384
A. Pirec: Iz dolzega časa zaljubljena.

Življenje.
| nebeškem slavospevu slab akord To je v vesoljnem stvarstva žizen naša ; Gorjupega otrova polna časa,
V  nebeškem slavospevu slab akord. Zaklade nad nam pleni in raznaša Ropaželneje od tatarskih ord. —
V  nebeškem slavospevu slab   akord
To je v vesoljnem stvarstva žizen naša.
Najlepši dan človeka — zadnji dan, Ko nad oholi grad se v nič podira., Ko trudno se oko na vek zapira: Najlepši dan človeku — zadnji dan ! Ž njim konec je trapečega  nemira, Življenja boj na veke je končan .... Najlepši daa človeka  — zadnji dan, Ko nad oholi grad se v nič podira. Fr. Gr e s t r i n.
*%^
Odeveli roži,
|'ko otožna solza mi rosi, Ko tebe gledam, deva osamela! Če v lica se ozrem ti ovenela, Oko otožna solza mi rosi. Kot divna roža bujno si cvetela, Sadu zdaj ni, a tudi cvetja ni . . Oko otožna solza mi rosi, Ko tebe gledam, deva osamela.
Čas je cvetočim rožam slab vrtnar, In malo se za zorno cvetje meni. V brzini preko gred hiti ognjeni, Čas je cvetočim rožam slab vrtnar. Če zamori jih sape dih strupeni, Če krasno se vscveto — kaj njgmu mar?! Čas je cvetočim rožam slab vrtnar, In malo se za zorno cvetje meni.
F r. G e s t r i n.
"^
Iz dolzega časa zaljubljena.
Spisal Alfonz Pirec. a pariški salon sem naslikal dvoje slik, katerim predmet je bilo naše slovensko vaško življenje. Sujefc, kakor tudi sliki sami sta jako ugajali in moje ime je kmalu zaslulo. Naročil sem imel obilo in tudi svoje nenaročene slike sem prodajal hitro. Navzlic temu, da sem se v Parizu skoraj udomačil in da sem bil sleharni dan povabljen v soarejo k ti ali oni imenitni rodbini, odločil sem se vendar predlansko pomlad zapustiti francosko stolico za nekaj časa. Tako dolgo že nisem videl drage svoje matere in rodne svoje hišice v mali zakotni vasi na Kranjskem!
Ne morem vam popisati veselja matere svoje, ko me je objemala! Začetkom me celo poznala ni. Kar strme me je gledala, a zdajci se ji zaiskre oči, zaihtela je, objela me in poljubovala.
Kako zadovoljno življenje sem imel na domačem svojem domu! V mali podstrešni sobici sem ustanovil svoj atelije. S kakim veseljem sem slikal! Delo mi je šlo izpod rok, da   sem se  čudil  samemu  sebi.
•