PESMI France Kosmač VABILO Deklica z morjem v očeh, tam rpod pinijami, tam je prostorček za naju, zeleno zavetje že čaka dveh. Bela obala naju pozdravi skoz goste mreže oleandrov z nežnimi šumi, tihimi pljuski, midva se igrava v sočni travi. Mesec naju poboža in posuje s srebrom. Ko alabaster zašije tvoja gladka in topla koža. Veter k nama priorje s poletnimi zrelimi vonji: po brinu in meti in pozabljenju in po daljnih krajih za morjem. Pod krošnje šine tvoj smeh in tenke veje šepetajo: to se je morje nasmehnilo neki deklici v očeh. STOPINJE Odhaja kot oblaček s poletnega neba, kot mravljica se izgublja med zelenjem. ' 47 v mojih žejnih očeh še niha njeno pisano krilo, ki gnezdijo v njem vonji vijolic in mlade trave. Boli me pri srcu ko da se vtiskajo vanj stopinje teh odhajajočih bosih nog. SLOVO Kadar udari ladijski zvoin — tisti bronastordeči obra^ pod oblaJci, tiste izbuljene, zlohotne oči — kadar udari nenadoma, je treba brž pozabili najdražje besede in bridke žalitve, nasmehe najbližjih in vonje in šume studencev v samotah. Treba je premagati upor in vse, kar se dviga v nas kot nepregledna in nespremenljiva preteklost. Treba se je sprijazniti — kadar udari ta zvon — z ostro konico, ki zareže v veter, v oko, v srce. Zataji, če moreš, slani okus v grlu in glej ravnodušno v rumeni svet. Vem, takrat bi kriknil k otroku, ki se z nemočno, mlado roko oprijemlje bele ograje kot krikne po krivem obsojeni k strogim, pravičnim sodnikom. Toda treba je mirno poslušati ko da je to edino, kar smeš — kadar tolče okrutni ladijski zvon. 48 ZA LASTOVKAMI 1 Za lastovkami, za črno belim šviganjem in ščebetom se posipa val za valom hladna sapa in dan za dnem trepeta z naježeno kožo in zamišljenimi očmi. Natanko tako je vedno — kadar nevidni prsti skritega sovražnika stiskajo dušo, da bi jo zadušili s svilenimi šali usihajoče rumenine. Vse je prosojno ko suha solza. Za lastovkami, v toplejše kraje! Ni samo v sanjali, da znamo leteti. Še dihajo v nas odrinjeni spomini, še dvigajo hrepeneče glave, ponujajo vetru roke in jih naslanjajo vse tople in močne na trdi trebuh spočitega zraka, v hrapavo naročje nevidnih daljav. ¦4 Naša sodobnost 49 2 3 Preplavite nas, valovi hlada, zmrazite nas z zadnjim izzivom! Zbudili boste krila, speča v naših rokah, začutili boste njih ostri zamah, trepetajo boste razširjali pojoče glasove osvobojenih milijard. Grenke solze tesnobe bodo presahnile v smehu. Objeli se bomo in spletli roke okrog vseh ekvatorjev v lastavičje grnezdo rešitve. 50