PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA Janez Justin Pedagoški inštitut, Ljubljana Uvod V javnih razpravah o šolstvu je vse več pozornosti deležna družbena raz- sežnost šolskega kurikula. O tej razsežnosti pravi R. Moore naslednje: »Kurikulum povzroča izbruhe nasprotujočih si stališč zato, ker tisto, kar vemo, delno določa, kdo smo (ali kako nas zaznavajo drugi). Tema védenja se izteče v temo istovetnosti. Tako so bili, denimo, v razpravah o angleščini in zgodovini osrednjega pomena prepiri o ‘angleškosti’. Ljudje menijo, da je način poučevanja teh predmetov povezan z različnimi predstavami o ‘naciji’ in njeni dediščini, z načinom, kako sam sebe opredeli posameznik in kako se opredeli skupnost, ter z vprašanjem, kdo pravzaprav smo ‘mi’. Tako vidijo v zgradbi šolskega znanja nekaj, kar se sklada s predstavo o načelih vključevanja in izključevanja, hierarhije in moči, s katerimi se uteleša družbeni red.« (Moore, 2000: 17) Družbena razsežnost kurikula in znanja stopi v ospredje tudi zato, ker vi- dimo, da izidi družbenih spopadov za šolo prinašajo spremembe v zgrad- bi šolskega znanja, domnevno s ciljem, da bi se šolsko znanje prilagodilo ‘družbi’, zlasti potrebam podjetij, a tudi potrebam upravljalskih in tehno- loških sistemov ter širšemu političnemu okolju ('evropski perspektivi') itd. Zaradi vsega tega se zdi posplošena teza o 'družbenosti' šolskega znanja povsem samoumevna. Podpira jo tudi dejstvo, da med filozofskimi spo- znavnimi teorijami, ki obravnavajo znanje na sploh, vsaj v Evropi prevla- dujejo različice, ki jih navadno opisujemo kot kontekstualistične. Podpira- jo jo tudi teorije kulturnih psihologov, ki sledijo Vigotskemu, po katerem na spoznavne procese odločilno vplivajo simbolni sestavi, torej nekaj, kar je proizvod kultur in družb (gl. Vigotski, 1986: 151), in Brunerjevi tezi, da učenec znanja ne najde, temveč ga izdela (»knowledge is made not found« – Bruner, 1996: 119). Zelo vplivno je postalo razumevanje učenja in zna- ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII (2007) ŠTEVILKA 3/4 str. 175-191 176 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 nja, ki ga navadno označujemo kot socialni konstruktivizem. Za edukacij- ske vede na Slovenskem se zdi, da vse bolj slepo sledijo tem pojmovanjem védenja na sploh in še posebej šolskega znanja. V analizah znanja, ki sledijo zamislim socialnega konstruktivizma, se struktura spoznavnega objekta lahko povsem izgubi v strukturi družbene- ga; nekateri avtorji (med drugim že navedeni Moore, 2000) opišejo slednje kot redukcionizem. Če so spoznavne teorije, ki vidijo v znanju razmerje med umom in od uma neodvisno realnostjo, tradicionalno označene kot realistične, lahko o socialnem konstruktivizmu rečemo, da nam ponuja izrazito protirealistično pojmovanje znanja. Sam vseeno menim, da smo s socialnim konstruktivizmom dobili po- membne uvide v zgradbo znanja, specifične perspektive, vgrajene v ku- rikulum in didaktično govorico. Analize šolskega znanja, ki so sledile tej- glediščni epistemologijo, so odkrile, da je velik del spoznavne dejavnosti, ki jo opisujemo kot učenje, predvsem preurejanje učenčevih mentalnih predstav, sprejemanje novih gledišč, perspektiv in klasifikacij. In vendar nam tovrstna protirealistična spoznavna strategija zakrije neko pomembno razsežnost šolskega znanja in učenja. Ko se ravnamo po domnevi, da se objekt šolskega znanja vzpostavi šele z glediščem in per- spektivo, ki sta vgrajena v kurikulum in didaktično govorico, postanemo nekako slepi za dejstvo, da akterje izobraževanja vendarle vodi spontani realizem. Spoznavni akt, ki je enota učenja, je samogibno vezan na predsta- vo o spoznavnem objektu, ki je neodvisen od mišlenja in gledišč stalen (v piagetovskem pa tudi platonskem smislu) in ima stabilno istovetnost – pa naj bo ta predstava še tako fantazmatska. Spontani realizem opiše na pri- mer K. Bach, po katerem naj bi bilo spoznavanju inherentno, da ne more biti le kvalitativno zamišljanje sveta, temveč je vselej tudi (fantazmatsko?) vzpostavljanje spoznavnega stika s 'svetom', vzpostavljanje epistemsko tako 'intimnega' razmerja z njim, da se nanj neposredno naslavljamo kot 'to' ali 'ti- sto' (Bach, 1987: 11). Izraza 'to' in 'tisto' sta indeksikalna izraza ali, z drugimi besedami, izraza, ki objekta ne opisujeta, temveč nanj neposredno kažeta. Učinek kazanja – učinek, ki se razvije, ko se na domnevno realni objekt z njemu lastno identiteto in stalnostjo naslavljamo kot na 'to' – je opisal že sho- lastični filozof Duns Scotus z izrazom haeceitas, z izrazom, ki ga je njegov občudovalec Peirce, ameriški filozof, ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prevajal kot hecceity in kot thisness. Naša misel (védenje) o stvari – misel de re, kot pravijo filozofi – je v tej svoji sestavini, ki je vselej prisotna v mišljenju, nekakšen mentalni indeksikal (Bach, 1987: 13). Na zahtevo po indeksikalni identifikaciji realnega naletimo v Peircovi 'realistični' semiotiki in spoznav- 177 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA ni teoriji. Peirce pripisuje spoznavalcu védenje o tem, da neskončno dolgi opisi sveta nimajo spoznavne vrednosti, vse dokler opisni govor (ali opisna misel) z indeksikalom ne pokaže, na kateri del realnega se nanaša (Peirce, 3.419). Z vlogo indeksikalov v mišljenju se razen filozofov ukvarjajo tudi družboslovci, ki preiskujejo t. i. socialne predstave (Moscovici) in vsakdanje védenje (Garfinkel), indeksikalnost spoznavnega govora pa je tema filozof- ske pragmatike in pragmatičnega jezikoslovja (Levinson). V tem besedilu se bom torej posvetil analizi tiste razsežnosti znanja, za katero je socialni konstruktivizem slep. Natančneje, posvetil se bom najstarejši analizi