenemu svetu, da bi publicirali celotni prevod njegove knjige Vprašanje stvarnosti, ki je izšla v slovenski akademiji znanosti leta 1939 in predstavlja nedvomni višek Vebrove filozofije. Vse drugo prizadevanje je ob vsej dobri volji nehote potvarjanje in omalovaževanje Vebra kot samostojnega filozofskega misleca. Martin Sobočan Pol stoletja mračnjaštva in nasilja Stoletje nam vselej pomeni zelo dolgo časovno razdobje - zdaj se pa zgrozimo, ko se zavemo, da bo spomladi 1991 minilo že pol stoletja, kar se je v naši domovini začel čas telesnega in duševnega, duhovnega nasilja, duhovnega in duševnega mračnjaštva, zatiranje svobode... Tuja zasedba Čeprav je druga svetovna vojna divjala že več kot leto dni in je satanski nemški vojaški in politični stroj pomendral vso celinsko zahodno Evropo, ki je zaslepljena prezirala očitno naraščajočo nevarnost - nihče med nami v Prekmurju ni mislil na to, da bomo padli pod madžarsko oblast. Bali smo se nacističnega pustošenja, ki se je res pokazalo le za nekaj dni na naših tleh, potem pa - kot del slovaškega ozemlja in Vojvodino - prepustilo tudi Slovensko krajino med Muro in Rabo svojim pomagačem Madžarom, ki so opiti od svoje večne zaverovanosti v veličino in pravico do »tisočletne Ogrske« bili prepričani (z majhnimi izjemami), da se njihov svet novih 30 tisoč let ne bo spremenil. Temu ustrezno so uvedli svojo nekdanjo upravo od občin z »notaruši« (tajniki) do okrajev in županij Zala, ki ji je pripadel lendavski okraj, ter Vas (pravzaprav: Vasvarmegye = Vasvarska županija, ker je pred Sombotelom bil njen sedež v Vasvaru), ki ji je pripadel soboški okraj. Kajpada je bil uradni jezik madžarski, enako tudi šole, čeprav so zaradi videza dovolili v začetku staršem glasovati, ali so za slovensko šolo, kar so pa povečini prezirali. Imena Slovenec, slovenski niso priznavali, marveč so nas tako kot pred 1919 imenovali »vend« in dokazovali, da smo poseben narod, od nekdaj »srečen in zvest« v ogrski državi. Slovenci pa da so nas v zadnjih 22 letih - potujčevali. V začetku so sicer izdali 1-2 čitanki z narečnim slovarčkom, soboški tednik »Muraszom-bat es videke« (Sobota in njena okolica), ki je začel dvojezično izhajati 1884 in je 1890 opustil pisanje v narečju, v madžarščini pa izhajal do 1919, je delno pisal tudi v skrajno skrpucanem narečju, ki naj bi bilo čimbolj oddaljeno od knjižne slovenščine ali jezika katoliškega prekmurskega tiska. Ker bo poseben članek govoril o zasedbi, naj tu pribijemo le z vidika pričujočega članka dejstvo, da je madžarska zasedba poleg ubojev, zaporov, obsodb v taborišča, prisilnega vpoklica v vojsko, kjer so mnogi naši padli - prekinila z mednarodno pogodbo priznani naravni osebni in kulturni razvoj prekmurskih Slovencev. Zavrla je za štiri leta - s posledicami, ki so določale izobrazbo in življenje v celoti sedaj prizadete mladine - pouk v materinščini, o narodni omiki (zgodovini, zemljepisu, slovstvu itn.), sposobnost ustnega in pismenega izražanja v knjižni slovenščini, kar je prizadete oviralo po vojni v nadaljnji izobrazbi; popolnoma je bilo mladini in drugim onemogočeno branje slovenskih knjig (razen izjem, kjer so jih že imeli doma ali so si jih skrivaj sposojali); listov, saj je bil uničen ves slovenski tisk (razen Kalendarja, v katerem je pa uradni preglednik pačil jezik in vsebino, krajevna imena v madžarščini itn.). Skratka: mladina v šolah je bila duševno izpostavljena nasilju, postala duševno ohromljena, saj so ji tudi dan na dan dopovedovali, da niso Slovenci itn. Nekoliko bolje je bilo v gimnaziji, kjer so dijaki že hodili v slovensko šolo in bili toliko zreli, da so se vsaj duševno upirali nasilju. Prizadeti pa so bili v svoji izobrazbi tisti, ki so morali učenje nadaljevati na tujih visokih šolah. Vsakodnevnemu pritisku te ali one vrste pa so bili podvrženi vsi starejši, posebno v službah, kmetje pa zaradi prisilne oddaje živil. Štiri leta tuje zasedbe, čeprav v Prekmurju ni bila tako huda kot v ostali Sloveniji pod nemškim in italijanskim nasiljem, so bila uvod v sledeča kar štiri desetletja in še čez nazadnjaštva, gospodarskega uničevanja in zatiranja osebne svobode ljudi. Vse to bodo morali natančneje raziskati v prihodnosti in cele knjige bodo govorile o tej temni dobi slovenske zgodovine, v kateri so mnogi že tako otopeli, da se niti ne zavedajo, kakšno škodo je ta doba povzročila v našem narodnem razvoju. Dogajanje po vojni Ne bomo naštevali dogodkov, o katerih mnogo beremo delno že v zadnjih letih, posebno pa letos. Navedli bomo le nekatere značilnosti dogajanja v teh desetletjih in njih vpliv na ljudi. Izhodišče in vodilo vsega je bilo, da je med vojno zmagala »družbena revolucija«, ki bo prinesla - tako kot na vsem evropskem vzhodu in tudi ponekod na zahodu - družbeno pravičnost. Vse to je vodila ena sama stranka, ki so jo naši suženjsko imenovali s tujko, prevzeto iz srbščine (sem pa je prišla iz ruščine), rojena v Rusiji, ki se je imela za najnaprednejšo v političnem, gospodarskem, kulturnem pogledu. Temeljila je na »znanstvenem« socializmu, ki je bil edina dovoljena in povsod vsiljevana miselnost, nauk (»ideologija«). Njeno pojmovanje človekove osebne svobode so poosebljali okrutni samodržci, ki so jih njihovi 31 somišljeniki častili do brezumja, kar so pozneje pri nas (spet po Srbih) imenovali »kult (češčenje) osebnosti«, v drugih jezikih pa pravilno le »kult osebe«, ker morilci in zatiralci milijonov niso bile nikake »osebnosti«, čeprav so imeli najvišje naslove in najvišjo moč. Osebna svoboda ljudi Koliko ljudi v Sloveniji je bilo po koncu vojne ubitih brez sojenja ali s sojenjem, še ni znano. Ozadje in značaj mnogih »procesov« zoper skupine ljudi ali posameznike šele raziskujejo. Bilo pa je že javno zapisano, da so bili mnogi procesi »montirani« (uprizorjeni), kar so tedaj vedeli vsi samostojno misleči ljudje, le zaslepljeni so morali verjeti, da zapirajo in usmrčujejo »sovražnike ljudstva, domovine«. Koliko ljudi vseh starosti in stanov je bilo zaprtih, koliko jih je »izginilo« neznano kam - tega najbrž natanko nikoli ne bodo izračunali tudi v mali Sloveniji ne. Pravtako ne, koliko jih je izgubilo službo ali je ni dobilo itn., ker niso pristali na edino veljavno politiko in miselnost, tega tudi ni moči izračunati. Še manj pa vsega duševnega trpljenja, ki so ga ljudje morali prenašati zaradi telesnega in duševnega nasilja, vseh razbitih družin, ko so ločili zakonce, otroke od staršev (morali so drug drugega obtoževati, izdajati, ovajati...). Kolikim so preprečili študij, kolikim uničili njihov poklic, da niso mogli do njega priti, ga morali zapustiti ali se niso mogli v njem razviti po svojih sposobnostih. Posebno učitelji, profesorji vseh vrst šol, so bili izpostavljeni pritiskom, zahtevali so od njih dvoličnost, jih odstavljali ali jim onemogočili zaposlitev. Šola in mladina Zatiranje resnične človekove svobode se je začelo že v ljudski šoli, kjer so otroke »vzgajali« v slepem češčenju posameznih političnih oseb; niso jih naučili ne dobro brati ne pisati, tajili so jim resnično preteklost našega naroda in sveta, glavna zgodovina se je začela zanje leta 1941 in posebno 1945, drugo preteklost pa so jim prikazovali vso popačeno, prikrojeno vladajoči »miselnosti«, v kateri ni bilo zdravih, resničnih misli, marveč so bile izmišljene utvare. Namesto v svobodno razmišljajoče osebnosti, ki bi se razvijale na podlagi resničnega znanja sodobne Evrope, so -nekateri učitelji bolj posili, po lažnivih učbenikih, drugi strastno, s sovraštvom, celo zasramovanjem učencev, vzgajali nesvobodne kimavce. Ustanovili so v začetku premnogo »nižjih gimnazij«, ki so bile samo višji razredi ljudske šole. Nato so jih ukinili in z njimi tudi vse gimnazije, dotedanje povečini najboljše srednje šole. V ljudski šoli so uvedli »celodnevni pouk«, da bi otroke za večji del dneva odvzeli vplivu staršev. To je stalo denar in kot mnogi drugi poskusi v šolstvu, je tudi ta propadel. Začeli so z »usmerjenim izobraževanjem«, katerega zmešnjava in slabosti so privedle do novih sprememb in do uvajanja nekdanjih gimnazij. Vseh šol pa je bilo zaradi naraščanja prebivalstva v mestih (zgrešena industrializacija) preveč, bile so slabo vzdrževane, učencev preveč in čez leta nezaposlenih absolventov srednjih in visokih šol - preveč, vsako leto več. Splošna kultura naše mladine, poznavanje lastne domovine, njene zgodovine, njenega slovstva in drugih umetnosti je na najnižji stopnji - kar je nad njo, temelji na pobudah domačega okolja, dobrih učiteljev in osebnega zanimanja nadarjenih posameznikov. Poplitvenju mladine je služila na šolah tudi mladinska organizacija, v kateri so izbrani politično vodeni posamezniki strahovali večino učencev, jih navajali na vohunstvo, ovaduštvo in jim škodovali na vse načine. Najhuje je bilo, če so posamezni ravnatelji in učitelji - nekateri prav strupeno in nečloveško — sodelovali pri tej »politični prevzgoji« svojih učencev, namesto da bi jih bolje učili in vzgajali za poštene ljudi. 32 Kakor je bila posameznim »mladincem« na šolah dana vsa pravica strahovanja sošolcev in učiteljev (nekateri so nosili celo orožje!).ter drugih ljudi zunaj šole -mnogi so prišli v zapor, ker so na sestankih staršev odkrivali take nečednosti in nasilje nad učenci - tako so si skušali pridobiti mladino na drugi strani z vso »svobodo«, s katero so želeli uničiti njihovo nravno moč in zdravje. Še danes delujejo mladinska zabavišča s popivanjem, mamili, razbrzdanostjo, kar je premnoge - celo maloletnike - zavedlo v zločinstvo (ropanje avtomobilov, vlomi v hiše, napadi na ljudi na ulicah itn.). Treba je brati le časnike, da se zgroziš - in česar ni tam, zveš iz govoric v mestih. Zveš tudi nečastni in nesrečni vrh naše povojne »vzgoje« — da smo na vrhu med evropskimi narodi glede mladostnih samomorilcev. Celo organizirali so samomorilske skupine. Kdor pač ne vidi svojega življenjskega namena in smisla ne v uživaštvu ne v političnem nasilju, niso mu ga pa pokazali v delu in življenju za druge - govoričenje o službi neki nejasni »družbi« prihodnosti, ki redi in bogati le samozvane mogočnike, mladine ni moglo prevariti, saj je videlo resnično življenje - pri tistem samoumevno sledi samomor. Tudi telesno zdravje slovenske mladine je od leta do leta slabše. To niti ni čudno, če pomislimo na ves način njenega življenja. Prvič: po zadnji vojski so ljudi nagnetli v mesta, kjer je danes ozračje dan na dan bolj zastrupljeno, ker ta mladina čepi v šoli in drugih zaprtih prostorih, kadi, pije in ponočuje ter nima nobene duševne trdnosti, ki vpliva tudi na telesno počutje. Nima v mnogih primerih redne in pravilne prehrane, ker matere delajo zunaj doma zaradi potrebe ali namišljenih vzrokov. In ko ta mladina doraste, da bi izšolana v poklicnem in družinskem življenju doprinesla svoj delež k narodnemu in splošnemu bivanju, mnogokrat ne vidi v ničemer smisla, za skupno življenje ni pripravljena, ker jo je vse v javnosti navajalo k spolni »svobodi«, k norčevanju iz družine'kot »zaostale« oblike življenjske skupnosti. Zato se mladi v mnogih primerih navezujejo kar »mimogrede« brez resne obveznosti in če imajo potomce, jih ločitve naredijo za žrtve, ki tudi ne bodo ustvarjale zdrave družbe. Naš psiholog dr. Trstenjak ugotavlja z drugimi strokovnjaki, da nas ogroža tudi naša življenjska šibkost z »zastrašujočo nizko slovensko rodnostjo... ki gre s svojo smerjo manj kot dva otroka v družini že v smeri prostovoljnega narodnega samomora«. Na vse to gotovo vplivajo tudi gospodarski in družbeni vzroki (stanovanja, zaposlitev itn.), v prvi vrsti pa nravna resnost in pripravljenost na življenje z žrtvami. Vse naše življenje pa je šlo doslej v nasprotni smeri, ki je mladino odvračala od resnega pojmovanja življenja. Po vojni so mnogo govorili o potrebi »spremembe slovenskega narodnega značaja« - vsaj nekateri so pri tem mislili, da na boljše. Toda značaja posameznika, še manj pa celega naroda ni moči spremeniti v kratkem času, po načrtu, vsaj ne na boljše. In res so ga spreminjali in pri delu naroda spremenili - toda temeljiti na slabše. Dokazov za to ni treba naštevati. Kako se je to dogajalo med mladino, srrio nekaj že povedali. Med starejšimi pa je neka manjšina dobila vso moč, da je odločala o usodi večine, o gospodarstvu, šolstvu, tisku, osebnem življenju ljudi. Nekatere so vzgojili v prave mučitelje ljudi, v vohune, ki so vohunili za svojimi somišljeniki in sodelavci in jih po »odkritju« nekih namišljenih zločinov, mučili, obsojali, ubijali (Goli otok in druga taborišča in zapori). Drugi so na veliko kradli in goljufali v gospodarstvu - na škodo vsega naroda itd. Mladina je vse to videla štiri desetletja in enega pol. Njen del je šel po poti starejših: za »uspehom« v življenju (v službah, gospodarstvu) za vsako ceno, sprejela je - zelo površno, kot so jo starejši - neko novo »miselnost«, s katero so premazali »novo družbo« kot s krinko, pod katero so lahko uničevali vse dobro iz preteklosti in onesrečevali ljudi sedanjosti. Večji del mladine pa je ostal ob strani, razočaran, 33 miselno zmeden, duševno in duhovno ves osiromašen, ohromel, zato se je vdajal »uživanju življenja«, v katerega je stopil čez čas po vzoru starejših, v dolgo verigo gospodarskih in drugih zločinov, okoriščanja na račun »družbe«... In ta »vrh« in navidezna »hrbtenica« družbe je strahoval manjšino ter uničeval narodovo dediščino, sodobnost in temelje njegove prihodnosti. Tako v tesni povezavi velikega Zla - od Urala do Triglava in Berlina... Zaradi polstoletnih zločinov, ki so jih začeli v peklenskem zavezništvu v enem znamenju na Zahodu, v drugem pa na Vzhodu, je danes velik del Evrope v razvalinah, za katere so preskrbeli suženjski učenci obeh miselnosti, zakletih proti Svobodi človeštva, čeprav so drug drugega obsojali in preklinjali... Vsa sreča, da se je tudi pri nas manjšina mladine ohranila neokužena od pohlepa po oblasti, tatvinah, ubijanju, uničevanju ter našla in iskala svoj smisel življenja v poštenem delu, študiju, spoštovanju narodove dediščine, v veri v duhovne vrednote. Nekateri od teh mladih so kajpada danes že petdeset, štirideset, trideset, dvajset let starejši, so tudi žrtve nesvobode, mračnjaštva, ki je njihovo duševno in duhovno življenje oropalo mnogo tistega, kar dela človeka - Človeka, vendar pa smo z njimi veseli, da so rešili iz tega ogabnega potopa svojo človeškost in jim želimo, da najdejo v življenju moč in pot k ustvarjanju boljšega življenja. Cerkev Kdor hoče ustvariti »nov svet« z rušenjem, uničevanjem, ta je že vnaprej obsojen na neuspeh. Toda tega se revolucionarji v zgodovini niso naučili, zato uničujejo svet dalje s svojim neznanjem in neumnim ravnanjem. Tako je novi »evangelij« iz Sovjetije kot neizpodbitno resnico oznanjal in vsi podložniki v Evropi so to verjeli, da bo vera (religija) kmalu izumrla, ker je le posledica takih gospodarskih in družbenih razmer itn., in ko bodo te odpravljene... Tudi v tem znamenju so morili in zapirali, preganjali v taborišča (preklinjali pa carsko Sibirijo...) milijone in podložniki v drugih državah so jim sledili. Cerkve so spreminjali v muzeje, celo v muzej »brezboštva« (ateizma in antiteizma). V Sloveniji je bilo med vojno porušenih nekaj cerkva po »zaslugi« te ali one strani. Po vojni so s tem nadaljevali v ljubljanski škofiji, nekaj so jih pa kar odvzeli Cerkvi (npr. cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, ki so jo spremenili v filmsko tovarno; križniško cerkev, v Grobljah itn., kjer so prirejali koncerte). Da so podirali križe in druga verska znamenja, po vsej deželi, smo zdaj že pozabili... S težavo in zamudo si je Cerkev postavljala nove potrebne bogoslužne stavbe. Ker je kazalo, da prav kmalu vera ne bo »izumrla«, so iznašli veleumen načrt: pa naj jo imajo, ampak pod našim nadzorstvom, ločiti jih moramo od Vatikana (kot na Kitajskem). Ustanoviti so nameravali nekako »narodno Cerkev« (ali več Cerkva), zato so skušali pridobiti za ta namen duhovnike in diktirali ustanovitev duhovniških društev (kakor drugod v vzhodnih »socialističnih« državah). Toda ta namera se jim ni posrečila in počasi so prilagodili prejšnjo »resnico«, češ da bo vera še obstajala in da se je treba temu dejstvu »prilagoditi«. Vendar so ves ta čas premnogi duhovniki bili obsojeni na dolga leta ječe, prirejali so lažne »procese« proti njim, zasliševali jih na najbolj nerazumne, otročje in obenem neusmiljene načine. Zaplenili so kajpada tudi mnoge druge cerkvene stavbe: novo bogoslovje v Mariboru, prvo slovensko škofijsko gimnazijo z zavodom sv. Stanislava v Št. Vidu pri Ljubljani, samostane, župnišča (pri nas v Odrancih). - Verouk so v začetku še pustili v šolah, nato so ga smeli poučevati duhovniki le v cerkvi, za kar so morali imeti posebno dovoljenje. V mnogih šolah so obiskovalce verouka zasramovali, verni učitelji so hodili v cerkev v druge kraje, kjer so dajali - tudi člani stranke - krstiti 34 otroke, se poročali. Vojaki niso smeli dobivati verskega ali sicer »sumljivega« slovenskega tiska, ne obiskovati cerkve, pač pa so jih pridobivali za marksizem. Zaradi pritiska, groženj, koristoljubij a je mnogo mlajših in starejših zapustilo življenje po veri in ga nadomestilo s plitvim in površno razumljenim novim »nazorom«, ki je obstajal pri večini le v praznih frazah, prevzetih od vodstva, ki je razvijalo povsod »kulturnobojnost, ki ima za cilj čim prej in čim učinkoviteje utesniti religiozni moment v človeku, osmešiti ga, oddaljiti človeka od Cerkve«, kakor je že v oktobru 1946 povedal Edvard Kocbek političnemu vodstvu. Verski in sploh katoliško usmerjeni tisk, ki je bil pred vojsko tako razvit na Slovenskem, je bil najprej docela zatrt. Šele počasi so mogla začeti izhajati skromna glasila, edino Mohorjeva družba je vzdrževala s svojimi skromnimi knjigami - v primeri s predvojnim časom - nekaj verske in splošne omike. Zato pa je močneje zaživela Družba sv. Mohorja v Celovcu, kjer so jo sredi preteklega stoletja tudi ustanovili, in našla bravce med slovenskimi izseljenci v Evropi in obeh Amerikah, predvsem v Argentini, kjer so številni povojni izseljenci izdajali časopise, časnike in knjige. Skromno je živela tudi Goriška Mohorjeva družba. Cerkev na Slovenskem pa je po zaslugi vernih družin, duhovnikov in svetnih izobražencev vztrajala v svoji zvestobi, poglobila svoje življenje in dokazala, da slovenstvo tako v nravni moči kot v omiki krepi ter vzdržuje - nasproti vsem razdiralnim silam, ki uničujejo narodovo telesno in duhovno zdravje. Gospodarstvo O tem bi lahko govorili na začetku naše oznake preteklih desetletij, saj pravijo, da je gospodarstvo temelj našega življenja in to so na veliko razglašali ter skušali pokazati prinašalci novih časov po zadnji vojni. Saj so izhajali iz nekaterih gospodarskih »naukov« in »resnic«, ki bodo spremenile svet in prinesle blagostanje vsem ljudem. In kako so ta veliki, odrešilni načrt izvedli? Začeli so ustanavljati tovarno za tovarno, segnali iz vasi množice v mesta ter naredili iz njih tovarniške delavce. Menda so mislili, da bomo zalagali vsaj pol sveta z blagom, izdelanim pri nas. Te tovarne so nam zastrupile ozračje, uničile gozdove, uničile reke in morje ter celo podtalnico, od koder dobivajo mesta pitno vodo. Izdelke smo izvažali predvsem v »tretji svet«, ki nam je mogel komaj kaj plačati zanje. Kako je danes z uspehom teh tovarn in z naraščajočo brezposelnostjo, o tem žal vsi preveč vemo. Slabi načrtovalci, slabi upravljale!, slabi delavci in preštevilni tatovi so uničili del narodovega premoženja. Novi načrti za življenje in gospodarstvo so hoteli ustvariti čim številnejši »delavski razred«, zato so uničevali kmetijstvo in vasi. Z velikimi davki in drugimi obveznostmi so kmetom onemogočili uspešno gospodarjenje, zato so bežali v tovarne doma in v svetu: svojim vojnim uničevalcem domovine smo poslali v Nemčijo kar armado delavcev, da so jim pomagali ustvariti njihov povojni »gospodarski čudež«. Pošiljali smo jih v Avstrijo, Severno in Južno Ameriko, v Kanado, Avstralijo, v azijski Irak in še kam. Pomagali smo drugim, s tem pa uničevali domače gospodarstvo. Doma niso ostale le prazne hiše - praznijo se nam cele vasi! t Vseh teh težav, ki so se nagrmadile na našo domovino v zadnjega pol stoletja, ne bo mogoče odpraviti ne hitro in ne lahko. Potrebno bo veliko dela, žrtev in potrpljenja. Treba se bo tudi privaditi novemu demokratičnemu (ljudskemu, svobodnemu) načinu življenja in vladanja, ko ne bo imela odločilne besede samovoljna manjšina, marveč bomo vsi složno ustvarjali skupno blaginjo. 35 G. S. Slovenci v Porabju - morajo živeti! V novo življenje Že nekaj let pišemo v Stopinjah o težavah in bridkostih porabskih Slovencev, saj se jih sicer slovenski tisk le prav redko spomni. Včasih slišimo in vidimo kaj manj pomembnega o njih na TV Slovenija v oddaji Naši onstran meje. V teh naših zapiskih smo stalno opozarjali tudi na slabo skrb slovenske »oblasti« za Slovence na Madžarskem in na to, da se tako zastopniki naše kot madžarske oblasti sprehajajo od časa do časa iz države v državo, govorijo lepe besede, mogoče tudi kaj obljubljajo, med ljudstvo pa ne gredo - pokojnega župnika Janoša Kuharja - glavni steber slovenstva v Porabju - nikdar ni obiskal ne predsednik vlade, noben predsednik ali drug predstavnik SZDL, ne predsednik soboške ali lendavske (!) občine... Zadnji čas so se nekoč pokazali v gorenjeseniški šoli, da so jih slikali za TV. Stvarnega pa vse te potujoče »delegacije« od Zalaegerszega do Sombotela, celo menda do Budine in Pešte niso naredile in dosegle za tamkajšnje Slovence - ničesar. V novi slovenski vladi, ki smo jo dobili v maju 1990, je tudi prvič poseben minister (zdaj uradno še sekretar) za Slovence po svetu, dr. Janez Dular, profesor slovenskega jezika na filozofski fakulteti v Ljubljani. J. Dular dobro pozna razmere v Porabju, saj je pred leti sodeloval v raziskavanju na Gorenjem Seniku, o čemer smo pisali ob izidu knjige o tem delu. V lanskem članku o Porabju pa smo obširno navajali njegove misli v članku v Delu o razmerah v tamkajšnjih šolah in v pokrajini sploh. Navajali smo tudi iz njegove temeljite razprave o stanju slovenščine v Porabju v Slavistični reviji 1986. - Letos 9. februarja pa je Janez Dular objavil v Naših razgledih »Članek o pisanju članka o porabskih Slovencih«. To je poleg članka Lojzeta Kozarja v zborniku Dom in svet 1990 bil letos edini resnejši in natančnejši spis v našem tisku o Porabju. Izjavo ob porabskih dnevih v Ljubljani bomo še omenili. J. Dular piše v tem članku med drugim, kaj bi sledilo, ko bi bil napisal naprošeni članek (prevedli ga bodo mogoče za madžarsko ministrstvo in »registrirali« v Ljubljani), sicer pa: »Vsi ti zgodovinski in sodobni podatki... so pristojnim organom dostopni še bolj kakor meni, vendar na oni strani meje najraje ne bi vedeli zanje, na tej strani pa menijo, da ne bi bilo oportuno (primerno), če bi z njimi preveč silili v soseda,« ki ima toliko »važnejšega« dela. Zato ta tudi »ne utegne« od leta 1956 enostransko (z madžarske strani) zaprtega mejnega prehoda pri Gorenjem Seniku kljub neštetim predlogom, prošnjam, obljubam... spet odpreti ter s tem porabskim Slovencem bistveno olajšati prestopanja meje... in ohranjanja stika z njihovo narodno matico«. Vemo, da so zaprli mejo zaradi dogodkov 1956, ko je vladajoča stran želela rešiti le sebe in svojo namišljeno misel o edini pravilni politiki v varstvu »velikega brata«; da so vse naslednje vlade želele isto in da so kljub velikim besedam o demokratizaciji tiho gledali, kako se peščica Slovencev pomadžarja. Dr. Dular piše dalje o programu soboškega radia za Madžare v Prekmurju: 10 delavcev, razvil se bo v 5-urni minimalni narodnostni program...« itn. Porabski Slovenci pa že nekaj let lahko poslušajo na radiu Gy6r tedensko četrt ure, potem cele pol ure v svojem jeziku... Itn. Zato sklene J. Dular svoj članek: »Jaz tej burki ne verjamem več. Čedalje bolj podlegam ciničnim (zajedljivim) izjavam svojega znanca o Madžarih: »v veličino svojega orsaga zagledan narod, ki mu težave drugih niso dosti mar...« Dodali bi še: in le lastnim manjšinam storjene krivice čuteč narod. 36 Naš pesnik Aškerc pa je v pesmi Pred spomenikom Petofijevim (v Pešti) zapisal: Sam zgubi svobodo, kdor jo drugim jemlje! Mogoče smo se predolgo pomudili pri teh ponavljanih dejstvih, toda naš tisk jih tudi zamolčuje, namesto da bi pogosto zakričal in podčrtal raznarodovalno dogajanje v slovenskem Porabju! Novi predsednik slovenske vlade, profesor (skoro sami profesorji so v njej, mogoče bodo ti laže in uspešneje rešili, česar dosedanja množica inženirjev, ekonomistov in »politikov« ni mogla rešiti...) Lojze Peterle, je z ministrom za zunanjo politiko, prof, dr. Dimitrijem Ruplom že konec junija obiskal Madžarsko. Ker sta se ustavila najprej v Lendavi in se pogovarjala s tamkajšnjo madžarsko narodnostno skupnostjo, nas zanima, ali so govorili tudi kaj o - porabskih Slovencih in sploh nas zanima, ali so prekmurski Madžari kdaj madžarskim politikom in kulturnikom povedali, kaj imajo vse oni in česa vsega nimajo Slovenci na Madžarskem! Mi smo v Stopinjah tudi na to že pokazali. (Kaj so pa govorili ali za svojimi večnimi smehljaji zamolčali naši bivši politiki, ko so hodili na vljudnostne obiske tja čez, pa ni več pomembno. Vemo, da niso dosegli prav ničesar.) L. Peterle je kot sourednik časopisa »2000« pred leti prosil članek o Porabju. Objavili so ga 1978. Po obisku pri predstavnikih žalske županije sta se naša ministra sestala v Monoštru s predstavniki porabskih Slovencev, ki sta jih povabila v Ljubljano, kamor so tudi kmalu prišli na razgovor z vladnimi predstavniki o perečem stanju v Porabju. Vemo le, da je naša vlada obljubila svojo pomoč, natančneje pa ničesar. Vemo tudi, da naša vlada nima toliko denarnih sredstev, da bi npr. omogočila izhajanje slovenskega lista in koledarja v Porabju. (Prejšnje vlade so trošile precej sredstev za podpiranje le ene strani na Slovenskem Koroškem in v Trstu ter okolici, o čemer danes že javno pišejo.) Večkrat smo že poudarili, da je ena od glavnih težav v Porabju pomanjkanje slovenskih izobražencev in zaposlitev tistih, ki jih imajo, doma v Porabju. Zdaj, ko se v novih svobodnejših razmerah na Madžarskem samostojno organizirajo tamkajšnji Hrvati in Srbi, ker stara Demokratična (?) zveza Južnih Slovanov razpada, saj ni resnično in uspešno zastopala njihovih potreb - se morajo tudi Slovenci sami reševati. Ustanovili so sicer že v Monoštru svoje društvo - o tem so vsaj v Delu pisali le nekaj vrstic - toda to društvo bi morali podpreti vsi tamkajšnji šolani ljudje, madžarske oblasti, ki toliko govorijo in pišejo zadnji dve leti o nujnosti dela med manjšinami, ne nazadnje pa tudi naša stran. Želimo jim kajpada vse najboljše in upamo, da bodo tudi kaj dosegli. In kaj se sicer dogaja v Slovenskem Porabju? Dom in šola Novo društvo Slovencev na Madžarskem bo moralo tudi natanko slediti spremembam v slovenskih vaseh: izseljevanju v notranjost države začasno ali za stalno; ženitvi Slovenk z Madžari (kar je bilo doslej najpogosteje) in Slovencev z Madžarka-mi; naravnemu prirastku; številu otrok v šolah doma in v srednjih šolah itn. Najbolj zaskrbljujoče je, da se v slovenskih vaseh naseljuje vedno več Madžarov iz notranjosti države in si tu gradijo začasne (poletne) ali stalne hiše. Tako bodo mogli dokazovati upadanje števila domačega prebivalstva... Sicer pa se življenje v porabskih družinah ni bistveno spremenilo. Pomadžarjevanje pospešujejo naprej otroški vrtci, kjer slovenščine takorekoč ni - žaljivo je, da govorijo v materinščini z otroki le nekaj minut! Vse se dogaja v družinah tudi nevidno: koliko otrok izgubi mogoče v enem šolskem letu tisto malo narodne zavesti, kolikor so je imeli? Mogoče jo pa kateri pridobi pri pouku slovenščine, ob branju slovenske knjige? Koliko sploh berejo šolarji slovenski? Tudi to bi morali s pomočjo učiteljev dognati 37 člani novega slovenskega društva! - Nevidno je tudi in bi bilo mogoče spoznati le v daljšem sožitju z družinami ali njihovimi znanci: kako usiha pri starših zavest, da bi morali govoriti z otroki le v materinščini? Ali pa se zgodi tudi kaj obratnega? V šolah se ni zgodilo nič bistvenega na bolje. Ministri za prosveto se v zadnjih dveh-treh letih kar hitro menjavajo in ne utegnejo izpolniti tistega, kar so narodnim manjšinam obljubili. Najprej ustanavljajo »komisije«, te izdelujejo »programe« za delo in vse se vleče do nove spremembe vlade ali ministra. Narod pa živi in čaka... Deklamirajo pa o novih načrtih, pravicah in »bomo, moramo...«, tako kot smo na raznih področjih bili vajeni tudi pri nas. In tako ostane predvsem tim. dvojezično izobraževanje vedno na isti najnižji ravni. Mislili smo, da bo nastop porabskih Slovencev v Ljubljani, kamor jih uradno povabijo vsaka tri leta (toda šele zadnji čas!) prilika za javno in temeljito razčiščenje njihovega položaja, zlasti v šolstvu. Posebno ker je del prireditve bila »okrogla miza o vlogi šole in Cerkve pri ohranjanju narodnostne identitete v Porabju«. Taki razgovori so bili ob tej priliki sicer že prej, čeprav bolj skriti in so jih v tisku komaj omenili. Tudi letošnji razgovor, ki je pritegnil prvič še Cerkev, je bil tako slabo prirejen, da so po tem sestanku nekateri poznavalci Porabja - med njimi sedanji minister dr. Dular - v Delu objavili (tri tedne so čakali na objavo!) sporočilo, v katerem so povedali, da bi se prireditev morala imenovati »Učna ura o tem, kako ne bi smeli organizirati okroglih miz«. Povedali so, da je bila »v preteklosti najbolj zapostavljena slovenska skupnost v Porabju«; da »tudi madžarska politika... skuša uskladiti svojo manjšinsko politiko z evropskimi civilizacijskimi tokovi«. Prireditelji omenjenega razgovora so »zatrli« ugodne okoliščine, ki bi mogle roditi uspešen razgovor, saj niso povabili ljudi, ki so raziskovali Porabje, pisali o njem. Kot vselej prejšnja leta, je tudi zdaj govoril znane reči predsednik županije Vas, član sveta za narodne manjšine, učitelj, nov je bil razgovor med neimenovanima zastopnikoma sombotelske in mariborske škofije o slovenščini v cerkvi v Porabju - toda vse je bil samogovor, »prepričevanje prepričanih, govorjenje več o preteklosti kot o sedanjosti. - Zato ni bilo mogoče priti do odgovora na vprašanje, kaj storiti, da se umik slovenske besede v porabskih cerkvah (pri obredih, verouku) ustavi in da bo slovenske verske literature vsaj toliko kot okoli leta 1900. Opozorila, da bo z umikom slovenske besede iz cerkve dokončno zamrla slovenska beseda v Porabju, so očitno zaman. Obžalujemo, da spoznanja, ki jih je J. Kerčmar kot svetovalec iz Slovenije za šolstvo v Porabju zbral v enoletnem bivanju v Porabju, niso dobila ustrezne teže pri okrogli mizi.« V cerkvah Že v prejšnjem poglavju smo morali preiti tudi k stanju materinščine v cerkvi. Naše oblasti, čeprav opozorjene na pomen tega vprašanja, se niso nikoli zavzele za pravice izumirajoče slovenščine v porabskih cerkvah. Vodilo jih je pač - ne moremo drugače misliti! - prepričanje, da je bolje, da »izumre« vera - otročje upanje, ki so se mu že davno odrekli celo v Sovjetiji, kjer se je ta »revolucionarna« misel porodila (po njihovem mnenju) in od koder so jo naši »revolucionarji« slepo prevzeli - tudi na račun materinščine. V juniju 1989 so prekmurski duhovniki s škofom J. Smejem obiskali Gorenji Senik z grobom župnika Janoša Kuharja in tam maševali v materinščini. Lahko si mislimo, na kakšno veselje slovenskih župljanov. Letos v juliju je škof Smej popeljal martjanski in bakovski cerkveni pevski zbor na Gorenji Senik, tam maševal in pridigal. »Delo« je kar dva dni zapored poročalo, čeprav netočno, ker župnik Kuhar 38 člani novega slovenskega društva! - Nevidno je tudi in bi bilo mogoče spoznati le v daljšem sožitju z družinami ali njihovimi znanci: kako usiha pri starših zavest, da bi morali govoriti z otroki le v materinščini? Ali pa se zgodi tudi kaj obratnega? V šolah se ni zgodilo nič bistvenega na bolje. Ministri za prosveto se v zadnjih dveh-treh letih kar hitro menjavajo in ne utegnejo izpolniti tistega, kar so narodnim manjšinam obljubili. Najprej ustanavljajo »komisije«, te izdelujejo »programe« za delo in vse se vleče do nove spremembe vlade ali ministra. Narod pa živi in čaka... Deklamirajo pa o novih načrtih, pravicah in »bomo, moramo...«, tako kot smo na raznih področjih bili vajeni tudi pri nas. In tako ostane predvsem tim. dvojezično izobraževanje vedno na isti najnižji ravni. Mislili smo, da bo nastop porabskih Slovencev v Ljubljani, kamor jih uradno povabijo vsaka tri leta (toda šele zadnji čas!) prilika za javno in temeljito razčiščenje njihovega položaja, zlasti v šolstvu. Posebno ker je del prireditve bila »okrogla miza o vlogi šole in Cerkve pri ohranjanju narodnostne identitete v Porabju«. Taki razgovori so bili ob tej priliki sicer že prej, čeprav bolj skriti in so jih v tisku komaj omenili. Tudi letošnji razgovor, ki je pritegnil prvič še Cerkev, je bil tako slabo prirejen, da so po tem sestanku nekateri poznavalci Porabja - med njimi sedanji minister dr. Dular - v Delu objavili (tri tedne so čakali na objavo!) sporočilo, v katerem so povedali, da bi se prireditev morala imenovati »Učna ura o tem, kako ne bi smeli organizirati okroglih miz«. Povedali so, da je bila »v preteklosti najbolj zapostavljena slovenska skupnost v Porabju«; da »tudi madžarska politika... skuša uskladiti svojo manjšinsko politiko z evropskimi civilizacijskimi tokovi«. Prireditelji omenjenega razgovora so »zatrli« ugodne okoliščine, ki bi mogle roditi uspešen razgovor, saj niso povabili ljudi, ki so raziskovali Porabje, pisali o njem. Kot vselej prejšnja leta, je tudi zdaj govoril znane reči predsednik županije Vas, član sveta za narodne manjšine, učitelj, nov je bil razgovor med neimenovanima zastopnikoma sombotelske in mariborske škofije o slovenščini v cerkvi v Porabju - toda vse je bil samogovor, »prepričevanje prepričanih, govorjenje več o preteklosti kot o sedanjosti. - Zato ni bilo mogoče priti do odgovora na vprašanje, kaj storiti, da se umik slovenske besede v porabskih cerkvah (pri obredih, verouku) ustavi in da bo slovenske verske literature vsaj toliko kot okoli leta 1900. Opozorila, da bo z umikom slovenske besede iz cerkve dokončno zamrla slovenska beseda v Porabju, so očitno zaman. Obžalujemo, da spoznanja, ki jih je J. Kerčmar kot svetovalec iz Slovenije za šolstvo v Porabju zbral v enoletnem bivanju v Porabju, niso dobila ustrezne teže pri okrogli mizi.« V cerkvah Že v prejšnjem poglavju smo morali preiti tudi k stanju materinščine v cerkvi. Naše oblasti, čeprav opozorjene na pomen tega vprašanja, se niso nikoli zavzele za pravice izumirajoče slovenščine v porabskih cerkvah. Vodilo jih je pač - ne moremo drugače misliti! - prepričanje, da je bolje, da »izumre« vera - otročje upanje, ki so se mu že davno odrekli celo v Sovjetiji, kjer se je ta »revolucionarna« misel porodila (po njihovem mnenju) in od koder so jo naši »revolucionarji« slepo prevzeli - tudi na račun materinščine. V juniju 1989 so prekmurski duhovniki s škofom J. Smejem obiskali Gorenji Senik z grobom župnika Janoša Kuharja in tam maševali v materinščini. Lahko si mislimo, na kakšno veselje slovenskih župljanov. Letos v juliju je škof Smej popeljal martjanski in bakovski cerkveni pevski zbor na Gorenji Senik, tam maševal in pridigal. »Delo« je kar dva dni zapored poročalo, čeprav netočno, ker župnik Kuhar 38 ni umrl pred dvema letoma, marveč že pred tremi in slovenska maša ni bila »prvič po dveh letih«, marveč po enem letu. Tudi se dopisnik ni spomnil na Dolenji Senik in Števanovce, kjer tudi ni slovenske službe božje — ne krstov, porok, pogrebov v materinščini, kar imajo povsod v Afriki, Aziji, vseh ameriških državah, Eskimi itn. V zvezi s tem, da sodi pravica do uporabe materinščine tudi v verskem življenju k temeljnim človekovim pravicam, o katerih se toliko govori zadnji čas, omenimo še iz prej navajanega dopisa šestih strokovnjakov ob razgovoru o slovenščini v Porabju 16. marca 1990: »... celo ugotovitev, da iz Slovenije ni mogoče poslati duhovnika v Porabje. (Pri tem se nam vsiljuje zdravorazumsko vprašanje, kako da lahko delujejo slovenski duhovniki na Madagaskarju, v Tanzaniji, Indiji itd.) Znano nam je, da imamo celo porabskega duhovnika (iz Slovenske vesi), ki pa službuje v sosednji škofiji (Veszprem).« K temu je treba pripomniti, da tudi ta dopis ne omenja slovenskega (ali vsaj slovenščine veščega) duhovnika v Števanovcih, ki pa ne daje ljudstvu, kar je njegovega. Drugič: župnik Š. Šomenek, doma v Slovenski vesi, je začel študirati bogoslovje v Gy6ru (kjer so se učili tudi mnogi prekmurski duhovniki pred ustanovitvijo sombotelske škofije), ker je bilo sombotelsko bogoslovje po vojni od politične oblasti zaprto. Katoliška cerkev na Madžarskem je bila kar najbolj omejevana v svojem delovanju do zadnjih let, zato so pustili le nekatera bogoslovja z omejenim številom študentov. Nato je nadaljeval študij v Veszpremu in Szegedu ter postal duhovnik vespremske škofije. Zakaj ga sombotelski škof ni sprejel ali ni mogel sprejeti? V tistem času so npr. drugega porabskega bogoslovca, J. Zavca, kar izgnali iz škofije in je zdaj kanonik v Vacu. Bolj nas prizadeva, da sombotelski škofje v zadnjih letih, ko je zmanjkovalo slovenskih duhovnikov v monoštrski dekaniji, niso dosegli vrnitve Š. Šomeneka v svojo škofijo. Zadnji čas je, da se to zgodi, ker sicer sombotelski škof ne bo dočakal slovenskega duhovnika, ki bi ga mogel poslati na Gorenji Senik, kakor obljublja. Druga pripomba: misijonarji se sami prostovoljno odločijo, da gredo v »misijonske dežele« na druge kontinente. Da se noben mladi slovenski duhovnik ni odločil, da bi vsaj začasno odšel na Gorenji Senik pred tremi leti, je razumljivo: moral bi znati vsaj nekaj madžarski; od madžarskih političnih oblasti tedaj ni bilo mogoče dobiti hitrega dovoljenja za njegovo naselitev tam; mariborski škof je zahteval, da pošljejo v zameno enega madžarskega duhovnika v Prekmurje in tega niso naredili; končni vzrok pa je pomanjkanje požrtvovalnosti, iz katere bi se vsaj za leto dni odločilo nekaj mladih duhovnikov oditi v ta naš - slovenski misijon. Res, da to iz dušnopa-stirskih vzrokov ni najboljša rešitev, toda bila bi nujna in koristna. Zdaj pričakujemo, kaj bo slovenska politična in cerkvena stran, skupaj z društvom slovenskih Porabcev, čimprej uredila, da bo takoj obnovljena slovenska služba božja z vsemi obredi in z veroukom v Števanovcih, za kar ni nikake ovire! In da bo čimprej prišel na Gorenji Senik slovenski duhovnik! Od tistih treh (kolikor vemo) slovenskih duhovnikov, ki živijo danes na Madžarskem, pa najbrž tudi ne moremo pričakovati, da bi vsak od njih za leto dni odšel na Gorenji Senik. Najvažnejše ob tem pa je poučevanje verouka v madžarščini, kar sta prej župnika Kuhar in Markovič - njuni predniki pa stoletja nazaj - opravljala v materinščini, kar je bilo docela naravno za cerkveno in svetno oblast, čeprav le-ta ni zadovoljno gledala na to pravico. Posledica »napredne« politike madžarskih vlad od 1945, zlasti pa od 1948, ko so zatrli vsako drugače misleče združenje državljanov, pa je tudi načrtno širjenje brezboštva, posebno med mladino. Zato je obisk verouka zadnja leta tako upadal kot priznavanje slovenske materinščine. Madžarski »revolucionarni« politiki so dobro vedeli, česar naši niso hoteli priznati, da bo z izumiranjem slovenščine oslabelo tudi versko prepričanje in življenje in narobe. Tako se dogaja 39 na Koroškem in v Italiji, tako se dogaja tudi v Porabju. In naj bo porabska mladina še naprej prikrajšana za vse znanje o verski kulturi, s katero je prežeta vsa svetna kultura v Evropi, ki ga ji je dajal verouk? Družina, šola in Cerkev so tesno povezani v vzgoji, tudi v ohranitvi materinščine. Ce popusti en člen, popustijo vsi. Ali je župnik Kuhar zaman dal napisati nad svetiščem gorenjeseniške cerkve besede 117. psalma: Hvalite Gospoda vsi narodi-? Ali je dal zaman naslikati prav tam podobi sv. Cirila in Metoda, slovanskih blagovestnikov, ki jima je papež v 9. stoletju dovolil uporabo slovanskega jezika v božji službi? Porabski Slovenci, zadnja ura bije - odločno se zavzemite za pravice slovenskega jezika v svojih cerkvah! Spomnite se na pisatelja, župnika Jožefa Košiča, ki je med vami že pred 150 leti pisal slovenski; spomnite se dolenjeseniškega šupnika Jožefa Sakoviča, ki je prišel pred 65 leti med vas, da bi vam reševal slovenščino v cerkvi in ki je prirejal za tisk Mikloša Kuzmiča Knigo molitveno! Spomnite se na vse svoje slovenske prednike tisoč let nazaj, ki so slovenski molili in peli in ki so jim slovenski pridigali ter jih učili nešteti slovenski in hrvatski duhovniki, ki so se naučili vašega jezika! Vendel Mukič Naše Porabje 1. Prvi porabski slovenski izobraženci Pred drugo vojno v Slovenskem Porabju ni bilo slovenskega pouka v nobeni šoli. Otroci niti med odmorom niso smeli med seboj govoriti slovenski, ampak samo madžarski. Za vsako slovensko besedo je zapela šiba. Po drugi vojni se je stanje nekoliko izboljšalo in vlada je začela zagovarjati pravice narodnih manjšin. Kmalu po vojni je oblast poslala dva Slovenca iz Porabja v Pečuh (Pecs), da bi postala učitelja. To sta bila Gusti Gašpar z Gorenjega Senika, svak slovenske pevke Veronike Gašpar in Jožef Koles iz Ritkarovec. Šolo sta končala, vendar službe nista dobila, ker takratni madžarski šovinistični »gosposki« učitelji v šoli niso hoteli sodelovati z njima, ki sta bila samo tečajnika. V tem času se je za slovenstvo zelo potegoval naš rojak Števan Gašpar, ki je bil prepričan, da bo slovensko Porabje kmalu priključeno k Jugoslaviji in bomo združeni z matično deželo Slovenijo. Širil je tudi slovenski tisk: razne knjige in časnik Slovenski poročevalec in Ljudsko pravico. Tudi moj dedek in moj oče sta že od nekdaj imela naročene Mohorske knjige, ki sem jih prebiral že od otroških let in mi knjižna slovenščina ni delala nikoli nobenih težav. Imeli pa smo tudi domač narečni tisk Novine in Marijin list. Ko pa se je Tito sprl s Stalinom, naši oblastniki pa so Stalinu ostali zvesti, se je začela najbolj črna doba za nas v tem našem porabskem kotu. Z vso silo so se zaganjali v Tita in njegovo vlado in ga imenovali »imperialističnega psa na verigi«. Obmejne straže so streljale druga na drugo in ogradili so nas z najstrože zastraženo mejo in žičnimi ovirami. Nekaterim Stalinovim privržencem se je posrečilo pobegniti iz Slovenije in so v Budimpešti ustanovili časnikarsko društvo in so za porabske Slovence začeli izdajati časnik: Za ljudsko zmago. Druga skupina se je zaposlila pri radiu v Budimpešti, kjer so imeli svojo Slovensko sekcijo. Namen obeh skupin je bil delati čim večjo propagando proti Titovi Jugoslaviji. Oblastniki so v tem času gledali na Slovence v Porabju, zlasti pa na nas Slovence na Gorenjem Seniku kot na nezanesljive in skrite titoiste. Začelo se je hudo preganjanje zavednih Slovencev. 40 Slovenska učitelja Gusti Gašpar in Jožef Koleš, prav tako pa tudi Števan Gašpar so morali kar najhitreje pobegniti v Slovenijo. Števan Gašpar je živel v Soboti in je tam tudi umrl, Gusti Gašpar in Jožef Koleš pa še živita kot upokojenca v Sloveniji. Stanje pri nas se je izboljšalo šele po Stalinovi smrti, ko so odnosi med Madžarsko in Jugoslavijo postali zopet boljši. V Budimpešti so odprli poseben tečaj za slovenske učitelje in leta 1952/53 so se v Narodnostni maturitetni strokovni tečaj vpisali iz Slovenske vesi: Jožef Lang, Irena Pavlič, Ilona Korpič, z Gorenjega Senika pa Bela Labricz in podpisani Vendel Mukič. Naslednjega leta 1953/54 pa se je v ta tečaj vpisal še Karel Krajcar iz Števanovec. Vsi smo tečaj končali in leta 1954 smo se vpisali na Višjo pedagoško šolo v Budimpešti. Že pred nami pa je na Gorenjem Seniku v osnovni šoli knjižno slovenščino učil ravnatelj šole, po rodu Hrvat, Andraš Csabai, po končani Višji pedagoški šoli pa Jožef Lang, toda kmalu so ga premestili iz našega Porabja globoko v Madžarsko v Szčkesfehervar (Stolni Beligrad). Za njim je poučevanje slovenščine prevzela slovenska rojakinja Erika Glancz, ki je tudi odbornica Demokratične zveze Južnih Slovanov. V novejšem času odhajajo porabski Slovenci v Maribor in Ljubljano, da si pridobijo temeljito znanje knjižne slovenščine. 2. Izseljevanje Slovencev iz Porabja Rakošijeva madžarska vlada je leta 1950 začela izseljevati Slovenske družine iz Porabja. Nekatere zaradi »titoizma«, z drugo besedo zaradi trdne slovenske zavesti, druge pa je smatrala za kulake, to so bili tisti, ki so imeli nad 25 oralov zemlje. Ti so bili na posebni občinski listi in so jih čez mero obdavčevali in jim nalagali izredna bremena pri obvezni oddaji pridelkov. Potem pa so jih izselili v notranjost države. Iz Porabja je bilo izseljenih veliko slovenskih družin. Žal natančnega števila ne vem, vendar ga lahko slutimo iz števila odseljenih na Gorenjem Seniku. Z Gorenjega Senika je bilo izseljenih trinajst družin. Devet družin so izselili kot kulake, torej kmete z več kot 25 orali zemlje, štiri družine pa so bile odpeljane zato, ker je ta ali oni družinski član bil osumljen, da je sodeloval s prekmurskimi partizani. Čeprav je bil osumljen samo en član, so odpeljali vso družino, starše, otroke, brate in sestre. Izseljevali so jih ponoči. S tovornjakom je prišla komisija za državno varnost, z njimi je bil vedno tudi občinski predsednik, z razbijanjem po vratih so jih zbudili in jim dali pol ure časa, da lahko vzamejo s seboj obleko, drugega nič. Nagnali so jih z otroki vred na tovornjak, kakor nakladajo živino na vagone in odpeljali so jih na Hortobagyske planjave. Tam so jih pustili pod milim nebom, dokler jim niso poiskali kje kakšno delo. Naši ljudje so ostali v izgnanstvu vse do leta 1956, ko so se smeli vrniti, toda ne na svoje domove, pač pa so se razkropili po Železni županiji, največ v Hosszupere-sztegu, kjer so delali na državnih posestvih. Šele pozneje so se lahko vrnili na svoje domove, ki pa so jih našli popolnoma opustošene, saj je država in občina v njihovi odsotnosti vse pobrala. Ničesar po povratku niso dobili nazaj, niti jim ni bila povrnjena škoda. Na Gorenji Senik se je vrnilo enajst družin, dve sta nekje ostali. Toda tudi ti, ki so se vrnili, niso vsi doma, saj so nekateri nad zapuščenostjo doma obupali in si poiskali službo drugod. Nekaj mladih se je tudi poročilo z Madžarkami in so se izselili iz Porabja. Koliko gorja in strahu so preživeli Slovenci v Porabju zaradi izseljevanja, se ne da popisati; ne samo tisti, ki so bili odpeljani, ampak vse družine, ki so noč za nočjo prisluškovale, če se ne bo tovornjak ustavil mogoče pred njihovo hišo. 41 Vilko Novak Narodnjak in umetniški fotograf Mirko Lenaršič Med našimi pozabljenimi, zaslužnimi rojaki je tudi župnik Mirko (Imre) Lenaršič (Lenarsich), rojen 13. nov. 1882 (isto leto kot dr. Franc Rogač in bratonski Števan Kuhar) v Gornjih Slavečih, blizu rojstnega kraja Mikloša Kuzmiča. Danes žal ne živi nihče več od njegovih znancev, ki bi nam vedel kaj več povedati o njem. Prej pa smo kar pozabili nanj tudi tisti, ki smo poznali vsaj njegovo ime. Za duhovnika je bil posvečen 1906 v Sombotelu, nato pet let kaplan pri dr. Ivanocyju na Tišini; medtem je postal 1909 doktor cerkvenega prava. Od 1911 do 1913 v Soboti, od tega leta župnik na Dolenjem Seniku do 1924, ko je prišel na njegovo mesto Jožef Sakovič, turniški župnik, ki je tu umrl 1931 kot zadnji slovenski duhovnik. V Kalendarju Srca Jezušovoga za 1910. leto smo brali njegov članek Naša kniževnost (49-51), v katerem je naštel imena nekaterih prekmurskih pisateljev in njihova dela. Spis dokazuje, da se je zanimal za našo preteklost in gotovo je zbral precej naših starih knjig, saj so nekatere ohranjene še v njegovi zapuščini v Ny6geru. Mogoče je še kaj napisal v naše liste pred letom 1919, toda brez podpisa. V Slavičevi knjigi Prekmurje (1921) beremo, da sta gorenjeseniški župnik Geza Tuli in dolenje-seniški Mirko Lenaršič tudi podpisala izjavo prekmurskih katoliških duhovnikov z dne 14. januarja 1919, ki je terjala avtonomijo za prekmurske Slovence na Ogrskem. Navaja »Novine« z dne 2. febr. 1919: »Narodni svet je nastavlen 16. januara v Sakalovcih (ob Rabi). Za predsednika... je ednoglasno odebran Dr. Mirko Lenarsich, plebanoš na Dolnem Siniki« (45-46). Tu ga je gotovo obiskal poleti 1918 dr. Slavič, ko se je mudil v Porabju, kar omenja v svoji knjigi na str. 96. Dr. Slavič je v svoji razpravi Narodnost in osvoboditev Prekmurcev (Slovenska krajina, Beltinci 1935, str. 60) zapisal tudi dejstvo: »Prekmurski katoliški duhovniki so po prevratu snovali Narodne svete. Tak je bil tudi v Sakalovcih ob Rabi, čigar predsednik (to je bil dr. Lenaršič, pa ga Slavič tu ne imenuje, da ne bi imel težav na Madžarskem) je prišel nekoč tudi v Maribor k Narodnemu svetu po informacije, kakor so drugikrat to storili tudi Slovenci iz Sv. Gotharda (=Monoštra). Vse to je znamenje, da so se tudi rabski Slovenci z drugimi prekmurskimi Slovenci čutili eno«. 42 Lenarčičev posnetek pokrajine Dr. Lenarčič se od jeseni 1919, ko so slovenske vasi v bližini Monoštra ostale na Madžarskem, gotovo ni dobro počutil, saj mu je bilo onemogočeno obiskovati sobrate v Sloveniji, niti prekmurskih Novin ni mogel dobivati, kaj šele druge slovenske liste in knjige. Tudi Madžari ga niso prijazno gledali zaradi njegove slovenske zavednosti. V svoji majhni župniji pa je imel tudi precej nemški govorečih vernikov, saj je bila ob avstrijski meji. Zaradi vsega tega mu je bilo prav, da se je mogel 1924 umakniti na madžarsko župnijo Nydger v bližini Sombotela, čeprav mu je bilo težko zapustiti slovenske vernike. Na novi župniji je vzljubil svoje vernike, ki se jim je, posebno še otrokom, znal približati s prijaznostjo in razumevanjem za njihovo življenje. Tu je umrl 17. avg. 1966. Še danes ga imajo v lepem spominu. To njegovo razumevanje soljudi je bilo povezano tudi z njegovim ljubiteljstvom — s fotografiranjem. Žal ne vemo nič natančnega o začetkih njegovega zanimanja za fotografijo in niti ni natančneje opisano to njegovo delo. Edino, kar poznamo, je krajši članek sombotelskega fotografa Imreja Totha v časopisu Vasi szemle 1989, 283-87, v katerem je objavil tudi trinajst njegovih fotografij iz Nydgera in okolice. Po tem članku (Ljubiteljski fotograf iz prve polovice stoletja) povzemamo, da je bil »odličen fotograf ljubitelj«. V hišah njegove župnije je 1964 našel na stenah mnogo odlično narejenih črno-belih ali rjavih fotografij, ki so prikazovale tedanje ljudi ali njihove prednike v kmečkem okolju med vojnama. Ko je fotograf obiskal župnika Lenarčiča, je naredil le-ta nanj s svojo osebnostjo globok vtis. Takoj mu je začel predavati o gledanju na predmete, o občutljivosti slikanja. Sedel je ob peči, fotografski aparat je bil na stojalu - in župnik je fotografiral ogenj v peči. »Vznemirjale so ga barve gorečih polen, plamen ognja in čudne oblike dima - še osemdesetletnika. Potrpljenje, veselje do preskušanja je ohranil tudi v tej častitljivi starosti, saj se je barvna tehnika tedaj šele začela razvijati. - Po njegovi smrti ... so 43 se tudi njegove fotografije porazgubile. Danes je že nemogoče prikazati njegovo bogato življenje in delo. Preostale fotografije sem izbral deloma od tistih, ki so ostale na župnišču v Nybgeru, deloma pa v vasi. Bil je uspešen fotograf. Na več razstavah je dobil nagrade (odlikovanja, priznanja). V nekem pismu iz začetka stoletja npr. so mu čestitali k uspehu, ki ga je dosegel 1909. leta na pariški razstavi. Pokrajinski posnetki Mirka Lenaršiča Velik del fotografij, ohranjenih v nydgerskem župnišču, pa priča že o njegovi dejavnosti v 1930-ih letih. Te so različne velikosti in kakovosti. (Ko sva 1966 s pok. Ivanom Škafarjem bila tam, sva videla na vrhu stene velike župniške veže nekako vijoličaste fotografije - ne spominjam se ne predmetov na njih in ničesar drugega, ker sem bil presenečen, da je take stvari delal dr. Lenaršič. V. N.). Med njimi so take, ki so jih vrnili z razstave in imajo na hrbtni strani napis: »Ni na prodaj«. Našel sem povečini le delovne primere, ki sem jih za objavo preslikal. Ti skupaj dajejo pregledno podobo o njegovi bogati dejavnosti. Bil je predvsem umetniški razlagalec svojega okolja. Nekateri predmeti na njih se stalno ponavljajo, tako kmečko delo, vaško življenje, kar ima dokumentarno vrednost. Zelo je ljubil otroke, zato najdemo v njegovem delu mnogo otroških portretov. Posebno nas prevzamejo podobe Ciganov. Tudi na neki razstavi v Sopronu so nagradili njegove otroške podobe. Njegov ljubi predmet je bila Raba, ki jo je slikal pozimi in poleti. V starejši dobi so ga privlačevala tudi tihožitja. Svoja potovanja je ovekovečil v umetniških slikah, ki pričajo o njegovem osebnem gledanju. Njegovi posnetki narave so pesniško navdihnjeni. Dramatsko moč izžareva njegov portret umirajočega kmeta. Na sopronski veliki mednarodni razstavi, kjer je bil odlikovan, so razstavljali umetniški fotografi iz 25 držav. Priznanje je dobil tudi na razstavah v Budimpešti in Di6sgy6ru. V Nydgeru in okolici še danes z veliko ljubeznijo hranijo njegov spomin. Ta okolica ga priznava za svojega dušnega pastirja, ki je prišel s slovenske zemlje. Ustno izročilo 44 Iz ciganskega življenja - posnetki Mirka Lenaršiča hrani njegovo zanimivo, ljubezen izžarevajočo osebnost. Na hjegovem grobu je stalno sveže cvetje. O družbenem spoštovanju fotografiranja priča katalog državne razstave v Sombo-telu 1942, ki se je je udeležilo 278 umetniških fotografov - med njimi Lenaršič - s 1800 črno-belimi in 48 razstavljalcev s 456 barvnimi slikami. Dr. Mirko Lenaršič je bil eden izmed redkih prekmurskih izobražencev, rojenih v preteklem stoletju, ki so pa živeli še v naših dneh na Madžarskem, toda ohranili so svojo ljubezen do svojega jezika, naroda in domovine. Lenaršič je bil tudi med tistimi, 45 ki so si prizadevali narediti tudi kaj več poleg svojega poklica. Nekateri so bili znanstveniki, on je bil umetnik, ki bi nam bil ohranil mnogo podob o življenju na Goričkem in v našem Porabju, ko bi mu bilo dano ostati tam. Kot delo mnogih drugih - ne le prekmurskih - naših rojakov, je tudi njegovo ostalo v domovini neznano. Zaman smo pred leti po društvu naših fotografov skušali dobiti podatke o njegovem delu. Sedaj se ga je k sreči spomnil madžarski strokovnjak in nam povedal, kako se je Lenaršičevo umetniško delo porazgubilo - tisto, ki je še v razvidu ohranjeno, pa se bo tudi porazgubilo, kot je to že stara »kulturna« navada nekulturnih sodobnih ljudi. Ali bo sobočki muzej skušal rešiti vsaj nekaj njegovih fotografij in mogoče njegove slovenske knjige, ki bodo v Ny6geru gotovo propadle?! Bo naš muzej obesil med njimi tudi njegovo sliko, da bo govorila sedanjim in prihodnjim rodovom o nekem našem kulturnem duhovniku? Koliko bi bil vedel dr. Mirko Lenaršič povedati o svojem življenju in o dogajanju med Slovenci ob Rabi, ko bi ga bil kdo pravočasno povprašal o vsem tem. Žal - tudi to je zamujeno za vedno. P. Štefan Balažič Svetloba nad senco družine Soboti, 22. aprila 1989 in 21. aprila 1990, bosta ostali zapisani v zgodovini mariborske škofije kot pomembna dneva. 22. aprila 1989 so se v prijazni škofijski avli v Mariboru zbrali člani škofijskega zbora z vseh koncev in krajev naše krajevne Cerkve. Okrog 240 navzočih zborovalcev je sestavljala pisana družba različnih uniform in poklicev: duhovniki, redovniki in redovnice, pastoralni delavci ter izvedenci za zakonska in družinska vprašanja. Vsi zbrani smo prišli v Maribor z namenom, da bi v skupnem iskanju in pogovoru odkrivali možnosti za lepše, bogatejše, plodnejše in rodovitnejše zakonsko in družinsko življenje. 21. aprila 1990 je na Slomškovem grobu v mariborski stolnici donela zahvalna pesem in molitev ob koncu 2. zasedanja škofijskega zbora, ki je oblikoval smernice zakonske in družinske pastorale. Priprava škofijskega zbora Škofijski zbor je bil zasnovan tako, da je imelo njegovo delo in razmišljanje svoj začetek na terenu in v konkretnem vsakdanjem življenju. V ta namen je Pastoralna služba pripravila gradivo in ga razposlala župnijam za pogovore in razmišljanje ŽPS, družinam, posameznim duhovnikom, redovnikom, redovnicam in laikom, raznim skupinam in občestvom. Prispevke predelanega gradiva so posamezniki in različne skupine vračali Pastoralni službi. Več kot 100 dopisov in vse zbrano gradivo je posebna skupina uredila in ga razposlala vsem članom škofijskega zbora kot delovno gradivo in izhodišče razmišljanj, pogovorov in iskanj 1. zasedanja škofijskega zbora. Prvo zasedanje škofijskega zbora Valovanje, razmišljanje, iskanje, osveščanje, itd., ki je bilo navzoče v času priprave na škofijski zbor, je 22. aprila 1989 napolnilo škofijsko dvorano v Mariboru. Zborovalci so spregovorili o družini in zakonu temeljito, neizprosno iskreno, odprto 46 in jasno. Razmišljali so o »krščanski družini« v petih tematskih krogih: življenje v zakonu in družini, verska vzgoja in življenje, vzgoja za ljubezen, pastoralno spremljanje zakona in družine ter diakonija. Vsak tematski krog je bil razdeljen na več točk. Na začetku vsakega tematskega kroga, so bila postavljana vprašanja, nato so se začeli vrstiti govorniki, ki so že naprej prijavili svoje pisne pripombe. Za njimi so prišli na vrsto še drugi. V 72 nastopih je dihala razveseljiva zgovornost, odkrit pogled resnici v oči, iskrena soodgovornost za jutrišnjo podobo naše družine in odkrivanje ran naših družin. Npr.: Število rojstev in porok upada, povečuje pa se število pogrebov in razvez. Število krstov upada, narašča pa število krstov in civilnih in izvenzakonskih skupnosti, kar postavlja pastoralo pred nove naloge. Negativnih vplivov na zakonsko in družinsko življenje je vedno več: miselnost uspešnosti pred miselnostjo biti, prestiž, porabništvo. Oče in mati velikokrat nimata, večkrat pa si ne vzameta časa za otroke. Otroci so obremenjeni s šolskimi in izvenšolskimi obveznostmi. Vse to ustvarja napetost, nepotrpežljivost, ponekod celo nasilnost. Tako je večkrat ta ali ona družina urejena, celo zgledna na zunaj, na znotraj pa razbita. Prav tako je škofijski zbor razgrnil versko življenje naših družin in ugotavljal, da je val razkristjanjenja v veliki meri zajel tudi verne družine. Veča se število družin, v katerih versko živi le del njenih članov ali pa le občasno prakticirajo versko življenje in v katerih je en partner veren, drugi ne. Mnogi živijo v izvenzakonskih skupnostih, ne malo število je razvezanih in ponovno poročenih. Družinska molitev je v veliki meri utihnila, obisk nedeljske maše se je zmanjšal. Vse to povzroča upadanje čuta za duhovne vrednote pri odraslih, predvsem pa otrocih, ki nimajo vzorov in zgledov pristnega in praktičnega krščanstva. Razmere sodobnega časa povzročajo vzgojiteljem, še bolj pa staršem velike težave pri vzgoji. Starši preživijo veliko časa zunaj družine. Otroke močno »vzgajajo« šola, televizija, ulica, kino, vrtec in drugi dejavniki. Mladi ne najdejo vedno odkrite, pristne, razumevajoče in odločne besede. Zato se lovijo in iščejo najrazličnejše nadomestke, kar jih ne bogati in jim ne osmišlja življenja. Naglica in pohlep po bogastvu ubijajo medsebojne odnose v zakonih in družinah, med sosedi in na delovnih mestih. Toplina in sprejetost, ljubezen in dobrota se umikajo nepotrpežljivosti in nervozi, odtujevanju in mrzloti. Posledica vsega tega je, da se ohlaja in ledeni čut za sočloveka in za življenje, bodisi da je že rojeno ali še v zavetju materinega telesa - svetišča. Ob vseh teh razmišljanjih sem imel vtis, da je škofijska dvorana postala binkoštna dvorana, v kateri je spregovoril Duh in zagorelo novo upanje, upanje, ki opogumlja, dviga, povezuje, navdihuje, omogoča rast. Vesel sem bil, da so se zborovalci dotaknili tudi naših družbenih razmer in izražali zahteve, naj škofijski zbor ne molči, temveč zakriči v naš družbeni in ves slovenski prostor ter zahteva tiste spremembe, ki bodo omogočale vzgojo in rast takih človeških, kulturnih in verskih vrednot, ki bodo osnovni človeški skupnosti, tj. družini pomagale graditi občestvo osrečujoče človeške topline ter pele melodijo odrešujoče ljubezni. Drugo zasedanje škofijskega zbora Med prvim in drugim zasedanjem je poteklo kar celo leto. Tajništvo škofijskega zbora je uredilo gradivo in prispevke s prvega zasedanja ter pripravilo osnutek za sklepno zasedanje. Način dela in namen sklepnega zasedanja je bil drugačen od prvega. Usmerjen je bil v izdelavo smernic pastoralnega dela z zakonci in družinami. Najprej je bilo 47 predstavljeno posamezno poglavje in smernice, nato je sledil pogovor, dopolnitve in predlogi za spremembo besedila. Zborovalci so se k besedi javljali kar neposredno v dvorani. Delovno predsedstvo je sprejemalo pripombe in predloge, na koncu razčiščevanja pa zborovalce povabilo h glasovanju z dviganjem rok. Smernice, tj. listina škofijskega zbora, imajo pet delov. Prvi govori o podobi zakona in družine v družbi in Cerkvi in ga sestavljata dve točki. Drugi predstavlja versko življenje v zakonu in družini. Tretji obravnava vzgojo za ljubezen. Četrti je posvečen pastoralnemu spremljanju zakona in družine. Peti, tj. zadnji del govori o diakoniji kot služenju družine. V sklepnem zasedanju škofijskega zbora je mogoče podčrtati naslednje poudarke in naloge: Precej delegatov je predlagalo ustanovitev »družinskega« centra v Mariboru, kjer bi zakonci našli pomoč v stiskah in kjer bi se usposabljali pastoralni delavci za delo z zakonci in družinami. Nekaj smernic govori o zakonskih skupnostih in njihovih težavah: versko mešanih zakonih, izvenzakonskih skupnostih, samo civilno poročenih katoličanih, razvezanih in ponovno poročenih ter razvezanih a ne ponovno poročenih zakoncih, o posebnih stiskah, odgovornem starševstvu. Oznanjevanje mora pravilno ovrednotiti zakonsko in družinsko življenje ter jasno nakazati krščanska načela. Treba pa je nagovoriti in voditi v Cerkev tudi tiste, ki ne živijo v urejenih zakonih in ne morejo pristopati k zakramentom. Pri graditvi lepega zakonskega in družinskega življenja ima pomembno vlogo molitev, družinsko bogoslužje, nedeljska maša, rast v veri, kultura vikenda, vzgoja za ljubezen, pastoralno spremljanje zakona in družine ter služenje bližnjemu -diakonija. In kaj sedaj? Škofijski zbor je za nami. Zapisanih je mnogo lepih misli, oblikovanih 32 uporabnih smernic. Ob tem Marija Ramšak iz Koroške takole razmišlja: »Vprašajmo se, komu bomo vse to posredovali, s kom uresničevali? Ugotavljamo, da je vernih družin vse manj, odnosi v mnogih pa vse slabši. Zdaj je vrsta na nas, ki nam je uspelo ohraniti vsaj malo Kristusovega duha«. Komu bomo vse to posredovali in s kom uresničevali? To je pereče vprašanje tudi za naš svet ob bregovih Mure. Župnijske statistike zgovorno pričajo, da je rojstev manj kot pogrebov. Izzivalna so dejstva, da je po naših vaseh vedno več hiš praznih. V prelesti vaške idile, kjer je žuborelo življenje, se vedno bolj naseljuje molk kot znanilec umiranja. Tudi tam, kjer je še življenje doma, je skoraj utihnila radost in veselje, zadovoljstvo in smeh. To pomeni, da se življenja ne veselimo več? In posledice? Kdor se ne veseli lastnega življenja, ga ne privošči tudi drugemu. Eno in drugo dejstvo vodi v smer samouničenja. Še vedno upam, da bo zelena dežela ob Muri številčno oživela in se bo v njej zopet naselilo veselje nad življenjem. 