CENA 4,00 € XT RA S LOVEN I AM NULLA SALUS« št. 9 d ¡ Kovač Janez Turk «Gorska vas v primežu vojne Zgodba o koroških antifašistih In memoriam Pavletu Merkuju Govor na žalni seji v Narodnem domu v Trstu merite. kazalo Alojzu Rebuli zlati red za zasluge 1 Jože Bajzek: Razumeti s srcem 3 Primož Vresnik: Zbogom, Washington 3 Pod črto 6 Irena Žerjal: Peta Avenija in smrtne zagate (22) 7 Sara Remžgar: Pesmi 8 Veronika Kranjc: Poezija 9 Boris Pangerc: Argentina 1993 (3) 12 Edi Kovač: »Extra Sloveniam nulla salus« 15 Irena Žerjal: Mnogo divjega in žalostnega ob nastopu kominforma! 16 JanezTurk: Gorska vas v primežu vojne 18 Mojca Polona Vaupotič: Terakota in keramika 24 Govor na žalni seji v Narodnem domu vTrstu 27 Antena 28 Marij Čuk KO NA JEZIKU KOPNI SNEG Spremna beseda: Boris Paternu Pesniška zbirka Ko na jeziku kopni sneg je delo pomembne vsebine in razsežnosti, ki Marija Čuka potrjuje na vidnem mestu slovenske književnosti. V njej najdemo vsa glavna tematska območja Čukovega pesnjenja. SLIKA NA PLATNICI: Na 30. knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani je bila na stojnici »Slovenska knjiga v Italiji« tudi letos prisotna založba Mladika s svojimi izdajami. Takole so nas pozdravile tržaške dijakinje ob obisku sejma s svojimi profesorji (foto Maver). Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 uprava@mladika.com; redakcija@miadika.com www.mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276. Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sodišču v Trstu št.193 dne 6.4.1957 • ISSN 1124- 657X Tisk: Grafika Soča d.o.o. - Nova Gorica Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Šček, Zora Tavčar, Evelina Umek in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič, Diomira Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike stane 4,00 €. Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 €; po letalski pošti: Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 €, Avstralija 65,00 €. Za plačilo lahko uporabite poštni tekoči račun 11131331 - Mladika -Trst. Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916; SWIFT: CCRTIT2TV00). Alojzu Rebuli zlati red za zasluge V ponedeljek, 17. novembra, je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v predsedniški palači v Ljubljani odlikoval z zlatim redom za zasluge tržaškega pisatelja in misleca prof. Alojza Rebulo. Pisatelj se zaradi slabega zdravja osebno ni mogel udeležiti podelitve, zato je v njegovem imenu odlikovanje prevzela hčerka Alenka, kije tudi prebrala očetovo zahvalno pismo. Tekst objavljamo v celoti. poštovani gospod predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, spoštovani gospe in gospodje! Zdravje mi ne dopušča, da bi Vam lahko osebno izrazil svojo zahvalo za visoko odlikovanje, ld mi ga velikodušno podeljujete. Dobro se namreč zavedam, da ga podeljujete kulturniku, neuvrščenemu v sedanje duhovno ozračje. Ob tem priznanju se hvaležno spominjam bivšega predsednika Drnovška, ki mi je ob osemdesetletnici poslal v Loko kurirja s osebno občutenim voščilom. Jaz je odvraten, se glasi francoski kulturni izrek. Če je tako, je odvratno tudi govoriti o sebi. Toda ne morem se izogniti temu, da si globlje preberem nekatere Vaše besede, kot so slovenstvo, jezik, kultura, Primorska. Slovenstvo. Zame slovenstvo nikoli ni bilo problem, marveč neomajna, a ne nacionalistična, kaj šele šovinistična pripadnost. Slovenstvo mi je bilo dejansko edina možna kozmična izbira ob neusmiljenem minevanju filozofij, mod in političnih režimov. Edina referenca, ki mi ostaja nad temi menjavami, je pripadnost narodu, in to tem večja, čim manj je ta bil po obsegu in demografsko obdarovan od zgodovine. Jezik. Prihajam iz obubožanega obmejnega narečja in iz prisilnega italijanskega šolanja, toda zavestno so me za Slovenca krstili France Prešeren, ki sem se ga v goriškem zavodu pod rjuho učil na pamet, Oton Župančič, ki mi je v svojih prevodih pokazal, da se zna mladi kmečki jezik povzdigniti do kraljevskega veličastva, in naš Srečko Kosovel, ki me je pritegnil s svojimi skoraj mističnimi prodori v vesolje duha, v sveto in pristno. Kultura. Kulturi nisem priznal nikakršnega monopola za velike narode, ampak jo imel za pravico vseh človeških bitij. Pojmovati sem jo mogel samo v enem ključu: etičnem, civilneje rečeno, humanističnem. Tudi v svojem študiju sem se posvetil viru te kulture, študiju antičnih jezikov, vede, od katere sem potem tudi poklicno živel. Primorska. Primorsko sem zmeraj čutil ne kot neko odtujeno