388
Listek.
predavanji, ki so se vršila dne 12. novembra 1. 1895 in so tu ponatisnjena, je na prvem mestu predavanje učenega našega rojaka dr. M. Murka: ,,Zur Geschichte und Charakteristik der Prager ethnographischen Ausstellung im Jahre 1895." Našim čitateljem je še gotovo dobro v spominu, da se je g. dr Murko o istem predmetu oglasil tudi v našem listu v 1. in 2. štev. letošnjega letnika.
Lublani . . . Od prijateljske roke smo prejeli 70. čislo »Praških novin« (Pražske" Novinv. Češke" vvdani Pražskych ufedmch listu v) z dne 30. marcija, v katerem je pod omenjenim zaglavjem objavljen zanimiv podlistek „Ze vzpomfnek Dra. Josefa Karaska". Znani češki pisatelj je mimogrede nekolikrat posetil belo Ljubljano pred potresom, in te svoje spomine je tu priobčil v simpatični obliki. — Slučajno je v isti številki ,,Praških novin" priobčena kratka, a laskava ocena prvega koncerta „Glasbene Matice" naše na Dunaju.
O pokojnem V. Oblaku so prinesli jako simpatične nekrologe juž-noslovanski listi: Delo (zv. za april), Nada (št. 9.) in V i ena c (št. 19.). Vsi priznavajo Oblakove korenite in plodovite samostojne raziskave in razprave o južnoslovanskih narečjih in njegove ogromne uspehe, katere je z neumornim delom dosegel v malo letih v dialektologiji in si s tem zaslužil ugledno  in odlično  mesto  v zgodovini nauke o  slovanskih jezikih.
V   pojasnilo. Med vzroki, ki jih navaja g. Jos. Stritar v »Dunajskih pismih« (t. 1. 5. št. Ljublj. Zv.), zakaj da jemlje slovo od slovenskega občinstva, je kot zadnji vzrok naveden tale: »Očitalo se mi je in očita se mi zopet v »Zgodovini slovenskega slovstva«, kakor sem bral včeraj, da sem se jaz v tisti nesrečni Prešernovi izdaji, ki ima na čelu poleg Jurčičevega imena, žal, tudi moje, predrznil »popravljati« našega prvega pesnika — po krivici ! Se enkrat torej proglašam »urbi et orbi*, da se nisem jaz z mazincem dotaknih  svetih Prešernovih  poezij.«
V   >yZgodovini slovenskega slovstva* II. na str. 152. je citati po navedenem naslovu Stritar - Jurčičeve Prešernove izdaje: »Josip Stritar je v uvodu opisal Prešernovo zunanje življenje, nato ocenil njegove poezije tako nadrobno, kakor doslej še nobeden pisatelj.* Na str. 158. pa se čita: .Jurčič in Stritar sta v svoji izdaji 1866. 1. skušala jezik približati sedanji slovenščini,  kar se pa ne  more   odobravati.*
Iz te stilizacije se vidi, da jaz izpremembo (a ne »popravo«) pripisujem Jurčiču, ker sem ga imenoval na prvem mestu, in ne Stritarju, čigar ime sem pristavil samo zato, ker sta obadva priredila ono izdajo. Da je samo uvod Stritarjevo delo, se razvidi iz prvega stavka. Obžalujem nejasnost izraza, mislil pa nisem na Stritarja, o katerem vendar ve vsaki omikani Slovenec, da se on, naš najodličnejši estetik, nikdar ni pečal s slovniškimi oblikami. Pripravljen sem v III. zvezku »Slovstvene zgodovine« na najod-ličnejšem mestu stvar razjasniti ali popraviti nesporazumljenje tako, kakor si  to želi velecenjeni gospod tovariš sam.
Če še priporanim; da bo III. zv. opisal Bleiweisovo, IV. pa Stritarjevo dobo, s  tem jasno   priznavam,   koliko važnost   pripisujem  Stritarju  v našem slovstvu.    Tudi   sem  jaz gotovo   zadnji v Slovencih,   ki bi po   petindvajsetletnem učiteljevanju drugemu starejšemu  tovarišu vedoma delal krivico. V Trstu, dne 21. majnika   1876.                             K  Glaser.