indeksikalne narave učenja in znanja, Platonovi ana- lizi tega pojava. Gre za doslej prezrti vidik Platonove spoznavne teorije. Njegov filozofski realizem je domala naravno okolje za preučevanje vloge, ki jo imajo v učenju in spoznavanju indeksikali, prek katerih naj bi um stopal v – če tako kot Bach uporabimo Chisholmov (Chisholm, 1980) izraz – intimen epistemski stik z bitnostmi, ki naj bi bile od uma neodvisne. Ker mi gre za vlogo spontanega realizma in indeksikalnosti v 'narav- nem' spoznavnem aktu in ne za realistično epistemologijo, se v zvezi z vse večjim vplivom protirealističnih (konstruktivističnih, kontekstualističnih) spoznavnih teorij ne bom na koncu vprašal, kar se na koncu vprašajo privr- ženci zmernega realizma (Siegel, 1997; Moore, 2000). Njihovo vprašanje se glasi: Ali ob vsej morebitni družbenosti znanja ni temelj znanja vendarle v razmerju med spoznavno predstavo in od predstave neodvisnim objektom? Vprašanje, ki naj bi v epistemologiji najbrž učinkovalo ravno s svojo naivno- stjo, v kontekstu, ki se bo razvil v tem besedilu, nikakor ne more učinkovati. Skušal bom pokazati, da se ravno v Platonovi spoznavni teoriji prvič prikaže možnost, da v spontanem realizmu in indeksikalnosti 'naravnega' spoznav- nega dejanja prepoznamo temeljni razlog za vrnitev k temi perspektivično- sti in družbenosti védenja, vendar je razlog za to vrnitev povsem drugačen od razloga, s katerim se tej temi posveča socialni konstruktivizem. V nadaljevanju bom moral sprejeti neko bistveno omejitev: Platonovo pojmovanje indeksikalne narave učenja in znanja doseže vrhunec v nje- govem povzetku t. i. sanjske teorije v spisu Teajtet in v tamkajšnji Platono- vi/Sokratovi zadnji različici opredelitve védenja kot resničnega mnenja z utemeljitvijo, različici, ki jo prav tako kot povzetek sanjske teorije najdemo v sklepnem delu spisa. Ker sta to najzahtevnejši sestavini Platonovega raz- glabljanja o indeksikalnosti védenja in spoznavanja, zahtevata obširnejšo obravnavo, ki jo bom moral predstaviti na drugem mestu (v članku, ki bo v kratkem izšel v reviji Monitor). 178 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 Platonova realistična teorija védenja Platonova teorija védenja je realistična ali celo skrajno realistična. Predmeti spoznavanja so v njej prikazani kot nekaj, kar obstaja neodvisno od človeka in njegove spoznavne dejavnosti. V ozadju tega izhodišča za spoznavno teo- rijo je Platonova ontologija, ki pa je tu seveda ne moremo posebej obravna- vati. Če bi se ukvarjali z njo, bi najprej morali rešiti vrsto zapletenih vprašanj, med njimi zlasti vprašanje, ali je v Platonovem delu sploh mogoče spozna- ti enotno ontologijo. Omenimo naj le, da odgovori na to vprašanje nihajo med stališčem, da gre za enoten nauk, in domnevo, da je Platon postopno spreminjal nekatere svoje zamisli, zlasti svoj odnos do koncepta forme. Prvo gledanje na Platonovo je T. Chappell, eden od njegovih razlagalcev (2005, str. 16), imenoval unitaristično. Najdemo ga pri antičnih in srednjeveških ko- mentatorjih Platona pa tudi pri Berkeleyu, Schleiermacherju in še katerem novoveškem razlagalcu. Pri novejših razlagalcih (Ryle, McDowell, Bostock itd.) pa prevladuje mnenje, da je Platonova filozofija doživljala pomembne razvojne spremembe in da zato v njej ni enotnosti. Tudi zagovorniki tega po- gleda na Platonovo delo, ki ga je Chappel krstil za revizionistično, se najbolj sklicujejo na koncept forme; menijo, da se je Platonov odnos do koncepta močno spreminjal. ‘Revizionist’ Ryle (1965: 133–134) na primer meni, da ima Platon v spisih Teajtet, Sofist in zlasti Parmenid mlačen ter mestoma celo kritičen odnos do koncepta. Če je ta sodba utemeljena, seveda ni mogoče govoriti o enotni Platonovi ontologiji, posledično pa tudi ne o enotni epi- stemologiji. To je razvidno že iz naslednjega: v delih iz srednjega obdobja (Fajdon, Država itd.) so Platonove raziskave vprašanja o védenju močno ve- zane na koncept forme, gotovo veliko bolj kot epistemologija v spisu Teajtet. Tej neenotnosti v razvojnem loku Platonove epistemologije lahko dodamo še notranja neskladja ali celo protislovja (kot ugotavlja na primer Burnyeat _ 1980) v Platonovih epistemoloških spisih. Kljub povedanemu pa ni sporno, da je večji del Platonovega filozo- firanja o védenju vendarle odvisen od ontoloških postavk, ki so, kot smo dejali, realistične. Natančneje povedano, v nekaterih spisih je Platonovo razpravljanje o védenju odvisno od nauka o formah, praviloma – z redki- mi izjemami – pa je odvisno tudi od ontološke hierarhije, v kateri je nad- čutno postavljeno više od čutnega. Forme so za filozofa najvišja vrsta bivajočega, le one bivajo polno. Polnost bivanja je povezana z njihovima glavnima atributoma: forme so večne in nespremenljive. Ker je duša ujeta v telo, le s težavo spoznava forme. V spisu Menon je Platon prvič povezal spoznavanje form z vpra- 179 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA šanjem o nesmrtnosti duše. Preden so se duše ujele v telo, so posedovale čisto védenje o formah. Duše filozofov, ki zasledujejo modrost, bodo po smrti vnovič vzpostavile to védenje. Forme so seveda realne, se pravi, tisto kar vemo o njih. biva neodvisno od dejavnosti uma. Iz realistične ontološke opredelitve form in hierhije bivajočega izpelje Platon nekakšno hierarhijo spoznatnosti vsega tistega, k čemur se s svo- jimi spoznavnimi sposobnostmi usmerja človek. Izhodišče je v na videz pleonastični tezi, da človek lahko pridobi védenje (episteme) le o tistem, kar biva (Država, VI, 509–511). Teza pa v resnici ni pleonastična, saj meri na to, da po Platonu nekatere bitnosti bivajo polno, druge pa nepolno. Ker forme bivajo polno, je gotovo, da človek o njih lahko pridobi popolno