SLOVENSKI UST CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551 ¡ Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878. 1 NAROČNINA: Za Ameriko in ia celo j leto $ arg. 6.—; za pol leta 3.50. n Za druge dežele 2.50 USA-DolarJev. j j Dirección y Administración: GRAL. CESAR DlAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires. AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES, 10 DE OCTUBRE (OKTOBRA) DE 1941 Núm. (Štev.) 38 POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs. j ROJAKOM IZ PRIMORSKE Sedanja vojna bo odločilna tudi za usodo naše ožje domovine, Primorske. Ker niti najmanj ne dvomimo, da bodo zavezniške sile premagale nacistično Nemčijo, ki je sprožila sedanje klanje, in Italijo, ki se ji je kakor šakal pridružila, ko je mislila, da je kakor Franciji tako tudi Veliki Britaniji odbila zadnja ura, je naša vera v končno osvoboditev našega naroda izpod italijanskega jarma trdna in utemeljena. Italija, tlačiteljica naših Slovencev in Hrvatov na Primorskem, je v sovražnem taboru in plačala bo za svoje sodelovanje z nacistično Nemčijo najmanj s tem, da bo morala odstopiti Jugoslaviji tisti kos naše zemlje, ki ga je po prejšnji svet. vojni krivično zasedla. Ko se bodo na prihodnji mirovni konferenci določale nove meje evropskim državam, bo položaj brez primere bolj ugoden za našo primorsko stvar, nego je bil na versailleski konferenci. Takrat je bila Italija na strani “antante”, imela je v žepu londonski pakt in Rusija ni imela nobene besede. Na prihodnji mirovni konferenci bo Italija med premaganci, težilo jo bo njeno sodelovanje pri zločinih nacističnih barbarov in Rusija bo prav gotovo soodločala tudi pri reševanju našega vprašanja. Kar se naše jugoslovanske vlade tiče, vemo iz ust njenega prvega predstavnika, ministrskega predsednika generala Simoviča, da bo storila vse, kar bo v njenih močeh, da našemu narodu reši Slovensko Koroško, Goriško, po Italiji zasedeni del Notranjskega, Tržaško, Istro in Zader, t. j. vse ono, kar našemu narodu po vsej pravici pripada in ki mu je bilo krivično vzeto. Vkljub tem ugodnim izgledom za končno pravično rešitev primorskega vprašanja, bi bilo popolnoma zgrešeno, če bi mi, Primorci, prišli do komodnega zaključka: Jugoslovanska vlada, Rusija, Velika Britanija in zavezniki bodo že naredili, da bo prav. Tepejo se za parvico in pravično bodo razsodili tudi glede Primorske. Res je, da pravica prej ali slej pride do zmage. Toda res je tudi, da pravica počasi hodi svojo pot, ker je mnogo ovir, ki jih mora premostiti, preden pride do cilja. To se že sedaj kaže tudi glede naše Primor -sek. Brž po govoru generala Simoviča so protifašistični Italijani v Združenih državah Severne Amerike dvignili cele oblake prahu, da bi zasenčili resnico (brez katere je pravica slepa) in dokazali, da sta Trst in Gorica — “citta italianissime”. Da razumejo Italijani pod imeni Trst in Gorica ne samo obe mesti marveč vse, kar je Italija po krivici dobila po vojni 1914-18 in kar je popolnoma slovensko in hrvaško, je samo po sebi umevno. Severnoameriški Italijani so za nas dobra šola. čeprav se njihova domovina tepe na strani Nemčije proti zaveznikom, so se pogumno lotili dela, da bi Italiji ohranili, ko pride dan obračuna, celo tisto, kar ji ne pripada: Julijsko Krajino. Prizadevajo si prepričati svet, da se proti zaveznikom vojskuje samo fašistični režim, proti volji “zasužnjenega italijanskega naroda”, da so jugoslovanske zahteve po Trstu, Gorici, Reki in Zadru neutemeljene ter bi se “italijanskemu narodu, ki simpatizira z zavezniki” zgodila huda krivica, če bi se Julijska Krajina priključila Jugoslaviji. Mi vsi, ki smo s Primorskega doma, prav do- Orjaška nemška ofenziva proti Rusom NEMCI SO ZBRALI VSE MOČI, DA BI ČIMPREJ IZSILILI ODLO ČITEV NA VZHODNI FRONTI — SPROŽILI SO VELIKO OFENZIVO PROTI TIMOŠENKOVI VOJSKI KI BRANI MOSKVO, IN PROTI LEVEMU KRILU BUDJONJIJEVE ARMADE OB AZOVSKEM MORJU — RUSKA VOJSKA KRČEVITO BRANI SVOJE POSTOJANKE Po Hitlerjevih računih bi bila morala nemška vojska že v juliju vkorakati v Moskvo. Sedaj smo že v oktobru. Lahko si predstavljamo, kako je moral zaradi teh prvih neuspehov besneti nacistični vodja, ki se je bil navadil na to, da so vse vojne operacije njegovih maršalov šle kakor po loju. Prejšnji petek je Hitler prišel v Berlin, kjer je imel govor. Uvodoma je povedal, da je prišel med “svoj nared” samo za hip,-ker da so na vzhodni fronti v teku orjaške operacije, katerih na- men je popolnoma streti vojaško « stavlja nova nemška-ofenziva, je moč sovjetske Rusije. V svojem govoru je celo namignil, da bi se čez nekoliko dni utegnilo zgoditi, da se Molotov, ruski zunanji minister, ne bo več nahajal v Moskvi. Po Hitlerjevih besedah se je nova nemška ofenziva začela 1. oktobra. Iz poročil, ki sta jih doslej ob-| javljala tako nemški kakor ruski glavni stan, ni bilo mogoče uganiti, v kateri smeri skušajo prodreti Nemci. Šele po osmih dneh se je pokazalo, da se nacistična ofenziva, ki po svoji silovitosti prekaša baje vse, kav pomni zgodovina človeštva, giblje v dveh smereh: proti Moskvi in proti velikemu ruskemu industrijskemu središču „ob Doneča, j Predvsem proti vojski maršala | Timošenka, katerega dolžnost je i braniti glavno mesto Rusije, je Hit-j ler zbral ogromne količine tankov, j letal m čet. Zatrjujejo, da je spravil na noge vse razpoložljive rezerve v besni odločnosti, da predre ruske obrambne črte, da obkoli posamezne ruske divizije, jih stre in si tako od-i pre pot do Moskve in do zmage. Ru-j si priznavajo, da so morali izprazni-. ti Orel, važno prometno križišče, ki se nahaja 120 km jugovzhodno od Brijanskega, kjer nemška vojska močno pritiska na Timošenkove divizije, Nevarnost je velika, toda Rusi upajo, da bodo tudi ta siloviti napad nacistične vojne mašinerije odbili. Proti Orlu pošiljajo močna ojačen ja čet.in materijala. Na tem delu fronte je začelo snežiti in to utegne tudi zadržati nemški naval. Po zadnjih vesteh z ruske fronte so se v bližini Ledne odigrali strahoviti boji med tanki. Rusom se je posrečilo uničiti nemško, oklopno kolono, ki jih je hotela tam obkoliti. Pri Brjansku in V.jazmi se bije orjaška bitka, ki traja že drugi dan. Tu se je nekaterim skupinam nemških tankov posrečilo prodreti ruske črte, vendar pa So Rusi prešli v protinapad in so tanke ločili od pehote. Računajo, da so s tem preprečili večjo nevarnost. Iz teh poročil, ki jih kratko navajamo iz celega kupa brzojavk, si more človek, stvariti samo sledečo sliko: V srednjem delu fronte se odigravajo orjaške bitke. Rusi so doslej pokazali mnogo spretnosti v obrambi, toda nevarnost, ki jo pred- lika. Nemci igrajo vse za vse in nič ne gledajo na žrtve. Izgleda tudi, da so v tem delu fronte zbrali pretežni del svojega letalstva, ki zelo aktivno sodeluje v ofenzivi. Bitke so še v polnem razvoju in torej ni mogoče ugibati, kako se bodo končale. Nemci zagotavljajo v poluradnem poročilu, da so sedaj samo še 200 kilometrov od Moskve. Druga nemška ofenziva .je usmerjena proti Donecu, kakor smo že rekli. Hitler je tu zagnal nemške čete ob Azovskem morju proti vzhodu, potem ko je opustil misel, da bi zasedel Krim, kjer' so se Rusi tako odlično branili, da 'so preprečili vse nacistično nakane. Ni, izključeno, da bo nemško vrhovno poveljništvo obrnilo ost teh proti Donecu prodirajočih čet proti severu, če se položaj Budjon.jijeve armade, ki izgleda biti precej resen, ne popravi z novimi o.jačenji. Budjonjijeva vojska se je v zadnjih tednih umikala in je pri tem, kakor je naravno, gotovo zgubila mnogo materijala. Vkljub nevšečnostim, ki so prišle nadnjo, pa ni demoralizirana, zakaj ruska poročila zagotavljajo, da .je v nekaterih delih fronte prešla v protinapade, gotovo z namenom, da zadrži nemški naval. Na kateri strani so- naše simpatije v teh bojih, pač,ni treba razlagati. Pripravljeni pa moramo biti tudi na neprijetne novice. Na tem mestu smo že večkrat povedali, da nikomur ne bo upadla vera v končno zmago, tudi če se Nemcem posreči zasesti Moskvo in prodreti do Kavkaza. Glavna naloga ruskih vojskovodij je rešiti vojno silo. V obrambi ozemlja se ne smejo pustiti zapeljati v zmoto, da bi svoje vojske izpostavili nevarnosti vničenja. Zemlje ima Rusija mnogo. Tudi če Nemčija zasede še velike kose, zmagala ne bo na vzhodu, dokler ruskih armad ne stre. In trdno upamo, da se .ji to ne bo posrečilo. Govor dr. lireka v londonskem radiu Dne 6. t. m., povodom šestmesečja tragične smrti slovenskega ministra dr. Kulovca, ki je padel v Beogradu, zadet od nemške bombe tekom barbarskega bombardiranja jugoslovanske prestolnice po nacističnem letalstvu, je podpredsednik jugoslovanske vlade dr. Miha Krek imel v londonskem radiu govor, v katerem je rekel, med drugim: # “V tem kratkem razdobju šestih mesecev, so se Slovenci obenem s svojimi ostalimi brati popolnoma žr- bro vemo, da to ni res. Toda ves svet tega ne ve. * Severnoameriški Italijani so za nas dobra šola, ker nam dokazujejo, da v sedanjih časih ne smemo spati. Moglo bi postati usodno, če hi se vdajali zmotni misli, da je sedaj še prezgodaj potegovati se za pravično rešitev primorskega vprašanja. Začeti je treba takoj. Primorci, ki smo v tej stvari prvi in'življenjsko prizadeti, moramo dvigniti svoj glas. Naši rojaki doma tega ne morejo storiti, pač pa to moremo in moramo storiti mi, ki živimo v svobodni Argentini in ki tvorimo največjo skupino izseljenih primorskih Slovencev in Hrvatov. Saj nas je tu gotovo več ko 30.000. Naša dolžnost je, da podpremo akcijo naše vlade za osvoboditev naše ožje domovine, da pravici pomagamo do zmage. Če zaradi Trsta in Gorice kriče v Združenih državah grof Sforza, ki mu je zibelka tekla v toskanskem mestu Lucca, in če se zaradi Julijske Krajine razvnema prof. Salvemini, doma iz Molfette v Pugliji, kako bi se ne zganili mi, ki smo zrastli na primorski zemlji, ki nas vse veže nanjo tvovali. Naš narod je nedolžen mučenik. Kakor nam je bomba raznesla na drobne kosce telo našega predsednika, ki je do zadnjega dihljaja delal za rešitev častnega miru, tako je tekom tega pol leta neizmerno divjaštvo razkosalo naš slovenski narod, ki ni nikdar v svoji zgodovini nikomur ničesar zlega storil, | nikdar s svojimi sosedi v sovraštvu ■živel. Železna logika pravičnosti, ki j zmerom zmaguje, nam pravi, da ne j trpimo zaradi naše preteklosti, nego j da je vse to moralo priti zaradi na-I še bodočnosti. Radi zadoščenja, ki in ki imamo tam svoje starše, bra- j ga prirodno terja pravica in pravič-te, sestre, sorodnike, prijatelje, j nost, mora nad grobom Kulovca in znance! Za uspeh katerekoli akcije, ki naj podpre naše pravične zahteve po priključitvi Primorske k Jugoslaviji, je potrebno, da strnemo naše vrste, da se organiziramo. Mislimo, da je skrajni čas, da se pri “Jugoslovanski Narodni Odbrani” ustanovi odsek, ki naj bi se imenoval “Trst, Gorica, Reka” in h kateremu naj hi pristopili vsi tisti slovenski in hrvaški izseljenci iz Primorske v Argentini, ki jim v prsih bije primorsko, jugoslovansko in slovansko srce in ki še niso odpadli od našega narodnega telesa. Mi, Primorci v Argentini, ki imamo srečo, da živimo svobodno, daleč proč od totalitarnega biča, totalitarnih koncentracijskih taborišč, ječ in vešal, si bomo z neodpustljivim grehom obtežili vest, če bomo sedanje usodepolne čase prespali. Odsek “Jugoslovanske Narodne Odbrane”, ki smo ga zgoraj omenili, se mora ustanoviti takoj in mora brez odlašanja začeti z delom. | vseh naših mrtvih, ki so umrli za | naš narod in domovino, začeti novo življenje in srečnejša bodočnost. Iz te vere naj vnikne naša neizčrpna ljubezen do naroda in domovine. Kulovec je padel v Beogradu. Tam je njegov grob. Grobovi drugih Slovencev so raztreseni po vsej prostrani Jugoslaviji. Slovenska bolest in trpljenje sta se razlila po vsej drža-i vi. V Zagrebu je prav tako dobro | znana, kakor v Beogradu in Ljub-! ljani. Vidite, tako nas je usoda povezala. Razmišljajmo o tem in učimo se! Velika jugoslovanska država na Jadranu in Balkanu je naša bodočnost; nova Jugoslavija naš nov skupen dom. Država, zgrajena na na- kazala Diplomacija Proti koncu pretekle vojne s» mnogi politiki izražali po raznih listih in tudi v parlamentih misel, naj bi bilo delo državnikov odkrito ter naj bi se vsa mednarodna vprašanja reševala javno, ker le tako bi | bilo mogoče preprečiti hujše spore Kin vojne. S tem je bila že dovolj označena sokrivda raznih diplomatov pri poslednji vojni. Tedaj so se diplomati izgovarjali, da javno obravnavanje mednarodnih vprašanj ni mogoče in da diplomacija sploh ne more igrati odkritih kart in da, tudi če bi to bilo mogoče, bi se vojna nevarnost ne zmanjšala, nego bas nasprotno, bi se še povečala, saj i so dipjomatje tisti, ki rabijo uma I svitli meč namesto surove mehanične sile in tako večkrat s svojo tajno igro rešijo slabotne narode pred' mogočnimi sosedi. Govoriti o državnikih in diplomaciji je za neizvedenca res težavno, saj niti sami strokovnjaki ne povejo o sebi in svojem stanu nikoli nič stvarnega, ker bi drugače ne bili diplomati. Pravijo, da je tehnika diplomacije v tem, da mnogo govoriš, ee sploh govoriš, o tem, česar ne moreš ali ne smeš povedati, in molčiš tam, kjer hočeš kaj povedati”. Skratka: govor diplomatov razumejo le diplomatic in če ga ne razumejo, potem niso .diplomatje. Slabo je v teh slučajih mnogokrat to, da kadar prenehajo delovati .državniki — začno delovati generali, ki ne govorijo samo bolj “iskreno” nego UL di “ognjevito”, kakor dokazuje sedanja vojna furija po Evropi. Ne bi prišel na takšna razmišljanja. če bi ne slišal toliko razpravljati o tej stroki v naši družbi, katera pa — povem popolnoma nediplo-matično —<-■ nima o diplomaciji ni najmanjšega pojma ter zato pripisuje kričačem na državniških stolčkih več sposobnosti, kakor pravim, treznim državnikom. Po mnenju našega preprostega človeka bi morali —- predvsem naši državniki seveda — trobiti na vse štiri strani, kar imajo na srcu ali v mislih. Tako vsaj mora človek sklepati, ko sliši: Zakaj ni Jugoslavija priznala Rusije? Zakaj se je bratila z Nemci in Italijani? A tu treba pripomniti samo to: Ivu je vsled atentata prerano'umrl kralj Aleksander, so ruski državniki izjavili, da imajo v obrambo Jugoslavije pripravljenih 15 milijonov bajonetov; takrat so bili pripravljeni pustiti besedo generalom. In ko so letos v marcu morali iti jugoslovanski državniki na Dunaj podpisati oni nesrečni pakt, jim je bilo morda namignjeno, da misli Nemčija napasti Rusijo, kjer bi seveda rabila tudi jugoslovanske polke; takrat so tudi jugoslovanski državniki pustili besedo generalom. To je seveda samo. domneva, ki jo pa poznejši dogodki ne izključujejo. čelih enakopravnosti in pravice ter povezana z medsebojno ljubeznijo, bo mati vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naj se nihče ne vara! Zavezniki hočejo Jugoslavijo, Jugoslavijo reda in dela, Jugoslavijo pravice in enakopravnosti, Jugoslavijo enakopravnih Srhov, Hrvatov in Slovencev, ki mora biti močan in trden stolp v novi Evropi.”