zamejskost, ampak kot organsko povezanost z matično domovino Slovenijo in njeno družbeno in kulturno usodo. Zato danes, ko je po previdnosti usode padla tudi zahodna meja, želim Sloveniji, da bi svojega mednarodnega ugleda ne prepuščala samo športnim rekordom in kultu gospodarstva, ampak tudi svoji civilazicijski in kulturni evropski podobi. Gospod Predsednik, še enkrat hvala za odlikovanje in prejmite moje najboljše želje, tako moje, kot mojih dragovskih prijateljev, da bi še naprej srečno krmarili to našo preizkušano in še ne povsem pomirjeno Slovenijo. Loka, 17. novembra 2014 Alojz Rebula Jože Bajzek Razumeti s srcem Leta 1920 je svetovno znani psiholog Karl Jung obiskal neko indijansko pleme v Arizoni. Tam mu je poglavar tega plemena rekel, da so oni prepričani, da je beli človek neumen. Jung ga je vprašal, zakaj tako misli. Poglavar mu je odgovoril, da zato, ker beli človek misli s svojo glavo. Jung mu je potrdil, da je tako, saj je menil, da drugače ne more biti, in je vprašal poglavarja, kako pa potem oni mislijo, če ne mislijo z glavo. Poglavar mu je odgovoril, da oni mislijo s srcem. Gotovo bi se ob tem lahko globoko zamislili. Kako bi bilo na svetu, če bi vsi ljudje mislili s srcem, govorili s srcem in poslušali s srcem. Na prvi pogled je to morda res preveč preprosto, če ne celo naivno, toda bilo bi dobro, da bi si vsak človek vsaj dovolil, da se mu misli, besede in dejanja sprehodijo skozi kanale srca, kjer bi našle življenjsko kri vsakdanje globoke resničnosti. Morda majhni otroci, ko še ne zmorejo dojemati sveta zgolj razumsko, razmišljajo in dojemajo s srcem. Svoji mami se le nasmehnejo, ker še ne znajo govoriti, ne misliti, ko še ne znajo odgovarjati, ne razpravljati. Preprosto mislijo in čutijo s svojim srcem, zato se nasmehnejo. Zanje je srce prva govorica. Izgleda, da so modri Indijanci mislili tudi na to, ko so govorili, da moramo misliti s svojim srcem. Vsi bi morali misliti in razmišljati predvsem s svojim srcem. To pomeni, da pozornost preselimo iz glave v srce. Za nas in za našo kulturo je tak pogled morda tuj, ker mišljenje in razmišljanje ne povezujemo s srcem, ampak z glavo in razumom. Tudi Jezusova misel je tej indijanski modrosti blizu, kajti On je rekel, če ne postanemo kakor otroci, ne bomo videli božjega kraljestva. Ker pa pogosto ne znamo misliti s srcem, tudi poslušati ne moremo s srcem. Ne vem, če kdaj sploh dovolj premislimo, kakšna je razlika med tem, kar slišimo, in tem, kar poslušamo. Da slišimo je človekova naravna danost in nam za to ni potrebno kaj posebnega storiti. Poslušanje pa zahteva pozornost, zbranost in koncentracijo. Ker zahteva pozornost, lahko nekaj poslušamo, kar nas zanima, zanimivo zgodbo, pogovor z drugo osebo, medtem ko pozornosti sploh ne upoštevamo, kadar na primer česa nočemo slišati. Ko otrok odrašča, se nauči poslušati ali ne poslušati, govoriti ali ne govoriti. Tega se navadno nauči v družini. Otroci zelo radi poslušajo zgodbe, pravljice, ki jih pripovedujejo starši, če starši danes sploh najdejo kaj časa za to. Ta vzorec ostane v otrocih celo življenje in ga je težko spremeniti. V življenju se navadno tega ne zavedamo, dokler ne pridemo v kakšen konflikt. Poslušanje s srcem poglablja empatijo, sinhronijo do drugega. Samo s srčnim sozvočjem lahko prisluhnemo drugemu, če tega ni, ga slišimo samo z razumom. »Izven, onkraj idej delati dobro in delati slabo, je polje. Tam te bom srečal«, pravi pesnik Rumi. To polje je tisto, kjer se lahko srečujemo, če prisluhnemo s srcem, ko odzvanja v smiselno in razumevajoče to, kar slišimo, ko zvok osmislimo in ga naredimo koristnega. Pravijo, da posvetimo 60% svojega časa poslušanju, toda od tega slišimo le 25%. Ko poslušamo, dajemo pomen zvoku, in to je mentalni proces. Seveda smo mi danes svojo pozornost poslušanja precej izgubili, zato smo iznašli pisavo in snemalne audio in video naprave. V tem postmodernem svetu, svetu polnem šumov in slik, smo izgubili smisel in lepoto poslušanja. Kar nas v tej masovnosti slik in zvokov lahko še predrami, je šok, škandal, groza, tragedija, ki nam jih naše dnevne novice vedno in neprizanesljivo prinašajo. Ali ob vsem tem lahko še prisluhnemo svojemu bližnjemu in svojemu Bogu? Mali princ pravi: »Treba je poslušati s srcem, bistvo je očem nevidno!