védenje. Drugo vprašanje je, kakšna je narava tega védenja. Večina razla- galcev Platonove epistemologije meni, da gre za vrsto spoznanja, ki ga izraža pojem dojetja, zapopadenja ali nemara uvida. Platon je za védenje o formah uporabil besedo noesis. Od tu vodi pot le 'navzdol', v smeri proti predmetom spoznavanja, ki postajajo, se spreminjajo in minevajo, nimajo ontološke polnosti in zato tudi niso popolnoma spoznatne. A preden pridemo do tovrstnih pred- metov, naletimo na vmesne oblike. Geometrijske zakonitosti so primer bivajočega, ki je na lestvici spoznatnosti za stopnjo nižje od form. Um jih spoznava tako, da se usmeri k zaznavnim stvarem, narisanim, se pra- vi zaznavnim likom. Ko razmišljamo o slednjih, si ustvarjamo mentalne predstave, ki so bolj ali manj analogne zaznavam narisanih geometrijskih likov. Vendar med učenjem geometrije nismo usmerjeni le k zaznavnim likom, le 'navzdol', temveč tudi k abstraktnim zakonitostim, k tistemu, kar je umljivo, ne pa tudi samo po sebi zaznavno. Usmerjeni smo torej 'nav- zgor'. V VI. knjigi Države beremo: »Torej tudi veš, da (ljudje, ki se ukvarjajo z geometrijo) uporabljajo vidne oblike in se o njih pogovarjajo, pri čemer ne razmišljajo o njih, ampak o tistih resničnostih, ki so jim te podobne – tako se pogovarjajo o štirikotniku samem in njegovi diagonali, ne o tej, ki jo rišejo, in podobno velja tudi za druge stvari …« (Država, 510 d-e) (V ter- minologiji in navedkih sledim prevodu Platonovih spisov, ki ga je opravil Gorazd Kocjančič _ Platon, Zbrana dela, I, II, prevod in spremna beseda Gorazd Kocjančič, Celje: Mohorjeva družba, 2000). Narisani štirikotnik in njegova diagonala sta nižja resničnost, abstraktni štirikotnik in njegova diagonala pa višja, umljiva resničnost, ki jo je mogoče uzreti samo z razu- mom (511a-b). Tista vrsta védenja, katerega zgled je geometrijsko védenje, je usmerjena tako navzdol kot navzgor in je zato nekakšno vmesno véde- nje. Zanj uporablja Platon izraz dianoia. 180 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 Nadaljnji korak 'navzdol' napravimo, ko se srečamo z zaznavnimi stvarmi. Zaznavne stvari so nekje vmes med tistim, česar ni, in tistim, kar je. V Državi, najvplivnejšem spisu srednjega obdobja v Platonovem filo- zofiranju, beremo, da o zaznavnem ne moremo imeti védenja, temveč le prepričanje (doksa – Država, 510 a in dalje). Razlagalci Platonovega dela neenotno odgovarjajo na vprašanje, ali je Platon drugje dopustil možnost, da imamo védenje o zaznavnem. Zdi se, da se tej možnosti Platon približa v spisu Menon, in sicer na mestu, kjer govori o razliki med védenjem in mnenjem. Nekomu, ki je sam prehodil pot od Aten do Larisse, Platonov Sokrat pripisuje, da ima o tej poti védenje (Menon, 97a-b). Zgolj pravil- no mnenje pa bi lahko imel tisti, ki mu je nekdo drug z besedami opisal pot. Tu je védenje na nenavaden način povezano z zaznavno izkušnjo, kar seveda nasprotuje Platonovim siceršnjim trditvam o védenju in njegovih objektih. Prav tako je od zgoraj omenjenega stališča Platon odstopil v Te- ajtetu (201 a-b), kjer beremo, da imajo le očividci hudodelstva védenje o tem, kaj se je resnično zgodilo. To je v nasprotju s Platonovim siceršnjim prizadevanjem v istem spisu, da bi dokazal, kako neutemeljeno je stališče, po katerem védenje temelji na zaznavah. Realistično razumevanje odnosa med spoznavanjem, govorom in stvarmi Platon se do pojma indeksikalnosti dokoplje, ko analizira razmerje med spoznavanjem (učenjem) in govorom. Zato si moramo najprej na kratko ogledati njegovo razumevanje tega razmerja. Realistična teorija védenja o spoznavnih predstavah ('mislih') lahko trdi, da so izključno mentalne tvorbe, delujoče po načelih, ki vodijo le um sam, torej neodvisno od sil, ki od zunaj delujejo nanj. A prav tako lahko o spoznavnih predstavah trdi, da so ob vsej usmerjenosti na realno obstoječi objekt vendarle tudi delno ve- zane na jezik in govor. Platon se nedvoumno opredelil do te dileme reali- stične spoznavne teorije. Ni dvoma, da je zanj govor pomembno sredstvo dialektičnega iskanja resnice. Posebno njegova teorija učenja poudarja vlogo govora: pod vplivom učiteljevih vprašanj učenec postopno odpoza- blja védenje (anamnesis), ki ga je njegova duša že posedovala, preden je zdrsnila v telo (gl. Justin, 2005: 205). Vendar se v Platonovih obravnavah dialektičnega mišljenja kaže boja- zen, da bi misel zamrznila, se zaustavila v jezikovnih formulacijah. Resnice po njegovem ni mogoče zajeti z neko končno jezikovno obliko, saj je di- 181 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA alektična misel bistveno bolj gibka od jezika, njena naloga je, da preseže vsako jezikovno formulacijo, ki se morda zdi dokončna. Tudi zato filozof najpogosteje razpravlja v obliki dialogov. Ti s svojimi vprašanji in odgovo- ri, ki odpirajo nova vprašanja, ponazarjajo razvoj in nedokončanost dia- lektičnega mišljenja. Če Platon v nekaterih spisih obravnava govor kot druženje več po- sameznikov v skupnem spoznavanju, v spisu Teajtet tudi miselni proces v posameznem umu opiše kot svojsko obliko govora – kot dialog duše s samo seboj (Teajtet, 189e–190a). V zgodnejšem Kratilu pa Platonov Sokrat sprašuje, kakšno vlogo ima- jo v spoznavanju imena. Velik del tega spraševanja zadeva le imena sama in ne stavčnega 'okolja', v katerem se imena pojavljajo. To moramo malce pojasniti. Platon se je v dveh spisih, v Kratilu (431b-c) in v Sofistu (262a), ukvarjal s svojo intuicijo o razredih besed in zgradbi stavka. V Sofistu je že jasno razločeval med imenom in glagolom. V večjem delu spisa Kratil pa se ukvarja s samimi imeni, ne da bi obravnaval zvezo imen z glagoli; natančneje, ukvarja se z etimologijo imen. Platon pa v Kratilu ne razpravlja le o izvoru imen, temveč