. a o vsem tem govoriti je danes prerano. Šele bodočnost bo po-vse vijuge, oziroma ves labirint, po katerem je hodila ta ali ona diplomacija, ki je v sedanji dobi še veliko bolj tajna nego kdaj Prej, radi česar je vse bolj skrito in nezaupanje vzbujajoče. Saj je na splošno znano, da je danes več nezaupanja med predstavniki raznih “prijateljskih” držav, kakor ga je bilo nekdaj med sovražniki. Naš človek vidi le zunanjost, za- to je v presojanju površen in še to samo svojemu osebnemu aavstvu primerno; nič čudnega, če jč radi feg% slišati vprašanja: Zakaj tol Lemu se ni napravilo ono? itd. Čeprav preprosti ljudje ne moremo imeti mnogo pojma o diplomaciji in državništvu, se vendar čuti iz gori navedenih vprašanj tudi nekaj zlobe in lic» samo lahkomiselnost. A toliko zloba kolikor lahkomiselnost nam utegne v sedanjih časih mnogo škodovati in zato bi morali bolj paziti na svoje besede, s katerimi smo premnogokrat na uslugo sovražniku, ki prisluškuje povsod.. I. P. Naša dolžnost Potrebno je nasloviti na naše ožje sorojake, Primorce, par besed v upanju, da bodo tega ali onega prisilile k premišljevanju o tem, ali se nahaja na pravi poti. Naj bo omenjeno, da prihajajo te besede od človeka, ki je tudi nekoliko žrtvoval z a narodno misel, brez namena, da bi se s tem ponašal ali izbijal kapital. Sili ga k .pisanju dejstvo, da marsikateri Primorci nočejo razumeti današnjega položaja in se še vedno drže tistega, kar so jim, pred petnajstimi leti, zabijali v glavo neka-terniki, ki niso imeli in še danes nimajo potrebne zrelosti, da bi se ba-vili s politiko. . d Mislim, da smo si vsi edini v tem, da naj Primorci živimo v skupnosti s sokrvnimi narodi in cja mora torej država, kateri naj pripadamo, biti slovanska. Iz zemljepisnih razlogov skupnost Primorcev ne more biti nego z ostalimi Slovenci, h katerim naravnost pripadamo. Tudi bo vsakemu razumljivo, da Slovenci sami iz političnih in gospodarskih razlogov ne morejo ustvariti samostojno državno tvorbo, ki bi se mogla srečno gospodarsko razvijati ter braniti svoje podanike pred zunanjimi in notranjimi viharji. Zato se je že izza Napoleonovih časov , začela širiti misel združitve z bližnjimi sosednimi brati, Hrvati in Srbi. Ta misel se je uresničila leta 1918. Južni Slovani smo dobili skupna narodno državo pod dinastijo Karadjor-djevičev, katere člani so uspešno in požrtvovalno delovali za njeno ude j- -stvitev. Ves kulturni svet priznava to edino slovansko vladarsko hišo in simpatizira z njo posebno žrtvovanju kralja Aleksandra. Celo današnja sovjetska oblast je to, javno priznala, ko je kralja Petra II., današnjega vladarja, odlikoval z naj-višjim ruskim odlikovanjem, namreč z redom Rdeče Zvezde',*;' Kralj Peter II. je edini vladar na svetu, ki je dobil tako odlikovanje^kar je značilno in pomembno. Peter II. je vreden potomec Karadjordjevičev. Vkljub svoji mladosti se ni ustrašil nadaljevati delo v duhu svojih prednikov. V časih, ki so bili izredno težki za naš narod, je ubral tisto pot, ki je popolnoma odgovarjala čuvstvovanju ogromne večine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mi trdno upamo, da se bo pod njegovim vladanjem izvršila osvoboditev vseh Jugoslovanov in se bomo morali tudi Primorci njemu zahvaliti za novo svobodno življenje. Nekateri rojaki so pa drugačnega mnenja, ker še zmerom žive v zmoti, da nas bodo “drugi”, rešili. Ti ljudje takorekoč ne vidijo in ne slišijo nič, kaj se v svetu dogaja. Želje, ki so jih gojili in jih še goje, bodo ostale samo spomin. Današnja borba je borba za biti in ne biti vseh Slovanov, ne samo enega ali drugega slovanskega naroda, vsaka druga težnja, ki jo gojimo v zvezi s sedanjimi orjaškimi boji, je nedosegljiva in škodljiva. Bilo bi popolnoma narobe, če bi se ukvarjali z gašenjem požara v sosedni vasi, ko imamo ogenj v lastni hiši/Noben ZOBOZDRAVNIKA ; j DRA. S A MO I^O VIČ j de Falicov in > j DR. FELIKS FALICOV j Sprejemata od 10 do 12 in od * 15—-20 ure. j DONATO ALVAREZ 2181 ! U. T. 59 - 1723 | pameten človek ne bo od nas zahteval, da tako postopamo. Naravnost ven povedano je naša dolžnost, da se v prvi vrsti zanimamo in žrtvujemo za našo primorsko in jugoslovansko stvar, ker samo tako bomo mogli uspešno pomagati skupni slovanski stvari. H koncu morda ni odveč, če še enkrat povdarimo, da naj si rojaki popolnoma izbijejo iz glave, da je mogoča neka bolj splošna in vso Evropo ali ves svet obsegajoča rešitev naših in splošnih težav, ki jih danes ima človeštvo. Kdor se bo vdajal takšnemu upanju, bo doživel takšno ali pa še hujše razočaranje, nego ga je doživel onega dne, ko je izvedel, da je Nemčija napadla Rusijo. Če je pa kdo voljan pomagati — in to bi morali biti vsi Primorci, brez izjeme —, da se naša rešitev čim-prej doseže, naj se uvrsti v vrste Narodne Odbrane, da bo pred vsem svetom pokazal, da rešitev želi in zahteva. Kdor pa ima junaško srce, naj se javi v jugoslovansko vojsko, kjer bo imel priložnost boriti se za našo rešitev in za lepšo bodočnost slovanstva. Srečko Stepančič Jugoslovansko državljanstvo za naše prostovoljce . .Kralj Peter II. je objavil dne 26. maja t. 1., na predlog notranjega ministra in po zaslišanju ministrskega sveta, sledeči zakonski sklep: Čl. 1. — Vsak Hrvat in Slovenec, tuji državljan, ki kot podanik sovražnih držav prostovoljno vstopi v vojsko Kraljevine Jugoslavije in položi prisego zvestobe kralju, pridobi s tem jugoslovansko državljanstvo. Čl. 2. — Na take prostovoljce se razširja veljavnost vseh predpisov Zakona o ustrojstvu vojske in mornarice, o vojnih invalidih, kakor tudi vsi predpisi glede prostovoljcev. Čl. 3. — Vprašanje občinske pripadnosti državljana, ki je pridobil državljanstvo na način predviden v čl. 1 tega ukrepa, se bo rešilo s posebno uredbo ministra notranjih zadev oziroma bana Hrvaške banovine. Čl. 3. — O pridobljenem državljanstvu izdaja izpričevalo minister notranjih zadev, oziroma ban Hrvaške banovine, na podlagi sporočila ministra vojske in mornarice o vstopu v vojsko. Jugoslovanski konzulat v Montevideu Jugoslovanska vlada s sedežem v Londonu je dala ponovno odpreti konzulat v Montevideu ter je z br-zojavom od 2. oktobra za konzula postavljen g. Mirko šorš. TRGOVINA JESTVIN ! “Bela Ljubljana’’ j i ' j t IVAN MOČNIK i i ? I Sapalerj, 2700 na Paternalu | j U. T. 59 - 0467 j Sc priporoča rojakom. | SPOMINČEK ZA CHURCHILLA Tukajšnji angleški ambasador je pozval angleško naselbino, naj bi se spomnila prihodnjega rojstnega dne ministrskega predsednika Velike Britanije s posebnim darilom. Inicijativi so se pridružile tudi druge izseljenske skupnosti zavezniških narodov, med njimi tudi naša, ki je zbrala v ta namen 1.351.10 pesov. Nekaj za neverne Tomaže Nekaj za tiste naše “neverne Tomaže”, ki nam niso nikoli hoteli verjeti, da bi Hitler bil ves srečen, če bi Anglija hotela z Nemčijo skleniti mir, mrveč so trdovratno verjeli, da se Hitler bije pravzaprav sa- j mo proti “kapitalističnim Angležem”, je petkov Hitlerjev govor, ki ga bomo tu, v kolikor se tiče nevernih Tomažev, prevedli prav dobesedno. Tako le je mož govoril: “V Evropi so bili nekateri naro- j di in države, ki so napram nam ; (Nemčiji) gojili staro prijateljstvo I in simpatije, predvsem Madžarska in nekatere severne države. Njim so ! se pridružili še drugi narodi. Na žalost pa ni med njimi tiste države, kateri sem v svojem življenju najbolj dvoril: Velike Britanije. Britanski narod, kot tak, ni‘tega sam kriv. Nasprotno: prav malo je njegovih pripadnikov, ki zaradi svoje globoke mržnje in svoje nespameti ter podpihovani od tistega sovražnika sveta, katerega vi vsi prav dobro poznate — mednarodnega ži-dovstva — sabotirajo vsak poskus zližanja. Ni se nam posrečilo tisto, kar sem zmeraj upal: vzpostaviti zvezo med Veliko Britanijo, in predvsem britanskim narodom, in med nemškim narodom”. Pa to še ni vse! “Po prvem sporu” (t. j. po nacističnem roparskem napadu na Poljsko), je nadalje rekel Hitler, “sem spet ponudil roko. Moja roka je bila odbita in od tedaj smo videli, da so vsako ponudbo miru takoj izrabljali Churchill, ra trafikant z vojno, in njegovi kolege, ter so jo tolmačili kot znak naše slabosti”. Hitler je spet enkrat potrdil ono, kar je že neštetokrat povedal: Z Veliko Britanijo se nikoli ni hotel tepsti. Tisto o “vojni proti kapitalizmu, katerega predstavniki so Angleži”, si je izmislil Hitlerjev propagandni minister Goebbels za to, da vleče na nacistične limanice takšne. ... bistroumne ljudi, kakršni so neverni Tomaži. Ta odstavek Hitlerjevega govora naj si “neverni Tomaž je” lepo izrežejo, naj ga v žep spravijo in naj ga lepo znova prečitajo vsak krat, ko bodo v Pamperu ali kakšnem drugem totalitarnem trobilu spet čitali, da se nacisti bijejo proti “angleškemu kapitalizmu” in “angleški plutokraciji”. To večno Hitlerjevo zatrjevanje, da bi rad sklenil mir z Veliko Britanijo, prav jasno kaže, kje firerja najbolj čevelj žuli. Veliki zavod “RAMOS MEJIA” Venereas ANALIZE urina brezplačno. Analizo krvi. Popolno moderno zdravljenje. SIFILIS v vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914.) KOŽA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpa» danje las. Ultravioletni žarki. ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez operacije in bolečin. SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarelliju. ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in Šibkost. REVMATIZEM: kila, nadua, gota. šibkost srca, zdravimo po modernem nem-i Skem načinu. PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča. ČREVA; colitis, razširjenje, kronična zapeka. GRLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi« brez operacije in bolečin. POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.— PLAČEVANJE PO 5 5,— NA TEDEN Naš zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECIJALiSTl' je edini te vrste v Argentini. — Lečenj' zajamčeno. — Ugodno tedensko ¡a me-plačevanje. OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12 Rivadavia 3070 PLAZA ONCE Obletnica smrti kralja Aleksandra Dne 9. t. m. je bilo sedem let, odkar je iz francoskega pristanišča Marše j a prišla pretresljiva vest, da je kralj Aleksander I., Zedinitelj, padel zadet od morilčeve roke, ki so jo oborožili sovražniki našega naroda. Danes, ob tej tužni obletnici dogodka, ki je pomenil za naš narod prebridko izgubo odličnega vladarja, ki je bil velik državnik in spreten diplomat, vidimo, da se v svetu odigrava ono, kar je kralj Aleksander v svoji dalekovidnosti predvi- pravice, miru in reda spravili s poti kralja Aleksandra, ki je potom svojih zvez in s svojimi sposobnostmi mogel vplivati na razvoj dogodkov. Danes se po Zagrebu šopiri organizator marsejskega zločina, proda-nec Pavelič. V Rimu in Berlinu se šopirijo tisti, ki so tega ubijalca: vzdrževali in mu dalo sredstva, da je pripravil atentat. Šopirijo pa se ne samo doma, marveč tudi v drugih dravah, ki danes ječe pod totalitarnim terorjem, in v naši domovini, v tisti deželi, ki jo je kralj deval. Skušal je utrditi položaj naše države ter jo pripraviti na usodno preizkušnjo, ki je imela priti nad Evropo in človeštvo. Padel je v izvrševanju svoje vladarske dolžnosti prav v hipu, ko je prihajal v Francijo, da k že obstoječim zvezam in prijateljstvu doda nove vezi, ki naj ne samo okrepe položaj Jugoslavije, marveč tudi utrde mir v Evropi, proti kateremu so že tedaj spletkarili totalitarci. Nič ne pretiravajo tisti, ki mislijo, da bi se bila usoda Evrope in človeštva morda drugače obrnila, da niso sovražniki > ) v* : r ’ ;■ v.. ■ Aleksander ljubil nad vse in ki jo je imel tudi v svojih poslednjih trenutkih v mislih. žrtev, ki jo je dal na oltar domovine kralj Aleksander, ne bo zaman. Nasilje, ki danes vlada v Evropi in ki se je začelo prav nad njegovo osebo, bo strto v prah in pepel. Iz ruševin, ki ga je totalitarizem povzročil, bo pa Vstala nova Evropa in v njej nova, srečnejša, večja in močnejša Jugoslavija. Srbi, Hrvati in Slovenci bodo v njej povezani po skupnem trpljenju in krvi. To bo mogočna in nerazdružljiva vez. Jugoslovanska naselbina v Ekvadorju V predzadnji številki “Slovenskega lista” so bili priobčeni nekateri podatki o snujoči se Jugoslovanski koloniji v okraju Macas, Ekvador. Sedaj hočemo te podatke nekoliko spopolniti ter priobčiti pisma g. K. Arcos Dfaza, senatorja zbornice ter g. Dionizija Vrhovnika, tamošnjega slovenskega misijonarja. Poročilo senatorja g. Arcos Diaza Quito. 