« Pamet sodi in morda tudi obsodi, srce pa ljubi in lahko tudi odpušča. Primož Vresnik Zbogom, Washington Novela je bila priporočena na 42. literarnem natečaju revije Mladika Vojko je jeza gnala iz velemesta. Doktorico je gnalo iz centra Amerike. Energično je pritiskala na plin svojega avtomobila. Sicer pa bo pogrešala zelenilo tukajšnjih parkov. Šumeče fontane. To si je priznala sredi največje jeze, ki ji je drugače jemala razsodnost in preudarno mišljenje. Pogrešala bo zdravilne zelenice okrog washingtonske katedrale. Vedno se ji bo pred očmi zarisoval zeliščni vrt, okrogla greda, zarasla z bujno obrobo iz aromatičnih zelišč. Pogrešala bo zeliščni vrt, tako lepo viden z vrha washingtonske katedrale. Pogrešala bo čisto evropsko ornamentarnost tukajšnjih parkov, starinskih poslopij, poraslih zidov, ograj ter vodnjakov. Zeleno sapo nizkih gričev in valovitih trat. Tukaj si prizadevajo kositi travo, kakor se jo kosi v Angliji. Da, to si je takoj priznala. Sredi rdeče jeze, ki ji je ustvarjala cmok v grlu. Da, manjkal ji bo tisti zadržani historicizem, ki je v nasprotju z njeno vročo naravo. Kirurginja je čutila, da je na stopnicah zapuščenih stavb pustila del svojega srca. Na tistih stopnicah, ki so bile zaraščene s posušenim zlatim rmanom; ta je zlatel ob sončnih prihodih in zahodih. Nevidni koščki njenega srca so in bodo ostali na stopnicah s kamnitimi ograjami. In tudi ta so zlatela v barvi posušenega rmana. Kamnite ograje so tudi razkazovale vrtnice blede breskove barve, ki so kot samorasle našle pot vzdolž starinskih ograj. Del njenega srca se je ovijal, kakor se ovija bršljan. Bujni podolgovati slapovi bršljana so zavešali okna novogotskih zidav. Človek se je zmotil glede Vojke, za navidezno grobostjo se je skrival cel vrt. Cel skrivni vrt rahločutnosti. Zvečer pred odhodom iz Washingtona se je zazirala v električni čebelnjak stolpnic, upravnih stavb ter nebotičnikov. Zazirala seje v to sistematično komunalno urejenost mesta. Izjemno široke in prostrane wa-shingtonske avenije in ulice so ji krepile občutek po prostosti in gibanju. Uglajeni historizem washing-tonske arhitekture ji je venomer dopovedoval, da ima preveč grobe apalaške narave v sebi, da bi se zlila z življenjem tukaj. S svojim občutkom proletarske odgovornosti prav tako ni mogla nikoli do konca sprejeti dekadentnega ameriškega Vzhoda. Bilo je pravzaprav logično, da se je znašla tukaj. V centru federacije. Za zasluge se ji je Pentagon oddolžil z delovnim mestom v eni izmed washingtonskih civilnih bolnišnic. Sedaj je tega poglavja v njenem življenju konec. Če človek preveč dela, naredi tudi hudo napako. V medicini je to pogosta zgodba. Tako je naslednje jutro osmislila svoj odhod iz velemesta. Na zadnjem sedežu avtomobila se je pojavljal in izginjal pokojni stric Frank. Vrana Biba je čutila pokojnika ob sebi. Vojka pa je bila v preveč posvetnih mislih, da bi njena duša prestregla svet okultnega. In ko je pomislila na strica, se je ta prižgal v obliki svetlobnega obstreta in vrana se je zdrznila in pogledala pokojnega moškega naravnost v oči. »Stare ceste so kot ustvarjane za moj dotrajani, dostavni tovornjaček,« je pripomnil, ko je njen buick vozil skozi zvezno državo Main. Punca, ves čas voziš desno, vse tvoje poti so v desno, je bil nezemljepisno točen stric Frank. Zanašal se je na oseben nenatančen občutek, da vozi gor, a v desno. Šestpasovnic ni bilo več. Vozila je po dotrajanih lokalnih cestah, za katere ni bilo nikoli dovolj proračunskega denarja, da bi jih popravili oziroma solidno asfaltirali. Ceste so bile položene sredi narave in naravi postajale čedalje bolj podobne. Barva gozda je postala barva narave in barva narave je postala barva gozda. Ceste so bile podobne umazanim tepihom, polnim smole in zelenila. Vojko je pričela pomirjati ta neizumetničena gozdno-poljedelska Amerika. Konkretna Amerika brez washingtonskih pravnih papirjev. Tone in kupi washingtonskega pravnega papirja so se tukaj umaknili živim drevesom. Vojko so pričeli pomirjati lokalni avtobusi in šolski avtobusi. Marsikateri avtobus je bil še iz petdesetih let dvajsetega stoletja, saj ga lokalni šerif ni poslal na smetišče oziroma v predelovalnico pločevine. Če je bil marshall sam učenec iz zakotne vasice in nekdanji drobcen potnik avtobusa, mu sentimentalnost in varčnost nista dala, da bi odpisoval avtobuse zaradi novih modelov. Tako je bilo šerifu na lastnem primeru jasno, zakaj so zguljene in umazane plišaste medvedke in punčke v popackanih svilenih krilcih še dolgo, res dolgo hranili v hišah in zakaj jih njih lastniki niso vrgli v keson. Ni šlo samo za denar in varčnost, šlo je za filozofijo, da vse novo ni nujno tako dobro kot staro in da marsi- katera nova stvar pomeni spremembo na slabše. Če