tudi o njiho- vi vlogi v spoznavanju. Kot realist, se sprašuje ali je objekt mogoče spozna- ti brez (jezikovnega, imenskega) posrednika, torej neposredno. Najčistej- ši primer neposrednega spoznanja je dojetje forme. Značilno filozofovo vprašanje, ki usmerja nekatere njegove razprave, je vprašanje o tem, kaj je neka forma. Tu je nekaj zgledov tega spraševanja: Kaj je pogum (Lahes), kaj je nadzor nad seboj (Harmid), kaj je pravičnost (Alkibiad Prvi), kaj je celota (Evtifron), kaj je prijateljstvo (Lizis), kaj je krepost (Menon), kaj je znanje (Teajtet), kaj je plemenitost (Hipija Večji)? Pri tem je pomembno, da vprašanje 'Kaj je X' ni vprašanje o pomenu neke besede, o imenu za neko formo, temveč vprašanje o formi sami, na primer o formi pravično- sti, ki biva polno in hkrati povsem neodvisno od imena zanjo. Platon kot filozof-realist na sploh postavi, da se je o stvareh bolje učiti iz njih samih kot iz njihovih imen (Kratil, 439b). Nadevanje imen stvarem je drugotna dejavnost, nekaj, česar se je mogoče lotiti šele potem, ko spoznamo stvari same. Platon izpelje tezo o drugotnosti imen takole: Zakonodajalec je mo- ral, preden je stvarem nadel imena, stvari poznati; če bi spoznavali stvari prek imen, jih zakonodajalec ne bi mogel poznati, saj stvari niso imele imen, preden jim jih on ni nadel (Kratil, 438b). Pomembnejši od tega ar- gumenta, ki pri Sokratovem sogovorniku prikliče misel na nadčloveški iz- vor imen, je naslednji Sokratov pomislek. Imena tekmujejo med seboj, ka- tero bo obveljalo; med njimi je prava državljanska vojna. Ime za /védenje/ 182 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 je episteme; sámo to ime in nekaj z njim povezanih imen naj bi po Platonu s svojo domnevno etimologijo (ki je, mimogrede, za današnje etimologe sporna), nakazovalo, da se v védenju stvari ustavijo, druga skupina iz epi- steme izpeljanih imen pa naj bi s svojo etimologijo nakazovala nasprotno. Iz katere skupine imen naj se poučimo, ali so stvari, na katere se nanaša védenje, v gibanju ali v mirovanju? (Ta del Platonove/Sokratove razprave se nemara zdi današnjim bralcem nenavaden, vendar ima v resnici precej- šen pomen za Platonovo spoznavno teorijo, še posebej za tiste njene dele, ki nas tu najbolj zanimajo, namreč za opis vloge, ki jo ima v spoznavanju in učenju indeksikalnost mišljenja in govora.) Kako naj se odločimo, ali je predmet védenja v gibanju ali mirova- nju, če ne tako, da spoznamo stvari same, njihovo gibljivo ali mirujočo naravo? Odločiti se moramo neodvisno od dveh skupin imen za zadeve, ki so nekako povezane z védenjem o stvareh (Kratil, 437a–439b). Platon tu ponovi svoj nauk, da se je o vseh stvari bolje učiti iz njih samih kot iz njihovih imen. V nadaljevanju Kratila naletimo na odlomek, ki je za našo razpravo še pomembnejši od zgornjh tez. Obstajala naj bi torej dva razreda besed, povezanih z védenjem. Prvi razred daje slutiti, da so vse stvari v večnem postajanju in spreminjanju, drugi razred pa nakazuje, da stvari mirujejo. Ljudje lahko imamo védenje le o mirujočih stvareh. Kajti če se vse stvari nenehno spreminjajo – kar po Platonu sicer zatrjujeta Homer in Heraklit (gl. Teajtet, 160d) – je očitno, da so nespoznatne. Ko se jim skuša nesojeni spoznavalec v nekem trenutku približati, se že spremenijo in postanejo nekaj drugega od tistega, kar je hotel spoznati, kar pomeni, da zaradi ne- nehnega izmikanja stvari ne more spoznati ničesar in védenje preprosto ne obstaja (Kratil, 439d–440a). Vendar ponudi Sokrat sogovorniku drugo, nasprotno možnost. Vrniti se moramo na začetek argumentacije. Ime stvari o naravi stvari ne pove ničesar. Tudi število članov v nekem razredu imen ne more spo- ročiti ničesar o naravi stvari. Kratil – oseba v istoimenskem spisu – sicer omeni, da nam več besed, povezanih s pojmom védenja, s svojo etimolo- gijo sporoča, da so stvari v nenehnem gibanju in postajanju, in da je s tem pojmom povezanih manj besed, ki sporočajo nasprotno. A Sokrat meni, da štetje imen iz enega in drugega razreda besed ne more biti preizkus, ki naj pokaže, kakšna je narava stvari, ki je predmet spoznavanja. Če je besed, ki pomenijo gibanje, več kot besed, ki pomenijo mirovanje, iz tega ne moremo sklepati, da so prve od teh besed resnične, druge pa ne. Tu pač ne gre za volitve ali glasovanje (Kratil, 437d). Imena kot poseben ra- 183 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA zred besed ne morejo postati preizkus, ki nam bi lahko povedal, kakšna je narava stvari. Imena torej ne morejo biti sredstvo preizkusa, s katerim bi lahko do- gnali naravo stvari. Razlagalci Platonovega dela se – kolikor nam je pač znano – niso posebej ukvarjali z dejstvom, da Platon kot alternativo ime- nom ponudi nek drug razred besed, s pomočjo katerega pa lahko nekaj izvemo ne le o naravi stvari, temveč tudi o naravi védenja samega. Gre za razred indeksikalnih izrazov. Platonovo sklicevanje na te izraze kot sred- stvo preizkusa je tako dosledno in ima v njegovi spoznavni teoriji tako daljnosežne posledice, da je mogoče govoriti o Platonovem odkritju vlo- ge, ki jo ima indeksikalnost v spoznavanju in učenju. Platon odkrije temo, ki se po bežni srednjeveški epizodi, vezani na imeni Rogerja Bacona in Dunsa Scota, ustali šele v novoveških filozofskih teorijah spoznavanja in jezika, z avtorji, kot so Peirce, Frege, Russel, Strawson, Searle, Perry itd. Sokrat torej v Kratilu napelje sogovornike na misel, da so indeksikalni izrazi lahko preizkus narave stvari. Vendar si najprej oglejmo odlomek, v katerem Sokrat zatrdi, da obstaja forma dobrega in lepega, in opredeli naravo form, njihovo večnost in nepsremenljivost: Sokrat: »Naj rečeva, da obstaja nekaj, (kar je) Lépo in Dobro sámo, in je tako tudi s sleherno od bivajočih stvari, ali da ne (obstaja)?