Ivan Albreht: Zadnji večer.                                    227
Tu ob morju pozabim na življenje, ki se mi včasi gnusi, kakor pozabi bolnik nenadoma na svojo bolezen in si domišlja, da je popolnoma zdrav."
Solnce se je bližalo polagoma k zatonu, in od morja je za-pihljal hladnejši veter.
»Kmalu bo večer. Če hočeš, pojdiva na pomol, predno se po-grezne solnce v morje," je govorila, in kakor prošnja so bile njene besede.
Plačal sem in šla sva z verande. Kakor na valovih je naju zaneslo med drvečo množico na pomol. Morje se je zasvetilo v trepetajoči luči, žarela so visoka jadra, goreča plan je prepevala svojo solnčno pesem; kakor v zlatu je krožil galeb visoko v zraku. Zagorela je krvavordeča luč, umirala, spet plašno vzplapolala in končno ugasnila.
Tesneje se je oklenila njena levica moje desnice. Tedaj se je oglasilo iz daljave kakor vzdihujoč, obupen klic v samoti se potap-ljajočega človeka in nenadoma je utihnilo v zamolklo šumečih valovih . . .
Ko sva se vračala proti mestu, je bila že črna noč.
Ivan Albreht:
Zadnji večer.
»Wče, tvoja volja je tvoj ukaz. Glej, pred teboj na krvavi obraz — daj, da govoriva nocoj!
V  solzah je prišla in v smehu je šla, duša moja je šla za njo;
srce moje želi ji neba ... Oče, ali me čuješ nocoj?
Daj mi kelih! Več! O daj, kapljico vsaj mi še kani za njo!"
V  strahu bolestnem zavzdihnil je gaj, v bridki ljubezni je molil Krist: „Oče, glej — zdaj sem tvoj ..."