18 de febrero de 1941. Señor Don Francisco Cerkvenik; Buenos Aires, Alsina 451. Muy señor mío: Por una comunicación del Padre Misionero Salesiano que radica en Macas, Oriente Ecuatoriano, Dionisio Vrhovnik, se me informa que un apreciable número de individuos Yugoeslavos desearían venir a establecerse, como colonos en dicha región, y como yo soy Senador ante el Congreso por dicha provincia tengo interés saber la realidad de dicho propósito a fin de ayudarles en el mejor sentido. Para ello deseo saber lo siguiente: I". — Qué número de individuos, hombrese, mujeres y niños; solteros o casados son los que interesan venir al Ecuador; 2". — Cual es el minimum de dinero, dólares, que traería cada familia o cada colono; :3ú: r-r-.Aiqué actividad desean dedicarse ;. 4°. — Qué religión profesan, etc, y todo dato ce ha efectuado nada en concreto. Al finalizar el año 1939, el jefe o Dirigente General de esta Colonia, que es el Señor Francisco Cerkvenik, se trasladó aABnenos Aires y de ahí me informa'de su deseo de venir al Ecuador, con un grupo de sus compañeros para negociar directamente con el Gobierno, y me pide de alcanzarle estas concesiones, que las pido de favor a Ud., Como privilegio para lo demás arreglar con su venida. La primera dificultad, es el depósito que exige la Ley de 4,00 dólares, por emigrante, considerándose para estos, muy difícil; un obrero no puede llegar a esta suma; pues para via.jer, herramientas y víveres para cierto tiempo, apenas alcanzan a cubrir, sino fuera posible esta suma toda, por lo menos rebajen a los primeros y exima de esto a los demás quienes posteriormente vinieren. Excepcionarles del pago de aduana, con tal que vea que lo que importan está destinado para uso de ■ dicha Colonia y por consiguiente no para comercio. Concederles la libertad para elegir el lugar para su Colonia, en una superficie total abarcada por ellos, para que tengan su lugar los Eslovenos que posteriormente vinieren; anticipándole que por medio de mri relatos, preferirían una extensión cercana a Macas; por ejemplo, la planicie situada entre la margen izquierda del Réo Upano y el Cutucú, en dirección norte, hacia Arapicos. Esto como por primera providen-ciaá pues, con la venida del Dirigente se arreglaría mejor. Que el Gobierno concediera al Di- ¡ rigente y sus compañeros, el permiso de desembarco; este permiso servia para los que encontrándose en Yugoslavia, y queriendo venir, se les remitirá una copia al Gobierno con la nómina dq. estos o a su vez a cada interesado; pues, nuestro Gobierno no concede el pasaporte sin que antes no obtengan la respecti-tiva aceptación, o permiso del Go-bjqynn del País al cual quieren emigrar para colonizar. Por un tiempo fijado no menor de un año, p'reste apoyo decidido y práctico; puesto qee, la mayor parte de víveres, vienen de la sierra; esto porque la mneionada Colonia, ! pequeña por el momento y que será i Vesti iz organizacij! • .. - Proslava 1. Decembra Jugoslovanska narodna obrana bo letos priredila proslavo našega narodnega praznika ter se bo ista vršila v bosoto 29. novembra ob 9 uri zvečer, v dvorani ‘ ‘ Unión Tranviarios”, ulica Moreno 2967 (tri kvadre od Plaza Once). Opozarja se vsa naša društva že sedaj na to prireditev. JUGOSLOVANSKA RADIO URA Naši izseljenci morejo poslušati jugoslovansko radio uro vsako soboto od 6 ure 45 minut do 7 in (i na postajo L R 2 Radio Prieto. Rojaki in rojakinje, poslušajte to našo. radio uro, kjer boste uživali našč narodne pesmi in zvedeli tudi kaj iz našega narodnega življenja. DOMAČA ZABAVA v Slovenskem domu Slovenski dom bo imel v NEDELJO 12. OKTOBRA ob 4. uri popoldne, v svojih društvenih prostorih, ulica GRAL. CESAR DIAZ 1657 na PATERNALU .o-*" “SLOVENSKI DOM” VABI NA PRVO POMLADANSKO Domačo zabavo « katero bo priredil v NEDELJO, 12. OKTOBRA ob 5 uri pop. v svojih prostorih, Gral. CESAR DIAZ 1657 (tri kvadre od A v. San Martin po Donato Alvarez proti Gaoni). SPORED: 1) Laharnar: POZDRAV, poje mešan zbor. 2) Medved: LJUBEZEN IN POMLAD, poje moški zbor. 3) Igra enodejanka: “ MUTASTI MUZIKANT ” O S E B E : , Lesnik...............Emil Lozej Mara, njegova žena .... Marija Lakner Katrica, služkinja.Irena Jekše Tone Lisica...Martin Keber Ozebek, čevljar.Mirko Peljhan PO SPOREDU PLES IN PROSTA ZABAVA DO 11 URE ZVEČER IGRA SLOVENSKI ORKESTER Vse rojake in rojakinje vljudno vabi ODBOR Slovenska šola naPaternalu bo imela v NEDELJO 26. OKTOBRA točno ob 4 uri popoldne, v dvorani, ulica ACEVEDO 1353 VELIKO ŠOLSKO PRIREDITEV S SLEDEČIM SPOREDOM: 1) Pozdrav. 2) Rajalni nastop — otroški vrtec. 3) Pericon — šolarji. 4) Pomlad — deklamacija. 5) Balet — Lidija Gabrovec. 6) Sarafan. 7) Ciciban in čebelica. 8) Gavote. 9) Neodrešena domovina — deklamacija. 10) Domovini — deklamacija. Med sporedom bosta Zofka Suličeva in Marija Trebšetova • peli “Pri oknu”, “Ne plakaj” in “Doma”. PO SPOREDU SREČKANJE IN PLES SVIRAL BO “SLOVENSKI ORKESTER“ K obilni vdeležbi vabi ODBOR grande con el tiempo, desean colonizar el Oriente Ecuatoriano, selva Virgen, donde sería demasiado molestar su atención, al enumerar las primeras dificultades que estos tienen que afrontar, hasta establecerse, sobre todo por la carencia de obreros, por estas partes; pues aquí todos son patronos y todos obreros; Anticipándole mis agradecimientos por su valioso influjo y actividad en este asunto, me suscribo de Ud. hasta tener el gusto de tener sus letras y con alguna noticia. De Ud. Atte. y s. Servidor Dionisio Vrhovnik, Misionero Salesiano en la Misión Salesiana Macas, Ecuador Pismo g. Arcos Diaza g. Cerkveniku Quito, 11 de junio dé 1941. Señor Don Francsico Cerkvenik Buenos Aires Muy señor mío: Venciendo muchas dificultades, por fin hoy día se ha autorizado al Cónsul del Ecuador en ésa ciudad que vise los pasaportes de veinte ciudadanos Yugoeslavos que estén en condiciones de venir a vivir y radicarse en el Oriente ecuatoriano, de conformidad con lo manifestado por Uds. al Padre Dionisio. Ojalá escoja Ud. a quienes puedan traer la mayor suma posible de dólares, va que la (manifestada por Ud. solamente cien dólares sería irrisoria e insuficiente para establecerse con relativa comodidad. .Una vez llegados estos emigrantes conseguiremos nueva visa para un mayor nfftnero y de acuerdo con la impresión que este primer contingente recibiere'en mi país. Eri espera del aviso de Uds. de la fecha de la salida y vapor que tomaran en Valparaíso, es grato suscribirme como su atte. y S. S. Comandante Rafael Arcos Díaz 18 de setiembre N. 292 •••*' , . ’ ! * <♦> .»> <♦> <♦> <♦> <♦> <«. .» » <♦> •:♦> isae®®» I Slovenci doma in po svetu !»> <♦> <♦>*♦> VESTI IZ ZASUŽNJENEGA OZEMLJA Proglas slovenskih ministrov v jugoslovanski vladi, namenjen vsem Slovencem V usodnem času, ko se lomi zgodovina narodov, ko se bori človeštvo za novo razdelitev oblasti in nov red, pozivamo Slovence, da mislijo le eno: kako bi vse storili in žrtvovali, kar moremo, za svobodo vse slovenske zemlje v združeni državi jugoslovanskih narodov. Dne 14. decembra 1940 je umrl naš veliki voditelj dr. Anton Korošec. Kakor je s svojo smrtjo leta 1917 dr. Janez Evangelist Krek označil uspešen zaključek prve slovenske borbe za narodno svobodo, tako je g. dr. Anton Korošec zaključil dobo uveljavljanja Slovencev v prvi dobi državnega življenja kraljevine Jugoslavije. Na dan pogreba dr. Korošca smo i venca” g. dr. Alojzij Kuhar. Tako so razmere nanesle, da smo podpisani prevzeli začasno vodstvo borbe za slovensko svobodo. V tej lastnosti in dolžnosti tudi pišemo vsem Slovencem v stari domovini, in izven, ki so v ižseljenstvu kjer koli po širnem svetu. Poglejmo najprej dogodke. | Jugoslavija je bila država miru. Vsa njena prizadevanja, odkar se'je ! začela nova vojna v Evropi, so bila ■ posvečena ohranitvi dobrih, rednih i in mirnih odnošajev z vsemi sosedi. Slovenci smo v tej mirovni politiki I najaktivnejše sodelovali. Iznenada, zahrbtno in nelojalno, brez razloga, brez napovedi, so bila Doboj, v katerem je boj med četniki na eni in okupatorskim vojaštvom in Paveličevci na drugi strani trajal jtri dni. Na obeh straneh je bilo mnogo mrtvih in ranjenih. soglasno izvolili za njegovega naslednika g. dr. Kulovca Frana. Po večnih načrtih se je zgodilo, da je dr. Kulovec osebno doprinesel največ j o žrtev takoj pri prvem sovražnem napadu na našo domovino. Ena prvih bomb, ki so padle na Beograd, je zadela predsednika dr. Kulovca, ko je čakal voz, da gre opraviti sv. mašo, in ga raztrgala. Za to se je vlada izpopolnila tako, da je dobil g. dr. Miha Krek ministrstvo za zgradbe, kot minister brez portfelja pa je vstopil v vlado bivši minister g. Franc Snoj. Ko je bilo že čisto gotovo, da bo Nemčija napadla, sta bila s posebnimi pooblastili od vodstva poslana v inozemstvo ravnatelj Zadružne zveze in bivši narodni poslanec g. Franc Gabrovšek ter tudi urednik “Slo- Slov. Babica FILOMENA BENEŠ-BILKOVA Diplomirana na Univerzi v Pragi in v Buenos Airesu Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer LIMA 1217 — BUENOS AIRES U. T. 23 - Buen Orden 3389 V DAR DOBITE na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—, lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah. Atelie MARKO RADALJ Facundo Quiroga 132ó U. T. 22 - 8327 DOCK SUD ta mirovna prizadevanja uničena, ko sta Nemčija in Italija dne 6. aprila 1941 zjutraj napadli Jugoslavijo naenkrat z vsemi vrstami orožja na suhem, na morju in s zraka. Isti dan so bila bombardirana mnoga jugoslovanska mesta, posebno hudo pa eBograd, ki je bil v prvih treh dneh porušen. Slovenija je bila napadena na vseh mejah tako z nemške, kakor z italijanske strani. že prve dni so bili uničeni najbolj važni vojaški objekti v vsej državi. Motorizirane kolone težkih oklopnih sovražnih edinic so napravile globoke zareze v sredino države. Po Jugoslaviji so padle nato še Madžarska in Bolgarija, tako da je bila popolnoma obkoljena. Nesorazmerna borba je bila v enem tednu končana, ker se toliki premoči Jugoslavija ni mogla zoperstaviti, pričakovana pomoč pa ni imela dovolj časa, da bi bila mogla priti. Povdarjamo, da so se Slovenci v teh težkih urah pokazali za najbolj disciplinirane in najbolj požrtvovalne državljane in odlične vojake. Naši polki so vztrajali do konca. Slovenski Maribor sovražniku večkrat iztrgali iz rok. Nikjer ni na Slovenskem sovražnik mogel napredovati vse dotlej, dokler ni bil zauka- zan splošen umik naših čet, ko je namreč sovražnik prišel za hrbet. Pa tudi drugod po vsej državi so v vseh vrstah orožja slovenski častniki in vojaki postavili celega moža. , S zadnjimi možnimi sredstvi je odšel v inozemstvo Nj. Vel. Kralj in jugoslovanska vlada z njim. Pri njima se nahaja tudi podpisana slovenska delegacija, da na strani združenih demokracij storimo, kar moremo za zmago pravice in za našo svobodo, ter da organiziramo slovenske sile. Prepričani smo do dna duše, da bo pravična stvar zmagala. Vstraja-ti hočemo do konca z Anglijo in nje- VATIKAN PRIZNAVA PRAVICE JUGOSLOVANSKEGA POSLANIKA Rim (preko Berna, Švica\), 13. avgusta. — Danes je vatikansko državno tajništvo izjavilo, da ni likvidiran incident med Vatikanom in laško vlado, ki je pred nedavnim izdala odredbo, po kateri se ima .jugoslovanski poslanik pri Vatikanu s pooblaščenim osebjem jugoslovanskega poslaništva pri Vatikanu vred iztirati z laškega ozemlja. S tem svojim stališčem vztraja Yn i-kau kot suverena država, ki jo bila ustanovljena in priznana tudi od Italije z Lateranskim dogovorom, nimi zavezniki in se boriti do zad- j krepko pri svoji pravici do tega, da njega proti zgodovinskim stoletnim sovražnikom slovenstva in slovanstva, namreč proti Nemcem, Italijanom in Madžarom. Naš cilj in program je: Osvoboditi in združiti vse ozemlje, vse pokrajine in kraje, kjer strnjeno prebiva slovenski narod. Državne meje Italije, Nemčije in Mdžarske nas več ne ločijo. Slovenska narodna družina zahteva in se vsa bori za svojo naravno, osnovno, človeško in narodno pravico, namreč za popolno svobodo vsega slovenskega ozemlja. Trdno smo prepričani, da bomo svobodo dosegli in jo mogli trajno ohraniti samo v skupnosti z drugimi slovanskimi brati, zlasti s Hrvati in Srbi, s katerimi nas veže 20 let skupne usode, ki je posvečena s krvjo našega voditelja dr. Kulovca in s žrtvami najboljših sinov vseh treh jugoslovanskih narodov. Samo združeni bomo mogli zopet organizirati primerno veliko in močno, notranje pravilno urejeno narodno državo, ki bo dala tudi slovenskemu narodu svoboden razmah narodnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Po trpljenju in vztrajnemu delu bo prišlo naše narodno vstajenje. ZA ENKRAT VELJAJO SLEDEČA NAVODILA: 1. Vsi Slovenci, ki žive na od sovražnika zasedenem ozemlju, naj se, v kolikor žele, brez ozira na njihovo dosedanje državljanstvo smatrajo za Jugoslovane in naj se s zaupanjem obračajo na jugoslovanska državna zastopstva, konzulate in agencije, za zaščito. 