živiš odročno in prikrajšano, boš vsako novost dvakrat preudaril. Vojka je zrla v gozdove. Lokalec, v starem avtomobilu, s karirasto srajco je dajal vtis, da mu je oporoko pomagal sestaviti vaški metodistični župnik. In sedaj karirko vozi kozje mleko v predelovalnico. S svojo staro kripo. Ko bo umrl, bo zavarovalnica izplačala njegovi ženi petindevetdeset tisoč dolarjev. Varčuje pri zavarovalnici in to z udeležbo na dobičku. To je kapital karirka Toma. Monetarnim zavarovalnicam se danes pač ne izogneš. To je bil pač eden izmed anonimnežev, ki je švignil mimo po dotrajani cesti. Vojka ga je imenovala za Toma. In res mu je tako ime, kakor je njegovi ženi resnično ime Donna. V obcestnih gostilnah z indijansko perjanico namesto izveskov nad glavnim vhodom so taborili obrazi, ki so ljubili pivo, kulinariko, obrtniški denar in gledali lokalne lepotice, ki se zibajo v ritmu country glasbe. Obrazi, z izrazom lokalnega. Lokalci so gledali izključno lokalno televizijo in brali izključno lokalni občasnik. Živeli so za posle, ki so prihajali po starih voznih cestah. Vojka ni vzbudila nobene pozornosti, ko je zatresla zvonček v motelski gostilnici Wendigo snack, niso je čakali snežnobeli washing-tonski pogrinjki, lesketajoči veliki kozarci in ozračje japijevske druščine, temveč domačini, za zglodanimi lesenimi mizami. Nanjo so gledali kot na oddaljeno domačinko. Pozornost jim je pritegnila jata vran, ki je priletela v oblaku in se sunkovito posedla na kanadsko čugo. Vojka je sedaj do konca uzavestila, da imata z Bibo družbo. Vztrajne ptice v washington-skih frakih. A domačini niso posebej obračali pozornosti na novodošlo Apalačanko. Njeno apalaško obličje je bilo tako bangorsko, da v krčmi ni nikogar vznemirila. Če si deloval nevpadljivo in vsakdanje, so lokalci vedeli, da nisi ravno od tu, vendar prihajaš od tu nekje blizu. Če bi bila oblečena za svečano priložnost, kakor se je občasno oblekla v Washingtonu, bi pivci in jedci v lokalu staknili glave. Lokal bi drugače zadihal. Govorili bi o njej. Govorili o dekadentnem ameriškem Vzhodu. V sapi pritajenega šelesta, polglasnega pohrkovanja in zarotniškega sikanja narečnih zlogov. Vojka je dobila svojo klobaso v praženi čebuli in pollitrsko ameriško kolo. Tisto z veliko karamele in malo kofeina. Za druge ji je bilo nekako vseeno in drugim je bilo vseeno zanjo. Bil je pač takšen dan. Dan z ležernim ritmom. V motelu so tisti dan razpravljali o bližnjih lokalnih volitvah. Oni bi seveda drugače, kakor sedanji marshall. Vse drugače in boljše, kakor on, prav gotovo. Vsi življenjski cilji so se v tej lenobno ležerni motelski gostilnici nena- doma zdeli dosegljivi in brez ovir. Vsi napori obvladljivi. Razgovor med domačini se ni skladal s tistim, kar je prikazovala nevemkatera televizijska postaja: floridsko močvirje je polno kač klopotač. Ko zrastejo, jih njihovi lastniki odvržejo v močvirje. Zavržene kače se veselo razmnožujejo in množijo. Američani nekdanje hišne ljubljenčke mečejo v močvirje. Kjer v razmnoževanju zaplavajo do gromozanske številke: petnajst tisoč. Za povprečen okus ameriškega gospodinjstva so lepe ne preveč debele in dolge kače, vendar z levitvami prihaja na dan njihova prava in divja plazilska narava. Velikost in kilogrami kač niso več po okusu družine, zato mora kača stran, v naravo, v močvirje ... »Daj na naš kanal,« je zaukazal natakarici zagorel lokalec, v karirasti delavski srajci, saj južnjaške problematike ni prepoznal za problematiko tukajšnjih krajev. Koga briga tukaj Florida, kmalu bodo volitve in mogoče bo lokalni tv kanal zagnal njihov živahen pogovor v pravo smer. Na ekranu so smukale in vijugale kače, zunaj, pred motelom pa so skoraj negibno sedele washingtonske vrane in se zlile s spokojnim ritmom pokrajine. »Bližajo se volitve,« je zagrmelo s televizijskega ekrana, kakor da bi bil napovedovalec gasilski starešina in bi vpil v megafon starejšim občanom, ki ne slišijo dobro. Bližajo se volitve, ob tem stavku so zaropotali stoli, zaškripale mize in lokalni obrazi so se sunkovito obrnili proti televiziji, ki je visela na skrajni desni strani šanka. Nič ni tukaj bolj gledano, kakor lokalna televizija in brano, kakor lokalni časopis. Vojka je mislila na soparo vietnamskih močvirij. Posnetki floridskega močvirja so ji prebudili spomin na koprene zatohle vlage v jugovzhodni Aziji. Nikoli si ni mislila, da jo bo usoda poslala v vlažen in močvirnat Vietnam. Nikoli si ni mislila, da bo preživela vietnamsko vojno in kasneje delala v eni izmed civilnih