« Kratil: »Meni se zdi, Sokrat, da obstaja.« Sokrat: »Razmisliva torej o Onem; ne o tem, ali je lep kakšen obraz ali kaj podobnega – saj se zdi, da vse to teče – ampak o Tem samem. Ne bova rekla, da je Lépo vedno takšno, kakršno je?« Kratil: »Nujno«. (Kratil, 439c-d) (Za Platona je značilno, da tezo o naravi form – tezo, da so večne in nespremenljive – vpelje v dialog tako, da je posebej ne utemeljuje, temveč jo predstavi kot samoumevno.) Zdaj Sokrat opravi preizkus z indeksikalnim izrazom 'to'. Če neka stvar – v mislih ima zaznavno stvar – vedno na skrivaj odhaja, torej teče in se spreminja, je o njej mogoče reči 'to'? Lahko o njej rečemo, da obstaja (da 'je'), ali da je 'takšna'? Saj vendar v času, ko izgovarjamo izraze, to »takoj postane drugo, skrivaj odide in ni več takšno.« (Kratil, 439d). 184 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 Preizkus z indeksikalnim izrazom se v primeru zaznavnih stvari kon- ča z negativnim izidom: nanje ni mogoče pokazati kot na to. Tega ne mo- remo storiti zaradi njihove spremenljivosti, zato ker niti za trenutek ne ostajajo istovetne s seboj in ker 'skrivaj odidejo', še preden do konca iz- rečemo besedo 'to'. Ker pa imajo po Platonu forme ravno nasprotne la- stnosti, moramo sklepati, da preizkus z indeksikalnim izrazom 'to' pri njih daje pozitiven rezultat. Na forme, ki so stalne in ostajajo istovetne s seboj, je pač mogoče pokazati z izrazom 'to'. Indeksikalni izraz je mehanizem določitve istovetnosti, mehanizem identifikacije, ki deluje, če ima objekt stalnost in identiteto. Na drugi strani pa sta nemožnost, da bi mislili identi- teto stvari, in nemožnost, da bi o stvari rekli 'to', dva vidika istega pojava. Izraza 'to' in 'takšno' sta nedvomno indeksikalna, izraz 'je', ki ga v svo- jem predlogu preizkusa prav tako navaja Platonov Sokrat, pa ne spada med indeksikalne izraze. Platon hoče povedati, da o tistem, kar se neneh- no spreminja, pravzaprav ne moremo reči, da 'je', kajti tisto ne biva polno. Le o formi lahko rečemo, da 'je', ne pa tudi o zaznavnih stvareh, katerih na- rava je nasprotna naravi forme. O zaznavni stvari ne moremo reči, da 'je', ker bi, medtem ko bi to o njej govorili, na skrivaj že odšla (Kratil, 439d). Tezo o večnem spreminjanju stvari, o kateri Platon v Teajtetu pravi, da jo zagovarjajo Protagora, Heraklit, Empedokles, med pesniki pa Homer in Epiharm (Teajtet, 152e), razlaga Platon kot tezo o popolnem gibanju (Teajtet, 182c). Stvari se ne gibljejo samo krajevno, temveč se spreminjajo v svoji kakšnosti: starajo se, spreminjajo barvo, trdoto itd. (181c-d). Vse vselej odhaja, vse teče, lastnosti, bistvo, identiteta stvari. Ničesar v resnici ne moremo zaustaviti z govorom, tj. z njegovimi indeksikalnimi sestavina- mi (Teajtet, 183a). Rečeno v današnji spoznavno-teoretski terminologiji: če skušamo z neko stvarjo lahko vzpostaviti 'intimen epistemski stik', tj. jo indeksikalno identificirati kot tó, takšnó in takó, se stvar spremeni v nekaj drugega od sebe, še preden indeksikalna identifikacija uspe. O zagovornikih domneve, da se vse vselej spreminja in teče, Platon v Kratilu pravi, da so v svojem razmišljanju padli v nekakšen vrtinec (Kratil, 439c). Tako v Kratilu kot v Teajtetu pokaže, da to ni njegova filozofija; le izrablja jo za svoje namene. V Kratilu pokaže, da teza o obstoju nespreme- ljivega in večnega Lepega ter Dobrega dušo v vsakem primeru potegne iz vrtinca in spoznavanje zasidra v nečem spoznatnem, ne glede na to, kako bi se končala razprava o večnem spreminjanju drugih stvari. V Teajtetu pa Sokrat tezo o večnem spreminjanju stvari nekaj časa z dobršno mero iro- nije na videz sprejema, kasneje pa meni, da takšna, tj. nenehno spreminja- joča se resničnost ne more biti predmet védenja. Vendar vse to ne zmanj- 185 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA šuje pomena, ki ga ima odkritje indeksikalnosti za Platonovo spoznavno teorijo. K vprašanju indeksikalne identifikacije spoznavnega predmeta se je vračal v nekaterih ključnih analizah spoznavnega dejanja. V Timaju, ki je nastal kasneje kot Kratil, Platon znova razpravlja o in- deksikalnih izrazih kot o nečem, kar ustavlja stvari in zato ni primerno za označevanje spreminjajočih se stvari. Ko omeni vrsto spremenljivih stvari – ogenj, vodo, zemljo itd. – razvije naslednje trditve: »Če se torej nič od tega nikoli ne kaže kot isto, kako bi lahko nekdo z gotovostjo trdil, da je bilo kaj od tega ravno to in ne kaj drugega, ne da bi ga bilo (pri tem) sram? Nikakor ne bi mogel! Glede tega je daleč najbolje (pred)postaviti in govoriti naslednje: ko opazujemo nekaj, kar postaja zdaj to zdaj ono – na primer ogenj – tega ne bomo nikoli poimenovali za 'to', temveč vsakokrat za 'takšno'; tudi za vodo ne bomo rekli, da je 'to', temveč vselej, da je 'takšna', in nič drugega nikoli ne bomo imenovali tako, kot bi imelo neko stalnost, na katero bi kazali s tem, da bi uporabljali besedi 'tole' ali 'to' in pri tem mislili, da smo kaj očitovali. Ker je namreč neobstojno, se izmika označevanju z besedami 'tole' in 'to' in 'takole' ter vsakemu drugemu izrekanju, ki bi na te reči kazalo kot na stanovitno bivajoče ... Imeni 'to' in 'tole' bomo uporabljali izključno za označevanje tega, v čemer se sleherna od teh stvari pri svojem nastanku pojavlja in od koder spet izginja; nasprotno pa ne moremo tako poimenovati ničesar od tega, kar je 'nekakšno' (npr. 'toplo' ali 'belo' ali kar koli nasprotnega ali vse, kar je iz njiju sestavljeno).