2. Slovenci v zasedenem ozemlju naj mimo čakajo na navodila. 3. Na poziv jugoslovanskih oblasti naj vsi Slovenci takoj store, kar je v njihovi moči, da bo vsako delo strnjeno in uspešno. Le če bo vsak izmed nas storil vso svojo dolžnost, smemo upati, da bomo izvojevali svobodo našega naroda. Verujemo v Boga in njegovo večno pravičnost. Zaupamo v varstvo in pomoč Marije, Kraljice Slovencev. Za osvoboditev Jugoslavije, za novo, večjo in srečnejšo Jugoslavijo! ižvel naš vladar kralj Peter II! V izgnanstvu, na Belo nedeljo 1941. Dr. Miha KREK, Franc SNOJ, Franc GABROVŠEK, Dr. Alojz KUHAR. priznava kateregakoli državnega zastopnika tuje države, ki je pri njej akreditiran. Po istem dogovoru je Italija obvezana dovoliti takšnim diplomatom pri Vatikanu kakor tudi pripravljenemu diplomatskemu osebju docela svobodno giba- svobodno bivanje in kretanje na laškem ozemlju. Laška vlada preti, da bo šiloma izvedla svojo izgonsko naredbo, če se Vatikan in jugoslovanski diplomatje zlepa ne pokorijo. ZAGREBŠKI KRUH JE SLAB, ŠE SLABŠI PA V DALMACIJI Zagrebški kruh obstoji iz ene tretjine pšenične moke in dveh tretjin koruzne in ržene moke. Prodaja se pa 4..50 Din za 80 dekagramov.__ IV Dalmaciji je pa še slabše. Tako na primer stane v Dubrovniku, Spij. I tu, Ornišu, Makarski in Šibeniku kilogram kruha šest dinarjev. Kruh je ! pa zmesen po večini skoro iz same koruzne moke. MESECE BREZ KRUHA Otoki Korčula. Mljet, Hvar in ¡Brač, so brez kruha že odkar s« : bili zasedeni po italijanskih faši-! stih. Po težkem nemškem topništvu in v Srbiji. V selu je bilo ubito sko~o kakih dvanajst nje in bivanje na laškem ozemlju (torej v Rimu) in še posebej svobodo gibanja v Vatikan in iz njega. Ker ne mara, da bi imel Vatikan kake incidente in preglavice radi njega, se je jugoslovanski poslanik pri Vatikanu g. dr. Niko Miroševič že sredi julija preselil v Vatikan, in sicer v poslopje Santa Maria, kjer misli ostati do konca vojne. Ali radi pomanjkanja stanovanj v Vatikanu jo drugo jugoslovansko diplomatsko osebje še dalje stanovalo v Rimu. Dne 28. julija .je laška vlada odredila, da se mora izgnati z laškega ozemlja jugoslovanski poslani k s celokupnim osebjem .jugoslovanskega poslaništva pri Vatikanu vred. Za vzrok temu se navaja dozdevna politična propaganda, ki jo .je baje počenjal prvi svetnik jugoslovanskega. poslaništva pri Vatikanu. profesor bogoslovja in rimskokatoliški duhovnik dr. Niko Moska-telo, ki je tudi' še dalje stanoval v Rimu. V resnici je ta laška odredba sledila šele potem, ko je Vatikan odklonil službeno avdijenco “poslaniku” odvisne Hrvaške v Rimu dr ju. Stijepu Periču. •Jugoslovansko diplomatsko osob.jo je pripravljeno se preseliti v Vatikan in stanovati tamkaj, toda Vatikan sam, pa ne mara popustiti Italiji tar zahteva, da se osobju dovoli bombah z letal razdejano selo Užica vse prebivalstvo, katerega je bilo tisoč duš. NAJVEČJE POMANJKANJE HRANE Kotor ih Cetinje so najbolj prizadeti glede brane. Tam se kruha v največ primerih sploh ne dobi. Po vsej Črni Gori in Hercegovini, ženske in otroci brskajo in kopljejo za raznovrstnimi koreninicami, da se z njimi preživljajo. V teh krajih tudi skoro ni opaziti moških prebivalcev, kateri so bili po večini s silo odpeljani v koncentracijska taborišča, ali pa na težko delo v Nemčijo in Italijo. Drugi so bili pomorjeni, mnogi se pa klatijo po hribih in se zbirajo kot četniki, da v skupinah ali posamezno stikajo za sovražnimi vpadniki, da se nad njimi maščujejo za sorodnike ki so jim jih ti vpadniki pomorili in pregnali. Slovenski stavbenik Za načrte, betonske preračune in Firmo, obrnite se do tehničnega konstruktorja l FRANCA KLANJŠEK i Marcos Sastre 4363 j Villa Devoto U. T. 50-0277 Trgovina čevljev I i ------... : PRVOVRSTNA KROJAÖNICA “LA ESTRELLA” ZA POMLADANSKE IN POLETNE OBLEKE V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA -ZNAMKE SUPERLAN Stanislav Maurič TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59 -1232 AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA zatecite se k Dr. A. GODEL Sprejema se od 9 do 12 in od 15 od 21 ure. G O V O RI SE SL OV E N S K O BARTOLOME MITRE 1876 BELTRAM Vsakovrstna izbera čevljev in copat. i Dto. Alvarez 2288 — Paternal | Buenos Aires Ana Ch ¥ □ w.Mmmw. Técnico Constructor Proyectos - Planos Trámites % 15 Iiomigón Armado - Firma de los Planos Pedro Moran 5130 Buenos Aires U. T. 50 - 5585 a tnrpova Slov. babica dipl. v Pragi in t3s. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna. ENTRE RIOS 621 U. T. 38, Mayo 8182 Iz govorov Jugoslovanov na kongresu v Moskvi Moskva, USSR, 14. avg. —- Vseslovanski kongres, ki se je vršil tu, se je končal s popolnim uspehom pod predsedstvom ruskega pisatelja in akademika Alekseja Tolstoja. Vsi Jugoslovani, ki so se prav aktivno udeleževali kongresovega dela, so se sedaj organizirali v stalni Jugoslov. odbor, da nadaljujejo delo glede obveščanja Hrvatov, Setov in Slovencev toliko po podjarmljenih krajih v domovini kolikor v svobodnem inozemstvu in iz-seljeništvu, pa da nadalje seznanjajo v prvi vrsti Ruse in potem pa tudi ostale kulturne narode s problemi Jugoslovanov. Zlasti se bo delovalo na propagandi v podjarmljenih krajih na kulturni propa- Govor hrvaškega voditelja Jura šala j a Eden izmed voditeljev in zastopnikov Hrvatov na kongresu je bil tudi Juro Salaj, ki je dejal med drugim tole: “Hitler je vštulil hrvaškemu narodu za kralja svojega vazala, italijanskega vojvodo de Spoleto, brata vojvode d’Aoste, tistega, ki se je pokazal za popolnoma nesposobnega poveljnika laške vojske v Abe-siniji. Ta “kralj” sedi lepo v Rimu, j ker se boji iti na Hrvaško. Y Ilr-| vaški je Hitler našel propalega zlo-! činea Paveliča, ki mora le izvrševa-| ti naredbe svojih naeijskih ‘ gospodarjev. Na deset tisoče in deset tisoče najboljših sinov hrvaškega naroda mečejo v koncentracijska taborišča. Na stotine. da na tisoče najhrabrejših hrv. boriteljev je ustreljenih ali Obešenih. Da bi Hitler dosegel te svoje zle cilje, si s pomočjo svojega pandurja Paveliča prizadeva razpaliti narodno neslogo Mesto Kranj na Gorenjskem gandi, na književnem in umetniškem polju v vseh panogah umetnosti in naposled na organiziranju pomoči za vojake, ubežnike in sirote, a vse to pa v popolnem soglasju in sodelovanju z uradnimi zastopnjki Kralj.^Jugoslavije v Moskvi. Govor Srba prof. Božidara Maslariča Ves moskovski in tudi drugi ruski tisk je v celoti prinesel govore jugoslov. zastopnikov na kongresu. Jugoslovan, Srb prof. Božidar Ma-slarič je poleg drugega rekel tudi tole: “Da bi Hitler lažje dosegel svoje cilje, je sistematično izvajal lažno in izdajalsko politiko, s katero' je «čuval slovanske narode drugega proti drugemu, a tiste, ki se niso marali pokoriti njegovi volji, je ■enostavno zadavil. To je večna nemška izpodrivaška politika do narodov Jugoslavije. — Toda slovanski narodi niso nikaka jagnjeta, ki naj bi šla v klanje brez odpora: To so dovoljno dokazali v preteklosti Srbi. Črnogorci in drugi jugoslov. narodi. Danes spet nudijo zadosti sijajnih primerov za to Rusi. Ukrajinci, Belorusi in mnogi drugi. V tej orjaški borbi so resnica, napredek in civilizacija na strani Slovanov, s katerimi sta povezana tudi velika svobodoljubna naroda Velike Britanije in Zdr. države ameriške.” ALI SI ŽE PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ? Slovenska restavracija ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo. Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in LETNO KEGLJIŠČE. MARIJA SANCIN JORGE NEWBERRY 3372 . II in mržnjo, zlasti med Hrvati in Srbi. po dobro znanem načrtu “divi-de et impera” (razdvajaj in vladaj). Ali Pavelič je s svojima gospodarjema Hitlerjem in Mussolinijem vred naredil velikansko pomoto. Spomini na velikega borca za zedinjenje vseh SlQvanov, spomini na -Josipa J ur j a Štrbsmajerja in Štefana Radiča so še sveži v umu in zavesti hrv. naroda. Hrvatje, ki tako goreče ljubijo svobodo, niso nikoli prenašali ničigaršnega jarma, pa ga tudi ne bodo od Hitlerja.” Govor slovenskega časnikarja Ivana Regenta Slovenski časnikar Ivan Regent je povedal med drugim tudi tole: “Slovenci! Orožje, ki je naperjeno proti Sov.j. Uniji, je naprejeno proti vsem slovanskim narodom in tako seve tudi proti nam. Res je naš narod najmanjši član velike slovanske družine. Nesrečna teza, češ, da ne moremo ničesar narediti, ker nas je domnevno tako malo po številu, je usodno vplivala na naše narodno življenje. Preštevanje naših vrst ni važno, ali je pa važno in Sc kako važno to, da se naučimo ceniti svobodo in neodvisnost prav toliko, kolikor ju cenijo tudi narodi, ki vedo, da je “noč v mraku in grobu manj strašna kakor sužnost pod najsvetlejšimi žarki-solnca”. V svoji borbi proti naci-jeni ne bomo osamljeni. Veliki ruski narod, ki je še vedno porazil svoje sovražnike, se bori poleg nas. Z nami se borijo tudi vsi slovanski narodi pa oni Velike Britanije in silna moč Zed. držav ameriških, kakor tudi vsi demokratični in svobodoljubni narodi sveta.” . Dr. Nicolás Martin ODVETNIK ZA TRGOVSKE ZADEVE Posvetovanje za naročnike Slovenskega lista brezplačno. ARENALES 1361 U. T. 41-3520, Buenos Aires Rusko-slovanski odnošaji Rusko veleposlaništvo v Wash-ingtonu je začelo objavljati zelo zanimiv novinski buletin, v katerem je nekajkrat poudarjeno in nagla-šano zanimanje Sovjetske Rusije za Južne Slovane, za vse Slovane in v prvi vrsti pa za Jugoslavijo. V tem buletinu je objavljen tudi odgovor, ki ga je dal g. Lozovski na vprašanje nekega ameriškega časnikarja o prisotnosti jugoslov. poslanika g. dr ja. Milana Gavriloviča v Moskvi. G. Lozovski je dejal: “Prihod g. drja. Milana Gavriloviča, poslanika Kraljevine Jugoslavije, v Moskvo pomeni to, da so di-plomatični odnošaji med U.S.S.R. in Jugoslavijo docela in popolnoma vzpostavljeni.” Sovjetski buletin navaja v eni svojih številk pisanje “Izvestije”, ki pravi sledeče: “Slovani: Rusi, Poljaki, Ukrajinci, Belorusi, Srbi, Čehi, Slovaki in i Bolgari niso sami v boju proti Hit-! lerju. Ob podpori drugih narodov bo sovjetski narod uničil nacistične kanibale. ’ ’ Isti buletin prejema iz Carigrada sledeče poročilo: “Jugoslovanski patrijotje so preplavili Jugoslavijo z jako velikim številom tajnih in prepovedanih letakov, ki se glasijo: “Delavci, kmetje, intelektualci in vsi rodoljubi Jugoslavije! Naciji so ! napadli naše brate, veliki sovjetski narod. Hitler hoče narediti iz velikega slovanskega naroda kakor tudi iz celega slovanskega plemena pleme in narode sužnje, ki naj nad njimi gospodari nemško pleme gospodarjev. Jugoslovani vedo, kaj vse to pomeni. Oni so to izkusili na svojih hrbtih s svojim lastnim izkustvom gledaje, kako sistematično uničujejo nemški vojaki Slovane. Dovolj je tega strašnega zla. Usoda vseh Slovanov je odvisna od usode velike Rusije, ki je sedaj odločena za boj. K orožju, bratje! Začnimo četniško vojno! Slediti mo-J ramo zgledu svojih bratov v Rusiji j ter si prizadevati to, da zrušimo j nacistično Nemčijo. Pošteni jugoslo-! vanski rodoljubi, postavimo se v imenu svoje domovine, v imenu bratstva slovanskih narodov, v imenu svobode in časti svojega naroda na branik slovanstva ter se zedinimo v eni sami borbi proti hitleriz-mu! Bog živi svobodno Jugoslavijo!” Ko sovjetski buletin analizira vstaje v Bosni, Hercegovini, Dal- i maciji, črni gori in v Hrvaški sa- j mi, naglaša, da je to rezultat splošne revolte vseh slovanskih narodov v boju proti nemškemu hitlerizmu in nacizmu stoletnemu sovražniku slovanstva. Krojaenica ‘Gorica’ Franc Leban WARNES 2191 Bs. Aires Nasproti postaje La Paternal VAŽNO ZGODOVINSKO ODKRITJE \ KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo Berto Černič DORREGO 1583 — Gs. Aires U. T. 54 - 3588 Na tleh, kjer se je razvijala stara lirvatska zgodovina, so našli ostanke cerkvice Sv. Ivana in S\h Lovrench iz starohrvatske dobe. Pod sthokovnim vodstvom arheologov iz Splita in Trogira so doslej odkrili cerkveno apsido z ostanki počnikov, temelje in kamenite dele oltarja. Večji del cerkvice pa je še pod zmljo. Po doslej odkritih spomenikih, ki so pripadali različnim dobam, je očitno, da gre za tri kulturne sloje, za rimsko-poganskega, starokrščanskega in staronrvatske-ga. Arheologi so prepričani, da bodo z nadaljnjim odkopavanjem cerkvice, ki jo omenja že trogirski zgodovinar Andreis, našli še zanimive spomenike iz vseh treh obdobij. Prebivalstvo je prav navdušeno za