48 B. B. Svetek slovenske besede v Kanadi Že konec prejšnjega stoletja so mnogi »vogrski Slovenci« odšli v Združene države Amerike za zaslužkom; nekateri so se vrnili, mnogi pa so ostali tam in ustanovili celo svoje župnije (v Betlehemu, Clevelandu), njihovi potomci pa so povečini že pozabili slovenščino. Po zadnji vojni, ko nam je vendar bil doma obljubljen nekak »raj na zemlji«, pa se je mnogo naših rojakov izselilo tudi v Kanado in Avstralijo, da o evropskih državah ne govorimo. Vse te skupine hvalevredno gojijo slovenski jezik, pripadnost k slovenski narodni skupnosti - toda kako dolgo še? Zato se veselimo vsakega njihovega prizadevanja, da bi spoznavali našo preteklost, delo naših zaslužnih ljudi in da bi svojim otrokom posredovali ljubezen do materine besede. V Stopinjah 1989 smo brali izčrpno poročilo F. Tementa o življenju naših rojakov v Chikagu in Torontu v Kanadi, v lanskem letniku pa je isti dekan in črensovski župnik opisal, kako so Slovenci v Torontu počastili spomin na pisatelja Mikloša Kuzmiča 30. X. 1988, ob 250-letnici njegovega rojstva, obenem pa brali tudi iz del drugih prekmurskih pisateljev. To je bila prva velika prireditev te vrste med njimi - »enkraten dogodek«, piše F. Tement. Čez leto dni, 12. novembra 1989, so se v dvorani pri Mariji Pomagaj v Torontu spomnili osemdesetletnice svojega rojaka, prof. dr. Vilka Novaka. Zbralo se je nad 200 prekmurskih in drugih Slovencev, s katerimi so sorodstveno ali prijateljsko povezani. V tiskanem sporedu prireditve so zapisali, da se bodo rojaka spomnili »s kulturnim večerom prekmurskih ljudskih pesmi, vezane in nevezane besede v domačem narečju, obenem se bomo poklonili slovenski kulturi dežele med Muro in Rabo, ki se je ohranjala skozi stoletja v pesmi, pripovedi ter govorici ljudi«. Kje se je v zadnjih letih (desetletjih!) zbralo v Prekmurju dvesto ljudi, ki bi zbrano poslušali tak program, kakršnega so poslušali naši rojaki v Torontu? Pevska skupina je nastopila trikrat in zapela šest prekmurskih pesmi, glasbena skupina pa je zaigrala »venček viž Okrogline slovenske«. V prvem delu nastopa so recitatorji prebrali iz Košičeve knjige Zobrisani Sloven i Slovenka med Mtirov i Rabov poglavje »Compernija čalerija - sama ciganija«, iz M. Kranjca Povesti o drobrih ljudeh in J. Zadravca besedilo Ko v gluho noč je veter žalost tulil. V drugem delu pa so recitirali L. Kozarja članek o V. Novaku, J. Smeja sonet njemu in Novakov spis Slovenstvo prekmurskih pisateljev. Na programu so natisnjena imena okoli 30 pevcev, godcev in recitatorjev. Kakor za prireditev v spomin Mikloša Kuzmiča, tako ima tudi za to prireditev, ki so se je udeležili rojaki iz oddaljenih krajev Kanade, največ zaslug Lujz Žižek. Kajpada gre vse priznanje tudi vsem drugim sodelujočim, ki niso le za kratke ure prestavili svoje rojake v domače kraje, marveč so s svojim petjem in branjem naših pisateljev zbudili v njih čustva in zavest, ki jih bodo spremljala še dolgo, predvsem pa jih nagibala, da bodo posredovali slovensko materino besedo in ljubezen do domače krajine in njene kulture ter do vsega slovenstva - svojim potomcem. Pri tem pa jim bo v veliko pomoč tudi naš slovenski tisk, ki ga naj vzljubijo mladi Slovenci, koder že so v širnem svetu. Mogoče pride čas - in živimo vendar v času človekovih pravic, pa tudi dolžnosti... - ko se ne bo že drugi rod slovenskih izseljencev potujčil, marveč bo rod za rodom ponosno, zavedno, z ljubeznijo do prednikov in domovine, iz katere so izšli, gojil materinščino in slovensko omiko. Pri tem pa jim mora v veliko večji meri kot doslej pomagati tudi domovina! 49 jz Popotovanje med Muro in Rabo »Doživel sem osebno prelest te dežele, odkrival dobroto in globoko vero njenih ljudi« (nadškof A. Šuštar) Že kdaj si je zaželel bolj od blizu spoznati deželo in ljudi med Muro in Rabo. Naposled tja do Martinja in Hodoša, Lendave in Grada se razprostira njegova metropolija, a povsem upravičeno tudi v Porabje, kajti tudi tam se ljudje še vedno čutijo Slovence. Naša beseda tam še ni povsem izumrla. V dnevih pred velikim šmarnom se je bil namenil obiskati te kraje in ljudi prvi mož Cerkve na Slovenskem, Alojzij Šuštar, nadškof in metropolit, s prijateljem in bratom v škofovski službi, rojakom iz Prekmurja, Jožefom Smejem. Ljubljana, 13. avgusta. Na začetku poti sva se priporočila angelom varuhom in božji Materi Mariji. Le nekaj besed sva spregovorila, potem pa sva se kmalu za Trojanami predala molitvi rožnega venca. Prisedel je v Mariboru brat v škofovski službi, Smej. S sopotnikom iz Ljubljane, nadškofom, je izmenjal besedo dve škof Kramberger; zaželel jima je srečno in uspešno popotovanje, vozniku božje varstvo in preudarno vožnjo predvsem na ovinkih. Radenci. Cerkev sv. Cirila in Metoda. Ta postaja sicer ni v potovalnem načrtu škofa Smeja, pa je vsekakor vredna ogleda; upravlja jo nadškofov rojak, salezijanski duhovnik Franc Levstek. Cerkev še ni dokončno opremljena, vendar je lepa, prijazna, svetla, vabljiva. Prijazna in zares lepa cerkev; bila bi škoda, če bi je ne videli - je svoje zadovoljstvo izrazil nadškof, potem ko smo nadaljevali pot čez Muro. Videl boš, dragi metropolit, na naši poti veliko lepih stvari - je dejal škof svojemu sopotniku; za en sam meter tega popotovanja ti ne bo žal. Pred cerkvijo v Radencih 50 Drevored kostanjev ju je zajel pred cerkvijo Marijinega rojstva na Tišini; navrgli so se jima kot skrivnostni menihi, zatopljeni v rokopis večnosti. Lepa, veličastna gotska cerkev, ena najpomembnejših v Sloveniji. Dolga povojna leta že tu župnikuje Janez Gregor. V svoji častitljivi dobrohotnosti se je bližal romarjema... Oprostita. Cerkev sem imel zaklenjeno. Nikoli prej je nisem zaklepal. Pred kratkim pa so nam nepridipravi odnesli mikrofon z oltarja, pa smo bolj previdni. Bogve, če nimajo še kaj drugega v načrtu. Župnik Gregor, prisrčen, prijazen, prijateljsko odprt za vsako dobro stvar, je predstavil svetišče, čisto, svetlo, prenovljeno. Leto za letom kaj obnavljamo - je rekel od koncila sem prilagajamo bogoslužni prostor, da bi se ljudje bolj počutili kot eno samo občestvo. Z dobro mislijo sta se romarja poslovila od Najsvetejšega in od župnika Gregorja, želeč božjega blagoslova njemu in vsemu tišinskemu občestvu. Sobota - še 'vedno ima vzdevek »Murska«, čeprav se mnogi znameniti Prekmurci borijo proti temu vzdevku in tej metropoli prekmurskega dela Slovenije rečejo samo Sobota. Le nekaj dni so v hiši pri Klarovih sestre in gojenke družbe Hčera Marije Pomočnice; hišo jim je darovala priletna gospa, da bi bile sestre navzoče tudi v tem delu Slovenije. Sopotnik iz Ljubljane se jih je še posebej razveselil, saj se je bil z njimi srečal že v nedeljo, 5. avgusta, na Bledu. Soboškega župnika Franca Režonja ni doma, kaplan nas uvede v cerkev, lepo, prostorno - duhovno središče velike soboške župnije sv. Nikolaja, prvič izpričano konec trinajstega stoletja, ko je zanesljivo bila že tudi župnijska cerkev. Škofu Smeju zdrvijo spomini z dolgoletne dušnopastirske skrbi za soboške kristjane. Ob Pavlovem spomeniku 51 Pred cerkvijo sv. Jožefa na Cankovi se je župnik Anton Fakin pogovarjal s starejšo ženico. Oba sprejmeta romarja z izrazi veselja. Župnik je romarju predstavil župnijsko cerkev. Prve vesti o bogoslužnem prostoru potrjujejo viri iz štirinajstega stoletja, okenske poslikave sedanje cerkve pa so delo akademskega slikarja Staneta Kregarja. V neposredni bližini cerkve, v spominskem parku, pa je doprsni kip domačina Avgusta Pavla (+1946), prvega znanstvenika, ki ga je dalo Prekmurje, pesnika v prekmurskem narečju in madžarskem knjižnem jeziku. Tod je župnikoval v letih 1858 do 1909 Jožef Borovnjak, plodovit nabožni katoliški pisatelj, ki je prekmursko narečje približal knjižni slovenščini. Poiskal je tudi tesnejših stikov z izobraženci v Ljubljani. Na poti od Cankove do Kuzme se je romarju podarjal razgled po Goričkem. Popotniku, romarju iz Ljubljane, se je tu bolj zaiskrilo oko. Taka je tudi njegova Dolenjska. Od daleč se je odstrl očarljiv razgled, v katerem je vso pozornost pobrala cerkev sv. Jurija. Cerkev je prava lepotica. Ni dolgo, kar je postal tu župnik Martin Vereš. Romarja so ob prihodu prijateljsko obkrožili župnik Vereš, nekdanji župnik Alojzij Gabor, župnik iz Pečarovec Friderik Gumilar ter Verešova sestra. Ogled cerkve. Domneve, da je za kneza Koclja že postavljena prva cerkvica, za njo so bile lesene, sedanja cerkev pa je iz leta 1929, ohranjen je tudi del njene predhodnice, stare vsaj šeststo let. Pred obnovljeno cerkvijo pri Sv. Juriju v Prekmurju Medtem pride telefonski klic, da Kuzme ne smemo izpustiti. Župnik Rudolf Ficko z mamo in drugi domačini nestrpno pričakujejo izjemne romarje. Pot v Kuzmo vodi natanko ob meji. Vseskozi so prijazni gozdovi, tu in tam so obdelana polja. Kuzma. S cerkvijo sv. zdravnikov Kozma in Damijana, zgrajena po načrtih arhitektke Majde Nefimove, s poslikavami akademskega slikarja Lojzeta Perka. 52 Grad s cerkvijo Marije vnebovzete, najkvalitetnejšim arhitektonskim gotskim spomenikom Pomurja; sedanji strop ladje je po zamisli mojstra Plečnika izdelan v letu 1956, oprema pa po načrtih arhitekta Toneta Bitepca. Grad je pražupnija; zanjo govorijo viri iz leta 1208. Prijateljsko srečanje z župnikoma, domačim Štefanom Kuharjem ter Ivanom Camplinom iz sosednjega Martinja. Duhovnikoma ne zmanjka besed. Pripovedujeta o dogodivščinah v teh krajih, vselej prijazno o svojih ljudeh, evangeličanih in katoličanih. Kuhar pove med drugim, da je župnija povsem katoliška, vse naokrog pa so evangeličanska občestva. Marija je ohranila svoje ljudi v katolištvu - skozi dolga stoletja. Popotovala sta romarja naprej. Župnik Kuhar je svetoval pot v smeri Porabja prehod ob Kuzmi, čeprav bo potrebno dvakrat prestopiti mejo: Slovenija-Avstrija-Avstrija-Madžarska. Na meji nič ne sitnarijo, kot so tako navado imeli nekoč. Ob 15.30 sta romarja prispela na Gorenji Senik. Cerkev je zaprta. Srečanje s cerkvenimi odborniki je bilo predvideno za četrto uro. Na pokopališču. Ob grobu dolgoletnega župnika Janoša Kuharja. Romarja molita. Prav tako ob grobu župnika Jožefa Košiča. To sta dva porabska Čedermaca, prvobrarptelja porabskega slovenskega jezika, kulture, narodnega izročila. Zdaj počivata v miru, a tudi slovenstvo v Porabju umira. Slovenska imena na grobovih, verzi v porabski besedi. Čista dekla tu počiva /Jezusova Zaročnica/ Treza Sakovič /Rojena 1. 1867 v Bodoncih/ vmerla kak slilžbenica plebanošova na Gornjemi Siniki 1. 1916. /V celom Žitki službovala,/ Ves zaslužek cerkvi dala /Za Gornji Sinik/. Vsikdar verna čista dobra /K obhajili rada hodla/ Cerkev Kinčila. /Pravi kinč za mater staro/ Močno drži vero Pravo. 53 Obisk na Gorenjem Seniku Trava, rože so močno prerasle nekatere grobove. Tudi na to sta bila pozorna romarja. Navrgla se jima je podoba porabskega umiranja. Pri cerkvi ju je čakal mlajši moški. Odprl je cerkev, pristopilo je še nekaj drugih mož. 54 V Porabju so samo možje cerkveni odborniki. Vesoljna Cerkev še sanjala ni o drugem vatikanskem koncilu, na katerem so koncilski možje prišli na idejo o župnijskih svetih, ko so na tem koncu sveta že imeli cerkvene odbornike, čigar delo se je povsem ujemalo s podobo današnjih - sodobnih - župnijskih svetov. Nad obokom v oltarnem prostoru je velik zapis v slovenskem jeziku: Hvalite Gospoda vsi narodi. To je delo dolgoletnega župnika Janoša Kuharja, porabskega Čedermaca. Od njegove smrti naprej se v cerkvi sliši le madžarska beseda. Iz sosednje vasi prihaja madžarski duhovnik, ki mu ni mar za materino besedo Gorenjeseničanov. Verno ljudstvo zahteva materino besedo v cerkev, zato se je tudi namenilo zgraditi novi župnijski dom za - slovenskega duhovnika. Okrog tisoč Slovencev nas živi v gornjeseniški župniji. Zakaj ne bi imeli v cerkvi vse slovensko in tudi šolo. Zakaj nam iz dneva v dan jemljejo našo besedo. Zakaj nam ne odprejo prehoda pri Martinju. Doklej nam bodo to samo obljubljali. Minulo je že pol stoletja, odkar so nas politiki razdelili. Mi smo z onimi iz Martinja vendarle eno ljudstvo. Zakaj ne bi bili med seboj povezani. Kdo nam krati to pravico. Sorodnike imamo tam, in oni jih imajo pri nas. Romarja sta si ogledala gradbišče, na katerem se že poraja nov župnijski dom. Možje poudarjajo: Sombotelski škof nam je obljubil, da bomo dobili slovenskega duhovnika — zagotavlja v imenu cerkvenega odbora Gy6rvari Istvan. Istvan je povabil romarja in druge može na svoj dom, kjer jih je čakala njegova nadvse gostoljubna družina. Škofa romarja sta s podpisi priporočila njihovo pisno prošnjo za zbiranje denarnih sredstev za gradnjo župnijskega doma. Gradijo sami, stroški gradnje pa so veliki, medtem ko se sami otepajo z revščino. Istvanova žena je sedaj ob obisku dveh odličnih romarjev pripisala: »Dne 13. avgusta 1990 sta bila tu nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar iz Ljubljane ter mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Oba sta videla začetno gradnjo novega župnišča in priporočata s svojim podpisom...« Poleg njunih podpisov so še podpisi cerkvenih odbornikov: Istvan Gyorvdri, Izidor Bajzek, Vendel Draiver, Antal Vouri. Z izrazi globokega spoštovanja se romarja poslovita od prijazne družine. V Monoštru si ogledujeta Marijino cerkev. Opata ni doma, čeprav je vedel, da se bosta romarja oglasila tudi pri njem, zato pa se romarja toliko bolj predata govorici veličastnih fresk Marijine cerkve. Po Hodošu romarja spet sprejme naša prijazna Gorička - zelena, valovita, plodna zemlja. K Pečarovcem, k naselju na večji vzpetini, je vabil smerokaz. Tam se romarja sprehodita okrog cerkve, ko ju nenadoma prestreže glas župnika Friderika Gumilarja. Resnično bi me razočarali, če ne bi prišli - je zrafalil Pečarovčan. Zvabi ju v župnijski dom. Za osvežitev in okrepitev. Sam na hitro pripravi. Ker je on vedno sam. Ker ne mara gospodinje. Ker hoče biti sam, čeprav je včasih samota hujša od neurja. Tu živimo evangeličani in katoličani - je Goričanec govoril naprej - v lepem sožitju; evangeličani se radi udeležijo našega bogoslužja ob cerkvenih praznikih; imamo tudi skupno kapelo, simbol edinosti. Lična cerkvica sv. Boštjana - po domače Sebeščana. Od tod tudi ime naselja: Sebeščan. Na steni spominska plošča z napisom: »V tej cerkvi je bil krščen 16. oktobra 1892 Jožef Kerec, misijonar na Kitajskem, apostolski administrator čaotun-ške prefekture, umrl v Veržeju, 27. junija 1974.« Ena sama pot je še sedaj ob koncu prvega romarskega dneva. Bogojina! Mimo Moravec, evangeličanske cerkve in termalnih toplic. Dan se je nagibal k večeru. Kmalu se je nad zeleno planjavo, vzpenjajočo se v gorice, pokazala gmotna belina 55 Med svojimi v Bogojini - zvonik bogojinske cerkve. Kot odrešujoči svetilnik miru. Moja rojstna vas, pove škof Smej. Tu so njegovi rojaki, in križi nad grobovi dedekov in pradedekov, tu so spomini na vnete dušne pastirje, predvsem na župnika Ivana Bašo, pri katerem je preživel svoje otroštvo Vilko Novak, univerzitetni profesor v Ljubljani; križi let so na njem, pa vendar je še dejaven v svojih snovanjih. Mlad, delaven, za poslanstvo Cerkve vnet duhovnik, bogojanski župnik Stanislav Zver je sprejel romarja. Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda. V večerni uri so jo verniki napolnili. S kora je zborovska pesem pozdravljala najprej slovenskega metropolita. Župnik Zver je strnil v svoj pozdravni nagovor veselje, čast in spoštovanje vsega občestva, da ima v svoji sredi metropolita iz Ljubljane, z rojakom škofom Smejem hkrati ter več duhovniki samoševalci. Veliki romar je v svoj pozdravni nagovor vpletel vtise svojega popotovanja. »Hotel sem spoznati te vaše kraje še iz posebnega razloga. Ko sem namreč obiskoval naše rojake po svetu - v Avstraliji, Kanadi, v ZDA, v Argentini, v evropskih deželah - sem se srečeval tudi z vašimi rojaki iz Prekmurja. Povedati vam moram, da so bili predvsem vaši rojaki tisti, ki so bili najbolj zvesti veri in svojemu narodnemu prepričanju, hkrati pa tudi najbolj povezani med seboj. Pripovedovali so mi, razlagali, kje da je njihov rojstni kraj, spraševali, če sem že bil tam. Vselej so mi naročili pozdrave in najboljše želje za domače. Vsem sem tudi obljubljal, a šele danes izpolnjujem te obljube.« 56 Prekmurje je prispevalo velik delež v kulturno zakladnico slovenskega naroda. Tudi o tem je spregovoril metropolit. »Vaši kraji so dali slovenskemu narodu veliko pomembnih pisateljev, pesnikov, kulturnih delavcev, znanstvenikov, politikov. Zatorej ima Prekmurje poseben delež v slovenskem narodu včeraj in danes. Vaši predniki so ostali zvesti Bogu in veri v težkih časih preizkušenj, predvsem mislim na čas reformacije.« Zahvaljeval se je vsemu prekmurskemu ljudstvu za mnoge duhovne poklice, želel je, da bi to tradicijo nadaljevali. Vabil je k spravi, k medsebojnemu odpuščanju. »Naš Bog je Bog usmiljenja in odpuščanja.« Vsi Slovenci smo ena božja družina. Povezujejo nas naposled tudi skupna imena umetnikov. »V te kraje so prihajali in zapuščali svoje ustvarjalne sadove znameniti umetniki: Mojster Plečnik, slikar Stane Kregar, arhitekta Jože Kregar in Tone Bitenc, veliki Plečnikov učenec. To nam dokazuje, da smo ena sama božja družina, zakoreninjena v preteklosti in sedanjosti, naj bo to Dolenjska, Gorenjska, Štajerska ali Prekmurje, Koroška ali Primorska, Porabje ali drugod po svetu.« S skupnim blagoslovom st.a na koncu maše škofa potrdila zbrano ljudstvo v veri in zvestobi Bogu, Cerkvi in narodu. Lončarji so ju ob sklepu obdarovali s svojimi okrasnimi izdelki. To so le drobni utrinki iz Dnevniškega zapisa prvega dne. V jutro drugega dne se je sonce poigralo z belino bogojanske cerkve. Veličasten spomenik velikega Plečnika. Moderna prezidava stare gotske cerkve z odličnimi posegi mojstra iz Ljubljane, največjega med slovenskimi arhitekti. Prednica cerkve, znameniti spomenik prekmurske gotike iz štirinajstega stoletja, še vedno vsa ohranjena. Prafara prvič izpričana leta 1334. Romarja odhajata - od cerkve, od škofove sestre in svaka, od težkega bolnika, škofovega sorodnika. Bolnik potolažen z metropolitovo besedo in njegovim blagoslovom. Z globokimi vtisi prijaznega obiska se bo poslovil od tega sveta. Dobronak - Dobrovnik - prva postaja. Ob cerkvi sv. Jakoba župnik Krampač vihti koso. Jutri je veliki praznik, ljudje pa so pozabili urediti še pred cerkvijo - kot v opravičilo reče župnik, a mu tudi prav pride za jutranjo dokončno prebujanje. Romarja si ogledata cerkev. Župnik zvrsti podatke o cerkvi, naselju, ljudeh. Prvič je cerkev omenjena sredi štirinajstega stoletja, sredi osemnajstega je zgorela, iz konca istega je sedanja cerkev; križev pot je umetniško delo Lajčija Pandurja. Ob novem župnijskem domu v Lendavi je peščica delavcev, župnik Bernad vesel sprejema potnike. Cerkev so začeli obnavljati; zidov se polašča vlaga. Župnija je prvič izpričana sredi štirinajstega stoletja. Domnevajo, da so prvo cerkev postavili že Franki in da je knez Pribina ustanovil cerkveno občino. Tod so Turki razgrajali, požgali cerkev in samostan. Sedanja cerkev je bila predelana v letu 1751. V letu 1572 je Nikolaj Banffy ustanovil tiskarno, ki je izdajala protestantske molitvenike in pesmarice v madžarščini. Konec sedemnajstega stoletja je imela Lendava zopet katoliškega župnika. Vrh lendavskih goric, ob cerkvici sv. Trojice, se očem daleč naokrog podarja pravljična dežela. Župnik poseže v preteklost, v čas spopadov s Turki. V cerkvici je »mumija Mihaela Hadika«. Pripoved živi med ljudmi o »sinovih glavašev«, ki so se v cerkvi še nedavno shajali in se poskušali z narko-uživaštvom, ljudje pa so mislili, da nekdo stika za kipi - za preprodajo. Fasada cerkvice je lepa, prava lepotica med vinogradi, znotraj pa je hudemu vremenu podobna. V župnijski dom je že prišel telefonski klic iz Črensovec: Ljudje že čakajo poldrugo uro, kdaj se bosta prikazala romarja; vse rožne vence so že zmolili, litanije prepeli 57 - romarjev pa od nikoder! Veliko cerkev so obdajale skupine ljudi. Presenečena romarja. Saj sta vendar hotela skozi prekmurska naselja neopazna! Ministranti oblečeni v svoja bogoslužna oblačila, na čelu s križem. Dekan Franc Tement sprejme romarja in ju pozdravi. Slovesen sprevod k oltarju med tem ko pojo na koru Ti si Peter skala. Vse luči so prižgane, cerkev pa je okrašena kot za veliki praznik. Prijazno, prisrčno nagovori oba škofa dekan Tement. Prve besede veljajo metropolitu... Slišimo o vas, beremo o vas, beremo vaše okrožnice, spodbudne misli, dajete nam smernice za vso Cerkev na Slovenskem. Ponosni smo na vas. Vi niste le naš metropolit, vi ste tudi naš slovenski duhovni voditelj! Ganjen ob nepričakovano toplem sprejemu, se je metropolit zahvalil dekanu in zbrani množici vernikov iz Črensovec in okoliških vasi. »V družbi vašega rojaka, škofa Smeja, obiskujem te vaše kraje. Globoko sem ganjen nad lepoto te pokrajine, nad dobroto in gostoljubnostjo vaših ljudi.« V Odrancih, kamor sta romarja namenjana, je nova cerkev sv. Trojice, ena prvih, ki je bila zgrajena v povojnem času; gradnja je zahtevala več človeških žrtev. Cerkev je izdelana po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča, posvečena je bila v aprilu 1977. Sedem velikih slik v notranjosti cerkve je delo akademskega slikarja duhovnika Pogovor z invalidom Staneta Kregarja; slikal je v letih 1967 do 1972. Poslikave so na 200 kvadratnih metrih. Po površini je to Kregarjevo največje delo, ki ga je opravil malo pred smrtjo. Župnik msgr. Lojze Kozar ju je sprejel in ju v cerkvi pred zbranim odranskim občestvom nagovoril. »Zelo me veseli, da ste se odločili obsikati tudi ta naš najbolj oddaljeni del Slovenske Cerkve - Prekmurje. Še posebej me veseli, da ste obiskali tudi Porabje, ki je meni še nadvse pri srcu... Tudi sem vesel, ker ste s svojim obiskom v tisti kraj prinesli spet nekaj novih spodbud našim rojakom, ki z našimi ljudmi nimajo stika zaradi zaprte meje. Vsi mi Slovenci potrebujemo širino vašega srca in vašega duha. 58 Ne samo verni, temveč tudi neverni, kajti tudi nevernim kažete vedno znova pravo pot za medsebojno sožitje, za medsebojno bratstvo, medsebojno razumevanje.« Z dolgim valom ploskanja je zbrano občestvo potrdilo župnikov pozdrav romarju iz Ljubljane; on pa se je zahvalil za lep sprejem. »Prav od srca vam želim obilo božjega blagoslova. Prosim gospoda škofa, da skupaj podeliva blagoslov vsem vam, ki ste tukaj, vsem tistim, ki so ostali doma, vašim družinam, znancem po svetu. To naj bo hkrati zaveza, da bomo med seboj ostali trdno povezani, spominjajoč se drug drugega v molitvi in mašni daritvi.« Še preden sta podelila škofovski blagoslov, je odransko občestvo nagovoril tudi škof Smej. »Ta skupna molitev in blagoslov naj velja tudi za tiste, ki so ob gradnji te cerkve izgubili življenje.« Zadravčeva mama Z molitvijo sta klicala božjega blagoslova na vse Odrančarje - doma in po svetu. Pogovarjala sta se potem z ljudmi, z otroki, z bolniki. Le kratek čas sta se zadržala še v župnijskem domu, potem pa prav tako kratek čas na domu Ane Zadravec, matere duhovnika in dveh redovnih sester. Morda tudi v Beltincih ljudje nestrpno čakajo? Kdo ve, če ni tudi tam presenečenj. Tam sta obiskala grob prof. Štefana Steinerja. Romarja sta molila za pokoj duše -dekana ljubljanske teološke fakultete. »Bila sva dolgoletni prijatelja, njegova smrt me je silno presenetila. Vem, da mi je takrat bilo zelo hudo po njem,« je še dejal metropolit. Bakovci, pravljično miren kraj, v katerem prestoluje dekan Martin Poredoš. Svojima gostoma je pripravil pravo presenečenje, kakor se spodobi za odlična romarja. 59 Na Zadravčevem domu Po kratkem počitku sta romarja nadaljevala pot - v smeri Kančevec - ali k Bedeniku, starodavnemu naselju, po virih izpričanem že v letu 1208; v istem letu je ustanovljena tudi župnija. V času reformacije se je tu zasidral protestantizem; v letu 1627 je to evangeličanska župnija. V davnih časih so tu imeli svoj sedež očetje benediktinci. V letih 1763 in 1804 je tu poučeval prvi prekmurski katoliški pisatelj in župnik Mikloš Kuzmič v zasebni hiši. Velika stavba se poraja. Gradnjo vodijo očetje kapucini. Romarjema se pridružita še p. Balažič in p. Matjašec. Predstavljata mnogo mnogo prostorov, njih namembnost, a tudi draginjo, s katero se soočata dan na dan. Jutri bo tu duhovni center za Pomursko pastoralno področje. V bližini je grob Franca Ivanocyja, velikega ljubitelja prekmurskega ljudstva. O njem je bil simpozij na Slovenski teološki akademiji v Rimu, v septembru 1984. Romarja sta nadaljevala pot k rotundi v Selu, edinstveni opečni romanski rotundi z gotskimi freskami; prvič se omenja sredi štirinajstega stoletja. Z gotskimi freskami se uvršča med naše najpomembnejše kulturne spomenike. Martjanci pri Soboti s cerkvijo sv. Martina. Romar iz Ljubljane je nagovoril zbrane v cerkvi, podelil jim je blagoslov; romar iz Maribora je stopil v spovednico, nekaj ljudi se je želelo spovedati. Pot ju pelje v smeri Turnišča — k zadnji postaji dvodnevnega popotovanja. Dolga kolona biciklistov je ubirala pot k Mariji pod logom. Beltinski kaplan in novomašnik Peter Štumpf sta vodila okrog petdeset mladih k molitvenemu in mašnemu srečanju v turniški cerkvi. 60 Duhovni center v Kančevcih Večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Prekmurska mladina se je bila zbrala v cerkvi, na koru so peli mladi pevci pod vodstvom kapucinskega patra Prše, rojaka iz Velike Polane. Turniški župnik Lojze Ratnik pozdravi romarja, potem pa se vrstijo pesmi, recitali, prošnje - molitvena ura. Mašo vodi metropolit iz Ljubljane, z njim somašuje večja skupina duhovnikov na čelu s pomožnim mariborskim škofom Jožefom Smejem. Metropolit nagovori prekmursko mladino: »Kar nas je tu, pri Mariji pod logom, vsi smo v duhu združeni s tisoči in tisoči romarjev, ki so v prejšnjih stoletjih prihajali sem k Mariji. Združeni smo tudi s tistimi, ki drugod po slovenski zemlji gredo na romanje nocoj; povezani smo v duhu z našimi rojaki po svetu, posebno še z rojaki iz Prekmurja, ki živijo na različnih krajih sveta, pa so v veri, v zvestobi svojemu slovenskemu narodu tako tesno povezani s svojo domovino.« »Vi mladi prijatelji, ki ste prišli nocoj na romanje, in tisti, ki iz različnih razlogov niso prišli nocoj sem, vsi vi prejemate to bogato dediščino svojih očetov in mater, svojih družin, da bi jo izročili tudi prihodnjim rodovom. Sprejmite vse to z veseljem in globokim prepričanjem, posebno zato, ker so časi, v katerih živimo tako zelo pomembni in odločilni. V vas naj bo trdna volja, da znova zaživite iz teh korenin vere, upanja, poštenosti, pravičnosti in ljubezni do bližnjega, dobrote, prijateljstva; uresničujte v našem času spravo, odpuščajte drug drugemu in v resnici spoštujte vsakega človeka, zvesti svojemu slovenskemu narodu, kulturi in jeziku.« 61 Med mladino v Turnišču Očetovsko jih je veliki romar nagovoril: »Odnesite luč vere, upanja in ljubezni na svoje domove, ponesite to luč v svoje družine, v svoja naselja, v mesta, ponesite jo ljudem, ki ne vedo za to luč. Marijin praznik nas vse opogumlja, da je to luč, ki prežene vsako temo. Naj vas vse Marija spremlja na vašem romanju vere, z vami naj ostane kot vaša mati. Ponesite s seboj to trdno zavest: Ne, niste sami, veliko nas je, med seboj smo povezani, ker je Bog z nami in božja Mati Marija.« Maša je bila končana. Mimo, a vendar globoko v srcu, je bilo ubrano bogoslužje. Ko je bila mesečina osvetljevala prekmurske ravni, sta se romarja napotila domov - v Maribor in Ljubljano. Prijazna potnika. Občudovala sta naravo, se veselila rož na oknih, štrkov na travnikih ali posedajočih na gnezdih vrh dimnikov na vasi, kmeta traktorista na poljih ali na poteh. Hotela sta biti čisto preprosta popotnika, z očmi odprtimi za drobne stvari v naravi, za prelest božjega stvarstva. Vajena »odreševati svet«, pisati poslanice izza zelene mize, sta bila tu preprosta bralca rokopisa, ki ga piše življenje. Srečevala sta duhovnike, mlade in odrasle vernike, bolne in zdrave; z vsemi sta kramljala, povsem preprosto, domače, prijateljsko ob ogledih cerkva, od prve do zadnje. 62 Franc Tement Naše romanje v Lurd Med številnimi drugimi romanji in potovanji, je soboška agencija KLAS priredila štiridnevno romanje v Lurd. Med 19. in 24. avgustom 1990 smo farani nekaterih prekmurskih župnij obiskali to znano romarsko središče pod Pireneji v Franciji. V dveh turističnih avtobusih - nekaj nad sto romarjev - smo lepo nedeljsko popoldne začeli naše potovanje v skoraj dva tisoč km oddaljeni Lurd v Franciji. Kaj kmalu smo videli posledice hude prometne nesreče. V Celju je trčila v kombi neka ženska in obležala mrtva. To je bila edina nesreča, ki smo jo videli na vsej, skoraj 4000 km dolgi poti tja in nazaj. V avtobusu smo kar precej molili in prepevali nabožne pesmi. Taka je navada na romanjih in se tudi spodobi. Kar številni romarji so se z veseljem vključili v sodelovanje. Tudi narodna pesem se je med potjo večkrat slišala. Pri Fernetičih smo še pred polnočjo prestopili našo in italijansko mejo. Pri prestopih meja nismo imeli problemov, čeprav smo različne državne meje prestopili petkrat. Posebej ob vrnitvi domov smo bili prijetno presenečeni. Niti italijanski niti naši obmejni organi nam niso pregledali ne potnih listov ne prtljage. V severni Italiji smo peljali po avtocesti mimo Benetk, Padove in Gardskega jezera. Italijo smo v smeri Lurda prevozili večinoma ponoči. V zgodnjih jutranjih urah smo bili že ob Ligurski obali. Lepa avtocesta je tu speljana skozi številne predore. Na razdalji 68 km je kar 40 daljših in krajših predorov. Eden izmed njih je dolg skoraj dva kilometra. Nekoliko dalje od italijanskega mesta Ventimiglia, ki slovi zaradi pustnih karnevalov, smo prestopili italijansko-francosko mejo. Edino tukaj so nam Francozi žigosali potne liste in tudi po slikah ugotavljali, če smo »pravi« lastniki. Za vstop v Francijo (velja tudi za turiste!) je potreben vizum. Po ne predolgem postanku na francoskem mejnem prehodu, smo potovali po nekdanji rimski cesti, imenovani »Via Aurelia«. Tu ob francoski obali smo občudovali sredozemsko rastlinstvo. Ves čas potovanja po južni Franciji smo ugotavljali hudo sušo. Skromno rastlinje je od dolge suše žalostno porjavelo. V Franciji smo videli hude posledice številnih gozdnih požarov, ki so uničili velika področja, zlasti hribovska, kjer je rastlinstvo že itak skromno. Ko smo se vračali iz Lurda, smo ponoči videli velik gozdni požar. Kar ves, precej velik hrib, severno od Nice je bil v plamenih. Bil je grozljiv prizor. še pred poldnevom smo prispeli do kneževine Monaco. V stolnici posvečeni Brezmadežni, smo okoli poldneva somaševali: poleg mene še dobrovniški župnik Franc Krampač in soboški kaplan Jože Pasičnjek. Po maši smo si ogledali v stolnici grobnice monaških vladarjev? V zadnji počiva kneginja Patricija, nekdanja filmska igralka, soproga sedanjega monaškega vladarja Rainier-ja. Pokojnica je pred leti zgubila življenje v prometni nesreči. Njena hčerka, ki se je takrat vozila z materjo, je nesrečo preživela. Monako je majhna suverena kneževina. Dežela ne pozna ne davkov ne vojaške obveznosti. Denar imajo francoski, pošto imajo lastno. Naj.več dohodkov jim prinaša do skrajnih meja razvit turizem in še zlasti po vsem svetu znane igralnice. Pred vladarsko palačo se menjajo stražarji po posebnem obredu. Tudi to spada k turistični atrakciji. Enako množica ladij in še več ladjic v tamkajšnjem pristanišču. Peljali smo se tudi skozi Nico, ki je razmeroma veliko obmorsko mesto z univerzo in raznimi kulturnimi ustanovami. Je tudi upravno središče francoske Riviere. Hoteli 63 so tu nanizani kakor kroglice na molku. Turizem je tu gospodarska postavka številka ena. V Cannes-u smo imeli postanek. Ogledali smo si palačo filmskih festivalov. To mesto prav dobro poznajo filmski zvezdniki od povsod na svetu. Pozno popoldne smo prispeli v bližino največjega sredozemskega pristanišča -Marseilla. V predmestju St. Antoine so nas razmestili v novem hotelu »Campanille« (Zvonček). Sobice so zelo udobno urejene. V vsaki sobi je telefon in barvni televizor. Poleg večerje smo imeli tu še zajtrk. Nad Marseilljem je na griču slovita cerkev Notre Dame de la Garde. Hiteli smo mimo mesteca Arles, kjer so ohranjeni spomeniki iz rimske dobe. Pot nas je vodila po delti reke Rhone. Tu je velik nacionalni park Camarque. Nimes je v tamkajšnji pokrajini središče vinarstva. Peljali smo se kakih 60 km južno od Avignona, kjer so imeli v 14. stoletju papeži svojo rezidenco. Obšli smo še mesto Carcasonne, kjer se je do danes ohranilo obzidje iz rimske dobe. Pozno popoldne smo se peljali mimo Toulousa, ki je močno industrijsko mesto. Ob šesti uri zvečer smo prispeli na cilj, v romarsko središče svetovnih razsežnosti v LURD (Lourdes) pod Pirineji. Lurd je oddaljen od Španije kakih 40 km. Pirineji so mogočno gorovje, razmeroma težko prehodno, in so naravna meja med Francijo in Španijo. Po nastanitvi v hotelu »Cimes« in še v nekem sosednjem hotelu, smo se odpravili k večerni pobožnosti lurške procesije, ki nam bo vsem udeležencem prav gotovo ostala v trajnem spominu. Doživetje je težko opisati, Lurd je treba pač doživeti. Pri tej večerni pobožnosti se je zbrala vsaj deset tisočglava množica. Tu se slišijo najrazličnejši jeziki, tu se srečujejo ljudje iz najrazličnejših delov sveta, skratka: tu je svetovno romarsko središče. Mesto samo je razmeroma veliko. To je mesto cerkva, hotelov in nepreglednega števila trgovin in trgovinic. Lurd - med sv. mašo na prostem 64 Večerno lurško pobožnost so začeli s prošnjami v različnih jezikih. Nato smo molili rožni venec v različnih jezikih in sledila je veličastna lurška procesija z gorečimi svečami v rokah in prepevali smo »Zvonovi zvonijo...« Ob vsakem pripevu je vsa množica dvignila goreče sveče kvišku in sleherni udeleženec je prepeval: ave, ave, ave Maria. V procesiji so peljali veliko število bolnikov: nekateri (v prvem delu) so sedeli na vozičkih, drugi del procesije pa so predstavljali težji bolniki, ki so na vozičkih ležali. S kako močnim zaupanjem prihajajo številni bolniki v Lurd z vsega sveta. S kakim pričakovanjem to množico bolnikov pomikajo mimo Najsvetejšega. Prav gotovo prihajajo v Lurd številni bolniki hkrati s prošnjo očenaša: zgodi se Tvoja volja! Četudi ne bodo vsi doživeli fizičnega ozdravljenja, pa bodo po teh doživetjih laže prenašali telesne bolečine. To je tisti pravi pomen Lurda! Naslednji dan smo imeli v eni od kapel lurške bazilike sveto mašo za našo romarsko skupino. Ogledali smo si še lurške cerkve in ostale znamenitosti. Molili smo križev pot ob poti na lurški grič. Popoldne ob 17. uri smo polni lepih in nepozabnih vtisov odrinili v smeri - dom'. Ponoči smo prepotovali južni del Francije in zgodaj zjutraj prispeli do italijanske meje. Skozi severni del Italije smo sedaj vozili podnevi, tako da smo lahko opazovali lepa polja, vinograde, sadovnjake, zlasti v Padski nižini. Italijani so znani graditelji cest. Imajo mnogo lepih avtocest. Te razširjajo in nove gradijo. Kar mimogrede nastajajo nove cestne povezave, novi mostovi, novi predori. Menda imajo to v krvi. Podedovali so navdušenje za ceste od starih Rimljanov izpred 2500 let. Okrog poldneva smo prispeli v Padovo, mesto številnih cerkva, ki imajo svojo dolgo zgodovino. Ogledali smo si cerkev sv. Antona Padovanskega. Domov smo prišli po polnoči. Bili smo sicer po dveh neprespanih nočeh utrujeni, toda obogateni s številnimi nepozabnimi vtisi. Mogočna cerkev sv. Antona Padovanskega v Padovi 65 Štorklja - prijateljica naša Zaljubljen sem v štorklje. Če bi živel kje v domačem kraju, bi storil vse, da bi z njimi delil svoj življenjski prostor domačije. Hvala ti, štorklja - tega se dobro spominjam - da si me prinesla od daleč, iz sanjskega sveta, od tam, kjer življenje kipi v svoji prvinskosti in neomadeževanosti! Hvala ti, štorklja, kajti hočeš biti glasnica sveta, kjer je tako kot sv. Frančišku Asiškemu, vse sestra in brat! Štorklja, draga prijateljica moja, dokler boš ti med nami, bomo bivali še v človeških okoljih, imeli bomo domove, kjer nam bo prijetno, kjer se bomo ljubili, verovali v življenje, porajali otroke in varovali naravo. Naj s tem prispevkom vsaj delno in skromno posežem v ta čarobni svet Prekmurja in v svet ob Muri sploh in v prečudoviti pravljični svet štorkelj - naših štrkov! Največja umetnina je življenje; zato ohranjajmo življenje, da ga ne bomo hodili samo občudovat v muzeje, ko nam bo zamrlo in se spremenilo v mrtev predmet. Če se bo bralcem Stopinj zdelo vredno in prav, bomo v naslednjih letnikih nadaljevali z opisi sveta in življenja štorkelj in tako gradili tesnejše vezi prijateljstva z našimi nerazdružnimi sopotniki skozi življenje. Naj nam še dolgo prinašajo srečo! Človek in štorklja Štorklja se je kot edini velikih ptičev prostovoljno »udomačila« med ljudmi in si v človeških naseljih sama izbrala svoje domovanje. Ne vemo, kdaj in kako je prišlo do tega tesnega in prijateljskega zbližanja. Mogoče se je to zgodilo kmalu potem, ko je človek s krčenjem gozdov, tudi štorkljam omogočil primeren kraj za prebivanje in nabiranje hrane. Vsekakor je štorklji ustrezal prehod človeka na poljedeljstvo. Višje zgradbe (v stalni naselbini) pa so ji omogočile, da si je na njih spletla svoje gnezdo. 66 Tako nas ne preseneča, če so ti »stražarji na slemenih« v ljudski miselnosti in verovanju tisti, ki skrbijo za človekovo rodovitnost, namreč, da štorklje prinašajo otroke. Mnoge predstave in verovanja, ki so bila povezana kar z mitologijo, so izginila, mnoga pa še danes zasledimo v miselnosti sodobnega človeka. Tako še danes imamo voščilnice ob rojstvu otroka, na katerih štorklja »prinaša« v kljunu v plenice povitega otroka. Ponekod se je ohranil običaj, da okolici rojstvo otroka sporočijo tako, da na streho hiše pritrdijo leseno štorkljo. Tudi v Afriki je razširjeno verovanje, da štorklja prinaša otroke; seveda pri njih zamorčke, pri nas pa belčke; (mora biti pametna, da se ne zmoti!). Za ljudi, kjer prebivajo štorklje, je še vedno poseben dogodek tako »prihod« kakor »odhod« štorkelj. Včasih so ta dogodek slovesno oznanili s trobljenjem v rogove. Tako velja: če se štorklje vrnejo snažno bele, bo tisto leto suša, če pa umazane, bo tisto leto deževno. Če dekle spomladi vidi prvo štorkljo leteti, pomeni, da si bo še tisto leto našla ženina; če jo vidi stati, bo še tisto leto botra; če pa klopotati, bodo ženske in dekleta v kuhinji zganjale velik klepet. Če štorklja preleti hišo, ko je gospodinja v postelji, bo čez leto dni ponovno rodila. Če je gospodinja pozimi umrla, se štorklja ne bo vrnila na stari dimnik. Hiša, kjer imajo štorklje gnezdo, je varna tako pred ognjem kakor pred strelo... 24. avgust naj bi bil dan odhoda štorkelj. Pred odhodom imajo »zborovanje«. Vse mlade štorklje, ki so slabe in ne bi zmogle dolgega poleta, pomorijo; prav tako pomorijo tudi vse nezveste samice... Na svojih hrbtih v Afriko pa ponesejo majhne Ptice selivke. In še veliko drugih zgodb, pripovedk, verovanj... Kako bi bilo, če bi jih zapisali? Dobili bi veliko zanimivega. Zapišite vse, kar veste o štorkljah, (posebej, če pri vas doma gnezdijo in jih leto za letom lahko opazujete!), naj bo resnično, po Pripovedovanju ali pa del verovanja, in pošljite piscu tega članka. Tudi to je način, kako bomo izkazali ljubezen do teh naših prijateljev, jih zaščitili in jim omogočili preživetje. 67 Posebno konvencijo o zaščiti bele štorklje je 15. septembra 1968 podpisalo 41 držav članic ZN. Škoda, da mnoge afriške države, kjer štorklje preletavajo ali domujejo, te konvencije niso podpisale, mnoge pa se dogovora ne držijo. Tako ponekod priredijo prave pokole štorkelj in močno ogrožajo njen obstoj. Kaj pri nas naredimo, da štorkljo ohranimo ne samo v spominu, na razglednicah, (ki jih je strahotno težko najti!), marveč na naših dimnikih, drogovih in drugod? Kaj bomo storili, da bomo ostali nerazdružni prijatelji? Hvala in priznanje vsem, ki ste ohranili prijateljstvo in tesno povezanost s štorkljami! Kaj jedo štorklje ali o jedilniku Kakšen je jedilnik štorkelj? Lahko jih opazujemo, kako korakajo po brazdi za plugom ali za kosilnico, kako se »sprehajajo« po travniku, kako čakajo ob mlaki. Gibčen vrat in dolg kljun presenetita marsikaterega prebivalca njiv in travnikov, da se v trenutku znajde v želodcu štorklje, ki ni nič kaj izbirčna. Jedilnik je zelo pester. V nekem poskusu so pregledali vsebino želodcev 251 štorkelj; v njih so našli naslednje: 22 krtov, 5 rovk, 1 zajčka, 109 miši, 5 ptičev, 8 kuščarjev, 1 kačo, 108 žab, 4 krastače, 1 močerada, 5 rib, 236 hroščev, 45 kobilic, 8 čričkov, 18 gosenic, 18 polžev, 4 kačje pastirje, 6 vrtnih polžev, 18 deževnikov, 19 pijavk in 165 delov rastlin. Vsega skupaj kar 20 vrst raznih živali. Koliko hrane morata za svoje mladiče poskrbeti starša? Par štorkelj s petimi mladiči mora vsak dan »nabrati« 4 kg hrane. Od dneva, ko se mladiči zvalijo in do dneva, ko odletijo iz gnezda, mine 55-64 dni. To pomeni, da vsak mladič porabi (poje) 35-39 kg, če bi hrana bili samo deževniki, 26-28 kg, če bi bila hrana samo žabe in 18-19 kg, če bi hrana bile samo miši. Če to sedaj pomnožimo s pet, potem dobimo: 175-195 kg deževnikov, 130-140 kg žab in 90-95 kg miši. Če vzamemo, da je bilo na treh Bistricah v letu 1990 13 gnezd in so vse imele po pet mladičev, bi to pomenilo: starši bi morali nabrati za lačne mladiče kar ali 2405 kg deževnikov, ali 1755 kg žab, ali 1202 kg miši. To bi pa morala biti že kar velika »mesnica«, da ne bi ničesar zmanjkalo! K vsemu temu še moramo prišteti seveda stare štorklje, (v tem primeru 26), ki morajo poskrbeti za hrano zase od prihoda spomladi, pa do odhoda jeseni. Če pravimo, da gre ljubezen skozi želodec že pri ljudeh, to isto velja pri štorkljah. Kaj pomeni, da imamo radi štorklje in da bi jih radi zaščitili? Vsak dan jim uničujemo naravna krmišča z zastrupljanjem, s škropivi, umetnimi gnojili, z meliorizacijami, traktorji, ki hitro drvijo po njivah... Kdaj bomo kaj poskrbeli, da jim bomo pomagali pri »hudem garanju za vsakdanji kruh«, še posebej, če so leta sušna? Jadranje, dolgo dvakrat 10 tisoč kilometrov Zdi se nam nerazumljivo, zakaj starši mladiče, ko zapustijo gnezdo, v spirali popeljejo vse više in više, pa brez enega samega zamaha s krili. To je trening za potovanje, dolgo v eno smer 10 tisoč kilometrov, ki jih ni mogoče preleteti, možno jih je samo prejadrati. Samo pomislimo, kolikšna količina hrane bi bila potrebna, da bi 4,5 kg, (kolikor je težka odrasla štorklja), ponesli 10 tisoč kilometrov daleč! In štorklje prejadrajo v preseljevanju na dan 200-250 km. Te hrane med potjo običajno ni (zadosti). Naša štorklja »prezimi« namreč v črni Afriki, kjer delno tudi živi (Tunizija, Alžir), domuje pa tudi v Aziji (Turčija, Irak). Srednjeevropske štorklje in tiste iz severne Evrope letijo čez Balkan, Turčijo, Izrael, ob Nilu navzgor, čez velika jezera vse do Južne Afrike. Potem po kratkem postanku po isti poti zopet nazaj do nas - domov! 68 Selitev naše štorklje v južno Afriko Odhod in vračanje pomeni 20 tisoč kilometrov na leto; tako bi v dveh letih obkrožila Zemljo po ekvatorju. Štorklja, ki je preživela dvajset selitev (živi namreč 20-25 let) v Južno Afriko in nazaj, bi torej samo na teh potovanjih prejadrala okrog 400 tisoč kilometrov, kar pomeni, da bi lahko poletela na Luno in se celo nekaj tisoč kilometrov vrnila proti Zemlji. Zakaj se štorklja tako seli? Prav gotovo je odločilno vprašanje prehrana. Kaj pa, če ni samo to? Zakaj ne bi v tem videli tudi kaj simboličnega? Naša štorklja je zaznamovana s tremi barvami, z barvami treh kontinentov namreč, kjer preživi del leta: telo z vratom in delom peruti je belo (bela Evropa), krila so v večini črna (črna Afrika), kljun in noge so rumenordeče (rumena Azija). Štorklja nas torej povezuje, saj je doma tu in tam, je naša in njihova, simbol v Evropi, Afriki in Aziji, je znanilka povezanosti in bratstva ne samo med človekom in seboj, marveč tudi med nami ljudmi. Ne verjamemo v to sporočilo? Je bela, črna, rumena - hkrati vseh, naša in njihova, »evropejka«, »afričanka« in »azijka«. Mar tega ne razumemo? Če bi bili rasisti, bi jo iztrebili: belci, ker je tudi črna, črnci, ker je tudi bela, rumeni, ker je tudi bela in črna. »Bog je videl, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro« (IMz 1, 31). Štorklja, božje delo, glej, tudi to je prav dobro. Bog nam po njej ohranjaj vezi prijateljstva, miru in bratstva med narodi! 69 Ostani z nami Štorklja — črno-bela in rumena, prijateljica belcev, črncev in rumencev, doma v Evropi, Afriki in Aziji, simbol si mnogih dežela, tudi našega Prekmurja. Ko spomladi k nam prijadraš, prinašaš s sabo nove čase: iz Afrike privabiš sonce, ki prebuja vse k življenju in daje vsemu rodovitnost. Štorklja, ti prijateljica vseh ljudi, prinašaš v zibke nam otroke, skrbiš, da življenje ne usahne; le tja ne prideš več, kjer nam življenje ni več radost in sreča. Ko jeseni neko jutro opazimo, da se več ne spreletavaš čez nebo in ne ogovarjaš s klopotanjem nas, vemo, da minil zopet en je čas, da prihaja čas selitve še za nas, ko vsi selili bomo se v toplejše kraje -v zapečke ali na večne dobrave. S ponosom, štorklja naša, bomo dali te v grb, natisnili vizitke, servietke in razglednice, na spominkih širili te in kazali, kje si domovala. Morda prav takrat bomo odkrili, da te ni več ne na hišah ne drogovih, da odselila drugam iskat si si prijateljev, ki še verujejo, da prinašaš jim življenje. A nam ostali bodo le spomini, da s tabo od nas odšle so tudi lepe sanje. Ostani, štorklja, prijateljica naša, ne le kot simbol Prekmurja, temveč kot ljubezen do dedov, vere in do vsega, kar bili smo in morali bi biti. Podatki in zemljepisna skica so povzeti po: Gerhard Creutz, Der Weiss-Storch, A. Ziesen Verlag, Wittenberger Lutherstadt, 1988. M. Philip Kahi, Welt der Storche, Verlag Paul Parey, Hamburg in Berlin, 1981. Walter Mayr in Herman Stilberg, Storche, Ellert in Richter Verlag, Hamburg, 1988. 70 Karel Bedernjak Varujmo svoje Pomurje! Naš človek se ekološko prebuja Danes ni treba pojasnjevati, kaj pomenijo ekologija, ekološki problemi in ekološka katastrofa. Vse te besede počasi dobro razumevamo tudi v Pomurju. Ni bilo treba čakati černobilske katastrofe v Ukrajini, da bi ljudje zaslutili nevarnost jederske energije. Še preden so se pojavile zastrupitve z vodo iz lukavškega zajetja in še prej kot so ljudje ob Dravi ostali brez zdrave pitne vode zaradi onesnaženosti Drave, se je pomurski človek ekološko prebudil in to najbolj ob načrtih za gradnjo murskih elektrarn. Reči moramo, da je tudi to civilizacijski napredek. Naš človek se je ovedel, da živi v okolju, da je od tega okolja močno odvisen in da je zaradi bivanjske povezanosti z ogroženim okoljem tudi sam ogrožen. Z ekološkimi nevarnostmi in nalogami smo veliko bolj seznanjeni, kot pred leti. Zaradi tega pa še vseeno ne moremo govoriti, da je ekološka nevarnost mimo. Nasprotno, morda je celo zmeraj večja. Tudi ne moremo reči, da je naš človek dovolj ekološko vzgojen. Dovolj bo, če pomislimo samo na nekatera dejstva v zvezi z ekološko problematiko, pa ne bomo mogli mirno spati, če je v nas količkaj zavesti in odgovornosti. Ozonska plast zraka se zmeraj bolj tanjša, vsak čas lahko zvemo kaj o množičnem poginu rib, sami lahko opazimo, koliko gozdov je zdravstveno načetih in prizadetih, tudi iz Pomurja izginjajo mnoge vrste živali in dreves. Z odpadki napolnimo skoraj vsak dan eno vedro in v enem tednu napolnimo morda že cel smetnjak. In koliko kupov odpadkov nastane vsako leto samo v naši deželi ? Koliko smeti odvržemo sicer na odlagališče v prepričanju, da smo se osvobodili nepotrebnega in škodljivega, ne da bi pomislili, da vse to ostane na naši Zemlji, četudi je vrženo v bližino sosedovega ali tujega zemljišča, ostane del našega stvarstva, kateremu pripadamo tudi mi. Motimo se tudi, če mislimo, da s sežiganjem smeti ne onesnažujemo svojega okolja. Tako v zasebnem kakor v družbenem življenju obstaja velik prepad med tem, kar človek ve in česar se zaveda, in tem, kako ravna. Vsakdo ve, kje se začne varovanje okolja in božjega stvarstva, pa je vendar prej njegov onesnaževalec in sovražnik kakor ohranjevalec in prijatelj. Tudi na družbeni in politični ravni je bilo že veliko povedanega o ekoloških problemih, vendar še zdaleč nimamo zagotovila, da smo se izognili ekološki katastrofi. Nikakor ne gre spregledati dejstva, da smo v Sloveniji v uporabi umazanih tehnologij na visoki stopnji, kaj malo pa je resnične pripravljenosti, da bi se te stvari korenito spremenile. Pri odlagališčih, ki jih imamo v Sloveniji nekaj sto, je veliko snovi, ki bi jih lahko predelali. V te stare nadloge spada okoli 90000 vrst snovi. Vsak dan pa po svetu še prijavijo okoli 1000 novih snovi, ki pridejo v odpadke. Med temi odpadki pa zaslužijo posebno pozornost tisti, pri katerimi gre za nevarne snovi: strupene, jedke, dražljive, radioaktivne, kužne, eksplozivne in vnetljive. Zavod RS za statistiko je 1983 leta izdelal seznam verjetnih lastnikov odpadkov. Po tem seznamu ima Pomurje 42 verjetnih lastnikov odpadkov. Na vse to in še na marsikakšne druge oblike ogroženosti okolja moramo biti pozorni vsi. 71 Podatkov ne moremo preslišati Smisel in namen varovanja in zdravljenja okolja je vzpostaviti in zagotoviti red vseh dejavnikov, ki za človeka predstavljajo življenjsko okolje. Varstvo okolja si prizadeva, da se zagotovijo zdrave razmere in normalni pogoji za bivanje, življenje, delo, počitek, kulturo, rekreacijo in napredek vseh ljudi. Sodobna družba je dajala prednost industrijskemu in gmotnemu razvoju. Prizadevala si je predvsem za gospodarsko rast, ob tem pa je često zanemarjala druge strani človekovega življenja. V pretirani skrbi za gmotne dobrine so se rušili pravi in zdravi odnosi med človekom in okoljem. Ce želimo ugotoviti stopnjo človekove ogroženosti od negativnega in škodljivega okolja, moramo najprej določiti stopnjo izpostavljenossti. Človek je danes s svojim telesnim in duševnim življenjem izpostavljen najrazličnejšim nevarnostim. Zdravstveni standardi, ki določajo zgornje meje izpostavljenosti posameznikovega zdravja in življenja, obsegajo naslednja področja: 1. varstvo pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, 2. varstvo zraka, 3. ravnanje z odpadki, 4. varstvo voda, 5. promet in uporaba strupov, 6. varstvo pred radioaktivnimi sevanji. V ekologiji razlikujemo klasične dejavnike (pitna voda, odplake, odpadki, zastrupitve s hrano) in sodobne dejavnike (onesnaženost ozračja, hrup, sevanje, kemizacija v kmetijstvu, industriji in v gospodinjstvu). Na kratko bomo predstavili, kako se posamezni dejavniki javljajo v Pomurju. Podatke sem povzel po sestavku J. Frasa, Ogrožanje okolja v Pomurju, ki je bil objavljen v Zelenem listu, Murska Sobota 1990. a) Hrup v naravnem in bivalnem okolju Razvoj civilizacije, industrializacije in urbanizacije ustvarja vse večji hrup kot škodljiv dejavnik, kateremu je izpostavljeno vse večje število tudi našega prebivalstva. Hrup je bolezen našega časa. Ropot in hrup sta najbolj spremljala industrijskega delavca. Zadnji čas pa je vse bolj izpostavljen hrupu tudi kmetijski delavec, prav tako pa tudi človek v svojem bivalnem in rekreacijskem prostoru. Raziskave so pokazale, da so viri in posledice hrupa različne. Cestni promet npr. moti 64% prebivalcev, medtem ko želežniški promet moti samo 6%. Nekatera proučevanja v Pomurju so pokazala, da so največji viri hrupa in imajo največji vpliv na prebivalce naslednji: Mlinopek v M. Soboti, Mesna industrija v M. Soboti, obrtna delavnica Pavlinjak M. Sobota, Tehnostroj Ljutomer, Imgrad Ljutomer, Mesoizdelki G. Radgona, Mešalnica Agromerkur Lendava. Pri razmeščanju vseh teh obratov najbrž niso preveč mislili na ekološko problematiko. Pri načrtovanju mesta in delavskih obratov bo treba nujno misliti tudi na ekološke zahteve. b) Onesnaženost zraka Zrak, brez katerega ne moremo biti niti za trenutek, je najpomembnejši ekološki dejavnik za življenje. Današnje ozračje postaja vse bolj odlagališče plinastih in hlapljivih odpadkov ter lebdečih trdnih delcev iz tehnoloških procesov in sežiganja. Ne pozabimo, da se mnoge odpadne snovi, ki prihajajo iz visokih tovarniških dimnikov, s padavinami vrnejo na večje površine zemlje. V Sloveniji imajo največji delež (68%) pri onesnaževanju zraka termoelektrarne in toplarne. Zrak se najbolj onesnažuje z žveplovim dvokisom, dimom in prahom. Kot drugi dejavnik nastopajo kisle padavine. Slovenija je glede onesnaženosti z žveplovim dvokisom in dimom razdeljena na 4 območja. Pomurje je v glavnem razvrščeno v 1. območje, kjer je zrak onesnažen pod 1/5 dovoljene onesnaženosti (0,75 mg/m3 v pol ure žveplovega dvokisa). Mesta Gornja Radgona, Lendava in Ljutomer so razvrščena v 2. območje, kjer je zrak še vedno 72 čist. M. Sobota je razvrščena v 3. območje, kjer je zrak onesnažen nad dovoljeno mero. Kot viri neprijetnih vonjav nastopajo v M. Soboti kafilerija, prašičje farme v Nemščaku, Podgradu in na Cvenu in Konus Ljutomer. c) Varstvo voda Glavni vir pitne vode v Pomurju je podtalnica. Na ravninskem delu Pomurja je podtalnica relativno plitva in je brez vsake zaščitne plasti. Ob močnejših deževnih obdobjih se višina podtalnice dviga do površja. Prav zaradi tega je naša podtalnica izpostavljena različnim škodljivim vplivom, ki jo onesnažujejo. Preskrba z vodo v Pomurju je zelo različna in razdrobljena. Imamo občinske in krajevne vodovode, ki so grajeni brez pravih načrtov. Preiskave vode kažejo, da mestni vodovodi nudijo nekoliko boljšo vodo kot vaški. Na našo podtalnico najbolj škodljivo vplivajo kemična sredstva, uporabljena v kmetijstvu, mnoge industrijske odplake in odpadki ter drugi odpadki, ki jih imamo danes že na vseh primernih in neprimernih krajih. Glede tekočih voda v Pomurju moramo reči, da v porečju Mure nima nobeno naselje v celoti urejenega čiščenja odpadnih voda, čiščenje tehnoloških odplak pa je le delno urejeno. Zato naši tokovi vode sodijo med najbolj umazane vode. Za največjega onesnaževalca reke Mure velja ABC Pomurka, KG Rakičan, tozd Prašičereja s farmami Nemščak in Jezera. Mesto G. Radgona, ki nima čistilne naprave, odvaja vse komunalne odplake v reko Muro. d) Zdravstvena neoporečnost živil Onesnaženost okolja se močno prenaša tudi na raznovrstna živila, ki rastejo ali se pridelujejo v takem okolju. Vemo, da je v Pomurju močno razvita živilskopredelo-valna industrija. Odgovorne službe se zavedajo nevarnosti onesnaženosti živil, zato tej problematiki posvečajo večjo pozornost. Bakteriološke preiskave iz leta 1988 so pokazale, da je od 8538 vzorcev bilo oporečnih le 359 ali 4,2%, pri kemičnih preiskavah pa od 4213 vzorcev 62 ali 1,5%. Analize, ki so bile opravljene na podlagi normativov, ki se naslanjajo na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, dajejo ugodno sliko. e) Radioaktivnost v življenjskem okolju šele po černobilski katastrofi so začeli organizirano nadzorovati radioaktivnost v zraku, na zemlji, v padavinah, pitni vodi, hrani in krmilih. V te preiskave je vključeno tudi Pomurje. Le-te izvaja Zavod RS za varstvo pri delu in Institut Jožef Štefan. Tudi te preiskave so pokazale, da je doza sevanja v Pomurju še pod dovoljeno mero. Seveda to bežno poročilo o posameznih ogrožajočih področjih našega skupnega življenja ne predstavi celotne ekološke problematike pri nas. Te preiskave, ki sicer ne kažejo na usodno stanje, pa nas nikakor ne smejo odvezati od dolžnosti, da si svoje okolje bolj zavarujemo pred onesnaženjem in pokvarljivostjo. Ne smemo namreč pozabiti, da je življenje na Zemlji, s tem pa tudi v Pomurju, zmeraj bolj vsestransko ogroženo. V Pomurju skrbijo za čisto okolje Tudi v tem kratkem sestavku je treba opozoriti, pohvaliti in ovrednotiti tudi etično delo in prizadevanja, ki ga razodevajo nekatere službe v Pomurju, z namenom, da bi ohranili čisto, zdravo in neokrnjeno okolje, ki je primerno in potrebno za človeško življenje. V prvi vrsti je treba omeniti zasluge in pomen za ekološko osveščenje v Pomurju Društvo za varstvo okolja v Pomurju. 73 Pomurci so se ekološko najbolj prebudili, ko so se množično zbirali na raznih srečanjih, okroglih mizah zaradi načrtovanih gradenj vodnih elektrarn na Muri. Republiški program je mnoge prebudil, da so začeli resno razmišljati o katastrofalnih posledicah tega podviga v naši pokrajini. V ta namen si je tudi Društvo za varstvo okolja v Pomurju zastavilo svoj poseben program, ki ga skuša tudi izvajati. Društvo hoče ekološko osveščati naše prebivalstvo. Skrbno pripravlja ekološko oceno Pomurja. Želi zavarovati kmetijska zemljišča. Spodbuja k varčevanju z energijo. Aktivno spremlja in nadzoruje onesnaževanje zraka in vodotokov. Skrbi za pravilno razporeditev odpadkov. Odgovorno rešujmo svoje Pomurje! S tem pozivom ne želimo izražati svojega ozkega samoljubja, ampak le nakazati moralno dolžnost, ki jo slehernik mora priznati in uresničiti, doker je še čas. Postavljeni smo v svojo sredino, v svojo zeleno pokrajino, ki pa ne sme postati naša lastnina, nad katero bi se lahko znašali kot samovoljni in absolutni gospodarji. Naše okolje se ne more spremeniti, če se mi sami ne bomo spremenili in se navzeli drugačnega čutenja in mišljenja. Kot osveščeni ljudje moramo priznati, da je ekološka kriza odsev nravne krize sedanje družbe. Ne gre samo za družbo nasploh, okolje onesnažuje posameznik, ki nima zadostne odgovornosti do stvarstva. V svetu, v katerem ima svojo ceno le to, kar človek proizvede, v družbi, kjer so na prvo mesto postavljeni gospodarski dobiček, moč in oblast, se nehote podcenjuje okolje in stvarstvo kot tako. Človek uničuje in onesnažuje naravno okolje, ker je kratkoviden, ker ne gleda naprej, ker pozablja na spoštovanje do stvarstva. Lagali bi, če bi rekli, da naš predhodnik ni gojil dovolj svetega spoštovanja do narave. Naša zemlja je bila neštetokrat blagoslovljena in posvečena. Naš predhodnik je v naravi doživljal dar božje dobrote in zato se je znal ponovno zahvaljevati za to, kar mu je delila zemlja. Darove zemlje je sprejemal predvsem kot dokaze božje naklonjenosti. Zato je imel pogosto na ustih: »Bog nam je dal« in tudi »Bog nam je tudi vzel«. Narava mu je predstavljala pot do Boga. V naravi se je naš veren predhodnik ponovno prepričeval o božji navzočnosti. Industrializacija pa je tudi v našem človeku povzročila drugačno mišljenje in čutenje: jaz ustvarjam, jaz pridelam, jaz razpolagam, zato lahko delam z naravo, kar se mi zljubi kot absolutni gospodar. V literaturi o ekološki krščanski etiki je ponovno poudarjeno, da je ekološka kriza ukoreninjena v pomanjkljivi religiji in napačnem razumevanju človekovega mesta v celotnem stvarstvu. Iz svetovnonazorske usmeritve izhaja tudi takšen ali drugačen način življenja. Papež Janez Pavel II. je v pismu za svetovni dan miru 1990 zapisal, da sodobna družba ne bo rešila ekološkega vprašanja, če ne bo spremenila svojega načina življenja. Za reševanje svetovne ekološke krize so res potrebne mednarodne akcije, dogovori in solidarnost med državami, nikakor pa ne gre zanemariti človekove osebne odgovornosti za okolje. Ni dovolj, da drugače mislimo, da gojimo sveto spoštovanje, da se čutimo podrejene zakonom narave, potrebno je spremeniti tudi svoje življenjske navade. Skrb za čisto okolje mora človek pokazati najprej v svojem domu, gospodinja v svoji kuhinji. Odgovornost za okolje mora biti lastnost tako kmeta kakor industrijskega delavca. Izletniki, stojničarji, sejmarji, športniki, vsak na svoj način kažejo svojo ekološko kulturo. Mnoga odlagališča zgovorno pričajo o premajhni ekološki prebujenosti odgovornih v krajevnih in občinskih skupnostih. Če je pred leti veljalo za nemoderno govoriti o naravi in se vračati na deželo, bo danes vračanje k naravi in naravnemu življenju pomenilo nujen pogoj, če hočemo 74 preživeti sedanjo krizo. Vračanje na čim bolj naravni način življenja je za mnoge razgledane in ekološko prebujene ljudi edino upanje. Lepa in neomadeževana pomurska dežela, lahko se boš pokazala v svoji prvotni in zeleni obleki, če bodo po tebi hodili ljudje, ki te bodo znali občudovati, ceniti in ljubiti, ki bodo znali biti srečni ob cvetočem drevesu, vzhičeni ob rjavozelenem listu in se bodo mogli ustaviti in prisluhniti čivkanju ptičk iz logov domačih. Iz polanske župnijske kronike o + župniku Danijelu Halasu Petinštirideset let je preteklo od mučeniške smrti polanskega župnika Danijela Halasa. Tik pred koncem vojne so ga ustrelili in vrgli v Muro. Kdo ga je ustrelil in zakaj? O tem so nekateri natančno vedeli, pa so skrivnost odnesli s seboj v grob, nekateri še vedo, pa molčijo, toda resnica se prikoplje na dan, naj jo še tako globoko zakopljemo. Tudi pisec kronike je vedel, vendar takrat ni bil čas za to, da bi lahko tudi napisal, kar je vedel. Naj bodo vrstice iz kronike nekakšen izziv, da se resnica brez strahu razodene. Prihod g. Halasa (str. 10-12) Petnajstega decembra 1938 so slovesno pozvanjali polanski zvonovi sprejemu novega pastirja, ki je prihajal iz Lendave, kjer je bil doslej kaplan, na novo mesto k novim ovčicam. Vsa fara se je kljub delavniku in mrazu zbrala pred cerkvijo in v dolgem špalirju (od mostu pri Črncu) čakala novoimenovanega polanskega župnika. Pri cerkvi ga je pozdravil cerkveni ključar in novi gospod se je prisrčno zahvalil... Gotovo bo zanamce zanimalo tudi nekaj podatkov iz njegovega življenja, zato na kratko navedemo najvažnejše: Danijel Halas je bil rojen v Črensovcih leta 1908, kot sin siromašnejših staršev, ki so imeli številno družino. Sestra Ana in brat Martin sta že zgodaj odšla v Ameriko, kjer sta z delom pripravila kruh sebi in pomagala tudi domačim. Danija so dali v šole. Začel je v Soboti, kjer še ni bilo popolne gimnazije, zato jo je moral končati v Ljubljani. Nato je stopil v bogoslovje v Mariboru in 1933. leta imel novo sv. mašo v Črensovcih. Potem je bil kaplan v Ljutomeru in Lendavi, odkoder je prišel v Polano za župnika. Pastoralni obiski (str. 13, 14) Drugo nedeljo po razglašenju, 15. 1. 1939 beremo v oznanilih: »Oglejte si razstavo tiska. Ta teden bom šel od hiše do hiše: tisk, družinski obisk, pastir pozna svoje °vce in ovce poznajo... Nič se me ne bojte.« Župnik je pred cerkvijo razstavil vse verske publikacije. Verniki so si jih pred in po maši lahko ogledali in se pogovorili, kaj bi kdo naročil. V ponedeljek je šel na obisk od hiše do hiše kar po vrsti. V aktovki je imel publikacije in ko je ljudi zanje navduševal, je z bistrim očesom spoznaval razmere v družini. Vsakemu je dal prijazno besedo tolažbe in zaupanja in se poslovil. Zapor g. Halasa (str. 24-25) Napetost med slovenskimi izobraženci in Madžari je vedno bolj naraščala. Slov, izobraženci so imeli sestanek (večinoma so bili komunisti, vodil ga je Štefan Kovač), Prav tako je hodil tu okrog pisatelj Miško Kranjec. Le ta je prišel nekega večera k 75 Halasu in ga prosil, da bi mu na neki način omogočil zvezo z dekanom Jeričem. Halas gre takoj k Jeriču, ki mu pa pove, da sestanka ni mogoče imeti, ker so vsi dohodi v turniško župnišče zastraženi od madžarskih detektivov. Že naslednjega dne pa pride avto na župnišče, aretirajo g. Halasa, ga peljejo v Turnišče, naložijo še Jeriča in oba peljejo v M. Soboto na zaslišanje. Sicer ne zvedo nič, povedo jima pa, da pravzaprav vedo, da je Kranjec hotel imeti sestanek z njima, in ju izpustijo. Torej so imeli Kranjčevi pristaši med seboj izdajalca, ki je vse že prej sporočil madžarski oblasti, kakor so to zvedeli tisti, ki se jih je stvar tikala. Toda zaslišanje ni bilo dovolj: 31. oktobra 1941 Halasa aretirajo. Odvedejo ga v M. Soboto, odtod v Sombotel in nato v Budapest (Margit korut 85), kjer je bil 9 mesecev zaprt skupaj z gg. Mihaelom Jeričem in Ivanom Camplinom. Iz Halasovega pripovedovanja sem si zapomnil, da je pri zaslišanju večkrat poudarjal: Očitate mi, da sodelujem s komunisti, a ne poznate moje preteklosti. Spoznajte mojo preteklost in prepričajte se, da sem vedno bil proti komunistom in pred njimi sem vedno svaril svoje vernike.... Vroče prošnje so bile uslišane in 17. julija 1942, to je bilo v petek ob šestih zvečer, se je pripeljal g. Halas v spremstvu turniškega kaplana Madžara Hosszu Jožefa. Vsa fara mu je prišla naproti in pred cerkvijo so mu naredili dolg špalir. Fronta pred vrati - smrt g. Halasa (Str. 32-36) Leto 1945. Ljudje so zbegani. Streljanje se sliši vedno bolj, vedno bliže. Partizani napadajo madžarske vojake in orožnike, jih slačijo, se oblačijo v njihove obleke, tako da ne veš ali je partizan ali Madžar. Mnogi nasedajo. Aretacije se množijo. Panika postaja zmeraj večja. G. Halas tolaži ljudstvo, naj se ne plaši, božja roka je nad nami. Za postne govore si izbere Finžgarjevih Sedem postnih slik. A jih ne dokonča. V petek, 16. III. se pelje ob treh popoldan s kolesom v Lendavo. Bil je spovednik šolskih sester, ki so imele v Lendavi otroški vrtec. Ob sedmih se vrača prek Hotize, kjer govori natanko ob sedmi uri z g. Balažičem na njegovem domu na Hotizi, se poslovi in odide. S tem izgine za njim vsaka sled. Drugo jutro je bila napovedana recitirana maša. (Uvedel jo je g. Halas. Bila je redno ob sredah in sobotah). Verniki ga čakajo. Cerkev je skoraj polna. Začudeni obrazi se sumljivo spogledujejo in neka temna, moreča slutnja se ugnezdi v srca. Morda pa je samo slutnja. Zato g. Balažič gre ob deseti uri v Lendavo na žandarmerijo, če ga niso morda oni zaprli. Ti o njem nič ne vedo, ali nočejo vedeti. Popoldne gre dijak Hozjan na žandarmerijo v Turnišče, nato v Beltince in v Soboto. Nikjer ne vedo o g. Halasu ničesar. Tudi pri detektivih se nič ne opravi, nihče ne ve o njem nič. Šele v nedeljo popoldne pride nekdo iz Kota (vas pri Kapci) in prinese vest o Halasovi smrti. Kako so ga našli? Mlinar je videl na Muri nekaj črnega. Ker ga je zanimalo, kaj bi to bilo, gre gledat in vidi, da je truplo polanskega župnika Halasa. Kaj se je zgodilo? Zaenkrat lahko rečemo samo to, kar lahko o dogodku sklepamo: Na poti iz Lendave, oziroma s Hotize so ga dobili, ga peljali kar naravnost k Muri, kjer so ga postavili na »šamrl« (leseno podnožje za pristajanje broda ali čolna, op. ur.) ter prav od blizu naperili v njega štiri puške in sprožili štiri strele, ki jih je dobil v glavo. Videlo se je, da je prestal smrt popolnoma mimo, saj je pred strašnim trenutkom zaprl oči in daroval svoje mlado življenje Bogu kot žrtev za duše in narod, zvrnil se je in zajeli so ga valovi žrtev željne Mure. Kolo so pozneje našli na prav istem mestu, kjer je »šamrl«. Tudi klobuk so izročili valovom. G. Halas pa je imel šal in ta se je - gotovo po dobroti božje previdnosti — ujel med korenine in valovi 76 + Danijel Halas pred mlinom v Kotu 18. 