bolnišnic v Wa-shingtonu. In tudi sedaj jo je usoda nabasala na svoj zvit in nepojasnjen način v motelsko restavracijo, v kateri s klobaso s čebulo daje videz zahojene lokalke, ki bo zdaj zdaj rekla kakšno čez zasebne klube in statusne simbole visoke ameriške družbe. In res je bila Vojka polna ogorčenja nad tistim delom sveta, ki brez posebnega truda prihaja do blagostanja, medtem ko se mora sama za vsak grižljaj kruha dobesedno boriti. V zadnjem kotičku zavesti je zmeraj imela pripravljen stavek: Mi iz Apalač poznamo zgodnje jutranje vstajanje, pa vi!?! Vrana Biba jo je na zadnjem sedežu avtomobila zvesto čakala. Čakale so jo tudi vrane, ki so počrnele veje kanadske čuge. Biba jo je na zadnjem sedežu avtomobila zvesto čakala. Stegovala je svojo sivo črno glavico proti zaprašenemu vetrobranskemu steklu. In Vojka je skozi okno krčme gledala njo, to čudaško ptico v njenem avtomobilu, kako ždi na zadnjem sedežu. Odrobila bo nekaj kruha za njen lačen kljun. Toliko vožnje ima za seboj, toliko vožnje ima pred seboj. Bolje bi bilo, če bi sedla na vlak ali avion, vendar je Vojka za potovanje na sever federacije obremenila avtomobilske gume svojega buicka. Stric Frank Pullman bi potoval na enak način. Stric Frank je venomer v prometu zaupal svojim rokam na volanu in volan je bil zmeraj zadimljen od Memphis cigarete. Klobčič cigaretnega dima seje valil v kabini in stric je z večno prižgano cigareto osi-ral voznike, ki niso vozili po njegovem. Vojka je vozila skozi čudno gozdno pokrajino. Vojka je čez nekaj dni s svojim buickom prispela v mestece Krempelj. Vmes je naredila nekaj temeljitih postankov, za obrok klobase s čebulo in ceneno ameriško kolo. Direktor lokalne bolnišnice je dajal vtis vaškega upravnika, pod belo haljo je namreč nosil pleten domač pulover, čigar volna je bila pobarvana s sokom orehovih luščin. Stroko je predstavljal skozi gospodarjenje. Kar nekajkrat je omenil proračunska sredstva in odvisnost delovanja bolnišnice od teh sredstev. Njegova preudarna mirnost in zbranost sta bili posledici dejstva, da tukaj ni divjega urbanega ritma in močne želje po samopromociji, ki je tako prisotna v Washingtonu. Njegova zbranost in upočasnjenost sta izhajali iz te pokrajine. »Tukaj,« je pričel rahlo lenobno, »tukaj zdravimo samo srednje težke primere.« »In ostalo?« ga je podrezala doktorica. »Za ostalo imamo helikopter. Težje primere prepeljemo ...« »A tako,« je dejala Vojka in preden je videla bolnišnico v celoti, se ji je pred očmi zarisala zastarela oprema v operacijskih sobah. Preden je videla tukajšnje operacijske sobe, žeje vedela, kaj je v njih. Vedela je, da so jo sem premestili, da bo z gverilsko voljo in močjo operirala najtežje primere. Morebiti bo helikopterju prihranila kurivo. Morebiti bo v človeški žili zadržala usodno kapljo krvi. »In ko so minute štete?« »Potem se lotimo nerešljivega in včasih kaj rešimo v pacientovo korist,« je dejal upravnik bolnišnice s tisto stoično mirnostjo, ki seveda ne pozna vročične urbane prizadevnosti za pacienta, kakršna je denimo doma v Washingtonu. Tam pacienta v primeru sistemske bolezni oborožijo z znanjem in z zdravili; z dolgimi pogovori, brošurami, knjigami ... Pacient je deležen posebne medicinske rahločutnosti, ki nadomešča in premošča tisto urbano vseenost, ki je doma v vseh večjih mestih in velemestih. Upravniku Jacku Rawenu ni bilo do dolgih pogovorov. Ni imel kompleksnega medicinskega znanja, ni imel opreme in tudi ne preveč prizadevnega kadra. Svojo medicinsko politiko je vodil na srednje težkih primerih. Za težje primere je zasukal ključ v kabini helikopterja in stvar se je rešila na ta način. Tako je veliko primerov izročil usodi oziroma dobrim angelom varuhom, ki so bdeli nad helikopterjem ali pa tudi ne. Človeška kri teče in odteka v vsakem primeru, a se v kritičnih trenutkih kroženje krvi rado kaj hitro zaustavi. »Daleč smo od civilizacije. Saj vidite temni gozdovi. Blizu je Kanada. Blizu je Aljaska. Bližje, kakor če si nižje na zemljepisni karti, tako je v naši federaciji ...