odkritje, s katerim so se potrdile stare govorice. Tu je nekoč bila zibelka n VELIK POPUST PRI FOTOGRAFIRANJU $ FOTOGRAFIJA ¡“LA MODERNA” | * ‘4 Ne pozabite | FOTO “LA MODERNA” | S. SASLAVŠKY v '< Av. SAN MARTIN 2579 Telefon: 59-0522 - Bs. Aires ñ * X ! ii I. 5? i t i hrvatske države. Kraj je po svoji lepoti privlačeval in zapustil sledove raznih kultur. ZAVEZNIŠKE VLADE V IZGNANSTVU SE UDELEŽE IZ-DELANJA NAČRTOV ZA MIR Rim, (preko Berna v Švici), 15. avg. —- Po pisanju današnjega, navadno zelo dobro poučen^a lista “News-Chroniclea” so vslfd najnovejših dogodkov in novih razmer, ki so nastale po sestanku predsednika Roosevelta z g. Churchillom in vsled njega, skoro sklican sestanek zastopnikov vseh zavezniških vlad v Londonu. Tega sestanka so se predvsem udeležili «zastopniki vseh zavezniških vlad v izgnanstvu, ki imajo sedaj svoj sedež v Londonu, z namenom, da se medsebojno posvetujejo, razpravljajo in zasnujejo konkretne načrte za mir, zlasti pa načrte za ekonomsko vzpostavitev sveta v smislu 8 točk zgodovinske izjave o mirovnih ciljih, ki sta jih podala gg. Roosevelt in Churchill. Drobne vesti iz Jugoslavije HRVAŠKI KMETJE DOBE DRUGO ZEMLJO Radio iz Budimpešte sporoča, da vse kmetije na Hrvaškem, ki so bile dane prostovoljcem svetovne vojne, so bile proglašene za narodno lastnino novoustanovljene “samostojne” hrvaške države. Te lastnine se bodo razdelile med tiste Hrvate, katerim je Ogrska okupirala njihovo zemljo. NOV LIST V ZAGREBU Ogrsko časopisje poroča, da je začel izhajati v Zagrebu na Hrvaškem nov nemški list z imenom “Neue Ordnung”, po naše “novi red”. SAMO DVA ČASOPISA IZHAJATA V ZAGREBU V Zagrebu danes izhajata samo dva hrvaška list, ki sta Budakov “Hrvatski Narod” in Oršaničev “Novi List”. Ta dva lista donašata dan za dnevom z nekakšno naslado slike iz porušenega Beograda; cele ulice samih razvalin in pogorišč. Po najnovejšem konservativnem domnevanju je bilo v Beogradu po bombah ubitih in kasneje eksekuti-ranih od 30,000 do 40.000 oseb. V Bosni in Hercegovini so še vedno prave bitke z upornimi četniki. Tam sta bila ubita tudi voditelja hrvaških fašistov (ustašev) Mijo Babič in Pogorelec (zadnje je slovensko ime, op. ur.) Njuna smrt je toliko bolj značilna, ker sta bila Pa-veličeva zaupnika. Babič je vedel vse Paveličeve tajnosti v zvezi z marsejskim umorom kralja Aleksandra, Pogorelec je pa bil poučen o tajnosti v zvezi z umorom Perče-ea, katerega .je dal ubiti Pavelič. Velik sum, da se je firar Pavelič sani iznebil teh dveh zaupnikov... PRISILNO PRESELJEVANJE SLOVENCEV SE NADALJUJE Washington. — Poročilo iz Berna, Švica, pravi, da se nasilno preseljevanje Slovencev nadaljuje. Če so Slovenci vprašani, kam bi šli raje, v Srbijo, Bosno ali Hrvaško, se vsi izrečejo za Srbijo, nihče pa ne mara za Hrvaško in Bosno, da ne bi prišli pod Paveličevo strahovlado. Kolikor je znano, Srbi zelo lepo sprejemajo Slovence in z njimi delijo zadnjo skorjico kruha. * lz Carigrada preko Ankare je prišla vest, da se je v Sloveniji posrečilo okrog 300 intelektualcem (učiteljem, odvetnikom, pisateljem itd.) pobegniti v Srbijo, odkoder poskušajo priti v manjših skupinah ali v parih v Turčijo. ČETNIKI POBILI 12.000 NEM CEV IN ITALIJANOV Radio v Moskvi je pred dnevi poročal, da so imeli srbski četniki veliko zborovanje v gorah v Bosni. Na tem zborovanju je bilo ugotovljeno, da so četniki v prvih petih mesecih guerilske vojne v Jugoslaviji ubili 12.000 nemških in italijanskih vojakov in častnikov; istočasno so po- rušili 200 mostov in uničili do 400 gazolinskih stanie in municijskih skladišč ter 17 vlakov. Četniki so pa v tem času imeli tudi svoje težke izgube. Poročano je bilo, da je bilo v prvi polovici avgusta samo v Zagrebu ustreljenih oziroma obešenih 200 četnikov. V Trstu in Ljubljani je bilo ustreljenih 47 slovenskih bojevnikov. Da iztrebi četnike, mora Nemčija, poslati v Jugoslavijo najmanj 80.000 vojakov. KAKO NEMCI ROPAJO ŽITO V JUGOSLAVIJI Po vesteh italijanske časnikarske agenture Stefani v Rimu je pred nekaj tedni prišla v Banjaluko v Bosni, nacijska komisija iz Berlina, katere naloga je, da zbere čim največ srbskih delavcev za Nemčijo. Ker pa prostovoljno noče nihče iti v Nemčijo, jih komisija lovi in pošilja s silo. Nemci pa ne jemljejo samo delavcev, temveč vse, kar potrebujejo. Najbolj pobirajo žito vsake vrste. Za domače prebivalstvo v Srbiji so upeljali živežne nakaznice, katere dovoljujejo prebivalcem le tol.iko živeža, da ostanejo živi, vse drugo pa mora iti v Nemčijo. Za žetev so Nemci poslali v Jugoslavijo posebno komisijo, katera mora nadzorovati žetev in mlatev. Kmetom je bilo dovoljeno obdržati le po 220 kilogramov pšenice, rži in ječmena za seme na hektar zemlje in samo 150 kilogramov na vsako osebo v družini za prehrano, vse ostalo zrnje je pa komisija rezervirala za pošiljatev v Nemčijo. Letošnja letina v Jugoslaviji je bila izredno dobra, kljub temu pa bo prihodnjo zimo po vsej Jugoslaviji velika lakota, ker so Nemci pobrali vse žito. PAVELIČU MANJKA HLAPČONOV Popolo di Roma poroča iz Rima, da je poglavnik Pavelič suspendiral mnogo distriktnili organizacij' svoje ustaške stranke iz razloga, ker manjka lokalnih voditeljev. KRVAVI BOJI V DALMACIJI lz Dubrovnika je prišla vest o krvavi bitki med italijanskimi vojaki in domačimi četniki v Krivosiju. Čez dvajset Italijanov je bilo ubitih in več ko dvakrat toliko je bilo ranjenih, dočim so četniki imeli le nekaj ranjencev. RAZDELITEV JUGOSLOVANSKIH ŽELEZNIC Jz Francije poročajo, da se bo v kratkem vršila na Dunaju konferenca zastopnikov Nemčije, Italije, Bolgarske, Ogrske in Hrvaške glede razdelitve železnic v Jugoslaviji. NOGAVICE IN SVITERJI ZA JUGOSLOVANSKE UJETNIKE Washington. Prošnja Tatjane Fotičeve, žene jugoslovanskega poslanika Fotiea, na jugoslovanske žene in dekleta v Ameriki, naj se priglasijo za pletenje volnenih nogavic in sviterjev za jugoslovanske ujetnike v Nemčiji, je našla lep odziv. Oglasilo se je že lepo število žen in deklet za to delo. Fotičeva naznanja, da bo vsem osebam in organizacijam posebej odgovorila in poslala volno za pletenje, obenem pa prosi vse prizadete, naj agitirajo med vsemi, ki jih lahko dosežejo, da se tudi one priglasijo za prostovoljno pletenje nogavic in sviterjev za vojne ujetnike iz Jugoslavije, katerih računajo na 300.000 v Nemčiji. V Trstu že deluje posebno sodišče Posebno sodišče je v Trstu začelo ponovno delovati. V to je italijanske oblasti prisilil vedno hujši odpor Slovencev, ki so začeli odkrito rovariti proti Italiji in sabotirati normalno življenje v mestu samem in na deželi. Po poročilih, ki so dospela preko meje, je bilo že nekaj Slovencev obsojenih na smrt in ustreljenih. ZA POUK IN ZABAVO NASI Ivan Grohar Im (Nadaljevanje) ,. ' Modrinjakova izobrazba, ki ^je višja nego ostalih ljudskih pesnikov, daje tudi njegovim pesmim poseben značaj: bistrejše je njegovo oko, širši njegov pogled na svet in kot prosvitljcnec se živo zaveda kulturnih potreb slovenskega naroda. Njegovih pesmi se nam je žal samo malo ohranilo, večino pesmi je menda unčil pisar, ki je po Modrinjakovi smrti zapisoval njegovo zapuščino. Modrinjak je rad zapel v veseli družbi pri polni čaši in se kaže v pesmi veseljak in hudomušnež, ki rad ponagaja in ki z bistrim očesom opazuje smešne strani svojih bližni-kov. Odločno je zazvenela v njegovih pesmih socialna struna, ko dolži gosposki stan, da zaničuje in prezira delavca-kmeta: “Proti sirotam slep i gluh, on ne zna, kde izrase kruh na bresti ali na vrbi, po celi dan za kratki čas v zrcalo glodi si obraz, je, pije, spi brez skrbi.” Med vsemi ljudskimi pesniki pa se je Modrinjak najbolj zavedal svoje narodnosti in dolžnosti, delati za narod, ter je med prvimi pesniki, ki je zapel hvalo delavcem na prosvetnem polju in jih bodril, narodne mlačneže in odpadnike slovenskega rodu pa preklel. Še med svetovno vojno si lahko slišal v Ljutomerskih goricah Modrinjakovo kletev: “Erjav kakti Judaš bodi, naj ga pes za plotom je, med Slovence naj he hodi, ki je prav Slovenec ne.” S svojo odločno zavednostjo je žigosal prepad med prostim narodom in tujo gosposko, ter z izrazitim slovenskim narodnim stremljenjem je-vplival Modrinjak na narodno mišljenje sodobnikov in do-raščujočega pokoljenja, da ga moramo prištevati k prohuditeljem štajerskih Slovencev. Janez Wolf Rojen 26. decembra 1825 v Leskovcu pri Krškem, umrl 12. decembra 1884 v Ljubljani. Izučil se je sobnega slikarstva, služboval več let pri vojakih in se ucleležil vojne v Italiji (1848-1849). V Italiji je imel priliko videti slike starih mojstrov in v Benetkah je marljivo posnemal lepe nabožne slike. Leta 1858 se je vrnil v Ljubljano in delal skupno s šentvidskim podobarjem M. Tomcem, tako da je Tomec izdeloval oltarje, Wolf pa popravljal slike. Kmalu je zaslovel kot cerkven slikar in je poslikal številne cerkve po Kranjskem. Na slikal je freske v kapelici na Dobrovi v župni cerkvi v Trbovljah, okrasil cerkve v Ribnici, Velikih Laščah in Sostrem ter stolnico in šentjakobsko cerkev v Ljubljani. Med njegova najboljša dela spadajo freske v vipavskem svetišču in slike sv. Treh kraljev, Smrti sv. Jožefa, Lovretan-ske Matere božje in sv. Alojzija za Sušo pri Zalem logu. Wolf je imel velik vpliv na sodobne slovenske slikarje, zlasti na brata Šubica, Ažbeta in druge. MOŽJE Jurij Šubic 0 Rojen 13. aprila 1855 v Poljanah, umrl 8. septembra 1890 v Raschwif-zu pri Lipskem. Njegov oče Štefan je bil znan podobar, starejši brat Janez (1850-1889) slikar iz šole J. Wolfa. Jurij je dobil prvi slikarski pouk pri očetu, prišel leta 1872 v Št. Vid k Wol-fu, postal kmalu njdgov ljubljenec, za katerega se je Wolf izredno trudil. Pozneje .je obiskoval akademijo na Dunaju. Ker je živel večinoma izven domovine — slikal je v Atenah, Parizu in drugod — je ostal večji del njegovih slik v tujini. V Sloveniji imamo nekaj njegovih cerkvenih slik v Poljanah, Šenčurju pri Kranju, v Srednji vasi, Horjulu in Tržiču. Okrasil je strop župne cerkve sv. Jakoba v Ljubljani in izvršil na platno alegorične slike za strop ljubljanskega muzeja. V Stritarjevem “Zvonu” so posnete njegove perorisbe k Stritarjevi pesnitvi “Raja”. Jurij Šubic spada med prve naše slikarje. Jožef Petkovšek Rojen 7. marca 1861 na Verdu pri Vrhniki, umrl 22. aprila 1896 na Studencu pri Ljubljani. V Ljubljani je obiskoval prve tri razrede realke, odšel prostovoljno k vojakom, odpotoval v Benetke ter obiskoval od leta 1882 razne slikarske šole v Monakovem in v Parizu. Ko se je vrnil v rojstni kraj, je bilo njegovo zdravje že v temeljih omajano, 1889 je moral v blaznico, ki .je od leta 1892 ni več zapustil. Petkovškovih slik je le malo ohranjenih, večino večjih del je uničil sam pred odhodom v blaznico. S svojimi slikami ni bil nikdar zadovoljen in je obnemogel v iskanju novih poti. Kompozicija njegovih slik je preprosta, on slika ljudi, ka-koršni so, pri vsakdanjem opravilu, ne da bi hotel gledavca zanje zanimati ali zbuditi zanje sočustvovanje. Snovi je zajemal najrajši iz slovenske zemlje: “Doma”, “Nevesta”. “Perice ob Ljubljanci”. ‘‘ Rojen 15i jrmijisr 1867' v Sorici, umrl,-1-9, aprila v Ljubljani. V mladosti si je služil kinih, kot drvar, hlapec in pastir in bil nekaj časa vajenec pri slikarju Bradaški v Kranju. Po vojaški službi je obiskoval tri leta graško slikarsko šolo ter odšel na Dunaj in v Monakovo, kjer se je učil pri rojaku Ažbetu. Leta pozneje se je vrnil v domovino, živel v Ljubljani in na Gorenjskem, odpotoval vmes za nekaj časa na Dunaj in drugam ter živel bedno življenje umetnika, ki je sicer našel priznanje tudi v tujini, a nikjer ne zaslužka. Grohar korenini v slovenski zemlji. njegova najlepša dela so pokrajinske slike z Gorenjskega, a proslavil se je tudi z nabožnimi slikami, ki jih najdemo po raznih cerkvah. Slovenskemu slikarstvu je dal dela stalne vrednote, bil je viden oblikovalec slovenske moderne umetnosti, kateri je organiziral nastop pri razstavah v tujini in ustanovil prvi umetniški klub. Otroka vzgajamo Starši naj bi imeli pred očmi tale vzgojni smoter: Otrok naj postane sa^nostojen, dober značaj, ki bo povsod zvesto in vestno izvrševal ŠYo-.je dolžnosti do svojega bližnjega. Vzgoja je v prvi vrsti stvar staršev, ne pa stvar države in cerkve. Otroku se najgloblje vtisnejo tisti vtisi, ki jih prejme pri starših. Ko je otroku šest let, je že vzgojen in uaj- Paračin, ob katerem so četniki raz rušili železniško progo Beograd-Niš kakih 660 metrov dolžine. Anton Ažbe Rojen 30. maja 1862 v Dolenčicah nad Škofjo Loko, umrl 6. avgusta 1905 v Monakovem. Osirotelega dečka je poslal varuh v Celovec, da bi se izučil za trgovino, a že leta 1882 se je preselil v Ljubljano in postal učenec Janeza Wolfa. Po enoletnem učenju je že pomagal Wolfu pri slikanju fresk v Zagorski cerkvi in nadaljeval svoje študije na Dunaju in v Monakovem, kjer je otvoril 1. 