3. 1945 niso imeli moči, da bi duhovnikovo truplo nesli daleč proti Legradu in še naprej. Zanimivo je to, da se ubijalci niso hoteli polastiti niti denarja in niti sledu ni bilo o tem, da bi ga pred smrtjo preiskali. Najbrže se jim je mudilo. ... V sredo, 21. marca, ob deseti uri je bil pogreb. Zbrala se je velikanska množica ljudi, 30 duhovnikov in dva bogoslovca. Pred slovesno mašo je bil govor, ki ga je imel osebni prijatelj pokojnega g. Ivan Koren, župnik v Dokležovju. Pogreb je vodil g. dekan Ivan Jerič, truplo pa so nosili duhovniki. Na grob so mu položili nad sto vencev in to v času, ko rožice še ne cveto! Pogreb + Danijela Halasa 21. 3. 1945 77 Tako je z župnikom Halasom (bil je župnik 7 let) polanska fara izgubila svojega prvega župnika, župnika, ki je s svojimi deli in s svojim zgledom lahko kažipot vsem svojim naslednikom. Halasov grob Epilog kronista (Str. 36, 37) G. Halas ni pisal kronike, ker je bilo po resnici pisati tvegano, resnico zamolčati pa zavajajoče, zato je v kroniki nastala vrzel. Kronist o tem poroča sledeče: Želja cerkvenih predstojnikov pa je bila, da bi se kronika nadaljevala. Zato je g. Holsedl naprosil mene, ki sem bil za časa Halasovega župnikovanja največ tukaj in sem imel s pokojnim razmeroma največ stikov, naj bi to vrzel nekako izpopolnil. Skušal sem prošnji ugoditi, vendar pripominjam, naj spoštovani bralec upošteva razmere takratnih časov, katerih po desetih letih tudi ni mogoče natančno opisati, saj človeku že marsikateri dogodek izgine iz spomina. Vendar pa kar je zapisano, je zanesljivo, eventualne pomanjkljivosti, posebno še glede smrti g. Halasa in njenih vzrokov, mi bo spoštovani bralec rad odpustil. Velika Polana, 28. IV. 1954 Jožef Hozjan, diakon Uredništvo Stopinj je prejelo lep članek z naslovom DOLŽNIKOV DOLG RESNICI, ki pa ni podpisan niti ni priloženega naslova, zato iz članka objavljamo samo nekaj stavkov: ... Če verujem, se moram s pesnikom truditi in moliti: »Daj, da začutim njen obraz, obraz Resnice« (S. Kosovel). ... Ta misel me je neki večer preteklega julija vodila na grob duhovnika Danijela Halasa, nekdanjega župnika v Veliki Polani, ki ga je med vojno Mura naplavila na breg s preluknjano glavo. Obisk na grobu je rodil nekaj 78 miselnih utrinkov. Krivda za Halasovo smrt je padla menda na madžarskega okupatorja. Vendar ali je to zadnja resnica? Slišal sem. Nekateri ljudje šepetajo drugačno podobo resnice - resnico o »osvoboditeljih«, ki so s kroglo v glavo podarili župnika reki Muri, ker je imel preveč drugačnega vpliva na ljudi, posebej na mladino. Prav ta ljudski šepet pa razkriva še nekaj več. Razkriva strah v ljudeh... Zato ljudje molčijo? Ali pa molčijo zaradi ljubega miru. Toda to ni mir resnice, ki osvobaja, to ni mir, na katerem živi mirna vest. To ni mir, ki sovražno pest odpira v dlan sprave. Ampak je to lažni mir, ki ljudi oddaljuje, odtujuje, ki krade človeka v človeku in ustvarja vsaj predsodke med ljudmi. Zato bi bilo toliko bolj prav, da resnica tudi o župniku Halasu pride na dan, takšna ali drugačna. ... Od nas vernih pa že naš - Verujem - zahteva in nas obvezuje k teženju, ki popravlja krivico, ki za »ti si« ne kliče maščevanja, ampak odpuščanje in spravo po zgledu Njega, ki je učlovečena Resnica sama. ... N. N. Martin Horvat Zahodni Berlin Ko sem 5. januarja 1988. prišel v Zah. Berlin, sem prišel med beton in v podzemlje, kjer sem dobil občutek, da sem v »krtovi deželi«. Zares, prišel sem med beton, saj se v tem velikem mestu še zgubiti nisem mogel; vedno sem prišel le do zidu. Zah. Berlin je bil kakor otok sredi Nemške demokratične republike; kakor otok na blejskem jezeru, do katerega se pride le z ladjo. Do Zah. Berlina pa le po tranzitni cesti čez NDR. Kazni so bile zelo velike za vse tiste, ki so namenoma ali pomotoma, v megli, neurju... zavili s tranzita. Vsi smo si oddahnili 1. julija 1990, ko je NDR sprejela denarno unijo z ZRN. Tega dne so popolnoma izginile carine, kontrole in tranzit med dvema Nemčijama. 3. oktobra 1990, bo popolna združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije. Ta združitev bo vidna v eni vladi in enem parlamentu, ki bi ga naj izvolili še v tem letu. Zgodovina dveh delov Berlina se je začela 1944 leta. Od tega leta je Zah. Berlin pod kontrolo ameriške, angleške in francoske vojske, vzhodni del mesta pa pod kontrolo Sovjetske zveze. Ko je 2. maja 1945 komandant mesta Berlina podpisal kapitulacijo, je vsaka druga hiša Berlina bila poškodovana, vsaka peta pa podrta. Ko so tri zahodne sile uvedle v Berlinu denarno enoto ZRN, s tem so hotele doseči gospodarsko neodvisnost sovjetskega dela Berlina, je sledila popolna blokada zahodnega dela mesta s strani sovjetskega sektorja. Blokada je trajala od junija 1948 do maja 1949. Blokirani del mesta so v tem času obskrbovali z letali, kajti vsi drugi pristopi do mesta so bili nemogoči. Po blokadi se je mesto, zasedeno od Sovjetske zveze, začelo še bolj oddaljevati od zahodnega dela, ki so ga nadzirali zavezniki. Popolna ločitev teh dveh delov mesta Pa je prišla z gradnjo BERLINSKEGA ZIDU, 13. avgusta'1961. Zid je ločeval mesto in ga delil na zahodni in vzhodni vse do 9. novembra 1989. Tega dne je namreč »padel« zid, odprle so se meje dveh držav in enega naroda. Prebivalci vzhodnega Berlina in NDR so lahko od tega dne le z osebno izkaznico potovati v Zah. Berlin in v ZRN. Ob koncu tedna po padcu zidu bi naj bilo v Zah. Berlinu 1,5 mil. 79 Berlinski zid 1961-1989 obiskovalcev. V mestu je bila zares prava zmešnjava. Koliko bolečine, trpljenja, samomorov, žrtev... je prinesel zid med nemški narod! Tega ne more in ne bo mogel opisati nihče. Največ Slovencev je prišlo v Zah. Berlin v letih 1968-1971. Danes je v Berlinu okrog 1600 Slovencev. Med njimi je precej Prekmurcev. Prevladujejo pa Zasavci in Dolenjci. Sicer pa je v Zah. Berlinu 31-tisoč Jugoslovanov. Zunaj delovnih organizacij je Slovence najprej povezovala Cerkev in slovenski duhovniki, ki so v letih od 1968 do 1971 prihajali iz Munchna in Mannheima. Slovenci so svoje prostore dobili 1971 v Kolpinghausu. V njih se je odvijalo versko, kulturno, družabno in šolsko življenje. Te prostore je skupaj z verniki uredil p. Janez Sodja DJ. Po odhodu p. Sodje na Švedsko, so si v Zah. Berlinu kar po vrsti sledili prekmurski duhovniki: dr. Štefan Steiner, Štefan Vereš in Štefan Antolin. Prekmurski verniki so bili vedno najožji duhovnikovi sodelavci. Med take spadata tudi zakonca Irena in Franc Oblak iz Odranec. Franc sicer ni Prekmurec, toda prekmursko ravnino je vzljubil vsaj toliko kot ljubi gorenjske vrhove. Pet let sta bila vzdrževalca Slovenskega doma. Franc pa je bil vse do 1988 leta član ŽPS. Hčerka Darka, ki živi že pet let v Odrancih, pa je Slovence v Zah. Berlinu bogatila z recitacijami in petjem na raznih kulturnih, verskih in družabnih prireditvah. Želja zakoncev Oblak je, da se čimprej vrneta v Prekmurje, med pšenico, koruzo, štorklje...»Ko bo prva možnost upokojitve«, tako pravi Franc, »se nama bo ta želja prav gotovo izpolnila.« Po 18 letih bivanja v Kolpinghausu se je Slovenska kat. misija preselila v župnijo St. Elisabeth, kjer smo dobili prostore za kulturna in družabna srečanja. Cerkev pa si delimo z nemškimi verniki. Moram reči, da so nas verniki župnije St. Elisabeth 80 Zakonca Irena in Franc Oblak iz Odranec lepo sprejeli. Zares se v tej župniji počutimo kot doma. Župnik H. B. Mey nam je ob prihodu dejal: »V katoliški Cerkvi ni tujcev, temveč smo vsi domačini božji.« Želim, da bi to domačnost Slovenci ohranili še naprej v tej nemški župniji in v tem velikem mestu, ki bo po združitvi, 3. septembra 1990, imelo 3,4 mil. prebivalcev. jz Fotokronika Leto 1990 je čas velikih prelomnic. Iz mozaika dogodkov, dokumentiranih s slikami in spremnimi besedili, se nam odpira panoramski razgled velikega, zgodovinsko pomembnega spreminjanja v naši domovini. 81 Slovenski krščanski demokrati so imeli prvi občni zbor v Cankarjevem domu v Ljubljani v torek, 9. januarja. Zbralo se je okrog 200 članov nove stranke. Zboru je predsedoval Lojze Peterle. V največji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je Demos - koalicija opozicijskih strank - imel prvi kongres v sredo, 17. januarja. V triinpolurnem večeru je nastopilo 23 govornikov: prvaki združene opozicije, gostje iz sosednje Avstrije in Italije ter domači izvedenci za programska politična vprašanja. 82 Ob 130-letnici visokega šolstva v Mariboru je bil sredi februarja tridnevni simpozij v mariborski škofijski avli. To je bil shod 40 znanstvenikov iz različnih področij. Pokrovitelja simpozija sta bila mariborski škof dr. Franc Kramberger ter rektor mariborske univerze dr. Alojz Križman. V temelju mariborskega visokega šolstva je namreč škof Anton Martin Slomšek. Berlinski zid skriva v sebi mnogo krvavih zgodb. Postal je simbol trpljenja ljudi, Pa tudi simbol človeške nečimrnosti, nesoglasij in nasilja. Postavili so ga v avgustu 61. Ta vsiljena pregrada je padla kar čez noč 9. novembra 1989. 83 Sodarstvo je priljubljena domača obrt v Gančanih. Rodovna delovna tradicija -izdelovanje sodov, škafov in kadi — pri Kuzmovih je v letu 1990 praznovala SEDEMDESETLETNICO. Anton Kuzma je to delo prevzel od svojega očeta, sedaj pa ga je predal svojemu sinu Antonu. Bogojina. Velika noč 1990. V vsaki prekmurski vasi so si vstajenjska jutra na las podobna. To je Slovenija, dežela naša, ki jo najgloblje doumemo prav o veliki noči, ko pozvanjajo zvonovi iz lin vseh cerkvenih stolpov, ko zapojemo starodavno izpoved: Gospod je vstal, Gospod živi I 84 V tednu pred cvetno nedeljo 1990, konec marca, se je 200 slovenskih katoličanov udeležilo ekumenskega romanja v Grčijo. Romarje sta vodila ljubljanski in beograjski metropolit, nadškof Alojzij Šuštar in nadškof Franc Perko. Obiskali so kraje prve krščanske Cerkve - po stopinjah apostola Pavla. v reviji cerkvenih zborov na Bledu, v nedeljo 6. maja, je v župnijski cerkvi sv. Martina nastopil tudi mešani pevski zbor iz Razkrižja. Revijo je snemala tudi ljubljanska televizija; pokrovitelj pevskega nastopa je bil slovenski metropolit Alojzij Šuštar. 85 Nad 200 slovenskih duhovnikov in redovnikov je bilo po zadnji vojni zaprtih v različnih zaporih v Sloveniji. Kar jih je še živih - le nekaj desetin - se je prvikrat zbralo v Marijinem svetišču na Brezjah. Srečanje je sklical batujski župnik Jožko Kragelj, pisec zelo odmevnega podlistka v Družini »Moje celice«. V Križevcih pri Ljutomeru so dobili nove veroučne prostore. Iz starega gospodarskega poslopja so nastali prijazni prostori po načrtih inž. arh. Aleksandra Šmidleh-nerja, samostojnega projektanta iz Sobote. 86 Slovenski kapucini so na svojem letnem zasedanju, konec aprila 1990, izvolili za svojega višjega predstojnika - provinciala - p. Vinka Avgusta Škafarja, doma iz Beltinec, urednika Družinske priloge. V Sloveniji imajo kapucini devet hiš, upravljajo pa osem župnij, dva delujeta med našimi rojaki v Švici. Kapucinski red danes šteje v svetu 11 000 članov. Razveseljive novosti smo doživeli v Sloveniji v letu 1990. Novi minister za šolstvo, vzgojo in izobraževanje, dr. Peter Vencelj, je 15. maja odgovarjal na vprašanja Pedagogov iz Maribora in okolice v škofijski avli, 23. maja pa se je minister srečal s člani medškofijskega katehetskega sveta ter drugimi teologi, katehisti in katehisti-nJami na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo temeljno izhodišče je: Odločitev za krščansko vzgojo ali verouk je bila, je in mora ostati pravica staršev m mladega človeka samega. 87 Konec maja je bil v Berlinu 90. Katoliški dan. Na olimpijskem stadionu je bilo pri slovesni maši nad 100 000 ljudi, med njimi je bilo iz Vzhodne Nemčije okrog 35 000 katoličanov. Tako je bilo po 40 letih spet to osrednje tradicionalno zborovanje vsenemško. Nekaj tisoč gostov je bilo tudi iz Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Romunije, Litve in Slovenije. Misijonarka s. Silvestra oz. Francka Hanžel je doma v Bučkovcih pri Ljutomeru. V maju je obiskala domovino - to je bil njen tretji obisk v 53 letih učiteljevanja med paragvajskimi dekleti. Kar 45 let je bila ravnateljica raznih šol ter višja predstojnica svoje redovne skupnosti. Še vedno so sveži njeni spomini na dvanajst bratov in sestra, na starše, na sošolca Antona Hanžela, salezijanskega duhovnika, na bratranca Bernarda Štuheca, ki so ga tik pred novo mašo ubili v Kočevskem Rogu, na drugega bratranca duhovnika Martina Štuheca, ki mu je ob koncu vojne - pred Rogom -uspel pobeg v Argentino. 88 Konec junija je bila ob mariborski stolni cerkvi odprta Slomškova knjigarna. V njej je odjemalcem na voljo, kar izide v založbah Mohorjeve družbe (Celje, Celovec, Gorica), Družine, Ognjišča in drugih cerkvenih založb. Dobijo se tudi sveče, hostije, križi in najrazličnejši bogoslužni predmeti. 1 Na Ponikvi, kraju Slomškovega spomina, je bilo v soboto, 16. junija srečanje verne mladine iz župnij mariborske škofije. Srečanje je vodil dr. Ivan Štuhec, smernice za razmišljanje pa je s posebnim nagovorom dal Vinko Kobal iz Primorske. Zbralo se je okrog 400 mladih, med njimi so bili tudi iz Prekmurja. 89 Mariborski škof Franc Kramberger je v letu 1990 v svoji stolni cerkvi posvetil enajst novomašnikov, med njimi so bili tudi trije Prkemurci: Andrej Baligač in Peter Štumpf iz Beltinec ter Štefan Krampač iz Gornje Bistrice. Dobra stotnija domačih in tujih časnikarjev se je v torek, 19. junija, zapodila v doslej strogo zavarovano Kočevsko Reko. Časnikarji so si ogledali »podzemno mesto«, ki se razprostira v globino najmanj 300 metrov, v širino 200 metrov. Na straneh podzemnih hodnikov so pisarne, sobe, telefonska centrala, dvoranica za seje. V podzemno zaklonišče bi se zatekla slovenska vlada v primeru agresije od zunaj. 90 »Srečanja v moji deželi«, tega tradicionalnega shoda slovenskih izseljencev, v soboto, 7. julija, v Dolenjskih Toplicah, se je udeležil tudi mariborski pomožni škof dr. Jože Smej. Srečanje se je začelo z mašo. Vodil jo je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Med šestnajstimi somaševalci je bil tudi izseljenski duhovnik Franček Slobodnik, župnik v Hamiltonu v Kanadi. Glavnina njegovih župljanov (75%) je iz Prekmurja. »Rad imam te ljudi,« je dejal »oni so jedro moje župnije, zanesljivi, delavni, predvsem pa dobrega srca.« Rekviem v Kočevskem Rogu. Nepozabna spravna nedelja, 8. julija. Nad tridesetti-sočglava množica Slovencev iz domovine in tujine se je zbrala v neposredni bližini enega od množičnih grobišč pobitih slovenskih domobrancev pod Krenom. V imenu slovenske suverene države je spregovoril Milan Kučan, spravno mašno daritev pa je lrnel nadškof dr. Alojzij Šuštar; z njim je somaševalo 75 duhovnikov. 91 Vsem različnim in nasprotujočim se glasovom navkljub je nedelja slovenske sprave prišla. Kolone okrog 250 avtobusov in mnogih osebnih vozil, so na kraj mašne daritve pripeljale nad 30 000 ljudi; tudi iz Prekmurja je poromalo na ta kraj veliko ljudi. Okrog 160 televizijskih, radijskih in časopisnih poročevalcev je ta dogodek posredovalo vsem, ki se shoda niso mogli udeležiti. »Kočevski Rog, spokojno urejen in miren, ostaja in postaja zdaj eden simbolnih pomnikov zgodovine in prihodnosti tega občestva... Povejmo si: tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, s takšno ali drugačno mislijo, je pravi kraj za tisto spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo! Končujemo, zdaj in tukaj. Bilo je. Je čas ljubezni in je čas sovraštva, je čas vojne in čas miru. Tako pravi pridigar v Stari zavezi. Zdaj je čas miru« (Milan Kučan). 92 V Bukovžlaku na Teharjah pri Celju, kraju krvavega spomina povojnega nasilja, so v četrtek, 19. julija, postavili spominski križ, opoldne naslednjega dne pa je slovenski premier Lojze Peterle položil h križu žalni venec. »Mrtvi imajo svoje pravice, mi pa do njih svoje dolžnosti!« je dejal premier Peterle. Slovenski »berlinski zid« je padel! V dnevih po velikem šmarnu je namreč sedem znamenitih Slovencev iz Argentine, Kanade, Francije in Nemčije prvič po moriji zadnje vojne stopilo na tla svoje stare domovine. Prišli sb na povabilo predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta. V ponedeljek in torek, 20. in 21. avgusta, so se vrstili sprejemi »sedmerice političnih emigrantov« pri najvišjih republiških oblasteh - od Milana Kučana in Cirila Zlobca, Lojzeta Peterleta in Franca Bučarja do Igorja Bavčarja in Janeza Dularja. 93 V. N. - Basov Ivan Baša v slovenski knjigi Ob odkritju plošče v Bogojini 2. 9. 1990 Prekmurski duhovniki so kar pogosto predstavljeni v slovenski leposlovni in znanstveni knjigi ter publicistiki. Saj so bili živec narodovega življenja. V leposlovju je J. Smej ovekovečil Mikloša Kuzmiča, Miško pa je popačil podobo J. Klekla st. in omenja tudi druge duhovnike. Tudi bogojanski plivanuš Ivan Baša pogosto nastopa v leposlovni knjigi in publicistiki. Najbrž prvi ga imenuje, ko navaja iz njegovega pisma, Anton Trstenjak st. v spominskem članku o Jožetu Borovnjaku v Ljubljanskem zvonu 1910: »... kot veren sluga je služil... sam sem ga videl v pobožni molitvi in smrt mu je bila pobožna«. Po osvoboditvi ga večkrat omenja M. Slavič v svojih spisih, posebno v knjigi Prekmurje (1921), ko so Bašo izvolili za člana šolskega sveta za Prekmurje; omenja ga med tistimi štirimi duhovniki, ki so obvladali knjižno slovenščino in kot prireditelja katekizma. Da »smo delali Jugoslavijo« tudi pri Baši, piše Slavič v zborniku Slovenska krajina (1935). Župnik Ivan Baša eno leto pred smrtjo 94 Prvi sploh pa je Ivana Bašo predstavil v esejistični obliki soboški profesor Franc Sušnik, ko je v oktobru 1924 v Slovencu začel objavljati Prekmurske profile, ki jih je za desetletnico osvoboditve izdal v knjižici (Maribor 1929, 64 str.). Prvi profil je za predgovorom predstavil Klekla, drugi pa je bil naslovljen: Baša. Prevaljski rojak, pozneje ustanovitelj gimnazije in Študijske knjižnicema Ravnah, je Bašo obiskal ob majskem proščenju tistega leta, tako da ga je označil iz lastnih vtisov, pa tudi po pripovedovanju drugih. Portret bi bil vreden ponatisa, da bi ga mlajši rod spoznal. Sušnik je bil že tedaj duhovit, domiseln, živahen pisatelj. »Bogojanskega plebanoša pozna tudi že Ljubljana. To je orjaška slovenska grča« - je začel. »O, kadar začne pripovedovati! - Baša bo zidal novo cerkev in menda mu sam Plečnik dela načrt. -Zato se čudiš Baši. Šolal se je v Sombathelju (in Koszegu, VN) a mislil boš, da je moral trgati študentovske hlače v Ljubljani, tudi v Zagrebu, na Dunaju, v Celovcu. Ne bodo preštevilna župnišča na Slovenskem, kjer bi našel toliko knjig, skoraj vse, kar je ustvaril naš duh v zadnjem polstoletju. - Kar ga posebno odlikuje: ves živi z ljudstvom. Ne pretresajo ga politične afere; registrira jih in opazuje in kakor skrit pod površino razburkanega morja gre s svojim ljudstvom vedno preudarno, vedno mirno, vedno brez strasti, vedno isto, vedno svojo pot. - Krasen jezik govori, menda najlepšo prekmurščino. Sam Wester ga je lani občudoval. - Morda se boš začudil, ako si pričakoval moža medene vljudnosti in oblizanih manir; morda te bo celo odbilo umerjeno ravnovesje, dokler ne boš spoznal silo konsolidirane osebnosti, ki jo neti zlato srce.« To so le iz Sušnikovega »profila« iztrgani značilnejši stavki, ki dajejo slutiti posrečeno oznako bogojanskega plebanoša. Malo je pretiraval tisto o knjižnici, saj je ni videl od blizu. Toda Baševi so hranili - še iz časov župnikovega očeta, mohorskega poverjenika v Beltincih - vse mohorsko bogastvo od 1880 dalje. In na izvirnem Baševem pisalniku nasproti knjižne omare, izdelane na Gradiščanskem, kjer je služboval, so se od 1920 dalje kopičili letniki Doma in sveta, Časa in drugih slovenskih revij... Josip Wester je bil tedaj nadzornik za srednje šole, pisatelj Slovenskih čitank za nižje razrede, ugleden in pomemben kulturnik. Ob Baševi prezgodnji smrti (v 56. letu) 1931 so pisali o njem M. Slavič in J. Sever v Slovencu, J. Prislan v Jutru, za Kalendar Si»ca Jezušovoga pa je napisal članek o njem V. Novak. - Ivan Baša sam je za Kalendar 1927 napisal spomine na ustanovitev Kalendarja 1903, pri čemer je imel kot sogovornik sombotelskega škofa v imenu slovenskih duhovnikov odločujoč pomen. Sicer po prvih letnikih, kjer je pisal anonimno obenem s svojim bratom Jožefom-Miroslavom (v lastnih izvodih je pripisal k člankom svoje ime), ni več sodeloval. V prvih letnikih je tudi prevajal Ivanocyjeve v madžarščini pisane članke (tudi to je označil v svojem izvodu) prav zato, ker so mu prijatelji priznavali najlepši jezik. Tudi je malo znano, da je prevedel prelepi Rogačev spis o Ivanocyju v Kalendarju 1915 - iz istega vzroka. - V Marijin list je pisal v letnikih, ko ga je urejeval (podpis: bi.), v Novine je pisal prva leta anonimno uvodnike o nedeljskem evangeliju. Prvi ugledni pisatelj, ki je vpletel spomine na Ivana Bašo v svojo knjigo kmalu po njegovi smrti, je bil Juš Kozak. Po obisku Prekmurja na povabilo Miška Kranjca je v reviji Modra ptica 1933-34 objavljal in isto leto v knjigi (Slovenske poti XV) Posebne vrste potopis »Za prekmurskimi kolniki«. O tem je nekaj pisal Š. Barbarič v Stopinjah 1988 (Tri književne podobe Prekmurja 1D34). V poglavju »Skozi luteranske vasi do Sobote« (str. 54 sl; v Beltincih ga je Naci Baša poučil, da je grdo "Murska«, gl. str. 71) piše: »Dvigamo se v belem zvoniku bogojanske cerkve (Maučec ga je poučil, da ne govorimo bogojinske! VN) od stopnice do stopnice...« in opisuje razgled z zvonika. In nadaljuje: »Bogojanska cerkev stoji v zelenem pobočju kakor 95 snežnobel spomenik nad prekmursko nižino, spomenik ljudstvu, ki prebiva v belih kočah in je ohranilo svoj jezik pri delu in pridigi.« Po oznaki Plečnikove cerkve uvede vodnika, h kateremu ga je pač napotil Miško, ker ni bil Kozakov učenec: »Mladi bogojanski Maučec nam jih naklati...« slive in hruške in jih spremlja proti Soboti. Zdaj pride Ivan Baša prav literarno: »Še nekdo nas nekaj časa spremlja, pokojni plebanoš Baša. Kadar pride tujec v Bogojino, vstane iz groba. Odkrivajo se mi njegova skrita dela. Kako je učil otroke v šoli, dajal svete zadolženemu kmetu, učil čebelarje, bodril lončarje, pošiljal kmetiške sinove v šolo, mi pripoveduje Maučec in se razvnema. Govoril da je baje najlepšo prekmurščino in si sestavil bogato slovensko knjižnico. Iz Ljubljane ni potreboval pouka, priklical je delavce. Plečnik mu je postavil novo cerkev. Vendar je bilo življenje prekratko za vse načrte, ki si jih je bil zamislil. Poznal je pregloboko svoje farane, da bi se kdaj prenaglil. Proti koncu svojega življenja se ni postaral, temveč pomladil, njegove ideje je prevzela mladina, ki je s časom pričela razumevati preudarne besede: »Veš, prosveta ne sme zdivjati.« Ta nauk ni izviral iz dogmatične ozkosrčnosti. Baša ga je črpal iz bogatih skušenj v življenju med ljudstvom. Nobene prilike ne morejo utesniti takih svetlih individualnih osebnosti, ki bodo v vsakem sistemu oplajale svojo okolico s progresivnimi (=naprednimi) idejami. - Zapustil nas je pred Tešanovci« (str. 54-56). Po drugi vojski omenjajo Bašo vsi spisi o Plečniku. Tako je Dušan Grabrijan, Plečnikov učenec, v knjigi Plečnik in njegova šola (Maribor, 1966) pisal tudi o bogojanski cerkvi in omenjal župnika Bašo. Čez deset let je arhitekt Janko Omahen v knjigi Izpoved mnogo povedal tudi o Bogojini in Baši, čeprav večkrat nekritično (prim. V. N., Izpovedi in pričevanja o Jožetu Plečniku, Znamenje VI, 1977, 54 sl.). Tako piše o treh mojstrovih načrtih: »Od vseh treh načrtov... ga je Bogojina najbolj privlačevala... Profesorja je ta naloga že v Bogojini s tako silo zgrabila, da se je ni mogel otresti ne v mislih ne v sanjah« (203) in skuša to razložiti - gotovo vse po pripovedi arh. F. Tomažiča, ki je večkrat dalje časa bival v bogojanskem župnišču, ko je nadzoroval zidavo cerkve - z »enoličnostjo« in »zastrto žalostjo otožne pokrajinske neskončnosti«, pa tudi »z legendarno osebnostjo plebanuša Baše«... Omahen je rešil za javnost tudi Plečnikovo izjavo v pismu Tomažiču iz Prage: »... stebri - župnika Baše spomenik bodo. Kdo bi si to mislil, da bo imela mala Bogojina tako veliko misel -« Ko sem nekoč naprosil Plečnika, da bi narisal načrt za nagrobnik Ivanu Baši, je dejal: »Njegov najlepši spomenik je vendar cerkev!« Omahen poroča dalje, da »je mojster vzel s seboj v Bogojino Tomažiča, da je »meril in skiciral položaj« (kar ni res! VN) - profesor pa se je razgovarjal z »mogočnim plebanušem Bašo«. Nestvarno je tudi, kar naprej piše, češ da je župnik govoril o »trdnjavi«, ki naj bi mu jo bil zgradil Plečnik in še kaj. Že pred Omahnovo knjigo - kmalu po Plečnikovi smrti - sem objavil v Novi poti 1958, str. 243-47 Plečnikova pisma župniku Baši (Jože Plečnik v Prekmurju), ki jih žal nista poznala ne Grabrijan ne Omahen. Zato sem obenem s kritiko Omahnove knjige ponovno objavil ta pisma v Znamenju 1977. Tu naj omenim, da je arh. Tomažič izročil bogojanskemu župniku Baševe dopise, ki lepo dopolnjujejo naše vedenje o zgodovini gradnje bogojanske cerkve. Ob spominski razstavi arhitekt Jože Plečnik v Narodni galeriji v Ljubljani 1968 je v katalogu Fr. Stele poudaril pomembno bogojansko cerkev in objavil več slik o njej, Baše sicer ni omenil. Pač pa je ob zadnji veliki razstavi v Ljubljani, ki hodi zdaj po svetu, 1986 v lepem katalogu Bogojini posvečeno častno mesto (str. 75-78). Ob slikah je navedba iz Plečnikovih pisem bratu Andreju 11. XI. 1924, kjer vidimo, da se z župnikom Bašo ob prvem srečanju nista ujela - pač zavoljo Plečnikove 96 občutljivosti - »dasiravno smo si zatrjevali eden drugemu svoje simpatije«. In če to izjavo primerjamo s Plečnikovimi pismi Baši in vsem, kar vemo o njunem sodelovanju in poznejših obiskih, se veselimo, da sta se tako spoštovala in ljubila. ... O Plečniku in Baševi družini pišem v spominih v Mohorjevem koledarju za 1991. O Plečniku in Bogojini pa bodo še pisali, tudi o Ivanu Baši. O Baši pišejo seve tudi v zvezi s kulturnim in narodnostnim delovanjem prekmurske duhovščine. Tako je Ivan Škafar že 1937 v Književnem glasniku Družbe sv. Mohorja napisal temeljito študijo: Družba sv. Mohorja in Slovenska krajina (urednik je bil Jože Pogačnik, poznejši nadškof), v nekaj izvodih tudi kot knjižica na 32 straneh. Morali bi jo zares poznati tudi danes! Tu je na 23. strani celostranska Baševa fotografija; med Ivanocyjevimi sodelavci je označen kot poverjenik Družbe tudi Ivan Baša, katerega oče kmet Jožef je bil poverjenik Družbe v Beltincih od 1891 in je čez štiri leta imel že 115 mohorjanov. Knjižnica mohorjevk, ki jo je kmet Jožef Baša začel in župnik Ivan nadaljeval, je ohranjena še dandanes pri Novakovih v Beltincih. Treba bi jo bilo zavarovati kot kulturni spomenik! Ivan je imel mohorske knjige naročene pri očetu kot bogoslovec. Širil jih je kot kaplan pri Sv. Juriju na Goričkem (1898-1902), dokler ni bil premeščen na Gradiščanko. Ko se je vrnil 1908 kot župnik v Bogojino, je tu vneto širil mohorske knjige, da je bila njegova župnija med prvimi v Prekmurju. Največ nam pove o Baševem pastoralnem delu seve Jožefa Smeja disertacija: Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1974), o njegovem delu v župniji, kot urednika Marijinega lista in sodelavca pri tisku ter kot novost - o njegovi kandidaturi za apostolskega administratorja (škofa), ko so nameravali ustanoviti za Prekmurje posebno cerkveno pokrajino. Toda ni bilo v Baševi naravi, da bi bil tako mesto v tedanjih razmerah sprejel - mogoče v drugačnih. Toda več o vsem tem govori v tem letniku članek škofa Smeja, bogojanskega rojaka, ki je o Baši že pred desetletji napisal (kot tipkopis razmnoženo) knjižico in bi bilo prav, da bi jo izpopolnil ter dal na svetlo (mogoče tudi s podatki drugih, ki kaj vedo o tem). V teh letih je napisal Miško Kranjec Rdečega gardista, kjer nastopa več prekmurskih duhovnikov, med katerimi je prilepil Ivanocyju (nasprotovanje Mohorjevi družbi!) in Kleklu st. (spiritizem, narodno izdajstvo...) izmišljotine, ki so nečastne za pisatelja samega, žal. Ko sem mu to povedal, je dejal, da noče delati nikomur krivice - »tudi Kleklu ne« - in da bo to popravil, toda tega ni naredil ne on ne uredniki njegovih del. Kranjec se je vedno rad spominjal Ivana Baše: »On je z nami dijaki sčdeno mleko jedel, ko smo se ustavili pri njem!« — vendar mu v romanu očita izjavo o »bratinstvu« v bogojanskem Narodnem svetu, ki ga je Baša ustanovil in nekakšno izmišljeno »vaško vojsko«. V V. Novaka Izboru prekmurskega slovstva (1976), napisanem na pobudo Miška Jeriča, ki je oskrbel natis knjige, je uvrščen tudi Ivan Baša (z mladostno sliko) ob svojem bratu Jožefu, pesniku Miroslavu. Žal ni povedano, da so se iz njegovega Katekizmuša (1909, 1913, 1925) učili v prekmurskih šolah tri desetletja - in da je on dal zgraditi Plečnikovo cerkev v Bogojini. To tukaj popravljam. Ivan Baša je omenjen še v mnogih člankih, razpravah, kar bi bilo treba zbrati. Najnovejšo omembo najdemo v prvem delu romana njegovega pranečaka, Bogdana Novaka: Lipa zelenela je (Ljubljana, 1990), kjer ga pisatelj najprej omenja med Prekmurskimi duhovniki, ki so izmišljenemu pisatelju, Hujsovemu Števeku, omogočili objaviti - pod Madžari! - slovensko knjigo. Drugič ga omenja, da je 1912 (ko je bil dejansko že on v Bogojini) prijahal iz Nove gore na Gradiščanskem (kjer je bil župnik od 1906-1908) v Bogojino na sestanek z Ivanocyjem, obema Klekloma in bratom Jožefom. Župnik v Bogojini pa naj bi tedaj bil beltinski Farkaš, brat Marice, 97 poročene s Stefanom Godino, v družini, ki je v središču romana. Poznavalci razmer in vsebine morejo razrešiti to uganko, kdo je kdo. Na tem sestanku so se pogovarjali o izdaji Kalendarja za prihodnje leto (ni jasno, ali je Kalendar že izhajal) in sprožijo tudi potrebo po izdajanju tednika. Pripis: S krsta ste naj z braton zdignoli, krušni oča nama bili, iz Vaših knig pa Doma in sveta sva duševno zrasla! Te jesenske rože, dragi viiček pa kuma, Van pošilan na grob, kama nemren več telovno... Jože Smej Ivan Baša, njegovo življenje in delo (ob 115-letnici njegovega rojstva) 1. Rojstni kraj in rod Če kreneš iz Beltinec proti Gančanom, zagledaš na desni strani staro častitljivo hišo s hišno številko Ulica Štefana Kovača 2. Ta hiša, svoj čas prodana, je šla iz rok v roke do njene zadnje lastnice Marije Šarugove, ki je leta 1990 umrla. V tej beltinski hiši, ki je takrat nosila hišno štev. 11, se je 11. aprila 1875 narodil Ivan Baša. Starši so mu bili Jožef Baša in Ana, roj. Vučko, poljedelci. Krstil ga je takratni beltinski kaplan Jožef Horvat, poznejši bogojanski župnik, Bašev prednik. Ivanu še ni bilo 6 mesecev, ko je že zgubil mater. Oče se je drugič poročil z Marijo, roj. Pucko iz Gančan, s katero je imel potem še 7 otrok. Tako je imel naš Ivan polbrate in polsestre. Naštejmo jih po vrsti: Marija, ki je v 8. letu umrla; Uršula, ki je stopila v samostan sester sv. Križa in dobila redovno ime Evfemija; Ana, ki je tudi postala redovnica sv. Križa z imenom Anatolija; Martin, ki je kmalu po rojstvu umrl; Marjeta, ki se je poročila s Francem Novakom, in imela 2 sina: Vilka in Franca; Jožef, ki je umrl leta 1916 kot bogoslovec v Sombotelu; znan je kot pesnik s psevdonimom Miroslav; in še zadnji, Ignac, ki ga ob Ivanovi novi maši še ni bilo na svetu. Rodil se je, ko je bil Ivan že kaplan pri Sv. Juriju v Rogaševcih. Ignac je kot živinozdravnik umrl 1981 v Rogaški Slatini. 2. Šolanje Po dveh razredih ljudske šole v Beltincih je Ivan nadaljeval osnovno šolo v Lendavi. Tam je bil njegov sošolec tudi Jožef Klekl iz Krajne. Oba sta dobila dobro podlago, saj je v Lendavi takrat poučeval znani slovenski prosvetitelj nadučitelj Janez Murkovič. Leta 1885 je Ivan stopil v prvi gimnazijski razred v Sombotelu in ga končal z dobrim uspehom. Naslednje tri gimnazijske razrede pa je opravil v Koszegu kot gojenec Kelcz-Adelffyjeve ustanove. V peti gimnazijski razred je moral iti spet v Sombotel, ker v Koszegu ni bilo višjih razredov. V Sombotelu so poučevali premon-trejci, v Koszegu pa benediktinci. Morda je bila ta sprememba kraja in profesorjev vzrok, da je v 5. razredu dobil popravni izpit iz grškega jezika, ki ga pa ni naredil in je tako moral razred ponavljati. Leta 1894 je maturiral v Sombotelu na klasični premontrejski gimnaziji in jeseni istega leta stopil v sombotelsko bogoslovje. 98 3. Dušnopastirske službe V duhovnika je bil posvečen 6. julija 1898 v Gydru, ker je sombotelski škof Kornel Hidasy prav takrat zbolel. Novo mašo je Ivan imel v Beltincih 24. julija 1898. Na novomašne podobice je svojeročno napisal v slovenščini tole: »Bratje! Liibite eden ovoga! Na spomin moje prve sv. meše. V Belatincih 24. julija 1898.« Svetopisemsko geslo je vzeto iz 1 Jn 3, 11. Po novi maši je bil nekaj mesecev kaplan pri Sv. Martinu ob Rabi (danes Sankt-Martin a.d. Raab na Gradiščanskem), nato pri Sv. Juriju v Prekmurju, v Rohoncu (Vrhunci), potem pa je bil 3 leta župnik v Novi gori, sedaj na Gradiščanskem. 16. dec. 1907 je v soboški bolnišnici umrl Jožef Horvat, bogojanski župnik, star 64 let. Župnijo je začasno upravljal Jožef Sakovič, Beli Hrvat iz kraja Nagykblked pri Kormendu. Januarja 1908 je bila bogojanska župnija razpisana. Zanjo so prosili Ivan Perša, župnijski upravitelj na Gor. Seniku, doma iz Ižakovec, star 47 let; Jožef Čarič, župnik pri Sv. Juriju, star 42 let; Štefan Kocjan, župnik pri Nedeli, doma iz Sodišinec, star 42 let; Alojz Kuhar, kaplan pri Gradu, iz Satahovec, star 35 let in Ivan Baša, župnik v Novi gori, star 33 let. Knez Mikloš Eszterhazy je bil patron bogojanske cerkve, zato so prošnje morali nasloviti na kneza in škofa. Knez je izbral najmlajšega prošnjika Ivana Bašo in ga prezentiral škofu za bogojanskega župnika. V prošnji za bogojansko župnijo je Baša med drugim navedel tudi tole: »V Bogojino me ne vleče gmotna prednost, saj se tudi Pri nikomer nisem pozanimal, koliko dohodkov prinaša ta župnija. Toda toliko vem, da mora župnik tudi tam varčevati, če se hoče sploh preživljati. - Za Bogojino prosim predvsem zaradi jezika. Čeprav govorim hrvaško, vendar ne s potrebnim besednim zakladom in ustrezno intonacijo. Potem so tukaj moji starši, ki so zavoljo mene 99 zapustili rodno deželo in sedaj v vsej okolici ne najdejo slovenskega spovednika, pri katerem bi lahko uredili svoje dušne zadeve...« In tako je Baša v petek 22. maja 1908 prišel kot župnik v Bogojino. Verniki so ga skupaj z začasnim župnijskim upraviteljem Jožefom Šakovičem pričakali pri potoku, pri Amerikanskem križu, ki so ga leto dni prej dali postaviti bogojanski izseljenci v Ameriki. V Bogojini je Baša župnikoval do svoje smrti. Umrl je v petek 13. febr. 1931, ponoči ob 23.40. V petek je prišel, v petek je odšel... Pogrebne obrede je vodil soboški župnik, č. kanonik Janoš Slepec, pridigal je Jožef Klekl st., maševal pa domači kaplan Jan. Nep. Breznik. 4. Zidanje cerkve v Bogojini Stara* bogojanska cerkev je bila premajhna. Spominjam se, da smo se kot otroci gnetli in prerivali okrog oltarja. Val množice je večkrat kar sunil župnika Ivana Bašo. Tako je bilo tesno predvsem ob slovesnostih, npr. v času sv. misijona, ki je bil v Bogojini od 17. do 25. nov. 1912. V Marijinem listu (ML) v oktobrski štev. 1912 je bilo izrecno objavljeno: »V Bogojini bo sv. misijon za bogojanske in bedeniške farane. Iz drugih župnij naj nihče niti ne skuša priti, ker je cerkev še za domače premajhna.« Sv. misijon so vodili lazaristi iz Celja: Frančišek Kitak, doma iz Rogatca, star 64 let; Vincencij Krivec, doma iz Ptuja, star 47 let in Anton Zorko, doma od Sv. Duha v Ločah, star 29 let. To, da je Baša poklical na Ogrsko slovenske misijonarje iz Štajerske, je bilo takrat drzno dejanje! Bogojanska župnija je štela takrat ok. 2.600 duš. Ob misijonu so lazaristi misijonarji prodali 150 molitvenikov Večna molitev. Že pred prvo svetovno vojno je župnik Baša od leta 1909 zbiral denar za gradnjo nove cerkve. Imena darovalcev je objavljal na platnicah ML. Zbral je veliko, toda žal, ta denar je med prvo svetovno vojno propadel v sombotelski hranilnici. Po vojni leta 1923 se je naš bogojanski rojak Fr. Bajlec vpisal na univerzo, in sicer na arhitekturo pri prof. Josipu Plečniku. Župniku Baši je bil Plečnik znan že iz raznih revij. Po Bajlecu pa je Baša Plečnika še bolj spoznal. Plečnik je za bogojansko cerkev naredil dva načrta. Na obisku v Bogojini, septembra 1924, pa se je odločil, da bo ohranil staro gotsko cerkev in jo pridružil novi. Tako je naredil še tretji načrt. Spomladi leta 1925 so začeli z zidavo nove cerkve. Prvi so prišli na vrsto veroučenci. Namesto verouka so otroci šli iz šole z motikami in lopatami ter se zbrali v stari cerkvi. Župnik je imel kratek nagovor, nato je otroke blagoslovil in tako so otroci začeli s planiranjem prostora na severni strani stare cerkve. Za pesek in kamen so poskrbeli farani sami. Okrog polnoči so napregli krave in se peljali k Muri po pesek in kamen. Tam so ga nakopali in se vračali v dolgih vrstah kol, naloženih s peskom in kamnom iz Mure. Zgodilo se je, da je voznik od utrujenosti zaspal, pa so ga krave srečno pripeljale domov, ali pa so obstale na cesti pri jarku in se pasle. Hrastova debla in drug les pa so farani vozili iz patronovih bogojanskih gozdov. Opeko za cerkev so tudi farani delali sami, in sicer na polju Topolje blizu potoka. Tam so jo tudi žgali v peči. Opeka je bila tako dobra, da so v Ljubljani, ko so preskušali njeno trdoto, rekli, da je kakor kamen. Nobena ljubljanska ali okoliška opekarna ne bi mogla izdelati boljše opeke. 100 Zidavo cerkve sta pod Plečnikovim vodstvom nadzirala inženirja arhitekture Suhadolc in Tomažič. Delo je vodil delovodja Martin Horvat iz Beltinec (isti je vodil zidavo nove cerkve v Odrancih). Za zidanje cerkve pa so se pogodili z zidarskim podjetnikom Štefanom Mesaričem iz Sobote. Bil je precej drag, a delal je dobro. Marmorne stebre je izdelal kamnoseški mojster Vodnik v Ljubljani. Po železnici so jih pripeljali na železniško postajo v Beltince. Tam so jih nalagali kos za kosom na kmečka kola, in bogojanski farani so jih potem s kravami vozili k cerkvi. O zidanju cerkve je Baša vodil dnevnik. Žal so ohranjene samo štiri strani dnevnika rokopisa, in sicer od 25. avgusta 1926 do 25. maja 1929. Nekaj iz njegovega dnevnika: 25. aug. 1926. Venec malega zvonika je gotov, zdaj, ko smo na najnevarnejši točki, je zidarski podjetnik Mesarič znižal plačo zidarjem na 5 din na dan. Mi pa mu plačujemo dvakrat toliko. 3. sept. Nesreča pri izbijanju loka na severni strani stare cerkve. Zidar Štefan Horvat iz Strehovec je imel svoje kladivo zapičeno zgoraj. Sam pa je delal spodaj. Kladivo mu je padlo na levi kraj čela in mu presekalo kožo do lobanje. S povezano glavo dela naprej, čeprav ga zelo boli. 24. okt. V črensovski posojilnici smo najeli posojilo 150.000 din. Kot poroki so podpisali: Ivan Baša, župnik in odborniki Jožef Smej, Štefan Pucko, Štefan Vogrin in Štefan Horvat, vsi iz Bogojine. 21. maja 1927. Križ je na zvoniku. Krasna slika. Vsi kritiki molčijo. 2. jul. Prišli so Plečnik, Suhodolc in Tomažič. Plečnik je ves iz sebe, da se je delo tako posrečilo, kakor si ga je bil zamislil. Palirja je objel in mu dal 100 din. 3. april 1929. Včeraj smo izplačali g. Mesariča, ki nas je izročil banki. 25. maj. Okrajni glavar izterjuje dolg z rubežem. * * * Za svoje dušnopastirsko delo, za temeljito oznanjevanje božje besede, katehezo otrok in odraslih, neumorno spovedniško službo, skrb za dijake in študente, za ustanovitev dijaškega doma Martinišče, predvsem za pozidavo nove cerkve je bil Baša 9. maja 1928 imenovan za kn. šk. duhovnega svetovalca. 21. junija 1929 je Baša prosil za kaplana: »Že eno leto sem bolan in svojo službo izvršujem le s težavo. Pozimi je umrl en bolnik brez sv. zakramentov, deloma zaradi tega ker nisem mogel priti dovolj hitro.« 15. jul. 1929 je bil Baša imenovan za dekanijskega upravitelja. 15. avgusta 1929 je bil za kaplana v Bogojini nastavljen Jan. Nep. Breznik od Sv. Trojice v Sl. goricah. 5. Slovstveno delo Ivana Baše Konec 19. stol, in v začetku 20. stoletja so bili prekmurski Slovenci tako rekoč brez slovstva, brez slovenskih knjig. Mnogi, posebej duhovniki, so sicer širili med ljudstvom knjige Družbe sv. Mohorja, tednike in mesečnike kakor so Cvetje, Bogoljub, Domoljub in Slovenski gospodar. Toda madžarske oblasti so to preganjale. Duhovnike so ožigosali kot panslaviste. Ivanocyja so imeli celo za veleizdajalca. Februarja leta 1903 pokliče sombotelski škof Ivana Bašo k sebi. Baša je bil takrat kaplan v Vrhuncih, v Rohoncu blizu Sombotela. škof je Baši pokazal pritožbe ministrskega predsednika, ministra za uk in bogočastje, sombotelskega velikega župana in soboškega okrajnega glavarja. Vsi so 101 pritiskali na škofa, naj prepove slovenske knjige s Štajerskega in Kranjskega, češ da se s temi knjigami ruši madžarska država. Baša je škofu odgovoril, naj dovoli, da bodo slovenske knjige tiskali doma, se pravi v Sombotelu. Najprej kalendar, nato še tednik in druge knjige. Škof je v to privolil. Poklical je k sebi še Ivanocyja in Klekla st. In tako je izšel konec leta 1903 Kalendar Srca Jezušovoga za leto 1904. Baša je pisal vanj verske in poučne članke, tudi v leposlovni obliki. Sodeloval je tudi pri ML, ki je začel izhajati decembra 1904. Vanj je pisal uvodna razmišljanja Milošče si puna 1909-1913, Iz zgodovine sv. Materecerkvi 1907-1910, o cerkvenih učiteljih in prvih redovnikih itd. Od leta 1908-1911 in od leta 1917-1918 je prevzel celo uredništvo ML. Večje njegovo slovstveno delo pa je bilo prevod in priredba Katoličanskega katekizmuša za 3. do 5. razred, Budimpešta 1909. Na škofovo izrecno zapoved ga je moral izdati v prekmurščini in v madžarskem črkopisu. Ponatis je bil leta 1913, v Mariboru pa 1926 v gajici. Bašev katekizmuš je bil poleg Kolarjeve Biblije edini učbenik v prekmurskih šolah v slovenščini v tem stoletju. V Novine, ki so izšle prvič 8. decembra 1913, je Baša pisal predvsem uvodnike v prvih letih. 6. Baševo narodnostno delo Baša je zrasel iz narodno zavedne slovenske družine. Njegov oče je bil poverjenik Mohorjeve družbe. Večkrat je napregel konje in se odpeljal v Radgono po mohorske knjige. To narodno zavest je Baša ohranil tudi v gimnaziji in bogoslovnem semenišču. O tem piše Klekl st. v Kalendarju Srca Jezušovoga 1941, 30: »V sombotelskem semenišču nas je bilo takrat - leta 1896 - kar osem Slovencev: Slepec, Divjak, Kuhar, Klekl, Baša, Sakovič, Kolarš in Marič. Med seboj smo se pogovarjali slovensko. Nabavili smo si slovenske knjige, kar je bilo takrat nekaj nezaslišanega, nekaj protidržavnega, kar je v očeh šovinistov dišalo celo po veleizdaji. Ko so nas zaradi tega poklicali na odgovornost, smo pojasnili predstojnikom: mi bomo dušni pastirji med Slovenci, zato se moramo vaditi v slovenščini.« Baševa narodna zavest se je posebej pokazala v prelomnih časih. Po prvi svetovni vojni je Prekmurje še zmeraj pripadalo Ogrski, vse do 12. avgusta 1919. 1. decembra 1918 je bil v Bogojini sestanek Narodnega sveta pod predsedstvom župnika Baše. Ministrstvu so poslali tale sklep: »Mi slovenski narod bogojanske notaršije zahtevamo za naš slovenski narod pravno zagotovilo cerkvene, šolske, kulturne in upravne samopravde (avtonomije). Okrajni glavar, sodnik, učitelj, častnik, notar naj nam pišejo v slovenščini in z nami govorijo po slovensko.« 14. januarja 1919 je Baša skupaj z drugimi v Kleklovem domu v Črensovcih zahtevo po avtonomiji razširil: »V avtonomno Slovensko krajino se mora vključiti tudi Porabje z Monoštrom. V Slovenski krajini, v Soboti morajo biti slovenska gimnazija, slovensko učitelišče in slovenski licej za dekleta. Učni jezik naj bo slovenski, črkopis gajica. Nepravilno ime »vend, Vendi«, se mora uradno nadomestiti s »slovenski, Slovenci«. Avtonomija Slovenske krajine mora ostati tudi v primeru, če se Prekmurje združi z ostalimi Slovenci.« Če gledamo na načrt avtonomije Slovenske krajine z današnjega zornega kota, lahko spoznamo, da je bil daljnosežen. Če bi se bil uresničil, bi danes v samostojni slovenski državi imeli tudi Porabje z Monoštrom. 102 Dijaki bogojanske fare z župnikom Bašo okrog leta 1929 Ko so 23. marca 1919 razglasili na Madžarskem boljševiško Republiko svetov in nato še madžaronsko kratkotrajno Mursko republiko, je Baši grozila smrtna nevarnost. V razglasu je bilo med drugim rečeno: »Proletariat je bil prisiljen vzeti v roke vodstvo madžarske vlade, kajti našo madžarsko domovino so hoteli spraviti pod oblast čeških, romunskih in jugoslovanskih roparjev.« Da bi si rešil življenje, se je župnik Baša najbrž v sredo 4. junija 1919 ponoči umaknil iz Bogojine in se tri dni skrival v Gančanih. Na binkoštno soboto 7. junija Pa se je že vrnil nazaj v Bogojino. V času poskusa hrvatizacije Prekmurja, ko je potekala polemika, ali so Prekmurci Slovenci ali Hrvati, so v Bogojini prav na angelsko nedeljo 29. avgusta 1926 pod vodstvom Ivana Baše sprejeli resolucijo: »Prebivalci Slov. Krajine slovesno izjavlja-mo, da smo vsekdar bili in hočemo biti in ostati Slovenci. Mi hočemo ostati združeni s Slovenci na drugi strani Mure v združeni Sloveniji.« Povzetek Naj gledamo na Ivana Bašo s kakršnegakoli vidika, bodisi kot dušnega pastirja, Pisatelja in prosvetitelja, ugotovimo, da je bil velika osebnost. Zato ni čudno, da so ga sobratje duhovniki 16. avg. 1923 soglasno izvolili za škofijskega vikarja, ko je šlo 2a samostojno prekmursko škofijo. Plečnik pa je izjavil, da bi Baša v drugačnih razmerah lahko postal voditelj države. (Govor ob odkritju spominske plošče Ivanu Baši v Bogojini 1. septembra 1990) 103 Jože Smej Prekmurski pisatelj Jožef Bagary in jubilej martjanske cerkve V Slovenskem biografskem leksikonu manjka poleg drugih tudi Jožef Bagary, prekmurski pisatelj in bivši martjanski župnik. Najprej na kratko predstavimo njegovo življenje in pisateljsko delo, nato pa njegovo slavljenje jubileja martjanske župnijske cerkve. Jožef Bagary se je narodil 8. januarja 1840 v Soboti očetu Mihaelu in materi Katarini Monekovi. (Tako navaja starše krstna knjiga soboške župnije: zv. III., zap. št. 3. V tem je treba popraviti zgodovinarje Gefina, Vecseyja in Škafarja.) Ljudsko šolo je nadaljeval v Koszegu kot gojenec Kelcz-Adelffyjeve sirotišnice. Tam je končal tudi šest razredov gimnazije. Sedmi in osmi gimnazijski razred je obiskoval v Sombotelu pri premontrejcih. Stopil je v sombotelsko bogoslovje in bil 14. julija 1866 posvečen v duhovnika. Kaplanoval je pri Sv. Juriju v Prekmurju (1866-1867), v Črensovcih (1867-1869), na Tišini (1869-1870), in v Soboti (1870-1874). Septembra 1874 je najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik prevzel martjansko župnijo in jo upravljal do marca 1912. Od leta 1903 do upokojitve je bil hkrati namestnik dekana dr. Franca Ivanocyja. Marca 1912 se je odpovedal župniji, stopil v pokoj in se naselil v Soboti, kjer je 14. maja 1919 umrl. Pokopan je na soboškem pokopališču. Ko je kot kaplan služboval pri soboškem župniku in dekanu Francu Hiillu, je prevedel šolsko knjigo Ignaca Baranya: Elso olvaso kdnyv. Čitanko je Bagary izdal v gajici, kar je bilo za tiste čase tako rekoč revolucionarno.1 Naslov čitanke se glasi: Perve knige čtenya za katholičanske vesničke šole na povelenye Družbe svetoga Števana. Spravlene po Barany Ignaci... II. natis. V - Pešti Štampane vu »Athenaeum«-a štamparii 1871. Drugi (II.) natis pomeni: prevod 2. izdaje berila Ignaca Baranya iz leta 1870. Prevoda prvega natisa v slovenščini ni. Da je čitanko v slovenščini res pripravil Bagary, spričuje Anton Trstenjak v svojem rokopisu: Slovenci na Ogrskem. Rokopis hrani Narodna univerzitetna knjižnica v Ljubljani (NUK). Tam je tudi Bagaryjev rokopis omenjene čitanke.2 Druga priča, od Trstenjaka popolnoma neodvisna, pa je profesor bogoslovja in zgodovinar dr. Gyula Gefin. V svoji zgodovini sombotelske škofije (2. zvezek), Sombotel 1929, ima posebno poglavje z naslovom: Slovstvena dejavnost duhovnikov sombotelske škofije. O Bagaryju pravi, da je izdal Perve knige čtenya v Pešti leta 1871. Bagary je po Trstenjakovem pričevanju popravljal tudi veliki katekizem za tisk. Pod velikim katekizmom je mišljen ponatis Mikloša Kuzmiča Kratka šumma velikoga katekizmuša. V tistem času je bil ta katekizem ponatisnjen leta 1873 v madžarskem črkopisu, leta 1883 in 1892 pa obakrat v gajici. Jožef Pustai, martjanski školnik, pravi v predgovoru svoje knjige Krščansko katoličanske cerkvene pesmi, 1893: »Tudi se morem zahvaliti i visoko poštuvanomi Bagary Jožefi, mojemi dobromi plebanoši, ki so mi vu pisanyi eti knig večkrdt dober tanač dali.« 1 Prim. Jože Smej, Klekova zvestoba gajici, v: Stopinje 1981, str. 33-39. 2 Prim. Ivan Škafar, Jožef Bagžry, Anton Trstenjak in Martjanska pogodba iz leta 1643, v: Kronika XX/1972 str. 39-49. Anton Trstenjak je bil rojen 10. 5. 1853 na Krčevini pri Ormožu. Po gimnaziji v Varaždinu je študiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju. Učil je na trgovski šoli v Ljubljani, nato pa je bil v različnih službah. Veliko je pisal o prekmurskih pisateljih in razmerah. Umrl je 17. 12. 1917 v Ljubljani. 104 Pomoč Jožefa Bagaryja, »zveste slovenske duše« in »jako inteligentnega moža« (A. Trstenjak, leta 1883), pri omenjeni pesmarici lahko Opazimo predvsem v slovenskih prevodih nekaterih madžarskih pesmi. V madžarski pesmi v čast sv. Štefanu kralju kar štirikrat prevsiljivo prihaja na površje beseda »magyar«. Podobno v drugih dveh pesmih, v čast sv. Ladislavu in sv. Imriju. V slovenskih prevodih teh pesmi pa sploh ne najdemo besede »Madžar« ali »madžarski, vogrski«. Bagary je v slovenskem prevodu te šovinistično obarvane besede izločil. To je naredil skupaj z Jožefom Borovnjakom, cankovskim župnikom. Ko je ta 23. julija 1901 obhajal na Cankovi zlatomašni jubilej in so bili pri mizi zbrani duhovniki iz soboške in lendavske dekanije ter nekateri tudi iz graške in mariborske škofije, je Bagary presenetil zbrane z domoljubnim slovenskim pozdravom (»szloven felkoszontovel«, Szombathelyi ujsag (Sombotelski časnik) z dne 28. julija 1901, str. 3). Bagaryjeva pisateljska sposobnost se kaže tudi v njegovih svojeročno spisanih pridigah. A. Trstenjak je ob obisku pri Bagaryju vzel s seboj tri njegove pridige, ki jih sedaj hrani NUK: 1. Na velko Messo (Marijino vnebovzetje - 15. avgust) 1886; 2. Navuk od Molbe po prejk - 2. marca 1886; 3. Rejcs bossa na seszto nedelo po Riszdlaj, 1886. Sploh je A. Trstenjak rad obiskoval Bagaryja. Taki obiski so bili takrat nevarni, kot zvemo iz Bagaryjevega pisma Trstenjaku z dne 18. novembra 1883: »Za malo vremen, kak ste od mene slovo vzeli, sem zaslišal, kakšno lovino so vogrski časniki na Vas držali, tak je: šteroga človeka dušna vest je nej v redi, on se ešče na šumat lista zesaga.«3 Bagaryjeva pokončna narodnostna hrbtenica se posebej pokaže leta 1896 ob proslavi tisočletnice madžarske države. Ob tej priložnosti naj bi župniki organizirali potovanje v Budimpešto na ogled milenijske razstave. Bagarv je odločno zavrnil kakršnokoli sodelovanje pri proslavi. Sombotelski veliki župan je zaradi tega pisal škofu Korneliju Hidasyju, naj obsodi in kaznuje skrajno predrzni odpor, ki ga je pokazal martjanski župnik Jožef Bagdry. Ta se je naslonil na Ivanocyja, ki je v svoji kroniki za leto 1896 zapisal: »To pa je še posebej smešno, da so nekatere narodne manjšine, katerih jezik ni madžarski, tudi slavile tisočletnico svojega lastnega poraza.«4 Da je znal Bagary spretno sukati pero, razodeva tudi članek, ki ga je ob 500-letnici martjanske cerkve objavil v tedniku Muraszombat es videke z dne 13. novembra 1892 (M. Sobota in njena okolica) 8 (1892) 46,1. Članek se v slovenskem prevodu glasi takole: 500 letni jubilej v Martjancih (1392-1892) »Anno MCCCLXXXXII. aedificata fuit Ecclesia ista tempore plebani Erasmi per manus Joannis Aquilae de Rakespurga oriundi.« To je: »Ta cerkev je bila zgrajena leta 1392 v času župnika Erazma po rokah Janeza Aquile iz Radgone.« Ta napis, ki ga lahko zelo dobro razberemo, krasi desno steno svetišča martjanske srednjeveške župnijske cerkve. Ni pa ostal samo ta v gotških črkah izdelani napis v svoji prvotni celosti, marveč so v svetišču še dobro vidne 500 let stare oljnate freske, četudi so jim železni zobje časa in praskanje brezobzirnih ljudi odvzeli veliko izvirne lepote. Prim. Ivan Škafar, n.d. str. 40 4 Prim. Jože Smej, Prekmurski pisatelj Jožef Bagdry in milenij madžarske države leta 1896, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 49 (1978) št. 1, str. 115-123. 105 Pol tisočletja je torej odbrzelo prek tega kakor pečina trdnega svetišča. To svetišče je stalo tukaj skoraj že eno stoletje, ko so leta 1480 drvele tu mimo zmage željne čete slavnega kralja Matjaža z namenom, da bi izbojevale radgonski grad in mesto. To svetišče je že lepšalo našo krajino, ko so leta 1532 nasilni turški vojni oddelki -med njimi tudi kaniški paše - krenili proti koszeški trdnjavi in jih je od tam odbil junaški Nikola Jurišič, da so se vračali z okrvavljenimi glavami. Mimo zidov tega svetišča je bežala nazaj turška vojska, potem ko jo je leta 1664 pri Monoštru premagal vrhovni poveljnik Montecuccoli. To svetišče je preživelo tudi reformacijo, čeprav ni ostalo nedotaknjeno od njenih pretresov. Od leta 1620 do 1700, se pravi polnih 80 let, je bila namreč temu svetišču nasilno odvzeta njegova prvotna namembnost, ker so v tem času v Martjancih delovali nemško govoreči luteranski pridigarji. Ali je bilo to ljudstvu v blagor ali v nesrečo, o tem tukaj nočem razpravljati, le opozoriti hočem ljubeznive bralce na dogodke, ki so se takrat odigrali v Martjancih. O teh dogodkih spričuje izvirna listina. Njeno verodostojno vsebino dobesedno prinaša članek, ki je temu mojemu priložen.5 Da po takšni nestalnosti in spremenljivosti martjansko svetišče v celoti sploh še stoji, to meji tako rekoč že na čudež. Zato se mi je zdelo prav te stvari našteti in ljubeznivega bralca opozoriti na to nevsakdanjo okoliščino, da tudi na tem skrajnem koncu naše države obstaja častitljiv umetnostni spomenik, ki sicer ni na robu propadanja, zelo pa potrebuje strokovne, slogu ustrezne obnove. Da podpisani kot sedanji varuh tega svetišča ni glede tega ničesar zamudil in da se je celo za njegovo slogu ustrezno obnovo s pisno prošnjo obrnil na komisijo državnega spomeniškega varstva, o tem pričajo dokumenti, ki jih imam pri roki. »Ergo dixi et salvavi animam meam! «6 Odkritosrčno moram reči, da srce nobenega človeka ne bi okušalo tolikšnega veselja kakor moje, če bi lahko danes svojo zemeljsko zaročenko gledal in pozdravil vso obnovljeno v njenem zasluženem okrasju. Kar pa lahko storim, to bom storil: s svojimi verniki bom proslavil 500-letni jubilej cerkve z zahvalno božjo službo, in sicer še zmeraj v osrečujočem upanju, da bo dobri Bog obudil kakega dobrotnika tega starodavnega svetišča, dobrotnika, ki ga bo odel v dostojno okrasje. Naj tudi v drugem tisočletju naše države oznanja zanamcem božjo slavo in odrešenje človeškega rodu! Jožef Bagary, martjanski župnik V isti številki prej omenjenega tednika najdemo na tretji strani med novicami obvestilo, kako bodo v Martjancih obhajali 500-letni jubilej župnijske cerkve. Na zadnjo nedeljo po risalih, to je 20. novembra 1892, bo ob 10. uri zahvalna sv. maša s pridigo dr. Franca Ivanocyja, popoldne ob treh pa bodo slovesne večernice. Pri slovesnosti bo sodelovala tudi dekanijska duhovščina. Tibor Andorhegyi (psevdonim? gotovo neki prekmurski izobraženec) opisuje v prej omenjenem tedniku z dne 27. novembra 1892, kako je doživljal slavje 500-letnice martjanske cerkve: »Dvajseti november. Bilo je še kolikor toliko prijetno jesensko jutro, ko sem se odpravil na pot. Na obzorju je visel debel prt megle. Predvideval sem, da se bo vreme Mišljen je članek martjanskega šolnika Jožefa Pustaija. V članku sta priobčeni dve pismi kaniških turških agov z dne 29. junija 1652. Prvo pismo je naslovljeno na martjansko občinstvo, drugo pa na martjanskega evangeličanskega pridigarja (ne kalvinskega I). Izvirni pismi je odnesel s seboj dr. Lajos Bitnicz (1790-1871), sombotelski prošt in profesor. V Martjancih pa je pustil svojeročni prepis obeh pisem. Pismi sta bili večkrat objavljeni, tudi v Stopinjah 1977, str. 83-84. Prim. Vilko Novak, Ivanocyjevo slovstveno delovanje in njegov pomen za prekmurske Slovence, v: Ivanocyjev simpozij v Rimu, Ljubljana 1985, str. 61. 6 Torej sem rekel in rešil svojo dušo. 106 spremenilo, toda kljub temu nisem prav nič omahoval v svojem sklepu, da se udeležim marijanskega 500-letnega jubileja. Po pravici moram povedati: pričakoval sem, da se tam srečam z več možmi gosposkih sukenj, kot sem sam, toda preprosti verniki pa so prišli kar iz šestih ali sedmih župnij. Cerkev je bila tako nabito polna, da tudi če bi bila trikrat večja, ne bi ostal v njej prazen prostor. Visoko na starodavnem veličastnem zvoniku si lahko že od daleč zagledal letnico 500, uokvirjeno z venci zimzelena. Tudi okna zvonika - pet jih je, drugo nad drugim - so bila okusno okrašena s smrečjem. Lepi venci so obrobljali velika in stranska vrata. In potem poslušati pridigo dr. Ivanocyja, tišinskega župnika, poslušati njegove primerjave, polne ukrasnih pridevkov, ki jih je potem dovršeno razložil, je več kakor vsak drug užitek, nad katerim se lahko naslaja umrljiv človek. Ob poslušanju njegove pridige sem se vprašal, kaj naj bi bolj občudoval: ali mojstra lepe ganljive domače besede ali verske resnice, ki so tako preproste, a hkrati tako globoke... Vam, dragi bralci, ki se niste mogli udeležiti jubileja, bo ta dan ostal v spominu, saj smo takrat dobili prvi sneg.« Iz Ivanocyjeve pridige (isti tednik z dne 20. nov. 1892): »Danes obhajamo spominsko slavje petsto letnice martjanske župnijske cerkve. V teh petsto letih je veliko viharjev besnelo skozi to malo svetišče. Divja krdela so se naselila v njem. Nebrzdane roke so tukaj pustošile te z vero navdihnjene bisere umetnosti, toda mogočna roka božje previdnosti jih je obvarovala, da lahko po toliko stoletjih vnuki pravnukov naših davnih dedov v tem svetišču častijo Boga. V naših srcih se prižiga trdno upanje, da se bodo tudi v prihodnjem stoletju s stopnic tega oltarja prav tako dvigali oblaki kadila in se v nebeški harmoniji zlivali z očarljivimi liki, ki nas gledajo s sten tega svetišča. Kakor se danes tukaj molitev vnukov v čudoviti ubranosti druži z nebeškimi hvalnicami davnih prednikov, tako bo tudi v prihodnje. Današnja slovesnost je veliko poroštvo za prihodnost. Lahko udarjajo tukaj strele, sinje nebo se lahko pokrije s temnimi oblaki, naša boječa narava se lahko zgrozi: toda naš jasni pogled ne bo zgrešil prave poti, naš samozavestni duh ne bo obupal, saj je nad nami sonce pravice, z nami je mogočna božja roka, ki nas brani in varuje. Ne dvomim, o tem sem do dna svoje duše trdno prepričan, da bodo tudi v prihodnjem tisočletju na tem kraju prav tako veselo slavili Boga, kakor ga slavijo danes potomci prednikov tega minulega poltisočletja.« V istem tedniku z dne 27. novembra 1892 je še ta kratka novica: »Na dan 500 letnega jubileja smo dobili prvi sneg, ki je na debelo pokril polja. Tisti, ki so se vračali od slovesnih večernic, so med nenehnim sneženjem doživeli pravo zimsko razpoloženje.« Ob 600 letnem jubileju martjanske cerkve leta 1992 bi lahko v steno župnišča vzidali spominsko ploščo Jožefu Bagaryju, zasluženemu župniku in pisatelju. 