PESMI
France   Kosmač
VABILO
Deklica z morjem v očeh, tam rpod pinijami, tam je prostorček za naju, zeleno zavetje že čaka dveh.
Bela obala naju pozdravi skoz goste mreže oleandrov z nežnimi šumi, tihimi pljuski, midva se igrava v sočni travi.
Mesec naju poboža
in posuje s srebrom.
Ko alabaster zašije
tvoja gladka in topla koža.
Veter k nama priorje
s poletnimi zrelimi vonji:
po brinu in meti in pozabljenju
in po daljnih krajih za morjem.
Pod krošnje šine tvoj smeh in tenke veje šepetajo: to se je morje nasmehnilo neki deklici v očeh.
STOPINJE
Odhaja kot oblaček s poletnega neba, kot mravljica se izgublja med zelenjem.
' 47
v mojih žejnih očeh
še niha
njeno pisano krilo,
ki gnezdijo v njem
vonji vijolic
in mlade trave.
Boli me pri srcu
ko da se vtiskajo vanj
stopinje
teh odhajajočih
bosih nog.
SLOVO
Kadar udari ladijski zvoin
—  tisti bronastordeči obra^ pod oblaJci, tiste izbuljene, zlohotne oči —
kadar udari nenadoma,
je treba brž pozabili najdražje besede
in bridke žalitve,
nasmehe najbližjih
in vonje in šume studencev v samotah.
Treba je premagati upor
in vse, kar se dviga v nas
kot nepregledna in nespremenljiva preteklost.
Treba se je sprijazniti
—  kadar udari ta zvon —
z ostro konico, ki zareže v veter,
v oko, v srce.
Zataji, če moreš, slani okus v grlu
in glej ravnodušno
v rumeni svet.
Vem, takrat bi kriknil k otroku,
ki se z nemočno, mlado roko
oprijemlje bele ograje
kot krikne po krivem obsojeni
k strogim, pravičnim sodnikom.
Toda treba je mirno poslušati
ko da je to edino, kar smeš —
kadar tolče okrutni ladijski zvon.
48
ZA LASTOVKAMI
1
Za lastovkami,
za črno belim
šviganjem in ščebetom
se posipa
val za valom
hladna sapa
in dan za dnem
trepeta
z naježeno kožo
in zamišljenimi očmi.
Natanko tako
je vedno —
kadar nevidni prsti
skritega sovražnika
stiskajo dušo,
da bi jo zadušili
s svilenimi šali
usihajoče rumenine.
Vse je prosojno
ko suha solza.
Za lastovkami, v toplejše kraje!
Ni samo v sanjali, da znamo leteti.
Še dihajo v nas odrinjeni spomini, še dvigajo hrepeneče glave, ponujajo vetru roke in jih naslanjajo vse tople in močne na trdi trebuh spočitega zraka, v hrapavo naročje nevidnih daljav.
¦4   Naša sodobnost
49
2
3
Preplavite nas, valovi hlada, zmrazite nas z zadnjim izzivom!
Zbudili boste krila, speča v naših rokah, začutili boste njih ostri zamah, trepetajo boste razširjali pojoče glasove osvobojenih milijard.
Grenke solze tesnobe
bodo presahnile
v smehu.
Objeli se bomo
in spletli roke
okrog vseh ekvatorjev
v lastavičje grnezdo
rešitve.
50