1891 svojo slikarsko šolo, ki je kmalu zaslovela in imela povprečno 80 učencev raznih narodnosti. V prvih monakobskih letih je Ažbe mnogo slikal, a šola in neurejeno življenje sta mu branila izvršiti svoje načrte; zapustil nam je le malo slik ki se nahajajo večinoma v tujini. Izmed Slovencev so bili njegovi učenci R. Jakobič, M. Jama, M. Sternen in I. Grohar. ne moreta dati otroku tega, (Tesar mu ni dotlej dala vzgoja staršev; in kar .je bilo dobra narobe storjenega, tega ne popravita več ne šola ne cerkev. Vzgoja se začne že v nosečnosti, zato je treba toliko pažnje, kakšne da so takrat bodoče matere! V t.e.j dobi je otrok najbolj z materjo in vsrkava vase tudi duševno in ne le telesno hrano! Nadaljuje se vzgoja potem, ko je otrok dojenček. Ja vzgoja je predvsem navajanje na telesni red in se tiče večidel le nege telesa, dojenček se navaja na redno zauživanje, na redni nočni počitek, na snago itd. Važno je, da pustimo otroka v prvem letu predvsem pri miru, da ne postane živčen. Ne smemo ga strašiti s preglasnim lumpom. Potrpežljivo čakajmo na razvoj duha in ne smemo vanj venomer brbljati. Ko začne govoriti, mu izgovarjajmo besede mirno in razločno. Kasneje zahteva več pozornosti od staršev in hoče biti zaposlen. Vendar ga ne smemo “dresirati” kot psička, da nam predvaja razne umetnosti, ampak se moramo pečati z njim tako, kakor ustreza takratnemu otrokovemu duševnemu razvoju. Potrpljenje in doslednost sta poglavitna pogoja za vzgojo. Mlademu človeku je vse novo. Sleherno rožico, slehernega hroščka občuduje majhen otrok Svet mu je ena sama knjiga s podobami. Na tem področju utegne mati mnogo storiti, tako na primed more skušati vzbuditi v otroku ljubezen do prirode. Prve knjige s podobami naj bodo take, da .jih ni moči raztrgati in naj predstavljajo slike živali in ptičev, ki jih more otrok imenovati. Otroka ne smemo mučiti z dolgimi razlagami, za to še ni zmožen potrpljenja. Šele, ko ima tri leta in kasneje si pridobi veselje za poslušanje povesti. Otrok bi rad vedel le to, kar je zraven slik napisano. Ko je otroku 3 do 6 let, se kar ne more dovolj naslišati raznih povesti. Starši naj se okoristijo s tem in naj večkrat kaj povedo. Torej povesti in pravljice hočejo otroci slišati. Za to starostno dobo imamo zdaj že veliko lepih slikanic na razpolago. Vendar nam ni treba | ka. zmeraj pripovedovati zgodbe iz knjig, ker otroci nemara še rajši poslušajo zgodbe iz resničnega življenja, iz prirode, iz živalstva in podobne. Še bolj važno kot pripovedovanje pa je pravilna zaposlenost otroka. Pravilno zaposlen otrok je priden otrok. Dojenček se igra z rokami in nogami. Njegova prva zaposlenost Otrok ima rad glasbo in petje. Že najmanjši zbrano prisluhnejo, kadar mati zapoje. Materinih pesmi ne more noben radio nadomestiti! Z otroki pojmo čim najbolj preproste pesmi, ki so jim všeč. Srečen je tisti otrok, ki mu mati prepeva naše stare narodne pesmi! Saj so te naše-pesmi vredne, da gredo kot dragocena dediščina iz roda v rod., Te pesmi so veliki pripomočki za vedro, ubrano vzgojo majhnega člove- boljša šola in najboljši verski pouk <’je ta, da meče igrače na tla. Ko se POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU! | Krojačnica j Izdelujem obleke po najnovejši modi, — Cene zmerne. f Rojakom se priporoča 'T. • ., ‘V >!{'/+ ji'T> Peter Capuder ? Rio Bamba 879, Bs. Aires že plazi okoli, tedaj se najrajši igra z vretenci od sukanca, s 'škatlami, količki, kockami, polenčki. Kadar otrok že shodi in govori, hoče mater povsod spremljati in ji “pomagati”. Čeprav je bolj v napotje kot v pomoč, pa naj se mati zaveda, da jemlje otroku veselje do dela, če ga večno opozarja na to, da je še premajhen in preneroden. Otroku ne smemo dati preveč stvari naenkrat; navadi naj se, da bo z majhnim dolgo zaposlen. Le tako postane vztrajen v igri in potem v delu. Za dobo od 2 do 4 let so primerne igrače za zlaganje, postavljanje, žoga, preprosta lutka, ki se ne razbije. Otroke od 4—7 let moremo po ure dolgo zaposliti z risanjem, s slikanjem, pletenjem papirnatih prog, s šivanjem, z lepljenjem, rezljanjem in s sličnimi opravili. Pri tem naj nobena mati ne pozabi na to, da otroka navaja na pomoč pri različnih domačih in gospodinjskih opravkih. Papir in barvni svinčniki, čopič in barvice, tope škarje in lep papir za lepljenje, okvir za ročno delo z volno ali bombaževo prejico — so darila, ki utegnemo z njimi zmeraj razveseliti otroke v teh letih. S temi stvarmi se morejo sami ukvarjati in narejati majhna darila, tako na primer utegnejo sami prelepiti kako škatlo, knjižico za opazke, okrasiti kak robček, vezti z volno, napraviti kak pladenj iz ličja itd. Vendar ne smemo otroka mučiti z napornim delom ali z vezenino s križci. Dela otrok naj bodo zares njim primerna in jih ne smemo presojati z merilom odraslih. Otrok stori, kar zmore; zatorej je njegovo delo na njegov način popolno in lepo. Zgibanje, lepljenje, izrezovanje, risanje in slikanje pa so tudi primerna zaposlitev za bolne otroke. Jako velikega pomena pa so tudi otrokove igrače. Igra in delo sta za otroka eno in isto. Zatorej naj bodo igrače tako prirejene, da poživljajo otrokovo domišljijo in so mu same po sebi zaposlitev. Čim preprostejša je kaka igrača, tem bolje ustreza svojemu smotru. Nikar ne razvajajmo otrok s predragimi igračami, ampak ga vzgajajmo za preprostega človeka. Ni treba, da bi moral imeti vse, kar koli vidi, ni pa tudi treba, da bi vse videl, kar koli je mogpče kupiti! Izložbe v„ trgovinah samo dražijo pohlep. Tudi glede na igrače in igranje nimamo boljšega vzgojnega; pripomočka kot so bratje in sestre, ki drug drugega vzgajajo, se “prirejajo” in podrejajo in se učijo, kako je treba drug drugega prenašati. V vzgoji ne pozabimo na petje! ZANIMIVOST! NEKAJ DROBNEGA ZA ZDRAVJE Če se nenadoma opečeš v kuhinji,, daš na rane beljak enega jajca, pa se bolečine kmalu poležejo. * Ce ima kdo katar v vratu in bron-hijah, pomaga jabolčni čaj, ki ga takole pripraviš: Jabolka narežeš na tanke rezine in jih popariš z vrelo-vodo. Ko tekočina nekaj časa stoji*, jo očediš, osladkaš in izpiješ. * Pri hudih krvavitvah iz ran brž ppmoči vato v vročo vodo, jo daj na rano — in kri se čudovito naglo-ustavi, Če daš na rano suho vato ali pa vato z mrzlo vodo, se kri ne ustavi tako brž. * Če ti začne ponoči srce močno utripati, pomaga sladkorna voda z limonovim sokom. Izpij do dna kozarec te limonade in srce se kmalu umiri. * Vročični bolnik, ki toži, da ima suha usta, naj dobi na jezik limonovo rezino, ki je posuta s sladkorjem in jo pusti nekaj minut na jeziku. Nato jo vzemi stran. To preprosi o sredstvo se vselej dobro obnese- ZA KRATEK ČAS Prerok. “Nobenega leta vam več ne damr če ne boste nehali piti in kaditi, gospod Logar!” “To mi pripovedujete že več letr gospod doktor!” “Že, že, toda enkrat bom le uganil, moj ljubi.” Praktična rešitev. Včeraj sem se vendar enkrat rešil teh sitnih upnikov, oče.” “Prav si naredil. T0 je lepo od tebe. Sploh postajaš zadnje čase zelo razumen človek. Kako pa si zadevo uredil?” Vsem ujnikom sem dal tvoj naslov.” * Nesporazum “•Jaz sem med prvimi pevkami na svetu.” “Toliko ste že stari?” * V šoli Učuteljica vpraša: “Kako je sedanji čas od piti?” “Jaz pijem. ” “Dobro. In prihodnji čas?” “Jaz sem pijan.” Ali si že član Jugoslovanske Narodne Obrane? Ako še nisi, vpiši se! i ■■■■ - • ............. -........................ ................................................................................................. '........... " 1 ■" —--------- ~ Poslušam novelo.... Človek res nima nikoli počitka! Tako je tožila mama, ki je ravno kar pomila posodo in se že priprav Ijala, da še tlak očisti. Da, da! Pridnemu človeku dela nikoli ne zmanjka, tako sem odgovoril in motril položaj. Iz sobe je bilo slišati radio. Neki zoperni, vekavi glasovi, ki spominjajo na tisto vekavo ljubezen zaljubljenih gospodičen, ki še krompirja ne znajo lupiti in si niti čevljev ne morejo same osnažiti... "Yo te quiero mucho, mucho, raudo, mucho.... ” Kdo pa posluša radio? Naša pupa je. Dajejo novelo, ki jo zelo zanima in je noče izgubiti. In vi pa tlak čistite? Zakaj ga pa ne ona? Oj ne! Saj ne more. Tukaj so otroci bolj slabi, kot smo bili mi. Meni ni nič storilo če sem cel dan imela grablje ali rovnico v roki ali pa srp. Naša pupa pa ni za taka dela— Nanika je gospodična. 17 let je že stara. Lani je še hodila v šolo, toda letos se je pa — naveličala in je raje doma. Kaj bi jo mama silila. Saj se ji smili. Je tako slabega «dravja, da ji vsaka stvar škoduje. Vsaka sapica jo prehladi. Od vsakega dela se takoj utrudi... In zato je mami ljubše, da je doma, in da... počiva. Naj le posluša radio. Saj se tudi iz tega lahko kaj nauči! Tako je razodela mati in hitela z vedrom k vodnjaku. Hh, in kaj mislite, kdaj bo pa Nanika toliko močna in trdna, da bi mogla ona vaše delo v kuhinji in na dvorišču opraviti? Malo nevoljno je pogledala mama in menila: Saj njej tega ne bo treba ! Nemara bo res tako, kot vi želite, mama. Toda lahko se pa Stvar tudi tako zasuče, da ji bo treba takega dela, pa ga ne bo znala in ga ne bp mogla delati, ker ne bo imela ne moči ne zdravja. Tega pa Bog varuj! Pa, saj sé tako to ne bo nikoli zgodilo. Nafiika ima toliko “ženinov” ih takih, da si bo že lahko izbrala tistega, da ji ne bo treba pomivati krožnikov in ne Čistiti tlaka, tako je iháma, samozavestno sanjala v zlato bodočnost svoje hčere, ki je v sobi' pri- sluškovala novelo “gosposke družine” v kateri hčere nimajo drugega opravka kot da se ljubkujejo z zaljubljenci, da si dajo nositi kavo na posteljo, da zvonijo vsak čas na zvonce in preganjajo služkinje s svojimi kapricami, da se sladko raz-govarjajo po telefonu in zabavajo s psički, da obiskujejo šivilje in razkošne modne trgovine, da hodijo v kino in gledališče.... da varajo svoje mamice, da izvabljajo -denar očetu, da se shajajo s svojimi prijateljicami. ... Pa, saj je znana stvar, kakšne so stvari, ki jih radio najraje daje, ki jih neumne goske najraje jmslušajo in sentimentalnim dekletom najbolj ugajajo. Marsikdaj že sem naletel na take prizorčke in ne bilo bi prav, če bi človek take stvari molče prezrl, ker je že marsikatera naša družina občutila teške posledice take zabave in take vzgoje svojih hčera. Marsikatera mati tako ravna s svojimi hčerami, ko da bi ne imele one na svetu nobene druge zadeva kot to, da čakajo na.... ženina. In marsikatera' dekle si je iz neslanih romanov, ki jih bere in še večkrat posluša na radio, zamislila svoje bodoče življenje kot neke zaljubljene sanje, ko bo njen opravek nič drugega kot prijetna zabava, izleti, zabavni večeri, obiski, sprejemi gostov, lišpanje pred zrcalom in zapovedovanje uslužbencam.... Tako pač kot slišijo iz radija, tako življenje bi rade imele in, sanjavke si utvarjajo, da jih čaka tako življenje. .. “Mene pa skrbi, kako se bodo obrnile v življenju”, je potožila mama, katera ima s svojimi hčerami precej drugačen način kot ona, ki je prala tlak... “Jaz zahtevam od njih, da morajo vsa hišna dela one napraviti. Pa mi včasih tako vihajo nosove in se otresajo na vse kraje, kot da se jim krivica godi, kot da ni v njihov prid moja strogost... Seveda : tovarišice se iz njih norčujejo^ da so — dekle. Jaz pa; mislim, da bo lažje kaj vredna “gospa” tista dekle, ki ve kako se prime za metlo in kuhavnico, kot pa ona, ki za dekle ne bo imela drugega kot zbadljivo besedo in ponižujoč pogled. Jaz sem sama skusila, kako se živi z gospodo, ki nizkega človeka prezira, zato nikakor nočem, da bi moje hčere imele taki način. Naj le vedo, kako je človeku, ki mora za trdo delo prijeti, in tako bodo lahko dobre gospodinje, če jih sreča v življenju kaj boljšega, a prav tako se bodo znale obrniti, če bodo morale same trdo zgrabiti, da si bodo zaslužile za življenje.” Pametna je ta mama in še marsikatera druga tudi umeva tako nalogo svojega življenja, toda še več je pa nemara takih, katere delajo s svojimi odrastlimi hčerami prav tako kot tedaj, ko so bile še dojenčki. Samo s to razliko, da sedaj jim ne daje več “cuzlja”, pač pa denarje, da v ničemer “ne zaostajajo za tovarišicami”, da imajo vedno nogavice najnovejše mode, čeveljčke po zadnjem vzorcu, frizuro iti obleko... Zvečer pa v kino in mati čaka do pol noči in še čez... Pa si ponavlja v tolažbo: “Naj se le zabava hčerka, ki je mlada. Saj drugega razvedrila tako nima... ” Na skrivaj pa upa, da bo na ta naiun našla ženina. Vsak pameten človek ve, kakšni ženini se najdejo na takih potih! Pozno pride domov, pa je mati “noče užaliti” z vprašanjem, kam je šla in kod se je tako dolgo zadržala. Zjutraj je pa gospodična trudna. “Naj le poleži, sirota”, tako ji prizanaša mama in ji prinese na posteljo kavo... In si komaj upa spomniti, da je že pozna ura... In kadar razvajenko že kosti bole od poležavanja, se vendarle spravi na noge in tedaj ne bo pomislila, da ima kako dolžnost do svojih, niti ji ne bo mar za Boga. Tedaj se začenja najvažnejše njeno, opravilo, pri katerem je nihče ne sme motiti, vsi pa ji morajo biti na uslugo: opravek pred zrcalom! Ustnice, obrvi, rožnata lica... In takale brezmiselna ženska naj bo nekoč mati in žena? Žena, ki bo skrbela za red v hiši in kuhinji; ki se bo nesebično prizadevala, za to, da svojemu možu 1 življenje naredi prijetno? Ki bo sms j o, na j več jo skrb posvetila svojini otrokom? Pač ni razumnega Človeka, kateremu bi bilo treba:1 še dokazovati, kako zelo še vara tisti, ki pričakuje od takele gizdalinke, da bo kdaj dr- | žala tri vogle v hiši. Kdor pa bi hotel o tej resnici še podvomiti, naj gre v mestno zastavljalnico v ulici Esmeralda in naj tamkaj pregleda zastavljene predmete^ naj poizve, iz kakšnih hiš so jih prinesli, po čigavi krivdi je družina prišla v stisko... pa bo do kraja uverjen, da je taka vzgoja dala sebe vredne sadove. Seveda... Ko bi bil namen vzgoje, izobličiti' otroke za slikarske modele, za okraske domov, za zabavo razbrzdanim pohotnežem... Gospodinje, žene in matere pa ne bodo s pridom! Lepa in koristna iznajdba je radio. Marsikaj koristnega pove in človeka nauči... Toda na žalost je človek tak, da ga mikajo veliko bolj stvari, ki prijajo njegovim slabostim. Tisto kar služi njegovi kreposti in njegovi resnični koristi ima veliko manj privlačnosti. Zato je malo tistih, ki poslušajo koristna predavanja, ki se zanimajo za klasične opere in drame, ki slede poučnim gospodinjskim in gospodarskim tečajem. Morda je radio odprt cel dan. Ena zaljubljena neslanost sledi drugi. Morda šest podobno omlednih traparij, katerim se posveti vsa pozornost, zaradi katerih trpi delo, se prismode jedi, izkipi mleko, otroci se ponesrečijo ali ubeže na ulico, se zanemari točnost in poslušnost... Vse dolžnosti se zanemarijo radi neslane novele v radiju; neizkušeni ljudje pa sedajo zavesti fantazijam pisateljev, katerim niti malo ni mar upliva, ki ga imajo njihove izmišljotine na vzgojo poslušalcev. Vodi jih ena misel: ugajati poslušalcem in žeti denarje! Nesrečne sadove pa nosijo nato %tariši, bodoči mož ali žena in otroci... Da zares kakšne družine bodo iz mladine, ki se uči življenja iz radija. Pazite se torej, kaj poslušajo vaši otroci! Janez Hladnik CERKVENI VESTNIK 12. okt. maša na Avellanedi. Pri sv. Rozi ob 12 za rajne Keber in Batistič. 