« upravnik Jack je pričel narahlo udarjati z rokama po obeh ograjah naslonjača gugalnika, ki je v njegovi drugače somračni pisarni prinašal dobršno mero domačnosti. Za svoje ležerno življenje si našel izgovore, da ti ni potrebno preveč delati, je mislila in se pričela zazirati v temen somrak gozda, ki je s svojo svetlobo in sencami zaznamoval pisarno Jacka Rawe-na. Zahodna stran bolnišnice je bila vsa v barvi in svetlobi gozdov. Svetloba gozdov prihaja sem noter, prihaja in pritiska, bi zapisala Matilda iz Oringtona. Temni, somračni so gozdovi, upravnik, gozdne sence so na hodnikih ... A upravnika ni zanimalo vzdušje bolnišnice in tudi ne poetične posledice svetlobe gozdov na hodnikih bolnišnice. On je obračal številke v glavi in se ukvarjal s proračunom za tekoča leta. »Podrobnosti imajo velika usta in so pomenljiva, ne spreglejte jih, še posebej, če kam pridete,« ji je nekoč dejal doktor Lobotowich v sončnem San Franciscu. Vojka je srkala vase te podrobnosti, ki bodo od danes dalje njen službeni vsakdanjik. Upravnik Jack je ni povprašal o preteklosti. Pričakovala je vsaj, da jo bo povprašal o Vietnamu, navsezadnje je bila edina ženska, kije stopila v zadušno džunglo konec šestdesetih let dvajsetega stoletja. Nobene radovednosti, nobene živahnosti v njegovih očeh, niti poklicne živahnosti ne ... Čez dve uri je videla presenetljiv prizor, ki ji je bil prihranjen vse do odhoda v mestece Krempelj in ni veljal za prizore, povezane z medicinskim vsakdanjikom. Videla je prizor, ld je bil mogoč le v odročnem gorskem mestecu: upravnik Jack in hišnik Wa-cha, pol indijanec, sta skupaj žagala posušeno staro jablano. Vojka si je prizor ogledala skozi okno svoje delovne sobe. Stari hrast je stegoval svoje čarovniške veje proti njenemu oknu. Možaka sta žagala, kakor dva logarja velike stenske ure. Ure, ki je vsako polno uro pognala enominutno žaganje dveh logarjev iz lepenke. Možaka sta žagala v tej naši ljubi federaciji in vrtni palček z violino se jima je smejal s tistim sladkim disnijevskim nasmeškom, ki bolnike razveseljuje s svojo sladko kičasto prisotnostjo. Zdravniki posameznih oddelkov so bili več na hodnikih, kakor v svojih ordinacijah. Bolnikov pa je bilo ravno toliko, da je bolnica delovala. Bolnica srednje težkih primerov. V prostorih je bilo vse polno rjavega gozdnega somraka in čeprav je bil kar veder dan, so v poslopju gorele luči... »Šparamo s kompotom, proračun ni velik,« ji je s širokim nasmehom in z lokalnim akcentom v glasu odgovorila mulatka debela Mercedes, ki je s svojo zajetno postavo in z vozičkom zavzela več kot tričetrt prostornine hodnika. Njeni gromozanski ritnici sta ritmično poskakovali. Z drdrajočim vozičkom kompota je delovala tako neresnično. »Tudi jaz operiram, no, pomagam pri operaciji,« je s ponosom dodala temnopolta Mercedes in se brez vsakega dvoma predstavila še za kirurginjo. Konec koncev smo tudi mi v Vietnamu počeli, kar je od nas zahteval teren, jo je v sebi opravičevala doktorica Vojka, ki je v osmih urah delovnika oskrbela le dva zvina. Operacijske sobe ni videla sedem dni, prej pa po več ur ni prišla iz nje, tam spodaj, v Washingtonu. To je zdaj že preteklost. Vrane doktorice Vojke so priletele z njo v mestece Krempelj. Nastanile so se blizu bolnišnice in občasno preletavale parkirišče pred bolnišnico. Biba ji je delala družbo in za večino Krempeljčanov je bil to nenavaden ekscentričen prizor. »Nas je država nekako pozabila. Čeprav v časnikih piše nasprotno. Človek je kar nekako osamljen v tej divjini. Razumete, zakaj mulatka Mercedes operira ... Ker ji na nočnem dežurstvu lahko pacient izkrvavi. Daleč so dostojno prevozne ceste, daleč so tisti, ki bi res lahko pomagali in so dovolj strokovni. Daleč so, a samo mulatka Mercedes je pri roki. Če že sprašujete, Vojka, zakaj smo tukaj vsi za vse pripravni,« ji je odgovorila zdravnica Patricija. Pod črto SLOVENŠČINA - ŽIV JEZIK V DRUŽINI IN JAVNOSTI je naslov strokovnega posveta, ki ga je pripravila Krščanska kulturna zveza v petek, 14. novembra, v Tinjah. Na posvetu so bili različni predstavniki-strokovnjaki iz slovenskega zamejstva od Porabja do Trsta. Spregovorili so o možnostih promoviranja slovenščine v družini in javnosti. Na Koroškem se vedno bolj zavedajo pomena družine kot posredovalke slovenskega jezika. V ta namen so tudi pred leti začeli z iniciativo, ki naj bi krepila zavest družinam. Poudarjajo, da je narečje lepo in ga je treba posredovati mlajši generaciji, saj je večinoma prav narečje prvi stik z jezikom in preko njega se kasneje učijo zbornega jezika. Po drugi strani pa se tudi vedno bolj srečujejo z dvo- in večjezičnimi družinami. V ta namen so leta 2011 izdali brošuro "12 spodbud za sožitje v družini", ki v tematskih poglavjih obravnava življenjske situacije, s katerimi se soočajo večjezične družine, in jih vabijo k pogovoru, saj le z njim lahko uskladimo različna pričakovanja posame- znikov. Predvsem spodbujajo mlade k pogovoru o uporabi jezika v družini pred odločitvijo