107 Irena Šavel Poselitev pokrajine ob Muri v antičnem času O dogodkih pred prihodom Rimljanov na naše ozemlje imamo malo in še to dokaj skromnih podatkov. Dosedanje arheološke raziskave kažejo na skromno poselitev pokrajine v tem času. Zaenkrat niti ne vemo imena prebivalcem, čeprav nekateri omenjajo Serrete,1 oprijemljivih dokazov za to nimamo. Po velikem uporu panonskih plemen leta 9 je postala rimska država vse do meje na Donavi močna in trdna, pokrajina sama pa je bila vključena v provinco Illiricum, ki se je pozneje razdelila, tako da je panonski del spadal v provinco Illiricum inferior. Za časa cesarja Trajana (leta 105-107) pa je naša pokrajina spadala v provinco Pannonio superior. Pokrajina je bila pod rimskim okriljem iz dveh glavnih vzrokov. Prvi in važnejši je bil zaradi zavarovanja matične dežele pred barbarskimi plemeni, ki so bila za mejno črto na Donavi. Drugotni cilj zasedbe pa je bil vključevanje nove province v italski državni organizem tudi v gospodarskem smislu. Jedro prebivalstva so tudi v antičnem času predstavljali staroselci, ki so se postopoma prilagajali rimski upravi. Tako je romanizacija začela pospešeno prodirati med domače prebivalstvo. Hkrati pa je bil to za pokrajino čas gospodarskega in kulturnega razcveta, ki ga v letu 169 pretrga silovit vpad Quadov in Markomanov. Markuš Aurelius je sicer ta vpad zavrnil, vendar pravega miru na donavski meji več ni bilo. Tako so v 3. stoletju bili vpadi barbarskih ljudstev vse pogostejši, velika rimska država pa je začela slabeti. Cesar Dioklecijan je za nekaj časa utrdil državo z razdelitvijo cesarstva in v zvezi s tem tudi razdelitvijo provinc. Naši kraji so po tej razdelitvi spadali v provinco Pannonio primo. V času zasedbe Rimljanov je bila naša pokrajina gosto poseljena predvsem z domačim prebivalstvom, ki nas puščajo pred uganko glede navzočnosti tega plemena v mlajši železni dobi. Poseljenost je močnejša v nižinskem predelu in ob obrobju Goričkega, predvsem pa ob potoku Dobel in Ledava s pritoki. Arheološka raziskova-, nja v Pomurju so dosedaj ugotovila trinajst antičnih naselbin (Osredek pri Ižakovcih,' Bereg in Selaj pri Lipovcih, Kastelišče v Puževcih, Jounder don pri Filovcih, Ižišče pri Ivancih, Pašnik pri Gornjem Lakošu, Kapitan domb pri Dolnjem Lakošu, Kotna dolina pri Dolgi vasi, Crkvišče pri Kupšincih, Gornja Radgona, Videm ob Ščavnici in Veržej). Delno raziskana je bila naselbina v Dolgi vasi (leta 1957-58, 1968)2, kjer je bila ugotovljena manjša obcestna postojanka iz časa 1. in 2. stoletja. Manjša raziskovanja v obliki sondiranj so bila tudi na Ižišču pri Ivancih (leta 1976)3, kjer je bila naselbina iz časa konca 1. do prve polovice 3. stoletja. Poglavitna skrb Rimljanov je bila tudi v Panoniji izgradnja novih cest. Nedvomno je, da je glavno vlogo v povezavi med Italijo in panonskimi mesti ob Donavi prevzela cesta, ki je iz Ptuja mimo Ptujskega polja prečkala Slovenske gorice, v medjimurskem delu pri Sv. Martinu na Muri prekoračila reko Muro, nadaljevala do Dolge vasi in mimo Zalalbvoja, Soprona in Szombathelya dosegla Petronell na Donavi. Vojaško cesto je na prazgodovinski trasi jantarske poti od Poetovia do Camuntuma gradila rimska legija XV Apollinaris.4 Arheološka raziskovanja Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti leta 1980-81 so ugotovila, da je trasa te glavne ceste prečkala tudi Prekmurje in sicer v smeri od Kota do Dolge vasi.5 Cesta je bila zgrajena iz gramoza, nasutega v nasip s povprečno debelino 30 cm in s širino od 7 do 10 m pri dnu in od 5 do 9 m pri ohranjenem vrhu cestišča. Ob cestišču pri Gaberju je pri teh raziskovanjih 108 bil najden žgan plan grob iz druge polovice 1. stoletja. V ta čas seže tudi gradnja te ceste. Poleg te glavne vojaške ceste pa so v pokrajini nastajale tudi druge, bolj poti kot ceste, ki so rabile za krajevne zveze. Deli takih poti so bili ugotovljeni pri Ižakovcih, Gančanih, Gomilicah, Brezovici in Gradišču. Vpliv rimske kolonizacije je bil seveda najmočnejši ob glavni, tako imenovani savarijski cesti, saj so tukaj prevladovali običaji rimskih naseljencev iz Italije. Ta vpliv se je odražal predvsem v izdelovanju kamnitih spomenikov, ki so sicer številčno skromno zastopani. V Dolgi vasi je bil v prejšnjem stoletju (leta 1852) najden nagrobni spomenik iz belega marmorja, ki ga je postavil mož z imenom Vibenus (ime govori za keltski rod), ki je bil morda v rimski upravni službi, saj nagrobnik kaže na materialno dober položaj postavitelja. Nagrobnik ima napisno polje in portrete moža (Vibenus), žene (Marcia Crispina) in otroka (Marcius Vibianus). Spomenik izvira iz druge polovice 1. stoletja. Pri obnavljanju katoliške cerkve v Murski Soboti je bil leta 1910 najden nagrobnik iz belega marmorja, kjer se omenja ime Viator in njegova žena Licija. Napisno polje obdajata spiralna polstebra, ki nosita prečno z rastlinskim ornamentom okrašeno gredo. V zatrepu je kantharos z zmajema ob straneh, na vrhu sta leva, ki držita s prednjima tacama ovnovo glavo, med obema pa je kamena kocka okrašena z rozeto. Pod napisnim poljem je morska pošast. Nagrobnik je iz Hadrijanovega časa. Pri gradnji stanovanjske hiše v Noršincih je bil leta 1983 najden spodnji del rimske plastike iz belega marmorja. Glavna figura predstavlja žensko odeto v peplos, ki ima ob bosih nogah dve manjši figurici. Prva sedi na prestolu, druga gola moška figura pa jo s polastitveno kretnjo objema. Vsekakor gre za repliko neke'mitološke figure, ki je bila v antoninskem času (drugo stoletje) zelo moderna. Iz kamna je še pepelnica iz Ižakovec, ki bržkone izvira iz kakšne neznanokdaj razkopane gomile. Podobna je iz leta 1989 raziskane gomile v Gerlincih, ki ima na sprednji strani nečitljiv napis. Domači prebivalci so svoje umrle pokopavali v gomilah z dokaj nejasnim poreklom. Pokopavanje v gomilah je bila značilnost starejše železne dobe. Morda je domače prebivalstvo v času stapljanja s Kelti v zadnjih stoletjih pred našim štetjem svoj prvotni način pokopavanja opustilo, po zatonu tega vpliva, oziroma ob začetku intenzivnejše romanizacije v sredini 1. stoletja pa ga je iz še neznanih vzrokov spet obnovilo, seveda po skorajda tristoletnem premoru. Gomilna grobišča se v antičnem času pojavijo iznenada na ozemlju današnje Spodnje Avstrije, zahodne Madžarske, severne Hrvatske in Pomurja s Slovenskimi goricami. V Pomurju je znanih čez sto najdišč z gomilnimi grobišči. Najdišča imajo lahko po eno samo gomilo, ali pa po dvoje ali več gomil v skupini. Posamične gomile leže najčešče v ravnini in so različne velikosti. Manjše merijo v premeru do 6 m, večje Pa do 25 m, največ jih je srednje velikosti do 15 m. Gomile dvojčki leže prav tako večinoma v ravnini, nekaj jih je tudi na pobočjih. Pri večini primerov je ena gomila večja s premerom do 20 m in višino do 2,5 m, druga pa je manjša s premerom do 10 m in višino do 1 m (Nemeški gozd pri Tešanovcih, Veščina pri Bukovnici, Gosposko pri Dolencih, Črpališče pri Murskih Črncih), so pa tudi primeri, ko sta °be gomili enako veliki, vendar manjših mer (Pod Doblom pri Gradišču, Repec pri Fokovcih, Plugi pri Strehovcih). Precej najdišč ima pa po več gomil skupaj. Prevladujejo male skupine s tri do petimi gomilami, redkejše pa so skupine z več kot desetimi gomilami (Pri kovaču in Gomila v Gerlincih, Pašnik pri Dobrovniku, Arkos pri Motvarjevcih in Vaš lek pri Šalovcih). V gomilah so bili izključno žgani in največkrat posamični pokopi različnih oblik. Najpreprostejša oblika groba je preprost žgan grob na nekdanji površini, kjer so bile sežgane kosti s pepelom in pridatki razsuti na površini v velikosti 1 m2. Redkejši 109 so grobovi s kamnito oblogo (Gomila pri Brezovcih, Sočina graba pri Dolencih, Pare pri Vadarcih), kjer so bili ostanki s kurišča skupaj s sežganimi kostmi pokojnika in pridatki položeni na tla in nato obdani s konstrukcijo večjih kamnitih plošč. Še redkejša je oblika, kjer je bila v gomili kamnita pepelnica in v kateri je bil pepel pokojnika s pridatki (Gomila pri Gerlincih, Ižakovci, Rakičan). Najdbe iz naših gomil so večinoma keramične posode, ki so domačega izvora. So pa tudi primeri, kjer je poleg domače uvožena italska keramika, ali keramika, ki posnema italske oblike. Domača keramika ohranja v obliki keltsko tradicijo, v tehniki izdelave pa uveljavlja nove (italske) elemente. Tipološki in časovni pregled najdb kaže, da izvirajo doslej znani predmeti iz naših gomil iz časa od prvega do začetka tretjega stoletja. Markomanske vojne ob koncu drugega stoletja so sicer prebivalstvo v naših krajih močno razredčile, prav tako so vplivale na vsakdanje življenje, vendar se način in oblika pokopavanja vsaj še nekaj časa nista spremenila. V bližini gomilnih grobišč smemo računati tudi na naselbine ali bolj verjetneje manjše zaselke, ki pa jih v večini primerov dosedanja topografska rekognosciranja še niso odkrila. To si lahko razlagamo s pomanjkljivo topografsko metodo, ali pa da gre za terene, ki so tudi danes poseljeni in so novejše gradnje zbrisale sledove starih naselbin ali pa so bila naselja grajena iz lesenih koč, za katerimi ni ostalo sledov. OPOMBE 1 S. Pahič, v: Svet med Muro in Dravo (1968), 202. 21 . Mikl-Curk, Arheološki vestnik 9-10, 1958-59, 173 ss. 31 . Horvat-Šavel, Arheološki vestnik 29, 1978, 290 ss. 4 J. Klemenc v: Limes u Jugoslaviji 1 (1961) 5 s., 13, 24. 51 . Horvat-Šavel, Arheološki vestnik 36, 1985, 163 ss. Metka Fujs Zemlja, edina stalna nepremičnina prekmurskih ljudi »Prekmurje. ... Natančno deset let sem slikal eno samo podobo, ki se ji pravi Prekmurje. Slikal sem polja, slikal sem vasi, slikal sem prekmurske ljudi; ne samo zunaj, tudi v dušo sem jih gledal, celo globoko sem se včasih ozrl. Bilo je nekaj svojevrstnega v tej pokrajini, v tej zamočvirjeni, od sveta odtrgani deželi, kjer so se bla tne ceste trgale, Bog sam si ga vedi kam, ceste po katerih je Prekmurje leto za letom, dan za dnem odhajalo v svet. V Prekmurju je bila samo zemlja stalna nepremičnina. Ljudje pa so bili kakor ptice selivke...« Miško Kranjec Potreba po zemlji je, zaradi pomanjkanja drugih možnosti, pomenila tudi večno potrebo po preživetju. Borba za njo, borbo za kruh, ne imeti jo, pa skoraj gotovo pot v svet. Časi so se spreminjali, navezanost na zemljo pa je ostala, ostala je vera in zaupanje, da tistemu, ki jo ima, ne more biti hudega. Zato vsaka vednost ali le slutnja 110 sprememb v lastnini zemlje vznemirja ljudi, vrača podobe nekdanjega Prekmurja, Prekmurja veleposestnikov in bajtarjev, Prekmurja izseljencev in sezonskih delavcev. Obe jugoslovanski državi sta se še kako spotikali ob vprašanju agrarne politike, tem najbolj občutljivem vprašanju vsake politike in novi obeti sprememb v lastnini so ponovno pričeli buriti duhove, tudi v Prekmurju. Morda bo zato za mnoge zanimivo izvedeti, kako in na kakšen način se je spreminjala agrarna lastnina ali kako in komu se je jemala in delila zemlja. Prekmurje je bilo, kot sestavni del Panonske nižine, od nekdaj izrazito agrarna pokrajina. Kljub temu pa njeni agrarni potenciali niso nikoli prišli do prave veljave. Vzrokov za to je bilo več: odmaknjenost od državnih središč, zapostavljenost od njenih gospodarjev, izredno zaostalo gospodarstvo z neurejenim in nesmotrnim izkoriščanjem zemljišč, predvsem pa prenaseljenost, kot posledica velikega naravnega prirastka. Pomlad narodov, ki je leta 1848 razburkala Evropo in odprla pot novim ekonomskim in družbenim procesom je pomenila tudi odpravo fevdalizma na Ogrskem. V času, ko je ogrsko plemstvo svojo politiko uspešno krmarilo na pot dualizma, sta Prekmurje in prekmurski kmet ostajala daleč stran od političnega hrupa v svojem agrarno zaostalem delu monarhije, še vedno globoko v fevdalnih odnosih. Temelj teh odnosov je bil veleposestniški sistem lastniške zemlje, ki je v času pospešenega razvoja kapitalizma in industrije konec 19. stoletja postajal gospodarsko in družbeno vse manj opravičen in tudi vse manj donosen. Pa vendar se je trdovratno ohranjal vse do konca prve svetovne vojne. Posledice takšnega gospodarjenja so se kazale že v prejšnjem stoletju. Zaradi zadolženosti so veleposestniki prodajali posestva ali dele posestev premožnejšim interesentom iz vrst meščanstva, lastniki manjših kmetij, ki so zašli v težave pa so se začeli izseljevati v ZDA, Argentino in drugam, ali pa so se kot sezonski delavci zaposlili v notranjosti Ogrske. Mnogi kmetje so zemljo obdelovali v zakupu, te kmetije so bile majhne, pogosto le ohišnica, zato so veleposestniki njihovo odvečno delovno silo izkoriščali na svojih posestvih, kjer so jih zaposlovali kot poljedelske delavce. Takšen agrarni proletariat se je izredno hitro množil in tudi njegov edini izhod je postalo sezonsko delo ali trajna izselitev v tujino. V času najbolj množičnega izseljevanja ter zadolževanja in propada mladih kmetij je prišlo Prekmurje pod okrilje nove državne skupnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prekmurski Slovenci so si od nove državne skupnosti, poleg narodne svobode, obetali predvsem agrarnih sprememb in razdelitve grofovske zemlje. Bilo je to najtežje vprašanje, ki ga je morala rešiti nova država in tako opravičiti zaupanje množic. Zakonsko osnovo za izvajanje agrarne reforme sta predstavljali proklamacija regenta Aleksandra 6. januarja 1919 in Prehodne uredbe za izvedbo agrarne reforme, ki jih je 25. februarja 1919 izdal minister za socialno politiko. Najprej se je začela deliti veleposestniška zemlja, predvsem last tujih veleposestnikov in zemlja, ki je bila last države. Od vse za razlastitev določene obdelovalne veleposestniške zemlje v Sloveniji, ki je obsegala 15 060 ha je odpadlo na Prekmurje 11 636 ha, kar je izredno veliko in dokazuje, da se je vsa slovenska agrarna politika dogajala na tem področju. Razlaščena zemlja je bila do končne likvidacije agrarne reforme razdeljena med 9829 agrarnih interesentov. Veliko in malo. Agrarna reforma je bila sicer zgodovinska nujnost, vendar zaradi številnih pomanjkljivosti v Prekmurju ni imela tistega učinka kot bi ga lahko. Ohranila je prevelik maksimum 75 ha obdelovalne zemlje in 200 ha vseh površin, kar se je še posebej pokazalo na Goričkem, kjer se zaradi gozdnega maksimuma zemlja skoraj ni delila. Agrarni odbori so svoje delo opravljali slabo in nestrokovno in zato pogosto povzročali negodovanje prebivalstva. Reforma se je namesto dveh let zavlekla vse do leta 1931, 111 ko je bil izdan zakon o likvidaciji, do takrat pa so imeli kmetje zemljo v zakupu. Odplačevanje se je pričelo torej v letih, ko so se v Jugoslaviji najhuje pokazale posledice velike svetovne gospodarske krize, v času največje inflacije, zato mnogi odkupa niso zmogli, se zadolžili ali pa dobljeno zemljo celo prodali. Najbolje je bilo takrat tistim, ki so poslušali Kleklov nasvet in po pravilniku o neobveznem odkupovanju agrarnih zemljišč iz leta 1925, po nižji ceni od veleposestnika odkupili tisto zemljo, ki jim jo je določil zakon. S svojim sodelovanjem v agrarni komisiji in pripravah agrarnega zakona pa si je pridobil tudi zaupanje in dolgoleten vpliv na podeželju. Dejstva, da je bilo Prekmurje preobljudena pokrajina pa nista mogla rešiti ne Klekl in ne agrarna reforma, ne takšna kot je bila. Tukaj je namreč že v začetku tega stoletja živelo prek 100 ljudi na km2, v mnogih družinah pa je skoraj vsako leto zavekal en otrok. Nove oblasti so bile do tega problema brezbrižna, kmetom so naložile takšne davke kot so jih imeli tisti v Vojvodini, obenem pa so v obmejne predele z Madžarsko naseljevali primorske koloniste in dobrovoljce. Ustanovitev šestih novih kolonij na 1 087 ha bivše Eszterhazyjeve zemlje: Benice, Petišovec, Pinc, Kamovec, Mostja, Dolge vasi in Gaberja se je opravičevala s političnimi interesi to je nujnostjo »izboljšanja« narodnostne sestave obmejnih predelov, ni pa imela nobenega socialnega in gospodarskega opravičila. Madžarsko prebivalstvo ob meji, ki mu je bila tako odvzeta možnost, da bi dobilo zemljo, je bilo namreč enako revno in je živelo v enako težkih pogojih kot slovensko. Prva jugoslovanska agrarna reforma je vsekakor zmanjšala število bajtarjev in najemnikov, v mnogočem je popravila socialno podobo podeželja vendar zaradi svojih pomanjkljivosti, agrarne prenaseljenosti pokrajine in njene gospodarske zaostalosti ni mogla ustaviti reke ljudi, ki je leto za letom odhajala v Nemčijo, Francijo, Vojvodino, Slavonijo... Agrarno vprašanje je ostajalo tako slejkoprej nerešeno in je ponovno z vso ostrino izbruhnilo po drugi svetovni vojni v času nastajanja nove Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ). Milijonska množica malih in srednjih kmetov, predvsem tistih iz krajev s pasivno kmetijsko proizvodnjo, ki je predstavljala tri četrtine kmečkega prebivalstva Kraljevine Jugoslavije, je za svoje sodelovanje v narodnoosvobodilnem boju zahtevala plačilo in to plačilo je bila zemlja. Zakon o agrarni reformi in geslo »zemlja tistemu, ki jo obdeluje« je bil eden od osnovnih pogojev nove države. Čeprav se zasebna lastnina ni skladala z ideološkim osnutkom novega sistema, ki je kot osnovno zagovarjal državno lastnino in obdelovanje zemlje v zadrugah, se prav zaradi tolikšne množice kmečkega prebivalstva ni dalo iti mimo zasebne lastnine kot enega od temeljnih dejavnikov v procesu družbene reprodukcije. Novi državi je osnovo za gospodarski razvoj predstavljala lastnina Kraljevine Jugoslavije, nemškega Rajha, pripadnikov nemške narodnosti, vojnih zločincev in okupatorjevih sodelavcev, ki je bila zaplenjena po odločbi predsedstva AVNOJ 21. novembra 1944 oz. vsa lastnina, ki sta jo zajela poznejša zakona o zaplembi in začasnem odvzemu lastnine ali začasni prisilni upravi nad lastnino. S prvimi zaplembami in razlastitvami pa se je ustvarjal tudi fond državne zemljiške lastnine. 10 . avgusta 1945 je bil AVNOJ preimenovan v Začasno narodno skupščino, ki je s trinajstimi novimi zakoni utrdila dotedanje »pridobitve revolucije« in omogočila njihov nadaljni razvoj od ukinitve tujih rudarskih koncesij, pravne zaščite novih odnosov in ustanov do agrarne reforme. Z zveznim zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji, ki je bil sprejet 23. avgusta 1945 (republiški zakon v Sloveniji 17. decembra 1945) so bila brez odškodnine razlaščena veleposestva nad 45 ha vse ali 25-35 ha obdelovalne površine, če so se izkoriščala po zakupu ali z najemno delovno silo, vsa zemljiška 112 posestva v lasti bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebno pravnih oseb, razen tistih, ki so jih lastniki uporabljali za industrijske, gradbene, znanstvene, kulturne in druge podobne namene. Prav tako je prišla v zemljiški sklad posest cerkva, samostanov, vseh vrst cerkvenih in posvetnih ustanov, višek obdelovalne zemlje kmetijskih posestnikov, višek obdelovalne zemlje nekmetov nad 3 do 5 ha in zemljiška posestva, ki so med vojno ostala brez lastnikov ali brez pravnega naslednika. Zemlja, ki je bila odvzeta v celoti, je postala last države z vsemi poslopji in prostori na njej ter z vsem živim in mrtvim inventarjem brez odškodnine. Traktorji, stroji in kmetijsko orodje so prišli v last državnih kmetijskih strojnih postaj. Od posestev cerkva, samostanov in verskih ustanov je bil odvzet višek nad 10 ha njihove skupne površine, verskim ustanovam večjega pomena ali večje zgodovinske vrednosti pa se je pustilo do 30 ha obdelovalne zemlje ali do 30 ha gozdov. V zemljiški sklad agrarne reforme so prišla tudi vsa posestva, ki jih je država izločila iz svojega zemljišča. Agrarno reformo je v Sloveniji izvajalo ministrstvo za kmetijstvo s pomočjo okrožnih in okrajnih komisij za agrarno reformo, ki so imele nalogo popisati vsa zemljišča, ki naj bi prišla v sklad agrarne reforme in vse agrarne interesente. Ob pričetku izvajanja agrarne reforme spomladi 1946 je agrarni sklad v Prekmurju po podatkih ministrstva za kmetijstvo, obsegal 614 ha obdelovalnih površin in 1242 ha gozdov, skupaj 1856 ha v lendavskem okraju in 2253 ha obdelovalnih površin ter 3083 ha gozdov, skupaj 5343 ha v soboškem okraju. V obratnem razmerju s temi podatki je število agrarnih interesentov, ki jih je bilo v lendavskem okraju 4020 in v soboškem 1859, kar kaže na veliko večjo poseljenost nižinskih predelov s katoliškim prebivalstvom in tradicionalno večjim številom otrok od hribovskih predelov s pretežno protestantskim prebivalstvom. V drugi agrarni reformi je bilo torej v Prekmurju razdelitvi namenjenih 2870 ha obdelovalnih površin, kar je v primerjavi zli 636 ha, ki jih je razdelila prva agrarna reforma, izredno malo ne glede na 4325 ha gozdov, ki jih je prej ščitil gozdni maksimum. Tej zemlji lahko prištejemo še del tiste, ki je po zakonu o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam z dne 25. maj 1953 nad maksimumom 10 ha, prav tako postala last agrarnih interesentov, tokrat revežev brez zemlje. Tudi drugo agrarno reformo je spremljala kolonizacija, ki je v Prekmuru zajela vasi z nemškim prebivalstvom ob zahodni meji. To so Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice ostanek stare nemške kolonizacije iz 12. stoletja, ki so v času druge svetovne vojne spadale pod Rajh. V zemljiški fond ni všteta tista zemlja na kateri so nastala državna posestva Rakičan, Beltinci in Lendava s številnimi obrati in delovišči ter več kmetijskimi zadrugami, ampak le tista, ki je bila razdeljena zasebnikom. Ob veliki naseljenosti in mali količini obdelovalne zemlje se je pokazalo in se še vedno kaže dejstvo, da male 2 do 5 ha velike kmetije niso bile in niso donosne, je pa z industrializacijo in še vedno množičnim zaposlovanjem v tujini na njih zrasel nek nov delavsko-kmečki sloj, ki si je s povezavo dveh virov dohodka ustvaril podlago za preživetje in življenje. Veliki večini prekmurskega prebivalstva zemlja torej ni več edini vir preživetja, je pa še vedno edina stalna nepremičnina, ki jim daje varnost. Z vprašanjem, kako naj*bi v tej, še vedno pretežno agrarni pokrajini, dobro živela samo delavec in samo kmet in kakšen naj bi bil njen Prihodnji agrarni razvoj, pa se bomo morali še veliko ubadati. Zato, da nam ne bi izginile poslednje podobe Kranjčevega Prekmurja Murinih rokavov, jelševja in močvirskih ptic in da bi se nam podobe prašnih cest, revežev in brezštevilnih sezonskih delavcev vračale le skozi pripovedovanja stricev. 113 Janez Balažič K podobi soboškega gradu Zvečine so prekmurski gradovi danes že ruševine. Nič kaj bolje se zanje ne moramo nadejati niti v prihodnje. Večstoletni pomniki, pa najsi bodo še tako oddaljeni od aristokratske vzvišenosti, presenetljivo hitro izginevajo in težko bomo zaustavili ta propad. V zadnjem času je vse več zanimanja za področje naše spomeniške dediščine. V želji reševati vsaj tisto, kar še ni povsem dozorela ruševina, se delajo številne napake. Z dobršno mero prebrisanosti za preproste rešitve je povzročeno več škode kot koristi, so vsa prizadevanja izničena in so nasploh spregledana načela zgodovinskega razvoja in vrednot kulturnega spomenika. Izmed prekmurskih gradov bi pravzaprav edino soboški in lendavski zaslužila etiketo ohranjenega graščinskega objekta. Kajpak, še zdaleč ne mislimo, da teče vse v najlepšem redu, toda želeli bi si le, da bi lahko podobno ocenili še gradove v Rakičanu, Beltincih, pri Gradu, v Prosenjakovcih ter onstran Mure v Radgoni, Črncih in Negovi. Dotlej pa nam preostane samo to, da našo skrb in prizadevanje izražamo s pisanjem, torej na način, ki sicer ne rešuje fizičnega obstoja graščinskih kompleksov, pripomore pa k osvetljevanju zgodovinskih in stavbnozgodo-vinskih značilnosti naših spomenikov skozi različna zgodovinska obdobja. V tem prispevku želimo na ta način izpisati nekaj misli v zvezi s soboškim gradom, ki je danes med bolje ohranjenimi v naši »kulturni« krajini. Kdaj naj bi v Soboti bil zgrajen prvi grad oz. ustrezna posvetna zgradba, je težko ugotoviti. Za čas pred prvo domnevno omembo, namreč listino iz leta 1252, je vsakršno sklepanje kočljivo. Dopustimo lahko sicer misel, da je še pred sredino 13. stoletja možno računati z utrjenim gradom, morda vojaško postojanko oz. dvorcem. Kajpada pa so nekateri raziskovalci šli še dlje s tezo, da je v Soboti stal že v 11. stoletju staroslovenski dvor.1 Gre torej za čas, ko je madžarski kralj Ladislav pritegnil mejnoobrambni pas, ob koncu 11. stoletja, v ogrsko civilno in cerkveno upravo. Če je torej domneva o staroslovenskem dvoru pogojno sprejemljiva, potlej tudi ni razloga, da ne bi sklepali o obstoju nekega podobnega objekta za nazaj, namreč še za čas pred naselitvijo Madžarov v podonavski prostor in področje Panonije. Kajpak pa zaradi pomanjkanja pisnih, kakor tudi materialnih virov, ostajajo vsa ta vprašanja sila problematična. Zagotovo pa je, da je v času 12. oz. 13. stoletja v Soboti oz. takratni Belmuri že stal neki dvor. O tem obstaja nekaj zapisov. Prvi med njimi je listinska omemba nekega Uruza iz leta 1217, kateremu naj bi madžarski kralj Andrej II. dodelil zemljišče Murwo (Muro).2 Kajpak pa je ta vir pod vprašajem zaradi možnosti, da je bilo zemljišče z istim imenom v Medžimurju. Drugi vir je iz leta 1255 in govori o sporu, ki ga je razrešil palatin Roland. Ta je o tem izdal tudi listino z datumom »in Bel Mura, anno gracie M°CC°L° quinto» (1255).3 Z nekoliko več gotovosti bi lahko sklepali, da so po letu 1275 bili hkrati z gomjelendavskim zemljiščem tudi v Soboti (Belmuri) lastniki Amadejci.4 Pravzaprav je še bolj verjetno, da so v tistem času bili tu nastanjeni tudi jobagioni kot nameščenci gosposke.3 Pred samim koncem 13. stoletja se pojavi kot domnevni lastnik tudi Štefan Hahold, kateremu je leta 1297 ogrski kralj Andrej III. drugič podelil zemljišče Belmuro/’ Sicer pa je bil čas okoli leta 1300 in potem dokaj nemiren, saj so Gissingovci večkrat napadli Prekmurje in izropali gradove. V tem razburkanem obdobju, v času med leti 1301-1319, je verjetno, da so Gissingovci zavzeli tudi soboški grad. Za njimi so od leta 1323 zopet gospodovali Amadejci, ki so zemljišče Gornje Lendave in Belmure zadržali vse do leta 1347 oz. 1348.7 Nemara najbolj plodovito in 114 najdaljše obdobje gospodovanja v Soboti predstavlja čas, ko so tu dominirali Szechyji. Leta 1365 je namreč Nikolaj Szechy, takratni slavonski-dalmatinski ban, prejel gomjelendavski fevd in zemljišče Belmura v posest od madžarskega kralja. Rodbina Szechyjev je imela Gornjo Lendavo in Soboto ter pripadajoča zemljišča vse do leta 1685. Iz časa oz. obdobja 14. in 15. stoletja, ko so tu že gospodovali Szechyji, ni ohranjenih nobenih materialnih virov o podobi gradu oz. dvora. Pravzaprav smo doslej sploh pogrešali materialnih dokazov o morebitni srednjeveški poseljenosti in prebivalcih soboškega gradu. Pisne omembe iz leta 1398,8 1469 in 1478 sicer govore v prid tezi, da je srednjeveški grad obstajal, toda kakšen, o tem lahko le ugibamo. Pri tem so nam v pomoč tudi letošnje najdbe. Na vprašanje, kakšen je bil dvor Belmura še v 13. stoletju, torej v času, ko je tu stalno prebival Palatin Roland, pravzaprav lahko odgovorimo le pogojno. Po splošnih okoliščinah lahko sklepamo, da je šlo za zgradbo, ki bi lahko bila zidana, lahko pa tudi lesena. Zaradi tega je težko opredeliti natančnejše obdobje oz. določiti čas, kdaj naj bi bil v Soboti zgrajen zidan grad kot utrjeno bivališče gosposke, ki so ga po vsej verjetnosti upravljali ministeriali. Morda kaže večji vpliv pri utrjevanju soboškega gradu pripisati Szechyjem. O tem priča tudi pogodba med Ivanom in Petrom, sinovoma Nikolaja Szechyja ter magistrom Ladislavom in Ivanom iz dolnjelendavske rodbine Haholdov. Ti so namreč, aprila leta 1398, v Gančanih sklenili pogodbo o zavezništvu pri obrambi pred Nemci in v ta namen sta Szechyja zagotovila dvajset strelcev na konjih v »svojem dvoru« pri Soboti.9 Iz te pogodbe je dovolj razvidno, da je v Soboti obstajal dvor, ki je imel predvsem obrambno - utrdbeno funkcijo in da so tu domovali jobagioni, podrejeni Szechyjem iz Gornje Lendave. Iz dosedanjega pisanja izhaja dovolj razlogov, da lahko govorimo s trdnostjo o dvoru pri Soboti. O stopnji utrjenosti je še vedno odprtih nekaj vprašanj, saj bi težko trdili, da je bil ta dvor trdno zgrajen, namreč sezidan iz opeke ali kamna. Že omenjene najdbe iz letošnjega leta,10 ko so bili najdeni kosi lončevine in majhen del pečnice, so pravgotovo edini in tudi prvi oprijemljivi materialni dokazi o obstoju srednjeveškega gradu in življenja v njem na mestu, kjer stoji današnji grad. V tej zvezi se kaže pomuditi še pri podrobnosti, ki jo zelo previdno povezujemo z nastankom in podobo srednjeveškega gradu v Soboti. Gre namreč za razpoko oz. cezuro na vzhodnem zunanjem zidu. Domnevamo, da je potrebno cezuro, ki poteka navpično čez obe nadstropji, med tretjo in četrto osjo desno od baročnega portala, povezovati z nastankom srednjeveške zgradbe. Kaj natančno predstavlja ta razpoka oz. rob v stavbnozgodovinskem pogledu je sicer težko opredeliti, vendarle pa je morala nastati še pred časom, ko se je v drugi polovici 16. stoletja tu vršila temeljita renesančna prezidava. Morda pa je ta razpoka-rob nekakšen zaključek bergfrida (grajskega stolpa) ali pa celo osrednjega grajskega poslopja. Vsekakor pa kaže ta dejavnik upoštevati predvsem glede na tezo, da je bil grad tedaj že zidan. Nobenega dvoma tudi ni, da moramo v primeru soboškega srednjeveškega gradu računati tudi z razvitim sistemom utrdb. K temu bi lahko Pritegnili ugotovitev, da je teren z južne in zahodne strani gradu nekoliko nižji, kar je v prid tezi, da je le-ta imel svoj grajski jarek, nemara pa pred tem še eno obzidje. Ob tem je potrebno dodati, da se je lega gradu nagibala v smeri sever-jug. Najpomembnejše obdobje v stavbnozgodovinskem razvoju gradu predstavlja prezidava srednjeveškega dvora v štirikrilni renesančni kastel (= utrjen grad). Kdaj natančno ]e bila prezidava v 16. stoletju, je nekoliko težje opredeliti. Vsekakor ne moremo Postaviti datacije v prvo polovico 16. stoletja, kajti to ne dopušča sam stavbni značaj. Tudi lastniška razmerja so za ta čas nekoliko neugodna. V času prve polovice 16. stoletja, natančneje leta 1535, je namreč umrl zadnji moški član gomjelendavske rodbine Szechyjev. Prezidavo v utrjen renesančni kastel bi kazalo postaviti v drugo Polovico 16. stoletja, ko je v Soboti gospodovala Marjeta Szechy, hčerka Tomaža 115 Pogled na vzhodno pročelje soboškega gradu (foto: Janez Balažič) Szechyja, ki je padel v bitki pri Mohaču leta 1526. Marjeta je bila poročena z generalnim kapetanom Nikolajem Salmom, oba pa sta v Soboti domovala do leta 1570. Za njima je posest prevzel Donizij Szechy, sin Tomaža in njegove tretje žene Marjete Forgach. Dionizij Szechy je bil poročen s Saro Draškovič, ki je še leta 1651 gospodovala v Soboti. Njo je nasledil sin Peter Szechy, ki se omenja v kupoprodajnih pogodbah v letih 1676-1684. Za njim se kot lastnika pojavljata Franc Kery in Julija Szechy; ta dva pa sta grad prodala leta 1687 Petru Szapdryju.xl Čas prezidave srednjeveške utrdbe v renesančni kastel moramo torej postaviti na začetek druge polovice 16. stoletja, ko sta bila lastnika gradu Marjeta Szechy in njen mož, generalni kapetan Nikolaj Salm. Prezidava je bila najbrž dokončana do leta 1570. Stavbnozgodovinska podoba kaže izrazite poteze renesančne gradnje kastela. Pravzaprav sam tip te grajske arhitekture dopušča zveze z italijanskimi stavbeniki. V tem času, predvsem pa zaradi velike nevarnosti turških vpadov, so mnogo gradov učinkoviteje utrdili. Na delu so bili predvsem italijanski gradbeniki, vešči kakovostnih obrambnih zasnov in kajpada italijanskih formalnih prvin stavbarstva. Nemara smemo tudi prezidavo soboškega gradu pripisati času in valu utrjevanj pred Turki, predvsem italijanskim gradbenikom. Soboški grad, tak kot se nam je ohranil do danes, je zgrajen v značilni obliki štirikrilnega kastela. Deli zgradbe so pozidani v dveh nadstropjih, ogle zgradbe pa zaznamujejo štirje izstopajoči pravokotni stolpi enake višine. O renesančni zasnovi nam poleg same zasnove kastela še dandanašnji pričajo kamnoseški detajli. Ti se namreč razkrivajo v zazidanih okenskih kamnitih okvirjih v ogelnih stolpih, nekaj prav lepih fragmentov (drobcev) so odkrili tudi ob letošnjih prezidavah; ti so iz peščenjaka, 116 Atlant s kapitelom (foto: Janez Balažič) odlikuje pa jih tipična renesančna oblika, tu in tam pa se je pokazala tudi polihromacija (mnogobarvnost) notranjih žlebov. Domnevamo torej, da je bil grad v drugi polovici 16. stoletja v celoti prezidan v renesančnem duhu. Vhod v kastel je po vsej verjetnosti bil na mestu sedanjega severnega portala, fortifikacijo (utrdbo) pa je dopolnjeval grajski jarek in morda še zunanji obrambni zid. O notranji razporeditvi prostorov ne moremo povedati nič določenega. V tej zvezi je morda pomenljiva omemba grajskega duhovnika Gregorja Svetiča iz leta 1627.12 Iz tega sklepamo, da je v grajski zgradbi gotovo bila tudi kapela, v kateri se je vršila liturgija. Vprašanje pa je seveda, če je bila ta na istem mestu, kot je danes poznobaročna kapela. Omenili smo že, da je leta 1687 soboški grad kupil Peter Szdpary. Fevd mu je leto pozneje potrdil tudi ogrski kralj, leta 1690 pa je bil imenovan za dednega gospoda. Peter Szapary je v zadnjem desetletju 17. stoletja grad gotovo našel v stanju, kakršno je bilo še ob prezidavi v 16. stoletju. Barokizacija gradu v Soboti gotovo ni bila izvršena v času Petra Szaparvja, temveč jo lahko pripišemo času njegovih sinov Petra in Nikolaja, ki sta bila leta 1722 povzdignjena v grofovski stan. Kaj vse je v tem času bilo predelano, je razvidno še danes. Vzhodna fasada je bila Prezidana v devet osi, okenska ostenja pa so navznoter preoblikovana poševno (tudi ostala okna gradu so enaka). Severna fasada je enajstosna, njen značaj pa je pravzaprav reprezentativen (dostojanstven). Nad širokim portalom (glavnim vhodom), najbrž na mestu še starejšega, se dviga osrednji triosni rizalitni (izstopajoči) del, ki služi kot kulisa baročnemu salonu. V prvem nadstropju steno predirajo tri večja, polkrožno zaključena okna, ki jih ob straneh omejujejo lizene (pravokotni stebri). Te potekajo čez obe nadstropji, v drugem - mezzaninu - pa ta del členijo še tri ovalna okna. V višini 117 spodnjega dela strehe prehaja pročelje v shemo atike, ki jo z vsake strani nad gredo omejujejo volute (polžasti okraski) z vaznimi nastavki; v sredini polje dopolnjuje ura, sam vrh pa je trikotno zaključen. Južna fasada je bila tolikokrat prezidana, da se težko razpozna kakršenkoli stavbnozgodovinski slog, razen seveda tisti, s katerim je ta trakt zaznamoval arhitekt Novak, ko je v tem delu zgradil gledališko dvorano. Zahodna fasada je nekoliko bolj razgibana, saj jo poleg obeh stolpov v sredi dopolnjuje mnogokotno sklenjena grajska kapela z zvonikom na vrhu. V času barokizacije so po vsej verjetnosti notranje grajsko dvorišče pozidali z arkadnimi hodniki (obokano stebrišče); arkadni loki ne slonijo na stebrih, ampak na slopih. Arkade v prvem nadstropju so bile pozneje zazidane, v njih pa so bila nameščena okna. Razmerje posamičnih arkadnih hodnikov hkrati navaja na misel, da le-ti niso bili zgrajeni v enem zamahu, temveč v več razvojnih stopnjah. Stavbnozgodovinsko podobo notranjih grajskih prostorov zaznamujejo značilni baročni obočni vzorci, nekaj kvalitetnih elementov stavbnega pohištva, izmed vseh pa najbolj izstopa baročni salon. Prostornina tega prostora sega v višino čez obe nadstropji. Severno steno členijo v pritličju tri velika salonska okna, v mezzaninu pa tri ovalna, pravzaprav v funkciji nadsvetlobe. Ves salon je poslikan. Kdo naj bi izdelal freske, še do danes ni povsem razjasnjeno; nekateri izsledki kažejo na Matijo Schifferja (1744— 1827). Slikar je v duhu poznobaročnega iluzionizma in klasicizma poslikal vse stene in tudi strop. Tako vse štiri stene krasi naslikana klasicistična arhitektura s pari puttov (golih otročičev) na oboku pa zavzema prostor kompozicija Alegorije miru (Atena s putti, ki držijo v rokah instrumente, uklenjeni Mars ter sova kot znamenje boginje Atene in modrosti hkrati). Teza, da je Schiffer poslikal soboški salon, je dovoljena že zaradi tega, ker je taisti mojster bil na delu pri poslikavi v soboški cerkvi in tudi v Beltincih (1798). Dovoljujemo si torej sklep, da je soboški grajski salon poslikal Matija Schiffer ob koncu 18. stoletja. Poznobaročno zasnovo kaže tudi grajska kapela, ki je bila svojčas posvečena sv. Trojici. Njene oblikovne značilnosti se razkrivajo predvsem v notranjščini. Strop kratkega ladijskega prostora je kupolasto obokan. Ta del kapele je od prezbiterialne enote ločen z izrazito izstopajočima slopoma na vsaki strani. Tako slopa kot tudi stiki posamičnih sten so oblikovani z dvojnostopnjevanimi lizenami, ki se v višini oboka razrastejo v bogato členjene kapitele, ki nosijo dvojno gred. Doslej še ni bilo natančno raziskano ali je bila tudi kapela poslikana. Ob vizitaciji grajske kapele leta 1799 sicer ni zabeležnih nobenih opažanj o poslikavi; zapisnik nam namreč sporoča le o lesenem oltarju s sliko sv. Trojice, sliki sv. Nikolaja ter o plastikah Petra in Pavla.13 Ob razprodaji premičnin Szaparyjevega gradu leta 1930 je bilo sicer v grajski kapeli zabeležnih še več umetnin, vendar pa nam od tega inventarja ni preostalo ničesar. Iz dosedanje razprave je razvidno, da je barokizacija gradu potekala skozi celo osemnajsto stoletje. Nekaj prezidav smemo predvidevati tudi ob koncu 19. stoletja oz. v začetku 20. stoletja. V tem času je najbrž bil predelan južni trakt za grajsko oranžerijo oz. cvetličnjak; k tej fazi lahko prištejemo tudi gradnjo terase, na mestu med sevemo-zahodnim stolpom in grajsko kapelo, ter psevdogotsko preoblikovana vhoda pod oz. nad teraso. Pri obravnavi različnih stavbnozgodovinskih faz smo seveda spregledali baročni portal z atlantoma (kip velikana) in balkonom na vzhodnem, mestnem pročelju gradu. Doslej so namreč vsi raziskovalci povezovali ta portal s časom barokizacije v prvi polovici 18. stoletja. Kajpak pa natančna analiza pokaže, da imamo tu opraviti s portalom, ki je lahko bil vzidan v vzhodno pročelje tudi pozneje, npr. ob koncu 19. stoletja.14 Pri pregledu posamičnih elementov portalnega ansambla smo namreč ugotovili, da gre za kompleks (celoto), ki je sestavljen iz večih delov, divergenca (različnost) 118 pa se kaže tudi v obdelavi materialov. To potrjuje tudi nekoliko nerodno preklesani zid ter stiki med posamičnimi deli portala in zidu. Kakorkoli že, grajski mestni portal predstavlja izjemno kakovostno kamnoseško in kiparsko celoto. To je kajpak še posebej očitno v plastikah obeh atlantov, ki nosita kapitela in dvojno stopnjevano gredo v višini balkona. Že ugotovljene podobnosti s portalom palače Grassalkovich v Budimpešti, nastalim v 30. letih 18. stoletja, gotovo držijo. Pri soboškem portalu seveda gre za uvoženo delo, ki je najbrž nastalo v delavnici mojstra, ki je klesal tudi za budimpeštansko palačo. Osrednje pročelje severnega trakta (foto: Janez Balažič) Vsekakor so vse te predelave pripadale času, ko so v Soboti gospodovali Szaparyji. Tem je grad pripadal vse do leta 1934, ko so morali celotni grad, s premičninami vred, zaradi prezadolženosti prodati. Grad je kupila soboška občina, premičnine so bile odprodane na razne strani, nekaj malega pa še danes hrani soboški Pokrajinski muzej. Na koncu naj omenimo še prezidave, ki zaznamujejo naš čas. Že omenjena Novakova dvorana danes dobiva novo podobo. Po načrtih arhitektov, zakoncev Vozličev, nastaja novo jedro v grajskem kompleksu. Po vojni uničeno in prezidano kapelo v dve etaži sta Vozliča vključila v svoj načrt obnove grajske dvorane; kapela tako postaja jedro, iz katerega se bo obiskovalec napotil na ogled predstave ali muzejskih zbirk. Načrt, kljub nekaterim pomislekom, vendarle odpira nove komunikacijske možnosti, kar je Po našem prepričanju posebna odlika Vozličevih načrtov. Vsekakor so sedanje prezidave 119 manj spomeniško-varstveno naravnane, toda vedno je bilo tako: gradovi so nastajali skozi dolga stoletja in nenehno spreminjali svojo podobo. In morda tudi naš čas lahko k temu doda svoje znamenje! OPOMBE 1 Ivan Zelko, Zemljišče Belmura, Kronika, XI/3, 1963 (od tod navajam Zelko, Belmura), str. 176-177. 2 Zelko, Belmura, str. 167 in str. 171. 3 Ivan Zelko, Murska Sobota, Kronika X/l, 1962, str. 23. 4 Ivan Zelko, Soboški jobagioni, Kronika, IX/32, 1961 (od tod navajam Zelko, Soboški jobagioni), str. 162. 5 prav tam. 6 Zelko, Belmura, str. 171. 7 Zelko Belmura, str. 172. 8 Ivan Zelko: Historična topografija Slovenije I: Prekmurje do leta 1500, Murska Sobota 1982, str. 18: in curia nostra prope Mura Zombotham, 1398; provisori curie de Belmura, 1469; castellum in Belmura, 1478. 9 Zelko, soboški jobagioni, str. 162-163. 10 Ob prenovi gledališke dvorane v gradu ter ob nekaterih komunalnih delih so muzejski arheologi našli nekaj fragmentov keramike oz. lončevine. Med temi prav gotovo izstopa fragment pečnice. Po splošni oceni gre za predmete, ki pripadajo srednjeveškemu dvoru v času gotike. Na podlagi tega bi najdbe lahko datirali v 14. oz. 15. stoletje. 11 Zelko, Belmura, str. 172. 12 Ivan Zelko, Murska Sobota kot sedež arhidiakonata in cerkveno-upravna pripadnost Prekmurja v srednjem veku, Kronika XI/1, 1963, str. 45. 13 Jožef Smej: Spomenikom domačije - zadnja ura naj ne bije, Maribor 1971, str. 23. 14 Zahvaljujem se g. Feriju Kuzmiču, višjemu knjižničarju soboške Študijske knjižnice, ki mi je sugestiral možnost kasnejše vzidave baročnega portala. Martin Poredoš Kratka zgodovina župnije Bakovci UVOD Navadno se piše zgodovina nekega kraja ali župnije v večji zgodovinski razdalji, ko so dogodki že nekoliko odmaknjeni in jih je mogoče bolj objektivno in realno oceniti. Zato se bo morda zdelo komu preuranjeno pisati o zgodovini župnije Bakovci, ki stopa komaj v deseto leto. Dve pomembni obletnici pa morda le upravičujeta tudi ta zgodovinski zapis. Leto 1991 je namreč za župnijo Bakovci jubilejno leto v dvojnem smislu. Točno pred sto leti 1891. je bila zgrajena kapela svete Ane v Bakovcih in natančno pred desetimi leti je bila ustanovljena nova župnija. Končno pa je vsaka minuta, ki se izteka, že del zgodovine. Čeprav pomeni 10 let v življenju župnije kratko dobo, pa ne smemo pozabiti, da segajo korenine in zametki nove župnije daleč nazaj v zgodovino. Ideja, da bi bila v Bakovcih »krajevna kaplanija« je bila živa že leta 1789 (čas francoske revolucije). Takratni dekan, župnik in vicearhidiakon Mikloš Kuzmič v svojem dopisu sprašuje takratnega sombotelskega škofa J. SZILYJA, kako naj ravna v primeru Bakovci, ker prebivalci naselja Bakovci krajevne kaplanije ne marajo. Pod tem pismom je zapisano: Presvetlega in prečastitega škofa zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan Mikloš Kuzmič, župnik pri Sv. Benediktu (svojeročno) - V dolini Ivanocz 17. februarja 1789. 120 Temu pismu sledi odgovor škofa Szilyja, dne 21. februarja 1789, ki se glasi: »Glede Bakovec pa je treba zavzeti tako stališče, ki bo dušam najbolj koristno glede na okoliščine, ki jih določajo razmere, čas in osebe«. Obe pismi sta bili objavljeni v posebnem odtisu Slavistične revije ob 170. letnici Ktlzmičeve smrti. (SRL Letnik 23, štev. 2 in štev. 3-4, leto 1975). 1. Nekaj podatkov iz starejše zgodovine Kakor poročajo stari viri, kanonične vizitacije in Kronika soboške župnije, je naselje Bakovci več kot 900 let pripadalo soboški župniji. Zgodovina Bakovec je zato tesno povezana z matično župnijo, vse do njene ustanovitve 19. marca 1981. V tem zgodovinskem pregledu zato omenjamo samo tiste dogodke iz soboške zgodovine, ki se izrecno nanašajo na Bakovce. V Kroniki'soboške župnije je zapisano, da so Turki uničili prvotno naselbino Jelšnico ali Olšnico, ki pomeni staro ime za Soboto. Ta stara naselbina je stala na periferiji sedanjega mesta ob cesti v Bakovce. Na hude boje s Turki zlasti leta 1649 spominja še danes ime MUZGI (Miizge), kjer imajo še danes svoje njive prebivalci naselja Bakovci in spada v katastrsko občino Bakovci. V času reformacije je bila soboška župnija in cerkev okrog 150 let v rokah luteranskih predikantov. 13. julija 1627 je prišla luteranska verska komisija vizitirat soboško župnijo in cerkev. Komisijo so sestavljali: Štefan Letenyei, predikator iz Cseprega, Štefan Zvonarič, pridigar iz Czenka in Janez Terboč, duhovnik gomjelendavske župnije in obenem dekan gomjeprekmurskih župnij. (Soboška kronika str. 9) Ob tej vizitaciji je bilo tudi zapisano: »Iz Černelavec, Veščice, Polane, Črncev, Satahovec in Bakovec dajejo zbirco predikatorju: celi kmetje in pol kmetje pol mernika pšenice. Ako bi katero leto ne bilo pšenice, dajejo rž, toda zvrhano mero.« V času rekatolizacije je bil prvi znani vicearhidiakon v Soboti Matija Slavic. V njegovem času so v Soboti vladali še Turki. Vizitator Štefan Kazo, ki je v njegovem času opravil vizitacijo, navaja tudi število prebivalstva soboške župnije: V trgu Sobota skupaj s predmestjem 250 duš Od teh katoličanov (razen otrok) 70 duš V naselju Veliki in Mali Bakovci 131 duš Od teh katoličanov (razen otrok) 99 duš (Ivan Zelko, Zgodovina soboške dekanije, Stopinje 1972. str. 31.) Isti vizitacijski zapisnik iz leta 1627 našteva med naselji, ki so pripadala soboški župniji tudi Bakovce, prav tako tudi vizitacija leta 1698. V vseh poznejših listinah je naselje Bakovci vedno našteto med kraji, ki so pripadali soboški župniji. Nazadnje so Bakovci imenovani tudi v šematizmu lavantinske škofije leta 1937. Misel, da bi bila v Bakovcih samostojna krajevna kaplanija pa je bila prisotna že leta 1789 kakor je rečeno že v uvodu. 2. Novejša zgodovina Nobenih zgodovinskih podatkov ni, da bi v naselju Bakovci pred letom 1890 obstajala kapela ali cerkev. Šele spomladi leta 1890 so verniki Velikih in Malih Bakovec naslovili na takratnega sombotelskega škofa Komela Hidasyja prošnjo, da bi v naselju Bakovci postavili kapelo. V svojem dopisu, ki je odgovor na prošnjo bakovskih vernikov, dne 6. marca 1890 štev. 697 škof Hidasy odgovarja takratnemu soboškemu župniku Gasparju Ferenczu takole: »Odločitev bakovskih vernikov, da bi v večjo čast božjo in v zveličanje svojih duš v svoji vasi zgradili cerkev podpiram in kličem nanjo božji blagoslov in milost«. Potem daje navodila župniku Gasparju Ferenczu, kako naj ravna. Skliče naj sestanek vernikov Bakovec, ti naj dajo izjavo na predpisan način, s katero se bodo obvezali, da bodo cerkev - kapelo tudi vzdrževali. To izjavo naj podpiše 10 pooblaščenih bakovskih vernikov, obesi naj se za 15 dni na javnem mestu in se potem pošlje s pripombami g. 121 škofu. (Pismo g. sombotelskega škofa Hidasyja z dne 6. marca 1890 štev. 697, arhiv župnijskega urada v Soboti) V smislu navodil gornjega pisma, so verniki Bakovec dne 11. maja 1890 sprejeli naslednjo odločitev: (Kbtelezo nyilkatkozat): »Pooblaščeni verniki s svojimi podpisi jamčimo in se obvezujemo, v svojem imenu in v imenu vernikov Velikih in Malih Bakovec, da bomo s finančnimi sredstvi skrbeli za zgraditev, opremo in vzdrževanje kapele«. Tej obvezi sledi 10 podpisov in sicer: HERICZ TAMAS, BERTALANICS MATYAS, SZVETEC ISTVAN (samo križ), TUTAN ISTVAN (samo križ), nečitljiv podpis, PERTOCZ1 JČZSEF, TERENTA JČZSEF, GOMBOC KAROLY, HORVATH JANOS, FISZTER ignAcz. Pogodba in obveza je bila podpisana 27. maja 1890. Prepis pogodbe se hrani v ahrivu župnije Sobota. Z uradnim dopisom z dne 7. junija 1891. štev. 1379 sombotelski škof Hidasy daje dovoljenje Gasparju Ferenczu, takratnemu soboškemu župniku, da se v podružni cerkvi v Bakovcih enkrat na leto obhaja slovesna božja služba (templom napjan). Pri tem pa ne sme trpeti božja služba v matični župniji v Murski Soboti. (Arhiv župnije M. Sobota). Ohranjen je tudi prvi inventarni zapisnik bakovske kapele iz leta 1891, kjer so našteti vsi predmeti, ki jih je kapela v Bakovcih dobila kot darilo. Iz vsega povedanega je razvidno, da je bila bakovska kapela že leta 1891 dograjena in izročena svojemu namenu. Ohranjeno je še eno pismo sombotelskega škofa Viljema Istvana z dne 7. oktobra 1909, v katerem ta naroča takratnemu soboškemu župniku Janosu Szlepczu, naj slovesno blagoslovi kupljene kipe Srca Jezusovega in Marijinega. Drugih pomembnejših zapisov o kapeli Bakovci ni zaslediti. 3. Povečana kapela Svete Ane V prvih Stopinjah leta 1972 je zapisano, da je bila kapela, ki stoji sredi vasi na majhni vzpetini, ob kateri je cesta in potok Mokoš, povečana in slovesno blagoslovljena leta Cerkev do leta 1982 122 1969. Povečati jo je dal č. kanonik Ivan Jerič, blagoslovil pa jo je škof dr. Grmič. Načrte za to povečavo je naredila arhitektinja Irena Kuhar iz Murske Sobote. Pozneje je bila dozidana še veroučna učilnica in majhna zakristija. Štefan Lejko na nekdanji način Sedanjo obliko je cerkev svete Ane v Bakovcih dobila leta 1982. Po ustanovitvi nove župnije Bakovci 19. marca 1981, ko je bilo že zgrajeno novo župnišče, so verniki Bakovec v anketi izrazili željo, da bi bila tudi cerkev tako lepa kot je župnišče. Že spomladi leta 1982 so se začele priprave za povečavo cerkve. Idejni načrt za povečavo cerkve je naredil ing. arhitekt Jože Kregar iz Ljubljane (Plečnikov učenec). Bilo je več variant. Zaradi omejenosti prostora je obveljala sedanja. Po idejnem načrtu Jožeta Kregarja je Aleksander Šmidlehner na Projektivnem biroju v Murski Soboti izdelal potrebne načrte in pripravil vso dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerim pa ni bilo težav. Štefan Lejko 123 Po Anini nedelji 1982 se je začelo rušenje prizidka učilnice in zakristije. Do jeseni istega leta je bil prizidek Jožefova kapela, zakristija in kurilnica pod streho. Vgrajena so bila tudi okna in vrata. Do leta 1985 so bila glavna dela končana, napravljena je bila tudi notranja oprema, razen klopi v cerkvi in na koru. Na Anino nedeljo 28. julija 1985 je mariborski škof dr. Franc Kramberger posvetil cerkev svete Ane, ki je s tem postala župnijska cerkev. Posvečen je bil tudi novi oltar, ciborij in kelih. Načrte za vso notranjo opremo je naredil arhitekt Jože Kregar iz Ljubljane. Zidarska dela ob povečavi cerkve so opravili večinoma domači zidarji in tesarji pod strokovnim in tehničnim vodstvom Splošnega gradbenega podjetja Pomurje iz Murske Sobote. Vsa dela domačih obrtnikov so bila večinoma opravljena brezplačno, prav tako tudi ostala težaška dela in prevozi. Mizarska dela in vso opremo v cerkvi je naredil mizarski mojster Karel Kous iz Kroga, kamnoseška dela Komunalno podjetje Sobota, pasarska dela pa Alojz Pirnat iz Ljubljane. Kip sv. Jožefa v Jožefovi kapeli je delo kiparja Antona Blatnika iz Maribora leta 1984, prav tako okvir slike sv. Ane leta 1987. Sliko sv. Ane (Delo akademskega slikarja Karla Jakoba) je prenovil domačin, akad, slikar Jože Denko iz Bakovec. Križev pot (žgana glina) je delo p. Wolfganga iz Pleterij. Nove klopi v cerkvi so bile narejene leta 1986, kor pa je bil urejen in dobil nove klopi leta 1988. 4. Nova župnija, njeni duhovniki in novo župnišče Zamisel o novi župniji v Bakovcih, kot je bilo že rečeno, se je pojavila že leta 1789. To naj bi bil že zametek nove župnije. Duhovne temelje novi župniji pa so začeli polagati trije upokojeni duhovniki, ki so večer svojega življenja preživeli v Bakovcih. To je bil Vincenc Kerestury, cankovski upokojeni župnik, bakovski domačin. Umrl leta 1944 in pokopan na bakovskem pokopališču. Drugi je bil Štefan Lejko, dobrovniški upokojeni župnik, ki je preživel v Bakovcih 12 let pri družini Franca Lukača st. Umrl je 25. 2. 1957 in pokopan na bakovskem pokopališču. Ob njegovi smrti je takratni soboški kaplan Jože Smej zapisal: »Zadnja leta je veliko preklečal in premolil v bakovski kapeli, kjer je hranil Najsvetejše. Odlikovala ga je velika radodarnost, globoka vera in ponižnost.« (Kronika soboške župnije). Tretji upokojeni duhovnik, ki je najgloblje zaoral v ledino Bakovec in pripravil duhovne temelje novi župniji, pa je bil č. kanonik, prejšnji gen. vikar za Prekmurje in lendavski dekan Ivan Jerič. Potem, ko je 8 let po prestani ječi preživel v Murski Soboti in bil nekaj mesecev soboški župnik, se je 1. marca 1965 umaknil v Bakovce. Stanoval je v Jančarjevi vili poleg cerkve. 10 let je v Bakovcih uspešno pastiroval. Imel je zelo veliko življenjske moči in izkušenj. Občudovali so njegov čudoviti spomin (živa enciklopedija). V začetku je imel 2 sveti maši in poučeval je tudi verouk, popolnoma je oskrboval Bakovce v duhovnem smislu. Obiskoval bolnike in za Bakovčarje veliko molil. Rad je povedal: »Ponoči, ko ne morem spati, v duhu poromam od hiše do hiše, mislim na vse njihove težave in za vse molim.« Ko so mu oči odpovedovale, je imel samo eno mašo, pa tudi verouka ni mogel več poučevati. Soboški župnik mu je večkrat rekel: »Bili ste vojak v prvi svetovni vojni, na soški fronti, boriti se morate do zadnjega in pasti na bojnem polju.« To se je tudi uresničilo. Saj je že popolnoma slep, še vedno pomagal med sveto mašo spovedovati v bakovski cerkvi, čeprav je takrat bival pri svoji sestri in nečakinji v Dokležovju. Umrl je po krajši bolezni v slovenjegraški bolnišnici 21. 12. 1975 in bil pokopan 23. 12. 1975 v rojstni vasi v Dokležovju. Z njim je legel v grob goreč dušni pastir, gen. vikar slovenske krajine, Maistrov borec za severno mejo, veliki Slovenec in narodni buditelj in neustrašeni bojevnik za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji. 124 Poleg velikega dela na duhovnem in kulturnem področju je bilo glavno Jeričevo delo v času 10 letnega bivanja v Bakovcih: povečava cerkve, kora in gradnja učilnice. Znal je organizirati ljudi in jih navdušiti za sodelovanje. Njegova velika želja je bila, da bi Bakovci postali samostojna župnija. Ta želja se je začela uresničevati leta 1975, ko so verniki Bakovec kupili staro Špicerjevo hišo blizu cerkve s pripadajočo gradbeno parcelo, ki naj bi služila za gradnjo župnišča. Takratni soboški župnik jim je priporočil gradnjo župnišča in jim dokazoval, da bo lažje doseči samostojno župnijo in dobiti duhovnika, če bo grajeno župnišče. To je bila velika spodbuda, ki je bila prisotna ves čas gradnje. Ko je leta 1974 kanonik Jerič oslepel in je soboški župnik ostal samo z enim kaplanom, je v soglasju z duhovniki dekanije naslovil na Škof. ord. Maribor vlogo (št. 38, dne 1. 2. 1975.) s prošnjo, da bi za pastoralno pomoč Rakičanu in za Bakovce prišli v Soboto očetje kapucini. Na to Povečana cerkev vlogo ni bilo odgovora. 2. 2. 1976, ko je za župnišče Bakovci že bila kupljena parcela, je župnijski urad M. Sobota ponovno zaprosil za dovoljenje za gradnjo župnišča v Bakovcih. Na to vlogo je takratni mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik odgovoril, da sprejema ta predlog, vendar predlaga naj se ustanovi nova župnija, da se bo moglo župnišče zidati na lastni zemlji. (Škof, ord, Maribor, št. 112 dne 12. 2. 1976.) Do ustanovitve takrat ni prišlo, ker ni bilo primernega duhovnika. Kljub temu pa so verniki Bakovec z vso zagnanostjo začeli graditi župnišče in bili prepričani, da bo takoj, ko bo župnišče vseljivo, ustanovljena tudi župnija in bo prišel tudi duhovnik. Idejni načrt za župnišče je naredil pokojni prof. Tone Bitenc, gradbene načrte pa Projektivni biro M. Sobota. 5 let je trajalo delo pri gradnji in opremi župnišča in učilnice. Vsa sredstva so zbrali verniki Bakovec. Le za opremo so dobili enkratno pomoč od Karitasa. Večina 125 vernikov je aktivno sodelovala pri tej gradnji. Samo najbolj strokovna in zahtevna dela so opravila podjetja. Vzporedno s to gradnjo je nastajalo tudi farno občestvo. Ljudje, ki so prihajali delat, so vedno bolj čutili tudi pripadnost novi župniji. Ko so bila glavna gradbena dela končana in je bilo župnišče za silo vseljivo, je podpisani takratni župnik v M. Soboti z vlogo štev. 27/81 dne 23. februarja 1981 ponovno zaprosil škofijski ordinariat v Mariboru, naj prouči vse razloge in ustanovi v Bakovcih novo župnijo. Glavni razlogi: Bakovci so največja vas v soboški župniji. Šteje okoli 1.500 vernikov. Vas je oddaljena skoraj 6 km od farne cerkve. Že več kot deset let so imeli v Bakovcih upokojene duhovnike. Verniki so kupili parcelo, na kateri je že zgrajeno župnišče. Tej prošnji je bil priložen tudi katastrski načrt Bakovec. Škofijski ordinariat je upošteval razloge in na ta dopis poslal dne 9. 3. 1981 štev. 194 dopis: USTANOVNO LISTINO NOVE ŽUPNIJE BAKOVCI. Novo župnišče v Bakovcih Nova župnija Bakovci je bila ustanovljena z dnem 19. marca 1981, na praznik svetega Jožefa, ki je drugi zavetnik župnije. Predlog za ta datum je dal škof Jožef Smej. Slovesna razglasitev je bila določena za 26. 7. 1981. Meje nove župnije se popolnoma pokrivajo s katastrskim načrtom k.o. Bakovci. Slovesna razglasitev župnije in blagoslovitev župnišča z učilnico je bila 26. 7. 1981 ob 10. uri, med slovesno sveto mašo gospoda škofa dr. Franca Krambergerja, ki je razglasil novo župnijo in prvega župnika Martina Poredoša je pozdravil takratni predsednik KS Alojz Smodiš. Domača godba na pihala je spremljala slovesnost. V svojem nagovoru je predsednik KS povedal: »Prepričani smo, da bo nova župnija vzcvetela v vsej svoji veličini, da bo upravičila svoj obstoj s še tesnejšo povezavo naših ljudi in tako dodala svoj delež k 126 duhovnemu napredku našega kraja«. V svojem pozdravnem nagovoru pa je novi župnik izrazil prošnjo k Bogu, da v tej župniji večna luč ne bi nikdar ugasnila. Nedeljo pred to slovesnostjo, so se verniki Bakovec še zadnjič zbrali v soboški župnijski cerkvi in se od nje poslovili. Ob razglasitvi nove bakovske župnije, deklamacijo, za g. škofa, ki se glasi: Izpolnil se je sen stoletja, prišel je zgodovinski dan, čas velikega razodetja, v krajevno zgodovino vtkan. Kraj.Bakovci je zdaj župnija, tako glasi se vaš odlok, je škof dr. Jožef Smej napisal priložnostno naj raste, versko se razvija po blagoslovu vaših rok. Vsak član župnijskega občestva, zajame binkoštni naj plamen, da v stavbo božjega kraljestva se vzida kakor živi kamen. Zadnja kitica te deklamacije lepo pove, kaj župnija od svojih vernikov pričakuje. Da bi se vsak član župnijskega občestva vzidal v svojo faro kot živi kamen... Kako se bo ta ideja uresničevala v bodočnosti in kako je župnija upravičila svoj obstoj, o tem pa bo dal oceno Bog in tisti, ki pridejo za nami. ... P.S. Ostali dogodki v župniji so opisani v vsakoletni kroniki in objavljeni v Stopinjah. Modinski Pridi, Življenje... Ko v krhki, trdnosti nosim svoj deveti križ in zadnjič berem Janžekovičev Smisel življenja, tčnem v bolečine sveta, vijemo se v lastnih mukah, pogrezamo se v Strah, Grozo in Nesmisel, se bijemo za mir sred in »srečo«, vriskali smo in peli, ljubili in trpeli, iskali Smisel, Ga molili, v željah vročih ga častili... Zapuščam te, svet, vso lepoto in srečo, vse privide, utvare, težkd vse ljube mi potomce, ki nesli bodo nas iz veka v vek... Z menoj greš TI, opora mi čez pol stoletja -Odhajam k Soncu - hočem živeti! Pridi, Življenje, ptice, onemite, pesmi - ugasnite, gore mi naj zakrije mrak! Hočem večno živeti, slišati peti Večnost samo, da nam poteši vse hrepenenje, v polnost prelije trpljenje, da zasije neslutena Resnica, Smisel Edini, Najvišji - Pridi - ŽIVLJENJE... Aleluja 127 Marko Baša Lenov prt Lenov je prt razrezala žena pa brisače zaroubila ž njega -»To so šče tvoja mamca preli —« - Pa v Gančanaj setkali vilček, toga je znan že sedendeset let -Obrisau san si roke v novo brisačo z domačega platna, lenovo -pobile so me skuze, obraz san skriu v njo, skoz moje srce pa misli so tekli kak ogen spomini na nigdašnji svet. ... Biu san šče mali dičak v našen doumi pod Vršičon, pod zidinami stare cerkvi, šeststou let stare ali šče več -V zimskon časi, celi mili den so korblati brneli: na preslici koudila privezana - trije pri pečnici so trle posušeni len, predivo so oglavlale v povesmo -odspodi lonček z vodouv, v njou so namakale prste, ka leži vleče prelja predivo s koudile pa suče ga v nit, prejou, ki se suče gor na vreteno... Gda prejou na motovili v predeno zvujajo, te ga kuhajo v lugi pa na garnokaj zvujajo v klobke. Tkauci so setkali platno domače na krousnaj, na trati so plejali ga pa v troube zložili -»Vse smo domače inda nosili: moški rbbače, lače, brgeše prtčne, ženske pečo na glavi, rokafce pa janke, v nedelo pa v cerkev lenov so prt si oprčile, zavezani na prsaj z vozlon -Tildi snejou so pokrili s prtoun, pa či so v deždži šle kama, so prek glave si ga vrgle... Prte smo na posteu djale prek slamnjače, prt je lenov kak stounica biu prestrejti na stoli za obid, večerjo...« Lenov je prt mi ostau spomin na dom, na stariše, dedeke, mamce, na grobe v našoj krajini... Gda mi zatisneš ob slegnjin oči, prestri brisačo mi lenovo te na obraz... 128 Marko Baša Naša draga rejč... Draga rejč domača, sloboud jemlen od tebe, na veke zamučin, nigdar več te ne bon Čilu! Za vse, ka si mi dala - fdla... Prva sladka rejč od mame, očo, dedekov pa mamce - ti si bila... Gda san proso, joukau - ti si bila... Čalarna v knjigaj stari si se mi odprla, za seof si pero mi šče gnala, da san ti skrivnosti pa lepote odkrivau... Draga naša rejč domača, v tihoj pesmi bolečine, v rtimi po cerkvaj v nedelo, gda trepečo srca v tebi, duše k Bogi se zdigavlo... Tou je moja slegnja pesen v tebi -v sladkoj, dragoj rejči našoj -vsen van fala! Naj žive nan rejč slovenska, sladka, drdga... Jože Smej Tri pesmi Jožefa Baše - Miroslava Jožef Baša - Miroslav se je narddil 28. aprila 1894 v Beltincih. Po gimnaziji v Koszegu je študiral bogoslovje v Sombotelu in tam pred dopolnjenim dvaindvajsetim letom umrl 25. januarja 1916. Pokopan je v Beltincih. Pesmi je začel objavljati v Marijinem listu 1913 in v Novinah 1914. Njegove pesmi so izšle tudi v posebni zbirki: Jožef Baša - Miroslav, Prekmurske pesmi, 1936 (uredil in uvod napisal Vilko Novak). Miroslavove pesmi so poleg Pavlovih (Avgust Pavel 1886-1946) najboljše, kar je dosegla prekmurska narečna lirika. Po pravici bi lahko Miroslava imenovali »Prekmurskega Gregorčiča«, saj so mnoge njegove pesmi ponarodele. I. H. v Spominih na pokojnega Miroslava piše: »Miroslava ni več. Po njem žalujejo vsi Slovenci. O zakaj je ta nesrečna smrt umorila to zlato spevajočo ptičico?« (prim. Novine 3-1916, str. 3, z dne 16. aprila 1916). Szombathelyi ujsdg (Sombotelski časnik) z dne 26. januarja 1916 piše ob njegovi smrti med drugim tudi tole: »V društvu svetega Avguština visoke bogoslovne šole v Sombotelu si je Jožef Baša s svojim spretnim pesnikovanjem pridobil veliko Priznanj.« Tudi Gyula Gefin v svoji Zgodovini sombotelske škofije (2. zvezek), Sombotel 1929, v poglavju Leposlovna dela sombotelske duhovščine pravi: »Jožef Baša se je v Društvu svetega Avguština odlikoval s posrečenim verzificiranjem« (str. 337). V arhivu omenjenega društva so ohranjene tri Miroslavove religiozne pesmi (Szt. Agoston Egyesiilet iratai 1913-1914). 129 Da bomo te pesmi, ki jih je zapisal v svojem devetnajstem letu, razumeli, moramo iz Analov semeniške zakristije (Annales sacelli) objaviti zapis o njegovi smrti: »Torek, 25. januarja (1916). Ko je minila polnoč, je naš dragi bolnik spet zahrepenel po sv. obhajilu. Znova se je hotel združiti s svojim tako ljubljenim Zveličarjem. Toda Gospod Jezus se ni hotel srečati z njim pod podobo kruha, marveč nezastrto, iz oči v oči, v nebeški domovini. In to se je kmalu zgodilo, kajti naš tako ljubi sobrat je med pripravo na sv. obhajilo vrnil Stvarniku svojo lepo dušo. Bil je do konca pri zavesti. Izdihnil je pol ure po polnoči, ob pol enih, v naročju svojega brata župnika (Ivana Baše, bogojanskega župnika - op. prev.) in svoje sestre redovnice...« Ker te Miroslavove pesmi še niso zagledale belega dne, jih tu objavimo, in sicer v izvirniku ter v slovenskem prevodu (prepesnil J. S., avtor tega članka). Ne pretiravamo, če trdimo, da bo s tem obogatena slovenska religiozna lirika. O da bil bi... O da bil bi ta cvetica, ta krvavo rdeča vrtnica, ki sameva tukaj na oltarju! O da bil bi takšna roža! Kajti sreča, rajska sreča, je ob Jezusu veneti, širiti čaroben vonj in v ljubezni koprneti. Na oltarju biti zvenjen, strt, tam, kjer Žitek sam je večen, to v resnici ni nobena smrt, to le k Jezusu prehod je srečen. To, le to je moja želja vroča, Jezus, biti vekomaj s teboj. Duša se ti vsa izroča, reci ji: Sem priti se ne bdj! 130 Rab vagyok... Rab vagyok en, rabba lettem figo Sziv a bontonom, Rabul ejtett a szerelem S nem ereszt el brdkon. De az en rabsagom edes, Eledelem hofeher, Az italom ttizes, veres S minden cseppje mennyet er. Bortonbm szuk s megis tagas: Egy Sziv csak, de nagy vilag. Fenyesseget maga draszt, Meleget is maga ad. Jezus Szive ez a bonton, Az 0 rabja vagyok en, Ot kerestem itt a foldon, S vegre, vegre meglelem. Suženj sem... Suženj, sem, jetnik, Srce goreče - moja ječa. Ljubezen me vklenila je in ne spusti me več na veke. Ujetništvo je moje srečno. Jed je moja snežno bela, pijača rdeča, se iskreča, vsaka kaplja mi odpre nebesa. Tesna ječa, vendar razprostrana. Eno le srce - a velik svet. Sije v mrak, svetlobo širi, greje in raztaja led. Jezus, srce tvoje - moja ječa, vlovljenec* sem tvoj. Tebe sem iskal na zemlji, v tebi našel pokoj svoj. * ujetnik Vendegvaras Nagy vendeget vdrok en ma; Bij on s lelket nekem adja; Bljbn, el d bizonydra; Eljbn s vigaszt lelek nala. Wugtalanul csendben varom, Jon - e mdr az en kiralvom? Bs csak csendben neha - neha fondom halkan: »mea culpa«. $ ime jon mar nema csendben; Brzi, sejti mdr a lelkem. Szivem dobog, szemem Idzas; Brzem, 0 jon, 0 csak, 0 az. Egy tekintet meg az egre $ ime itt van, megjdtt vegre: Nyilik - nyilik mdr a kis lak: " Joj j csak Uram, joj j, en vdrlak. - Čakanje na gosta Danes čakam velikega gosta. Pride, dd neskončen mi zaklad: dušo svojo, sebe samega. Pride, ker imam ga srčno rad. Čakam ga v tihoti ves nemiren. Kdaj bo prišel Kralj vseh sanj? »Mea culpa,« pravim ves obziren, željno koprnim in mislim nanj. Glej, prihaja, že prihaja, čuti, sluti ga sreč. Kakor da sem sredi raja, v radosti oči se mi iskre. Gor v nebo še enkrat se ozrem in odpirajo se vrata sobe. Neizmerni pade mi v objem. Slušam ga, znanilca nove dobe. 131 Jakob Šešerko Pesmi NAJSTNIKA - Kje predsnočjim si bila?! Sem predolgo v klubu stal, da me je vratar nagnal in mi srček je zastal. - - V perju pred teboj klečim dvigni me, če ne, zblaznim, bova srček tvoj navila, s sladoledom ga hladila. - - Kam si, draga, včeraj šla?! Šopek v rokah je zgorel, ko sem v parku vroč norel, žensk »zvestobo« milo klel. - - V mislih v šolo sem zašld, joj, ta matematika, pozno v noč sem se učila, cvekarja pa pozabila. Ce za zajca grm trpi, kriva nisem jaz, ne ti! - MOST pregrozljivi kaos božji don ga stke izkriči tvari živ izkristalizira um in divje oko vdre v prostranost dna da umetnina misli okrona jecljavost upora drastičnost izniči vznesenost nadodrešenjskosti in oživi knez sil mretje v snovanje porde zublji amen maziljenčevih vek on razvihari svet za blagre borivec LOJZETU KOZARJU OB OSEMDESETLETNICI Ljubezen zdaj naj bo na vrsti: Ohrani Bog Vas v kleni brsti! Jasnina pni se v Vaš polet Za ta megleno zmeden svet. Emblem življenja Vašega Tke križ naj moč Vam Dobrega, Ublaži vzpon v hoji čvrsti. Ko osemkrat deset čas bije, Osvetli hrbte knjig in vpije: Zlato je Vaše vsuto v njih! A vmes cvete adonski stih. Razsiplje zdaj slovenskega Jezika čar nam žlahtnega, Utrne solzo z domačije. NIHČE NE VE Moje oči lovijo zeleno trato z drobnimi marjeticami. Samb da odprem oči, že se pred mano kačje mota napeto kolkovje in se mesijo meseni miti. Rumenokljuni kos na zelenici ob pločniku nateguje deževnika. Samd da odprem oči, že me nabodejo drzno poslikane oči, poljubljasto oprašena ustna. Komaj sem nad strehami hiš našel bel oblak, zapenjen kot pivo v kozarcu. Samo ko zaprem oči, vidim deklico, davno je že od tega, da je zardela; danes nihče več ne ve -zakaj. 