« (Timaj, 49d–50a – Poudarki, ki sem jih vnesel, označujejo tiste dele Platonovega besedila, ki se nanašajo na funkcijo indeksikalne identifikacije.) V Timaju, ki je bil dolga stoletja eden najvplivnejših Platonovih spisov, je filozof najdlje razvil svojo osnovno zamisel, da je mogoče indeksikalno identificirati le forme, ki so 'tisto, v čemer se sleherna od stvari pri svojem nastanku pojavlja in od koder spet izginja', ne pa tudi zaznavnih stvari. Prav tako sta tu najjasneje opredeljena poglavitna pogoja za indeksikalno določitev istovetnosti spoznavnega predmeta, stanovitna istovetnost in stalnost predmeta. (Mimogrede: stalnost predmeta je tu mišljena v gene- rativni perspektivi, se pravi kot pogoj uspešnosti posameznega spoznav- nega dejanja; Platonovemu opisu pogoja, ki je podan v generativni per- spektivi, je psiholog Piaget v 20. stoletju dodal opis uspešnostnega pogoja v genetski perspektivi – posameznik mora v prvem letu življenja razviti sposobnost za doumevanje stalnosti objekta). Deli navedenega odlomka iz Platonovega Timaja se berejo kot odlomek iz današnjega filozofskega besedila, ki se ukvarja z razliko med 'mislijo de dicto' in 'mislijo de re', med kvalitativnim opisovanjem sveta, tj. opisovanjem 'kakšnosti' stvari v njem, in neposrednim – indeksikalnim – razmerjem s stvarjo sámo. Pravzaprav 186 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 bi morali reči nasprotno, da spisi današnjih filozofov spominjajo na Plato- nove analize … Na kratko se ustavimo pri formulaciji, ki smo jo našli v Timaju: z rabo izraza 'to' o neki stvari rečemo, da je ravno to in ne kaj drugega. S tem smo opredelili še neko vlogo, ki jo Platon pripisuje indeksikalni misli in inden- ksikalnemu izrazu: oba rabita razlikovalni identifikaciji objekta, se pravi, oba individuirata, ali če uporabimo slovenski izraz – oposamita objekt. S to vlogo se Platonov Sokrat ukvarja v sklepnem delu Teajteta, kjer obrav- nava tretje razumevanje pojma utemeljitev (logos) v opredelitvi, ki pravi, da je védenje resnično mnenje z utemeljitvijo; tretje razumevanje je v do- mnevi, da se utemeljitev nanaša na neko posebno znamenje, po katerem se spoznavni objekt razlikuje od vseh drugih možnih spoznavnih objek- tov (Teajtet, 208c). Od tu lahko potegnemo neko zanimivo vzporednico, ki je zgodovina spoznavnih teorij doslej ni prepoznala. Ameriški filozof Peirce se je ob koncu 19. stoletja očitno naslonil na nekatere dele Platonovega Teajteta, da je lahko izdelal koncept, ki je v novoveški filozofiji sprva deloval kot novum, namreč koncept indeksikalnega znaka. Vzporednico bomo le na- kazali, kajti z njo se ukvarjamo v nekem drugem besedilu. Peirce pravi o indeksikalih, da označujejo objekte, ki imajo neko 'tojstvo' (thisness, he- cceity) (Peirce, 3.434). Kot rečeno, izraz je v ameriški semiotiki izpeljal iz latinskega izraza haeceitas, ki ga je našel pri Dunsu Scotu. Objekt, na kate- rega lahko kažemo z izrazi 'ta', 'tisti' itd., ima po Peirceu trajajočo identiteto (prav tam). Na drugem mestu spet govori o 'indikativnih besedah', kot so 'to, 'tisto', 'nekaj', 'karkoli' itd. O njihovi funkcji zapiše naslednje: »S tojstvom (hecceity) mislim nek del bivajočega, ki ga je ne le zaradi podobnosti med njegovimi različnimi pojavitvami, temveč zaradi notranje sile istovetnosti, ki se manifestira v kontinuiteti različnih pojavitev v času in prostoru, mo- goče razlikovati od vsega drugega in ga zato … lahko poimenujemo z la- stnim imenom ali pa nanj pokažemo s 'to', 'tisto'« (Peirce, 3.460). Vrniti se moramo k Platonu. V spisu Teajtet se filozof znova sklicuje na indeksikalne izraze, ki naj bi 'ustavljali stvari' in naj bi jih zato ne bilo mogoče uporabljati za označitev spremenljivih stvarih. Ponovi argument, ki ga uporabi v Kratilu: medtem ko se na neko stvar obračamo z besedo 'to', je pred nami že nekaj drugega od tistega, na kar smo se z indeksikal- no besede hoteli obrniti (Teajtet, 182d). Med indeksikalnimi izrazi navede naslednje: 'nekaj', 'last (nekoga)', 'moje', 'tole' in 'ono' (Teajtet, 157b). Tu Pla- ton razširi repertoar indeksikalov. Od Peircea dalje velja, da spadajo med indeksikalne izraze, ki kažejo na objekte, poleg kazalnih, demonstrativnih 187 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA ali če uporabimo izraz grškega izvora ('deiktikos') deiktičnih izrazov, tudi izrazi, ki delujejo 'egocentrično' in kažejo na osebo, ki jih izreka, na kraj in čas izrekanja. Gre torej za izraze, kot so 'jaz', 'tukaj', 'zdaj', pa tudi 'moj'. Filozofija jezika in pragmatično jezikoslovje uvrščata danes v širši krog indeksikalnih izrazov tudi izraze, kot so 'nekaj', 'vsak', 'nekdo' (ki se skriva v Platonovem zgledu 'last nekoga') in podobne izraze. Platon se je v prvem delu poznega spisa Teajtet vrnil k nauku o več- ni spremenljivosti (zaznavnih) stvari. Sprva tam na videz celo sprejema ta nauk in ugotavlja, da je v njegovem okviru zlahka spodbiti rabo besed, ki v govoru nekaj zaustavljajo, namreč indeksikalnih besed (Teajtet, 1 57b, 183b). Sokrat gre v svojem navideznem zavzemanju za tezo o nenehno spreminja- jočih se stvareh, ki jih govor ne bi smel ustavljati, tako daleč, da predlaga, naj bi izumili neko novo govorico (Teajtet, 183b), o kateri moramo sklepati, da naj ne bi vsebovala indeksikalnih izrazov. Kasneje v spisu Platonov So- krat ovrže nauk in empiristično teorijo védenja na sploh. Vendar se tu ne usmeri k formam, ki so imele izjemno vlogo v srednjem obdobju njegovega filozofiranja. V Teajtetu se do konca besedila ukvarja z novimi temami, med drugim s temama védenja kot vtiskovanja (objektov) v 'voščeno deščico' in kot 'lovljenja ptic v globnjaku' ter s temo védenja kot resničnega mnenja z utemeljitvijo. Zlasti zadnja od teh tem je pritegovala pozornost avtorjev spoznavnih teorij 20. stoletja (Wittgensteina, Rylea itd.). Če bi nadaljeval v tej smeri, bi se moral zdaj posvetiti Platonovemu povzetku t. i. sanjske teorije védenja in njegovemu končnemu obračunu z