19. okt. maša na Paternalu za Franca Slamič. Zapoje žalni zbor. Ob 12 h pri sv. Rozi za Viktorja Kerševan. * 7. okt. je bila v Rosariju sv. maša za Emo Sigulin, poročeno Brišar. V Novo Pompejo bomo napravili shod 9. nov. popoldne, in ne zadnjo nedeljo v oktobru, kot je bilo po navadi. Janez Hladnik Naznanjam cenj. rojakom, da imam že za SPOMLAD in POLETJE veliko izbiro najfinejšega blaga. — Cene zmerne! Delo prvovrstno! Krojačnica LEOPOLD UŠAJ GARMENDIA 4947 La Patemal Buenos Aires 6..■■■■■•••••••«•••i Caričin ljubljenec ZGODOVINSKI ROMAN Nadaljevanje 24.6 Gregor Orlov ji je bil zvest, varoval jo je, od nje je odvračal vsako nesrečo, tako da je naposled napočil dan, ko je lepa Katarina nagradila njegovo ljubezen ,s tem, da mu ponoči ni bilo treba več stražita na pragu Katarinine spalne sobe. Živel je lahko z njo v eni spalnici pri zaprtih vratih, vanjo pa ni imel nihče pristopa. Toda ti lepi dnevi so vašemu očetu hitro minili. Sreča Gregorja Orlova je trajala samo malo časa. Ko je Katarina popila kupo ljubezni, je odšla v neki lovski dvorec, kjer ste se rodili vi, draga Fatima. Grof Gregor Orlov vas je odnesel k zanesljivi ciganki Marfi, izročil vas je tej ženi in ostali ste pri njej, dokler vas ni Aleksej Orlov sprejel v svojo hišo. Carica Katarina za vas ni nikdar skrbela. v> Ona ni niti vedela, da ste ostali živi, danes pa bi se brez dvoma zgrozila, če bi slišala, da ste njena hčerka. Gregor Orlov je kmalu opazil, da se Katarinina ljubezen napram njemu ohlaja. Vzrok temu je bil zopet — d run moški. Ta drugi pa je bil navaden in neznaten poročnik preobraženskije-ve garde — imenoval pa se je — Aleksander Potemkin. Bila je čudna poteza usode, da .je Katarina sploh opazila Aleksandra Potemkina«) 10 tem1' i^dpovdcMfejoHla^frto pripovedko: ■ t Ob priliki neke proslave, ko je Katarina nastopila vlado, je prišla carica v kasarno, bila pa je oblečena v uniformo gardnega častnika. Zdajci pa je nenadoma opazila, da njena oprema ni popolna, na sablji je manjkal zlat portepe. Katarina je prišla v zadrego. Vse to pa je opazil neki mladi poročnik, ki mu je bilo ime Aleksander Potemkin. Ni si dolgo pomišljal, strgal je portepe s svoje lastne sablje, pozdravil svojo gospodarico in ga izročil njej. Carica se mu zahvali. Medtem pa, ko si je pritrjevala portepe na sabljo, je opazovala lepega in mladega častnika, ki je stal pred njo. Milostljivo mu prikima z glavo in ga vpraša: — Kako se imenujete, poročnik? — Aleksander Potemkin, poročnik garde — odgovori mladi častnik s prijetnim glasom. — Dobro, gospod Potemkin, — mu odgovori carica — ko ne bom več potrebovala tega portepeja, bom poskrbela, da ga boste dobili v redu nazaj. Potemkin pordeči in se prikloni. Dogodki, ki so se sedaj vrstili z bliskovito naglico drug za drugim, niso dali carici Katarini prilike, da bi izpolnila svojo obljubo in vrnila Aleksandru Potemkinu zlati portepe. Toda slika tega človeka ji ni dala miru — ni mogla pozabiti na mladega in lepega častnika. Napočili so dnevi triumfov in Katarino. zmag za mlado in lepo rusko carico Čeprav je imela sedaj vse, kar si je kedaj želela, vendar je bila nezadovoljna, — do popolne sreče ^i je manjkalo še nekaj. Katarina ni imela človeka, v katerega 'še^je Žal jiibftla,'Toda v mislih jv bila vedno pri njem. Vendar pa se je bala srečanja z njim. Nekdo pa ni smel o tej njeni novi ljubezni ničesar vedeti, to pa je bil Gregor Orlov. Človek, ki je brez pomisleka odstranil Katarininega moža Petra III. s tega sveta, je bil pripravljen storiti vse, ko bi zvedel, da ga Katarina vara. Niti ganil se ni od nje, mislil je, da ima pravico, da sprejme sedaj nagrado in Katarinino hvaležnost za vse usluge, ki jih je storil. Lepi ruski carici pa je bila ljubezen Gregorja Orlova v tistih dneh samo strašno breme. Medtem ko jo je objemal in poljubljal, je mislila na mladega A-leksandra Potemkina. Grof Gregor Orlov se ji je zdel podoben pošasti, ki se ni ganila od nje in ki jo je preganjala celo v 'spanju. Nekega dne pa je carica Katarina sklenila, da bo Potemkina pripeljala v zimsko palačo. Aleksander Potemkin je ljubil neko deklico — vnukinjo starega nasprotnika carice Katarine — Petra Voroncova. Bilo je na Božič. Aleksander Potemkin se je baš vračal od svoje Elizabete ko je na drugi strani ulice opazil neko temno postavo, ki se je plazila med sencami ob hišah. Naenkrat pa je temna postava izginila za oglom. Aleksander Potemkin je zgrabil ročaj svojega meča in nadaljeval pot. Ko pa je prispel do ogla in je baš hotel preiti v glavno ulico, je nenadoma stopil predenj neki moški. Oblečen je bil v oguljen vojaški plašč, ha glavi pa mu je čepela invalidska kapa. — Vi ste Alksamler' Potemkin, gospod — ga vpraša tujec, čigar obraz je bil Potemkinu popolnoma neznan. — Vi ste poročnik telesne straže Njenega Veličanstva carice Katarine, kajneda? — Da, kaj želite od mene? -— Pošilja me poročnik Mirovič — odgovori invalid. — Na straži se je pripetilo nekaj izrednega, — radi tega vam poročnik Mirovič javlja, da takoj sedete v kočijo in se odpeljete v zimsko palačo. Kočija že čaka tam. Potemkin se prestraši. Tedaj sedaj ni smel izgubljati časa. Hitro je odšel v smeri, kjer je stala kočija, tako da ga je invalid komaj dohajal, in stopil v kočijo, v katero sta bila vprežena dva izredno lepa konja. V naslednjem trenutku je sedel na blazinah. Tudi invalid je stopil v kočijo in sedel Aleksandru Potemkinu nasproti. Kočijaž je pognal konje. — Ali mi lahko poveste, — vpraša Potemkin starca, — kaj se je pripetilo na straži med tem časom, ko nisem bil navzoč? — To boste takoj izvedeli, gospod poročnik, — odgovori invalid in vzame počasi in previdno robec iz svojega žepa, kakor da bi si hotel obrisati potno čelo. Potemkin krikne od jeze. Spoznal je, da so se poslužili zvijače, da so ga zvabili v past, čeprav si nikakor ni mogel raztolmačiti, čemu bi bili to storili in kaj jih je vodilo pri tem. Hotel je planiti pokonci in potegniti svoj meč, da bi prebodel predrznega sleparja, toda njegove roke so že bile težke, tako težke, da jih ni mogel več dvigniti. Čutil je strašen pritisk na možgane. Neki ostudni in sladki vonj , je polnil kočijo. Gu-;/ . ' Še enkrat je mladi častnik poskušal da bi se dvignil, toda v tem trenutku je omahnil z zamolklim krakom na blazine. Aleksander Potemkin se je one- svestil. Konji pa so medtem pridirjali v sredino mesta. 173. POGLAVJE. Pri carici Ko se je Aleksandru Potemkinu zopet vrnila zavest, se kljub temu še dolgo ni zavedel. Ni se mogel nikakor spomniti, kaj se je z njim zgodilo. Vzravnal se je in se začel ozirati po sobi, v kateri se je nahajal. Bilo mu je, kakor da bi se bil zbudil iz težkih sanj. Soba, v kateri je sedaj ležal, je bila elegantno in razkošno urejena. Vedel je, da ni bil tukaj še nikoli. Postelja, na kateri je ležal, je bila pokrita z dragocena perzijsko odejo. Miza je bila iz najfinejšega lesa, njena plošča pa je bila obložena z mozaikom. Na njej je stal samovar, poleg njega pa .je bil postavljen prekrasen japonski servis za čaj. Na oknih in vratih so visele težke in dragocene svilnate zavese, preproga, ki je pokrivala tla, pa je bila pravo mojstrsko delo turške umetnosti. Slike na stenah so bile prekrasne — Aleksander Potemkin pa se ni mogel spomniti, če je že kedaj videl to sobo, — zdelo se mu je, da sanja. Vstal je. Takoj se je prijel za sabljo. Niso mu je vzeli. Denarnica, robec, beležnica — vse je bilo tam, kakor navadno. Tam na-stolu pri vratih je ležal njegov plašč, njegova kapa je bila ' tam in rokavice. Točilo se je spominjal, da je bil ogrnjen s tem plaščem, ko so ga zvabili v kočijo. S stropa je visela svetil jka, ki je razlivala svojo nežno rdečkasto svetlobo po sobi. Aleksander Potemkin je mislil, SLOVENSKI LIST List izdajata: “SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ JUNAŠKA DVOJČKA Slavko in Branka, neločljiva dvojčka, kakor so ju vsi imenovali, sta se davno želela izkazati kot detektiva. Podlago, to je vsestranski športno okrepitev telesa, sta si bila zadnja leta sicer pridobila, a vedela sta, da terja njuna naloga še mnogo več — nekaj, česar se naučita samo v posebnih šolah velikih mest. Na žalost jima je za to primanjkovalo sredstev. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je povsem nenadoma preokrenilo njuno življenje na zaželjeni tir. Zvečer sta zložno sedela v svoji sobici in nista mislila na nič izrednega, ko je mahoma planil skozi odprto okno Pazi, pes soseda Brnota. Cvilil je, da se jima je trgalo srce, in tekal zdaj k enemu, zdaj k drugemu. “Pazi, kaj ti pa je?” je vprašal Slavko. — “Gotovo se je nekaj zgodilo”, je takoj razsodila Branka in vstala, skočila za psom skozi okno ter jo ubrala proti sosedovi hiši. Slavko je skočil za njo. Očitno je bilo, da mora biti nekaj narobe, kajti Brnot, prileten mož, ki se je ukvarjal z izumi, je stanoval čisto sam; lahko da ga je bilo zadelo kaj hudega. Res: hišna vrata so bila vlomljena, in ko sta previdno preiskala hišo in prišla na vrh, je ležal stari mož zvezan np zofi. Ko sta na-* ša prijatelja stopila v sobo, se je s težavo nekoliko vzravnal in hotel nekaj reči, toda iz sebe je spravil samo besede “Ključ od stolpa!” — potem pa je nezavesten omahnil nazaj. Hitro, kar sta le mogla, sta dvojčka porezala starcu vezi. Nato je planila Branka dol in zdirjala po zdravnika. Slavko pa se je še nekoliko ogledal po hiši. In kaj je videl? Vse omare in vsi predali so bili odprti, vsebina, pa raztresena po tleh! Očitno to ni bilo delo navadnih tatov, temveč ljudi, ki so se zanimali za Omoto ve izume. A kaj je mislil stari mož z besedami “ ključ od stolpa”? Od katerega stolpa? Od tistega v starem mestnem obzidju? Slavko je bil zadnji čas večkrat videl Brnota pri starem stolpu, zato se ni dolgo obotavljal. Z nekaj besedami je na listsku sporočil sestri, kam je šel, in se odpravil. Ker je bila baš da se je preselil v življenje, ki je možno edino le v pravljicah — po vsem tem po je sklepal, da se nahaja v neki odlični hiši, kjer je vsak predmet pričal o izrednem bogastvu in okusu. Toda za vsako ceno je moral odkriti resnico. Planil je s svojega ležišča in odšel odločnih korakov proti vratom, da bi jih odprl. Toda vrata so bila zaklenjena. Soba je imela samo še neki drug izhod, pred katerim se je nahajala bogata, z zlatom vezena zavesa. Potemkinovo začudenje je postajalo vedno večje, ni si vedel raztolmačiti, kaj naj bi vse to pomenilo. Mladi častnik je iztegnil roko in odgrnil zaveso, ker se je nadejal, da se mu bo posrečilo, da bo tam našel izhod — v tem trenutku pa je nekdo prav počasi odprl vrata od zunaj. Potemkin je slišal šuštenje ženskih oblačil. Začudeno je stopil korak nazaj. Pred njim je stala lepa in .mlada žena. Rdečkasti lasje so ji padali v prekrasnih kodrih preko ramen. Njen obraz je bil tako izredno lep, da je Aleksander Potemkin obstal kakor okamenel in 'je z občudovanjem opazoval damo, ki se mu je smehljala. Bila .je oblečena v prekrasen ne-gliže, na katerem so se nahajale najdragocenejše čipke. Kaj pa šele njeno telo. Mladi častnik je mptril kakor omamljen lepo ženo. Lepa neznanka pa je stopila hitro k njemu, ga prijela za obe roki, mu jih stisnila in zašepetala eno edino besedo, ki se je glasila: — Naposled! — Naposled! — Usmilite se me, milostljiva gospa, — vzklikne Aleksander Potemkin s prijetnim glasom, pri tem pa ni mogel odvrniti pogleda z njene Mlad polna luna, je zlahka našel pot. V svoje začudenje je videl, da ima stolp nova vrata, ki so bila samo prislonjena, ne