za skupno življenje; ko se ustvari družina, je lahko že prepozno. Zanimivo je bilo prisluhniti izkušnjam strokovnjakov, ki so prihajali iz različnih krajev in situacij. Vsi se borijo na zelo različne načine, a z namenom, da bi ohranili domač, materni jezik - slovenščino. Skupno je bilo mnenje, da je potrebno z učenjem slovenščine začeti zelo zgodaj, saj je dokazano, da se otrok nauči jezika v prvih treh letih življenja. Ampak kako? Otrok pogosto preživi v nemških, italijanskih, madžarskih jaslih po 8 ur ali več vsak dan, saj starši morajo na delo. In vendar, imamo dovolj slovenskih jasli? Imamo dovolj ljudi, ki bi znali slovensko in znajo jezik posredovati otrokom? To so vprašanja, ki so se porajala ob razmišljanju učenja materinščine najmlajših. Ob poslušanju predavateljev sem se spraševala: Kako pa je pri nas, v Trstu? Kaj pa kasneje? Ko so otroci že v šoli, koliko znajo slovensko? Koliko je sploh slovenskih otrok, iz mešanih zakonov, italijanskih ali tujcev? Ko govorimo o vpisih, govorimo največkrat le o številkah. V zvezi s tem so znane raziskave Slori-ja, ampak kako šole uporabljajo vse te informacije v praktične namene? Smo kot manjšina ali skupnost izdelali neke modele poučevanja v takih pogojih, ko en del otrok že obvlada slovenščino, za drugega pa je to tuj jezik? Ali pa je to prepuščeno iznajdljivosti učiteljev? Ti podatki imajo velik vpliv na kvaliteto pouka in nivo znanja slovenščine v šoli. Kaj pa v javnem življenju? Občutljivi smo za vidno dvojezičnost in zelo kritični do neustreznih prevodov. Zdi se mi, da včasih prevajamo stvari, za katere je samoumevno in zadostno, da bi bile le v slovenščini! Znamo biti dosledni do nas samih? Posvet se je zaključil s spoznanjem, da je nujno potrebno razvijati takšna srečanja, kjer se lahko bogatimo z izkušnjami vsakega posameznika in se zagotovo spet srečamo. Tatjana Oletič Irena Žerjal Peta Avenija in smrtne zagate (ali »marmelada newyorških kolačev« - 22. del) Reminiscence Jih potrebujem. Ne bom se poglabljala v take probleme, ki so mi popolnoma tuji. Morda »sem se ustavila s časom«, kot pravi Neva. Nič ne de, glavno, da se niso vsi! Vse te afere z mamili, njihovimi prekupčevalci in uživalci, me ne ganejo, prav zares ne sovpadajo s kakršnimkoli prostranstvom, alegorijo, paralelno psiho-dramo; pustolovščino, pustnim rajanjem, ekstremno mislijo, s čimerkoli to zadevo primerjam, mi je tuja. O cigaretah ni govora, da bi ne vedela, kje in kaj je nevarno, o težkih in lahkih mamilih pa zares ne morem vedeti nič! Baje so prisotne v nezaslišano bližnjih lokalih. O tem Neva vse ve in mi očita, da se ne znam vživeti v sedanji svet! »Pa tudi tega ne veš, da mladi obožujejo igre na srečo z avtomatskimi pripravami! Le kje živiš?« »Nekaj naših seje kar ure dolgo posvečalo kvartopirskim Igram, ko smo bili mi mladi!« »Verjemi, da to ni isto. Te nove pojave zasenčijo človeško pamet, zahtevajo denar, mi pa smo igrali zaradi igre.« »Zakaj pa so starši na svetu? To bi morali opaziti in preprečiti oni!« »Misliš, da imajo starši pregled nad tem, kar bubci počenjajo, ko niso ne v šoli ne doma?« »Tisti, za katere skrbim jaz, imajo vzgojen tudi čut odgovornosti. Mislim, da jih tako vprašljivi zakulisni svet sedanjega turbokapitalizma nikakor ne more privlačiti, kaj šele zapeljati!« »Verjamem! Izjeme pa so povsod!« »Jaz jih ne bi kar tako obtoževala!« »Ne obtožujem, le to vem, da nekdo širi svoje sc-hlott-machine z enako uspešnostjo, kot so se »nekoč« širile kinodvorane!« »Pa kaj misliš? Da bi še vedno morali širiti zasvojenost iz poldavnine?« »Nikakršna poldavnina! To je tudi najina pretekla mladost!« »Ampak mi smo se ogrevali za sedmo umetnost, če pa seje šola oddaljila od naših novotarskih zahtev, smo se znašli kar dobro v takozvanem 'zunanjem' svetu!« »Tisti, ki ste bili zamaknjeni v sedmo umetnost, ste vsekakor imeli občutek, da se predajate površnim vrednotam, upam!« »Tvegaš pa res čudne hipoteze, če trdiš, daje sedma umetnost le površna zadeva!« Stokrat sem sl rekla, da se z zadnjimi dobrimi znankami ne bom sporekla! Šakali in golobice Ko seje Zdenkin soprog začel znova ogrevati za tukajšnjo kulturo, me je kar sam vprašal, ali bi mu posodila stare letnike revij, v katerih je obravnavan na »intelektualnem nivoju« naš svet ob mejah. »Seveda,« mu dvorljlvo odgovorim,« v Mostu, to je v stari intelektualni reviji, so te zadeve skušali razrešiti. Potem nekateri literati v raznih zbornikih, kijih nimam, a jih lahko poiščete v knjižnicah. So v razumljivem, čeprav strokovnem jeziku vsem na razpolago. Po mojem je to najmanj iskano čtivo, zdaj v tem trenutku pač, vsaj tako se mi zdi!