empiristično teorijo védenja. V teh delih Teajteta Platon pogosto ome- nja možnost rabe indeksikalnih izrazov kot merilo spoznatnosti objektov. Proti koncu spisa dobi tema indeksikalne identifikacije objekta nesporno osrednjo vlogo. Čeprav besedilo konča v aporiji, teza o vlogi indeksikalov pri nastajanju védenja nikakor ni presežena. Ker bom raziskavo fragmentov Platonove teorije indeksikalnosti tu vseeno končal, moram opraviti samo še nekaj, kar sem napovedal v za- dnjem delu uvoda. Napovedal sem, da bom skušal vsaj nakazati, kako je mogoče prek Platonovih značilno realističnih spraševanj o (stalnem, is- tovetnem) objektu védenja in učenja priti do takšnih uvidov v perspek- tivičnost in družbenost znanja, ki se bistveno razlikujejo od socialnega konstruktivizma. Zapisal sem, da je prek Platonovih fragmentarnih opisov indeksikalne identifikacije objekta mogoče priti do vpogleda v perspek- tivičnost znanja, ne da bi tako kot socialni konstruktivizem izgubili izpred oči spontani realizem, ki samogibno vodi sleherno 'naravno' spoznavno dejanje. Vse to lahko prikažem, če znova povzamem nek izjemno zanimiv 188 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 del Platonovega spisa Menon, s katerim sem se podrobneje ukvarjal v ne- kem drugem besedilu (Justin, 2005). V osrednjem delu spisa Menon naletimo na Sokratov dialog z mla- dim Menonovim sužnjem. S tem dialogom Sokrat pokaže glavnemu so- govorniku, osebi z imenom Menon, da učitelj učenca ne more v resnici o ničemer poučiti, zato je njegova naloga le, da z vprašanji zbudi védenje, ki je v speči obliki že v njem. Gre za znano teorijo učenja kot anamnesis, spominjanja. Zdaj nas teorija sama po sebi ne zanima, pozorni bomo le na neko značilnost dialoga med Sokratom in sužnjem, v katerem skuša So- krat v sužnju z vprašanji zbuditi védenje o razmerju med dolžino stranice kvadrata in njegovo površino. Sokrat: Če je torej ta stranica dolga dva čevlja in tudi ta dva, koliko čevljev znese celota? Takole razmišljaj: če bi bila na tej strani dolga dva čevlja, na tej pa le enega, bi površina verjetno vsebovala enkrat dva čevlja, mar ne? Suženj: Da. Sokrat: Ker pa sta tudi na tej strani dva čevlja, znese to verjetno dvakrat dva čevlja? (Menon, 82c-d) Sokratova vprašanja in sužnjevi odgovori se nanašajo na like, ki jih So- krat riše v pesku. V odlomku smo poševno zapisali izraze, ki nas zanimajo – indeksikalne izraze ('ta', 'tej'). V celotnem dialogu s sužnjem vseskozi uporablja indeksikale ('to', ''te', 'takšen' itd.), ki usmerjajo sužnjev pogled na narisane kvadrate, njihove stranice, diagonale, kote in vogale. Predho- dno smo obnavljali teze o indeksikalnih izrazih, ki jih je izrekal Platon kot avtor spoznavne teorije. V teh izrazih je videl sredstvo za preizkus, ki naj pokaže, ali je predmet spoznavanja spoznaten ali ne. Kot spoznatne so se v preizkusu zaradi svoje stalnosti in stabilne identitete izkazale le forme (forma lepega, pravičnega, dobrega itd.). Za odlomek iz Menona pa se zdi, da imajo v njem indeksikalni izrazi povsem drugačno vlogo – po vsem so- deč kažejo na zaznavne objekte, na črte, zarisane v pesek. Ima Platon kot filozof-teoretik drugačen odnos do indeksikalnosti kot oseba z imenom Sokrat v njegovem dialogu, oseba, ki deluje kot učitelj-praktik? Maloprej smo povzemali tiste dele Platonove filozofije, kjer filozof zatrjuje, da na zaznavne stvari, ki se nenehno spreminjajo in minevajo in se niti za naj- manjši delček časa ne ustalijo, nikoli ne moremo pokazati z izrazom 'to'. Je za Platona značilen dvojni odnos do indeksikalnosti? Bi morali ugotoviti, da Sokratov 'to' v Menonu ni enak izrazu 'to', s katerim Platon v Kratilu 189 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA pojasnjuje del svoje spoznavne teorije? Je Sokratov 'to' le kazalni zaimek, s pomočjo katerega eden od akterjev v dialogu usmerja pogled drugega akterja na vidne objekte, ki so v skupnem vidnem polju obeh akterjev? Preden odgovorimo na to vprašanje, si še enkrat oglejmo položaj, v katerem naj bi potekal dialog med Sokratom in sužnjem. Položaj sem v drugem besedilu (Justin, 2005) že opisal. Znova bom navedel, kar sem napisal tedaj. V dialogu sta Sokrat in deček pozorna na iste risbe v pesku. Ker sta nanje pozorna oba, lahko rečemo, da sta nanje pozorna skupno. Vendar je njuna pozornost vseskozi tudi vezana pozornost: vsak od njiju je nenehno pozoren na pozornost drugega. Po Tomasellu (1999), ki se opira na Brunerja (1983), lahko za ta spoznavni in hkrati socialni položaj uporabimo izraz scena skupne vezane pozornosti. Zdaj se lahko vprašam o naravi objektov, na katere kažejo indeksikal- ni izrazi, ki jih v dialogu s sužnjem izreka Sokrat. Ne gre morda za objekte, ki niso le zaznavni objekti, ampak v značilnem platonskem smislu 'polno bivajo', so stalni in imajo ustaljeno identiteto ter so zaradi tega umljivi in spoznatni? Spomnimo se, kar je bilo rečeno o vrstah spoznavanja, ki jih opisuje Platonova spoznavna teorija. Neko vrsto spoznavanja Platon označuje kot dianoia – spoznavanje geometrijskih zakonitosti. To natančneje opredeli odlomek iz Države: »Torej tudi veš, da (ljudje, ki se ukvarjajo z geometrijo) uporabljajo vidne oblike in se o njih pogovarjajo, pri čemer ne razmišljajo o njih, ampak o tistih resničnostih, ki so jim te podobne – tako se pogo- varjajo o štirikotniku samem in njegovi diagonali, ne o tej, ki jo rišejo, in podobno velja tudi za druge stvari …« (Država, 510d-e). V starem besedilu sem zapisal, da sta v okviru Platonove filozofije narisani štirikotnik in nje- gova diagonala nižja resničnost, štirikotnik kot abstrakten geometrijski lik in njegova diagonala pa višja, umljiva resničnost, ki jo je mogoče uzreti samo z razumom. Védenje o tem štirikotniku je védenje