132 DVOJNOST Brezciljnost, brezupnost, nemoč v življenje vtkani; smiselnost, silnost, razvid v duha sprostitvi dani. ZLORABA Krute žrmlje vštric žrmljajo, ne koruze, ne pšenice; drobijo s prikrito svajo srca le za ščep resnice. Ko drsi med kamne žito, blažen slad nabira sline; ko tre kamen srčno kito, v kri odceja vse vrline. Milan Mlinarič Pesmi MOJ APRIL Ko sem dežnik odprl, je sonce posijalo, pod mano brv se je zlomila; ves moker suhi zdaj dežnik v zrak molim. GŽ JE GERA »Dobro jutro, sosid zloti, no, si vnoči dobro spa? Mene neke v prsah grobi -neše mi je Gero vkra. Včera sen se s piitre napja, no sen babo v listnjak dja, gnes sen tan je ne več najša; kon je le sirota šla?« »Ja mo tebi babo gvera, samo piti več ne smeš!« »Bog ti lonaj! - Pridi, Gera, kak man rad te, dobro veš!« NEROJENEMU OTROKU Nikdar mu nisva gladila las, nikdar se nisva sklonila nad njim. Šla sva - splavila - po rekah zemlje, šla sva - pretrgala - brezimeno srce. Kličeš me iz večnosti, kličeš iz niča, jaz pa se klešem, brusim neuzretim očem. Vina in žganega zdaj si dolivam, da se izmivam nikdar razprtim očem, ki s tako bolščavostjo vame strmijo, da premrazijo slednji moj dih. Kličem te v kozmos, nerojeno dete! Božal bi te, ki nisi prišlo. Upanje praznim v izpitem opoju... Ko tebe vabim, rasti mi sin...! Nikdar mu nisva gladila las... (Iz zbirke Prstčna morja) 133 SKOZI KOLESJE INSTITUCIJ MED ŽITNIMI MORJI Skozi kolesje institucij moram se - človek - prebiti! Mlinski kamni neizprosno se vrtijo, zlata zrna z živimi kalmi brez sočutja v prah drobijo. Ne, jaz moram svojo pot hoditi! Mrtvi kamni s tisoči življenj klesani, dajte mi živeti. Mlinski kamni neizprosno se vrtijo... O, moj Bog! naj najdem mimo kamnov. Pohojenega me, mlinar, s prašnim čevljem brcni v prostost. Da, jaz moram vzkliti! Četudi čisto sam v pesti revne zemlje ob mlinskem zidu, moram se razviti. (Iz zbirke Prstena morja) Med žitnimi morji, ko iz zvonov nad njive se razleže Ave... v krvavo rdeč obronek zro postave in ko razpre se nebes, nad Slovensko okroglino prebudi vabečo, tožno pesem bolečine. Vrni se, vrni v domače ravnine, vrni se, vrni sem, kjer si spočet! Tu boš prepeval, črnico boš brazdal, mi bomo spali mirno kraj te. Vrni se, sin, mati te kliče, da bova pela in žito žela, na naših njivah plug je zastal. Oče pa čaka, srce mu toži, že nekaj let kosa stoji. Vrni iz sveta se, ki te izpija, ne stori, kar jaz sem storil. Najlepša leta tujina mi vzela, zdaj mi pa jemlje še sina iz rok. Vrnem se, vrnem... tiho odmeva, da potolažim vaše oči. Vrnem se, vrnem... to je obljuba vendar koraka vrnitve le ni. Zdaj duša tava kot izgubljena, sredi betona ne najde miru, zemlja domača ob Muri sameva, zdaj silno vabi, spet divje odganja, na svojih brazdah zveste gosti. (Iz zbirke Prstena morja) Glog Tri pesmi TEMNA SLUTNJA Na očrnelih strehah sedijo sloke ptice, nemo zro v daljave, končan je njihov let, srce jim prestreljeno s strupenim monoksidom (ne zmorejo pesmi večera.) Na očrnelem nebu prosojne zvezde drhtijo, morda le one vedo za grozo časa, za poslednjo apokalipso. V očrnelih logih drevesa tiho umirajo, skozi ožgane krošnje je izdihnil veter solzo in se mrtev zgrudil v temne kotanje. 134 SANJE O vas sem sanjal bele ajde, nežne, drobne cvetke, ki ste v ozarah domače zemlje zrasle. Slastno srkal sem jutranjo roso z vaših povešenih vek, preden roj čebelji vsul se je na sladko pašo. In spet sem otrok bil nedolžen, čist in spet sem lahnih nog skakljal po tratah bos s prgišči polnimi toplote. SPOMIN IZ OTROŠTVA Ribe grem lovit, se spomniš brat, kako skrivaj sva rekla si nekega sušnega avgusta, odpravila se k jarku s košaro za ulov. Ti prvi skočil si v vodo ker nisi bal se kač, pogumno drezal (pod) korenine jelš, da ščuke spravil bi v past. Koliko si nametal ven mi teh potočnih rib, jaz nisem štel, bil sem otroško le vesel. HE-PI Sonet Bogojini Pozdravljam te, ti moja vas prelepa! Krasi te Plečnikova cerkev slavna, slavijo stara dela literarna, v tebi tekla so nam mlada leta. Za znanje, delo mnoga srca vneta odvedla so nas v mesta starodavna, tam zbrali smo bogastva le naravna, usoda nekih pa bila je kleta. Saj tudi bi lahko doma živeh, razvijali bogato pokrajino, da mladi srečo v njej bi vso imeli. Zdaj vračamo se radi v domovino, da še enkrat bi z dušo vso objeli to našo drago, mirno Bogojino. 135 Stanislav Koštric Pesmi IZGINJANJE Z globokimi, rjavimi očmi si tako daleč kot mrtvi zaliv. V pozabljeno jedro segaš kakor nasilna odrešenost. Na obzorju prikrita jadrnica zori v Popolnost. ZIMSKA IDILA Dan: dolg in neskončen v strupenem mrazu. Trenutek: nedoraščen in samotarski v lepki krvi. »Ne morem te pozabiti izgubljena in nedosežena!« SLOVO Nedolžno kaplja v siv popoldan. Ob reki se vrbe sramežljivo spogledujejo. Narašča priklenjena groza v odrešenje. Trpka temina se bohotno umirja v preteklost. Odhajam s krvavimi solzami čarnega nasmeha. DOMOTOŽJE Bleda odjuga s sanjavo žalostjo v nedeljo popoldan. V ozadju venec hribov nad sivim betonom. Na ravnici ob reki koprni drevored vitkih topolov. 136 Franc Pancer Iz nenapisanega dnevnika Pfersee, april 1945 Še živimo, še nas vsak čas preštevajo, še delamo v tovarni. Kaka neumna zamena: mi, ki se lačni in onemogli vlečemo po cesti, smo vendar zmagovalci v tej vojni, ki se izteka. In oni, ki so premagani, korakajo strumno z nabitimi puškami in psi na povodcih ob nas. In še strahotna možnost, da bi premaganci na koncu do zadnjega pobili zmagovalce. Kaj nas drži pokonci? Novice s fronte, ki je vedno bliže, gotovo. Naj že pride konec tak ali tak. Tudi pogosti alarmi so dobrodošli. Res moramo onemogli kot smo teči v varnostne jarke, a delati tačas ni treba. In v jarku se tako lepo spi in sanja, če nas sonce ogreva. Kar žal nam je, če kak dan ne bežimo tja za gozd. Vlado je mnenja, da bi tisti četrt kilograma povojenega mesa, ki ga hraniva za skrajno silo, sedaj le dala, starešini taborišča Čokoladi, da bi nama kdaj dal od juhe, ki jo občasno dobi iz SS-arske barake. Naši fantje zaradi tega ne bodo nič prikrajšani, saj jo daje samo Nemcem in sicer kriminalcem. Tako sva po večernem zboru dala Čokoladi, kar sva s tolikim premagovanjem hranila za »skrajno silo.« »So was«, je vzkliknil in takoj razumel, za kaj gre. Vendar potem kar precej dni ni nič dobil iz SS-arske menze, vsaj naju ni nič poklical k dodatku. Pfersee, 21. april 1945 Ameriški lovci so spet s strojnicami bili po naši tovarni. Na mestu, kjer je streha podrta, je zašlo nekaj krogel v lopo oddelka. Zelo smo prestrašeni. Predno smo se zvečer v pisarni razšli s civilnimi sodelavci, sem dobremu Rheimu Andreasu skrivaj stisnil v žep zavojček tobaka, ki sem ga doslej skrbno skrival in ga prosil, če mi more prinesti nekaj krompirjev. Po tihem sem celo nekoliko upal, da mi bo morda tobak vrnil, krompir pa vseeno prinesel. Pa ni. Rheim je sam revež in kadi rad. Pfersee, 22. april 1945 Danes je nedelja. Nočna izmena je odkorakala v tovarno, drugi smo legli k počitku. Nismo dolgo spali. Nočna izmena se je vrnila. Tresoč se po vseh udih zašepečem: Vlado, zdaj. Govoriti si ne upamo, saj verjetno SS-arji krožijo med posteljami. Začnem moliti.: Moj Jezus, usmiljenje, Pod tvoje varstvo pribežimo. Slabo gre. Trzavica po vsem telesu ne odneha. Drugim se godi podobno. Tu in tam kdo kaj pošepeče. Potipljem pod vzglavnik, če je tam še zavojček, ki sem ga zvečer proti vsem pričakovanjem kot kilsko pismo po pošti prejel. V njem je bil posušen majhen hlebček in polovico kranjske klobase. Sestra Justi, uspela si mene in Ladota za dva dni obdržati pri moči. Del sva použila sinoči, ostalo je pod vzglavnikom. Pfersee, 23. april 1945 Ko bi morali vstati, čujemo glas taboriščnega starešine': Ruhe, alles im Bett bleiben. In ko se je zdanilo, kaj vidimo: med posteljami hodijo sem in tja naši sokaznjenci, starešine barak in sob, oblečeni v civilne obleke in s puškami na ramah. Samo Nemci so in kriminalci po večini. Prepričani smo, da streliva vsaj zdaj še nimajo. SS jim je očividno dala civilne obleke in puške, da ji bodo pomagali držati ubogo rajo v strahu in pokorščini. Končno smo smeli zlesti iz postelj. Polni razburjenja in Pričakovanja se pritajeno pogovarjamo. Vsi smo prepričani, da bomo taborišče izpraznili. In že kroži parola: Američani so blizu, na Donavi pri Ulmu. Kaj bo z 137 nami? Nas bodo SS-arji likvidirali? Bodo še nas gnali v Dachau, kjer je že tako prenatrpano jetnikov in kjer tifus vsak dan mori stotine človeških življenj? Zdaj so nas postrojih v vrste in nam začeli deliti gosto juho. Že dolgo nismo dobili kaj podobnega. To nas bo po dolgem času spet nasitilo. Neko zrnje je, meni nepoznano. Toda, kako bridko razočaranje. Menda se preveč mudi in kuharji niso utegnili skuhati do kraja. Zrnje je še povsem trdo, a moram jesti - si rečem - saj gremo očividno na pot in kdaj bo spet kaj. Pa ne gre. Gledam druge kako požirajo neprekuhano zrnje in ponudim najbližjemu še svojo porcijo. Dva sta si jo razdelila. Mislim, da je bilo okrog desete ure, ko smo se uvrstili na ploščadi pred kasarno in so nas prešteli. Mnogi so že medtem bruhali, ko pa smo nato krenili v pohod, je menda bruhala večina tistih, ki so pojedli zrnje. Spomnil sem se: ko so nam pred letom dni ameriški bombniki uničili že drugo naše taborišče v Gablingenu, so nas SS-arji zadnjega aprila prignali sem. Ker smo vedeli, da nas ponoči ne bodo pustili iz lope - saj še ni bilo nič urejeno - smo kar gredoč urinirali po tej ploščadi. Sedaj ob odhodu so premnogi to ploščad pokozlali. Zrnje našega poslednjega kosila tukaj je škripalo pod našimi koraki. Že zapuščamo predmestje Augsburga. Naši koraki odmevajo od tlakovanih tal. Večinoma smo obuti v cokle. Jaz imam sicer neke vrste čevljev z lesenimi podplati. V tovarni so žal ostali moji usnjeni opanki. Tudi Rheim mi ni utegnil prinesti obljubljenega krompirja in tisti kos povojenega, ki sva ga dala Čokoladi, je šel v zgubo. Preko rame nosimo s seboj vsak po en koc, nekateri celo po dva. Tudi bisago, v kateri sem dan za dnem nosil v tovarno zase in za Lada priboljšek iz zavojev, sem vzel s seboj. Sedaj seveda v bisagi ni nič užitnega pač pa nekaj osebnih dragocenosti: rezervna srajca, brivski aparat, mali porcelanasti kipec Marije, mošnjiček, v katerem sem svoj čas hranil obhajilo, nekaj papirja, pisma od doma. Lado nosi svoje stvari v malem lesenem kovčku. Ob straneh korakajo z nami SS-arji s puškami, a brez psov. Tudi ne zahtevajo, da bi korakali enakomerno. Nekje v ozadju ropoče voziček na dve kolesi, vlečejo ga štirje jetniki. Po soncu ni težko ugotoviti, da korakamo proti jugu. To da misliti. Nas hočejo le vrniti matičnemu taborišču Dachau? Nas bodo gredoč kje likvidirali? »Franček, ob prvi priliki morava pobegniti«, pravi Lado. Kmalu smo krenili s ceste in korakamo po stranskih poteh, mimo zelenečih travnikov in v pomladi se prebujajočih grmov. Tako svetlo in toplo sije sonce. Tam na vzpetini dva trije kmečki dvorci. Gotovo imajo kaj kruha pri hiši. Kako lepo bi bilo počivati, pojesti velik kos kruha, uživati pomladansko sonce. Manj strašna noč je v črne zemlje krili kot so pod svetlim soncem sužni dnovi, mi pride na misel. Korakamo, mnogi se opotekajo, los, los se zadere starešina barake. Ko se je začelo mračiti, smo v malem naselju Burgwaldenu, tako čitamo na bližnji hiši. Zunaj naselja je velik samoten skedenj. Izvidnica ga je že ogledala, saj so nas takoj brez vode in brez večerje kakor živino zgonili na slamo. Kako bi spal, utrujen kot sem, če bi imel prostor. V tej stiski natrpanih teles nihče ne more vzpostaviti reda in miru. Ljudje se prerivajo, stočejo, kričijo, preklinjajo. Da bi bilo že skoraj jutro. Burgwalden, 24. 4. 1945 Zjutraj sva z Ladom takoj ugotovila, da so ponoči njegov kovček izpraznili. Ne da bi nas uredili in prešteli, so nas odgnali na jaso v bližnjem gozdu. Bogu hvala, da sije sonce in nam je toplo. Ležimo na ušivih kocih, koljemo uši, vzdihujemo po hrani in vodi, poslušamo daljne eksplozije. Da, fronta je blizu, o tem ni dvoma. Vidim kako nekateri trgajo pomladanske vršičke z mladih smrek in jih žvečijo. Tudi 138 sam utrgam in poskusim, pa hitro izpljunem. To me ne bo rešilo smrti od lakote, če nam ne bodo dali jesti. Druga noč na skednju je bila še strašnejša. Z Ladom sva se domenila, da bo menjaje eden od naju spal, drugi pa dežural. Pa ne zaradi imovine, ki jo še imava, saj je v tem stanju vredno čuvati samo še golo življenje. V tej zmešnjavi, prerivanju in brezobzirnosti ti lahko kdo stopi na glavo ali trebuh in te dokončno pokonča. Lačni, žejni, do kraja izčrpani smo vendarle dočakali jutro. Dobili smo toplo juho. Nekdo je vedel povedati, da so se v tej vodi kuhale ovčje glave. Klimach uber Schwabmunchen, 25. april 1945 Spet smo korakali, pa nas SS-arji in še zlasti stražniki od vojske niso nič več priganjali. Nekaj nemških kriminalcev je menda že pobegnilo, enega sem na lastne oči videl, kako je smuknil med drevje, ko smo šli mimo gozda. Potrdila se je tudi govorica, da naš poveljnik ni več SS-ar, ampak vojaški oficir. Ko smo korakali po klancu v globeli, je stal na vzpetini in nas opazoval. Prav ko sem korakal mimo, sem ga čui reči: »Seid ihr hungrig?« Pa ni rekel z izrazom sadizma, prej iz sočutja. Tedaj mi je planilo v srce: saj nas ta človek ne bo pustil pobiti. Da bi nas le v Dachau ne peljal, potem smo rešeni. V zgodnjem večeru smo se privlekli do gozda nad majhnim naseljem. Kar popadali smo na listje. V perilu sem si poklal uši. Minulo noč je deževalo in v odpadni črepinji sem našel toliko vode, da sem se namilil in obril. Razdelili so nas na dve polovici in slišal sem podoficirja, ki je rekel našim stražnikom: Vi greste v župnijski skedenj. Res smo sestopili v naselje Klimach. Ob cerkvi je čedna stavba - župnišče, za njim skedenj, ob skednju majhen ograjen prostor, menda pašnik. Tja notri so nas zgonili - kakih petsto nas je - in obkrožili s stražo. V trenutku so naši ruski kameradi planili na tam stoječi sejalni stroj in za čuda iz njega izbrskali kar precej pšeničnega zrnja. Drugi so v nekaj minutah populili travo in pojedli koreninice. Po lestvi so nas poslali spat v gornji del skednja. Tretja strašna noč na našem pohodu. Minil je tudi tretji dan brez hrane. Spomnil sem se, da bi moral moliti, pa sem samo vzdihoval. Klimach, 26. april 1945 Zjutraj je rahlo deževalo. Ko smo zlezli s skednja, so spustili dol tudi tri mrtve sotrpine. Vsi imajo strašno napete trebuhe, obrazi so povsem posiveli. Smrekovi vršički in trava so opravili svoje. Začasno so enega vrh drugega položili pod kap, od tal so se deževne kaplje odbijale v njihova trupla. V duhu sem blagoslovil vodo, ki jih je kropila. V skrajnem oknu nadstropja v župnišču se je pokazal naš komandant in nas zamišljeno gledal. Tam torej stanuje. Nato sem pri odprtem srednjem oknu zagledal žensko. Gotovo je gospodinja. Pogledal sem, kateri stražnik stoji na straži pred župniščem. Saj to je tisti SS-ar, ki se je kdaj že v tovarni skrivaj pogovarjal z menoj in Ladom. Opogumil sem se: »Ist hier ein Pfarrer zuhause?«, sem vprašal proti ženski. Komaj slišno je izdavila: »Ja« in prikimala. »Ich bin auch einer«, sem nadaljeval. Še enkrat me je pogledala, ko sem stal tam blizu SS-arja s kocom preko rame in skledo ob boku. Nato si je pokrila gotovo solzne oči in se umaknila. Pa ni minilo dve minuti, ko se je pri oknu pokazal župnik s kolarjem okrog vratu. Pogledal me je in se odstranil. Dogodek me je živčno zelo vzburkal, obenem pa vzbudil presilno hrepenenje preživeti in biti svoboden. Potem sem bil stalno na preži. Na preži pa je bila tudi gospodinja. Ko je čez nekaj ur videla, da je na straži isti SS-ar, se je priplazila do vrtne ograje z zavojem v rokah in ga pomolila v mojo smer. In SS-ar 139 ni nič ukrepal, ko mi ga je izročila in zbežala. Kruh in meso je bilo v zavoju. Z Ladom sva hitro nekaj razdelila med najbližje, tudi zase sva uspela nekaj rešiti. Ce ne bi hitro ukrepala, bi gotovo prišlo do nevarnega prerivanja. Ves dan smo od časa do časa slišali grmenje eksplozij. Ni dvoma, da ima Oto prav, ko trdi, da je fronta blizu. Ko so nas zvečer že drugič zgonili na isto slamo, je postalo jasno, da poti ne bomo nadaljevali v smeri Dachaua, ampak da bomo kar tu počakali konca. Z Ladom sva se ponoči skrbno menjavala v bedenju, da bi še tudi to noč preživela. Neverjetno kako pričakovanje drži človeka pokonci. Že štiri dni smo brez tiste sicer zelo borne taboriščne hrane, pa smo še dokaj živahni: razgovarjamo, ugibamo, nekateri so še toliko pri moči, da se prepirajo. Klimach, 27. april 1945 V poznem jutru so nam dovolili zlesti z ležišča. Dobili smo »čaj« brez kruha kakor prejšnji dan. Postrojih smo se in strah nas je postalo, če bi vendarle nadaljevali pot. Res smo krenili, pa ne po cesti ampak po položnem kolovozu, ki vodi iz naselja v bližnji gozd. Gredoč smo za grmom videli odvržene vojaške uniforme. Morda so dezertirali že nekateri naši stražarji. V obrobni del gozda so nas namestili in zastražili. Slovenci iz vseh barak smo se takoj zbrali na istem mestu. Nihče nas ni oviral. Sedaj so iz naselja pripeljali voziček na dveh kolesih, ki nas je spremljal vso pot iz Augsburga. Proti vsakemu pričakovanju so nam iz tega vozička razdelili vsakemu kos kruha. Rezina je res zelo tenka a je predragocena, saj kruha že štiri dni nismo okusili. SS-arji so na jasi v gozdu zakurili majhen ogenj. In zdaj, je sploh res, kar vidimo? SS-arji prihajajo k ognju, iz žepa jemljejo osebne dokumente in jih mečejo na ogenj. Napeti smo do skrajnosti, sedimo na tleh, živčno vstajamo, zelo počasi nam minevajo ure. Potem sta se nam približala dva stražarja. Hrvaško govorita in pravita: »Slovenci, mi vas pustimo van, dajte nam samo nešto od vaših odela.« Spet sta odšla na stražarsko mesto. Hitro smo se posvetovali in odločili, da v to ne gremo. Mi bi dali obleke, kdo pa nam jamči, da nas ob prehodu ne postrelijo? Ravnokar sem ponovno pregledal svoje perilo in poklal uši, ko je na rob gozda prišel naš taboriščni pisar. Francoz je, inteligenten fant, prijatelja sva. On vodi spisek jetnikov in tudi označi tiste, ki umrejo. Zdi se, da mu komandant zaupa, saj je prišel iz župnišča brez spremljajočega stražnika. In ga čujem, ko zakliče: »dreiundvierzig nuli sechzehn.« Saj to je vendar moja številka. »Hier«, se zaderem in hitim k njemu. Pomigne mi, naj grem z njim. In greva brez stražnika. »Midva in poveljnik taborišča se bomo z bicikli peljali ameriški vojski naproti«, mi pove. Ne vem, kaj si misli, ko ga tako stiskam za roko, govoriti ne morem. Po nekaj metrih hoje sem odvrgel koc in skledo, saj sem sklenil, da se sem ne vrnem več, ker z nama ni stražarja. Tako sva prišla do župnišča. Ob vhodu so prislonjeni trije bicikli. Solznih oči me je prisrčno pozdravil župnik in mi hitro dal v roke kos kruha. Pa sem ga v prevelikem razburjenju vtaknil v žep. Kako se bomo sporazumeli z Američani, ko ne znamo njihovega jezika. Župnik je poiskal slovar in toliko smo ugotovili, da je treba reči: komp končentrešn Dachau. V nadstropju nad nami hodi sem in tja naš komandant. Menda se še ne more dokončno odločiti. Tole je gotovo najtežja ura njegovega življenja. Tedaj pa zunaj zahrumijo motorji težkih vozil. Pogledamo ven: na malem trgu pod kostanjem drži starejša ženska obe roki v zrak, nedaleč od nje pa se ustavljajo trije oklepni vozovi in v vsakem ameriški vojak pazljivo obrača sem in tja cev mašince, če bi se pokazal kak odpor. S Francozom planeva ven: »komp končentrešn Dachau«. Da mi srce ne poči, sedaj bi ga bilo škoda! Skočiva vsak v eno vozilo, objemljeva osvoboditelje, jočem in hlipam kakor otrok. Takoj mi je dal čokolade in 140 cigareto, pa že nekoliko živčen spraševal: »kje«. Pokažem v smer gozda in že se peljemo navzdol. V gozdu krik in vik. Tedaj pa naši osvoboditelji ustrelijo v zrak. Smrtna tišina. Brez pušk stopajo SS-arji iz gozda z obema rokama v zrak. Kdo bi mogel opisati, kar je sledilo. Naši fantje iz gozda, vsi jočemo, samo jočemo. Z jokom smo začeli, ko so nas kruto usužnjili, jokamo osvobojeni in se objemamo, da skoraj kosti pokajo. Hitro sem poiskal Lada in hitela sva v župnišče. Župnik in gospodinja sta naju vesela sprejela, bila pa sta seveda tudi dokaj zaskrbljena. Povedala sta, da po vseh hišah že kuhajo krompir in pripravljajo kruh. Z Ladom sva rekla: v župnišču so imeli zaradi nas te dni največ nevolje, za naju bodo radi poskrbeli, ostalo naj jim bo prihranjeno. Župnišče smo zaklenili. Medtem se je naš komandant že predal Američanom. Na trgu pred župniščem so zbirali SS-arje, roke niso več držali v zrak, ampak okrog vratu, njihove zlomljene puške so zmetali na kup. Z Ladom sva šla gledat te naše stražarje, predno so jih odpeljali v ujetništvo. Komandanta ni bilo zraven, on ima kot vojaški oficir boljše možnosti. Prav na začetku vrste je stal tisti SS-ar z naprej štrlečimi gornjimi zobmi, ki je še pred šestimi dnevi s puškinim kopitom udaril starega Rusa, ko smo bežali ob alarmu v jarke. Sedaj bi mu lahko kaj rekel ali ga celo sunil. Pa nisem, saj se jim slabo piše. Skoraj sem se moral premagovati, da se mi niso zasmilili. Kako lepo je sedaj živeti. Gospodinja nama je za prvo okrepčilo postregla s čajem in namazanim kruhom, v kopalnici je pripravila toplo vodo. Naš komandant je moral v sobi pustiti svoj veliki kovček, ki so ga jetniki na tistem vozičku privlekli do sem. V tem kovčku sva z Ladom našla dovolj lepega perila, čevlje in vsak po eno civilno obleko. Meni je sicer bila prevelika, pa me to ni motilo. Kako pa sem bil oblečen zadnja tri leta. S kakim užitkom sva odvrgla taboriščno obleko! Za spomin sva si iz suknjičev izrezala taboriščno številko. Tudi praktičen vojaški nahrbtnik iz tega kovčka sva si »sposodila«, saj greva na dolgo pot v domovino. Pri večerji smo nazdravili s steklenico rdečega vina iz tega kovčka. Ko so na vrata potrkali štirje od naših, jim je Lado dal cigarete, potem pa jih precej ostro odpravil. Najin gostitelj je Josef Steifenhofer, župnik tukaj v Klimachu tiber Schwabmun-chen. Med večerjo sva na kratko povedala svojo zgodbo teh minulih let. mene zaposlujejo sedaj bolj druge misli. Jutri bo moja »nova maša.« Ko sem slavil 10. aprila 1941 svojo prvo »novo mašo«, je bilo hudo. Strah pred okupatorjem, ki je prav tiste dni zavzel domovino, se nam je zagrizel v srce in nam ni dovolil, da bi se sprostili in veselili. Vsi moški sorodniki so bili še bogve kje z jugoslovansko vojsko. Vse slavje nove maše in primicije je odpadlo. Pri jutrišnji novi maši tudi ne bo domačih, samo moj sotrpin Lado in župnik bosta navzoča, ko bo prišel Gospod Jezus po moji besedi zopet na oltar. Čudovito bo. Kaj je vse novomašno slavje in primicija v primeru s tem, da moreš po skoraj treh letih, ko že ni bilo prav nič upanja, reči: Introibo ad altare Dei. Skrbi pa me, kako mi bo maševanje šlo. Komaj sem se v domovini po nepopolni liturgični pripravi v obrede za silo uvedel, sem v zadnjih letih marsikaj spet pozabil. Prosil sem župnika, naj mi posodi kako knjigo, da se pripravim. Ko dobro obvladam nemščino potrebno v tovarni avionov, sem iz cerkvenega izrazoslovja marsikaj pozabil. Komaj sem torej župniku dopovedal, da ne želim knjige za duhovno pripravo (zdi se mi, da sem duhovno zelo pripravljen) ampak za obredno pripravo. Ponovno smo šli pozdravit Gospoda v cerkev in z Ladom sva se spovedala. 141 Pozno smo šli spat, jaz v »škofovo sobo«, Lado v sobo »škofovega tajnika«. Je sploh res, da sem se zdajle ulegel v m?hko posteljo, dišečo po svežem perilu? Deo gratias. Klimach, 28. april 1945 Zgodaj sem se zbudil. Ob šestih bo maševal župnik, nato bo pomagal meni. Nekoč sem se v taborišču pogajal z Bogom, naj mi nakloni, da bom vsaj še enkrat maševal. Ko sem pozneje použil zadnji košček iz Dachaua dobljenih posvečenih hostij in je postalo vse brezupno, sem odstopil od gornje »zahteve« in prosil, naj bi vsaj pred smrtjo še enkrat prejel obhajilo. In glejte: danes bom maševal in jutri tudi in še. Kako bi opisal sam sebe, svojo srečo ob tej maši? Kar bi napisal, bi bilo prerevno. Bila je ta maša zares Evharistija - zahvala za rešitev in seveda prošnja za vse moje, žive in pokojne. Dokler bom živ, se bom rad spominjal te cerkve, ki me je sprejela za mojo »novo mašo« po osvoboditvi. Posvečena je Sv. Križu in Žalostni Materi božji. Za majhno naselje je velika in bogato okrašena. V začetku 18. stoletja so jo zgradili in slovi kot priljubljena božja pot. Sem bom tudi jaz v mislih pogosto romal. Klimach, 29. april 1945 Po maši in dobrem zajtrku sva se z Ladom sprehodila po naselju in še v sosednje sva krenila. Župnika morava pustiti samega, saj imata z gospodinjo gotovo mnogo skrbi v zvezi z včerajšnjo ameriško zasedbo. Na vasi sva poizvedovala kako jim je potekel dan naše osvoboditve. Rekli so, da so razkropljenim jetnikom hitro ponudili hrane, kolikor so je premogli, o kakem posebnem nasilju niso povedali. Ameriški vojaki pa so že sinoči zbrali glavnino jetnikov in jih vzeli v svojo oskrbo. Župnik mi je povedal, da je takoj ko je zvedel, da sem tudi jaz župnik, prosil komandanta, naj me pusti priti v župnišče, pa se je komandant bal to storiti. Klimach, 30. april 1945 Ko sem danes sv. mašo posebej daroval za pokojnega brata Viktorja, za katerega vem, da ga ne bom našel doma, saj je padel v Rusiji, me je pretresla misel, ali bom vsaj ostale svoje vse našel žive, saj že dva meseca nimam nobene vesti od njih. Treba se je posloviti od Klimacha in nastopiti pot domov. Kar milo mi je pri srcu. Saj je to kraj mojega ponovnega rojstva za življenje. Podzavestno se bojim, da se ne bi ta pravljična zgodba, ki sem jo tu doživel, razblinila. Lado je prevzel vodstvo, on je mnogo odločnejši od mene. Vrnila se bova v Haunstetten, pravi. Župnik Steifen-hofer mi je napisal uradno potrdilo, da sem bil v njegovi župniji kot KZ Dachau jetnik 43016 dne 27. 4. 1945 osvobojen, da sem katoliški duhovnik in se vračam v Jugoslavijo. S solzami smo se poslovili. Krenila sva, po najkrajši cesti seveda, v smeri proti Augsburgu in pozno popoldne sva že potrkala pri mojem civilnem sodelavcu iz tovarne Ludviku Ortnerju v Haunstettnu. Zelo je bil vesel, da naju je videl svobodna. Gostoljubna gospa nam je pripravila večerjo, med katero sva opisala doživljaje teh osmih dni, odkar smo se v tovarni zadnjikrat videli. Ko smo izpraznili steklenico vina, smo legli k počitku. Ausburg, 1. maj 1945 Lado je po vsej sili hotel, da bi obiskala še inženirja Messnerja, ki je v tovarni tako grdo ravnal z jetniki. Hoče, da nama prav on da kolesa za povratek v domovino. 142 Ko sva pozvonila, se je prikazala žena in na Ladovo zahtevo, da hočeva govoriti z možem, rekla, da je bolan. Še vrata v njegovo sobo nama je odprla in res je ležal tam z glavo ovito z brisačo. Je simuliral ali ne, vzroka za glavobol je imel dovolj. Pocukal sem Lada za suknjič, da je odnehal z nadlegovanjem in šla sva v Ausburg. Dekan Meier naju je lepo sprejel. On je po mojem sodelavcu Reitingerju vedel zame in mi je pred letom dni poslal Schottov misal, s katerim sem imel v tovarni veliko veselja. Postregli so nama z belo kavo in kruhom. Lado me je tedaj pustil samega pri dekanu, prej pa mi je pošepnil, da gre »organizirat« kolesa. Že prej je namigoval, da bo naredil tako kakor baje inozemci po Augsburgu organizirajo kolesa. Ko se pripelje kaka ženska, enostavno primejo za krmilo in jo deložirajo. Jaz sem mu tak način odsvetoval, sedaj pa je izrabil priliko in se podal na lov. Dobre pol ure je minilo, ko je spet potrkal. »Imaš spodaj kolesa«, sem ga zafrkljivo vprašal. Precej potrt je odkimal. Tako sva to noč nadlegovala dobrega augsburškega dekana. J. Ftičar Med dvema ognjema 1. Vsi naši otroci Prefekt Lovrenčec si je prižgal namizno luč, odprl predal in segel po zajetnem zvezku z nalepko Martiniška kronika. Odprl je novo stran, vpisal tekoči datum in zaglavje: Zadnja seja martiniškega vodstva pred začetkom šole Podčrtal je z ravnilom, odložil nalivnik in se zamislil. Kako naj prelije v besede vse te razprtije? Kaj od vsega naj zapiše? Mar ne bi kazalo vse te zdrahe spustiti skoz sito pozabe? Počoval* se je po pišlivi** glavi tako živčno, da mu je na mah prišla na misel prekmurska ljudska viža, ki so jo te dni tako ubrano zapeli martiniški gojenci. In polnoglasje Goričkega Vincija ga je tako udobrovoljilo, da ga je precej minila nejevolja. Pasja figa, si je dejal, če bodo zanamci zmajevali z glavo, češ, koliko nepotrebnih nevol*** so si naložili, poleg gore neodložljivih. Če je pa res. Sklonil se je nad kroniko in zapisal: A. Generacijski konflikt - Pritožba mladih gojencev, da starejši postopajo z njimi prekruto in se fizično znašajo nad njimi. Nasilje izvajajo zlasti pri igri Med dvema ognjema. Ravnatelj Gundek: tu ni kaj diskutirati! To se mora nehati! Asistent Rustec: to je vendar čisto naravno; tudi sam ogorčen, ko mu takle golobučnik ujame šus in ga izključi iz igre. Opis rivalstva, poln žolča nad spretnostjo malih: računajoč s tem, da ga bo močna žoga položila, se takle froc nalašč zaleti proti zagnani žogi in jo ujame ko vrabec muho. Kako se ne boš jezil, ko te je sram pred vsemi višješolci (smeh prisotnih). Gundek hudomušno: Sem vam že rekel, pri igri z žogo vam dovolim sleči reverendo. Rustec: hvala, je vse zaman. Skoraj ^os so nam. Zato prihaja do izgube živcev in izgredov. Sicer je pa tak tudi zakon narave, žalibog: velike ribe žro male. Ravnatelj z višjim tonom: nismo v džungli, ampak v salezijanskem zavodu. Gojencem nadomeščamo starše, prevzeli smo odgovornost za njihovo vzgojo in ne bomo jih vzgajali v divjake. Malim se je treba še posebej približati, prisluhniti njihovim tegobam in duševnim stiskam. Asistent Vranko: že, a ne na račun starejših. * poččvati se = počohati se, popraskati ** pišlivi = plešast nevdla = težava, nadloga 143 Nekaj primerov zapostavljanja le-teh. Ravnatelj G.: brezpredmetno! Pravični moramo biti do vseh, malih in velikih, starejših in mladih. Vsi so naši otroci, don Boskovi gojenci in vsem je treba nuditi polno razumevanje in veliko mero ljubezni. Igra naj služi povezavi med rodovi, ne razprtiji, kot pesem naj druži staro in mlado. Starejši gojenci naj se vesele napredka mlajših, duhovnega in fizičnega, na vsakem koraku življenja v zavodu in zunaj njega. Svoje ganljivo sporočene prigode s prvenčkom Jožekom, ki mu je v solzah potožil, kako ga je tretješolec L. K. obrcal zaradi prestrežene žoge, ne kaže posebej omenjati. Čeravno je pripomogla k spravi in končnemu soglasju v ti točki. Bolje je biti neopazno skromen kot tolči se po prsih zaradi kakšne osebne zasluge. Zadovoljen, da je spet naredil dejanje samopremagovanja, je pihnil predse, potresel sušeči se nalivnik in nadaljeval na novi strani. B. Razdor zastran metode vzgojnega, posebno narodnostnega dela Ravnatelj Gundek: najmlajšim se je treba še posebej približati že z vidika narodnostne vzgoje. Ne le da pogrešajo dom, svoje ljube starše, vsak čas jim utegnejo odvzeti v šoli še najosnovnejšo pravico - materni jezik. Soboška šolska oblast je po posredovanju renegata Gartnerja poskrbela za »uvoz« čistokrvnih madžarskih pedagogov. Asistent Rustec: prav zato je potrebno radikalno ukrepanje in neodjenljiva narodnostna vzgoja. V tej zvezi protestira, da je ravnateljstvo onemogočilo akcijo asistenov za prepleskanje stenskega napisa v madžarščini na pročelju zavoda. Preprečitev te že začete namere pomeni kratkomalo zboganost z okupacijo, pod ono zvenečo floskulo predanosti v božjo voljo. Soglasno pritrjevanje ostalih mladih klerikov-asistenov, razen Vranka. Ravnatelj Gundek: narodne zavednosti ne gre meriti z zunanjo pojavnostjo in intenzivnostjo protiokupacijskega dela. V tem oziru je treba ravnati taktično in kolikor moči konspirativno, sicer se - z nekakšnimi pogromaškimi akcijami - docela že s kraja onemogočiš. Konkretno v zavodnih prilikah to pomeni, da jih bodo Madžari nemudoma odstavili z vzgojiteljskih položajev, kakor hitro se bodo izpostavili z vidnejšo nacionalno obarvano akcijo. Pritrjevanje starejših gg. vzgojiteljev. Oponiranje mladih, češ, čas nas bo povozil. Rustec - ko se le ne bi tako preklicano rustil! - navaja primere že odkritega protiokupacijskega upora: lepaki v Beltincih in okolici, ki poudarjajo slovenstvo tu živečih ljudi, akcija katoliške Zavednosti in KPA* z memorandumom madž. vladi, naj v Prekmurju dopusti slovenski pouk, in končno oboroženi napad na madžarsko obmejno postajo v začetku avgusta pri Varaždinu. Vzneseni Rustecov vzklik »počila je prvi puška ustajnička« v naši bližini - bi utegnila slišati tudi kaka nepoklicana ušesa. Njegovo vehementno sklepanje, če bodo naši gospodje sedeli križemrok, bodo ne le zamudili, temveč zgrešili pomen in namen narodnoobrambnega dela. Aplavdi-ranje mladih asistentov. Ravnatelj Gundek: v salezijanskem zavodu ni mesta za takšne in podobne vstajniške akcije. Poklicani smo za duhovno vzgojo mladega rodu. Narodnostna vzgoja - da, ostajamo to, kar smo, Slovenci z dušo in srcem, vendar s tiho zavednostjo in ponotranjeno dejavnostjo, ne s kričanjem parol in pokanjem na cesti! Sovragu smo lahko kos le s svojo duhovno močjo, z omiko, s povečanim kulturnim delom, kot oni malček, ki se vnaprej požene proti leteči žogi, da bi ga ne podrla. Lejte, gospodje, se razživi ravnatelj, mi smo ravno v takem sorazmerju nasproti okupatorju, kot tale malček proti silaku. To je silni boj, boj med dvema ognjema na visoki ravni in izbojevali ga bomo lahko le z večjo kulturo duha in molitvijo. (Navdušeno pritrjevanje starejših vzgojiteljev.) Drugo naj opravijo vojaki * KPA = Klub prekmurskih akademikov 144 in policija. Primer razumnega zoperstavljanja okupaciji: ravnanje narodnozavednih gimnazijskih profesorjev. Dva izmed njih sta se izognila madžarskemu jezikovnemu tečaju v Čakovcu prav iz pedagoških razlogov, češ da bosta prevajalca med madžarskim učnim osebjem in dijaki prve šolske dni. Asistent Vranko: v martiniških prilikah bi kazalo spodbuditi narodnostno vzgojo z večjo angažiranostjo oratorijancev v življenju zavoda, konkretno s pobuditvijo versko-kulturnih predstav. G. ravnatelj: to naklepal že sam v krogu zavednih gimnazijskih profesorjev, če se bo le dalo izvesti po že utečeni praksi veržejskega Marijanišča pred zasedbo. Soglasje s strani starejših gg. vzgojiteljev, s pripombo, da je pred nami neposredno delo z dijaki pri vsakdanji inštruktaži tekoče šolske snovi. Zdajci se prefekt lopne po glavi: le zakaj ni na seji čveknil svojega pomisleka glede oratorijancev?! On ima vendar največ opravka z njimi in ve, česa so zmožni, česa ne. In povrh še ta srboriti Rustec: če mu pomoliš palec, zagrabi celo roko! O, ga je že spregledal: takoj bo novačil med meščani in jim navlekel pol mesta na glavo! In spet bo vnesel nemir v zavod, da, nemir in nered, kar počno že ves čas ti presneti špičniki, odkar so jih Nemci pregnali s Preka! Ja, ja, še žal mu bo, da se je na seji vgriznil v jezik in zamolčal pretečo jim nevarnost. V kroniko pa je zapisal le še zaključni pasus. C. Zadnja točka in sklep vodstva zavoda Nadasistent Remeny prišel točno ob 10h, kot mu je bilo naročeno. S pronicljivostjo nosilca brezokvirnih očal konstatira malo užaljeno: vi gospodje očitno razpravljate že lep čas, in to brez mene! Upam, da ne tajno o kakih protidržavnih nakanah. G. Gundek ga pomiri in razgrne načrt njegove neposredne vloge pri spremljanju dijakov naslednji dan pri odhodu na gimnazijsko dvorišče in v cerkev na uradni začetek šolskega leta. G. Remenyu očitno raste ponos, samozavestno pritrjuje. A glej si naše špičnike: celo vpričo Remenya se razprdančijo in vsi po vrsti odpovedo spremljanje dijakov v »vojaškem postroju«, češ, disciplina že, a ne v militantnem izgledu. Zlomek jih pocitraj! Še Remeny mora vedeti za naš interni razkol! Še dolgo se je praskal prefekt za ušesi, kako priti na kraj tem izgrednikom, dokler ni prevalil te skrbi na rame zavetnika don Boška in legel spat. 2. Introitus s parado in himno Zadovoljno kramljaje sta iz Martinišča korakala proti mestu preoblečena klerika. Čudila sta se, da ju je ravnatelj spustil, še bolj pa, da ju je celo izgovoril pri Remenyu kot privatista in za spremstvo dijakov zadržal le Telnarja in Tinčka. Na bolehnega Vranka se že ni mogel več zanašati. Njima očitno zaupa vsak do neke mere, morda zasleduje z njima celo določen namen. Čez čas sta lahko videla, kako se valijo sklenjene vrste martiniških dijakov na gimnazijsko dvorišče; male je gnal Telnar, starejše Tine, medtem ko je Remeny spešil sem in tja kot paradni oficir. Približala sta se dvoriščni ograji, da bi si ogledala svoje redne sošolce, vendar se pred Madžari nista Motela izpostavljati. Še nekaj drugih višješolcev je oprezalo tam okoli, očitno takih, ki so se pomišljali, ali naj nadaljujejo študij v okupacijski šoli ali ne. S tem in onim sta navezala stik in zvedela, da bo precej dijakov višjih in celo nižjih razredov pustilo šolo in ostalo doma. Preden sta po bližnjici prehitela dijaške vrste, korakajoče v cerkev, sta naša klerika v civilu za hip obstala na pločniku. Po glavni cesti je v strumnem koraku paradirala vojaška enota, ki je očitno marširala v cerkev. »Boš videl, Štef, to bo svojevrsten introitus: s parado in himno!« 145 In res je bil. Pravi pravcati »diszmenet«* z odmevajočim bobnenjem vojaških škornjev po mestnem tlaku. V cerkvi je vojaška enota zavzela mesto sredi cerkvene ladje. Pridiga je bila v obeh jezikih, s tem, da je knjižno slovenščino zamenjalo narečje. Seveda ni izostala svetoštefanska krona in vrnitev Prekmurja pod njo, za nameček pa je pridigar še kazal na lesene intarzije in reliefe na prižnici, ki so kazali važne prizore iz madžarske zgodovine. Malčki, postavljeni v ospredje ob prezbiterij, so se strahoma ozirali v ogromen lestenec nad sabo; kakor jim je bil v zavodu gorak, so se tokrat Rustecu kar zasmilili. Šolska maša se je končala z madžarsko himno, ki se je martiniški dijaki niso marali že vnaprej naučiti. Zato pa je toliko bolj poprijela vojska, pa tudi madžaronsko čuteče meščanstvo, da sta se Tine in Štef kar spogledala: Sobota je čez noč postala madžarska! Še preden so izzveneli slovesni akordi himne, sta jezno zaloputnila vrata in zapustila božji hram. Iz cerkve so potem v zaključenih vrstah gnali dijake spet nazaj v gimnazijo. Zdaj šele sta martiniška klerika v civilu utegnila skočiti k Paliju in iz njegove sobe opazovati korakajočo dijaško elito. Bolj iz radovednosti kot redoljubnosti so pohiteli potem v troje za dijaškim postrojem, ki je pristal končno v telovadnici gimnazije. Le-ta je bila slavnostno ozaljšana s trakovi madžarske trikolore in velikanskim državnim grbom. Nekaj abstinentov se je z našo trojico vred neopazno pomešalo med redne dijake, med njimi celo nekaj takih, ki so se poleti udeležili delovne akcije na madžarskem podeželju in jo odtam še predčasno popihali. Najprej je stopil na tribuno eden od »uvoženih« profesorjev, trdi Madžar, in kolikor so mogli izluščiti iz pompozno govorjenega besedila, je po zgodovinsko pomembnem uvodu (preobrat) dolgovezil o preteklosti soboške gimnazije in njeni še bolj svetli prihodnosti. Predvsem je polagal dijakom na srce, kako jih bo šola naučila ljubiti madžarsko domovino. Za Madžarom s hitlerjansko pristriženimi brki je stopil na podij mlajši gospod sloke postave, v katerem je naša trojica takoj prepoznala profesorja Lovaka. Da so ga le pustili na šoli, so si oddahnili. Pozdravil je zbrano mladino v prekmursko obarvani slovenščini, povzel v glavnem misli prejšnjega govornika in končal s klicem k spoštovanju Madžarske ter k medsebojnemu bratstvu med obema narodoma. Kot tretji se je predstavil ravnatelj Podlaky, prav tako trdi Madžar, ki ga je šolska oblast intronizirala že poleti. S pozo prvega vzgojitelja na šoli je vcepljal dijakom v zavest disciplinska pravila in jim končno slovesno naznanil, da se bo na soboški državni gimnaziji poslej poučevalo izključno v madžarskem jeziku, razen v 7. in 8. razredu v t.i. prehodnem obdobju. Prvenčki, ki jih je ta novica najbolj zadevala, niso kazali nobene prizadetosti, saj sporočila sploh razumeli niso. Slej ko prej so le strahoma strmeli v nenavadno razsežnost dvorane, saj je bila zanje enako zastrašujoča kot visoka soboška cerkev s svojim grozljivim lustrom. Završalo pa je pri višješolcih; domala po vsej drugi polovici dvorane je vzvalovilo polglasno mrmranje, ki so ga tuintam prekinjali glasni medklici. Ravnatelj Podlaky je s svojimi madžarskimi prišleki le s težavo pomiril upirajočo se slovensko mladež, saj je njegovo troštanje, da bodo v vse razrede pošiljali občasno pedagoge, ki razumejo »vendsko« delovalo domala kot blažev žegen. Zdajci opazi Rustec gručo deklet, ki so se stiskala v kot telovadnice. Očitno so bile dijakinje višješolke; po odloku šolskih oblasti bodo smele obiskovati višje razrede gimnazije. Oko mu je obstalo na deklici v belo-modri obleki, plavih oči in z jamicami v ličkih, da je moral prekiniti pomenek in dregniti Štefa: za tole cvetko bi se splačalo reprivatizirati! Štef ga je le stežka odvrnil od namere, približati se nežnemu spolu. Saj jih kličejo vendar važnejše reči, ko »nam šola grozi odvzeti * diszmenet = paradni marš, defile 146 materni jezik.« Predvsem se je treba domeniti z rednimi dijaki višjih razredov za sodelovanje, konkretno morda o tem, kako bi organizirali protestno akcijo. Spogledovanje z ženstvom mora počakati na boljše čase. Lojze Kozar ml. Po dvainštiridesetih letih Ves mladosten je danes Grabašin Peter, kakor da nima osmih križev na hrbtu. Vzravnano in slovesno stopa po poštiji. Hodi kakor v sanjah in se z nogami komaj dotika gramoza, ki so ga pred dvema dnevoma nasuli na staro, zapuščeno cesto. Zastave, pritrjene na debla borov ob cesti, plapolajo v vetru, ki se podi čez Srebrni breg proti Gorenjemu Seniku. Grabašin Peter je sam na cesti, saj se bo slovesnost ob dnevu odprte meje začela šele čez dobro uro. Toda on ni mogel več strpeti doma. Že dvainštirideset let ni prestopil državne meje na tem kraju. Že dvainštirideset let ni stal na svoji zemlji. In zdaj, pravijo, da bo lahko šel na madžarsko stran, da bo lahko stopil do cerkve na Gorenjem Seniku, kjer je bil krščen in birman, da se bo lahko sprehodil po Vrajžem doli, po Tiloši, po Dugoznouži. Peter tega pravzaprav ne verjame. Preveč je bilo že neizpolnjenih obljub. Pa vendar ga srce vleče tja, kjer je ostal del njegovega življenja. Včeraj je ponovno začel razgovor o tem s svojim sinom. »Če bo jutri res meja odprta, te bom peljal v naš gozd. Da boš vsaj vedel, kje je naše, čeprav ni naše, ker ne smemo tja. Pa vendar je naše po vseh človeških in božjih zakonih. Saj so moj oče tistih pet plugov pošteno kupili.« »To je bilo pred prvo svetovno vojno?« »Seveda. Kakšnih deset let pred prvo svetovno vojno je madžarska država posekala bivši grofovski gozd in golo zemljo potem prodajala.« »Takrat seveda še ni bilo meje.« »Seveda ne. Pa tudi po letu 1923, ko je že bila meja trdno določena, smo smeli iti v svoj gozd. S posebnimi dovolilnicami za dvolastnike smo smeli tja vse do leta 1948. Potem pa so se naši skregali z Rusi in meja med Jugoslavijo in Madžarsko se je popolnoma zaprla.« »Ta čas po drugi vojni mi je dobro poznan. A mislim, da se je iztekel. Jutri bomo prvič po dvainštiridesetih letih šli na Gorenji Senik in to po stari, normalni poti in ne čez Hodoš. Obljubljajo, da bo še letos to postalo vsakdanja stvar, torej, da bo prehod stalno odprt.« »Da bi le bil! Pa ne toliko zaradi gozda, ampak zaradi ljudi na Seniku in v drugih vaseh, ki so odrezani od nas in tako mlajši rod vse bolj postaja madžarski.« Še sedaj, ko gleda zastave, Grabašin Peter ni prepričan, da bo smel čez mejo. A vendar gre naprej, mimo rumene table, ki opozarja na obmejni pas, v katerem brez posebne dovolilnice gibanje ni dovoljeno. Karavla je prazna, kakor že nekaj let. Sto metrov naprej, točno na meji, je postavljen veliki šotor. Ob njem stoji policijski avto. V šotoru sedijo miličniki in cariniki, naši in madžarski. Za Petra se niti ne zmenijo. On pa gre mimo šotora, mimo belega kamna, ki označuje državno mejo. In že stoji na tleh madžarske države. Torej je le res! Meja je odprta! 147 Grabašin Peter ve, kaj bo storil. Doma je vse že stokrat premislil. Gre naprej po cesti, ki so jo za to priliko obnovili tudi na madžarski strani. Ob cesti raste gosto grmovje in to ga malce zmede. Stopi s ceste, se prerine skozi grmovje in že stoji med debelimi bori. »Aha, tam je globoka graba. Seveda! To je naš gozd!« Roke mu zadrhtijo, oči so rosne, da komaj še kaj razloči. Spusti se na kolena in se z usti dotakne dal. »O, ti zemlja moja draga, pozdravljena! Dvainštirideset let te nisem videl. Dvainštirideset let so ti tujci gospodovali. A ti si še tukaj. Taka, kakor si bila. Moja draga zemlja!« Grabašin Peter kakor pijan hodi med bori, vsakega poboža z dlanjo, mehko kakor človeka, kakor brata. Še nekaj iščejo njegove oči. Tam spodaj, kjer se strmina konča, kjer gozd prehaja v travnik, tam je stala lipa. Velika, košata. A to je bilo pred dvainštiridesetimi leti. Gotovo so jo že posekali, kakor so posekali veliko borov. Peter pleza navzdol po strmem pobočju. Drsi mu po suhem listju, zato si pomaga z rokami. Končno je spet na položnejših tleh. In glej: o, čudo božje, lipa še stoji! Mogočna, zelena, le v vrhu je precej suhih vej. Peter boža njeno hrapavo skorjo. »Obstala si, Bog bodi zahvaljen. Sekire so pele okrog tebe, a ti nisi padla. Prepuščena na milost in nemilost dolgih dvainštiridesetih let. A močne so tvoje korenine, nezlomljiva tvoja življenjska moč. Hvala Bogu, da takrat po drugi vojni, ko so nas, dvolastnike, poklicali h Gradu, nismo hoteli prodati te zemlje madžarski državi. Nekaj bi nam takrat plačali, a ta zemlja več nikdar ne bi bila naša. In potem več ne bi bilo teh borov in tudi lipa bi že zdavnaj umrla.« Sonce je vse više nad Brezdenom, a Grabašin Peter se še ne more ločiti od svojega gozda. Počasi stopa nazaj proti vrhu hriba, proti cesti, proti meji, od koder že prihajajo zvoki poskočne glasbe. »Ti moj gozd, spominjaš me na usodo porabskih ljudi. Meja nas je ločila. Čas ločitve je bil hujši in usodnejši za Slovence v Porabju kakor za nas. Ta pas tik ob meji, kjer so Madžari posekali gozd in kjer zadnjih nekaj let raste le grmovje, me spominja na siničke domove po bregeh, ki so ostali prazni, zapuščeni. Ljudje so se odselili v dolino, v mesto, tja, kjer je bilo življenje znosnejše. Njihove domove kupujejo Madžari iz notranjosti države in jih preurejajo v počitniške hišice. Ti bori, posekani in odpeljani, le suhi vrhovi ležijo po tleh, so tiste slovenske družine, ki so jih Madžari v zgodnjih petdesetih letih nasilno izselili v notranjost Madžarske. A vendar veliko borov še raste, tudi zato, ker mi zemlje nismo prodali. Ti zeleni bori me spominjajo na Slovence, ki še živijo v Porabju. Še živijo, ker jih mi, mali ljudje, nismo prodali. Veliki so jih prodajali in bi jih prodali, če bi oni bili njihovi lastniki.« Grabašin Peter se vrača po poštiji. Na meji, na majhni jasi, je zbrana množica ljudi. Peter jih prepoznava: to so naši ljudje iz Martinja, iz Trdkove, iz Boreče, to so Sinčari: Grajkarski Pišta, Mukična Treza, Forgošna Roza, Krajcarin Kari. Podajajo si roke, se objemajo. Grabašin Peter sreča tudi svojega sina. Pove mu o gozdu, o borih, o tistih, ki rastejo in o onih posekanih. Pove tudi o lipi, ki še cveti, a se njen vrh suši. Obljubi, da ga bo po tej slovesnosti peljal v gozd in mu ga razkazal. K njima pristopi Koucin Joži z Gorenjega Senika. Ob njem je lantek, bujnih, črnih las. Ko si podajo roke, reče Joži: »To je moj vnuk. No, Atila, pozdravi strica.« 148 Fantek plaho gleda tuja človeka, se parkrat prestopi in dahne: »Dicsčrtessek a Jčzus Krisztus.« Nekaj metrov vstran pa sta predstavnika obeh vasi, Martinja in Gorenjega Senika, pravkar odložila lopati. Lipa je posajena. V spomin na ta dan odprte meje. Kot znamenje novega življenja in lepše prihodnosti. A po dolgotrajni suši je zemlja izsušena in vedro vode, s katero so zalili mlado lipo, je premalo, da bi drevesce ostalo pri življenju. »Zagotavljam, da bo prehod med Martinjem in Gorenjim Senikom do konca tega leta odprt. Tako se bo v te kraje na obeh straneh državne meje vrnilo življenje in lipa bo še zelenela,« sklene govornik, Grabašin Peter pa polglasno doda: »Boug daj toj rejči asek.« Ivan Camplin Francoske pokojnine in še kaj Ko sem leta 1938 kupil francoski šematizem, debelo knjigo z drobnim tiskom, kjer je tudi moj pariški naslov, ker sem takrat bil izseljenski duhovnik za naše delavce v Franciji, mi je bilo nekoliko žal za franke, ki sem jih moral odšteti za to knjigo. Sedaj pa sem vesel, saj sem z njo pomagal neštetim našim delavcem, ki so delali v Franciji, pa so le približno znali naslov kraja svoje zaposlitve. Pogodba o socialnem zavarovanju med Francijo in Jugoslavijo določa, da ima naš delavec pravico do francoske pokojnine že, če dokaže, da je plačana zavarovalnina vsaj za tri mesece. Otežkočen je postopek, če hoče kdo plačati zavarovanje za nazaj; ne zadostuje potrdilo pristojnega francoskega župana, ampak še dve francoski priči iz časa zaposlitve morata pred županom potrditi verodostojnost podatkov. * * * Rudi je delal v Franciji leta 1937. Naslov komune si je zapomnil in ime gospodarja, Marion Marius. Nobenih drugih podatkov. Čeprav je vložil prošnjo z vsemi prilogami, vendar je kmalu dobil odgovor, da ne morejo ničesar najti. Prišel je k meni. Ko sva ugotovila točen naslov komune, sem pisal županu. Naletela sva na odličnega župana Ernesta, ki je obenem univerzitetni profesor. Takoj je odgovoril, da v komuni ni delodajalca z imenom, kakor ga navaja naš delavec. Prosi nove podatke in podrobnosti, pošilja celo zemljevid komune, ki obsega 11 vasi, morda je naš delavec bil nekje na vasi. Seveda je naš delavec bil zaposlen na vasi, toda kar imena treh vasi so zvenela podobno, kakor se jih Rudi spominja. Ime gospodarja jg Marius, saj ga je tako klicala mama, s katero je živel v skupnem gospodinjstvu. Glede rodbinskega imena je začel dvomiti. Točno je povedal, koliko živine so imeli in koliko so dokupili. Gospodar je moral deliti posestvo z rodno sestro, ki se je poročila s sosedom. Še več: tam na zahodu je živel Srb, ki je tam ostal iz prve svetovne vojne, ker se je poročil s Francozinjo. Vse to je pripomoglo, da je naš Rudi hitro dobil uradno potrdilo, da je zares delal pri Meyer Marius. Pristojna zavarovalnica je odgovorila, da zavarovanje ni bilo plačano, saj v tistih letih niti ni bilo obvezno, le priporočalo se je. Na zahtevo zavarovalnice, naj čas zaposlitve potrdita dve francoski priči iz tistega časa, je dobri 149 župan Ernest tudi to rešil: podpisala je sestra Rudijevega gospodarja in še neka sorodnica. Tako ni bilo več nobenih uradnih ovir za plačilo zavarovalnine za nazaj in naš Rudi že vesel dobiva skromno francosko pokojnino. * * * Šarika je delala v Franciji več let. Spominja se, da je gospodar plačeval zavarovanje. Naslov je napisala kakor se izgovarja ime kraja in gospodarja. Odgovor zavarovalnice je bil negativen. — Šarikin sin je izvedel za moj naslov in me obiskal. Kmalu sva razvozlala točen naslov kraja in departement, gospodarjevo krstno ime ter ugotovila, da so prvo prošnjo poslali na naslov zavarovalnice v drugem departementu. Nestrpno sem čakal odgovor »prave« zavarovalnice. In kmalu je prišel: dve leti plačanega kmečkega zavarovanja. - S sosednjim župnikom sva se bližala Šarikini hiši: blatnjača, ki se je pogreznila že skoraj do spodnjega roba oken. Šarika je oprezovala na dvorišču in že od daleč kričala, da ne kupi nobenih knjig. Ko sva prišla bliže, se je še posebej obregnila name, češ, kaj bi rad ta »stari«! Seveda, trideset let mlajši sosed ji je bil bolj simpatičen. Čujte, mati, vi bi menda radi dobili pokojnino iz Francije? Imam kmečko pokojnino in s tem sem zadovoljna, saj živim sama pa še kaj postorim. Tukaj nosim pismo, ki pravi, da imate pravico tudi do francoske pokojnine, saj je plačana zavarovalnina kar za dve leti 1 Pojdimo v hišo! Kažem ji papir, kjer je nekdo pisal njen francoski naslov. - To je pisal moj sin, ki je potem hodil k nekemu župniku, ki rešuje te zadeve. Jaz sem tisti župnik in tu imate potrdilo o plačani zavarovalnini, kar vam zagotavlja, da boste prejemali tudi francosko pokojnino. Kaj bosta pila: žganico ali vino?! Hvala! Oba sva šoferja in ne bi rada, da bi nama odvzeli vozniško dovoljenje, ker bi potem težko opravljala svojo službo. * * * Najbolj ganljiv je primer Juliške. Črnooblečena je prišla in takoj začela: Slišala sem, da vi rešujete prošnje za francoske pokojnine. Jaz dobivam kmečko pokojnino in to mi zadostuje. Oseba, ki mi občasno kaj malega pomaga, tudi lahko izhaja brez kakih novih dohodkov. Ampak, naša država je revna in jaz bi to francosko pokojnino odstopila državi. Na žalost sem pozabila naslov kraja in patrona, kjer sem delala, edino ime »partementa« bi znala povedati. Kakšna ljubezen do domovine! - Sicer pa vsi, ki dobivajo pokojnino iz Francije, s tem prinašajo v državo ogromno deviz, ki so nam tudi tako zelo potrebne. 150 Stanislav Koštric Trenutki spoznanja Sedela je na obrežju in strmela v naraslo reko. Odstrla je polpreteklost in zavzdihnila v prikriti bolečini. Tiho si je zaželela, da bi se prepustila kalnim valovom. Spomin na Tomaža je bil preveč krvav. Namerno se je izogibala ceste, ki je vodila skozi gozd. Tudi ni prihajala na kraj, kjer se je Tomaž ponesrečil sredi noči. Treščil je v hrast in skupaj z avtomobilom zgorel. Hotela je pozabiti temno usodnost, toda ni zmogla. Žalostno resničnost je zameglila s trenutki njunih medsebojnih srečanj. Spomnila se je resnega spoznanja. »Tomaž, ne bodi tako vsiljiv!« ga je pokarala. Zardel je. Umaknil je roko z njenega oprsja, kot da bi se opekel. »Dolge roke imaš,« se mu je porogljivo nasmehnila. Še bolj je zardel. Bil je kakor kuhan rak. »Moraš se obvladati!« je postala širokogrudna. V njem je naraščala vročekrvna strast. Kar pijan je bil od poželenja po njej. Pred njim se je bohotila kakor mogočna trdnjava, ki je ne bo nikoli zavzel. Stekel je v morje in zaplaval k osamljenim čerem ter jo pustil samo na obali. »Kako je strasten?« se je prestrašila in hkrati začudila ter se prepustila sončnim žarkom. Zdrznila se je v spominjanju vročega, julijskega popoldneva ob morju. Pogledala je naraslo reko, ki je grozila, da bo vsak hip prestopila bregove. Bala se je prihodnosti, ki je trkala z odločilnimi koraki. Vračala se je domov, da pripravi prtljago in se poslovi. Obstala je pred mogočnimi, samostanskimi vrati. Približno meter in pol visok zid je oklepal starodavno poslopje, kot da hoče zaustaviti vsak vznemirljiv vzgib zunanjega sveta. Prijela je težko okovano kljuko in odprla duri. Posvečena tišina ji je dahnila v obraz. Izgubljeno se je prestopala sredi križnega hodnika, dokler je ni sestra vratarica odpeljala k prednici. Neprijetno se je ozirala po sobi za goste. Starinsko pohištvo ji je pričaralo pozabljeni čas. Previdno se je usedla na ponujeni stol in potrpežljivo čakala. »Prvi vtis je zelo pomemben,« se je spomnila materinega naročila. Prednica ji je segla v roko in jo hladno pozdravila. »Kako ti je ime?« jo je prebodla z ostrim, sinjim pogledom. »Angelika,« je zajecljala kakor nebogljeno dekletce. »To bo tudi verjetno tvoje redovno ime, če boš seveda vztrajala,« je modro presodila prednica in poklicala sestro magistro, da ji posreduje prve nasvete ter jo počasi začne uvajati v skrivnosti redovnega življenja. Počasi je stopala po križnem hodniku. Polmrak jo je umirjal. Vse je ugasnilo. Spomini na Tomaža so izkrvaveli. Večnost je segala v njeno minljivost. V stolpu samostanske cerkve je odzvonilo večerni ave. 151 Štrkov Jožek S ČRVIVOGA PREČNJEKA EDNE STARE ŠKRINJE Kak zavinoti kormanj eli zabiti količ k mladomi drejvi Komaj san si najša čas, dragi Jožek, ka ti odpišen na tvoje dugo pismo, moje de kračiše. Kelko si mi pa znapisao, ve komaj zadolen vse prečteti. Se ži dugo spitavlen, kij šent ti klajbas držij, ka ti vse tak prilično vospadne, tak bole ne špajs, ka se poleg vse resnosti človik more smijati. Tak tildi zdaj, furt mi smej vujdavao, čiglij je ta dogčdba z dedekon na smrt resna pa zaskrbliva. Bogmoj, se pitan, je mogoče, ka oča nebeški tak dugo strplenje ma z ednin grejšnikon? Morete njemi falo dati, ka van je prignao v ižo toga zvonara-misijonaruša. Ve či to vse istina, ka mi pišeš, te si se poleg toga pobožnega možaka tildi tij lejko preči nafčo. Vidin, ka maš tildi tij friške potačeke spomina, šteri vse natenci gorizgrabijo, to je nej falinga, samo nej ka bi se s ten božin daron okinčeni norca delao z božij i cerkvenij zapovidi, sedmij šakramentov eli s starij liidi. Ka bi mbo veselje nad njiivimi slabočami. Ne boj čemeren, fčdsi se mi s tvojij kiinštno napisanij rend tak vidilo, ka san nakonci nej znala, eli naj se smijen eli jdčen. Čiidin se ti, ka tij kak dičarec lejko vse to tak fkiipskladeš, kak da bi to eden na pisanje prefčeni spisovateo v litere sklao. Eli ti sestri pomagata, eli mati, oča ti gviišno nej (bi te šče idbu meli, če bi to čteli). Če si pa san tak zvežbani, te me skoro malo straj za tebe, Jožek, ka šče denok bo s tebe, či ti ži zdaj tak ide. Ve je to tvoje pisanje nej več pismo, liki cejla adna mala pripovist. Ravno zatou se čiduže bole bojin, ka te kakši šent odvrne od prave potij pa te napela k tistoj kaštigi človečega duha, šteroj pravimo duhovna gizda. Takši zmožni peroškrabašje se lekaj radi nadigavlejo čerez vse bbže i človeče regule, kak nan je razložila Mater Dolorosa, gda nas je odvračala od čtenja povejstnij knig. Ne bi rada bijla, ka bi tudi tij v to zagazo. Bi velika škoda bila nej samo za tebe, vašo držino, liki za vso faro, ka bi pa adnoga žnjeca zgibila na svojoj velkoj žetvi. Zato ti s sred liibezni priporačan, poteri svoje k posvetnosti nagnjeno srce, fči se ponižnosti, ar samo ponižni do meli veselje Boga gledati. Pa šče adno: ne delaj se za več kak si. Ti si šče denok dičarec, kumaj si pokance talilčo. Gviišno si čilo tisto bbžo rejč, či note kak deca, ne pridete v kralestvo nebeško. Viš, zato se ne zdigavli ober dice pa ne modruj kak stari lidje. Ve se tildi ne dostaja, ka bi se furt vrto okoli starij, je naglijavao pa na viiha vlejkeo, kak se svajiivlejo pa si bbdikaj gučijo. To tebi dičareci nikaj nej briga! Če boš si s starimi dejvao te tvoja dušica oštarij; tvoji vrstnieje zrastejo v dečke, ti pa ostaneš takši mali mladolejtni starček. Zato posliini moj tanač: odvrni od sebe to tenjo tvojega zmladlejtka, zavini svoj kormanj nazaj v žlak mladezni, ona je lepša kak starost. Pusti stare na meri ž njiivimi brigami pa nevdlami pa se drži lipbu svojij vrstnikov, kak se šika. Ve vas je lekaj več, ki bdite fktip v školo pa v šegeštijo. Bi rada znala, kak deleč si prišeo pri fčenjej toga viičenoga jezika, šteroga lekaj zovejo dijački eli latinski pa ga moreta znati tak duhovnik kak njegov dvoriteo, gda se meša služi. Znan, ka si moreš glavdu trejti, znabiti te ftraga fčiti se drugi jezik, samo ne henjaj, ve si mladi pa ti ide friško v glavdu, ka pa jes, ka san se mogla vogrski fčiti, gda san ži s škole vbostala. Jeno-meno, kelko raj bi se fčila te dijački jezik, v šteron se ne kune pa ne špota, samo se vnjen Boga slavij, eli nan ženskan je nej dano pri oltari služiti, v ton tali smo za menje gorizete. Dosta: mojij niinskij vrstnic se spitavle, zakbj je to tak, mati prejdnica pa pravi, ka se 152 gviišno ne vej, liki je to znan zavolo Ejvinoga greha v paradižomi. Uj, či bi jes lejko miništrantka bijla, se bi skakala od veselja! Jožek, dele ti nun pisala, ka me ži očij bolijo. Znapiši mi denok, kak ti ide v toj oltarskoj službi, si mi ži diigo nikaj nej notri djao. Pa či mate svojo pajdašijo vij mali podvoritelje z naše vesnice eli ste si nej zdobra pa eden drugoga odiirjavlete. To ne bi fajn bildu, raj vrli bojte pa si pomagajte eden drugomi. Mati nebeška de van pomagala, samo se zazavlite na njo, kak de vas rada gledala, či te s srca liibezni odili služit k njčnomi sini pa z duhovniki vkup opravlali najvišišo daritev. Radiva ta tudi oča pa mati, gda ta vidila, ka veselo drčeš s svojov pajdašijov od vesi do cerkve pa nazaj v ton lejpon pozvanji, štero ti lejko prnese šče vekše, či se ga okleneš s cejlin svojin nedužnin srčecon. Od dedeka mi naj nadele piše tvoja mati pa jij naj šče ona proba na pravo pot spraviti, dvak do rejsan ge nespovejdani na of svejt šli. Jako me skrbij za njij, skoro bi pravila, ka zavolo njij nemren spati dostakrat. Nej eden, dva, vsi njin morete na dušo pihati, ka se denok ednok odvrne od dugolejtne ftraglivosti. Oči pa povej, naj na mešo dajo zanjij, to de gviišno pomagalo. Zato se ne nafiicni, Jožek dragi, či san ti kaj vbskldla; vodi me dober namen, jes san ži več prestala kak tij pa več svejta obhodila, tak tildi znan, ka trbej k sakšemi mladomi drejvi eden kblič zabiti v zemlou pa ga kcoj prvezati, ka vednako zraste pa dober vrij nastdvi. S ten se poslavlan i te tvojemi angeli variivači prepiiščan, naj te čuva prejk brezen zemelskoga Žitka. Njemi se priporačaj tildi san v svojoj rednoj sagdanešnjoj molitvi. Za tebe moli i te pozdravla tvoja tetica s Pešte Tč smeteni jezik dijački eli kak so nas Bajžin oča »kunoti« včilij Draga tetica! Po dugšen časi je priromalo pismo s Pešte, tan s cvetečega Rozsadomba. Rejsan mi pišete tak fajn, kak da bi rožice cvele. Zafalin za trud pa za vaše modre navuke, štere si bon probao k srci zeti kakti navuke edne odraščene i posvečene peršone. Naj najrple zadostin vašoj želi nazvestiti van kaj od naše ministrantske službe. Z našega kraja odimo trije: Metčecov Lujzi, moj sosid, Bajžin Vanek pa jes. Sakši den drčemo po Srednjen koniki se pa ta, samo nej preveč friško, ka ne bi prerano domou prišli. Bajžin oča pravijo, ka pojdoč poslušamo, kak trava raste. No, to zato nej, istina pa je, ka se nan nikan ne midij, ovak nas doma preveč dela dohaja. Pitate me, či san se ži nafčo dijački. Tak po reberski san se, samo tetica, to van nej tak lejko. Te guč je tak nikši smeteni, ka se človeki jezik zadrgavle, nej zaman ka za druga liistva bilo sklepani, nej za nas. Tak se tudi meni jezik smeo ato ednok, čiglij ka ne pripoznan, ka ravno v to formo, kak so čiili g. kaplan. Pa to ravno v tiston falački oltarskij molitev, šteroga san se najbole gladko nafčo. Zdto san siguren buo pa san se zkgnao, kak da bi molo očenaš. Te se mi pa pri adnoj rejči jezik nikak zapleo, ka san diino načpak, kak bi trbelo, kaplan se hapijo smijati i to čiduže bole silno, ka njin skoro vsa posoda zrok skapala. Blek se njin troso od smeja kak žtijca gda jo mati nesčjo na sto, skoro so se nej mogli staviti. Po meši so pravili, ka mi namesto stčifka »quare me repulisti« vujšo z jezika »krave me repulisti«. Te pa nej čudno, či so prasnoli v smej. Odtistijmdo me dražijo s ten vsi ministrantje, naši pa varaški, to me pa jako svddi. Eli da bi vi znali, tetica, v kakšno nevolo me te čemer spravo, te bi vidili, kak žmetna je oltarska služba. 