« »Bi mi vi napravila kak izbor najpomembnejšega?« Jezna sem. Da bi zdaj začela pregledovati stare članke in bi zagotovo tvegala, da jih ta častihlepnež prepiše? Z drugega zornega kota: v tem primeru bi jaz v našo dokaj revno situacijo vnesla svoje poglede... »Vi ste kar obmolknili!« »Razmišljam, kje so se najbolj iskreno potrudili, da bi iz raznih hipotez izluščili nekaj pozitivnega...« »Mi se moramo potruditi, da bomo iz letargije povlekli našo slovensko ljudstvo v boljšo rast!« »Da, ampak to so zgolj parole, verjeti v naše ljudstvo pa ni tako lahko.Te strankarske razprtije imajo korenine do pekla, kot je ugotovil eden od naših starih pisateljev!« Pravzaprav že uporabljam njegov žargon! Naše ljudstvo! To so uporabljali stari Jadranski koledarji, zdaj tega izraza nihče ne uporablja več, najmanj politiki! »Pravzaprav je bilo analiz in anket o življenju ob mejah nešteto, pa ne samo za naše področje! Kar pozanimajte se! Tam pri vaši stranki imajo zelo stare časopise, ki sojih pisali pravniki, preiskušeni politiki in politologi. Sploh so nekoč vzeli zares tudi gledališko kritiko!« »Da ne bomo zamešali starih zgodb z novimi! Jaz namreč imam v svojem načrtu politične govore, v katerih bi rad omenil nekaj pomembnih dogodkov, zlasti pa sentenc, ki zadevajo tudi stare dobre ljudi.« »Ah, tiste, ki so preživeli vse te metamorfoze tudi vas, politikov, ob mejah, kijih pravzaprav ni več!« »In ml, politiki, smo žrtvovali čas, zasebnost in denar za naše ljudi, če že ni v modi reči »naše ljudstvo«!« »Prav veliko učinka ni ob vsej vaši požrtvovalnosti!« »Naše vrste se redčijo. Še vedno je prisotna mržnja iz preteklih stoletij, kar nenavadno pa se sliši, da smo si bolj sovražni zdaj, kot smo si bili med obema vojnama!« »To ne bi rekla!« »Jaz si ne delam utvar: lahko me čaka zelo bridka prihodnost, ker se v politiki stvari lahko nepredvidljivo spreminjajo, a vam rečem, da sedaj nisem noben paradni konj, ampak mislim resno na slovenske probleme...« Premišljujem: mar sem bila prekritična in odražam čisto standardno mržnjo do tiste politike, ki nas je, nas, tržaške Slovence precej zanemarila... »Obljubim vam, že ker ste mož moje ljube Zdenke, da bom poiskala kaj izvirnega in učinkovitega v tistih starih revijah pa tudi biltenih, saj so včasih, v obdobju debelih krav, tiskali vsepovsod svojo zgodovlnlco!« »Kako vam bom hvaležen za pomoč!« Široko se mu nasmejem, mu prožim roko, ga celo objamem, a prav čez njegova ramena opazim strogi pogled! Vstopila je kar tako, ker so bila vrata le priprta! Zdenka je bila vsa zgrožena! Seveda zavpijem: »S tvojim soprogom sva sklenila nekakšno pobrati-mijo!« »A! Torej lahko nadaljujeta!« Sesedem se na kavč. Le kdo ji bo zdaj razložil, da je bil objem z njenim dragim le nedolžno bratsko dejanje? »Kaj pomeni beseda pobratimija?« me ironično posnema z opaznim sovraštvom. »Objem iz prijateljstva in nato tovariški napitek!« »Ko bi vsaj malo razumela tako tebe kot njega!« »To je otročarija, nesporazum in nesmisel!« Soprog moje ljube prijateljice si natakne klobuk in odhaja. Odide. Zdenka je še vedno resnobna, zgrožena in užaljena. Me gleda kot jezna učiteljica nemarnega učenca. »Pa saj ni bilo nič!« »Niiič? Kaj - ni bilo nič?« »Mar ne vidiš, da sem se tako postarala, da me zares ne bi niti od daleč kdo mislil zapeljeti?« »A!« »Tvoj ded me je objel v zahvalo! Obljubila sva si, da mu bom našla primerno gradivo za njegove govorance!« »To je moja naloga, odkar sva poročena.« »Razumem, ker je situacija smešna!« »Le kaj si si mislila, ko si ga objela?« »Nič!« »Upam, da bo ob tem ostalo!« Odhaja prav užaljeno. Pompozno. Prezirljivo me še enkrat pogleda in za sabo odločno zapira vrata. Tako sem padla v hudo reakcijo, bi rekel kdo od mojih znancev, najbolj pa se v nebesih smeje temu prizoru Evica. Škoda, da je ni več na tej zemlji, ker bi me iz tega absurda takoj zvlekla kam na daljši izlet in bi zbijala šalo za šalo. (se nadaljuje) Sara Remžgar Razjede Nekaj je odšlo. Nekaj je prišlo jemat neizgovorljivo in ozaljšano od preletavanja sivih kamnov nepravilnih velikosti, ki pečejo reko, ko jih voljno požira vase. Nekaj seje izgubilo napoti preko mavričnega svoda v nevihto nazaj, ko so popadali udarci belih bičev na razjede otroških galebov; niso se vrnili. Nekaj se vpija v papir in nadaljuje tvoje črte blaznosti, bega, ko še ni večer, ko se luč ujame v ropot dneva in pričaka drugo; ni še noč. —p, c-SVB-}