zaklenjena. Previdno je stopil noter in prisluhnil. Vse je bilo tiho. Samo nekaj netopirjev nm je prhnilo mimo glave. Že se je hotel vrniti, kar se mu zazdi, da sliši prav na vrhu stolpa glasove. Ohrabril se je in se splazil po vijugastih stopnicah. Obstal je pred na pol odprtimi vrati in zagledal moža, ki se je vneto sklanjal nad modelom letala. Zraven njega je stala druga postava, ki je bila videti dokaj sumljiva. —“Tako, tako, tu je delal poizkusne polete s svojim čednim modelčkom!” je rekel prvi neznanec in se vzravnal. — “Glej, sprožilna naprava! Res imenitno. Samo na tale vzvod pritisneš, pa steče zadevica in modelček zleti skozi staro strelno lino v zračni prostor, kjer ga odtod udobno spremljaš z očmi! To si je krasno izmislil! A zdaj vzamemo stvarco s seboj, da jo preiščejo strokovnjaki. Če je kaj vredna, prodava načrte, stari Brnot pa naj se obriše! ’ ’ Slavku je kar sapa zastajala, kq je poslušal surove besede. Kdo bi si bil mislil, da je prav stari Brnot tak velik izumitelj, ki celo mednarodni zločinci segajo po njegovih osnutkih! Izprevidel je, da se s krepkima možakoma ne more spustiti v boj. Pomoči tudi ni mogel več priklicati. Samo nekaj je še utegnil storiti. Kakor blisk je planil v tesno sobico, pritisnil na sprožilih vzvod in komaj še videl, kako so se propelerji zavrteli in kako je modelček sfrčal skozi strelno lino, proden se je eden izmed nepridipravov vrgel nanj. Slavku je uspelo, da ga je s spretnim sunkom v želodec podrl na tla, a v tem je imel že drugega na vratu. Kakor dva divja mačka sta se valjala sem ter tja, in Slavko se je na tihem sveto zarekel, da se ne bo nikoli več spuščal v takšne stvari, ako ne bo imel poštenega orožja pri sebi. Tedaj pa je začul s stopnic urne korake in v na- prekrasne pojave. Prosim vas, ne mučite dalje čuv-stev ubogega smrtnika, kateremu se zdi, da ga je neka čarobna roka postavila v kraljestvo pravljic in bajk. Raztolmačite mi, odkrijte mi tajno, ki me tukaj obdaja, povejte mi, kaj pomeni vse to? Kako sem prišel sem? Kje se nahajam? Katera nadnaravna sila me je iztrgala iz moje navadne okolice in me postavila sem, kjer me je sprejela tolika lepota, tolika dražest življenja? Madame. jaz sem samo siromašen in neznaten častnik, ki nima niti denarja, niti premoženja,' nihče me ni nikomur priporočil, nimam niti u-panja za lepšo bodočnost. Madame, rotim vas, prekinite ta strašen molk, — pojasnite mi namen mojega prihoda. — Mar je Aleksander Potemkin, — spregovori lepa rdečelasa žena, —- zares ostal sredi galantnega življenja v carskem Petrogradu tako nedolžen in nedotaknjen, da mu moram to šele raztolmačiti? j Dobro torej, povedala mu bom vse. Toda ne tako, — midva ne smeva stati tako hladna in nepristopna drug napram drugemu. Pridite, Aleksander Potemkin, sedla bova tam na tisto posteljo. Prišli ste sem na malo nenavaden in neprijeten način, kajneda, . — okrepčajte se sedaj s čajem!. Potemkin uboga in odide z lepo zapeljivko. Prej kakor se je zavedel svojega položaja, je sedel k njej na mehko posteljo. Neznanka je začela natakati čaj v japonske skodelice, pri tem pa se je neprenehoma smehljala. — Pijte, Aleksander Potemkin, — reče rdečelasa žena, njen pogled inski ko slednjem trenutku je stala med vrati Branka, pripravljena da poseže v boj. “Brž vzemi vrv, ki leži v kotu. in zveži onegale lopova, preden vstane!” ji je Slavko zaklical. Vezanje zločincev je bilo Branjdna posebna stroka. V nekaj trenutkih je malopridneža tako povila, da se ni mogel več ganiti, potem pa se je z bratom vred lotila drugega, ki je kmalu ležal zraven tovhriša kakor zavoj, pripravljen, da ga odneseš na pošto. Nato sta obvestila policijo in se odpravila iskat model letala, ki sta ga čez nekaj časa res našla. Gospod Brnot se je bil ta čas opomogel in je skoraj znorel od veselja, ko sta mu dvojčka zmagoslavno prinesla rešeno letalce. Slavko je moral na dolgo in na široko pripovedovati, kako je bil iztrgal lopovoma dragoceni plen, in Brnot mu je več ko stokrat zatrdil svojo hvaležnost: “Kajti ta model je tako rekoč moje življenjsko delo. Mnogo let sem se ubijal z njim; ko bi mi bil šel po zlu, bi bilo uničeno vse življenje, kar ga je še pred menoj. Načrti in vzoVec so vredna celo premoženje in to premoženje bom rad delil z vama, kakor hitro pride zadeva v red!” Ni čudo, da sta se tudi dvojčka na vse pretege veselila, pri čemer pa Branka ni pozabila poudariti, da rešitev Brnotovega izuma prav za prav ni njuna zasluga, marveč — zasluga vrlega Pazi ja. Toni Hvala: SVETA GORA PRI GORICI Gorica leži na razpotju Soške in Vipavke doline. Mesto ima lepo. zdravo in prometno lego. Tu ni odprta le pot proti severu v Soško dolino, ampak tudi na jugovzhod proti prostrani Furlaniji, na jug ob Soči k morju in'na vzhod v vinorodno Vipavsko dolino. Lepe cerkve v mestu nam govore o pobožnosti prebivalcev; mestni muzej, trgovski dom, razne šole in druge ustanove pa nam pričajo o še, — pijte, pokrepčalo vas bo! Potemkin uboga. C e bi mu bil kdo v tem trenutku zaklical: — Ne pij, to je strup! — ! se kljub teinu ne bi mogel ubraniti njenemu vplivu. Pozabil je na vse. Pozabil je, da prihaja od svoje zaročenke, pozabil je, da ga bodo iskali v zimski palači, — pozabil je na lepo in mlado deklico, kateri je nocoj prisegel zvestobo. Samo nekaj mu je bilo jasno. Vedel je samo nekaj, to pa je bilo to, da doživlja čudno pustolovščino, katere ni nikdar slutil niti.v sanjah in zavedal se je, da mu je treba samo iztegniti roko in potegnil bi k sebi srečo v njeni najzapeljivejši obliki. Ko je popil čaj, mu je bilo pri duši silno prijetno, zdelo se mu je, da se mu kri hitreje in z večjim žarom pretaka po žilah, čutil je, kako so se mu prša širila od sladkega hrepenenja, — srce mu .je udarjalo z vso silo, oči pa so se mu svetile. Sedaj se je lepa žena poleg njega privila k njemu. j Njena mehka roka se je nahajala lia njegovem kolenu, obla rama pa se ga .je dotaknila. 1— Aleksander Potemkin, hotel si, da bi ti vse raztolmačila. <— mu za-I šepeče lepa neznanka. — Povedala \ ti bom vse. Bogata sem, neodvisna, vplivna in mogočna, lahko izpolnim vsako željo, ki se mi porodi v duši. Milijoni in milijoni me zhvidajo, vendar pa sem osamljena žena, ki trpi pomanjkanje sredi vsega' preobilja. Nekaj mi manjka, — vse moje bogastvo pa mi tega do sedaj ni moglo nadomestiti — manjka mi srce, zvesto in milo srce, ki bo pripadalo 1 meni in nikomur drugemu. Potrebujem močno roko, močno ramo, na katero bi se lahko našlo- tiček njihovi visoki kulturni stopnji. S priključenimi vasmi meri 102 km2 in ima okoli 42 tisoč prebivalcev. Za časa svetovne vojne je mesto zelo trpelo. Sedaj je pozidano in je sončna Gorica prelepo središče gor iški h Slovensev. Najlepša pa je goriška okolica. Vabljiva je, zelena, rodovitna in polna zgodovinskih spominov. Povsod je sonca v izpbilju in Gorica povsem zasluži ime sončnega mesta. Z goriškega Grada je zelo lep razgled. Nas zanima predvsem cesta, ki se onstran Solkana odcepi na Sv. Goro. Tu je znana božja pot. Na 682 m visojtem hribu si je svetogor-ska Kraljica izbrala kraj svojega domovanja med goriškimi Slovenci. Lepo je tu. Že ob bežnem pogledu v vse smeri smo Očarani. Na dlani imamo skoraj vso goriško dolino. Sveta Gora se je imenovala Skal-nica. Tu je pasla pobožna Urška Ferligoj iz Grgarja. Tudi v začetka junija. I. 1539. je prignala svojo čredico prav na vrh. Ko je zazvonilo poldne, je pokleknila in molila. Prikaže se ji Marija z Detetom v naročju. Z milim glasom ji naroči: “Reci, pobožna Uršika, ljudem, naj mi tu na Skalnici sezidajo hišo!” Urška se prestraši. Ko se opogumi, se izgovarja, da ji ljudje ne bodo verjeli. Ko ji pa Marija obljubi pomoč, gre in oznanja visoko naročilo širom goriške dežele. Trikrat jo zaprejo, trikrat jo Marija reši. Končno pa tudi gosposka uvidi, da je ponovna čudežna rešitev grgar-ske pastirice božje delo. Tam, kjer se je prikazala Marija, so postavili njeni častilci malo kapelico. Na lesenem oltarju je bi] kipec Matere božje z Jezusom. Na Skalnico so prihajali romarji. Brez razlike na stan, so vsi častili Marijo. Sestavil se je odbor, ki je skrbel, da se ji sezida lepše domovanje. Sin glavarjevega namestnika za Goriško, grof Attems, je prevzel vodstvo in pokroviteljstvo. Devetnajsto nedeljo po binkoštih, 12. okt. 1544., je bila Nekega dne pa sem videla tebe, Aleksander Potemkin, slučaj me je privedel v tvojo bližino. Od tistega trenutka lebdi tvoja slika vedno pred mojimi očmi. Podnevi in ponoči me preganja tvoje obličje, obrobljeno s temnimi svilnatimi kodrčki, tvoja vitka in močna postava, — oh, kar zbolela snu od hrepenenja. Aleksander, va-| di tega pa sem naposled — naposled I sklenila; da bom z enim samim za-| mahom napravila konec temu strašnemu stanju. Kar naj nam pripovedujejo pesniki, da samo pogumni in neustrašeni moški ugrabijo ljubljene deklice, da žene tega ne delajo — vseeno, , prva bom med ženami, ki je storila drugače! Jaz. žena, žena, ki ljubi, te je u-grabila in te privedla v svoj lihi in prijetni dom! Tukaj, kjer naju nihče ne more slišati, kjer sva popolnoma sama. tukaj ti bom povedala, da te ljubim, da te tako vroče ljubim, kakor ni se nikdar ljubila nobena žena nobenega moškega! Če bi ne postal moj, bi morala umreti! Oh, pridi v moje naročje ljubljeni, pridi na moje srce! Dovoli, da smem poljubljati tv.oj obraz, osreči me s svojo ljubeznijo, —- vzemi vse, kar imam in kar je moja last, — če pa hočeš tudi mojo dušo, vzemi tudi njo! Njeni vitki, beli prsti, na katerih so se lesketali prstani izredne vrednosti, so se počasi dvigali in se naposled zarili v njegova močna ramena. Potem pa ga je potegnila na svoje prsi in mu ponudila rdeče ustnice' v poljub. Potemkin je, hotel skoči it. hotel se je ubraniti. Toda bilo je prepozno. Sladek, strasten poljub je že gorel na njegovih lepih ustnicah. cerkev posvečena. Prvotni kipec so» zamenjali s prelepo podobo Matere božje z Jezusom, sv. Joahimom in sv. Janezom Krstnikom. To podobo, slikano na cedrov les, je daroval takratni oglejski patriarh kardinal Marko Grimani. Pozneje so zgradili na gori še samostan in romarsko hišo. Cerkev so izpopolnjevali in je tekom let božja pot na Sveti Gori zaslovela daleč naokoli. Tu so se zgodili mnogi čudeži, o katerih poročajo tudi zgodovinarji. Nasprotniki Sv. Gore, protestanti, niso z vlogo na cesarja Ferdinanda, kjer so poročali, da se dogajajo tu sleparski čudeži in prosili, da bi se božja pot odpravila, nič dosegli, j Usodno je bilo za Sv. Goro leto 1785. Z Dunaja je cesar Jožef 11. 8. aprila poslal ukaz, da se morata cerkev in samostan podreti. Posebna komisija je 28. januarja 1786. prišla na Sv- Goro. Ta je dala razdreti oltarje in prodala vse dragocenosti. Cerkev in samostan so porušili. Žalostni Goričani so še vedno romali k razvalinam. Želja, da bi mogli potiovno častiti Mater božjo na dostojno opremljenem izvoljenem mestu, se jim je končno uresničila. L. 1793. se je Marija vrnila na svojo goro. Spremljalo jo je nad 40 tisoč ljudi. Marijino svetišče so oskrbovali duhovniki, pozneje frančiškani. L. 1915. je morala svetogorska Kraljica zopet bežati. Prišla je v Ljubljano. Njen dom na Sv. gori so porušile granate. Jh» končani bojni vihri se je 1. 1923. “begunka” Marija vrnila. Sončna.»Gorica je videla njeno zmagoslavno vrnitev. Veličastni sprevod je vodil knezonad-škof dr. Frančišek Sed«j. Za nas je Gorica in Sveta Gora še posebnega pomena, ker predstavljata srce in dušo naše lepe sončne Goriške, ki je skrajni zapadni del naše slovenske oziroma jugoslovanske -zemlje, ki sedaj ječi pod tujčevim jarmom, a upamo, da ne bo več dolgo, ker prišel bo kmalu dan, ko se bo tudi ta del naše zemlje združil skupno z ostalimi deli v veliki, svobodni južnoslovanski državi, naši skupni materi — Jugoslaviji! — Tako bom počivala na tvojih lepih prsih, danes in vedno, — vzklikne lepa žena blaženo. Poljubljaj me, Potemkin, poljubljaj me! Ob, zakaj si tako hladen, moj dragi prijatelj? Mar ne morem vzbuditi ljubezni r tebi ? Aleksander, ležala bom pri tvojih nogah, služkinja ti bom in naj-pokornejša sužnja, — samo svoje srce mi daj. — daj mi svojo ljubezen ! In v prihodnjem trenutku se jt. vrgla mlada žena k nogam lepega, častnika. Svoj žareči obraz je pritisnila v njegovo krilo, objela gg., je z obema rokama, iz njenih prsi pa so prihajali sladki vzdihi. Potemkin so ni mogel več premagovati. Njegov odpor je bil premagan. Zaman je bilo, da si je prizadevaL da bi mislil na svojo zaročenko, na Elizabeto Voroncov. Zaman se je spominjal trenutkov, ki jih je nocoj preživel v skromnem j stanovanju nedolžne deklice. Sedaj ga je demon dobil v svoje i pesti. Bil je človek iz .krvi in mesa, bilo mu je torej sojeno, da je moral podleči čarom te lepe žene. Potegnil je neznanko k sebi, si i» ! 1 jati. i posadil na kolena in jo začel poljub- Lepa žena omahne nazaj, glava ,ii je padla na blazine, razširila je roke j v objem in pričakovala najslajše. Potemkin je mislil, da se bo za-| dušil. Bilo niii je silno vroče in z eno kretnjo si je slekel teško uniformo. Zdajci pa je opazil na svilnati xv-j vici pramen las. Elizabetin kodrček. To so bili Elizabetini lasje, ki jih | je vedno nosil na svojih prsih. (Nadaljevanje)