153 Tak mislin, ka sakši človik sramoto pa spot teško prenaša, tildi mladi. Vište, tak je tildi meni krf prekipejla, kak pravimo. Pri Bajžinij smo se mi trije fkuper fčilij, kak večkrat, latinske mešne odgovore. Te sta me pa Lujzi pa Vanek furt dregala z mojimi kravami, če me izda z repom šligajo, tak dugo, ka san samo ednbk obkiino. Nejsan se več mogeo habati. Mojiva pajdaša sta vse zazejvala. Čtili so pa tudi Bajžin oča, čiravno so v bunti bilij (oni majo bunto odtistijmao, kak je Jugoslavija nastanola), pa se samo pošiknejo po stubaj gor, erkbč: - Ej, dečki, čiijen adno rejč, štera nej latinska. No, štera vilsta so jo pa bleknola vb? Hajda, hajda, naj se sprsi, šteromi se porkaduš pokado vb z zamazanij čob?! -so nas smicali vse po vrsti s svojimi sivimi očmij. - Meni, - san zdejno strahlivo, pripravleni na kakšokoli kaštigo. - Ti, Jožek? Ej, ne pravi - stepejo z glavbv, - ve pa tebi skoro najbole ide to fčenjč, čiglij se ti fčasi kakša krava v guč smete, nej zaman ka se jij doma ogibleš. Ja, tij nesrečni dečkec, ge si se pa nafčo to grdo rejč? - so me zdignoli za huncvute, ka san vse zažmero. - Ve ga nehajte, oča, to njemi vujšlo, ka sva ga miiva dražila - je v strehi za mene zastbnjao moj prvi pajdaš Vanek. - Ka pa šenta, naj ga šče nagradin za grej, jeli?! No, Štrkov bečar, denok mi ovadi, ge si pbbrao te grdi zmazek, ha? - Ne ven, znan san ga čilo od dečkov, ki bdijo pit k nan - potočin vb s sebe. - Viš ti ga, viš, kak se ga prijalo, bole kak quare me repulisti. Eli ka boš znao, švanjar mali: to ti je velki kvar na duši, takšna klejtev je molitvi naravnbč protivna. Nega pomoči, moren nazvčjstiti tvbjemi oči, bvak de kvar tildi njemi, čiglij si pri pintešiji hasek išče. - Juj, samo to nej, za božo volbu, - ftegnen roke prti Bajžinomi oči, - raj me kaštigajte vij, kakšte strogo, spliiskajte me eli me dajte klečat na polena eli kukarčna zrna, samo mojemi oči ne povejte. - — Tak bi se rad vbzmazao, huncvut mali? Ne vin, či de šlo, ne bi bilou pravično. Grej more biti kaštigani, starišje pa opomnjeni, ka svoje pokolenje odvrnejo od grejšne navade. To mi je dužnost, kakšte ne bi rad. - Zdaj sta jij začnola prositi šče Lujzi pa Vanek, šteri jij je nazadnje krej potegno pa njin na vtiho šepetno, ka san jes takše nature človik, ka se nafiicnen pa lejko henjan oditi manjiištrivat, či bon jako kaštigani. Te pa praj on tildi nou mbo več vbule. To je pravičnega očo očivesno genblo, ka so se malo zmerjeni obrnoli k meni pa znižali svoj preteči glas: - No ve bon vido, ka mi je fčiniti - pa se zagnali nazaj v bunto na rezki glas zvunca ober buntinij dver. Mi smo si pa navelci odejnoli pa se hapili fčiti tak verno, kak da bi vtitro mogli manjtištrivati samomi ptišpeki. Čerez čas prišrajajo Bajžin oča pa gor v ižo pa dajo Lujziji i Vaneki tisti najbouši cuker, meni pa nikaj, kak da me ne bi bilo tan. - Tak tak, dečkeci, zdaj ste se dobro zagnali. Za sakše delo se trbej resno zepnoti - so začnoli predekivati. - Eli je važno, ka se človik nesmi pri svojen trudi čemeriti. Preklinjanje - to van je ndjbole grda razvada, štera kazij človeška vilsta. To je grše, kak da pes laja, vbrte mi. Moj bogaboječi oča, Janoš Ptitarov (Bog njin daj dugi žitek), so tak pofčili dečke na košnji v Gajej, gda so se vganjali, šteri pride naprej s kosov, pa so ovi odzaja hapili kunoti: Dečki, tak smo se nej pogodili. Greha nete delali na mojoj senžati. Či ne obladate svojega jezika, te raj zravna povržte pa ite domou. Takšij koscov jes ne niican. - No, zato so nej šli, liki so tilo gratali. Gda so ženske prnesle zajtrk, so moj oča dali dečkon cejli navuk, kak plivanuš s predgance. 154 - Vište, dečki, človeča natura van je čudno zamotana. V radosti se človik cidij kak med, v srdi bi pa sprekuno vse svetce na nebi pa šče kaj hujšega. Nega van takse grdostije na svejti kak razviizdana človeča viista, štera ne zabremza pamet. Eli je gospodni Bog zdigno človeka ober vsej drilgij živij stvari i njemi poleg duše podaro razum. Zakoj ga te ne bi niicao na svoj hasek? Znan, nature je nej mogoče sčista potrejti, liki srd se da spelati v milejšo formo. Na priliko tista najhiijša klejtev, prinas ndjbole razšerjena, krucifiks: ka te košta, či se malo vješ v jezik pa vržeš vo krumplišpic. Skoro nikaj. S ten si seadno spihao vo svoj čemer, njemi dao dušeč eli ventil, tak ka si zmero svojo naturo, zviin toga pa fkano samoga vraga. Kak se pa meče v pekli nakla od čemerov, ka si se njemi nej dao zapelati! Ej, da bi ga denok vidili! v Rekši so se Vanekov oča drapnoli po kolinaj pa se zosmejali tak našelci, kak da bi hudobci rogle dolfčesnoli z glavč. Zdaj je nikak bavno v bunto tak silovito, ka je bole zružilo kak zacinkalo. Gda so podvorili burdastoj ženski, so pa prišli v ižo i ponovno dali cuker mojima pajdašoma, tistoga s čokoladov nasrejdi, meni pa nikaj. - Vište, dečkeci moji dragi, - so preli dele nit svojega pobožnoga oče, - vtitro te vij tudi več dečki, se nazaj česali pa kape v eden kraj nosili. Eli ka de vas bole dičilo, kak lejpa poštena rejč! I ka de vas bole kazilo, kak grda nenaturna klejtev! Ja, ja, tildi vas satan ne naha na meri, kak je lato zapelao Jožeka maloprle. Sletkar, gda te vekši, de vas pa šče bole šteo dobiti v svoje kremple. Ve te vidili. Eli vij bojte čedni pa se njemi ne pustite! Raj ga fkanite pa svoje čemere nanjega sunite. Mislite, ka to nej mogoče? Pa šče kak, dečkeci moji dragi! S ten, ka van je od Stvoritela til notri posiljeno - so se klunkali po glavi, - se ognete tentaciji greha i njega naslejdkon. Ci vas, pravimo, kaj jako razčemerij, ka je krumplišpic nej zadosta, te na repi kcojdeneš »biks«: krumplibiks. Či šče sten ne potereš lagoje nature, te kcoj počiš namblt: krumplibiks na molt! Zdaj je zadosta, nej, šent te jokau?! Eli što ga zna, človik je včasi hujši kak zvirina. Znabiti se ti srce šče izda ne rashladij od silnoga srda, te druge pomoči nega, ka klejtvico podugšaš: krumplibiks ahanamolt! Zdaj de van šče zejvao šatan tan odspddi pa se metao šepata po tiston šemetinji od srda, ka si se tij fčekno v čobe pa si nej prekuno tak, kak te on napelavao. Viš, kak si tij razrdšo svoj čemer pa ga čedno preventilejrao, tak de vrag v svojen besnjenji rašo pod seof vso peklensko grmajelino, štera de ga te šče bole žgala! To so povedali Bajžin s takšin ognjon pa silkanjon tejla, ka smo skoro vidili živoga vraga patalejskati po gorečij peklenskij kopinjaj. Ka so se grona nej oni vdzoškdlali, san si mislio, kakši rečlivi predgar bi bilij! Kelko Itidi bi odvrnoli od greha! Šče tretjikrat so prišli gor z bunte, prinesli ovima dvema nikše šifrice, (meni pa pa ničes nikaj), i dele vujali svoj kmečkomodri guč. Pa nej samo ta adna klejtev, čeden nadomejstek je lejko najti tildi drugin. Na priliko sakrambnt. Očivčsen vnebovpijoči grej. Eli nede več to, či rejč malo zbrusiš pa prevejaš: sakrabolt. Samo van ga seadno ne priporačan, čiravno liden rad zletij z jezika; ravno ma šatan lejko delo: ob prvoj prilila. te zvleče nazaj v sakrament. Bouše nadomejstke so znajšli vo Kranjci, kak čtemo po novinaj: saprabolt, eli salabolt, tildi sapralot, pa sapramiš. Či misliš, ka nede zadosta pa se bojiš, ka se ti od čemerov popek odveže, njin daš danfa z nedužnov priteklinov: saprabolt nazaj! Viš, pa si vragi kremple potro. Eli povejmo kruinal. Odzviina nedužna klejtev, eli ka, či te v naslednjon megnjenji lejko potegne v vekšo, grejšno, s tistim »fiks« na konci. Zakdj se njoj ne bi dgno pa vrgeo skoz zoube puci-buci. No, za gnes van dojde. To vi, dečica moja, vse morete znati, ka se ži odeleč ognete grehi. Zdaj ste rejsan šče knapi, eli viitro te dečki s krščaki poprečki. Podvrženi te slaboj druščini, edni 155 do se vadlali, šteri more dele plilnoti, drugi, što zna bole kunoti. Vij pa s ten tanačon ohranite svojo čest, ka van je ne opliivlejo, pred Bogon pa merno vejst. Tak so zmerjeno skunčali svojo vučeno raspravo, štero je spočino moj nespametni grej. San pri sebi san si gordjao, ka ga bogme ne pistin več na viista. Kak da bi čakala na kunec očine predge, je stopila v ižo Ančika, Vanekova sestra, pa prnesla krapce. Sakšemi je dala falat, najprle oči, nazadnje pa meni. Nasmejnola se mi je i me poglednola tak milo, kak da bi me štela pobožati z očmij v mojoj nevduli. Šče v prekliti se obračala nazaj, gda je vlejkla krej Jančija pa Franceka, mlajšiva brateča, šteriva sta silila v ižo. Naj šče poven, ka so mi Bajžin oča nej prebranih jesti, kak san se bojao, na peldo i spodbbo svojega pravičnoga prejdnika, Janoša Piitarovoga, šteri so tildi nej stirali kbscov od zajtrka, čiravno so se med delon pregrejšili. Z Lujzijon sva ravno štela iti, gda so vdarili notri Ferčakov Štejf z bilicami v šorci. Buntaš so zeli v roke okrogeo plejek z liiknjov nasrejdi pa puščali bilice notri. Trij od sedmij so spadnole skoz. - Žao mi je, Štejf, nbde za cejli paklin, - so se Bajžin obrnoli h kupci. - Basszama, pa mi je drbgne nabrala, grdnska baba! - obkonejo Štejf tak gladko, kak da kura jajce znese. - Nej ženo, kure mej idbu, eli njin raj bole podvori, ka boš se zlodja čemeriio! Z Lujzijon sva znala, ka je zdaj na vrsti pa eden kratki navuk, zato sva se oščolavala v bunti pa naglejiivala raznovrstno blagdu na fajnij pofarbanij prečnjekaj. - Jožek Štrkov, stopi malo esi, - mi velijo Bajžin oča. - Povej mužaki, kak vaš dedek obkonejo, gda jij mamca svadijo eli gda jij ti ne bogaš? - Bačkamadenok! - diinen batrivno z olekšanin srcon, ka se grej na drugoga prestino. - Si vido, Štejf, si čilo? Nej to bole prilična klejtev, kak tisti tvoj vunječi basszama, s šterin ti zlodi po čobaj serje. E odi, Štejf, ve si pa tij ži v lejtaj, z menov vred, nej kak eti njerašje. Gda so njin sukali cigaretline v paper, so njin pojdoč razlagali, kak smo Slovenci nespametni: od sosidnij narodov poberamo najgrše klejtve, kak to božnijo od Vogrov, eli tisto od Taljanov, štero so naši soldacje prnesli s prve bojne i se začnejo s »porka«. Ravno tak fsefele grdostije od Rovatov pa Srbov odtistijmdo, kak smo pod Jugoslavijo prišli pa naši dečki morejo dol na jugi soldake služiti. Tildi Ferčaki so skladali vo klejtvinske nadomčjstke, od šterij se mi najbole povido bata-drata. Štejf se eden čas samo čemerno gledali, nazadnje pa pafnoli dim prti predgari erkoč: - Vanč, ti si mi pravi rojeni buntaš. Ne štimaš pa ne odavleš samo blaga, liki tildi modre navuke, pa šče kšenki. Zdaj razmin, ka ti piše vbni na tabli: trgovina z mešanim blagom. Bog i bogme je tak. Zafalin pa zbogon. Tak se zaidnok poslovin tildi jes: z bogon stante, tetica, pa nikaj ne zamčrte. 156 Marko Husar Ferenc Miškof in Matjašof oča so bili j vogrski soldak husar za časa stari j Vogrof, gda so šče bili tak dobri časi, ka si dobo za krajcar žemio, za ranški pa žamaten krščak. Husarje so bili sami fest dečki. Gda so meli paradni gvant, so nosili rdeče lače, moder kaput, kapo pa sablo, jahali so brzne kunje. Za časa boja so bili tak kak so gnesden tanki, ge so napadnoli husarje so bili neprijatelji mrtvi, šteri so nej vujšli. Takši husar so bili tudi oča Ferenc. Fiži na steni je viso njuf kejp, fsakši ga je lejko vido, či je inači nej vorvao. Oča so dosta znali, dosta so si kcoj zmislili pa tudi dosta zlagali. Či so nji mladi kaj nej vorvali eli se z njimi štiikali, so meli navado praviti: »bokibogme«, ka je to nej brez laži, či šče što li nej vorvao, so šče potrdili »naj me vrag zeme, či je nej tak bilo«, pa vrag jij je nej zeo, zato so dele lagali, samo da je lepše vospadnolo. Ferenc so najraj pripovidavali, gda so v zimi liipali tikvino seme, malo so čakali, te so pa začnoli: Tildi f prvoj sveckoj bojni je bilo strašno, strejlali smo tak, ka je cef na puški bila vroča, pokalo je bole, kak gda na vtizen strelajo z karbidon, golumbišov pa je bilo kak či bi graj nasipao. Ferenc pa Matjaš in žena Bara so se fčasi delali, kak da njin fse vorjejo, ar oča deci nesmijo lagati. Med pripovidavanjon so večkrat pokazali na stino, ge je viso njiif kep: lepi kunj, na kunji husar Ferenc s ftegnjeno rokof v rokaj pa sabla. Nej samo ka san bio fejst husar, tudi zastavo san nošo, na šteroj je bio kejp vogrske korone z nagnjenim križecun. Bio san tudi odlikovan z »Malin srebron« pa tudi z »Velikin srebron«, što je moo tej dvej odlikovanji, je postao vitez, po naše to svidoči heroj, kak je na priliko bio heroj Daki, samo ka je vitez morao znati pisati. Zdaj pa nega več nej vitezov pa nej heroj ov. Rusi so se husarov strašno bojali. Ruski kunji so začnoli fsi v eden glas rzati, gda so me zaglednoli na močnom žrebci pa zastavof v ednoj roki, v drugoj pa sablo. Bilo je na Češkon bluzi Jazberenj varaša. Ruski sldacje - pešacje so prodirali proti nam, mi husarje pa smo čakali v ednon logi, jes najnaprej z zastavof v rokaj. Držao san jo malo vo od vejk ka se ne bi zagnjela eli pa križec vtigno v drugikraj. Samo idnok začtijen komando: »Elore huszarok«, to po našen svidoči: naprej husarje, v napad. Zagnali smo se proti Ruson, trli smo rusoske glave tak ka je praščalo, kak gda ženske terejo len eli konople. Jes san meo nesrečo eli pa srečo, žrebec se mi je opotekno in jes san spadno z njega, ravno f tiston megnjeni pa je letela krugla z rusoskoga štiika ober moje glave, jes san ostao žif, zastava pa rascotana na pantlike. Zgrabo san drog od zastave pa z njim mlato po Rusaj tak ka so jokali, brečah pa cvilili fsi v eden glas, tak ka se je čiilo na kilometre daleč. Ej oča to pa je laž, je brekno Matjaš. Bokibogme, ka je to ne brezi laži, so povedali oča in dele pripovidavali. Miška pa Bara sta samo tdo bila, da se ne bi oča svadili, in oča so pripovidavali dele. To šče nikaj nej, ka se je sledkar zgodilo. San generao me je pofalo pred celof vojskof, fsi so mogli stati pozor, jes pa generao pa pred njimi. Na prša mi je prikapčo odlikovanje »Malo srebro« pa glasno, ka so fsi čuli, meo kratek guč: »Dragi soldak-husar Ferenc! Sveti Ferenc je s poniznostjof in s svojim ponašanjem pri dobo pou sveta, ti si pa s svojof koražof rešo velki tao vogrskega orsaga. Peldo si nam dao, kak se brani domovina. Vogrski soldacje preklinjajo Boga, Marijo pa fse ka je svetoga. Ti si to nigdar ne delao, zato pa si zmagao. Tudi sveti Števan je ne kunou, zato pa je sveti, njegova roka pa je ešče izda cejla f Pešti f 157 cerkvi. Ešče nikaj driigoga bi vam rad povedao, je nadaliivao generao. Gda san z rešpeteron gledao od deleč, kak so fsi vaši golumbiši leteli mimo rusoskij glav, Ferencof drog pa je zadio fsakšo glavo, zato smo pa zmagali. Gda de bojne konec, bom predlagao ministri za bojno novo bojnsko šker, ki je jako hasnovita v boji, to je takši drog, kak je redijo za zastave, to de polek puške mogeo meti fsakši soldak. Najprle de mogeo strelati mimo neprijatelskij glav ka kak največ živij neprijatelskij soldakof pride k njemi, te de je pa mlato tak, ka do se na mater zazavali. Generao je Ferenca ktišno pa brekno kak je moči meo: »Fljen vitez Ferenc« in vsa vojska je ponovila stak močnim glason ka bi se z Jazberenja f Kanižo čtilo, či ne bi bilo tak deleč eden od driigoga. Oča zdaj ste pa lagali, se je oglaso Miška, Bara pa kak dobra žena se z možun nej šttikala, čitiidi je znala ka laže. In oča so pripovedavali dele. Tudi te so že letali aeroplani pravili smo njim reptilogyep in so metali tildi bombe. Bar poslušajte, ka se je idnok zgodilo. Sedeli smo pri ognji, gde se je kiihao gulaš, samo idnok čtijemo, ka nekaj brni in je že spadnola bumba ravno v koteo in nas fse poškrepila, tak ka smo se mogli sleči in gvant posišiti. Oča to je tildi laž, bumba je tak velka, ka bi vas fse bujla. Tista je bila mala, ka je ravno f koteo pasala, so ga zavrnili oča. Mi husarje smo meli dobro rano, fse so nam kuhali samo graja nej, ar se je dugo kiihao pa tildi napinjao je, pa bi lejko šteroga tak napno, ka f sedli ne bi meo mesta pa bi polek kunja mogeo peški iti. Gda smo šli v napad, smo dobili vsakši dva deci ruma, ka smo bole divji bili. Od rumove sage je šče moj žrebec bole divji bio, či san njem včasi nej dao, je tak kopao z nogof, ka je perinje letelo od podkovi, idnok se njemi je čilo rep osmodo, tak je letelo perinje od zadnjij nog. Meo bi van šče dosta kaj pripovidavati, pa drgoč več, edno bi van pa šče li rad povedao. Gda san prišeo domo na sabačak, se razmi brezi kunja, so me pri cerkvi fsi gledali, posebno dekle. Bio san lepoga zrdsa, v lepon soldačkon gvanti, z Malin pa Velkin srebron na prsaj. F cerkvi pa so lidje bole gledali mene kak plivanoša na predganci, tak ka so se šče plivanoš zmešali, ka so namesto sveti Ferenc Asiški pravili sveti Ferenc husar, nišče se je nej smijao plivanoš pa so samo pravili amen, pa so se samo jako kašlali pa odišli f šegeštijo. Bojna je minola, vas dice šče nej bilo na svejti, in jes san bio šče ledičen, pa nej dugo, oženo san se in vi ste prišli na svet. Večkrat ste me spitavali, što je to na kejpi in na tak lepon kunji, pa f tak lepon gvanti. Večkrat ste rovali f kišti in gledali moja odlikovanja, ve dobro znate, kak so preminole tiste s srebrne rinčice. Malo srebro ste odnesli f školo Veliko srebro pa je odnesla ciganica, namesto zlatoga prstana, gda mi je preroktivala srečo. Kak sirmak san odo na delo, ka san sluzu krtij pa gvant sebi in van fsen. Lejta so minjavala, ministri pa kralovje tildi in začnola se je druga vojna, samo za mene več nej. Bio san ži malo ptiklavi, odo san raskoračeno pa velka sapa me je mantrala. Edno iitro, bio san šče na posteli, pa čtijen boben in mali rijtar je kričao: »Kihirdetes« dele pa je s papera šteo po naše: »Što se je v boji za vogrski orsag tak skazao, ka je dobo Malo pa Velko srebro, postane vitez pa dobi na lendaskij senožetaj plug zemle, v Lakoši eli pa v Lendavi ižo, ge so prle bili slafski pisačje, pa de tildi lejko pisač eli rijtar, či količkaj zna pisati. Skočo san s postele, friško zbildo deco: »Deca, znate ge je tisto srebrno cecvo, ka san jes prneso od soldakof? Nišče je nej šteo znati. Te se je oglasila žena Bara, edno smo dali ciganici ka nan je cumprala, drugo so pa deca odnesle f školo, gda so se fčili od srebra. Bog moj dragi, sirmak je sirmak, či tildi ma gda srečo pa je neve poniicati, ve za takše Bog vseedno poskrbi, so večkrat predgali plivanoš. Minila so lejta in začnola 158 se je in tudi dokunčala druga bojna. Vogri so zmagali pa tudi zgubili. Prišli so nazaj stari Slavi, pa me edno titro zbidi boben, mali rijtar breči: Na znanje se van da, bojne je konec, što je od Vogrov dobo zemlo eli pa ižo, jo more zapistiti pa kak najprle priti v Lendavo. Ništerni so šli, jes nej. Nemren se zadosta zafaliti Bogi, deci, pa ciganici, rešili so me nevole. Ništernij je dugo nej bilo domo, gda so pa prišli so nikaj nej vtipali povedati. Sosid pa mi je skrma povedao, da so je bili kak Kristuša. Friško san stine dol zeo kejp pa san ga odneso na ižo. Spomlo san se, ka mi je idnok pravo nečmurec f Čakovci: »Kolo sreče se okreče, jedni gore drugi dole.« Istino je mbo, samo ka je sirmak fsigdar doli, polek smrti je to tildi edina pravica, ovak bi nam šče zdaj vladali rimski casarje, ki so krščenike preganjali več kak sto let, ne samo štirideset pet. Ferenc se je nej fčakao gnješnjega dneva, njegovi vnuki so prinesli kejp dol siže, bio je zaprašen pa kmičen, rem pa črvivi, poleg kejpa je bila kaštulica in v noj dve cedli, to je imenovanje Ferenca za viteza. Ostao njin je spomin na dedeka, ki jc na Češkon pri Jazbereny varaši pripravo Vogron zmago. Vrli Gomiličanec, počivli v meri. * * * V Vogrskij novinaj se je štelo: Sam Horty Mikloš, poglavar vogrskoga orsaga, se je pripelao v Gomilice, da vidi grob slavnoga viteza Ferenca, ar je tildi njemi pomagao zmagati nad rusoskim komunizmun. Pripelao se je v krnici, nišče z Gomilic ga je nej vido kak samo stražarje pa zvonar Vučkof Miška, gda so prišli zajtra zvonit zdravomarjo. Miška pa so se tak zosagali, ka so nej mogli enjati z zvonenjon, zvonili so samo naprej pa z rokof kazali proti Ferencovomi grobi. Rijtar pa dva čednejšiva sta preglednola grob, spomenika je več nej bilo, odpelali so ga f Pešto, bio pa je na grobi kupert s pejnezi in pismom f šteron pozavle poglavar vogrskoga orsaga fso Ferencovo rodbino f Pešto. Pejneze so si razdelili f Pešto pa nej nišče šou. Knjige naših ljudi in o nas NARODNE MANJŠINE. Ljubljana 1990, str. 222. Ta »zbornik referatov in razprav na znanstvenem srečanju 30. in 31. marca 1989« na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, je uredil akademik Anton Vratuša. V prvem delu je objavljenih pet referatov o »teoretičnih in metodoloških vprašanjih.« Nas zanima, kako so v knjigi zastopani porabski Slovenci na Madžarskem. V tem delu razpravlja V. Klemenčič o uradnih popisih prebivalstva pripadnikov slovenske manjšine tudi na Madžarskem. Po obširnem prikazu stanja na Koroškem govori tudi o štetju na avstrijskem Štajerskem, kjer šo Slovence v okolici Radgone, priseljene tja po večini iz Prekmurja, vpisovali ali v skupino »Wenden«, ali »neznani«, po zadnji vojski pa jih sploh ne štejejo kot Slovence. O Slovencih na Madžarskem ugotavlja, da so do 1970 ob popisih označevali tamkajšnje prebivalce kot z »vendskim« jezikom, 1980 pa »kot prebivalce s slovenskim jezikom«. Tega leta so tudi uvedli štetje po narodnosti. Po štetju se je število prebivalcev s slovenskim jezikom od 1930 do 1970 zmanjšalo za več kot 40%. Leta 1980 so našteli le 2764 prebivalcev s slovenskim materinim jezikom, toda le 1558 med prebivalce s slovensko narodnostjo. 159 V drugem delu knjige so objavljeni referati o »nekaterih problemih manjšin jugoslovanskih narodov«, med njimi so trije o Slovencih v Italiji in trije o Slovencih na Koroškem - nobenega pa ni o Slovencih na Madžarskem. Ne razumemo, da Slovenska akademija ni poskrbela za temeljit referat o porabskih Slovencih. V srbskem spisu, narejenem v beograjski pisarni, ki našteva razne madžarske zakone in sklepe o manjšinah, beremo nekaj besed: »... celo Slovenci... imajo redne radijske oddaje v materinščini...« - da, pol ure tedensko! Ko bi v tretjem delu med razpravo ne nastopila Renata Mejak, ne bi bilo v tej knjigi niti ene cele strani o slovenskem Porabju. Pravilno je poudarila Mejakova, da »je treba na vsakem strokovnem srečanju opozoriti na kritičnost položaja te manjšine, ki se je v zadnjih desetletjih številčno radikalno skrčila, v preteklosti pa je bila izpostavljena hudim pritiskom na Madžarskem.« Povedala je tudi, da je ta manjšina edina na Madžarskem prebivala na svojem ozemlju že pred prihodom Madžarov v te kraje in »je to edina slovenska manjšina, ki je živela več kot 40 let v socialistični družbeni ureditvi. Kljub temu je bila zlasti v Rakosijevem obdobju izpostavljena hudim pretresom in tudi razseljevanju« -pripominjamo, da vse to še ni obdelano. Mejakova poudarja skromne začetke dvojezičnega pouka v Porabju, kritično stanje v tisku, radiu, TV oddajah. Posebej pa se ustavlja o zaprtih mejnih prehodih, ki bi pospeševali stike med matično domovino in Porabjem. V. N. DEVETA KNJIGA LOJZETA KOZARJA Lojze Kozar je doslej v osmih knjigah odkrival predvsem neznano goričko pokrajino in njene ljudi, v sedanjosti in preteklosti. Pripovedoval nam je tudi o življenju naših zdomcev z vsemi njihovimi težavami in nevarnostmi, o življenju otrok, o iskanju sodobne mladine in težavah njenih vodnikov. Posebno v krajših povestih prikazuje Kozar bridko starost zapuščenih staršev ter zapletenost današnjega življenja. Kakor njegovo prvo knjigo (Takšen prag), tako je tudi deveto izdala Mohorjeva družba kot 140. zvezek Slovenskih večernic. V tej častitljivi zbirki slovenskih povesti, v kateri so sodelovali Cankar, Finžgar, Meško, Detela, Pregelj in mnogi drugi ter poglabljali ljubezen do slovenskega branja, se zdaj po 140 letih bogate zgodovine slovenske knjige in njene najvrednejše širiteljice - Družbe sv. Mohorja, ponovno oglaša naš Lojze Kozar. Prav za pisateljevo osemdesetletnico mu je Mohorjeva družba dala na svetlo njegovo novo knjigo. Toda to je knjiga posebne vrste, ni povest v navadnem pomenu. Kakor se spodobi po tolikih knjigah in drugem pisanju ter po dolgih desetletjih življenja, polnega bogatih izkušenj, nam pripoveduje v njej pisatelj o - sebi in svojih najtežjih dnevih. Težki so bili zanj dnevi, ko so tujci zasedli njegovo domovino in ko je kot mlad slovenski duhovnik na zahtevo madžarskih oblasti z drugimi kaplani moral oditi službovat na Madžarsko. V ječi se spominja tudi tega, kako se je težko naučil tujega jezika, da je mogel pridigati in učiti v njem. Toda niso bili zanj in za druge najtežji ti dnevi, ko so ga tudi zasliševali zaradi podpiranja brezposelnih slovenskih družin; ko so ga nadzorovali zaradi zbiranja rojakov pri njem ob poslušanju tujega radia - ker ga je tedaj poživljalo neuničljivo, trdno upanje, da bo kmalu konec tuje zasedbe, da pride svoboda! In ko je prišla svoboda in je povečini prepešačil domov, se je z veliko gorečnostjo posvetil dušnemu pastirstvu v malo prej ustanovljeni duhovniji Odrancih. Začel je 160 priprave za gradnjo nove cerkve in župnišča. Ko je bilo le-to zgrajeno, gradivo za cerkev pa navoženo, so v decembru 1946 zaprli cerkvene odbornike, nato pa še duhovnika Kozarja z obtožbo, da je s prižnice »silil« ljudi, da so prispevali za cerkev, da so se s podpisom zavezali, da bodo prispevali. In sedaj so se začeli za duhovnika in pisatelja Kozarja - najtežji dnevi, ko je bil po krivem obtožen, zaprt sredi zime v prostoru z razbito šipo, bil zasliševan ure in ure do onemoglosti, da bi mu dokazali krivdo, ki je ni bilo. To so bili najtežji dnevi, ko so ga lačnega, premrlega duševno mučili zasliševalci, ki jim je bilo naročeno, kaj naj izsilijo iz njega in iz cerkvenih odbornikov, ki so bili tudi zaprti. Bili so najtežji dnevi, ker pisatelj ni mogel vedeti, kdaj bo konec nepravnega zasliševanja in kakšna bo sodba. Samo svoji žilavi mladosti se je moral zahvaliti, pa seve trdnemu prepričanju, da ni zagrešil ničesar nedovoljnega in da trpi za svoje poklicno ravnanje - da je vzdržal tistih 75 dni, ki so mu jih prisodili kljub ugodnemu pričevanju prič. V drugem delu knjige popisuje Kozar vso težko zgodovino gradnje nove cerkve v Odrancih: od zaplenjenega gradiva zanjo in zaplenjenega novega župnišča, od maševanja na šolskem hodniku, od gradnje zasilne lesene cerkve, v kateri so obhajali božjo službo 17 let, do ustanovitve samostojne odranske župnije 1961 ter vso zapleteno borbo za dovoljenje za novo gradnjo, ki je po mnogih težavah in žrtvah, tudi človeških življenj, srečno prispela do konca. Ne smemo pri tem pozabiti vztrajnosti župnika Kozarja, s katerim so sodelovali župljani, zavedajoč se, da imajo pravico do svoje cerkve. Vsa ta zgodba od Kozarjevega zapora konec leta 1946 do posvetitve nove cerkve spomladi 1977 ostane zgodovinsko dokazilo o preprečevanju osebne in verske svobode v prvih desetletjih po drugi svetovni vojski, po osvoboditvi izpod tuje zasedbe slovenske domovine. Dokaz bo o sodiščih, odvisnih od omejene, zatiralske politike, ki je dovoljevala le eno mišljenje in ki v nasprotju s svojimi razglasi ni spoštovala človekove svobode. Knjigi je dodana tudi Kozarjeva črtica o akademskem slikarju Stanetu Kregarju, ki je kot svoje zadnje veliko delo okrasil odransko cerkev z lepimi velikimi freskami iz Kristusovega življenja. Pisatelj pa ne govori v prvem delu knjige le o svojem zaporu, marveč obuja tudi spomine na madžarsko zasedbo Prekmurja 1941, posebno na prvo srečanje prekmurskih duhovnikov s sombotelskim škofom, pod katerega upravo so prišli. Tudi živahna pripoved o tem uporniškem nastopu mladih duhovnikov ima danes že pomen zgodovinskega pričevanja, ki je hote ali nehote prezrto. Občudujemo Kozarja, ki po desetletjih tako mirno, večkrat kar hudomušno pripoveduje o zanj in za njegove župljane ter druge zapornike tako težkem doživljanju odvzema prostosti in krivičnih obdolžitev; o duševnem trpljenju, ki je bilo mogoče še hujše od telesnega. Gotovo moremo postaviti to Kozarjevo pripoved ob najboljše, kar je bilo pri nas napisanega o podobni usodi mnogih ljudi. Vilko Novak Premalo nas poznajo Pokazati hočemo na dve knjigi, ki govorita o slovenski preteklosti, pa je Prekmurje v njiju slabo zastopano ali pa sploh ne. Prva je zbornik predavanj na simpoziju leta 1989 v Ljubljani (slovenska matica): VLOGA CERKVE V SLOVENSKEM KULTURNEM RAZVOJU 19. STOLETJA. V zadnjega pol stoletja je bil pomen Cerkve v slovenskem življenju v preteklosti raznih delih ali sploh prezrt, zatajen, ali pa je bil napačno, krivično prikazan. Zato je prav, da so začeli to pomanjkljivost popravljati 161 strokovnjaki za zgodovino. Med 17 referati se samo štirje dotikajo prekmurskih Slovencev - toda kako? F. Kralj piše o cerkvenih razmerah na Slovenskem in nam je namenil dva stavka, da smo do 18. stol, »pripadali deloma gydrski, deloma zagrebški škofiji« in da smo 1777 prišli v sombotelsko škofijo (str. 21). V poglavju o »cerkvenem življenju« nas pa sploh ni! Tako nas tudi ni v Benedikovem referatu o duhovnih vplivih in spremembah v Cerkvi na Slovenskem, kjer bi moral biti zapisan vsaj en stavek o slovenščini v prekmurskih cerkvah, ki v javnosti ni imela nikakega mesta (nekaj časa v šoli); o knjigah Mikloša Kuzmiča in Jožefa Košiča, pa tudi evangeličane bi bilo treba omeniti. - V spisu M. Smolika o izobraževanju in vzgoji slovenskih duhovnikov je zapisano: »Slovenski bogoslovci iz Prekmurja so študirali deloma na Madžarskem (kje?), deloma v Zagrebu, vendar o tem študiju nimam podatkov« (35). Sicer odlični zgodovinar cerkvene kulture bi bil mogel dobiti nekaj stavkov o tem v Smejevi knjigi Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga in v Ivanocyjevem zborniku. - Iz istih virov bi bil mogel dobiti prepotrebne podatke V. Melik, saj zdaj ni besede v poglavju o Cerkvi in slovenski narodnostni zavesti - v Prekmurju. Še sreča, da se je Andrej Vovko v referatu o Cerkvi in šolstvu spomnil na polovici strani 63 J. Košiča. Janoša Kardoša slovenske učbenike, Bagarija, Murkoviča, Žižka, Ivanocyja in njegove sodelavce obširneje omenja na str. 66. - V najobširnejši razpravi v knjigi, Martine Orožen: Slovenska duhovščina in slovensko jezikoslovje je na str. 116 v polovici stavka rečeno: »... samostojno pa se nadalje razvija tudi knjižni jezik v Prekmurju na Ogrskem«. Pri A. Murka slovnici so omenjeni tudi »ogrski Slovenci«, ni pa omenjen Košičev prevod madžarske slovnice (1833), v kateri je ustvaril svoje slovensko izrazoslovje. Joža Gregorič omenja v Prispevku duhovnikov k slovenski kulturi Košiča in Ivanocija (139). - Nekaj potrebnih stavkov bi bil našel avtor razprave o glasbi in slovenski cerkvi tudi o pomenu cerkvene glasbe v Prekmurju, saj je npr. le o rokopisnih pesmaricah bilo zadnji čas precej napisanega, marsikdo pa bi mu mogel na pamet povedati najpotrebnejše. Skratka: v Ljubljani se jim po sedmih desetletjih združitve Prekmurja z ostalo Slovenijo, univerze in teološke fakultete itn. še ne zdi potrebno, da bi se vsaka stroka malo pozanimala tudi za ta del Slovenije. Mohorjeva družba je lani izdala knjigo Metoda Benedika: Papeži od Petra do Janeza Pavla II. Za posameznimi razdobji je dodan Časovni pregled dogodkov splošne in cerkvene zgodovine, v katerem so upoštevani tudi dogodki na Slovenskem. Panonskih Slovencev se tiče najprej podatek: 785 Salzburški škof Arno pošlje misijonarje v Karantanijo in spodnjo Panonijo (82), nadalje vse o Koclju in sv. Cirilu in Metodu, vpad Madžarov v Panonijo. V začetku srednjega veka je 1184 omenjena ustanovitev benediktinskega samostana Monošter, pogrešamo pa ustanovitev zagrebške škofije in pripadnost prekmurskih župnij k njej. Pri reformaciji je omenjeno (209), da je dunajski verski mir 1606 bil podlaga za reformacijo v Prekmurju (bolje: za ohranitev protestantstva), ker so »ogrski fevdalci sami odločali o verski pripadnosti svojih podložnikov«. Toda ob vsej natančnosti niti besede, koliko je v Prekmurju protestantov, ni omenjen Števana Kuzmiča prevod Nouvega Zdkona, ko je naštetih dokaj evropskih imen in ameriških dogodkov. L. 1777 je povedano: »Prekmurje pod sombateljsko škofijo« (212), nič pa ne zvemo, kje je bilo prej. In nobenega imena pisateljev, katerih dela so bila pomembna za versko in narodnostno življenje, ni omenjena ap. administratura mariborskega škofa v Prekmurju, ne dokončna pridružitev tej škofiji. V. Novak 162 PORABSKA PESMARICA. Izbor, redakcija besedila in ureditev Marko Terseglav. Transkripcija melodij in glasbena ureditev Julijan Strajnar. Tankbnyvkiadb, Budimpešta 1989, str. 123. Te knjige bi bili zelo veseli tako v Porabju, kot mi v domovini, saj bi bila res »priročnik, vzpodbuda za pevce in opomin vsem tistim, ki počasi nehote pozabljajo domače pevsko izročilo« (10). In še pravi predgovor: «... s poljudno pesmarico pa hočemo vstopiti v vsako porabsko hišo... da se porabsko ljudsko petje nadaljuje v mlajših generacijah« (5). Ni sicer res, kar beremo naprej: »Slovenska ljudska pesem je bila nekdaj edina ohranjevalka jezika, kulture in narodne samobitnosti.« - saj je jezik ohranjala njega uporaba v družini in skupnosti, nato vse drugo pripovedno ljudsko izročilo, molitev doma in v cerkvi itn. ne bi tudi smeli pisati: »Slovenci na »Slavskem«, kakor pod madžarskim vplivom imenujejo tudi porabski Slovenci Slovence v ostali Sloveniji. Iz predgovora izvemo tudi, da so te pesmi zapisali v letih 1970 do 1972 sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Izvemo tudi, da je to poljudna pesmarica in je zato urednik besedilo »nekoliko redigiral (priredil)« ter ni sledil »popolnemu narečnemu zapisu« znanstvene izdaje. Tega res ne pričakujemo, nikakor pa se ne moremo strinjati, da je urednik »pri pisanju določenih glasov večkrat »slovenil«. Tako je docela popačil obliko porabskega narečja, ker je nekatere narečne oblike pustil, druge pa nadomestil s knjižnimi - v isti vrstici, npr.: »šter de novo mešo mel« (21). Tudi v drugih prekmurskih (tudi porabske so - prekmurske!) pesmih najdemo besede in oblike, ki niso iz tega narečja, ker so pesmi prevzete npr. s Štajerskega, toda take mešanice, kot jo najdemo v tej knjigi, ne moremo dati ljudem v roke, čeprav mogoče kdo tako poje, kot so zapisali. Poleg »kupo, igro, drugo, de, duše, enoj mladoj« itn. ne moremo pustiti v isti pesmi oblik: hodil, stopil, prosil, razlečenega, preoblečenega itn. To je tako, kot pravi pesnik: »eno hlačo zeleno, eno rumeno«. Pesmi so pač prevzemali na razne načine, v različnih jezikovnih oblikah, nato pa jih tudi po svoje spreminjali. Oblike kot »sinja« za »senja« gotovo niso bile prav slišane in zapisane. Pesmarica bi morala ljudem pomagati, da bi čutili pesmi, ki jih pojejo iz nje, čim bolj svoje -zato jih bodo oblike hodil, stopil, ljubica itn. zelo motile, neglede na to, da je taka napol narečna, napol knjižna oblika jezika nenaravna. Vsekakor bi terjal jezikovni zapis za to objavo lektorja, ki pozna narečje in je jezikovno šolan, take pa v Porabju imajo. Muzikolog je napisal dobro stran opomb o glasbeni strani zapisov, namenjeno pač strokovnjakom, ker uporablja tuje strokovne izraze. Zapis objavljenih 57 pesmi je gotovo pomembno dejanje, opravljeno sicer zelo pozno, zato le obžalujemo, da objava ni boljša. V. Novak 163 Prva prekmurska povest Ob stoletnici rojstva Matije Malešiča Pisatelj Matija Malešič V Prekmurju smo sicer imeli že od začetka 18. stoletja verske in poučne knjige v svojem jeziku, vendar večjega pripovednega dela ni nihče napisal. Sicer imamo v nekaterih knjigah, npr. v Košičevem Zobrisanem Slovenu... pripovedne dele in v našem stoletju krajše povestice, ki sta jih pisala v Kalendar in Novine Števan Kuhar ter Jožef Baša-Miroslav. Prvo povest, ki govori o življenju naših ljudi, smo dobili šele po osvoboditvi. Napisal nam jo je Matija Malešič, katerega stoletnice rojstva se letos spominjamo in je prav, da povemo nekaj več o njegovi knjigi, saj jo danes že komaj kdo pozna. Matija Malešič se je narodil 30. oktobra 1891 v Črnomlju v Beli krajini, obiskoval gimnazijo v Novem mestu in Ljubljani. Od 1913 do 1918 je bil vojak, vendar se je vmes vpisal na dunajski univerzi na pravo in ga dokončal 1920 v Zagrebu. Še isto leto je nastopil službo pri politični upravi in služboval v Slovenjem Gradcu, Soboti, Črnomlju, Mariboru, Banja Luki, Logatcu in Škofji Loki, kjer je bil okrajni glavar in umrl 1940. Pisati je začel že kot dijak črtice in povesti, sodeloval pri Mohorjevi družbi, Domu in svetu, Mladiki. Ko je prišel kmalu po osvoboditvi v Prekmurje, ga je pritegnilo novo pokrajinsko in družbeno okolje, v službi je spoznaval ljudi, njihovo življenje ter ga začel pripovedno oblikovati. - Pozneje je napisal še povesti Živa voda (1927), Tam za goro (1927), Izobčenci (1933), V zelenem polju roža in Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu (Dom in svet 1941). V rokopisu je nedokončana trilogija iz prve svetovne vojske. Tudi v teh delih obravnava nravna in družbena vprašanja podeželja, kmetov in malomeščanske gospode. Iz prekmurskega življenja je najprej v črtici Na marofu (Dom in svet 1922) pokazal življenje poljskih delavcev na nekdanjem grofovskem veleposestvu; v črtici Anuška in Joško (Dom in svet 1923) pa nasprotje med katoličani in evangeličani ob medsebojni ženitvi. V Mladiki je objavil črtice: Dvanajst plugov (1923), Zemlja (1925), Kočijaž Matjaž (1926). Najbolj pa ga je pritegnilo sezonsko delo na ogrskih in slavonskih veleposestvih, kamor so hodili zlasti revnejši prebivalci Goričkega. Tako je nastalo njegovo najdaljše besedilo o življenju Prekmurja: Kruh. Povest Slovenske Krajine, ki jo je objavljala najprej Finžgarjeva Mladika 1926, v knjigi pa jo je naslednje leto izdala Družba sv. Mohorja kot 15. zvezek Mohorjeve knjižnice (304 strani). V Novinah 1940-41 je bila povest objavljena nedokončana, v soboškem Vestniku pa 1. 1972-73. V pesniškem uvodu prikazuje naravo in gospodarski značaj Ravenskega, Dolinskega (M. piše Dolinjskega) in Goričkega, nakaže izseljevanje v Ameriko, v Nemčijo in služenje kruha »po ogrskih pustah in slavonskih ravninah«. Tudi iz povesti je vidno, da se dogaja v madžarskih časih. Zadnja stavka uvoda sta geslo in vodilo celotne povesti: »... po Goričkem je gospod - palir! O, kako je grenak kruh, ki ga reže palir!« 164 V triindvajsetih poglavjih, katerih naslovi označujejo vsebino (npr. Na marofe, Pozdravi iz Slovenske Krajine), se kar dramatično razvija nasprotje med palirjem Ritoperjem, ki najema delavce, in med slednjimi. Palir sestavlja pogodbo tako, da bi imel čim več dobička, delavcem pa gre za vsako kilo silja. Poleg Štefana Verena, ki je najuglednješi palirjev nasprotnik, nastopajo Horvat z nečakom Gezo, vdova Sotlička s sinom Andražem, ki mu mlatilnica odreže roko, krčmar Sukič, katerega sin ljubi luteranko Šiftarjevo Ilonko in zaradi nje odide na marof; pa še Lizika in šolnik. Dokaj natančno so orisane razmere na grofovskem marofu, slaba hrana in stanovanje, posebno pa delo: košnja detelje, žetev, mlačev, mikanje repe. Glavno pa so napetosti med delavci in palirjem ter med grajskim oskrbnikom, ki se smuka okoli Ilonke in tako izzove Ivanov napad nanj. Vrh nasprotja med delavci in palirjem je dosežen ob gradnji Ritoperjeve nove hiše - pisatelj jo imenuje »cel grad« - v kateri so delavski zaslužki. To nasprotje posebno ostro postavi pisatelj ob gostiji, ki jo priredi palir ob dozidavi hiše in povabi nanjo mestne uradnike. V to zabavo in bahaštvo udari kot rezko nasprotje nastop Andraževe matere, ki obtožuje palirja zavoljo sinove nesreče. Upor proti palirju se stopnjuje ob delitvi silja in doseže vrh v požaru njegove stare in nove hiše, ko zapirajo in zaslišujejo vaščane na sodišču. »Ritoper povesi pogled« je naslov zadnjega poglavja, ker ne more nikomur dokazati krivde. Povest se končuje s pesniškim opisom zime v Slovenski Krajini in sočutja otrok v najštevilnejši družini z lačnimi ptički - ko jim samim grozi pomanjkanje... Pomen Malešičeve povesti Kruh je gotovo v tem, da je to prvo pripovedno delo, ki prikazuje del prekmurskega, življenja, predvsem Goričkega. Delo v razgibanih zgodbah nadrobno obravnava borbo revnih Goričancev za vsakdanji kruh v obliki sezonskega dela na veleposestvih, obenem pa številne usode teh ljudi, njih medsebojne napetosti, predvsem nasprotje med poljskimi delavci in palirjevo sebičnostjo. Pisatelj je kratko orisal tudi prekmursko pokrajino, predvsem pa Goričko: »Goričko, Goričko! Peščene njivice po Goričkem dihajo v napetem pričakovanju... — Razmetane med borovje, pripete na obronke gričev, stisnjene med borne koče čakajo v brezupni nemoči na dan, ko jih bo gladila skrbna roka...« In z nekaj črtami Ravensko in Dolinsko in ob odhodu delavcev našteva železniške postaje od Puconec in Moščanec mimo Mačkovec do Šalovec in Hodoša. Po opisih sodeč se domači del povesti dogaja nekje v območju Mačkovec. Za to Malešičevo povest in vse druge njegove spise je nadvse značilen njegov svojski slog, s katerim ocenjevalci niso bili zadovoljni. Večji del povesti se odvija zelo živahno, v razgovorih med nastopajočimi osebami, ki so povečini stvarni (realistični), le včasih se v njih in v pismih pojavijo stavki, ki ne ustrezajo mišljenju ter izražanju preprostih ljudi. Vmes pa nastopa pisatelj z lirskim razmišljanjem, z nagovarjanjem oseb, npr.: »Tiktakaj ura, tiktakaj nepretrgoma in dolgo, dolgo! O, Andraž je ko mlad hrast v gozdu!« In ponavljanje besed, stavkov je zelo pogosto pri Malešiču - tako se ta »Tiktakaj, ura« večkrat ponovi v poglavju. Na ljudsko pesem spominjajo številni enaki začetki v pripovedi o poti na vlak: Gre fant proti Mačkovcem... Gre Veren proti Mačkovcem... Gre Sukičev Ivan... Gre Andraž... in še do zadnjega odstavka v četrtem poglavju, kjer osemkrat ponavljani »gredo...« preide kar v ritem pesmi in nas spomni npr. na Murnove Vlahe, v katerih se ponavlja isti »gredo...« Te in druge značilnosti v pisateljevem pripovedovanju le poživljajo zgodbo, živahne razgovore in stisko ljudi. Tudi nekaj narečnih posebnosti je vnesel Malešič v povest, npr. silje, jezero, jezerokrat, starica, vdovica — mogel pa bi jih uporabiti še več (iz školnika je naredil šolnika). 165 Malešičev Kruh, nastal le nekaj let po osvoboditvi Prekmurja, je bil za tisti čas veliko dejanje, ker je pokazal na pereče gospodarsko stanje naših ljudi, ki jih je prvi leposlovno dovolj prepričljivo oblikoval, jih z njihovimi imeni in imeni naših krajev prvi postavil v slovensko lepo knjigo - zato ni prav, da je to delo tako malo znano in da ga kot predhodnika naših poznejših pisateljev pozabljamo. Stoletnica pisateljevega rojstva naj nam ga oživi. V. N. SLOVENSKI KOLEDAR 1990 - Letopis za slovensko narodnost na Madžarskem, izdala Demokratična zveza južnih Slovanov v 1000 izvodih. Tiskano v Sombotelu, glavni urednik Irena Pavlič, uredniški odbor šteje deset članov. Na naslovni strani koledarja je barvna fotografija slovenskega pevskega zbora 2. osnovne šole v Monoštru. Koledarski del je opremljen z mnogimi slikami, ki so vsebinsko lepo razvrščene z letnimi časi. V Uvodnem delu koledarja Irena Pavlič piše o desetem kongresu Demokratične zveze južnih Slovanov na Madžarskem, Irena Glanc, slovenska podpredsednica Državnega odbora Demokratične zveze pa o stanju slovenstva v Porabju po desetem kongresu. Kongres je bil 3. in 4. decembra 1988, zato je razumljivo, da se poročila naslanjajo na mnenje, delo in pomoč partije, kar pa je čas že prehitel. Lep članek je: V Ritkarovcih, v enem najlepšem kraju Porabja. Žal pisec ni imenovan. Nekoliko moti to, kar velja za vse članke, ki so napisani v narečju, da narečje ni dosledno, ampak večkrat zdrsne v besedno obliko, ki ni porabska. Tudi pri prispevku Irene Pavlič Pri Vrnje Vajnine (Pri gornjih Vajninih), tako pravijo pri hiši, človek uživa ob lepi porabski mehki govorici, seveda pa vseh glasov ni mogoče tako zapisati kakor se slišijo. Kot odlikovanci za delo med porabskimi Slovenci so predstavljeni Irena Barber, Marija Trifus, Karel Krajcar, Feri Bartakovič in pevski zbor »Avgust Pavel« s prejšnjim pevovodjem Andražem Čabaijem in sedanjo voditeljico zbora Marijo Trifus. O šoli in šolstvu na Gorenjem Seniku podrobno poroča Jože Menem in sicer o njeni preteklosti, o znanih učiteljih, ki so tu poučevali, o zidavi in dozidavi šole in o delu v raznih krožkih. Franc Šebjanič piše o svojem prizadevanju, da bi odkril že skoraj popolnoma zabrisane sledove slovenskih ljudi v Taranyu v šomodjski župniji, kjer samo še nekaj ledinskih imen priča, da so tu nekoč prebivali Slovenci: Trnja, Ceglenca, Močila in pd. Dr. Feri Pavlič-Banki je v literarni obliki napisal nekaj svojih spominov iz otroških let: Moji spomini na mlade lejta. »Gnauk smo šli po senau na sakalausko z dugimi kaulami. Vsi smo v koši sejdli. Krave so se pa od nikaj prestrašile in rep gora pa so začnile leteti. Jaz sem se pomalek znak počujsno in dola s kaula pa se je tak pri Babine stavo.« Razne članke so prispevali še Eva Krajcar, Marijana Hirnok, Marija Bajzek, Feri Kranjec, Elizabeta Bedi, Tereza Kranjec, Irena Barber, Elizabeta Emberšič, Agica Šbmenek-Holec in drugi. Koledar je popestren z mnogimi slikami oseb in dogodkov iz Porabja. Veliko tiskovnih napak je treba gotovo pripisati stavcem, ki ne poznajo slovenskega jezika. Opomba: Večina avtorjev ko piše v narečju, piše »na Gorenjom, na Dolenjem Senijki«, ko pa pišejo v knjižni slovenščini pa vedno pišejo »na Gornjem, Dolnjem Seniku«. Tudi v knjižni obliki bi bilo prav in lepo, če bi dosledno pisali Gorenji in Dolenji Senik, saj tako v Porabju govorijo in tudi pri hiši pravijo: pr Gorenji pr Dolenji. Lojze Kozar 166 Jože Zadravec: POT DALJŠA OD UPANJA - Cerkev v Sloveniji se je poklonila Tisočletnici krščanstva v Rusiji - Družina 1990. Profesor in urednik Družine Jože Zadravec je v tej knjigi opisal ekumensko romanje ob tisočletnici pokristjanjenja v Rusijo. Knjiga je posvečena metropolitu dr. Alojziju Šuštarju ob njegovi sedemdesetletnici življenja in desetletnici škofovske službe. Nadškof je knjigi napisal uvod. Zadravčev potopis je poln zgodovinskih podatkov o daljni in bližnji preteklosti Rusije in preprežena z upanjem v prihodnost, ki ga opravičujejo dogodki sedanjosti. Vse pa je podano na način in v slogu, ki je lasten samo Zadravcu, lep, gladko tekoč in iznajdljiv. Njegovo oko opazi odtenke, ki so drugim skriti in jih opaža včasih s prav neverjetnega zornega kota. Tako ravna tudi z objektivom svojega fotografskega aparata in lepe stvari, posnete s posebne perspektive, še polepša. Knjiga je namreč bogato opremljena s posnetki znamenitih stavb in dogodkov. Knjiga ima šest poglavij glede na kraje, ki so jih romarji obiskali. Začne se v Moskvi in pisatelju Puškinov verz »Rojeni za navdih smo čist, za sladke pesmi in molitve« služi za podnaslov. Nadaljuje se v Leningradu in pisatelj ne more mimo velikih ruskih pesnikov, mimo Jesenina, ko za podnaslov vzame njegov verz »Daj, povej mi nekaj, karsibodi, o deželi tej, kjer dom je tvoj...« Pri poglavju o Leningradu naj navedemo nekaj podnaslovov: Kaj prišepetava leningrajska akademija, Zalesje se zares prebuja. Avtor je uporabil naslov Kranjčeve knjige, toda Kranjčevo Zalesje se je prebujalo v sužnost, v teptanje osnovnih človekovih pravic, Zadravčevo se prebuja v nasprotno smer s Puškinovim verzom: »O, nesi, dragi brod, me na obale nove...« Aurora me ne bo imela - Kam se oteti pred breznom tragičnega človeštva. Aurora je ime stari ladji križarki iz leta 1900, ki je streljala na levo in desno, za svobodo in sužnost, za obrambo in napad, zdaj pa je spomenik, ki ga je obiskalo že nad deset milijonov turistov, saj je simbol oktobrske revolucije. Danes bom umrl, prižgi, Anja, svečo! — Na dan svoje smrti je navsezgodaj prebudil ženo in ji povedal, da se je ura njegove smrti približala. »Vem, da moram danes umreti! Prižgi svečo, Anja, in daj mi evangelij!« je poglavje o »najgenialnejšem med ruskimi bogoiskatelji«, o Fjodoru Mihajloviču Dostojevskem. Kakor Leningradu, sta dve poglavji posvečeni tudi Kijevu. Vabljiv je Kijev, v znamenju sive davnine. Vladimirov križ se zdi, da nemo priča o tistih davnih stoletjih, kot bi hotel spregovoriti o kneginji Olgi, o svetem Vladimiru.... Ko pridete v Kijevsko - Pečersko lavro, upočasnite svoj korak... Na površini 1309 ha zemlje se razprostira matični samostan ruskega meništva; od tod se je razcvetelo po vsej prostrani Rusiji. Tu znova poganja rod mladih ruskih menihov, beremo med drugim. Potovanje se konča kakor se je začelo v Moskvi s temeljitim opisom tega enkratnega mesta in njegovega diha.. Nekaj podnaslovov: V risu sovjetske repatice. Moskva — tretji Rim. Četrtega ne bo (Ivan Grozni). Krvavo rdeča sveta zemlja - »In sestra ko misal odpira trebušen Kapital in govori o Marksu, Engelsu... Kajpak da nisem jaz teh knjig prebral v nobenem času svoje žive dni...« (Jesenin). Neponovljiva Rusija, pod tem naslovom beremo tudi o carju Ivanu Groznem. Car je zapisoval: Gospod, spomni se duš svojih služabnikov iz Novgoroda - 1507 po številu... Spomni se preminulih zvestih kristjanov, štiriinosemdeset po številu, in še treh, ki 167 so izdihnili, potem ko so ostali brez rok... Eden izmed seznamov našteva 3148 usmrčenih, drugi še več - 3750. Car ne more spati. Odkar je ubil tudi sina, nima več miru. Kakor da so se naši Ivani Grozni učili pri ruskem in se je Moskva preselila na Kočevski Rog. Knjigo beremo kakor napet roman. Lojze Kozar Jože Zadravec: ZDRAVSTVENA KULTURA ROMOV V PREKMURJU - Pomurska založba 1989. Zdravnik v Beltincih dr. Jože Zadravec je spisal zanimivo in znanstveno tehtno knjigo o prekmurskih Romih in sicer predvsem s stališča njihovega zdravstvenega stanja in zdravljenja. Knjigi na pot je kot napotek v branje napisal dr. Vanek Šiftar, dober poznavalec romskega življenja. Pisatelj knjige v uvodu pravi: Kot zdravnik sem v delu zbral in obdelal dogajanja, ki zadevajo njihovo zdravje, bolezni in smrt. Pri tem pa sem se najbolj posvetil njihovi tradicionalni medicini. Knjiga je obsežna in ima 190 strani večjega formata. V prvem delu z naslovom Po sledeh zgodovine avtor opiše naše področje, naselitev Romov v naših krajih in zdravstvene razmere ob času naselitve. V poglavju Demografska in socialna podoba prekmurskih Romov razpravlja podrobno z mnogimi preglednicami o Romih v Sloveniji, v soboški in lendavski občini in še posebej o Romih v Beltincih. Nato piše o družbeni organiziranosti, o stanovanjskih razmerah, zaposlenosti in o hrani Romov v preteklosti; nadalje o romskih priimkih, njihovem jeziku in o socialnem - gospodarskem stanju. Najobsežnejši del knjige, blizu 100 strani, je posvečen zdravstveni kulturi Romov v Prekmurju, saj ne razpravlja samo strogo o zdravstvu, ampak o vsem, kar je z zdravstvom bolj ali manj v zvezi. Naj navedemo samo nekaj naslovov tega poglavja: Antropologija, Vitalnostatistični podatki, Starost in umrljivost Romov v Cernelavcih, Romi in čarovna zelišča, Romsko otroštvo, Zdravstvene navade in običaji ob rojstvu otroka, Spolno življenje, Nosečnost in porod, Zdravljenje na domu, Romi in smrt, Amuleti, Uroki, Tetoviranje in še več drugega. Na koncu knjige so Opombe, Pripovedovalci, Literatura in Drugi viri. Rome poznamo predvsem z njihove negativne plati in jim zato večkrat delamo krivico in jih napačno ocenjujemo. Zadravčeva knjiga nam bo prišla prav, da se v življenje naših Romov bolj vživimo in jih spoznamo takšne kakršni so, da bo naša sodba o njih pravičnejša. Knjigo je potrebno prebrati tudi zato, da svojo prekmursko deželo tudi od te strani bolje spoznamo. Lojze Kozar Nikolaj Čimer: NETOPIR POD SRAJCO, Murska Sobota 1988 Knjiga našega rojaka je natanko izrisana dušeslovna izpoved ozdravljenega alkoholika. Gre za oris tistega dela njegovega življenja, ki ga sam označuje kot zgubljena leta, oziroma zdomstvo v alkoholu. Le-ta mu je pomenil tedaj edino odrešenje pred mukotrpnim razmišljanjem o zavoženem življenju. Vse dogajanje se vrti okrog dveh ponavljajočih se premis: alkoholna omama, ki te zaziblje v pozabo, in redki navali treznosti. Ti mu prinašajo večjo duševno stisko kakor vse brezizhodno, na moč sproletarizirano okolje, v katerem se giblje. Bolj kot urejeno stanovanje ga 168 mami beznica, v druščini enako se izživljajočih pivskih bratcev se počuti bolje kot v eksistenčno zanesljivem okolju svoje službe. Z dušo in telesom se hoče predajati alkoholu, biti svoboden na ta način, da postane njegov docela predani suženj. Vendar ima narava svoje zakonitosti in uglajena pot predajanja strasti neljube posledice. V svojem svobodnem klateštvu in nenehnem opijanju pride v stanje, ko ne more več kontrolirati svojih gibov. V grozi pred tem se še bolj opija, v zmotni zavesti, da je alkohol v neomejeni količini edino zdravilo zoper to. Narava se spet maščuje, znajde se pred novo grozljivo resničnostjo: prividi. Vsak čas bo videval bele miši, kot mu obeta tovariš, netopir mu bo lezel pod srajco. Kam pobegniti? Iz zagatnega položaja ga reši nemška policija z deportacijo. Prisilijo ga, da se strezni. Zavest o izgubljenih 8 letih ga peha v samomorilni naklep. Reši ga pomanjkanje alkohola, da bi zbral za ta korak potrebno korajžo. Na svoji poti navzdol se skuša tu in tam zateči tudi v naročje ljubezni. Razmerje z razumevajočo žensko pa uspeva le toliko časa, dokler pivska strast ne prerase ljubezenske. Ne odreši ga niti prihod v domovino, varno zavetje doma ob vseodpuščajoči materi, po krajšem razdobju spet zapade svojemu molohu. Preobrat prinese šele napotitev v bdlnico za zdravljenje alkoholikov, tamkajšnje javne izpovedi zdravljencev in posegi terapevtov. Zdaj šele spozna, kako ga je alkohol osiromašil, mu uničil sposobnost čustvovanja in ga pahnil v brezno duševne bede. S preostankom zdravega jedra svoje biti slednjič le zahrepeni po polnem, človeka vrednem življenju. Po drugem zdravljenju se dokončno odtrga od alkoholne omame in se zavestno odloči za nove razsežnosti življenja. S svojo knjigo Čimer očitno ni imel visokih literarnih ambicij, saj je napisana v celem, brez poglavij in dialogov. Je pa do kraja odkritosrčna in kljub opisovanju osebne usode dokaj objektivna. S svojim neposrednim, preprostim slogom in nazornim nizanjem dogodkov je zanimivo branje z nevsiljivo vzgojno poanto. J. Ftičar Odlomek iz Cimrove knjige Netopir pod srajco ... Nisem vedel, kateri dan je. Imel sem ročno uro in ugotovil, da je ura tri, torej popoldan, saj sicer ne bi bil dan. Sem kje prenočeval, ali pa celo dve noči prebil zunaj in po lokalih? Ničesar ne vem. Zakaj sem prav sedaj tu, zakaj sem še tu ali pa zakaj sem že tu, tudi uri ne verjamem. Tla pod mano se pogrezajo, majejo, ko gledam ljudi, vem, da ne spadam več mednje. Težko sem hodil naravnost, prav zanašalo me je in hodil sem zelo počasi, dotolčen, uničen starček, sam, brez nje, za vedno. Bil sem pijan, toda kdaj sem nazadnje pil, kje? Verjetno sem pil pred kratkim, neprijetno je zaudarjalo po alkoholu. Iz ust, s polite obleke? Postajalo mi je slabo in s težavo sem zadrževal, kar mi je sililo iz želodca. Opazil sem železniško postajo in pohitel v sanitarije. V ogledalu sem se komaj prepoznal. Spet te neznosno krvave oči in neobriti, popolnoma bled obraz. Čeprav mi je bilo še vedno slabo, sem v bifeju naročil malo pivo. Samo še malo, pa bom ponorel. Prvi požirek mi je sili nazaj, naslednjega sem spil brez vsakih težav. Koliko čaša bom še zdržal ? Ružiča, pridi in me poberi, sicer bom pil toliko časa, da te bom pozabil, a takrat me tudi ti ne boš mogla več pobrati. Po drugem požirku sem žejal in moral sem piti naprej. Nadaljeval sem z naslednjim pivom. Sedaj nisem bil pijan, prišel sem v neko novo stanje. Že prej sem bil močno pijan, a sedaj sem nadaljeval in kljub temu se nisem zrušil, bil sem pa verjetno, to verjamem, na meji blaznosti. Niti na to nisem več pomislil, kje sem, ter da bi moral s prvim vlakom odpotovati domov in jutri na delo. Ni me več zanimalo, kateri dan je, koliko časa in kje sem se potepal. To ne zanima niti zgubljenega psa. 169 Mojster Marič in njegove stolpne ure (Ob cerkvenem odlikovanju) Spoštovani mojster Marič! Sredi meseca junija 1990 ste v stolpu podružnične cerkve sv. Antona na Gornji Bistrici uspešno dovršili še eno novo stolpno uro. V veselje in ponos je vaščanom. Ura je bila blagoslovljena v nedeljo 17. junija ob tamkajšnjem vaškem proščenju. Dne 20. 7. 1990 vam je naslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger ZAHVALO IN PRIZNANJE kot urarskemu mojstru, vzdrževalcu in graditelju mnogih cerkvenih ur. To je hkrati lepo cerkveno odlikovanje, ki ga škof podeljuje najzaslužnejšim laikom krajevne Cerkve. Čeprav ste poznani kot urarski mojster od Grada do Lendave, od Sobote do Ljubljane, v marsikateri župniji na Hrvaškem in celo v Bosni, bo prav, da bralcem naših pomurskih Stopinj kratko poveste nekaj o sebi, kako ste prišli do urarskega poklica, kaj vas je nagnilo, da ste se v svoji poklicni dejavnosti tolikokrat povzpeli prav pod vrh številnih stolpov. Zanimalo bi nas, koliko stolpnih ur ste temeljito obnovili, predvsem pa katerim cerkvam ste izdelali nove stolpne ure. In ker vemo, da ste veren mož, obogateni s številnimi življenjskimi izkušnjami, nam boste dali kak nasvet in vodilo za naše življenje. Moj pokojni oče mi je odstiral pot v skrivnostni svet ur. On me je vodil s seboj v cerkvene stolpe in on me je navdušil za delo ob stolpnih urah. Naj pripomnim, da je bil moj oče na tem področju priznan mojster. Že kot fanta me je vleklo v sinje Odlikovani urarski mojster Ivan Marič 170 višave. Ne da se popisati, kakšno radost sem čutil, ko mi je uspelo »spraviti v red« zdaj to, zdaj drugo uro. Res je, da nisem mogel delati zastonj, a naj povem, da od popravila in izdelovanja stolpnih ur nisem obogatel in tega namena nikoli tudi nisem imel. Pa še nekaj: višina mi je kot vernemu človeku pomenila skoraj nekaj svetega. Čeprav vem, da je Bog povsod: »tam zgoraj v višinah in tam zdolaj v nižinah«, sem imel vedno do višine neko spoštovanje. Kot otrok sem nekoč mislil, da je Bog »visoko zgoraj«. Še danes me nekako spremlja misel, da sem bliže Bogu, če sem visoko v stolpu. Vedeti želite, koliko stolpnih ur sem obnovil in koliko sem jih izdelal na novo. Naj povem, da stolpne ure ne morem izdelati v celoti sam, ampak v sodelovanju z vrsto mojstrov kovinarskih strok. Do sedaj sem temeljito popravil nad sedemdeset stolpnih ur, popolnoma novih sem izdelal devet. V Pomurju so moje delo stolpne ure v Dobrovniku, v Turnišču, na Gornji Bistrici in na Cankovi. Pokojni oče je naredil uri v Dolencih in na Pertoči. V Pomurju sem generalno popravil stolpne ure v Ljutomeru, na Kapeli, v Veržeju, M. Soboti, Lendavi, Črensovcih, Rogaševcih, Gor. Petrovcih, Velikih Dolencih, na Pertoči, v Moravcih, Bodoncih in na evangeličanski cerkvi v Soboti. Mojster, bi nam hoteli kratko opisati kako znano stolpno uro? Širom po svetu je mnogo slavnih stolpnih ur, med njimi je gotovo najbolj slovita stolpna ura BIG BEN. Še večjo slavo ji daje kraj »bivanja«: krasi namreč zvonik nad londonskim parlamentom. Na vrhu tega zvonika je velikanski mehanizem s približno 350 kilogramskim nihalom, ki za pot med tikom in takom porabi dve sekundi. Ta najbolj slavna ura na svetu je tudi ena najbolj glasnih. Njeno bitje se sliši štiri milje daleč. Pravijo, da je ta ura dobila svoje ime po njenem nadzorniku Nova stolpna ura na Gornji Bistrici 171 v 19. stoletju, ki se je pisal BEN. Dolga stoletja je bila ta ura simbol britanske imperialne moči. Angleška radijska postaja BBC jo je v novejšem času prevzela v svoj program. Prek radijskih sprejemnikov jo je mogoče slišati po vsem svetu. Ta ogromna ura bije vsake četrt ure. Vaše življenje je polno bogatih izkušenj. Bi hoteli dati nam, bralcem Stopinj, kak nasvet ? Naše življenje je podobno tiktakanju ure. Dokler je enakomerno, kaže razmeroma točen čas. Ko pa pride do kratkih zastojev in naglih poskokov, je znamenje, da z uro nekaj ni v redu. Kmalu se bo ustavila. Podobno je z našim življenjem. Ko začne človekov »urni mehanizem pokašljavati«, je resno znamenje, da prihaja zadnje pismo bele žene. Na mehanizmu neke stolpne ure sem našel napis v latinščini: »Omnios hora vulnerat, ultima occidit« (vsaka ura rani, zadnja smrtno). Ko bi te besede vzeli vsi skrajno resno, bi na svetu bilo mnogo lepše in človeštvo bi imelo jasnejše perspektive. Dragi mojster, bi nam hoteli še kaj povedati? Presenečen in prijetno vesel sem toplega priznanja oziroma odlikovanja s strani Cerkve. Gospodu škofu dr. Francu Krambergerju*sem za pozornost prisrčno hvaležen. Vendar sprejemam to odlikovanje z vso skromnostjo, ker se predobro zavedam, da sem storil vse z božjo pomočjo, pa tudi talent je božji dar. Prejeto odlikovanje pripada tudi številnim sodelavcem te ali druge stroke. Brez njih takega dela sam ne bi zmogel. Del odlikovanja pripada tudi mojemu pokojnemu očetu, ki mi je posredoval znanje in veselje do urarskega poklica. Posebno sem svojemu očetu hvaležen, ker me je prepričal, da pristno urarstvo ni zgolj poklic, ampak »božji klic«. Zato v uri ne vidim samo priprave za merjenje časa, ampak hkrati klicarja h Bogu. In kaj mi kot urarju ni po volji oziroma mi povzroča skrbi? Ko vidim, da ena ali druga stolpna ura na naših slovenskih cerkvah »počiva«, da vse ure na istem stolpu niso sinhronizirane in kažejo čas različnih zemeljskih časovnih pasov od Greenwicha do Greenwicha. Skrbi me tudi dejstvo, da v soji družini nimam naslednika v urarski stroki. Kaj potem, ko bom odložil urarsko orodje? Se bodo verniki domačih cerkva spraševali: ali je mojster Marič v pokoju, ali pa se je morda preselil celo v večni pokoj ? Dragi mojster, vi niste bili samo urar, ne samo po-ustvarjalec, česar so vas drugi naučili. Bili ste tudi ustvarjalec, umetnik! V imenu vsega pomurskega pastoralnega področja vam čestitam za vaš življenjski opus, seveda tudi za prejeto odlikovanje in vam želim še mnogo ustvarjalnih in srečnih let! Pogovarjal se je FRANC TEMENT 172 Lojze Kozar Slikar Vilko Grlec Slika na prvi strani ovitka letošnjih Stopinj je posnetek slike, ki jo je naslikal slikar Vilko Grlec iz Sobote in predstavlja cerkev v Selu, ki je naš najstarejši cerkveni umetnostni spomenik. Vilko Grlec je bil rojen 24. marca 1922 na graščini v Rakičanu. Grlecova družina je živela v gradu, ker je bil slikarjev oče grajski vrtnar in ključar. V slikarjevih otroških letih je bil grad še poln umetniških slik, ki so malega Vilka izredno privlačile in se jih ni mogel nagledati. Ob tej zaverovanosti v umetniške slike se je razvijala njegova naravna nadarjenost za slikarstvo. Nekatere izmed slik so nanj naredile tako močan vtis, da še danes po tolikih letih lahko z vso zanesljivostjo pokaže mesto na steni, kje je kakšna slika visela. V šoli je imel za profesorja risanja in slikanja Rajka Šubica in Karla Jakoba. Vilko Grlec najraje slika naš domači svet in ga zelo privlačijo kake skrite poti, odmaknjeni zaselki, zasanjane jase, drevesa v bogastvu jesenskih barv in tudi tihožitja. Zdi se, da je Grlec predvsem akvarelist, slikar z vodnimi barvami, rad pa slika tudi s tempero in z oljnimi barvami. Slikar Vilko Grlec je imel svoja dela na razstavah skupaj s slikarji likovne sekcije LIKOS, včasih pa je razstavljal tudi sam. Ljubiteljem slikarske umetnosti se je predstavil z razstavami v Soboti, Beltincih, Radencih, Ljutomeru, Mariboru, Dravogradu, Brestanici in še drugod. Dr. Mario Pleničar Profesorju Štefanu Kolenku v spomin Ko smo ob koncu 40-tih in v začetku 50-tih let prihajali z univerze kot mladi praktikanti na Geološki zavod, je bil prvi in najmarkantnejši človek, ki smo ga tam srečali, prof. Kolenko. Bil je pojem slovenske geološke službe v tistih časih in še dolgo potem. S krajšim presledkom na Geološkem inštitutu na Univerzi je živel od leta 1948 z Geološkim zavodom in za zavod in tu dočakal svojo upokojitev 1. 1983. Kdo je bil nekoliko zadržani in skromni prof. Kolenko, ki je prišel iz srca Prekmurja, ki ga je imel poleg svoje službe vedno v mislih in kamor se je tako rad vračal med svoje ljudi? Rojen leta 1912 je svojo življenjsko pot pričel v osnovni šoli v Črensovcih, gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in na II. drž. gimnaziji v 173 Ljubljani, po odsluženju voj. roka pa je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral 1. 1940 iz biološke skupine. Odslej se je prebijal skozi življenje kot tajnik gimnazije v Celju, bil aprila 1941 mobiliziran, po razpadu Jugoslavije je bežal pred gestapovci v Lj., se poročil, vrnil v Prekmurje in dobil službo profesorja v Murski Soboti. Toda že 1. 1943 je bil nasilno mobiliziran v madžarsko vojsko, bil poslan na rusko fronto in dezertiral k Rdeči armadi. Od tam se je po vojni vrnil v Celje, dobil na gimnaziji službo tajnika in pozneje profesorja za naravoslovne predmete. Z učenci se je dobro razumel in pogosto je pravil, da mu je ta služba bila zelo pri srcu. 1. avgusta 1948 je bil premeščen h Geološkemu zavodu Slovenije, ki je bil odslej njegova usoda. Tu je bil strokovni tajnik, glavni geolog, šef oddelka za geološko karto in inženirsko geologijo, občasno vršilec dolžnosti direktorja, strokovni pomočnik direktorja, šef oddelka za občo geologijo ter končno glavni in odgovorni urednik revije Geologija. Njegova glavna stroka je bila kemija, vendar se je zagrizeno izpopolnjeval v geologiji, ki je bila njegov stranski predmet že v času študija na fakulteti. Geološko službo je bilo treba po vojni organizirati takorekoč iz nič. Ni bilo še niti ustreznih kadrov. Geolog, ki je prišel z univerze, je moral prevzemati vse mogoče naloge od hidrogeoloških, do iskanja mineralnih surovin in izdelave geoloških kart, prognoznih profilov in dela v laboratorijih. Poleg tega, da nam je moral prof. Kolenko pri vsem tem strokovno svetovati, mu je bila naložena pogosto še skrb za organizacijo zavoda, za njegovo materialno in finančno plat. Preživljal je takorekoč porodne težave novo ustanovljenega zavoda. Kljub temu je že od vsega začetka mislil tudi na slovensko geološko revijo, ki je začela izhajati pod njegovim uredništvom že 1. 