o umljivi formi (Država, 511a-b). A v vsem tem še ni videti tistega, kar sem napovedal; ni še jasno, kako naj bi bilo znanje ravno prek svojih indeksikalnih sestavin vezano na gledišče in perspektivo. V besedilu, ki sem ga napisal pred leti in na katerega sem se tu že nekajkrat skliceval, sem opozoril, da se mora suženj vsakič, ko Sokrat z indeksikalom 'to' pokaže na nek del v pesku narisanega lika, v svojih pro- storskih predstavah namestiti na glediščno točko, iz katere Sokrat kaže na lik. Ta glediščna točka se ne spreminja, Sokrat naj bi stal na istem mestu pred likom, narisanim v pesek. V fizikalno-prostorski perspektivi torej ni sprememb. V istem besedilu pa sem posebej opozoril na neki fragment iz 190 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 dialoga med Sokratom in Menonom. Ko se Sokrat odloči, da bo svojo tezo o anamnesis ponazoril v dialogu z Menonovim mladim sužnjem, o sužnju najprej povpraša: »Je Grk in govori grško?« (Menon, 82b). Sokrat začne s spraševanjem sužnja šele, ko dobi pritrdilen odgovor na to vprašanje. Za- kaj je to pomembno? Dialog med Sokratom in sužnjem ne poteka le v fizi- kalnem prostoru, temveč v 'skonstruiranem' – če uporabim ta izraz, ki sem ga vpeljal v uvodu v to besedilo – prostoru grške geometrije in matemati- ke. Ne poteka le pred likom v pesku, temveč pred nevidnim 'konstruktom' grške kulture. In Sokrat ne kaže le na sestavine narisanega lika, temveč tudi na sestavine omenjenega 'konstrukta': na /štirikotnik/, /stranico/, / površino/, /kot/, /vogal/, /diagonalo/, mersko enoto /čevelj/ itd. Platon je realist in ne konstruktivist: zanj vse to niso kulturni konstrukti, temveč forme, ki bivajo realno in niso odvisne od kulture. Funkcija grške kulture in grškega jezika je le v tem, da omogoča dostop do form kot bitnosti, ki bivajo polno in od njiju neodvisno. Na primer, Grški jezik, s svojimi inde- ksikalnimi izrazi omogoča, da stopimo v neposreden odnos z bitnostmi (npr. formo diagonale), se pravi, da nanje pokažemo. Biti barbaros je v Platonovem času pomenilo, da do teh bitnosti nimaš dostopa; če suženj ne bi bil Grk in ne bi govoril grško, bi Sokrat ne dobil od njega nikakršnih odgovorov o razmerju med dolžino stranice in površino štirikotnika. Obe v dialogu nastopajoči osebi (Sokrat in suženj) zaradi svojega spontanega realizma z rabo številnih indeksikalnih izrazov kažeta na objekte, o kate- rih verjameta, da obstajajo realno, tj. neodvisno od njunega početja, od uporabljenih izrazov in pojmov. Tudi Platon, ki je filozof-realist, verjame, da izrazi in pojmi, uporabljeni v dialogu, zgolj omogočajo dostop do ge- ometrijskih form, ki obstajajo neodvisno od izrazov in pojmov. V dialogu se povežeta spontani realizem obeh 'nastopajočih' oseb in filozofski rea- lizem avtorja dialoga in ta povezava pokaže, da je pogoj za zavzemanje gledišč v spontanem realizmu spoznavajočih, ki se izraža v rabi indeksi- kalnih izrazov. Kaj natanko stori Sokrat, ko reče 'ta stranica' ali 'ta štirikotnik'? Indeksi- kalni izraz 'ta' rabimo za objekte, ki so blizu našega spoznavnega položaja. Če Sokrat ne kaže (le) na narisane, tj. zaznavne like, temveč (tudi) na uni- verzalne like, se z rabo indeksikala 'ta' vsakič kognitivno naseli v bližini te ali one univerzalije v sistemu grške geometrije. V tem sistemu univezalij vsakič znova spreminja svoje mesto, svoje gledišče. In če sem dejal, da poslušalčeva spoznavna obdelava indeksikalov sili poslušalca k temu, da se predstavno naseli na istem gledišču kot govorec, to pomeni, da se tudi suženj, skupaj s Sokratom, premešča v istem sistemu. Če želimo utemeljiti 191 PLATONOVO ODKRITJE INDEKSIKALNE NARAVE UČENJA IN VÉDENJA 'glediščno epistemologijo', moramo upoštevati spontani realizem spozna- valcev; le če upoštevamo spontano vero spoznavalcev v realnost objektov, razumemo, zakaj 'neprostovoljno' prevzemajo gledišča, vgrajena v 'spo- ročila'. V Menonu nam preplet dveh realizmov, Platonovega filozofskega realizma in spontanega realizma dveh nastopajočih oseb, omogoča videti ta pogoj za 'glediščno' analizo znanja na sploh in še posebej šolskega zna- nja. Literatura Bach, K. (1987). Thought and Reference. Oxford: Clarendon Press. Bostock, D. (1988). Plato's Theaetetus, Oxford: Oxford University Press. Bruner, J. S. (1960). The Process of Education. Cambridge, MA: Harvard University Press. Bruner, J. S. (1986). Actul Minds, Possible Worlds. Cambridge, MA: Harvard University Press. Bruner, J. S. (1996). The Culture of Education. Cambridge, MA: Harvard University Press. Burnyeat, M. F. (1980). Socrates and the Jury: Paradoxes in Plato's Distinction between Knowledge and True Belief, Proceedings of the Aristotelian Society, 54, str. 173–191. Chappel, T. (1005). Reading Plato's Theaetetus. Indianapolis: Hackett Publishing Company. Chisholm, R., The Logic of Believing. Pacific Philosophical Quarterly, 61, str. 31–49. McDowell, J. (1973). Plato-Theaetetus. Oxford: Oxford University Press. Justin, J. (2005). Platon, govor in poučevanje, Šolsko polje, XVI, št. 5/6, str. 197–228. Moore, R. (2000). For Knowledge: tradition, progressivism and progress in education – reconstructing the curriculum debate, Cambridge Journal of Education, vol. 30, št. 1, str. 17–36. Peirce, Ch. S. (1933 [1961]). Collected papers of Charles Sanders Peirce. Cambridge, Mass.: The Belknap Press of Harvard University Press. Ryle, G. (1965). Plato's Parmenides. V R. Allen (ur.), Studies in Plato's Metaphysics. London: Routledge. Siegel, H. (1997). Rationality Redeemed? London: Routledge. Tomasello, M. (1999). The cultural origin of human cognition Cambridge, Mass.: Harvard University Press. Vigotski, L.S. (1986). Thought and Language (A. Kozulin, prev. in ur.). Cambridge, MA, MIT Press.