1953. In potem je uredil še 24 ali skupaj 25 knjig Geologije, ki je bila in je še danes v svetu visoko priznana in upoštevana, kar med drugim priča tudi zamenjava te revije z nad 300 inštitucijami po vsem svetu in pogostno citiranje njenih avtorjev in člankov v tuji literaturi. Bil je med ustanovitelji Slovenskega geološkega društva, udeleževal se je predavanj, ekskurzij in simpozijev. Na tedenskih kolegijih, ki jih je v začetku vodil, smo razpravljali o delu in strokovni problematiki. Lahko rečemo, da je bil prof. Kolenko eden od oblikovalcev naše slovenske geološke vede. Kot urednik revije Geologija je bil soustvarjalec slovenske geološke terminologije. Lepo število mladih strokovnjakov je skoraj podzavestno rastlo ob njegovih spodbudah in mentorstvu. Po njegovi iniciativi so začeli z delom petrografski, sedimentološki, mikropaleontološki in kemični laboratorij, ki razen kemičnega delujejo še danes. Prof. Kolenko je bil med začetniki in pobudniki vseh teh dejavnosti, ko pa je videl, da je delo uspešno steklo, se je vedno ozbirno umaknil in dal mesto mlajšim. Za svoje delo je prejel nekaj pohval že na gimnaziji v Celju in pozneje na Geološkem zavodu in odlikovanj (red dela 3. stopnje, Zoisovo plaketo), vendar je v svoji skromnosti te znake priznanja navadno odklanjal. Bil je skratka človek, ki malo govori, pa mnogo naredi. Po upokojitvi smo ga še pogosto srečavali. Tudi tedaj ni mnogo govoril, vendar nas je že njegova osebnost spominjala na prve povojne čase naših geoloških prizadevanj, uspehov in neuspehov, na čase naših mladih dni. Ob vsakem takem slovesu nam je zamišljeno stisnil roko. - In sedaj je prišel čas zadnjega slovesa. Slovenska zemlja, o kateri je tako zavzeto razmišljal, o kateri je toliko razprav uredil in izpilil, da je temu posvetil lep del svojega življenja, ga bo sedaj hvaležno vzela v svoj objem. Njegovi družini in sorodnikom naše iskreno sožalje. 174 Tone Ciglar V slovo prijatelju ali osnutek za pravljico o dobrem gospodu doktorju (Lipovci - Gornja Bistrica, 6. maja 1990) Konec je prijateljstva, ordinacija bo prazna, hiša v Lipovcih št. 3 bo brez gospodarja, bolniki pa brez svojega gospoda doktorja, ker je dr. Ignac Horvat umrl, odpovedalo mu je namreč srce... Pred tremi tedni sva tukaj govorila o sedmih vrstah energij, ki delujejo v človeku. Vprašal sem ga: »Kaj pa takrat, ko v človeku zamro vse te energije? Kaj pa energija, ki je prešinila Jezusovo telo po smrti in ga ponovno napolnila z neminljivim življenjem?« »Medicina nima moči nad to energijo, v veri pa molim, da bi je bil deležen!« Poznal je življenje, energije, ni pa mogel ohraniti življenja, niti svojega! »Medice, cura te ipsum - Zdravnik, ozdravi samega sebe!« Brez moči je bil pred svojim lastnim srcem, on, ki je daljšal življenja drugim. Gospod doktor - to je zvenelo kot dobrotnik, pomočnik; kot izraz naglobljega spoštovanja; kot izraz hvaležnosti in upanja. Poskusil je vse mogoče stvari, da bi ljudem pomagal, lajšal življenje, da bi našel odgovor na vsako človeško potrebo. Ob splošni medicini je bil internist (kardiolog), ukvarjal se je z laserpunkturo, z akupresuro, z zdravljenjem s toplicami in še marsikaj; (o tem naj govori medicina). Imel pa je svojo posebno, originalno terapijo: (imenujem jo) zdravljenje z besedo - z dobro, toplo, prijateljsko, prijazno, domačo... besedo (predvsem do preprostih in starejših ljudi, ki so si sami težje pomagali). Ne vem, če se je tega zdravljenja naučil na medicini, vsekakor pa v šoli evangelija, kjer je Jezusova beseda vedno veselo oznanilo; o tej besedi je pogosto premišljeval in kultiviral svoje srce. O zdravniku sicer pravimo: bolniku je rešil življenje! Pa je res, da je samo podaljšal življenje. Goreče bom prosil, da bi Bog rešil njegovo življenje, rešil On, ki edini govori: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje« (Jn 11, 25). Kako nesmiselno bi bilo, da bi on, ki je izčrpal vse svoje življenje v boju za življenje ljudi, doživel usodo niča, pozabe, nesmisla! Če bi me vprašali za nagrobni napis, bi rekel: Tukaj počiva naš gospod doktor, človek, ki nas je zdravil z dobroto. Spremenil se je v pravljico, da bi lahko vedno pomagal ljudem! Tako rad bi, da bi spletli pravljico, pravljico o dobrem gospodu doktorju, ki je bil tako dober, da ga ljudje ne morejo pogrešati. Tako ga bomo še videvali, kako drvi s svojim »hroščem« (VW) od vasi do vasi, od hiše do hiše, od človeka do človeka, kako z zdravniško torbo v rokah in s hitrimi koraki vstopa zdaj tu zdaj tam, kako se ljubeznivo sklanja k stari ženici in jo tolaži: »Mati, tole vzemite, pomagalo bo, jutri bo bolje, potem pa zopet pridem!« In že z nasmehom hiti k naslednji hiši, kjer 175 prijazno daje sključenemu očetu zdravila in pravi: »Oče, tole, trikrat na dan, pomagalo bo, pa jutri zopet pridem... Zbogom!« Povsod: »Gospod doktor, prosim, pridite, pomagajte!« In prav tako povsod: »Pomagalo bo, jutri bo boljše, spet pridem...« In ob zdravilu, ki ga je dal, vsi čutijo kot blagoslov: nasmeh, dobroto, prijazno besedo, veliko skrb, da bi pomagal... Naj bodo blagoslovljeni vsi tvoji koraki, tisoči kilometrov korakov; naj bodo blagoslovljene vse tvoje dobre besede, cele brezkončne litanije dobrih besed; naj tvoj prijateljski nasmeh nikoli ne mine, naj ne bomo prikrajšani za tvoj obisk, za tvoj bodrilni »pomagalo bo!«; ne pusti, da bi ljudje, ki si jih imel rad, ne imeli več svojega gospoda doktorja! Dragi gospod doktor, prijatelj in zdravnik naših ljudi, bodi pravljica naših dni, nikar nas ne pusti, saj ne moremo mirno živeti brez takih ljudi! Namesto cvetja na grob, dragi prijatelj, ti poklanjam šopek svetih maš, da tudi tebe prešine tista oživljajoča energija, ki je prešinila Kristusa, da boš deležen ne le življenja, ampak večnega življenja, saj si bil vedno v službi življenja! In tole voščilo, lepo kot pravljica, ki ima resničen konec: Gospod doktor, prijatelj, odpočij se od svojega truda, na svidenje v hiši nebeškega Očeta, kjer je zadosti prostora za vse dobre ljudi! Vinko Škafar P. Boleslav Polanski (1912-1989) Prekmurje je v zadnjem stoletju s svojimi odličnimi rojaki bogatilo sebe in hkrati našo ožjo in širšo domovino. Med nje spada tudi kapucinski pater Boleslav Polanski. Narodil se je 24. aprila 1912 v srednje stoječi kmečki družini Štefana in Ane Ritlop v Veliki Polani. Pri krstu so mu dali ime Jožef. S hvaležnostjo se je spominjal svojega krstitelja turniškega kaplana Fafleka: »Žal mi je, da ga nisem kot župnika pri Sv. Benediktu v Kančevcih nikdar obiskal, da bi ga kot duhovnik vsaj enkrat pozdravil in mu poljubil roko.« S hvaležnostjo se je spominjal tudi svojih staršev: očeta, dočakal je devetdeset let in je bil skrben, redoljuben gospodar, in matere, ki je bila skromna, pobožna in je tudi na očeta vplivala pomirjevalno. Grenke spomine pa je imel na prvi razred osnovne šole, ko je bil še pouk v madžarščini in je imel zelo grobega in strogega učitelja, ki jih je pretepal. Lepe spomine pa je imel na slovensko osnovno šolo po priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. Z veseljem je postal prvi ministrant v polanski cerkvi in novi župniji. Ob oltarju se je, kot ministrant, navdušil tudi za duhovni poklic. Domači polanski župnik 176 Rantaša ga je priporočil kapucinom v Varaždinu, kjer so živeli takrat hrvaški in slovenski redovniki. Po končani maturi v Varaždinu je stopil v kapucinski noviciat v Škofji Loki in dobil slovansko redovno ime Boleslav. Pozneje je spremenil tudi priimek po svojem rojstnem kraju Polani v Polanski. Filozofske in teološke \študi j e je začel v Splitu in končal v Švici, v Solothurnu, kjer je bil leta 1938 posvečen v duhovnika. Tako je prvi polanski ministrant postal prvi novomašnik v novi polanski župniji. Po novi maši je v Švici na univerzi v Frieburgu študiral nemščino in slavistiko. Žal se je zaradi vojne nevarnosti predčasno vrnil v domovino, bil vzgojitelj v kapucinskem semenišču v Celju, kjer je bil ob okupaciji tudi interniran. Kot Prekmurec je bil izpuščen in se je lahko umaknil na Madžarsko, kjer je bil najprej kaplan na kapucinski župniji v Tatatbvarošu, pozneje pa je nadaljeval študij germanistike in slavistike na univerzi Peter Pazmany v Budimpešti. Ko je diplomiral, so že Rusi zasedli Madžarsko. Takoj po vojni se je vrnil in postal predstojnik kapucinskega samostana na Ptuju, kjer je tudi organiziral srednjo šolo za kapucinske semeniščnike. Ko so leta 1948 ptujski samostan odvzeli in šolo prepovedali, se je umaknil v Dubrovnik in še istega leta prišel v Varaždin, kjer je nadaljeval z vzgojo in učenjem bodočih kapucinskih duhovnikov. Od leta 1954, ko je nostrificiral svojo budimpeštansko diplomo na zagrebški univerzi, do leta 1967 je bil ravnatelj kapucinske srednje šole v Osijeku, ki jo je obiskoval veliki del sedanjih slovenskih kapucinskih duhovnikov. Po letu 1960 se je začelo prebujanje narodov v Jugoslaviji. Tudi različni cerkveni redovi na slovenskem, ki so imeli do takrat skupno predstojništvo za vso Jugoslavijo, so začeli iskati lastno samostojnost. Tako so leta 1967 tudi slovenski kapucini dobili svojo samostojno slovensko redovno skupnost - provinco. P. Boleslav Polanski, ki je bil dolgoletni svetovalec pri jugoslovanskem predstojništvu kapucinov, je postal njen prvi predstojnik (provincial). To službo je vršil šest let (1967-1973). Leta 1976 je odšel ponovno na Ptuj, kjer bi naj vodil zidavo novega župnijskega doma in samostana. Žal mu je prometna nesreča onemogočila načrtovano delo. Nato je živel v Škofji Loki in Ljubljani kot pridigar in predvsem kot iskan spovednik. Pred dvema letoma, leta 1988, je še ves vesel obhajal zlato mašo v krogu svojih najdražjih, lansko leto, 7. decembra 1989, pa je doživel drugo prometno nesrečo, v kateri je umrl. P. Boleslav Polanski je, čeprav ni živel v Prekmurju, ljubil svoje Prekmurje, svojo Polano, saj se je vedno rad vračal v svoj kraj. Bogu je bil zelo hvaležen, da so se ob njegovem zgledu, veri in navdušenju tudi drugi odločali za duhovniški in redovniški poklic. Bil je neutruden delavec za duhovne poklice, kar se je na poseben način čutilo v Polani in tudi drugod po Prekmurju. Slovenski kapucini so mu hvaležni za njegov optimizem in zgled pristnega Frančiškovega brata. Vsi upamo, da bo v tem obdobju, ko se žetev ne zmanjšuje, delavcev pa je premalo, tudi pater Boleslav Polanski izprosil Cerkvi v Prekmurju in na Slovenskem nove duhovne poklice. 177 J. s. Janku Škrabanu v spomin Med prvimi izdajatelji Stopinj je bil tudi Janko Škraban, beltinski župnik in takratni dekan lendavske dekanije. V svojem času je kot duša Pomurskega Pastoralnega področja zapisal: »Tako so se tudi naše tri dekanije: Murska Sobota, Ljutomer in Lendava približale druga drugi in si pomagajo s tako imenovanim ekipnim delom« (Stopinje 1973, str. 19). Ob njegovi zlati maši mu je L. K. posvetil lep članek (Stopinje 1986, str. 187-188). V pričujočih Stopinjah sta med važnejšimi dogodki beltinske župnije na kratko omenjena njegova smrt in pogreb. »Grem na Brezje, da se Mariji zahvalim za zdravje in da se ji priporočim še za naprej,« to so bile zadnje besede upokojenega beltinskega župnika Janka Škrabana, ko se je pred veliko nočjo odpravil na Brezje. Tam mu je postalo slabo, prepeljali so ga v jeseniško bolnišnico, kjer je v ponedeljek, 20. avgusta 1990 umrl. Rodil se je 10. marca 1911 v Krogu, župnija Murska Sobota. Po maturi je stopil v mariborsko bogoslovje in bil 7. julija 1935 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Sledile so postaje njegove duhovniške službe: dve leti kaplan pri Gradu, tri mesece na Prevaljah, tri leta v Murski Soboti, in leto dni v Ljubnem. Med vojno je služboval kot kaplan v Paki in Turnišču, nato pa je bil celih 45 let dušni pastir v Beltincih, če štejemo tudi leta upokojitve, v katerih je po svojih močeh pomagal v dušnem pastirstvu, predvsem z obiskovanjem bolnikov in v spovednici. Kot župnik v Beltincih je tri leta soupravljal župnijo Dokležovje in tri mesece župnijo Velika Polana. Bil je imenovan tudi za dekana lendavske dekanije, za duhovnega svetovalca mariborske škofije, ob zlati maši pa je prejel visoko škofijsko odlikovanje z reliefno podobo škofa Slomška, s škofijskim grbom in napisom: ZA ZVESTO SLUŽENJE MARIBORSKI KRAJEVNI CERKVI. V njegovem 40-letnem župnikovanju v Beltincih moramo poudariti predvsem troje: 1. Trudil se je za prenovo župnije na pastoralnem, katehetskem in liturgičnem področju. Poleg preizkušenih dušnopastirskih sredstev je uvajal nove pastoralne prijeme: devet mesecev neposredne priprave na birmo, srečanja posameznih stanov in mladinska veroučna srečanja po vaseh. 2. Pripravil je prvi dom za upokojene duhovnike v mariborski škofiji, in sicer v Beltincih, kjer je tudi sam preživel jesen svojega življenja. Zgradil je župnijski dom, povečal kapelo v Melincih in dvakrat prenovil župnijsko cerkev. 3. Med njegovim župnikovanjem se je veliko število fantov odločilo za duhovniški poklic, lepo število deklet za redovniški in misijonarski poklic, tri dekleta pa za laiške teologinje, ki so hkrati prve laiške diplomantke iz mariborske škofije. 178 Župniku Janku pa so bili posebej pri srcu še bolniki. Na raznih duhovniških srečanjih in proščenjih je neštetokrat pustil kosilo ali odšel sredi njega, rekoč: »Moram k bolnikom.« Ta njegova rečenica je med duhovniki prišla celo v pregovor. Dokler so mu dovoljevale življenjske moči, se je vsako nedeljo popoldne peljal s kolesom v soboško ali rakičansko bolnišnico in tam obiskal in obdaril vse bolnike svoje župnije. Zdelo se je, kakor da bi nenehno imel pred očmi Jezusovo besedo: »Bolan sem bil in ste me oskrbeli« (Mt 25, 36). Med pogrebno mašo v Beltincih 22. avgusta je bila prebrana tudi njegova oporoka, v kateri pravi med drugim tudi tole: »Dragi verniki, zmeraj sem vas rad imel, molite zame, kakor bom tudi jaz molil za vas.« V homiliji pa je dr. Jožef Smej, pom. škof, ki je vodil pogreb, povedal med drugim: »Pokojni župnik bi vsem nam govoril z besedami apostola: Napredujte v veri in upanju in v verskem spoznanju, da boste čisti in brez graje dočakali Kristusov dan. Prenašajte vdano svoje križe in trpljenje, ker to veliko prispeva k razmahu evangelija. Molite zame, ko bom dajal odgovor o svojem župnikovanju, tako da bo Kristus poveličan z mojim življenjem in s smrtjo« (prim. Flp 1, 8 - 12. 19 - 21). Duhovnikom, svojim sobratom pa bi povedal to, kar je zapisal v reviji Cerkev v sedanjem svetu 1978, str. 80: »Ni tako pomembno, katero pastoralno delo ima prednost. Glavna naloga vsakega duhovnika bodi skrb za globoko vero, ljubezen do ljudi in nenehno osebno duhovno spopolnjevanje. Če ima duhovnik to, potem bo njegovo delo vedno po Svetem Duhu in blagoslovljeno.« Na njegovo lastno željo so ga položili v grob poleg njegovih staršev na božji njivi v Krogu. Župnik Janko Škraban je neizbrisno vpisan v anale beltinske župnije, zato se ga bodo predvsem verniki te pastoralno zelo razgibane župnije radi spominjali v molitvi. Tega spominskega zapisa ne bi mogli lepše končati kakor z njegovimi besedami v Stopinjah 1976, str. 3: »Ko boš bral te stopinje, ti želim, da bi ti bilo srce svobodno in pogumno za veliki cilj: da s skupnim delom gradimo srečen dom, v miru orjemo njive in strežemo strojem v tovarni, obenem pa delamo trdne stopinje v svojem duhovnem napredku, da bomo tako vedno bolje pripravljeni na poslednjo stopinjo, ki nas privede k Očetu.« Njega je tja poslednja stopinja že pripeljala. J. S. Jožefu Gjuranu, sodelavcu 'Stopinj, v spomin Ko boste v pričujočih Stopinjah brali zgodbo Husar Ferenc, ki jo je pod psevdonimom Marko napisal Jožef Gjuran, se spomnite tega upokojenega bogojanskega župnika, pisatelja šaljivih zgodb in mu zaželite: »Vrli Gomiličanec, počivli v men!« Tako se namreč konča omenjena zgodba. 179 Njegov kratki življenjepis je bil objavljen v Stopinjah 1990, str. 106-107. V istih Stopinjah na 109. strani mu je ob zlati maši posvetil Jožef Smej sonet z akrostihom: J. Gjuran v zlatem. V Stopinjah je Gjuran sodeloval že od začetka. Posrečeno je ilustriral Smejevo črtico Zvonarja Janoša zadnja božična noč (Stopinje 1974, str. 59, 66). Vsako leto nas je razveselil s kako veselo zgodbo, napisano v narečju. Podpisoval se je s psevdonimom Marko. Zgodbe je včasih tudi sam ilustriral. Morebiti bi koga motilo, češ zakaj je pisal v narečju in zakaj šaljive zgodbe. Mnogi kulturni narodi objavljajo poleg slovstvenih stvaritev tudi krajša dela v narečju (npr. v Avstriji). Glede Gjuranovih veselih zgodb moramo poudariti, da so napisane z dobrim namenom zoper žalost. Že v Svetem pismu beremo: »Odženi žalost daleč od sebe, zakaj otožnost je že mnoge ubila« (Sir 30, 22-23). Vesela narava. Ko sta se nekako po 25 letih srečala dr. Vinko Močnik, profesor cerkvenega prava in zgodovine ter župnik Gjuran, je ta učenemu, a potrtemu in žalostnemu profesorju rekel: »Kajne, kako lepo je bilo takrat, ko smo se v bogoslovju učili po Gjuranovih skriptih.« »Kako po Gjuranovih«? »Vi ste predavali, eden izmed bogoslovcev pa je vaša predavanja iz cerkvene zgodovine in prava stenografiral, jaz pa sem jih na čisto prepisal in v skriptarni razmnožil. Tako so se bogoslovci res učili po mojih skriptih.« Profesor se je iz srca nasmejal. »Tako je prav. Sveto pismo pravi, da veselost človeku daljša življenje« (Sir 30, 33). V Stopinjah je Gjuran objavil tudi svoje spomine na arhitekta J. Plečnika. Ob Košičevih kulturnih dnevih v Bogojini septembra 1989 smo lahko videli na razstavi tudi Gjuranove slike, akvarele (bogojanska župnijska cerkev, motivi iz Bogojine, Ivanec, Bukovnice itd.). Njegovo sliko bogojanske cerkve je objavila Nova mladika. Vidimo pa jo lahko tudi na razglednicah. Jožef Gjuran pa je bil predvsem dušni pastir, katehet, pridigar, spovednik, prijatelj ostarelih in bolnikov, resnični služabnik božjega ljudstva. To so lahko izkusili bogojanski župljani skozi 40 let. Tisti, ki je vesele narave, lahko zmeraj kaj podari, vsaj blag nasmeh. Gomiliški verniki so ga zadnja 4 leta vsak dan videvali, kako je zvesto in natančno opravljal božjo službo v tamkajšnji kapeli sv. Ane. Ob nedeljah pa je spovedoval v turniški župnijski cerkvi. Občasno pa se je vračal tudi v svojo Bogojino, in pomagal v dušnem pastirstvu. Bolezen (srčni infarkt) ga je napadla že zadnja leta v Bogojini. V pokoju v Gomilicah si je opomogel. Štiri leta je infarkt miroval, toda sredi septembra 1990 je spet izbruhnil na dan. V soboto 22. septembra je avtorju tega članka v rakičanski bolnišnici v šali dejal: »Zdravnik mi je povedal, da jamči za moje življenje, dokler bo on dežuren. To je do ponedeljka zvečer.« Čudoviti mož Jože Gjuran, ki se ni branil živeti na zemlji pa tudi umreti se ni bal. Na tihem smo upali, da bo spet okreval, toda uresničile so se pravkar omenjene besede. Na god Marije, rešiteljice jetnikov, 24. septembra 1990, je ob 21. uri v rakičanski bolnišnici zamenjal zemeljsko življenje z večnim. Bilo je na isti dan in isto uro kot pri škofu Slomšku. Pogreb je v četrtek 27. septembra vodil škof dr. Jožef Smej. Na gomiliški božji njivi, kjer je posejanih že toliko dragocenih »pšeničnih semen«, čaka vstajenje ob svojem novomašnem pridigarju Ivanu Kolencu. 180 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja POMURSKO PASTORALNO PODROČJE V treh dekanijah pomurskega pastoralnega področja je 35 župnij in vse razen Markovec imajo lastnega dušnega pastirja, tudi Sv. Benedikt v Kančevcih, čeprav ta sedaj biva v Martjancih. Taka zasedenost župnij je v ostalih dekanijah naše škofije bolj izjema kot pravilo. V Kančevcih je v gradnji Duhovni center. Zahtevna dela vodijo oo. kapucini pod vodstvom patra Štefana Balažiča. V področju imamo že več desetletij dobro vpeljane tečaje za predzakonske. Župnije jih prirejajo v zimskih mesecih. V Soboti je tudi permanentni (stalni) tečaj za mlade, ki se niso udeležili predzakonskega tečaja doma. Oboje vodi od vsega začetka cankovski župnik Anton Fakin. V Murski Soboti je že nekaj let teološko pastoralni tečaj, ki ga prireja Teološka fakulteta. Predstojnica soboškega teološko pastoralnega tečaja je mag. Marija Srakova. Tečaj traja tri leta, razdeljen pa je na dva dela: na teološki (dve leti) in katehetski. Kdor želi poučevati verouk, mora obiskovati tudi tretji letnik, ki je namenjen katehetski specializaciji. V tretji letnik se lahko vpišejo kandidati, ki imajo vsaj popolno srednjo šolo. Za naše področje bi smelo veljati: vsaka župnija naj bi imela sčasoma vsaj tri diplomante teološko pastoralnega tečaja. V Murski Soboti prirejajo že vrsto let teološki tečaj za izobražence, navadno v postnem času po 6 srečanj. Naslovi letošnjih predavanj so bili: Indentifikacija s Cerkvijo, Prevrednotenje vrednot, Vidik svetega v osebi in naravi, Odnos do bližnjega in sebe, Nova doba, Izziv krisjanom, Ali je dovolj reči »Cerkev je božje ljudstvo«? V župnijskem domu v Beltincih je bil v začetku lanskega septembra pastoralni tečaj na temo: Javno mnenje v Cerkvi. Predavala sta dr. Drago Klemenčič in p. Maks Klanjšek. Prav tako v Beltincih je bil v letošnjem maju tečaj za oblikovanje izrednih delivcev obhajila. Prvo sredo v mesecu juniju smo duhovniki področja romali k Svetemu Duhu v Celju (nova cerkev), kjer smo imeli skupno duhovno obnovo ob obletnici našega duhovniškega posvečenja. Pridružila se nam je še mariborska dekanija pod vodstvom tamkajšnjega dekana Antona Žerdina. Meditacijo nam je pripravil p. dr. Gabrijel Recek. V področju mislimo tudi na izobraževanje članov župnijskih pastoralnih svetov. Naslov skupnega predavanja se je letos glasil: Kristjan za človeka vredno življenje. Predavanje je imel beltinski župnik Jože Hozjan. S svojim kaplanom je pripravil tudi smernice za razgovore po končanem predavanju. Uvod v tečaj je bila sveta maša s pridigo. V nedeljo 13. maja je bil v zvezi s farno slovesnostjo na Kobilju pevski nastop pomurskih pevskih zborov. Čeprav so se Stopinje na drugem mestu spomnile osemdesetletnice rojstva msgr. Lojzeta Kozarja, sem mnenja, da spada kratek zapis o jubilantu tudi v to rubriko. V Martinju, ki danes spada v župnijo Gornji Petrovci, je Lojze 11. novembra 1910 zagledal luč življenja. Po osnovni šoli v domačem kraju, gimnaziji v M. Soboti in na Ptuju, po končanih bogoslovnih študijih v Mariboru, po nekaj kaplanskih službah v domovini in tujini, je leta 1945 pristal v Odrancih, kjer je s svojimi verniki vse do 181 danes delil dobro in tudi hudo. Vse svoje duhovniško življenje je bil graditelj v žlahtnem pomenu besede: v prvi vrsti graditelj božjega kraljestva v dušah svojih vernikov, pa tudi graditelj nove cerkve in župnišča. Zlasti v zreli dobi je zelo uspešno prijel za pero in ustvaril vrsto izredno toplih, poučnih povesti: od Materine rute, prek zgodovinske povesti Licenciata Janeza, do Neuničljivega upanja, ki ga bo izdala Mohorjeva ob njegovem jubileju. Še danes smo kateheti hvaležni jubilantu za vrsto katekizmov, ki jih je sestavil sam, ali pa je pri njih sodeloval. Ob Lojzetovem jubileju bo izšla jubilejna - dvajseta - številka Stopinj. Naj glede tega priljubljenega pomurskega koledarja ponovim, kar sem povedal dopisniku soboškega Vestnika in je bilo objavljeno v njegovi novoletni številki: »Stopinje so letos izšle že devetnajstič in postajajo čedalje bolj priljubljeno branje naših vernikov. Vem pa, da po njih segajo tudi občani, ki s Cerkvijo nimajo zveze. Ljudje jih res radi berejo, ker je v njih skoraj vse iz »domačih logov«, napisane so v lahko razumljivi domači besedi. Duša Stopinj je vse od ustanovitve odranski župnik in slovenski pisatelj Lojze Kozar.« Duhovniki in verniki Pomurskega pastoralnega področja se pridružujemo številnim čestitkam, ki jih bo sobrat Lojze prejel ob lepem življenjskem jubileju. Naj bo našemu jubilantu, sobratu Lojzetu, blagoslovljen tudi preostali del življenja. Naše molitve naj ga podpirajo! Naše prisrčne čestitke veljajo tudi zlatomašniku Štefanu Pintariču SDB, ki je obhajal svojo zlato mašo v Dokležovju 22. julija 1990. Jubilant je v dušnem pastirstvu v Švici (Sion - Valais). Vsako leto z veseljem obišče domovino in sobrate. Pomursko pastoralno področje je letos dalo tri novomašnike, vsi so iz Družbe Janeza Boška. V Beltincih sta imela novo mašo Andrej Baligač iz Ižakovec (8. julija) in Peter Štumpf (29. julija). Tretji novomašnik je bil Štefan Krampač iz Gornje Bistrice, ki je tam imel slovesnost nove maše 15. julija. Vsem trem novomašnikom čestitajo tudi Stopinje v imenu pomurskega področja z željo, da bi bili srečni in dobri duhovniki! Ne smemo pozabiti še novomašnika Andreja Lampreta. Kot diakon je bil dodeljen v dušnopastirsko pomoč župniji Odranci. Tu je ponovil svojo novo mašo 22. julija 1990. Tudi njemu veljajo naše čestitke in dobre želje. Jubilej srebrne maše je obhajal v Odrancih 12. avgusta salezijanec mag. Štefan Ferenčak. Skoraj istočasno je jubilant postal voditelj orglarskega tečaja in predavatelj cerkvene glasbe na mariborskem oddelku Teološke fakultete. Čestitamo mu tudi sobratje pomurskega pastoralnega področja. Na mnoga leta! Gospod nadškof in metropolit dr. Lojze Šuštar je v spremstvu pomožnega škofa dr. Jožeta Smeja in urednika Družine prof. Jožeta Zadravca 13. in 14. avgusta obiskal lepo število župnij obeh prekmurskih dekanij. V svojem kratkem pozdravnem nagovoru je npr. v Črensovcih številnim navzočim vernikom z izbranimi besedami priporočil krščansko življenje v smislu treh božjih kreposti. V imenu Stopinj naj bo izrečena prisrčna zahvala vsem dušnim pastirjem in ostalim sotrudnikom v pomurskem past, področju! BAKOVCI - Župnija Bakovci stopa letos v jubilejno leto. Leta 1891 je bila zgrajena kapela svete Ane v Bakovcih, na mestu kjer stoji sedanja cerkev. Leta 1981 pa je bila ustanovljena nova župnija Bakovci. 100 let za cerkev ni velika starost, 10 let za župnijo pa pomeni le skromen začetek. Ta začetek pred 10 leti je bil poln navdušenja in veselega upanja. Toda prvotna vnema se kaj hitro poleže in začetni 182 ogenj se lahko sprevrže v lahno plapolanje.-Zato je treba usihajočemu ognju vedno znova prilivati olja. Tako duhovno poživitev naj bi pomenil tudi prvi misijon, ki ga župnija načrtuje za prihodnje jubilejno leto. Preteklo leto v župniji Bakovci ni bilo večjih dogodkov, ki bi bili vredni omembe. Morda je kljub temu treba omeniti ustanovitev mladinskega pevskega zbora, na Slomškovo nedeljo leta 1989. Zborovodji p. Paskalu se je posrečilo v kratkem času Prvo obhajilo v Bakovcih 1990 zbrati in navdušiti 25 mladih, večinoma deklet, ki so s svojimi lepimi glasovi prinesle svežino v bakovsko cerkev. Uspešni nastopi skupaj z moškim zborom iz Martjanec in z otroškimi zbori iz drugih župnij, so pomenili lepa doživetja za božje ljudstvo. Polna dvorana dne 30. 12. 1989 v Bakovcih je pokazala, kako potrebna nam je lepa pesem, ki človeku srce razveseljuje. Podobna doživetja so nam mladi pričarali tudi ob materinskem dnevu, v Slovenskem Porabju itd. Sveže glasove mladih pa je povsod spremljal na svojih cimbalah Miška Baranja. Mnoge župnije Prekmurja, med njimi tudi naša, so bile počaščene z obiskom slovenskega metropolita, dr. Alojzija Šuštarja dne 14. 8. 1990. BELTINCI Pastoralno delo je v župniji potekalo v znamenju vodila Cerkve na Slovenskem: »Kristjan za človeka vredno življenje«. To je bila tudi tema na sejah članov župnijskih svetov. Seje ZS imamo enkrat na mesec, in sicer prvo nedeljo v mesecu po večerni sv. maši. Sej se redno udeležuje večina članov. Na obisk domov je prišla laična misijonarka Bariča Rous, ki že 20 let misijonan v Zambiji v Afriki. O svojem misijonskem delu je govorila otrokom in mladini pri verouku, vsemu župnijskemu občestvu pa je spregovorila v nedeljo pri vseh sv. mašah. 183 Z ministranti smo imeli srečanja vsakih 14 dni, in sicer ob sobotah. Ob življenjepisih svetnikov v župnijski cerkvi in v kapelah po naših vaseh so bogatili svojo duhovnost. Ob življenjskih zgledih svetnikov pa so se učili tudi služiti Bogu in ljudem. Kakor vsako leto, smo tudi letos imeli celodnevno češčenje sv. Rešnjega Telesa ali novi svetek« dne 28. novembra. Na ta dan imamo sv. mašo zjutraj in zvečer, ves dan pa prihajajo k svoji uri češčenja verniki iz posameznih vasi. Ure češčenja smo menjaje vodili domači duhovniki. Pri vsaki uri češčenja smo peli, molili, brali sveto pismo in različna premišljevanja. Vsako uro češčenja smo končali s sv. obhajilom. Verniki ob tej priložnosti radi prihajajo tudi k sv. spovedi. Božičnica je letos bila v znamenju petja. Imeli smo namreč nastop pevskih zborov in pevskih skupih iz vseh šestih vasi naše župnije. Peli so stare prekmurske pesmi z božično in novoletno vsebino. Nastop smo posneli na magnetofonski trak. Za pesmi, ki žive med ljudstvom, bo organist napisal note, da jih bodo lahko uporabljali še bodoči mladi rodovi. Novoletna statistika: 83 krstov, 80 pogrebov, 30 porok. Bili smo ena od redkih župnij v področju, ki smo imeli več krstov kot smrti. V mesecu januarju smo imeli tečaj za pripravo na zakon. Redno ga je obiskovalo 58 fantov in deklet. Tečaj pred poroko opravi večina fantov in deklet. Veča pa se število takih, ki tega tečaja nimajo in ga nadomeščajo s predavanji tik pred poroko v Soboti. V postnem času so verniki radi prihajali k postnim govorom in h križevemu potu. Med njimi so bili mnogi mladi. Ta ljudska pobožnost je ljudem še vedno pri srcu. Tema postnih govorov je bila: »Greh in spreobrnjenje pri velikih svetnikih.« Na cvetno nedeljo, dne 8. aprila, smo imeli tudi pri nas prvič po vojni svobodne večstrankarske volitve. Zaradi nepoznavanja, strahu in velike propagande po tovarnah in na predvolilnih srečanjih so se naši ljudje še precej odločali za staro socialistično oblast, tako da je stanje med vladajočo stranko in združeno opozicijo bilo približno enako, čeprav je v Sloveniji zmagala opozicija. Pri šmarnicah se je v cerkvi in v kapelah po vaseh ob majskih večerih zbiralo veliko predvsem mladih vernikov. Po vaseh smo brali šmarnice z naslovom »Mati mnogoterega življenja«, ki jih je napisal jezuit Miha Žužek. V župnijski cerkvi pa smo ob večerih brali šmarnice za otroke z naslovom »Svoje življenje polagam v božje roke«, ki jih je napisala naša rojakinja Julka Nežič. 13. maja je 99 prvošolcev prejelo prvo sv. obhajilo. Skupaj s starši, s katerimi smo imeli med letom več posebnih srečanj, smo jih dobro pripravili za prvo srečanje z Jezusom v evharistiji in pri sv. spovedi. Tudi velika večina staršev in botrov ter domačih je prišla k zakramentom: k spovedi in k sv. obhajilu. Prav tako sta 13. maja mešani pevski zbor in moški zbor okrepljen z moškimi glasovi iz Gančan nastopila na reviji cerkvenih pevskih zborov na Kobilju. Revije že nekaj let ni bilo. Ko pa je letos postal referent za glasbo naš organist Andrej Maroša, je revija spet oživela. 17. junija je 203 naših birmancev prejelo zakrament sv. birme. Birmovalec je pri nas prvič bil pomožni škof dr. Jožef Smej. Birmanci so se na birmo pripravljali s prvimi petki, z duhovno obnovo in z devetdnevnico. 1. julija, na dan proščenja, je v Lipovcih obhajal zlatomašno slovesnost domačin zlatomašnik Avguštin Sraka, župnik v Remšniku. Pri zlatomašni slovesnosti in na proščenju je pel domači lipovski mešani pevski zbor, ki ga vodi domačin Jože Tivadar. Zbralo se je veliko ljudi. V mesecu juliju smo obhajali dve novi maši, in sicer novi maši salezijancev Andreja Baligača iz Ižakovec in Petra Štumpfa iz Beltinec. Novomašnik Andrej je končal 184 Somaševanje pri novi maši Andreja Baligača Novomašnik Peter Štumpf daruje novo mašo 185 študij bogoslovja v Benediktbeuernu v Nemčiji, novomašnik Peter pa je študiral v Torinu v Italiji. Na novi maši smo se duhovno pripravljali skozi cerkveno leto in s tridnevnicama v Ižakovcih in v Beltincih. Novomašni slovesnosti sta bili duhovno zelo bogato oblikovani, obakrat pa je bilo nekaj tisoč ljudi. Tudi slovesnosti na domovih novomašnikov sta lepo in veselo potekali. 20. avgusta je v jeseniški bolnišnici umrl znani dolgoletni beltinski župnik Janko Škraban. Že marca letos je imel srčni infarkt, toda opomogel si je. Šel se je Mariji zahvalit na Brezje, toda na praznik Marijinega vnebovzetja mu je zopet postalo slabo. Odpeljali so ga v jeseniško bolnišnico, kjer je umrl. Maša zadušnica je bila v nabito polni beltinski cerkvi. Skupaj s pomožnim škofom Smejem je somaševalo 96 duhovnikov. Pokopali smo ga v njegovem rojstnem kraju v Krogu. Verniki so mu izkazali svojo hvaležnost z molitvijo, ko so ga prihajali v velikem številu kropit in z darovanjem številnih mašnih intencij. BOGOJINA - Kako dobro je živeti, kadar storiš kaj dobrega in resničnega. (Dostojevski) Kakor je že pri nas običajno, novo pastoralno leto začenjamo z romanji. Lansko leto smo poromali z dvema avtobusoma na Sveto goro, s tremi avtobusi na Ptujsko goro in na Slomškov grob, mladina pa z enim avtobusom v Stično. Gotovo pa je bil v naši župniji največje dobro misijon, na katerega smo se pripravljali vse leto predvsem z molitvijo ob križih, ki so romali od hiše do hiše. Posebno pripravo smo imeli tudi po stanovih: otroci, mladina, starši. Srečanja po stanovih sta vodila p. Štefan Balažič in sedaj že pokojni Janko Škraban. V okvir priprav smo vključili tudi predzakonski tečaj, ki ga je obiskovalo 58 fantov in deklet. Zadnjo nedeljo pred misijonom pa je vsa župnija poromala za uspeh misijona k Mariji v Turnišče. Košičev teden - lončarski praznik v Filovcih, maša na prostem 186 Misijon sta vodila p. Lojze Markelj DJIn p. Tomaž Podobnik DJ Ob misijonu sta imela prek 20 govorov za vse, za mladino je bilo 5 srečanj, enako z zakonci posebna srečanja so imeli tudi starejši zakonci, potem ovdoveli in samski župnijski svet pevci, bolni in ostareli, srečanja otrok, ki so med misijonom s priročno razstavo (križi, rožni venci, vezenine, gobelini, makete, risbe...) prikazali svojo pripravo in dočutevanje misijona. Obisk je bil zelo lep. Večina vernikov je bila vsak dan pri maši in tudi opravila zakrament sprave. Množično se je svojih srečanj udeleževala mladina (vedno od 120 do 130), enako zakonci (od 300 do 400). Razdeljenih je bilo 5000 obhajil. Za sklep misijona nas je obiskal škof dr. Jožef Smej, ki večkrat s svojo prisotnostjo obogati kakšno našo župnijsko slovesnost. V sodelovanju s krajevno skupnostjo smo se še enkrat dostojno spomnili 200-letnice rojstva prvega prekmurskega posvetnega pisatelja in duhovnika Jožefa Košiča. V iztekajočem se pastoralnem letu smo imeli mladinska veroučna srečanja v treh skupinah. Mladi so se udeležili tudi mladinskega verskega tabora v Ljubljani škofijskega srečanja na Ponikvi in poromali na Prevalje. Prvoobhajancev smo imeli letos samo 13, slovesno pa je vero izpovedalo 23 osmošolcev. Najmlajše je, prvič v cerkvi, obiskal Miklavž. Na katehetsko nedeljo pa so se pred župnijskim občestvom vrsti ministrantov pridružili novi. Od kolača župnijskega življenja lahko odluščimo tudi nekaj obnovitvenih del Župnišče je dobilo novo fasado. Verniki iz Strehovec so za desetletnico obnovili kapelo sv. Jožefa in vsa znamenja (križe) v vasi. Obnovljena je bila tudi kapela sv. Urbana v bogojanskih goricah. Vaščani iz Ivanec pa se pripravljajo na zidavo nove kapele. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja nas je obiskal nadškof slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar v spremstvu našega rojaka škofa Smeja. Somaševanju, ki ga je vodil nadškof je prisostvovalo res lepo število vernikov. Vse pripomore k dobremu tistim, ki Boga ljubijo, pravi apostol. Naj nam zgoraj našteti drobci iz župnijskega življenja res pomagajo k Dobremu. CANKOVA -Vsaka župnija mora imeti župnijsko kroniko. Za župnijo Cankova jo je začel pisati župnik in dekan Štefan Bakan leta 1950. V njej je za pretekla štirideseta leta napisanega veliko zanimivega. Pa jo prelistajmo za zadnje leto in nekatere stvari prepišimo: 31. 12. 1989: V tem letu je bila župnija precej zaposlena s Škofijskim zborom v Mariboru. Verniki so o njem razpravljali; mladi, župnijski pastoralni svet, pa tudi drugi verniki so prispevali kakšno misel. 1. 1. 1990 - Sveta birma na Cankovi bo 15. 7. Ljudje pravijo, da je prepozno; vendar je tudi tako prav. Malo težav bo s tistimi (posebno iz »Mure«), ki bi radi šli na dopust. Birmanci se pripravljajo na sveto birmo z opravljanjem devetih prvih petkov (od oktobra naprej). 187 Blagoslov kapele in biserna poroka v Gornjih Črncih 4. 3. - Postni govori pred križevim potom bodo o birmancih, njihovih starših in botrih. Prva postna pobožnost je bila lepo obiskana (birmanci, starši). 17. , 18., 19. 3. - Tridnevnico ob farnem prazniku je vodil pater Stanko Matjašec. Govoril je o zakramentih uvajanja: krst, birma, sveto obhajilo. 27. 5. - Pred štirinajstimi dnevi je bila blagoslovljena obnovljena kapela pri Romih v Gornjih Črncih. Kapela je bila postavljena na Baranjevem zemljišču 1909. Ob tej priliki je bila tudi biserna poroka Vencenca in Vilme Baranja, ki sta bila rojena 1904 in poročena 1926 na Pertoči. Navzoč je bil tudi novinar in fotografi. Tudi danes, ko je bilo prvo sveto obhajilo, je bilo veliko fotografov, tudi s kasetofoni. 31. 5. -Birmanci so radi prihajali k šmarnicam; pa tudi drugi otroci. V Domajincih, Korovcih, pa tudi v Gornjih Črncih se verniki zbirajo k šmarnicam pri kapelah. 6. 7. - Začetek devetdnevnice pred sveto birmo. 12. 7. - Srečanje birmancev in staršev ter botrov s škofom birmovalcem dr. Krambergerjem. Sveto mašo smo imeli tudi v Lemerju za tiste birmance; potem pa je škof blagoslovil privatno - hišno - kapelo Albertu Reniču iz Zenkovec. Srečanja s Pastoralnim župnijskim svetom in škofom se je udeležilo tudi nekaj predstavnikov krajevne skupnosti. 188 Birma 15. julija 15. 7. - Slovesnost svete birme je bila izredno lepa. Bogato okrašena cerkev petje pod vodstvom p. Pashala Prša in nagovori so bili samo zunanji okvirji za bogato vsebino svete birme in škofovega govora. Prišlo je veliko fotografov - celo iz Maribora in Krškega. Med najbolj častitljivimi je bil gospod Franc Bračko z ženo iz Radenec Letos poteka že 60 let, odkar je fotograf. Vendar še ima kljub temu mirno roko in bistre oči, kar govorijo tudi njegove slike. - Za Stopinje smo izbrali škofov slovesni vhod v cerkev, ko ga je množica vernikov »vzela« v svojo sredino. 28. 7. Romanje na Svete Višarje je bilo zelo lepo. 18. 8. - Romanje v Polhov Gradec in Novo Štifto ter proti Kočevju. V Polhovem Gradcu nas je ljubeznivo sprejel župnik Dani Kaštrun, bogato postregel pa v svoji gostilni naš domačin Anton Vogrinčič z družino. To je nekaj povzetkov iz »Kronike cankovske župnije«. Omenimo naj še samo da je tudi v tem letu bilo nekaj zlatih porok in tudi drugih dogodkov. Zlate poroke so imeli Ida in Verner Pitz iz Topolovec, Marija in Jožef Pavlinjek iz Domajinec ter Marija in Jožef Geder, tudi iz Domajinec. Žal se je letos na našem ozemlju zgodilo nekaj prometnih nesreč; ena je bila s smrtnim izidom. V njej se je 5. junija smrtno ponesrečil Alojz Benko iz Domajinec v Cankovskem bregu. ČRENSOVCI - Na drugem oboku v notranjščini črensovske cerkve je do leta 1956 bil napis v madžarščini: TEMELJNI KAMEN TEJ CERKVI JE BIL POLOŽEN 1857 - DOZIDANA IN POSVEČENA V LETU 1860. Letos jeseni poteka torej 130 let, ko je po naporni, tri leta trajajoči gradnji, bila v glavnem nared za bogoslužje. Opeko za novo cerkev so farani naredili sami. Še danes so v večini vasi ostanki nekdaj 189 obsežnih jam, ki so v tistih letih bile nekake vaške opekarne. Na Gornji Bistrici npr. ima jama še danes ime »Ciglence«. Dolga leta so te nekdanje »opekarne« služile za odlagališča najrazličnejših odpadkov (ponekod še danes) kar najbrž ni popolnoma v skladu z varstvom naravnega okolja. Iz stare cerkvice so pred 130 leti prenesli vse tri oltarje in drugo opremo. Cerkev je eno jesenskih nedelj posvetil takratni sombotelski škof Szenczy Ferenc. Ne smemo prezreti, da so ti kraji takrat (in vse do nastanka stare Jugoslavije!) bili v upravi škofov v Sombotelu. Črensovska župnija je ob dograditvi nove cerkve štela 3.347 duš. Priprave na zidavo te cerkve so vodili že prejšnji župniki. Za časa župnika Vendelina Ratkoviča so pričeli cerkev graditi, dokončana pa je bila za župnikovanja Jakoba Sabarja. Ta župnik, odličen govornik, je vodil dušno pastirstvo v tej župniji samo še tri leta - umrl je leta 1863. Da je pred in po posvetitvi nove cerkve kar nekaj dni vladalo v župniji pravo ljudsko veselje, menda ni potrebno posebej naglašati. Seveda pa je bila cerkev takrat le »za silo« urejena. Marsikaj je še manjkalo. Za dokončno »podobo« cerkve in notranjo opremo je mnogo storil dolgoletni črensovski župnik Boltižar Vugrinčič, ki je nasledil pokojnega Sabarja. Iz časa župnikovanja Vugrinčiča so tudi orgle, ki jih ob 130 letnici cerkve obnavljamo. V tistem času še ni bilo obvezno vodenje župnijske kronike kot je sedaj (ob vsaki vizitaciji jo moramo z ostalimi župnijskimi knjigami predložiti v pregled in podpis!), zato tudi nismo mogli točno vedeti, kdaj so bile narejene črensovske orgle, ki so že od leta 1958 neuporabne. Ko je letos spomladi Škofijska orglarska delavnica začela naše orgle obnavljati, smo na notranji strani orgelske omare (na ženski strani) odkrili tri napise in sicer v nemškem jeziku. Navajam jih v izvirniku hkrati s prevodom. Prvi napis se glasi: Gebaut im Jahre 1880 unter der Leitung vom Hochwiirden Herm Pfarrer Boltižar Vugrinčič (zgrajene leta 1880 pod vodstvom prečastitega gospoda župnika Boltižara Vugrinčiča). Drugi napis nam pove, kdo je bil graditelj teh orgel, glasi pa se: Gebaut von Mihael Krainc, Marburg 1880 (izdelal jih je Mihael Krainc, Maribor 1880). Tretji napis pa nam ohranja ime še enega orglarskega mojstra, ki je bil ali škofijski kolaudator ali pa je prišel iz zanimanja na ogled novih orgel. Izvirnik napisa se glasi: Ratkel Dominik, da gewesen am 7. Juli 1880 (Ratkel Dominik, bil tukaj 7. julija 1880). Sedaj je čisto jasno, da so orgle stare letos 110 let, da jih je izdelal orglarski mojster Mihael Krainc iz Maribora, in da jih je 20 let po posvetitvi te cerkve dal narediti župnik Vugrinčič. Skoraj gotovo je, da življenjska raven takratnih črensovskih faranov (in sploh prekmurskega prebivalstva) še zdaleč ni dosegala današnje. In vendar so zbrali potrebna sredstva za tako drag instrument kot so orgle. In to za nove orgle! Smemo jih občudovati, ker čutimo, kako težko je danes zbrati sredstva za popravilo istega inštrumenta, zgrajenega pred več kot sto leti! Ob stotrideseti obletnici posvetitve naše župnijske cerkve smo imeli tudi novo mašo, ki jo je daroval salezijanec Štefan Krampač iz Gornje Bistrice. Novomašnik Štefan je bil rojen v Avstraliji in je živel tam s svojimi starši do šestega leta starosti. Po smrti stare matere so se vrnili domov na Gornjo Bistrico. V začetku avgusta je v spremstvu p. Bazilija Valentina, ki se je udeležil nove maše na Gornji Bistrici, odpotoval v Avstralijo na obisk rojstnega kraja in krstne cerkve. O novi maši piše ceremonier Franc Plahuta sledeče: Nova maša je praznik vere. V treh zaporednih tednih so vsako soboto in nedeljo bili v župniji navzoči duhovniki gostje. Ob sobotnih večerih so nagovorili mladino, v nedeljo pa celotno občestvo. 190 Sprevod v cerkev Vrhunec duhovne priprave na novo mašo je bila vsekakor udeležba pri duhovniškem posvečenju v mariborski stolnici 29. junija. Novomašnika Štefana Krampača in druge novomašnike je duhovno podpirala skupina petdesetih romarjev iz črensov-ske župnije s svojim duhovnikom, dekanom Francem Tementom. Zanje je to bilo pravo romanje, saj so se po končani slovesnosti napotili na Ptujsko goro. Mladi so novomašnika pričakali pred župnijsko cerkvijo v Črensovcih, kjer sta ga pozdravila tudi dekan - župnik in novomašnikov stric, duhovnik Ignac Kreslin. Nato se je razvil sprevod petdesetih strežnikov na kolesih in treh kočij po črensovski ulici proti Gornji Bistrici. Pri podružnični cerkvi sv. Antona na Gornji Bsitrici je novomašnika sprejelo več tisoč vernikov, ki so mu navdušeno zapeli: Novomašnik, bod’ pozdravljen. Prisrčen sprejem je marsikomu privabil solze v oči. Vodilna misel akademije ob sprejemu je bila: ljubite drug drugega. Naš program je povezoval otroški zbor s pesmimi pod vodstvom odlične pevovodkinje Marije. Sodeloval je tudi domači mešani pevski zbor. » » V nedeljo 15. julija je novomašnik Štefan prosil starše za blagoslov. Poslovil se je od domače hiše. Po slovesu so vsi navzoči pospremili novomašnika do cerkve sv. Antona, kjer je zanje daroval sv. daritev. Novomašnikov pridigar, Tone Ciglar, je spodbujal k večjemu medsebojnemu darovanju: ljubite drug drugega. Pri maši je sodelovala tudi godba na pihala iz Ljubečne pri Celju. Popoldansko slavje se je nadaljevalo na domačem dvorišču v prostrani uti. Navzoče je dva dni navdušeno zabavalo osem nastopajočih skupin s svojimi glasbenimi in recitacijskimi točkami. 191 Novomašnika pozdravlja njegov brat Tone Kot ceremonier se zahvalim vsem, ki so bili vključeni v novomašno slovesnost in duhovno in materialno sodelovali. V prvi vrsti gre zahvala požrtvovalnemu dekanu in župniku Francu Tementu in njegovemu pomočniku Jožetu. Zahvala velja tudi domačinu, novomašnemu pridigarju Tonetu Ciglarju ter Francu Maršiču in Lojzetu Dobravcu. V zahvalo so vključeni vsi sosedje in vaščani Gornje Bistrice ter oba pevska zbora. Franc Plahuta Prav tiste dni pred novo mašo je bila končana nova stolpna ura na gornjebistriški cerkvi. S sodelavci (Mulec itd.) jo je izdelal urarski mojster Ivan Marič. Več o njem je zapisano na drugem mestu. Slučaj je nanesel, da smo imeli letos, ob 130. obletnici posvetitve naše cerkve slovesnost svete birme. Lepo slovesnost je kot zastopnik tedaj obolelega škofa-ordi-narija opravil stolni kanonik msgr. Viljem Pangerl. Zakrament svete birme je prejelo 308 birmank in birmancev. Birma je bila ob lepem vremenu v nedeljo 27. maja. Veseli dogodki so bili tudi obiski naših izseljencev. Iz ZDA so se mudili doma: družina Martina Hozjana (lastnika tvrdke MAH v Chicagu), Marija Rebrica, Katarina Krampač in še kateri. Po romanju v Medugorju, se je zglasila pri sorodnikih tudi Mary Edwards s sinom in svakinjo. Mary je hči lani umrle Gizele Hozianove. Med drugim je urejala zapuščinske zadeve pokojne matere. Pokojna gospa Gizela se je v svojem testamentu spomnila tudi črensovske cerkve; tej je odločila tisoč dolarjev za popravilo naših orgel. Posnemanja vredno dobro delo! Naj jo Bog nagradi za vsa storjena dobra dela! - Iz Kanade so bili doma med drugimi družina Žoldoš (znani 192 slovenski podjetniki v Torontu), dalje družina Smodiš iz Crensovec, družina Hozjan iz Trnja in še nekateri drugi. Žal vedno pogosteje prihajajo iz čezmorskih dežel novice o smrti zdaj tega in zopet drugega rojaka. Tisti, ki so pred desetletji mladi zapuščali domovino, se vedno pogosteje selijo v večno domovino (Dorenčec, Kovač itd.) V Chicagu je umrla Evelina Copot, ki je svoj čas darovala gradbeno parcelo za cerkev na Gornji Bistrici. V Križah na Gorenjskem je končala tek življenja redovnica s. Venceslava Sarjaš. Rodila se je v Žižkih pred 77 leti. Bila je članica Kongregacije Frančiškank Brezmadežne. Med številnimi verniki v domači župniji sta se preselila v večnost dva ugledna moža: Arpad Koveš, gozdarski tehnik in dr. Ignac Horvat, zdravnik - specialist, star komaj 49 let. Koveš se je mnogo trudil za čisto okolje. Bil je mož pokončne drže in je tak ostal tudi v ledenih časih. - Dr. Ignac Horvat je bil nekaj let v salezijanskem malem semenišču. Kot zdravnik je bil odličen kardiolog. On ni poznal izgovora, češ »nisem v službi«, »pokličite dežurnega« itd. Njegovo življenje je bilo precej podobno usmiljenemu Samarijanu. Ostal je samski in se je tako še lažje razdajal drugim. Pokopan je na Gornji Bistrici. Čeprav je imel hišo v Lipovcih, je zelo rad prihajal tudi k božji službi in zakramentom v rojstno župnijo. Poslanec dr. Magdič se je poslovil od stanovskega kolega z zelo toplimi besedami. Pa tudi ostali govorniki. DOBROVNIK V PREKMURJU - Dogodki se vrstijo z nezmanjšano hitrostjo, večkrat nas celo prehitevajo. Ne zaznavamo tega samo v naši župniji, povsod je več ali manj enako. 24. septembra 1989 (na Slomškovo nedeljo) smo blagoslovili znamenje (kapelico) ob cerkvi in župnišču, kjer smo shranili stari dotrajani zvon težak 504 kg. Kapelica je posvečena Žalostni materi božji. Kapelico je blagoslovil naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, sliko-pieta pa ob letošnji birmi, (16. junija 1990), pomožni škof dr. Jožef Smej. Slika je delo akademskega slikarja Jožefa Žela iz Maribora. Popoldne so pa duhovniki zaigrali prijateljsko tekmo v malem nogometu proti Dobrovniku. Bila je atrakcija prve vrste za vse navzoče! Bogoslovci 4. letnika v Dobrovniku 193 Na Martinovo nedeljo (12. novembra 1989) pa so nas obiskali bogoslovci 4. letnika (sošolci bogoslovca Tomislava Šantaka). Sodelovali so pri madžarski božji službi z lepim petjem in liturgičnimi prispevki. Kosilo so imeli na župnišču, piknik in poskušnjo novega vina pri zidanici v dobrovniških goricah. 18. februarja letos pa smo znova imeli slovesnost zlatih porok. Slavljenci so bili: Burmen Ludvik in Bogdan Zlatoporočenci v Dobrovniku Katarina, Bojnec Štefan in Ferincek Marija, Perič Veljko in Toplak Helena, Šoš Emil in Felšb Marjeta, Kovač Jožef in Nagy Marija, Kardoš Koloman in Somi Irena, Gonter Jožef in Palfi Helena, Nagy Jurij in Obran Ana; na sliki so samo nekateri od njih! Bogu hvala za lepo jubilejno doživetje! 16. junija smo imeli praznik svete birme. Birmovalec je bil pomožni škof dr. Jožef Smej. Vseh birmancev pa 75. Župnijske binkošti so bile duhovna obogatitev za celo župnijo. 24. junija smo poromali z enim avtobusom na Svete Višarje. Za vse pa bo ostalo v nepozabnem spominu romanje v Lurd, ki smo ga opravili od 19. do 24. avgusta letos. Naša župnija je napolnila en avtobus. Skupna želja vseh je, da bomo šli še enkrat! DOKLEŽOVJE - Nedelja, 22. julija 1990. Za našo župnijo je bil to dan iskrenega veselja in prisrčne slovesnosti, saj smo v svoji sredi imeli letošnjega zlatomašnika, rojaka, salezijanskega duhovnika g. Štefana Pintariča, ki je v svoji rojstni župniji obhajal svoj duhovniški jubilej. Prišel je iz daljne Švice, da se v domači župniji zahvali Bogu za milost poklica in vse dobro, kar je storil v svojem življenju. Župnija se je za slovesnost pripravila s tridnevnico, ki jo je vodil selzijanec Branko Balažič, dokležovski rojak. Vsa župnija je v pripravi lepo sodelovala. Slavnostni govornik je bil gospod inšpektor Stanislav Hočevar, ki je z izbranimi besedami dal 194 Zlata maša Štefana Pintariča močan poudarek celotni slovesnosti v cerkvi. Še posebej smo bili veseli, da smo imeli v svoji sredi bivšega župnika g. Martina Jurčaka, ki je v pripravi lepo sodeloval. Na koncu svete maše se je gospod zlatomašnik prisrčno zahvalil naprej Bogu, potem pa tudi vsem, ki so pripravili slovesnost zlate maše. Pri sveti maši smo vsi prosili Gospoda, naj nakloni naši župniji in Cerkvi na Slovenskem novih duhovniških in redovniških poklicev, saj še posebej v našem času velja Jezusova beseda: »Žetev je velika, delavcev pa malo, zato prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Sestavni del človeškega življenja pa je tudi trpljenje in preizkušnje. Tako je 12. marca pretresla našo župnijo žalostna novica, da je v prometni nesreči izgubil življenje Ivan Gomboc, star 50 let, ki je zapustil ženo in dva otroka. Bil je po poklicu zidar, vesten in dober delavec. Pogreb je pokazal, kako je bil spoštovan in priljubljen. Tudi 18. maja se je oglasil navček in župniji naznanil, da je Gospodar življenje poklical k sebi dobrega moža in člana cerkvenega pevskega zbora Leopolda Vindiša. V življenju je veliko trpel. Bolezen mu je vzela obe nogi, pa je veliko preizkušnjo prenašal vdano v božjo voljo. V mesecu svetega rožnega venca se vsak dan zbiramo k skupni molitvi in prosimo Marijo, naj še naprej spremlja življenje in delo v župniji in s svojo priprošnjo posreduje pri Sinu, naj blagoslavlja naše delo. 195 DOLENCI - V središču pozornosti je bila v preteklem letu priprava na sveto birmo. Ker ni bilo velikih zunanjih obnovitvenih del, ampak samo redna vzdrževalna dela in urejanje okolice, posebno okrog župnišča in cerkve - bile so namreč zasejane zelenice in asfaltirano parkirišče, je bilo življenje usmerjeno na duhovno pripravo že od začetka šolskega leta. Slovesnost prvega svetega obhajila, zakrament svete birme, izpoved vere, vizitacija in skušnja otrok pa so dogodki, ki se globoko vtisnejo v dušo predvsem mladega človeka, in ki naj bi pustili posledice za rast v veri. Zakrament svete birme je podelil škof Jože Smej v soboto 23. junija ob somaševanju dekanijskih duhovnikov enaindvajsetim birmancem. Za to župnijsko slovesnost smo Birma v Dolencih se dalj časa pripravljali, tako notranje z devetdnevnico kot organizacijsko. Tudi prizadevni člani Ž.P.S. so s svojim delom pripomogli, da je ta dan uspel v zadovoljstvo vseh. Bog daj, da bi sadovi tega zakramenta in darovi Svetega Duha bili vidni v krščanskem življenju župnije. Zakrament prvega svetega obhajila je sprejelo 9 prvoobhajancev, kar je za to malo župnijo lepo število. Kot vsako leto, je tudi letos »proščenje« pri kapeli v Budincih privabilo kljub hladnemu vremenu na ta idiličen kos slovenske domovine v nedeljo, 16. septembra, lepo število župljanov, tudi od drugod k čaščenju Žalostne matere Božje. Ob ubranem 196 Prvoobhajanci v Dolencih petju župnijskega pevskega zbora in ob spodbudnih besedah sosednega župnika p. Matjašeca smo poživili vero v priprošnjo naše nebeške matere Marije - Sedem žalosti. V nedeljo 13. maja popoldne smo se udeležili nastopa cerkvenih pevskih zborov Pomurja na Kobilju, na katerega so se naši pevci pod vodstvom organista Jožeka Slavičeka zavzeto pripravljali. GORNJA RADGONA - Upokojeni župnik msgr. Franc Puncer se je najprej naselil v Lomanoših, nato pa v Gornji Radgoni na Šlemingerjevem bregu 8. Z bogatimi pastoralnimi in življenjskimi iskušnjami se še naprej velikodušno daruje za tiste, ki jih je 44 let vodil po poti življenja. V tem letu smo se predvsem posvetili obnovi notranjosti župnijskega doma. Dela smo opravili pod vodstvom arhitekta Aleksandra Šmidlehnerja ter požrtvovalnim delom kaplana Ivana Kranjca ter soseda Jožeta Sarjaša. Odstranili smo stare pode in položili estrihe ali nove pode, zamenjali vsa vrata v spodnji etaži in električno inštalacijo. Na novo siho opremili pisarno, jedilnico, kuhinjo, delno opremili tudi stanovanjske prostore, v delu pa je še mladinska soba. Večina vernikov je podprla to delo s finančnimi sredstvi, ki smo jih zbirali v ta namen. Pri vseh delih so se enkratno odrezali razni mojstri iz župnije. Vsem skupaj in vsakemu posebej iskreni Bog plačaj. Prav tako vsem delavcem in dobrim gospodinjam, ki so prinesle raznih dobrot v župnišče. Prav tako iskrena hvala krajevni skupnosti za vsestransko razumevanje in pomoč. Naj bo župnijski dom naš skupni dom, kjer se bomo vsi skupaj prijetno počutili. Dvajsetega maja je 87 mladih iz župnije prvič prejelo Jezusa v kruhu življenja. Mlade je zavzeto in požrtvovalno pripravljala na to slovesnost katehistinja Minka 197 Prvoobhajanci v Gornji Radogni Hafner iz Apač. To je bil dan, ki bo ostal otrokom, njihovim staršem in vsej župniji nepozaben. 29. aprila je 191 mladih bilo potrjenih v sveti veri. Že v pripravi so se birmanci in starši srečali s škofom birmovalcem in rojakom dr. Trstenjakom. Oba sta poudarjala veliko vlogo, ki jo imajo pri vzgoji starši in botri, ki morajo biti vzgledni kristjani. Zakrament birme je podelil škof ordinarij. Tretjega junija je 82 osmošolcev slovesno izpovedalo vero pred župnijskim občestvom in zagotovilo, da hočejo tudi naprej biti dejavni člani katoliške cerkve. V tem letu so bili mladi vsestransko zelo aktivni. Radi so sodelovali pri bogoslužju in mladinskem zboru. Udeležili so se srečanja mladih v Stični, kar 54 jih je bilo in si nazaj grede ogledali pasijon v Laškem. Duhovnih vaj, ki jih je vodil p. Markelj, se je udeležilo 17 mladih. Počitniške duhovne obnove, ki jo je vodil Lojze Kozar ml, pa 24 mladih. Duhovne vaje so bile pri Svetem križu nad Belimi vodami. Mladi so se udeležili tudi sklepnega molitvenega srečanja v Lendavi, kamor so odrinili s kolesi. Ob sklepu počitnic pa je kar 34 mladih pod vodstvom planinskega vodiča Vlada Ficka stopilo na vrh Triglava. Prav tako so se čez leto v lepem številu udeleževali mladinskih srečanj v Gornji Radgoni in na Ščavnici. Vsa ta srečanja so utrjevala medsebojno prijateljstvo in na prvo mesto postavljala Jezusa Kristusa, ki naj bi jim bil pot, resnica in življenje. 198 Gornjeradgonska mladina na Triglavu Predzakonski tečaj je letos obiskovalo 50 mladih. Tečaj je vsako drugo leto. Poleg drugih predavateljev je na vprašanja mladih odgovarjal rojak dr. Trstenjak. 13. 5. so nedeljsko bogoslužje popestrili mladi pevci iz Tišine, Turnišča in Gornje Radgone pod vodstvom p. Prša iz Martjanec. Drugega junija so v naši župniji imeli duhovno obnovo mariborski semeniščniki z ravnateljem Milanom Gosakom in prefektom Jožetom Vrbaničem. Po duhovnem delu smo se zbrali na domu našega semeniščnika Vilija Kavčiča. Prijetno je bilo. Desetega julija je v krogu svojih domačih obhajal zlato mašo naš rojak Franček Fekonja, župnik v Kramsachu na Tirolskem. Ob tem jubileju mu je njegov škof izročil častno odlikovanje monsignorja. Biserni da sta si 24. februarja v krogu otrok, vnukov in pravnukov izrekla Ivan in Antonija Vajs. Redni obisk nedeljske maše in prejemanje sv. obhajila sta še danes temelj njunega skupnega življenja. Znana Ameriška skupina CELEBRANT SINGERS je nastopila pri nas v ponedeljek 16. 7. pri večerni maši. Kljub delavniku je bila cerkev polna. Zanimiva pričevanja, pesem, molitev in povabilo k življenju v miru, ljubezni in prijateljstvu je obogatilo vse navzoče. Letos smo poromali v Stično in Pleterje, skupno z verniki iz Tišine v Medugorje in že tradicionalno na Ptujsko goro. Tudi romanja naj bi v nas vzbudila zavest, da pripadamo domači cerkvi in z veseljem skrbimo tudi za njen duhovni napredek. V tem letu so Hamlerjevi iz Orehovskega vrha lepo obnovili križ. Lepa in prisrčna slovesnost, ki so jo priredili domači ob blagoslovitvi, je bila na dan prvega svetega obhajila, ko je njihov sin prvič pristopil k angelski mizi. 199 Desetletja dolgo je Vlado Trdina iz Gornje Radgone vodil moški cerkveni zbor. Z veseljem je zahajal v župnijsko cerkev še posebej v času šmarnic, ko je prepeval Marijine pesmi. Pri skupni vaji na cerkvenem koru je 20. februarja zastalo njegovo plemenito srce in za vedno utihnil njegov glas. Nepregledna množica ga je 22. 2. pospremila. Naj počiva v miru in svojemu Stvarniku naj prepeva z zbori angelov. GRAD - Redno pastoralno delo v župniji poživljajo še nekateri dogodki, ki skušajo poglabljati versko življenje v župniji. Že od leta 1986 je v župniji dekanijsko srečanje liturgičnih sodelavk (ministrantke, bralke beril, pevke psalmov...), ki ga vodijo sestre sv. Križa iz Male Loke. Tako se je v teh letih zvrstilo 130 sodelavk na teh srečanjih, ki so po možnosti zadnjo soboto v avgustu (pred koncem poletnih počitnic). Leta 1989 je bilo 25 deklet iz petih župnij; 1990 leta pa 23 deklet iz petih župnij naše dekanije. Vsa leta so poskrbele za duhovno poglobitev deklet s. Terezija Žerdin in s. Mirjam Ferčak, za telesno okrepitev pa s. Jerneja Kranjec. Župnijski praznik - »molba oltarnega Svestva« je na god Simona in Juda Tadeja, apostola (28. oktober). Na ta dan (1989 leta) je nudil duhovno pomoč Marjan Fesel, kaplan na Tišini. Razen rednih veroučnih srečanj v veroučnem šolskem letu 1989/90 je bila redno vsak mesec tudi maša z otroki, ko so na poseben način sodelovali pri oblikovanju maše veroukarji. Verouk je bil samo v veroučni učilnici pri Gradu in v »Vukovi kapeli« v Vidoncih. Zaradi premalega števila veroukarjev v Motovilcih, se je ta skupina pridružila grački skupini. Skupaj z mladinci so veroukarji pripravili božičnico. Za to priložnost so bile jaslice postavljene na desni strani prezbiterija, da so lahko »angeli« s pesmijo na ustih prinesli malega Jezusa »skozi nebeška vrata« in ga položili v jaslice. Da je zares bil Božič (1989) dela prost dan - praznik prvič od začetka petdesetih let, se je poznalo tudi pri večjem obisku, posebno še mladih pri polnočnici. Ponovili so božičnico tudi na novo leto. Tudi za materinski dan (25. 3. 1990) so se veroukarji posebej spomnili svojih staršev ob sodelovanju pri daritvi sv. maše. Slovesnost prvega sv. obhajila (binkošti - 3. 6. 1990), ko je 33 veroukarjev prvič prejelo Jezusa v sv. Rešnjem telesu, je bila prisrčna. Na praznik Sv. Trojice (10. 6. 1990) so se pri drugi sv. maši zbrali osmošolci in kot je v uvodu dejala osmošolka Lidija, da se »skupaj poslovimo od brezskrbnega otroštva in stopimo na pot odraslosti...« In svoje misli je zaokrožila: »Zbirali se bomo tudi pred oltarjem gračke cerkve, včasih v zahvalo, včasih s prošnjo, naj nam Marija Vnebovzeta kaže luč v nadaljnjem življenju...« Za »velko mešo« 1990 je vodil slavnost p. Štefan Balažič, OFM Cap., župnik v Martjancih. Že na predvečer se je pri daritvi sv. maše zbralo lepo število domačih vernikov. Nedelja pred praznikom (12. 8. 1990) je imela spokorni značaj - »velika spoved«, ko so sosedje - štirje tuji spovedniki - pomagali spovedovati, da so spovedniki na sam praznik bili na razpolago tudi romarjem, ki so prišli od drugod. Razen p. Štefana sta na sam praznik bila v spovednici tudi g. Alojzij Gabor, župnik v pokoju pri sv. Juriju ter Martin Horvat, izseljeniški duhovnik v Berlinu, doma z Hotize. Za glavno - romarsko mašo sta bila v pomoč še sosednja gospoda - iz Kuzme in Nedele. Tudi v tem letu so prišla na vrsto nekatera obnovitvena in vzdrževalna dela: V decembru 1989 je bil po načrtih ing. Jožeta Kregarja iz Ljubljane ter v izvedbi mizarja Antona Fujsa iz Motovilec 53 montiran v cerkvi vetrolov pri ženskih vratih. 200 Že spomladi 1990 so vaščani Motovilec prekrili domačo kapelo, pred praznikom Srca Jezusovega (22. 6. 1990) prekrili zvonik :kapele z bakreno pločevino. Kleparsko delo na zvoniku je prevzel Ludvik Šinko iz Skakovec. Denarna sredstva so zbrali domačini sami. Vso pohvalo in zahvalo si zaslužijo vsi, ki jim je kapela pri srcu! V juniju 1990 se je uredil prostor v zvoniku župnijske cerkve, ki bo služil za shranjevanje cerkvenih potrebščin. Zidarska dela je opravil Janez Gomboc, zidarstvo in fasaderstvo, Otovci 8, s svojimi delavci. Prav tako je isti mojster s svojimi delavci nadaljeval delo pri vzdrževanju župnišča. Vsa prizadevanja v duhovnem in materialnem napredku naj spremlja božje varstvo in Marijina priprošnja. HOTIZA - Ves čas, vsak trenutek je v božjih rokah. Človeku je podarjeno življenje, da ga bogati z dobrimi deli. A ne sam, ampak v skupnosti, v občestvu. Kakšen je trenutek, je čas v občestvu, v verskem življenju hotiške župnije? K verouku hodijo 104 otroci, in le trije, štirje ne obiskujejo veroučnih srečanj. V prostem času smo ob nedeljah poleg rednih evharističnih srečanj opravljali pobožnost križevega pota. Birmanci pa so vodili, napovedovali postaje Gospodovega trpljenja. Pred veliko nočjo smo opravili velikonočno spoved. Opravilo jo je okrog 550 od 700 odraslih vernikov. Na samo veliko noč je 490 vernikov pristopilo k svetemu obhajilu. Šmarnična pobožnost je bila dobro obiskana. Šolarji so namreč barvali in lepili podobo Ptujske božje Matere. Prvikrat pa je sprejelo Jezusa v svoja srca 12 naših mladih vernikov. Lepo okrašena cerkev je privabila množico vernikov, ki so vzajemno sodelovali. 27. maja je bila slovesnost svete birme. Zakrament je sprejelo 43 hotiških otrok. Namesto obolelega škofa ordinarija je birmoval stolni kanonik Viljem Pangerl. Lep, množičen obisk, prijetno birmansko slavje in vzgledno sodelovanje. Somaševali so: kanonik Pangerl, polanski župnik Kodila, lendavski kaplan Ferencek in domači župnik. Pogostitve pa so se udeležili sobratje, sosednji župniki in kaplani. Že dalje časa smo načrtovali obnovo cerkvene strehe in zunanjosti cerkve. Po dogovarjanju smo se lotili obnove. Dotrajano strešno kritino, sivi eternit, smo zamenjali z rjavim eternitom. Spomeniško varstvo iz Maribora je sicer svetovalo bobrovec, a je bilo za naše denarne zmožnosti preveč in še ostrešje ne bi bilo varno in bi ne vzdržalo. Tudi streho zvonika smo prekrili z bakreno pločevino. Prav tako smo iz bakrene pločevine naredili nove žlebove. Bakra se je uporabilo okrog 90 m2, ali 450 kilogramov. Velikodušno nam je priskočil na pomoč škofijski ekonom Mirko Krašovec in nam je nabavil bakreno pločevino po znosni, nižji ceni. 201 Obnova hotiške cerkve Vsa dela je vodil inženir Stjepan Sakač, nadzornik je bil naš zidarski mojster Franc Šumenjak. Tesarska dela je opravil tesarski mojster Anton Ščernjavič s sodelavci. Kleparska dela je opravil klepar Zlatko Kovačič, doma v Murskem Središču, s sodelavci. Ves čas obnove so pri delu sodelovali verniki. Vsa dela so trajala dobra dva tedna, prepleskali smo tudi zvonik in pročelje. V bližnji bodočnosti pa bomo prepleskali vso zunanjost cerkve. Ves čas se je pripravljala hrana za delavce v župnišču. Za njo je skrbela kuharica Cecilija Kerčmar. Delavci so bili zadovoljni s postrežbo. Stroški! Bruto stroškov je bilo 206.000,00. Tako smo morali določiti približno vsoto, prispevek na hišno številko. Vsaka hiša je darovala, prispevala po 750,00. Vabilu se je odzvalo in darovalo 188 hiš, od 200 kolikor jih šteje hotiška župnija. Nekaj denarja so darovali tudi izseljenci, ki živijo v Kanadi, potem izseljeniški duhovnik, rojak Martin Horvat in farani iz sosednjih vasi v lendavski župniji. Končno nam je uspelo zbrati dovolj denarja in poravnati vse račune. Poleg del pri obnovi cerkve, smo obnovili tudi ograjo pri župnišču. Ves material je daroval lastnik betonarne, domačin Vinci Balažič, a les je prispeval mizar Štefan Kolarič. Vsakokrat pretrese majhno župnijo nenadna smrt mladega človeka. Tako je 15. marca umrl vodovodni inštalater Jože Ftičar, ki je bil rojen 9. aprila 1960 leta in še ni dopolnil 30 let. Zapustil je dva majhna otroka. Množično poslednje slovo je pokazalo, kako kristjani sočustvujemo in bližnjemu stojimo ob strani. 202 KANČEVCI - Župnija Sv. Benedikta v Kančevcih, ki je bila nekaj časa v soupravi Martjanec in Murske Sobote ter enoletnem vodenju župnije p. Štefana Balažiča, je 23. 7. 1989 dobila spet rednega župnika in sicer p. Stanka Matjašeca. Ker v Kančevcih šele nastaja novo župnišče, biva s sobratoma p. Štefanom in p. Pashalom v župnišču v Martjancih, kjer opravlja tudi službo predstojnika martjanske skupnosti. 20. 8. 1989 smo imeli v Andrejcih že tradicionalno ekumensko srečanje. Najprej je bila sv. maša, po maši pa skupno besedno bogoslužje, ki sta ga vodila evangeličanski pastor iz Puconec g. Evgen Balažič in domači župnik p. Stanko. Po besednem bogoslužju v kapeli smo blagoslovili nov križ na pokopališču. Blagoslovu križa se je pridružil tudi p. Štefan Balažič, ž. upr. v Martjancih. Skupnega srečanja se je udeležilo lepo število vernikov obeh cerkva. N^kaj mladih iz naše župnije se je udeležilo srečanja mladine v Stični 23. 9. Ker spomladi lansko leto ni bilo prvega sv. obhajila, smo imeli prvo obhajilo v mesecu rožnega venca in sicer 8. 10. v Kančevcih in 29. 10. v Prosenjakovcih. Kot je bilo zapisano že v lanskih Stopinjah, smo začeli v avgustu 1989 z gradnjo Prvo obhajilo v Kančevcih Duhovnega centra z župniščem. 19. novembra 1989 je mariborski ordinarij dr. Franc Kramberger blagoslovil temeljni kamen. Kljub nekoliko hladnemu jesenskemu vremenu se je zbralo veliko vernikov iz domače in drugih pomurskih župnij. S svojo dobroto in gostoljubnostjo so se izkazali domači verniki. V listini, ki smo jo vzidali v temelje je zapisano: »Danes, 19. novembra 1989, v letu, ko mariborska škofija praznuje 130-letnico prenosa škofijskega sedeža v Maribor in v času Slomškovega triletja, je škof ordinarij dr. Franc Kramberger, ob navzočnosti duhovnikov pomurskega pastoralnega področja, bratov slovenske kapucinske province ter lepega števila vernikov blagoslovil temeljni kamen za novo župnišče z duhovnim centrom v Kančevcih. 203 Kančevci ležijo v severovzhodnem delu Socialistične republike Slovenije, ki je ena izmed šestih jugoslovanskih republik. Predsednik predsedstva SFR Jugoslavije je dr. Janez Drnovšek. Vrhovni pastir katoliške Cerkve je papež Janez Pavel II., po narodnosti Poljak. Mariborska škofija ima še pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja in naslovnega škofa dr. Vekoslava Grmiča. Provincial slovenskih kapucinov je p. Donat Kranjec. Dekan soboške dekanije je Martin Poredoš, župnik v Bakovcih. Župnik v Kančevcih je p. Stanko Matjašec. Gradnjo vodi p. Štefan Balažič, župnijski upravitelj v Martjancih. Razen zadnjih dveh v Martjancih stanuje še p. Pashal Prša. Načrt za župnišče z duhovnim centrom je izdelal dipl. ing. arh. Jože Kovač iz Ljubljane ob sodelovanju dipl. ing. str. Slavka Kobala, dipl. ing. arh. Vladimirja Likarja in dipl. ing. gr. Vojka Mlakarja. Izvajalec gradbenih del je SGP »Pomurje« M. Sobota. Izvajalec instalacijskih del pa je IMP - Blisk M. Sobota. Nadzorni organ je dipl. ing. str. Gomboc Milan in dipl. ing. gr. Marič Stanislav.« Adventni čas nas je vabil k poglobitvi vere, k molitvi, branju svetega pisma in seveda k bolj pogostnemu obisku maše. Da bi lahko čimveč vernikov doživelo lepoto božične noči, smo imeli polnočne maše v Kančevcih, Selu in Andrejcih. K mašam so prišli tudi evangeličani. Z dovoljenjem MSNZ M. Sobota smo imeli v mesecu marcu v vseh 21 vaseh župnije posebno akcijo zbiranja denarnih sredstev za novo župnišče. Da je v skupnosti moč, je pokazal odziv na našo prošnjo. Darovale so vse družine v župniji, tudi evangeličanske. V mesecu maju smo poromali v znano božjepotno Marijino cerkev v Novi Štifti na Dolenjskem. Ustavili smo se tudi v novi cerkvi Sv. Duha v Celju. Ogledali pa smo si tudi kartuzijo Pleterje. Veroučno leto smo zaključili 17. 6., ko je pet osmošolcev tudi izpovedalo svojo vero. Čas pred počitnicami in dopusti pa smo zaključili s praznovanjem župnijskega zavetnika sv. Benedikta. Somaševanje z več kot dvajsetimi duhovniki Pomurja je v nedeljo popoldne 8. 7. 1990 vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Ob tej priložnosti je g. škof opravil zahvalno molitev za do tedaj opravljeno delo pri gradnji duhovnega centra z župniščem. Zelo dober obisk vernikov pomurskih župnij je pokazal, da želimo skupaj'’graditi duhovni center, ki nas bo med seboj povezal v živo skupnost - živo občestvo. KAPELA - Poleg navadnega dela na vsaki župniji pri nas izstopata dva dogodka: sv. birma 105 mladih kristjanov, ki jih je g. ordinarij potrdil v veri in posvetil za Kristusove apostole, ter prvo obhajilo 40 otrok. Priprava je bila dolga in temeljita. Večina staršev je dobro sodelovala. Verouk obiskuje večina otrok. Z obiskom je nekaj težav, zaradi razsežnosti župnije, saj nekateri otroci imajo kar 6 ali še več km do doma. Nekaj težav smo imeli tudi zaradi urnikov v šoli. Vsekakor večina otrok in precej staršev lepo sodeluje. Sv. Miklavž je otrokom prinesel darila in svarila. Sprejeli smo ga zelo slovesno z delno uprizoritvijo operete »Miklavž prihaja«. Božično polnočnico je odlično pripravila mladina. Obisk je bil izreden. Skupina mladih se je tudi udeležila srečanja v Stični. Velikonočni prazniki, trojno žegnanje in drugi večji prazniki so bili slovesni in skrbno pripravljeni z zelo lepo okrašeno cerkvijo, množično udeležbo vernikov, romarjev ter številnim prejemanjem sv. zakramentov. Bolnikom smo posvetili posebno skrb, da se ne bi čutili odrinjene, ampak da bi razumeli dragocenost njihovega trpljenja in molitev, združenih s Kristusom. Saj s tem bogatijo našo skupnost in celotno Cerkev. Vse bolnike obiščemo pred božičem 204 in veliko nočjo, mnogi pa prejmejo sv. obhajilo vsak prvi petek, nekateri pa tudi vsako soboto. Dvakrat na leto jih zberemo v:cerkvi in jim priredimo poleg verskega, tudi lep družinski praznik. Posebno pohvalo zaslužijo pevci, ki vsako nedeljo pojejo pri obeh mašah, kakor tudi vsi številni verniki, ki radi priskočijo na pomoč, ko gre za njihovo ljubljeno cerkev ali župnijo. Šmarnice je obiskovalo veliko otrok, tako v farni cerkvi, kot v Hrastju Moti, kjer imamo nedeljsko mašo vsako soboto zvečer. Tamkajšnji otroci so med šmarnicami zbrali lepo vsoto za misijone. Ta denar smo izročili Ignaciju Ozmecu, dolgoletnemu misijonarju v Dominikanski republiki, kjer vlada velika revščina. Letos, 22. septembra je praznoval zlato mašo in to kar na bolniškem vozičku, na katerega je priklenjen že nekaj let. Misijonar se darovalcem zelo prisrčno zahvaljuje. Letos smo romali na Ptujsko goro, k Mariji Bistrički in v Mariazell. Kar se tiče gospodarstva smo letos skoraj v celoti odplačali dolgove zaradi obnove župnijske cerkve. Dom za duhovna srečanja je pod streho, vendar čaka na dobrotnike, da ga lahko dovršimo in opremimo. V Očeslavcih smo obnovili križ in znamenje, ki ga je mojstrsko preslikal salezijanski sobrat Ciril Jerič. Kapelica na Melanjskem vrhu pa je ravno tako bila z izredno strokovnostjo preslikana. Obema slikarjema in vsem darovalcem, ki so za kritje stroškov prispevali, Bog plačaj in prisrčna zahvala. Na pokopališču smo obnovili grobove duhovnikov, kot znamenje hvaležnosti za njihovo veliko delo v prid naše skupnosti. Zunanja razsvetljava cerkve, ki je obljubljena, pa čaka na boljše čase. KOBILJE - Že začetek leta je bil razgiban v naši župniji. V januarju smo ustanovili gradbeni odbor, ki bi naj uresničil dolgoletne želje Kobiljančanov, da bi kraju, kjer je na hribu Svetega Martina nekoč stala stara župnijska cerkev, postavili kapelo. Za predsednika odbora je bil izvoljen Gjerek Gusti, št. 41. Delo za izdelavo načrtov smo poverili ing. Schmidlehnerju iz Sobote. Žal pa do uresničitve tega projekta ni prišlo. Arhitekt je odpovedal sodelovanje. In morali smo poiskati drugega projektanta in dobili smo ga v mesecu marcu in sicer ing. arch. Jožeta Kovača, ki je tudi projektiral dom v Kančevcih pri Svetem Benediktu. Dobri trije meseci so potekli, preden smo uspeli dobiti vsa soglasja, predvsem zaradi arheološkega najdišča. Ko so bili načrti gotovi in dokumentacija pripravljena, smo takoj začeli z delom. 13. avgusta so domači delavci zasadili lopate za temelje. Naslednji dan so že temelji bili zabetonirani. Zemljišče in temelje smo blagoslovili 19. VIII., na Rokovo nedeljo, ko je pri nas tudi nedelja posvetitve župnijske cerkve. Temeljno listino je prebral predsednik gradbenega odbora. Zazidal pa jo je ključar Gusti Seršen. Ljudstvo je pri maši izredno lepo sodelovalo, saj je bilo tudi izredno lepo vreme. Proti koncu avgusta smo nadaljevali z delom pri kapeli. 13. V. smo imeli na Kobilju nad vse uspelo srečanje pevskih zborov soboške in lendavske dekanije. Sodelovalo je deset zborov. Najprej je vsak nastopil z dvema pesmima. Na koncu pa so vsi zbori zapeli 3 Marijine pesmi. Pevce je vodil beltinski organist Maroša. Večino pevcev smo postavili na za to priliko poseben pripravljen oder v prezbiteriju. Odziv pri ljudeh je bil nad pričakovanji. Vztrajali so dolgi dve uri, do konca programa. 16. VI. smo imeli birmo, ki jo je prejelo 25 otrok. Birmovalec je bil pomožni škof dr. Jožef Smej. 205 Blagoslovitev temeljev nove kapele 30. VI. smo dobili dolgo zaželeni telefonski priključek. 5. VIII. smo obhajali 20. obletnico zborovskega pevskega delovanja. Ob tej priliki nas je obiskal škof dr. Franc Kramberger in je po maši blagoslovil obnovljeni glavni oltar, ki ga je nad vse skrbno obnovil Novak Giinter iz Bistrice ob Dravi v Avstriji, ki ima iz Kobilja ženo in je že dolgo želel domači cerkvi svoje žene narediti nekaj posebno lepega. 11. VIII. smo poromali na Madžarsko in obudili spomine na preteklost. V Petrovem selu smo obiskali grob našega medvojnega župnika g. Škrapiča. Nato smo nadaljevali pot proti Jaku ter si ogledali znamenito romansko cerkev svetega Jurija in nadaljevali pot do stolnice v Szombathelyu. Od tam smo krenili proti Vasvaru in na Blatno jezero, potem pa proti domu. Vsi smo bili zadovoljni. 1. IX. je nekaj desetin naših ljudi sodelovalo v Ljubljani pri srečanju s p. Tardiffom. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - V novo leto smo prestopili duhovno prenovljeni, saj smo v začetku decembra lansko leto bili deležni sadov svetega misijona. Minilo je točno deset let od velikega praznika, duhovnih vaj celotne župnije. Spodbudne besede p. Tarzicija Kolenka in Frančka Čučka odmevajo vse dni letošnjega, z dogodki bogatega leta. Zadnje dni aprila smo zaključevali dve leti trajajoče delo pri obnovi gospodarskega poslopja. Zaključek, blagoslov novih veroučnih prostorov in podelitev zakramenta svete birme nam je en teden prej, 20. aprila skalila nesreča, ki je naša generacija ne bo pozabila. Zjutraj, tri minute pred osmo je »strela z jasnega« zanetila požar na 51 metrov visokem stolpu, ki je v dveh urah zgorel in padel na tla. Kljub prizadevanju mnogih gasilcev, ni ostalo nič uporabnega. 206 I Križevski goreči stolp v jutru 20. aprila 1990 2. maja, ob podelitvi zakramenta svete birme, je pom. škof Jožef Smej blagoslovil nove učilnice, obenem pa nas je opogumil za delo, ki je bilo pred nami. Že ob gašenju požara nas je prevevala misel, da moramo pred zgodovino opravičiti svoj obstoj. Sklep, da bomo enak stolp ponovno zgradili, je kmalu zaživel. Spoznanje, da je urejena cerkev vsem v ponos, nas spremlja še danes. Znova smo dokazali, da se s skupnimi močmi da vse narediti. Obnovitvena dela je izvedlo PGP Ljutomer, vsa kleparska dela pa sosed Alojz Pajnhart s sodelavci. Ko se danes oziramo nazaj, nas preveva spoznanje, da je šlo za preizkus naše vere, ki smo ga dobro prestali. Vse je izzvenelo kot drugi del misijona. 12. avgusta smo se namesto v župnijski cerkvi zbrali v Bunčanih, kjer smo prisostvovali ponovitvi nove maše salezijanca Petra Štumpfa iz Beltinec. Novomašnik je pred mašo blagoslovil še dva obnovljena križa. Minulo leto nas je večkrat spomnilo na to, kar molimo v očenašu in kar bi naj bilo vsebina našega življenja: Božja pota niso naša pota. Spoznali smo, da vsaka velika stvar zahteva velike žrtve, da pa je sreča ob uspehu toliko večja. S tem prepričanjem smo ohrabreni tudi za prihodnost. KUZMA - Bog v vsakem tabernaklju govori vsem, posebno ponižnim, majhnim, starim, grešnikom, žalostnim: »Pridite k meni vsi... Jaz vas bom poživil.« Tako je tudi nam govoril 17. 9. 1989, ko smo se zbrali stari in mladi okrog prelepe obnovljene kapele sv. Cirila in Metoda v Trdkovi, in jo je blagoslovil pomožni škof Jožef Smej. Župnijski praznik, obletnico posvetitve cerkve 26. 9., je opravil župnik s Pertoče Jožko Vinkovič. 207 Vsako leto je prvo obhajilo lep družinski praznik, na katerega se pripravljajo ne le otroci, ampak tudi starši. Letos je bilo v naši župniji 17 prvoobhajancev. Zaključek veroučnega leta je v posebno veselje veroučencem, ker pride čas brezskrbnih počitnic. Izpoved vere je letos opravilo 10 osmošolcev. Blagoslovitev obnovljene kapele v Trdkovi 13. 8. 1990 nas je obiskal nadškof in metropolit Alojzij Šuštar s škofom Jožefom Smejem. Kot je že to običaj, smo tudi letos poromali na Brezje, prav na obletnico kronanja matere Božje, da smo se priporočili v varstvo Mariji. Tam smo opravili tudi sv. mašo skupaj z drugimi romarji. Nazaj grede smo se ustavili še v Celju, kjer smo si ogledali novo cerkev Sv. Duha, potem v Slov. Goricah pri Sv. Trojici in za konec še v Radencih. Pot je bila dolga, vendar nasičen z božjo hrano smo se okrepljeni vrnili domov. Ker je naša župnija na tromeji, smo se sončno nedeljo 9. 9. 1990 odpravili mladi in po srcu mladi na pohod na Tromejnik, kjer je bilo srečanje treh dežel: Slovenije, Madžarske in Avstrije. Čeprav so bile tri narodnosti, smo še med sabo dobro sporazumevali. LJUTOMER - To leto je bilo v ljutomerski župniji v znamenju 300 letnice našega svetišča - ljutomerske župnijske cerkve. Pred 300 leti je cerkev pogorela in naši predniki so v treh letih zbrali toliko denarja, da so cerkev povečali tako, kakor je danes. Sedanji rod pa naj bi pokazal svojo hvaležnost, svojo vero in pripadnost Cerkvi na ta način, da obnavlja in ohranja to svetišče, da bo dostojen dom za Boga in kristjane. Obnovili smo cerkev znotraj, vse slike in stene. Delo so opravljali domači pleskarji ob pomoči mojstrov iz škofijske restavratorske delavnice po smernicah 208 Zavoda za spomeniško varstvo. Največ dela sta opravila domača pleskarja Drago Ficko in Zvonko Panič. Ko smo obnavljali svetišče, smo predvsem skrbeli za prenovo notranjega človekovega svetišča - človekove duše. Ko smo dočakali »nove čase«, moramo biti novi ljudje in kristjani za današnji čas. Da smo res dočakali nove čase, potrjuje dejstvo, da smo našli »skupni jezik« s Svetom šole in ravnateljem šole v Stročji vasi. V tamkajšnjem šolskem poslopju smo uredili prostore za verouk. Poslopje je bilo nekoč zadružni dom. Stavbo so sčasoma Blagoslovitev veroučnih prostorov v Stročji vasi preuredili v šolo. En del zgradbe pa so »pozabili« urediti. Ta del zgradbe je čakal nas in naše čase, da smo v teh prostorih uredili veroučno učilnico, kabinet in sanitarije. Ljudje dobre volje iz okoliša so radi prisluhnili zamisli župnika, Milana Pihlarja, člana župnijskega sveta, Ivana Trstenjaka, cerkvenega ključarja ter drugih navdušenih vernikov, da je delo steklo. 2. septembra smo blagoslovili te prostore. Bilo je lepo in svečano. Sami sebi smo dokazali, da zmoremo veliko truda in napora s skupnim ciljem: podariti našemu mlademu rodu lepe prostore, ki naj bi bili kakor studenec sredi vasi, kjer si mlad človek odžeja dušo, željno znanja in vere. Iskrena hvala vsem, ki so delali in delo spremljali. Iskrena hvala Krajevni skupnosti za »posluh«, da smo lažje delali in Svetu šole ter ravnatelju za njihovo širino duha in srca. Sedaj se pripravljamo na sveti misijon. Veliko molimo in darujemo trpljenje za blagoslov misijona v naši župniji, ki bo od 8. do 16. decembra. Potrebni smo novih milosti. Potrebni smo novega zagona, kajti večkrat čutimo, da smo utrujeni na zemeljski poti, ko romamo v večno domovino. Program za to leto obletnice cerkve: zunanja osvetlitev cerkve, obnova notranjosti cerkve, Zbornik župnije Sv. Janeza Krstnika, razstava starejših dokumen- 209 Maša v obnovljeni cerkvi tov o župniji in sakralnih predmetov, ki jih župnija ima, smo izpolnili z veliko zavestjo odgovornosti. S srcem smo vse to delali, zato hvala vsem, ki so pomagali. Pri pripravi Zbornika sta veliko žrtvovala Marta in Miran Novak, oba profesorja iz naše župnije. S svojimi prispevki so sodelovali strokovnjaki domačini in rojaki, za kar se jim lepo zahvaljujemo. Tudi razstava je delo Novakovih, Marte in Mirana, ob pomoči magistra Petra Pavla Klasinca iz Maribora in Pokrajinskega arhiva iz Maribora. Hvala za sodelovanje. Zdaj nas še čaka misijon, da bo program izpolnjen. Če nam je Bog pomagal izpeljati ta del programa, zaupamo, da nam bo stal ob strani še naprej. MARKOVCI - V preteklem letu ni bilo izrednih dogodkov v naši župniji. Vsako leto je zelo lep župnijski praznik novi svetek - celodnevno češčenje R.T., ki naj bi bil blagoslov tudi za župnijo. Na dan prvega obhajila, 27. maja, ko so pristopili trije naši drugošolci prvič k obhajilu, je bilo kljub malemu številu zelo prisrčno. Upamo, da jih bo prihodnja leta več. Kot vsako leto smo se tudi letos udeležili ministrantskega srečanja pri Sebeščanu drugega junija. To je nagrada za trud, ki ga imajo, ko si prizadevajo olepšati naše bogoslužje. Iz prijetnega srečanja, popestrenega s kvizom in nogometom, smo se vračali vsi veseli in zadovoljni, kljub deževnemu vremenu. 210 Prvo obhajilo v Markovcih Ob novem letu smo kakor po navadi prisluhnili statistiki, ki je vse prej kot razveseljiva. V letu 1989 je bilo krščenih 5 otrok, poročenih 6 parov, umrlo jih je pa 8. Svetih obhajil smo razdelili 4820. MARTJANCI - Novo pastoralno leto smo začeli s katehetsko nedeljo. Pripravili smo razstavo veroučnih izdelkov, nalog, delovnih zvezkov in kontrolk. Bila je to pisana in zanimiva razstava. V oktobru 1989 je p. Pashal Prša pripravil koncert v naši župnijski cerkvi. Nastopal je župnijski otroški zbor in oktet z ansamblom Mihaela Baranja. Koncert je imel dvojni namen: priprava na misijon in zbiranje prostovoljnih prispevkov za zunanjo razsvetljavo cerkve in zvonika. Največji dogodek preteklega pastoralnega leta je bil gotovo misijon, ki smo ga imeli od 04. do 12. novembra 1989. Misijon sta vodila kapucinska patra Vinko Škafar in Karel Gržan iz Ptuja. Vsak dan smo imeli sveto mašo zjutraj in zvečer in sicer s splošnim govorom. Vsak dan smo imeli srečanje z otroki, ki so v času misijona risali, pisali spise, izdelovali križe, rožne vence, itd. Vsi izdelki so bili razstavljeni. Svoja srečanja so imeli prav tako zakonci in starši, mladi, vdove in vdovci ter starejši neporočeni bolni in ostareli, ministranti in bralci, člani ŽPS in pevci, člani rožnega venca in predšolski otroci. Ker imamo v župniji več kot 100 mešanih zakonskih skupnosti, smo imeli zanje posebno srečanje, pri katerem je sodeloval tudi evangeličanski senior Ludvik Novak iz Murske Sobote. Pri misijonu so sodelovali tudi laiki: zdravnica, zdravnik in nekaj zakonskih parov. Njihovo pričevanje je imelo pomemben delež v misijonski prenovi in odmeva v župniji še danes. 211 Ob koncu misijona si dušni pastirji in misijonarji zastavijo vprašanje: Je misijon uspel ali ne? Uspeh verske poglobitve ne moremo zajeti v statistične podatke, čeprav tudi te imajo svojo govorico. Prepričani smo, da je v času misijona bilo posejanega veliko klenega zrnja, ki bo prinašalo sadove ljubezni, odrešenja, poglobljene vere in lepega življenja. Miklavž je tudi letošnje pastoralno leto obiskal naše najmlajše in jim prinesel slikanico z naslovom Božič očka Martina. Na praznik Jezusovega rojstva smo se resno pripravljali in poglabljali sadove misijona. Pred polnočnico smo imeli božični program, ki je skrivnost učlovečenja želel približati velikemu številu navzočih tako s pesmijo kot z besedo. Nastopal je otroški zbor in oktet s cimbalistom Mihaelom Baranjo. Polnočnico je v celoti snemal radio Murska Sobota in posamezne dele polnočnega bogoslužja vključeval v svoj program na praznik Jezusovega rojstva. Krst, birma, obhajilo odrasle osebe Za nedeljo Svetega pisma smo pripravili razstavo povojnih izdaj Stare in Nove zaveze v slovenščini. Upamo, da smo vsaj deloma dosegli dva cilja, ki smo si ju zastavili, namreč: da bi ljudje Sveto pismo še bolj spoznali ter ga pogosteje brali in po njem živeli. Februarske nedelje so se v naši učilnici gnetli fantje in dekleta, ki so obiskovali tečaj priprave na zakon. Bilo jih je 45. Nekaj jih je bilo od drugod, večina pa iz naše župnije. Ljudje pravijo, da je to bil v Martjancih prvi tečaj priprave na zakon. Ce prvi, gotovo ne zadnji. Za župnijsko romanje smo izbrali tisto Marijino romarsko svetišče in tisti del Slovenije, kjer še nismo bili, tj. Novo Štifto na Dolenjskem. Tjagrede smo si ogledali novo cerkev Svetega Duha v Celju. Po skupni molitvi in petju, prejemu zakramentov in opravljeni sveti maši pri Mariji v Novi Štifti in po kosilu v Novem mestu, smo se 212 napotili proti kartuziji Pleterje. Po ogledu stare cerkve in ob diamontaži o življenju in delovanju kartuzijanov smo bolj spoznali ta kraj molitve, tihote in kulture. Pri srečanju pevskih zborov lendavske in soboške dekanije na Kobilju je sodeloval tudi naš oktet in odpel dve pesmi sam, dve pa skupaj z bakovskim mladinskim zborom. Število letošnjih prvoobhajancev je bilo skoraj trikrat večje kot lansko leto. V pripravo na ta dan niso bili vključeni samo prvoobhajanci temveč tudi njihovi starši, ki so prihajali na posebna srečanja in pogovore. Starši so pomagali čistiti cerkev, poskrbeli za okrasitev in pripravili zajtrk svojim otrokom prvoobhajancem. Tako je bil ta dan še bolj njihov in naš. Devetnajst deklet in fantov je ob zaključku osemletnega verouka pred župnijskim občestvom izpovedalo svojo vero in izrazilo pripravljenost, da ostanejo verni ter povezani s Kristusom po Cerkvi. Bog daj, da bi tako bilo. Že dalj časa smo sanjali o zunanji razsvetljavi cerkve in zvonika ter postavitvi luči ob poti med župniščem in cerkvijo. Sanje so se uresničile. Delo in montažo so opravile pridne roke faranov in vaščanov. Dotrajan in neuporaben strelovod na cerkvenem zvoniku smo zamenjali z novim. Delo je izvedel IMF Blisk iz Murske Sobote. Murskosoboški gasilci so nam velikodušno priskočili na pomoč s svojo 30 metrsko lestvijo, da smo delo lahko opravili brez postavljanja odra. Zato se gasilcem prav iskreno zahvaljujemo. Jezus živi in deluje tudi danes. K sebi vabi mlade in stare ter jim daje čutiti, da je Odrešenik. Ta med nami živeči Jezus je nagovoril mlado dekle in se ji dal spoznati kot od mrtvih vstali do te mere, da je lahko avgusta prejela kar štiri zakramente: sv. krst, birmo, obhajilo in zakon. Bogu hvala. MURSKA SOBOTA - Škof dr. Jožef Smej je 15. oktobra 1989 v Rakičanu, ob cesti Rakičan-Beltinci, blagoslovil obnovljeno starodavno znamenje Marijinega kronanja in obnovljeni Farteljev križ, kjer je bila tudi maša. 12. avgusta letos je še blagoslovil Obnovljeno znamenje v Rakičanu 213 nov pokopališki zvon na rakičanskem pokopališču. Pri vseh teh delih so se domačini zelo izkazali in zaslužijo vso pohvalo. Na cerkvenem zvoniku smo pred božičem zamenjali pločevino, ki jo je odkril veter, prav tako smo še spomladi zamenjali pločevino na južni strani zvonika in opravili še manjša obnovitvena dela pri cerkvi. Obnoviti hočemo tudi naše orgle, zato v ta namen zbiramo tudi potrebna sredstva. Dekanijska knjižnica je dokončno urejena, vendar bolj sameva, ker ni dovolj zanimanja za izposojevanje knjig. Letos smo imeli 165 prvoobhajancev, pri izpovedi vere je bilo 111 osmošolcev. Blagoslovitev Farteljevega križa Na misijonsko nedeljo je bilo pri nas dekanijsko srečanje bolnikov in ostarelih, ki ga je vodil benedički župnik p. Stanko Matjašec. Razveselili smo se obiska misijonarke Bariče Rous iz Beltinec, ki deluje v Zambiji. Ob diapozitivih nam je predstavila svoje delo v misijonih. Naša duhovnika rada obiskujeta bolnike v bolnišnici in v Domu oskrbovancev v Rakičanu, kjer je od meseca maja dalje tudi maša na vsak prvi petek v mesecu. ODRANCI - V začetku veroučnega leta smo dobili v pomoč diakona Andreja Lampreta, ki je prevzel štiri ure verouka, mladinski verouk in ministrante ter vsako drugo nedeljo pridigo. Vsak teden je prinesel v našo župnijo mladostno razpoloženje in smo mu za njegovo delo in trud hvaležni. Po posvečenju v mašnika se je odzval našemu vabilu in je 22. julija pri nas ponovil novo mašo. Mladina mu je lepo okrasila cerkev in ga prisrčno pozdravila. 214 V novembru smo se spomnili sedemdesetletnice našega domačina patra Cirila Zvera, kartuzijana. Najraje bi ga ob tej priliki imeli med seboj v naši cerkvi, toda kartuzijanska pravila so stroga. Ob novem letu smo naredili obračun našega župnijskega življenja in smo ugotovili, da je prirastka zelo malo: 21 krstov in 20 pogrebov. Poprečni obisk maše je 70 na navaden delavnik, število dvigneta maj in oktober. Obisk maše ob nedeljah pa je blizu 63%, od prejšnjega leta pa seje zmanjšal za 0,2%. Razdeljenih obhajil 60.100. Novi lestenec Cerkev je pridobila na lepoti z novim velikim lestencem, na katerem je 120 žarnic in meri v premeru 7 m. Narejen je po načrtih prof, arhitekta Janeza Valentinčiča iz Ljubljane. Blagoslovil ga je pom. škof dr. Jožef Smej na četrto postno nedeljo. Narejen pa je v pasarski delavnici Alojza Pirnata v Ljubljani. Ob koncu januarja smo imeli obnovo lanskega misijona, ki sta jo vodila misijonarja p. Lojze Markelj in p. Tomaž Podobnik. Petindvajsetega marca, v nedeljo, smo imeli slovesnost blagoslovitve dveh obnovljenih križev v naši župniji. Verniki smo se zbrali najprej pri križu Na Kamencaj, ki so ga postavili 4 bratje Raduha leta 1904 iz peščenjaka, sedaj so podobo Križanega obnovili v Mariboru, križ sam pa Kavašova družina. Blagoslovil ga je škof dr. Jože Smej. Potem se je vsa množica podala k »šolskemu križu«, ki stoji ob cesti proti Lipi na nekdanjem cerkvenem zemljišču. Nov zelo lep hrastov križ je sedaj dala postaviti družina Štefana Kavaša, betonske temelje zanj pa je postavil zidarski mojster Martin Kociper. Naš mešani cerkveni pevski zbor se je udeležil nastopa združenih pevskih zborov soboške in lendavske dekanije na Kobilju 13. maja in nastopa zborov v Bogojini 1. septembra 1990, kjer je zapel dve ljudski pesmi: Marija je zaspala in Spi, Sinek moj. 215 Obnovljeni križ v Odrancih Na dan slovenske sprave smo hoteli poromati v Kočevski rog, pa nas je zmedla protipropaganda, kako težek da je dostop v tiste kraje, zato smo se raje podali k Plitvičkim jezerom. Šele pozneje smo se prepričali, kako grdo so nas potegnila naša družbena občila in celo Družina, saj tistih sto metrov od lepe ceste zmore še tako slaboten človek. S prvim avgustom je naša župnija doživela vesel dogodek, dobili smo namreč kaplana, Lojzeta Kozarja mlajšega. Župniku so leta potekla in želi iti v pokoj, zato nam je potrebna mlada sveža moč, da se duhovno življenje v naši župniji ohrani in še bolj poživi. Novemu gospodu želimo, da bi se dobro počutil med nami! Dvanajstega avgusta smo obhajali v naši cerkvi lepo slovesnost srebrne svete maše, ki jo je imel naš rojak mag. Štefan Ferenčak SDB. Cerkev je bila slovesno okrašena in s slavljencem je somaševalo devet duhovnikov, med njimi trije iz Avstrije, kjer je srebrnomašnik doslej služboval. PEČAROVCI - Najvažnejši dogodek preteklega leta v naši župniji je bil sveti misijon, ki smo ga imeli zadnji teden v aprilu. Zanj smo se pripravljali celo pastoralno leto. Zlasti šolarji so radi molili za uspeh misijona in so molitev znali že kar na pamet -brez listka. Misijon je vodil jezuitski pater Lojze Markelj iz Ljubljane. Ker je bil sam, je imel precej dela. Nagovorjeni so bili vsi stanovi s prisrčno besedo, ki je še posebej lastna p. misijonarju. Vsi verniki so bili zelo zadovoljni, nekateri so prihajali tudi iz drugih župnij. Torej je po enajstih letih bil misijon že potreben. Čeprav je bil misijon po veliki noči, je veliko ljudi opravilo zakrament sprave. Tudi na oseben pogovor k misijonarju so nekateri radi prihajali. Obisk v cerkvi je bil vedno dober, kakor dopoldne tako tudi popoldne. Ker nisem prijatelj številk, zato ne bom tukaj 216 Množica vernikov pazljivo posluša misijonarja navajal nič v številkah. Posebno lepo je bilo ob sklepu misijona, ki smo ga imeli na nedeljo našega farnega proščenja - »tople proške«. Ko se je vernica - bralka beril Olga Gumilar v imenu župnije zahvaljevala p. misijonarju, se je marsikateremu orosilo oko. Misijonar pa je dejal, da imamo Prekmurci mehka in dobra srca. Nekaj posebnega in izjemnega je bilo v naši župniji tudi v sredo 4. julija, ko smo imeli birmo in obenem prvo sveto obhajilo ter še izpoved vere naših osmošolcev. Birmovalec škof dr. Franc Kramberger je tudi to večstransko slovesnost znal lepo in prisrčno združiti, tako da je bil vsak pozorno nagovorjen, le cerkev je bila ob tej priliki premajhna. V zahvalo za vse te lepe dogodke smo potem imeli župnijsko romanje v Celje. Mašo smo imeli v cerkvi Sv. Duha, kjer nam je župnik. D. Svetko vlil novo zaupanje v moč Sv. Duha. Nato smo obiskali še ostale celjske cerkve in nazadnje še baziliko v Petrovčah. Prepričani smo, da se sadovi vsega tega že lepo kažejo: V septembru smo prenovili fasado in pročelje cerkvenega stolpa, naredili strčlovod na cerkvi in župnišču, novo bakreno streho na stolpu. Da bi pa vse to prišlo tudi ponoči do izraza, smo postavili okrog cerkve štiri reflektorje, ki bodo te lepote osvetljevali in mnogi bodo radi prišli na naš hrib k Sv. Sebeščanu, ki se vidi daleč naokrog. Ko smo dobili še asfaltno povezavo z vasjo Moščanci, smo tudi mi v župnijskem dvorišču povečali parkirni prostor in naredili nanj zelo širok dovoz. Vsa ta dela in še druga, ki so manjša in jih tukaj ne omenjamo, so nas veliko stala, vendar z dobro 217 Prvoobhajanci in osmošolci voljo vseh župljanov se da tudi v majhni župniji dosti narediti. Zato klic vsem vernim ljudem po bližnji in daljni okolici: Bodimo solidarni, radodarni, ko gre za naše skupno dobro - to je bivališče Boga med nami! »Da bi imeli življenje«, je bilo naše misijonsko geslo, ki je tudi na spominskih podobicah misijona. Bog nam daje življenje in ga živimo po Stvarnikovi zamisli. PERTOČA - Minulo leto je spet »zdesetkalo« našo župnijo. Manj nas je. Več jih je umrlo, kot se je rodilo, pa tudi več se jih je izselilo, kot priselilo. Septembra smo se poslovili od pokojne Ane Nemec s Pertoče. Dočakala je polnih 92 let, ki jih je na svoj način posvetila Bogu. Kar 50 let je vestno opravljala zvonarsko in mežnarsko službo. Njo in tudi ostale umrle bomo ohranili v hvaležnem spominu. Župnijska cerkev je bila pred petindvajsetimi leti povečana. Prejšnja je bila pretesna. Sedanja večja, prostornejša pa postaja že skoraj prevelika. Pa smo jo vsaj tu in tam nekatere nedelje in praznike vseeno uspeli še napolniti in si pri Bogu nabrati moči za življenje, skrbimo tudi za njeno lepoto. Spomladi smo zunanjost osvetlili s štirimi reflektorji. Kupili so jih prostovoljni darovalci. Tudi celotno osvetlitev so uredili župljani sami in seveda zastonj. Tako je naša cerkev vidna tudi ponoči. Duhovno in telesno utrujeni se radi spočijemo pri maši, seveda v klopeh. Tudi te so bile poleti obnovljene. V novih, demokratičnih časih prihaja vera tudi na zunaj bolj do izraza. Križi ob cestah so znamenje naše vere. Štirje izmed njih so bili obnovljeni. Majkašov križ v Večeslavcih, Majarov križ v Ropoči in oba križa na pokopališču. 218 Obnovljen Majkašov križ v Večeslavcih Duhovno moč smo nabirali ne le v molitvi in cerkvi, ampak tudi na romanjih. Poromali smo na Višarje in spet drugič na Ptujsko goro. Romamo naprej. Novih sopotnikov življenja se veselimo, umirajočim pa želimo prihod v večnost in zanje molimo. PETROVCI - NEDELA - Za dan češčenja Najsvetejšega 27. 10. 1989 je bil slavnostni pomočnik Marjan Fesel, tišinski kaplan, popoldne smo pa sosedje somaševali. Pot od župnišča do cerkve je zdaj lepo razširjena, zato je lažji dostop do božje hiše. Žalostni smo se poslovili od našega dolgoletnega cerkvenega ključarja Alojza Horvata iz Šulinec, ki je nenadoma umrl 27. 2. 1990. Za uspeh svete birme smo se pripravljali z molitvijo v cerkvi in zlasti v domovih birmancev še posebej od posta naprej. Za postno velko spoved nam je sebeščanski župnik podaril manjšo spovednico, nameščeno v'romarski cerkvi v Boreči. Posebej smo se spomnili 50-letnice smrti župnika Antona Čiriča dne 20. 4. 1990. Majnika mesca smo vsak dan čitali odlične šmarnice p. Mihe Žužka z naslovom »Mati mnogoterega življenja«. Za proščenje presv. Trojice nam je pomagal lendavski kaplan Janez Ferencek. Zaradi delavcev in šolarjev smo imeli telovsko procesijo okoli župnijske cerkve popoldne ob 15.30, zelo uspelo. Za 1. sv. obhajilo je bilo kar 9 prvoobhajancev v nedeljo 24. junija; prisrčno jih je pozdravil tretješolec Goran Andrejek. 219 Prvoobhajanci pri Nedeli Osmošolci so za slovo v nedeljo 1. julija prejeli knjižico Berte Golob, Daljave prihodnosti. Gremo k birmi v nedelsko cerkev 220 Pri kvizu so nam naše ministrantke priborile »šah«. Na otvoritev ekspoziture Ljubljanske banke v G. Petrovcih 6. julija je bil povabljen tudi naš župnik. Birma je bila v nedeljo 8. julija med sv. mašo, ki se je začela ob 10 uri, odlično uspela; vseh birmanih je bilo 27. Aninsko proščenje v Boreči v nedeljo 22. julija je vodil jurjanski župnik Martin Voroš, med mašo in po maši so peli tudi pevci iz Bogojine, ki so se pripeljali s posebnim avtobusom; po maši so udeleženci dobili lepe podobice sv. Ane. O težko pričakovanem dnevu odprte meje med Gorenjim Senikom in Martinjem 15. 8. 1990 od osmih zjutraj do osmih zvečer je bila odlična reportaža v tednikih Družina in Pomurski vestnik. Martinjsko proščenje v nedeljo 19. avgusta je vodil Martinec Lojze Kozar ml. Po maši smo delili podobice srca Jezusovega in Marijinega, za najmlajše pa še dodatne podobice. RADENCI - Preteklo leto je bila v župniji birma. To je četrta birma v novi župniji. Hoteli smo, da bi priprava na birmo potekala malo drugače kot prejšnja leta. Vodilna misel je bila: naj se otrok ne samo nekaj nauči, ampak tudi doživi. Birmancev je bilo nekaj nad sto. Pripravljali so se na birmo ne le pri rednem verouku, ampak tudi v birmanskih skupinah. V tem je bila novost. Pri birmanskih skupinah smo se dobivali vsakih štirinajst dni. Na teh srečanjih smo skušali mladim približati predvsem krščansko praznovanje. Ustavili smo se pri praznovanju nedelje kot družinskem prazniku. Da bi se lepše pripravili na božič, so po skupinah delali adventne vence in jaslice. Drugo polletje smo poskušali osvetliti pomen postnega časa in velike noči. Poseben poudarek smo dali ljudskim običajem, ki spremljajo praznike: blagoslov butar, ognja, jedil... Po veliki noči smo nekaj srečanj posvetili družinskemu praznovanju. Poudarili smo pomen krsta; simbole, ki krst spremljajo; pomen imena, ki ga dobimo pri krstu; belo oblačilo, sveča... Birmanskih skupin je bilo 10, ki so jih vodili starši birmancev ih mladinci. V vsaki skupini sta bila dva ali trije voditelji. Teme za srečanja v skupini smo sestavili skupaj z voditelji. Namen skupin je še ta, da bi se tudi po birmi srečevali in ostali prijetalji. Tudi starše birmancev smo skušali vključiti v pripravo na birmo. V ta namen smo imeli štiri skupna srečanja. V adventu je imel predavanje in pogovor z njimi profesor Anton Ciglar na temo »Družina in versko življenje«. V postnem času je imel predavanje in pogovor na temo »Kristjan in župnija« profesor dr. Alojzij Snoj. Sredi postnega časa se je srečal z birmanci, botri in starši birmovalec pomožni škof dr. Jože Smej. Na tem srečanju so posamezne skupine povedale, kako poteka versko življenje v župniji in priprava na birmo. Višek priprave je bila birmanska devetdnevnica, v kateri smo skušali osvetliti darove Sv. Duha. Za začetek devetdnevnice smo povabili salezijanskega inšpektorja mag. Stanka Hočevarja. Slovesnost same birme so pripravile posamezne skupine. Na koncu birmanske slovesnosti je povzel celotno krščansko življenje, v katero so vključeni birmanci, v doživeti recitaciji naš kardiolog dr. Ivan Kos. 221 Govori kardiolog dr. Ivan Kos Prvoobhajanci 222 Naj še omenimo prvo obhajilo v župniji, ki je vsako leto nekaj posebnega. Vsako leto prvoobhajilno slovesnost osredotočimo na določeno misel. Lansko leto je bila osrednja misel: Kristus je vinska trta, mi smo mladike. Letos smo otroke in starše spomnili, da je Jezus Kristus Odrešenik. Pred seboj so ostroci gledali simbol IHS in tudi akvarij z živimi ribicami pri tem pa razmišljali o simbolu ribe v krščanskem življenju. Ne moremo mimo našega farnega žegnanja sv. Cirila in Metoda. Za to priložnost je bil med nami salezijanski zlatomašnik Štefan Pintarič, doma iz Dokležovja, ki živi že več kot 40 let v Švici. Vsa leta gradnje nas je spremljal ne le z molitvijo, ampak tudi z denarno podporo. Ko smo preteklo leto opremljali učilnice, je on financiral opremo ene učilnice. Veseli smo bili, da smo mu lahko na naš farni praznik ob njegovem zlatem jubileju izrazili ne le čestitke ampak tudi zahvalo. Zlatomašnik Štefan Pintarič Odkar imamo novo cerkev, se trudimo, da bi župnijo med seboj povezali in ji dali duhovne temelje. V ta namen bo v postu misijon. To bo prvi misijon v novi župniji. Vsem, ki so za velikonočne praznike prišli v cerkev, smo delili spominsko podobico s sporočilom misijona. Podobica sama nakazuje vsebino misijona. Kristus nam je na križu zaslužil milost odrešenja. Sv. brata Ciril in Metod sta posredovala milost odrešenja našim prednikom. Sedaj prejemamo milost odrešenja v cerkvi, ki je studenec žive vode. Želimo si, da »tri srca« ne bi bila samo znamenje našega kraja, ampak da bi bila »tri srca« vera, upanje in ljubezen življenjska vodila vseh naših faranov. SV. JURIJ OB ŠČAVNICI - V zimskem času smo imeli predzakonski tečaj. Bilo je šest predavanj. Tečaj je obiskovalo 54 fantov in deklet. Prepleskan, nanovo pobeljen je bil novi del cerkve v treh barvnih tonih. Celotni prostor je s tem veliko pridobil, saj je njegova arhitektura sedaj veliko bolj poudarjena. Devetega junija je bila slovesnost svete birme,'ki jo je opravil pomožni škof dr. Jožef Smej. Birmancev je bilo 124 iz domače župnije, nekaj jih je prišlo tudi iz sosednjih župnij. Vreme je bilo lepo in zbralo se je zelo veliko ljudi. Slovesnost je potekala ob lepem petju mladinskega zbora. Pozdravni govori, deklamacije, lepo okrašen oltar, slavolok pred cerkvijo, vse to je slovesnosti dalo poseben poudarek. Prvo obhajilo je bilo 11. junija. Vseh prvoobhajancev je bilo 40. Pri maši so sodelovali otroci in tudi starši s prošnjami. Po sveti maši so se otroci poveselili in okrepčali v učilnici. 223 Prvoobhajanci pri Sv. Juriju ob Ščavnici Nova maša Branka Pelca 224 Devetindvajsetega junija je bil sprejem novomašnika Branka Pelca. Nekaj vernikov se je udeležilo tudi posvečenja novomašnika in diakona Franca Murksa, domačina iz Grabonoša. Za oba smo prosili, naj ju spremlja božji blagoslov. Nova maša Branka Pelca je bila 8. julija. Po petnajstih letih smo zopet dočakali novo mašo, zato je bilo veselje toliko večje. Novomašnik je že imel svoj poklic in si je potem izbral duhovniškega. Ob lepem in prijetnem vremenu se je zbralo okrog 300 gostov na Rožičkem vrhu, kjer je bila postavljena lepo in okusno okrašena uta. Ob godbi se je množica približala župnijski cerkvi, kjer so mnogi radostno pričakali novomašnika ob slovesnem pritrkavanju. Z umetniško izdelanim križem, ki ga je naredila domačinka, z novim kelihom in v novem mašnem plašču je novomašnik v spremstvu duhovnikov pristopil k oltarju. Cerkev je bila nabito polna in verniki so poslušali ubrano petje in pridigo dr. Antona Stresa, ki je govoril o duhovnikovi vlogi v zgodovini naroda in vesoljne Cerkve. Cerkev je bila okrašena z gladijolami, nageljni in pšeničnim klasjem. Krasitev cerkve in ute je vodila sestra Angelina, pomagala pa je mladina naše župnije. Naslednji dan so se gostje na novi maši in velika množica ljudi zbrala pri Sv. Duhu na Stari gori. Vse je še potekalo v novomašnem slavju in prosili smo Sv. Duha, naj zopet obudi kakšen duhovniški ali redovniški poklic. Zahvalo smo dolžni požrtvovalnim šolskim sestram, ki so skrbele za postrežbo. SV. JURIJ V PREKMURJU - Prav v času, ko ste posegli za prvimi izvodi STOPINJ za 1990. leto, smo pri Sv. Juriju v Prekmurju zaključevali obnovitvena dela na zunanjosti naše župnijske cerkve. Z eternitom je na novo prekrita cela cerkev, zvonik z bakreno pločevino, novi so tudi vsi žlebovi, prav tako iz bakra. Na novo je narejena tudi vsa fasada na cerkvi. Vsa ta obnovitvena dela je 17. decembra 1989 blagoslovil V obnovljeni cerkvi 225 mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Slovesnosti so se udeležili predstavniki krajevne skupnosti, predstavniki Kristusove binkoštne cerkve in gospod Geza Erniša, duhovnik evangeličanske skupnosti na Gornjih Slavečih. Še prav posebno pa smo bili hvaležni dipl. ing. Aleksandru Smidlehnerju iz Sobote, ki je nadzoroval vsa obnovitvena dela. Za dobro opravljeno delo smo se zahvalili tudi mojstrom: Matiju Horvatu iz Rankovec, ki je s svojimi sodelavci postavil ves oder in opravil s pomočjo domačih zidarjev vsa zidarska dela. To delo je olepšal s pleskanjem fasade Janez Škrban iz Sobote. Najvišje na cerkvi in zvoniku pa so bili pridni kleparji pod vodstvom Ludvika Šinka iz Skakovec. Duša obnovitvenega dela pa je bil domači župnijski svet. Da smo lahko plačali račune, pa gre zahvala ljudem na območju naše župnije. Ob novem letu smo začeli bližnjo pripravo na sveto birmo, napovedana pa so bila tudi nadaljna dela na naši cerkvi. Že za župnijski praznik sv. Jurija smo imeli nov mozaik sv. Jurija na pročelju cerkve, ki ga je naredil akademski slikar Štefan Hauko iz Ljubljane. Slovesnosti in blagoslov mozaika je vodil Tone Ciglar iz Ljubljane. Spomladi je bil na cerkvi narejen tudi nov strelovod in v avgustu še obnovljen talni zidec okoli cerkve. Zelo slovesen je bil tudi praznik birme 24. junija. Z lepim sodelovanjem so k temu prazniku prispevali verniki cele župnije. Obnovljena cerkev sv. Jurija v Prekmurju 1. julija je bila slovesnost ob 150. obletnici kapele v Kramarovcih. V prijetnem domačem ozračju - saj vas šteje komaj nekaj več kot 10 hiš - je slovesnost vodil gospod provincial Vinko Škafar. Spomnili smo se vseh tistih, ki so po vojni morali zapustiti domove in oditi v tujino. Prav isto usodo je doživela tudi vas Ocinje, tam je bil obnovljen križ na pokopališču. Res je, župnija Sv. Jurija v Prekmurju je sredi obnovitvenih del na župnijski cerkvi in kapelah, novogradenj gasilskih domov in cest. Vse to pa v upanju, da se ob tem gradi tudi župnijska skupnost in širša krajevna skupnost. 226 TIŠINA - Pred vse slovenskim Slomškovim slavjem smo 23. septembra ob 6. zvečer zvonili v župnijski cerkvi in v kapelah. Teden prej so širitelji Družine razdelili 400 podobic z molitvijo za Slomškovo poveličanje. Povabili smo vernike, naj ob zvonjenju in tudi sicer molijo za Slomškovo poveličanje. Na dan našega proščenja 8. 9. je pri vseh mašah pridigal novi župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih, ki je bil prav 8. 9. pri nas v naši cerkvi ustoličen za župnika. Prav tako je bil isti dan pri nas ustoličen za župnika pri Sv. Jurju v Prekmurju Martin Vbroš. Oba je ustoličil dekan Martin Poredoš. V mesecu septembru so bila pobarvana okna in vrata v župnišču in okna v gederovski kapeli. Tretjega januarja 1990 smo imeli pri nas dekanijsko duhovno obnovo. Dekanijski duhovniki so somaševali, navada je, da mašo vodi domači župnik in ima tudi premišljevanje. Tečaj o pripravi na zakon smo imeli februarja tri nedelje zaporedoma. 16. marca smo se udeležili pogreba Tomaža Krambergerja, dedka našega kaplana Marijana, pri Sv. Barbari v Slovenskih goricah. Dočakal je 100 let. Pri maši in na pogrebu mu je pek naš cerkveni zbor. Pogreb je vodil pomožni škof dr. Jožef Smej. Na velikonočno vigilijo se je udeležilo sv. maše izredno veliko ljudi. Bogoslužje je zelo motilo streljanje zunaj cerkve. Izpoved vere smo imeli 3. 6., prvo obhajilo pa 10. 6. Na praznik sv. Petra in Pavla je bil posvečen za diakona naš bogoslovec Fredi Mlinarič v mariborski stolnici. Župnijsko romanje s tremi avtobusi je bilo k Sv. Duhu v Celje in v Pleterje. Staro oltarno sliko Marijinega rojstva, letos obnovljeno, smo namestili 20. julija. Slika je bila pred leti na glavnem oltarju. Velika je 340 x 195 cm. Zelo stara - 1745 ali 1845 jo je naslikal Jožef Pioll don Augustus. Večkra je bila obnovljena. Leta 1940 jo je obnovil Rudolf Števančec, šolski upravitelj na Tišini. Letos pa jo je temeljito obnovil akademski slikar Štefan Hauko, naš rojak, doma iz Sodišinec. Okvir je pozlatil restavrator Polner v Mariboru. Za delo slikar Hauko ni računal nič. Bilo pa ni lahko tako staro sliko obnoviti. Vsi verniki smo mu zato iskreno hvaležni. Na Tišini je nasproti bivšega grofovskega gradu, na levi strani ceste v M. Petrovče, leta 1871 grofica Ana Apratin dala zgraditi kapelico na čast »slavnemu vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Pred 2. svetovno vojno je telovska procesija šla po glavni cesti do te kapelice in je tu bil prvi evangelij. Kapelico so dali letos avgusta tišinski verniki obnoviti. Sedaj je kakor nova in poslikana. Spredaj je naslikano Božje oko in letnica 1871. V notranjosti je naslikan vstali Zveličar, na eni strani Srce Jezusovo, na drugi strani pa Srce Marijino. Zunaj je sv. Frančišek in Jezusov Obnovljena kapelica na Tišini 227 apostol sv. Andrej. Poslikal jo je Martin Mertiik. Glavni pobudnik in vodja obnove je bil Franc Horvat. Na koncu cerkvenega drevoreda smo v mesecu avgustu prav tako obnovili znamenje sv. Janeza Nepomuka. To je bilo zgrajeno 1897 in služi tudi za telovsko procesijo in ob prošnjih dneh, ko prosimo za odvrnitev naravnih nesreč in za blagoslov vsega našega dela, gremo v procesiji k temu znamenju. Obnovljen je tudi kamnit spomenik na Tišini na desni strani ceste, ki pelje v Vančo vas. Spomenik je iz rezanega kamna, visok do 5 metrov. Po gradnji je istodoben z župnijsko cerkvijo. Ima vdolbino in leta 1893 je neka murskočrnska žena kupila kip lurške Marije, ki je od takrat v tej vdolbini. Prvoobhajanci na Tišini Na Krajni je pri hiši Jožefa Kousa bila obnovljena majhna kapela, zgrajena 1903. Kapelo je dal zgraditi Janez Kous, neoženjen krojač, njegov brat Matija pa je kupil kip Brezmadežne, ki je v kapeli. Kapela je tudi letos poslikana: v notranjosti sv. Ana z Marijo in sv. Jožef, zunaj pa sv. Izidor in sv. Anton. Poslikal Tinč. Za obnovo je največ prispeval Jožef Kous, lastnik zemljišča, na katerem kapela stoji. V petek 6. aprila smo v Vanči vasi pokopali Leopolda Ratnika. očeta turniškega župnika. Pogreb je vodil pomožni škof dr. Jože Smej, ob spremstvu 24 duhovnikov. V župnijski cerkvi je bila maša, pridigal je škof, po maši se je domači župnik od rajnega poslovil in se mu zahvalil. Pokojni je bil vesten gospodar, član ŽS in rad pomagal pri obnovi cerkve in župnišča. Na pogrebu je bilo veliko vernikov. Naš dolgoletni organist (od leta 1949) Rudolf Lilek je umrl 9. avgusta. Pokopali smo ga 10. avgusta. Od doma iz Radenec so ga pripeljali v našo cerkev, kjer je bila maša, ki jo je vodil dekan Martin Poredoš, somaševali smo radenski župnik in kapelski ter naš kaplan in jaz. Pri maši je pridigal dekan, po maši se mu je zahvalil 228 radenski župnik in jaz. Pokopali smo ga na gradiškem pokopališču. Rudi je bil rojen 16. 2. 1925 v Lučanah v Avstriji. Pokojni je bil dober organist. Bil je samouk, učil ga je stric in oče. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. TURNIŠČE - Novo pastoralno in veroučno leto smo začeli kar prvo nedeljo v septembru. Srečanje za starše vseh skupin naših veroučencev od predšolskih do pošolske mladine se je zvrstilo v šestih vaseh. To leto je bilo za več kot 140 šesto in sedmošolcev, njihovih staršev in botrov leto neposredne priprave na birmo. Poleg rednega zbiranja pri verouku, so se birmanci, razdeljeni v dvanajst skupin, pod vodstvom voditeljev iz vrst članov ŽPS, tečajnikov katehetske šole in staršev zbirali ob svetem pismu. Prebrali so prvo in drugo Mojzesovo knjigo in vse štiri evangelije. Gotovo so ta srečanja vsaj nekoliko pomagala odkriti zaklad božje besede. Poleg božje besede je bila druga os rasti v veri redno prejemanje zakramentov ob prvih petkih. Prvi petek je v turniški župniji praznik. Kar sedem maš imamo. Od ranega jutra do večera romamo trije, včasih štirje duhovniki iz župnijske cerkve po podružničnih kapelah in delimo zakrament sprave, odraslim in šolarjem. Poromamo tudi od bolnika do bolnika. Večina naših bolnikov in starejših prejme vsak prvi petek svete zakramente. V župnijski cerkvi pa imamo vsak prvi petek eno uro češčenja SRT za rast duhovnih poklicev. Predšolske otroke, ki jih vodi in uvaja v skrivnost naše vere že deseto leto s. Ema Sobočan, je obiskal tudi to leto Miklavž. Kar 220 predšolskih in malih otrok je obdaril. To je gotovo najbolj »živa« maša v celem letu. Ministranti so nam pripravili božičnico. Božični popoldan pa so nam popestrili otroški zbori Bogojine, Velike Polane in domači pod vodstvom p. Paskala Prša. Birma v Turnišču 229 V zimskih počitnicah je 45 šolarjev bilo na duhovnih vajah v Želimljem, Brezju in Podčetrtku. Tečaj priprave na zakon imamo v župniji vsako leto. Tokrat ga je obiskovalo 40 fantov in deklet. Tudi obletnico porok kot posebno pričevanje zakonske zvestobe smo obhajali. V nedeljo, 25. marca nas je obiskal ordinarij dr. Franc Kramberger. Gospod škof je vodil vse tri dopoldanske maše. Nagovoril je posebej starše in botre, se srečal z birmanci, se z njimi pogovarjal, nato je imel še srečanje z voditelji birmanskih skupin in župnijskim svetom. V devetdnevnici pred samo birmo so sodelovali dekanijski duhovniki. Skupaj z njimi smo v pogovoru odkrivali našo dekanijo. Na belo nedeljo smo se srečali s skupino ljubljanskih izobražencev, krščanskih demokratov, med njimi tudi novim ljubljanskim županom inž. Strgarjem. Vodil jih je g. župnik Pogačnik. Demokratične spremembe počasi opogumljajo nekatere posamezne krščanske laike, da vstopajo v službo za skupni blagor. Tako je iz vrst krščanskih demokratov postal predsednik občine Lendava dipl. oec. Ciril Pucko, ki je bil tudi voditelj birmanske skupine. Birma 1. maja je potekala v sveti zbranosti. Petje sta vodila otroški in mladinski zbor pod vodstvom p. Paškala. Lepo sodelovanje birmancev, staršev, in botrov, prisrčen nagovor birmovalca kanonika dr. Frangeža, sodelovanje ključarjev in vsega navzočega božjega ljudstva je prispevalo k lepi zbrani slovesnosti. Za prvo obhajilo smo se odločili za stalni isti dan, to je binkošti. Vseh prvoobha-jancev je bilo 65. Drugo nedeljo v juniju je 75 osmošolcev najprej obljubilo zvestobo Kristusu in Cerkvi. Pri isti slovesnosti je sodelovalo tudi petnajst fantov regrutov, ki so odšli širom po domovini. Slovesnost ni mogla miniti, da se ne bi orosile naše oči. Vsakoletni glavni dogodek v župniji je gotovo romarsko srečanje za praznik Marije Vnebovzete. Provincial kapucinov p. dr. Vinko Škafar je nosil težo dneva in vročino. Turniški osmošolci 230 Otroški pevski zbor Najprej je pripravil domačo župnijo s tridnevnico, nato pa še vse slovesnosti na sam praznik. Na predvečer sta nas kot romarja obiskala kar dva škofa, g. nadškof dr. Alojzij Šuštar in naš pomožni škof dr. Jožef Smej. Gospod nadškof je vodil mašo z mladino iz Pomurja. Bilo je zbranih več kot 300 mladih. K tej maši so razumljivo prihiteli tudi domači verniki, saj je na koncu maše nadškof blagoslovil prenovljeni stranski oltar v moški ladji. Srečanje mladine z mislijo Marija daje Življenje, je pripravil L. Kozar, kaplan iz Odranec. Tudi sami smo bili romarji: Brezje, Kotlje, Trojica, Gora oljka, Medugorje in še kam. VELIKA POLANA - Srečanja slovenske verne mladine v Stični dne 16. septembra se je udeležilo 35 fantov in deklet iz polanske župnije. V novembru 1989 smo dobili novo fantovsko Marijino zastavo. Naredile so jo sestre v Mali Loki, plačali pa v celoti fantje - 160 po številu iz vse župnije. Na Brezmadežno je globoko pretresla polansko župnijo in tudi širšo javnost nenadna smrt p. Boleslava Polanskega, po domače Merkanjovega gospoda, rojenega v Veliki Polani. Umrl je v prometni nesreči blizu Trojan, ko se je vračal z obiskov v Prekmurju. Pogreb je bil 12. decembra 1989 v Ljubljani - Stepanja vas. Iz rojstne župnije smo se udeležili pogreba s polnim avtobusom. Sam pogreb pa je pokazal, kako pomembna in spoštovana osebnost je bil p. Boleslav. Med drugim je bil diplomant treh univerz: Solothurn v Švici, Budimpešta na Madžarskem in Zagreb na Hrvaškem. Dolga leta je bil ravnatelj srednje verske šole v Osijeku in prvi provincial slovenske kapucinske province, obenem pa skromen in zvest redovnik sv. Frančiška. Naj počiva v miru in prosi za vse nas! Posebno še za duhovne poklice in 231 Pogreb p. Boleslava v Ljubljani Duhovni center v Pomurju. Njegov zgled je še pritegnil pet fantov v župniji, ki danes delujejo kot kapucinski patri. Trije so v Prekmurju, kjer poleg pastoralnega dela v dveh župnijah vodijo gradnjo Duhovnega centra pri Sv. Benediktu v Kančevcih na Goričkem. Novo leto 1990 smo začeli s sprejemom mladih v Marijino družbo: 20 fantov in 24 deklet se je posvetilo in izročilo Mariji. Glavno materialno delo v tem letu je bilo popravilo orgel, ki so bile izdelane leta 1926 pri Brandlu v Mariboru. Zadnjič so bile popravljene pred 17 leti. Ker pa se, hvala Bogu, rabijo vsak dan, so bile potrebne temeljite obnove. Delo smo zaupali Škofijski orglarski delavnici v Hočah pri Mariboru. Delo je trajalo z večjimi in manjšimi presledki od februarja do maja. Vloženo je bilo veliko skrbi, dela in tudi finančnih sredstev. Bog plačaj vsem, ki so delali, mojstrom in delavcem, rojakom v Ameriki in Kanadi, posebno še iz Toronta, Montreala, Hamiltona..., ki so nam priskočili finančno na pomoč s svojimi velikodušnimi darovi, pa tudi ne nazadnje Bog povrni vsem domačim župljanom, ki so pomagali pri delu, plačilu in dobropo-čutju mojstrov in delavcev. Kot novost naj bo omenjeno tudi to: v pastoralnem-veroučnem letu je bil ustanovljen v polanski župniji veroučni pevski zbor. Vodi ga p. Pashal Prša, pomaga pa mu njegov nečak Miro, učenec orglarske šole. Zbor šteje okrog 30 pevcev. V enem letu so naštudirali prek 50 pesmi in že večkrat nastopili doma in tudi drugod. Bog daj, da bi vztrajali v božjo slavo in veselje ljudi. Tudi božja žanjica - smrt pogosto žanje v tem letu v polanski župniji. Tako je na praznik Lurške Matere božje na svojem domu v Veliki Polani 68 nenadoma umrla Julijana Pucko, vdova in mati 12 otrok, od katerih še 10 živi. Kljub številni družini je našla vedno čas za dobra dela. Dolga leta je bila zvesta širiteljica verskega tiska. 232 Za cerkev je kupila lep vijoličasti mašni plašč. Rada je pomagala pri delu na župnišču, za to se ji je posebej zahvalil na pogrebu bivši polanski župnik Ernest Veleberi. Kmalu za njo je umrl Martin Laki tudi iz Velike Polane, dolgoletni pevec cerkvenega zbora in član Župnijskega pastoralnega sveta. V juniju je nenadoma umrl Štefan Hozjan, po domače Pavlov iz Male Polane, globokoveren mož in dober človek. Otroški pevski zbor V nedeljo 15. julija, ko smo obhajali zunanjo slovesnost karmelskega proščenja v Mali Polani, je v Veliki Polani št. 45 za rakom umrl Slavko Prša, star komaj 54 let. Veliko je delal v tujini. Vendar rad je prihajal v cerkev. In Bog mu je dal to milost, da je še nekaj ur pred smrtjo lepo prejel obhajilo kot sv. popotnico. Na sam praznik Vnebovzete, ob zvonjenju k maši, pa je izdihnil svojo dušo Martin Hozjan iz Velike Polane 87, po domače Krančov Tinko. Njegovo 83 let dolgo zemeljsko življenje je odlikovala ljubezen do doma, cerkve in župnišča. Lepo je skrbel za svojo družino. Dolga leta je rad prepeval v cerkvenem zboru. Njegov zgled je pritegnil hčer in sina, slednji še sedaj opravlja mežnarsko službo. Rajni pa se je odlikoval skupaj z vso svojo družino tudi po nesebični pomoči pri delu na župnišču in to od prvega župnika Halasa do sedanjega. Pogreb je pokazal, kako je bil priljubljen in cenjen. Bog mu naj bo za vse dobro, kakor tudi vsem zgoraj omenjenim, bogat plačnik! Vsako leto imamo romanja. Najprej smo poromali s pevci na Madžarsko do Balatona. 15. julija pa s tremi avtobusi na Benediktovo proščenje na bedenički breg na Goričkem. Osrednje župnijsko romanje pa smo imeli 28. julija v Belo Krajino k Trem faram, kjer smo bili izredno lepo sprejeti in gostoljubno postreženi, posebno še od družine Stariha iz Drašičev, ki ima v polanski župniji poročeno hčerko Stanko, mater dveh naših ministrantov. Ustavili smo se še v Novem mestu in Laškem. Povsod smo bili dobrodošli. Pa tudi ostali del počitniškega časa smo preživljali delovno in 233 smo opravljali razna vzdrževalna dela pri cerkvenih stavbah. Obenem pa se pripravljamo na blagoslovitev popravljenih orgel in veroučnega doma, ki ga bomo poimenovali po prvem umeščenem župniku v polanski župniji Danielu Halasu, ki je umrl mučeniške smrti ob koncu vojne in je v Polani tudi pokopan. Ta slovesnost bo povezana z začetkom novega veroučnega-birmanskega leta. Imeli jo bomo 8. septembra. Povabili smo g. škofa. 234 KAZALO Lojze Kozar: Dvajsete Stopinje .............................................. 3 Koledarski del .............................................................. 5 Jože Zadravec: Cvetoči poganjki Stopinj .................................... 19 Vilko Novak: Lojzetu Kozarju ob osemdesetletnici ........................... 21 Jože Smej: Premišljevalna molitev ob berilih ............................... 22 Iz nenatisnjene knjige ..................................................... 27 Dr. A. Trstenjak: Ob stoletnici rojstva našega filozofa Franceta Vebra ..... 29 Martin Sobočan: Pol stoletja mračnjaštva in nasilja ........................ 30 G. S.: Slovenci v Porabju - morajo živeti! ................................. 36 Vendel Mukič: Naše Porabje ................................................. 40 Vilko Novak: Narodnjak in umetniški fotograf Mirko Lenaršič ................ 42 P. Štefan Balažič?Svetloba nad senco družine ............................... 46 B. B.: Svetek slovenske besede v Kanadi .................................... 49 jz: Popotovanje med Muro in Rabo ........................................... 50 Franc Tement: Naše romanje v Lurd .......................................... 63 Tone Ciglar: Štorklja - prijateljica naša .................................. 66 Karel Bedernjak: Varujmo svoje Pomurje ..................................... 71 Iz polanske župnijske kronike .............................................. 75 Martin Horvat: Zahodni Berlin .............................................. 79 jz: Fotokronika ............................................................ 81 V. N.-Bašov: Ivan Baša v slovenski knjigi .................................. 94 Jože Smej: Ivan Baša, njegovo življenje in delo ............................ 98 Jože Smej: Prekmurski pisatelj Jožef Bagary ............................... 104 Irena Šavel: Poselitev pokrajine ob Muri v antičnem času .................. 108 Metka Fujs: Zemlja, edina stalna nepremičnina prekmurskih ljudi ........... 110 Janez Balažič: K podobi soboškega gradu ................................... 114 Martin Poredoš: Kratka zgodovina župnije Bakovci .......................... 120 Modinski: Pridi, življenje ................................................ 127 Marko Baša: Lenov prt ..................................................... 128 Marko Baša: Naša draga rejč................................................ 129 Jože Smej: Tri pesmi Jožefa Baše-Miroslava ................................ 129 Jakob Šešerko: Pesmi - Najstnika, Lojzetu Kozarju ob osemdesetletnici, .... 132 Nihče ne ve, Dvojnost, Moj april, Zloraba, Most, Ge je Gera ............. 133 Milan Mlinarič: Pesmi - Skozi kolesje institucij, Nerojenemu otroku, Med žitnimi morji ...................................... 133 Glog: Tri pesmi - Temna slutnja, Sanje, Spomin iz otroštva ................ 134 HE-PI: Sonet Bogojini ..................................................... 135 Stanislav Koštric: Pesmi - Izginjanje, Slovo, Domotožje, Zimska idila ..... 136 Franc Puncer: Iz nenapisanega dnevnika .................................. 137 J. Ftičar: Med dvema ognjema .............................................. 143 Lojze Kozar ml.: Po dvainštiridesetih letih ............................... 147 Ivan Camplin: Francoske pokojnine in še kaj ............................... 149 Stanislav Koštric: Trenutki spoznanja ..................................... 151 Štrkov Jožek: Iz črvivoga prečnjeka edne stare Skrinje .................... 152 Marko: Husar Ferenc ....................................................... 157 Knjige naših ljudi in o nas ............................................... 159 Franc Tement: Mojster Marič in njegove stolpne ure ........................ 170 235 Lojze Kozar: Slikar Vilko Grlec .......................................... 173 Dr. Mario Pleničar: Profesorju Štefanu Kolenku v spomin .................. 173 Tone Ciglar: V slovo prijatelju .......................................... 175 Vinko Škafar: P. Boleslav Polanski 1912-1989 ............................. 176 J. S.: Janku Škrabanu v spomin ........................................... 178 J. S.: Jožefu Gjuranu, sodelavcu Stopinj, v spomin ....................... 179 Važnejši dogodki Pomurskega pastoralnega področja ........................ 181 236 BELEŽKE BELEŽKE BELEŽKE POSTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA